Avtor: marko

Težko je verjeti, kaj se dogaja mojemu otroku. Počutim se tako nemočno, zato vas prosim za vsaj kak dober nasvet. Zadnje čase se po tridesetem letu srečuje z nenavadnimi dogodki. Nisem bila pozorna, kajti menila sem, da je vse posledica preteklih ravnanj. A vse postaja zaskrbljujoče: ponoči ne spi, sliši glasove, neke sile jo vlečejo. Obračajo, zategujejo. Sanja grozne sanje … take in podobne stvari.
Bili so obiski pri vedeževalki, bioenergetikih, a vsa ta pomoč je kratkotrajno delovala, vendar postaja težje (utrujenost, brezvoljnost, nezbranost, izguba veselja …). Nazadnje je neki bioenergetik rekel, da ne najde duše, neki drug pa da je telo obremenjeno s silami zla, kakor da bo nekdo posegel s črno magijo. Priznam, zelo me skrbi.
Mislim, da bi pomagalo življenje, kot ga je učil Jezus. Od njega bi se lahko marsikaj naučili. Nisem še zasledila knjige, ki bi vsebovala njegove zgodbe in ob njej to, kar nam želi sporočiti – kako ravnati, kako živeti. Ni obsojal, ni sodil, je odpuščal. Ni dovolil kriviti drugih za to, kar se dogaja meni. Znal je sprejeti, tudi krivice. Ni vračal zob za zob, molil je zanje, o resnici, ki edina osvobaja, kako se nam v življenju vse vrača itd.
Težko pričakujem odgovor v reviji, na katero smo redno naročeni, a žal premalo preberemo in se vam za odgovor najlepše zahvaljujem
Tanja

Odgovor psihoterapevta

Kar doživlja vaš odrasli otrok je lahko tudi posledica manj eksotičnih vzrokov, kot na primer to, da je bil na površju pripravljen sprejeti stvari, ki so se mu dogajale, globoko v sebi pa tega ni mogel storiti. Verjamem, da mu pomaga molitev in vera, a je treba še vedno vlagati tudi lastni trud, da se soočamo s težavami, saj te pestijo prav vsakogar. Morda poznate oni slavni stavek žene, ki pravi, da je mož naredil neko hudo reč in mu je ona, dobra duša, odpustila! “Samo pozabila, pozabila pa nisem!” reče. No, to zgodbo potem leta in leta vlači ob vsakem prepiru na plan in sem prepričan, da je rekla, da mu je odpustila, v resnici, globoko notri, pa mu ni. Tako je verjetno z vašim otrokom: prepričan je, da je uredil, a podzavest rine nepredelane stvari na plan lahko na desetletja!
Morda ste tudi vi dodali nekaj bremena – najbrž vas odrasli otrok ni prosil, da pišete o tej težavi. S tem ste mu vzeli možnost, da sam poskrbi zase, da sam napiše in že s tem odda nekaj slabega od sebe ter doživi olajšanje. Še vedno ga obravnavate kot otroka. Morda otroka najbolj duši, da mora skrivati kaj iz preteklosti, “ker bi to bila sramota za družino” – torej sramota za mamo? Nič ne pišete o očetu, očitno ni pomembna figura v njegovem življenju, ali pa ga ni – morda ga ni več, seveda. Prva stvar: otrok mora sam začeti skrbeti zase in za druge, naj se vključi v Karitas, naj skrbi za otroke, kogarkoli, ki ima težave … Če je to punca in že ima družino, njena nova družina – mož – poskrbi zanjo, ne vi!
Odrasli otroci ne smejo služiti temu, da je doma pri starših še vedno polno gnezdo. Morajo zaživeti po svoje, mi pa stopiti vstran, da lahko dihajo in naredijo svoje napake, ki jih tudi sami popravljajo. Ali ima cilje v življenju, ali se izgovarja, da jih ne more imeti, ker je tako hudo kakšno noč? To je razvajenost! Ljudje živijo v strašnih razmerah in v neznosnih bolečinah in imajo svoje cilje in želje!
Predlagam vam, da se v družini držite ene filozofije, svojih globokih prepričanj, ne enkrat k vedeževalki, drugič k bioenergetiku, tretjič na ne vem kakšno frekvenco, pa neka znanka je rekla, da glina na prsih pomaga, potem k novemu samooklicanemu guruju ki ‘zdravi’ takorekoč vse. Če tekate od enega k drugemu, tudi ne veste, kaj je res pomagalo (če slučajno bi, a je upanje skoraj nično).
Torej konkretno: stopite nazaj, povejte otroku, da vidite, da je odrasel in bo naslednje korake naredil sam, jaz bi mu predlagal, naj gre do zdravnika: morda gre za kakšno težavo, ki je ne pričakujete (sladkorna na primer, pomanjkanje kakih elementov v krvi, slaba krvna slika, mogoče za obliko depresije …) Če potem presodi, da potrebuje drugačno od medicinske pomoči in je verna oseba (ne pobožna!), naj se obrne na župnika in od tam naprej po isti liniji. Kar spomnite: »Pomagaj si in Bog ti bo pomagal!«
V tem vrstnem redu – ne čakat, da najprej Bog stori svoje!
Marko Juhant

