Skip to main content

Šele tedaj, ko vidite, kakšni so vaši vnuki, lahko presodite, če ste dobro vzgajali svoje otroke.(Erich Maria Remarque)

Avtor: marko

pismo 07 2016b

Zakaj se moj otrok tako vede?

Težko je verjeti, kaj se dogaja mojemu otroku. Počutim se tako nemočno, zato vas prosim za vsaj kak dober nasvet. Zadnje čase se po tridesetem letu srečuje z nenavadnimi dogodki. Nisem bila pozorna, kajti menila sem, da je vse posledica preteklih ravnanj. A vse postaja zaskrbljujoče: ponoči ne spi, sliši glasove, neke sile jo vlečejo. Obračajo, zategujejo. Sanja grozne sanje … take in podobne stvari.
Bili so obiski pri vedeževalki, bioenergetikih, a vsa ta pomoč je kratkotrajno delovala, vendar postaja težje (utrujenost, brezvoljnost, nezbranost, izguba veselja …). Nazadnje je neki bioenergetik rekel, da ne najde duše, neki drug pa da je telo obremenjeno s silami zla, kakor da bo nekdo posegel s črno magijo. Priznam, zelo me skrbi.
Mislim, da bi pomagalo življenje, kot ga je učil Jezus. Od njega bi se lahko marsikaj naučili. Nisem še zasledila knjige, ki bi vsebovala njegove zgodbe in ob njej to, kar nam želi sporočiti – kako ravnati, kako živeti. Ni obsojal, ni sodil, je odpuščal. Ni dovolil kriviti drugih za to, kar se dogaja meni. Znal je sprejeti, tudi krivice. Ni vračal zob za zob, molil je zanje, o resnici, ki edina osvobaja, kako se nam v življenju vse vrača itd.
Težko pričakujem odgovor v reviji, na katero smo redno naročeni, a žal premalo preberemo in se vam za odgovor najlepše zahvaljujem
Tanja

Odgovor psihoterapevta

pismo 07 2016bKar doživlja vaš odrasli otrok je lahko tudi posledica manj eksotičnih vzrokov, kot na primer to, da je bil na površju pripravljen sprejeti stvari, ki so se mu dogajale, globoko v sebi pa tega ni mogel storiti. Verjamem, da mu pomaga molitev in vera, a je treba še vedno vlagati tudi lastni trud, da se soočamo s težavami, saj te pestijo prav vsakogar. Morda poznate oni slavni stavek žene, ki pravi, da je mož naredil neko hudo reč in mu je ona, dobra duša, odpustila! “Samo pozabila, pozabila pa nisem!” reče. No, to zgodbo potem leta in leta vlači ob vsakem prepiru na plan in sem prepričan, da je rekla, da mu je odpustila, v resnici, globoko notri, pa mu ni. Tako je verjetno z vašim otrokom: prepričan je, da je uredil, a podzavest rine nepredelane stvari na plan lahko na desetletja!
Morda ste tudi vi dodali nekaj bremena – najbrž vas odrasli otrok ni prosil, da pišete o tej težavi. S tem ste mu vzeli možnost, da sam poskrbi zase, da sam napiše in že s tem odda nekaj slabega od sebe ter doživi olajšanje. Še vedno ga obravnavate kot otroka. Morda otroka najbolj duši, da mora skrivati kaj iz preteklosti, “ker bi to bila sramota za družino” – torej sramota za mamo? Nič ne pišete o očetu, očitno ni pomembna figura v njegovem življenju, ali pa ga ni – morda ga ni več, seveda. Prva stvar: otrok mora sam začeti skrbeti zase in za druge, naj se vključi v Karitas, naj skrbi za otroke, kogarkoli, ki ima težave … Če je to punca in že ima družino, njena nova družina – mož – poskrbi zanjo, ne vi!
Odrasli otroci ne smejo služiti temu, da je doma pri starših še vedno polno gnezdo. Morajo zaživeti po svoje, mi pa stopiti vstran, da lahko dihajo in naredijo svoje napake, ki jih tudi sami popravljajo. Ali ima cilje v življenju, ali se izgovarja, da jih ne more imeti, ker je tako hudo kakšno noč? To je razvajenost! Ljudje živijo v strašnih razmerah in v neznosnih bolečinah in imajo svoje cilje in želje!
Predlagam vam, da se v družini držite ene filozofije, svojih globokih prepričanj, ne enkrat k vedeževalki, drugič k bioenergetiku, tretjič na ne vem kakšno frekvenco, pa neka znanka je rekla, da glina na prsih pomaga, potem k novemu samooklicanemu guruju ki ‘zdravi’ takorekoč vse. Če tekate od enega k drugemu, tudi ne veste, kaj je res pomagalo (če slučajno bi, a je upanje skoraj nično).
Torej konkretno: stopite nazaj, povejte otroku, da vidite, da je odrasel in bo naslednje korake naredil sam, jaz bi mu predlagal, naj gre do zdravnika: morda gre za kakšno težavo, ki je ne pričakujete (sladkorna na primer, pomanjkanje kakih elementov v krvi, slaba krvna slika, mogoče za obliko depresije …) Če potem presodi, da potrebuje drugačno od medicinske pomoči in je verna oseba (ne pobožna!), naj se obrne na župnika in od tam naprej po isti liniji. Kar spomnite: »Pomagaj si in Bog ti bo pomagal!«
V tem vrstnem redu – ne čakat, da najprej Bog stori svoje!
Marko Juhant