Odgovor duhovnika
Žal ste napisali premalo, da bi lahko natančno vedel, kaj se dogaja z vašim otrokom. Ali gre za duševno stisko, bolezen ali pa za neko obsedenost z zlom? Razumem vas, da vas skrbi za otroka, a obenem menim, da bi moral najprej on sam nekaj narediti, skupaj pa kaj drugače, kot ste. Obisk vedeževalca in podobnih ljudi ni prava rešitev. Velikokrat ti ljudje nimajo pravih rešitev, ampak težave samo še povečajo in stvar zapletejo. Bolje bi bilo, da bi z otrokom šli – ali pa bi lahko šel sam – h strokovnjaku. Lahko je to psihiater ali pa psihoterapevt. Glede na težave bi vas on že znal prav usmeriti. Prav tako bi bilo bolje, da bi z otrokom obiskala duhovnika ali celo eksorcista, če menite, da je otrok obremenjen s silami zla ali, kot kristjani rečemo, obseden, čeprav ti pojavi niso najbolj pogosti. Gotovo bi vam eksorcist na podlagi izkušenj in seveda molitve znal svetovati.
Lahko se samo strinjam z vami, ko pravite, da bi pomagalo življenje po Jezusovem nauku. Knjig, ki govorijo o Jezusu in njegovem nauku, je ogromno. Tudi v slovenščini. Veliko knjig o krščanski veri in o Jezusu ter o njegovem učenju lahko dobite pri naši založbi. Opis teh knjig si lahko ogledate v naši spletni knjigarni: http://knjigarna.ognjisce.si/. Če imate možnost, pa lahko obiščete kakšno knjigarno naše založbe (Koper, Ljubljana, Kranj, Maribor, Ptuj) in si tam ogledate bogato ponudbo verskih knjig.
Žal se večkrat dogaja, da te knjige ostajajo na policah bodisi knjigarn kakor tudi knjižnic po domovih. So bogastvo, ki je neizkoriščeno. Koliko Svetih pisem dobijo birmanci ali prvoobhajancev in koliko jih ostane neprebranih!
Moti me, ko v družinah – tudi takih, ki se imajo za verne – najdeš najrazličnejše knjige (za otroke), verskih pa ne. Zakaj bi otroka prikrajšali zanje? Se premalo zavedamo, da otrok kot goba ‘pije’ informacije? In prej ko mu začnemo govoriti (ali brati) o Bogu, globlje se bo to vcepilo v njegovo dušo. Saj poznamo rek: Povej mi, kaj bereš in povem ti, kdo si. Branje nas oblikuje. To, kar beremo, počasi prodira v nas in vpliva na nas. Zato izbirajmo svoje branje. Knjiga ima večjo moč, kakor ji jo pripisujemo.
V zgodovini so knjige povzročile revolucije in spremembe v družbenem in osebnem življenju. Kdo ne pozna primera sv. Ignacija Lojolskega, ki je v trenutku življenjske krize dobil po naključju v roke življenjepis Jezusa in svetnikov? Branje teh knjig ga je spremenilo. Iz ambicioznega mladeniča, ki ni mislil na Boga, je postal mož, ki je svoje življenje popolnoma posvetil Bogu. Včasih pomislim, koliko (mladim) ljudem bi branje dobre knjige omogočilo prebroditev življenjske krize. Zato pogumno v versko knjigarno in nabavite si kakšno izmed številnih knjig o Jezusu ter se lotite branja, ki naj vam bo navdih za življenje, molitev pa moč, da boste zmogli Jezusove nauke uresničevati v življenju.
Božo Rustja

Ognjišče (2016) 07, str. 54

Spoštovani!
Že dolgo prebiram vašo revijo Ognjišče in vedno najdem kaj zase, da mi pomaga pri učenju in zorenju. Zato sem se odločila, da tudi sama poprosim za vašo pomoč kar z objavo v Ognjišču.
Hčerka je spoznala fanta, ki je bil samo pri krstu in o Bogu ter veri ne ve nič ali pa zelo malo in še to po moje popačeno, povedano od drugih neverujočih. Nedavno je bila priložnost za praznovanje in smo ga povabili, da se nam pridruži pri maši. Kot je kasneje povedal, je bilo to za njega prvič. In sedaj večkrat v pogovoru s hčerko postavlja vprašanja (zame nič novega, ne pa tudi zanjo) kot na primer: Zakaj hoditi v cerkev? Kaj imate od tega? Kaj je vera? Zakaj verovati v nekaj, o čemer ne veš, ali res obstaja? Če je Bog, zakaj dopušča takšno trpljenje in zlo na svetu?
Ko mi je to povedala, sem ji poskušala pomagati, kako naj mu pove in razloži, pa me je med drugim zavrnila z besedami: »Mami, daj nehaj s temi ‘forami’, da je Bog ustvaril Adama in Evo, ko je dokazano, da to ni res.« Seveda sem ostala brez besed, saj nisem mogla verjeti, da je to rekel moj otrok, katerega sem se vsa ta leta trudila versko vzgajati, ne samo z besedami, ampak predvsem z zgledom. Naj še povem, da dokler sem imela vpliv nanjo, je hodila tudi k skavtom, mladinskemu verouku, pa je vse opustila in si poiskala družbo, ki je vero tudi opustila ali pa sploh niso nikoli hodili k verouku. Vse, kar je ostalo od mojega vpliva, je to, da ni nedelje brez maše.
Zato vas prosim, da s svojim znanjem in izkušnjami poveste, kako razložiti, približati mladim, ki gredo sicer že proti tridesetim, smisel vere.
Janka

Spoštovana gospa Janka, mama odrasle hčerke. Vaša hčerka je odrasla osebnost, saj gre že proti tridesetim in zato ima pravico in dolžnost, da si ureja življenje na najboljši možen način in po svoji vesti. Sami dobro veste, da hčerka pri teh letih nima neizmerne izbire in da ima vsak človek naravno pravico, tudi vaša hčerka, da si sam izbere svojega zakonskega sopotnika.
Proti koncu pisma ste napisali zelo pomenljiv in tudi dragocen stavek, da je kljub bolečemu razočaranju vaš vpliv še ostal, saj “ni nedelje brez maše”. Za to milost, ki jo ima odrasla hčerka najbrž tudi zaradi vaših molitev, se najprej Bogu zahvalite in ga obenem zaprosite, da bi hčerki uspelo svojo vero tako poglobiti, da bi jo lahko posredovala tudi svojemu fantu. Morda čuti, da je med dvema ognjema: Z ene strani ima vas, edino mamo na svetu, katere vero najbrž ceni, toda z druge strani ima edinega fanta na svetu, ki ga ima rada in bi mu gotovo rada posredovala vrednoto vere, toda kako. Nekateri fantovi ugovori so morda upravičeni, drugi so pa skoraj gotovo odraz njegove verske (ne)vzgoje in polresnic, ki jih je dobil iz svojega okolja, od sorodnikov, prijateljev in najbrž tudi iz sredstev družbenega obveščanja, ki Cerkvi večkrat niso naklonjeni in so pogosto enostranski in neobjektivni.
In kaj zdaj? Tisto glavno ste hčerki že podarili: življenje, predšolsko in šolsko versko vzgojo doma in pri verouku, pozneje se je pridružila skavtom in mladinski veroučni skupini, kar jo je neizbrisno zaznamovalo. Kot odrasla oseba zasluži, da jo spoštujete in ljubite, da se čuti ob vas svobodna in da se vživljate tudi v njene ‘fore’. Verjetno bi ona rada prav tako kot vi, ali pa še bolj, fantu pomagala, da bi spoznal tudi njene krščanske vrednote, in se morda čuti nemočna ali ne dovolj pripravljena, da bi mu na vprašanja in izzive tehtno in z ljubeznijo in prepričljivostjo odgovarjala. Z ene strani gre za znanje in poznavanje krščanstva ter ugovore, ki jih fant izraža, z druge strani pa tudi za njuno medsebojno spoštovanje, poslušanje in slišanje in skupno iskanje odgovorov na najbolj intimna življenjska vprašanja, h katerim vsekakor spada vera. Najbrž je tudi vam jasno in ne samo njej, da Bog ni ustvaril Adama in Eve na tak način, kot je plastično opisano v Prvi Mojzesovi knjigi, saj tega na tak način ne uči noben katekizem in noben katehet ali katehistinja. Hčerkin fant zavrača v krščanstvu tisto, česar krščanstvo ne uči in nikoli ni učilo. Sv. pismo ne odgovarja na znanstvena vprašanja, saj to spada v domeno naravoslovnih znanosti. Že Galileo Galilei bi naj bil pravilno dejal, da nas Sveti Duh ne uči, kako deluje nebo, ampak kako se pride v Nebo. Cerkev uči, da je Sv. pismo teološka knjiga, ki prinaša teološko sporočilo in teološke odgovore na življenjska in bivanjska vprašanja. Katoliška Cerkev ni nikoli črpala znanstvenih spoznanj iz Sv. pisma, marveč iz vsakokratnih znanstvenih dosežkov.
Seveda pa kristjani verujemo, da je Bog stvarnik vesolja in njegovih zakonitosti, ki so omogočile razvoj človeškega življenja, ki ni nastalo samo od sebe, ampak po ljubečem božjem načrtu. Krščanstvo trdi, da je človek ustvarjen po božji podobi, da se je sposoben svobodno odločati, ljubiti, da njegovo biološko telo še ni ves človek, da je v človeku nekaj, kar ga presega. Bog, ki je zadnji ljubeči vzrok človekovega bivanja, je postal človek, da bi mu sporočil, da ga tudi kot grešnika ima neizmerno rad. Maša, ki jo ob nedeljah obiskuje tudi vaša hčerka, je pravzaprav obredno in zakramentalno spominjanje božjega ljubečega učlovečenja, Jezusovega življenja, njegove brezpogojne ljubezni, darovanjskega trpljenja, odrešilne smrti in njegovega vstajenja, ki nakazuje tudi našo onstransko večno prihodnost. V tej luči je nedeljska maša občestvo odrešenih in srečnih ljudi, ki v vstalem Kristusu že okušajo dokončno zmago dobrega in svojo dokončno prihodnost. Krščanstvo je tudi zaradi maše vera optimizma in upanje v zmago vsega pozitivnega, tipično človeškega in božjega. Zato bodite veseli, da vaša hčerka obiskuje nedeljsko mašo in pri njej sodeluje.
Prosim vas, bodite odprti do svoje hčerke, da se vam bo lahko tudi v prihodnje iskreno zaupala, radi jo poslušajte, da se bo potem tudi ona naučila poslušati svojega fanta in fant njo, da bosta tudi onadva zaradi vašega odnosa do nje bolj sposobna poglabljati medsebojni spoštljiv in hvaležen odnos. Potem je tudi veliko upanja, da mu bo postopno odkrivala vrednost krščanstva in tudi pomembnost nedeljske maše. V vsakem primeru pa vam zraven dobrega krščanskega zgleda ostane molitev, v kateri Bogu priporočajte hčerko, njenega fanta, pozneje pa tudi njun zakon in družino. Smisel vere boste hčerki in fantu lahko razložili samo s pričevanjem, da ste srečni in Bogu hvaležni, ker ste verni.

ŠKAFAR, Vinko (Pisma). Ognjišče (2011) 07, str. 48

Bila sem priča nekemu dogodku, približno pred petnajstimi leti. Pri nekem vinogradniku smo sadili vinsko trto, bilo nas je več kot petdeset ljudi, med njimi tudi trije mladi pari, za katere smo vedeli, da živijo skupaj neporočeni. Vinogradnik je za vse tri pare kupil prstane in pripeljal duhovnika, ki jih je kar tam, sredi vinograda, cerkveno poročil. Bil je križ na mizi in vse drugo, kar mora biti zraven, samo maše ni bilo, prič pa ogromno. Mene še vedno zanima, če so ti zakoni veljavni. Prosim, če mi lahko odgovorite.
Maja
Z veseljem sem prebral vaše pismo. Ugotavljam, da se po vsem svetu in tudi pri nas v Sloveniji dogajajo zanimivi poročni obredi, ki so že na meji veljavnega. Vaš opis dogodka skriva v sebi kopico vprašanj, ki si jih bom kar sam zastavil in skušal nanje odgovoriti.
Papež Frančišek bi se vsekakor strinjal z vinogradnikom, da je treba parom, ki še niso poročeni in živijo kar tako skupaj (‘na koruzi’), pomagati, da uredijo svoj stil življenja. Pomagati pa pomeni, da se jih najprej spodbudi, da premislijo ali si cerkveni zakon zares želijo in če so sploh sposobni, da ga sklenejo. To pomeni, da so samski in brez kakršnegakoli zadržka. Zato, da se bodoči zakonci pravilno poučijo o cerkveni poroki, gredo na predzakonski tečaj, k domačemu župniku ali na organizirane kraje po Sloveniji. Po navodilih slovenskih škofov je predzakonski tečaj za zaročence obvezen. V skrajnem primeru ga lahko spregleda župnik, če ima moralno gotovost, da sta zaročenca drugače dobro pripravljena na zakon. Ker vsega tega iz vašega pisma ni mogoče razbrati, sklepam (v dobri veri), da so bili pari, ki so doživeli tako hitro poroko sredi vinograda, dobro znani duhovniku, da je tako hitro in brez težav pristopil k poročnemu obredu. Recimo, da so bili ti pari znani duhovniku in da je po opravljenem obredu z vsakim parom opravil še pogovor in potem z njimi sestavil še ženitveni zapisnik. Samo v tem primeru, bi se vse tri poroke lahko izšle kot veljavni obred. Drugače pa bi se lahko šele ob sestavljanju ženitvenega zapisnika odkrilo, da ti mladi ljudje sploh niso bili sposobni za zakonsko zvezo in da se taka poroka sploh ne bi smela zgoditi. To bi bila velika sramota za duhovnika, če bi se kasneje odkrile pomanjkljivosti (npr. zakonski zadržki), in bi to pomenilo, da so bile poroke neveljavne. Zato velja pravilo, da se ženitveni zapisnik vedno sestavi pred poroko, da lahko duhovnik v miru zbere vse potrebne dokumente, da se potrdi svobodni stan zaročencev. Vaš primer skušam razlagati čim bolj dobronamerno. Upam si celo trditi, da so naši duhovniki o tem dobro poučeni in da si brez velike gotovosti ne bi upali kar tako skočiti v vinograd in prisostvovati poroki ljudem, ki jih prvič vidijo.
V pismu ste omenili, da je bilo ob tej priložnosti v vinogradu veliko ljudi. Torej poročnih prič res ni manjkalo. Za veljavno sklenitev cerkvene poroke sta nujno potrebni vsaj dve priči, da lahko potrdita resničnost dogodka. Upam, da so vse tiste priče slišale, kako so pari posamično izrekli zakonsko privolitev. Privolitev je namreč tista, ki naredi zakon. Recimo, da so bile privolitve v vsakem primeru pravilno izrečene in da so bili nekateri izmed tam navzočih povabljeni, da kasneje to potrdijo tudi s svojim podpisom. Podpisati so morali ženitveni zapisnik, ki se je verjetno izpolnil po poroki.
V vašem pismu je najbolj nenavadno to, da se je poroka zgodila kar sredi vinograda. Običajno se poroke opravijo v domači župnijski cerkvi ali v drugi cerkvi ali kapeli. Da se poroka lahko opravi na drugem primernem kraju (npr. v vinogradu), lahko dovoli samo krajevni škof. Tukaj sem pa res v veliki dilemi, če je ta duhovnik pridobil potrebno dovoljenje. Če ga ni pridobil, so bile poroke nedopustne. V Sloveniji imamo namreč preveč lepih cerkva, ki jih za sklepanje poroke ni mogoče kar tako zamenjati za vinograd.
Skratka, upam, da so bile omenjene poroke sklenjene veljavno. Si pa želim, da bi v bodoče taki ‘goreči vinogradniki’ z duhovniki vred ljudi sproti poučili, da obreda ne opravljajo kar ‘ad hoc’, ampak so se za to vsi dobro pripravili.
Stanislav Slatinek

Ognjišče (2016) 08, str. 48

Pozdravljeni, rada prebiram Ognjišče in velikokrat najdem v njem odgovore na vprašanja, ki se pojavljajo. Mislim, da ste enkrat na moje sedanje vprašanje tudi že podali mnenje, ne spomnim pa se dobro, kakšno.
Danes sem do prebiranja pošte res imela lep dan. Potem pa sem odprla pismo … Kdo mi ga je poslal, ne vem. V njem mi ‘grozijo’: če ne odpošljem 20 kopij tega pisma dalje, se bodo meni in/ali mojim najbližjim zgodile nesreče. Gre za pismo naslovljeno Pozdrav Matere Božje iz Lurda, podpisano z imenom prof. dr. Jože … in Gorazd …. Vedeti morate, v kakšno stisko te tak ‘dobronamerni’ pošiljatelj spravi. Zanima me, če v vašem uredništvu poznate omenjena človeka in vaše mnenje o teh pismih, ki jih v imenu lurške Marije in sv. Avguština ljudje pošiljajo okoli, seveda v strahu pred nesrečo in zlo usodo.
Zora

Da, prav imate o takih pismih smo že nekajkrat pisali v Ognjišču. Vedno pa zelo odklonilno. Lepo ste napisali, da te taka pisma spravijo v stisko. Seveda nimajo taka pisma nič z Materjo Božjo iz Lurda in ne s sv. Avguštinom ali kakšnim drugim svetnikom, ampak s preprostim vraževerstvom. Pošiljatelji običajno izkoriščajo stisko ljudi, ki se bojijo ‘grožnje’ (zgodilo se vam bo nesreča). To je zelo grdo. Sicer pa taka pisma lepo odsevajo današnji čas. Sklicujejo se na Božjo Mater in svetnike, obenem pa nimajo nič skupnega z vero, saj temeljijo na magiji. Po njihovem ‘odrešuje’ določeno število pisem (odpošljite 20 teh pisem…), kar je lep primer magije, ne pa vere.
Sprašujete tudi, če poznamo podpisana človeka. Njune priimke sem izpustil, ker morda niti onadva ne vesta, da ju je nekdo vpletel v to nespametno igro. Sicer pa lahko anonimni pisci takih pisem podpišejo kogarkoli. Zelo mogoče je, da podpisani za to ne bo niti vedel. Toda naj nas morda celo zveneča imena ne zavedejo. Taka in podobna pisma zavrzimo, saj niso odraz vere, kakor se na prvi pogled prikazujejo, ampak praznoverja, ki ga je v našem času, ‘okuženem’ z novodobsko miselnostjo, daleč preveč.
Božo Rustja

Ognjišče (2016) 07, str. 50