Odgovor duhovnika
Žal ste napisali premalo, da bi lahko natančno vedel, kaj se dogaja z vašim otrokom. Ali gre za duševno stisko, bolezen ali pa za neko obsedenost z zlom? Razumem vas, da vas skrbi za otroka, a obenem menim, da bi moral najprej on sam nekaj narediti, skupaj pa kaj drugače, kot ste. Obisk vedeževalca in podobnih ljudi ni prava rešitev. Velikokrat ti ljudje nimajo pravih rešitev, ampak težave samo še povečajo in stvar zapletejo. Bolje bi bilo, da bi z otrokom šli – ali pa bi lahko šel sam – h strokovnjaku. Lahko je to psihiater ali pa psihoterapevt. Glede na težave bi vas on že znal prav usmeriti. Prav tako bi bilo bolje, da bi z otrokom obiskala duhovnika ali celo eksorcista, če menite, da je otrok obremenjen s silami zla ali, kot kristjani rečemo, obseden, čeprav ti pojavi niso najbolj pogosti. Gotovo bi vam eksorcist na podlagi izkušenj in seveda molitve znal svetovati.
Lahko se samo strinjam z vami, ko pravite, da bi pomagalo življenje po Jezusovem nauku. Knjig, ki govorijo o Jezusu in njegovem nauku, je ogromno. Tudi v slovenščini. Veliko knjig o krščanski veri in o Jezusu ter o njegovem učenju lahko dobite pri naši založbi. Opis teh knjig si lahko ogledate v naši spletni knjigarni: http://knjigarna.ognjisce.si/. Če imate možnost, pa lahko obiščete kakšno knjigarno naše založbe (Koper, Ljubljana, Kranj, Maribor, Ptuj) in si tam ogledate bogato ponudbo verskih knjig.
Žal se večkrat dogaja, da te knjige ostajajo na policah bodisi knjigarn kakor tudi knjižnic po domovih. So bogastvo, ki je neizkoriščeno. Koliko Svetih pisem dobijo birmanci ali prvoobhajancev in koliko jih ostane neprebranih!
Moti me, ko v družinah – tudi takih, ki se imajo za verne – najdeš najrazličnejše knjige (za otroke), verskih pa ne. Zakaj bi otroka prikrajšali zanje? Se premalo zavedamo, da otrok kot goba ‘pije’ informacije? In prej ko mu začnemo govoriti (ali brati) o Bogu, globlje se bo to vcepilo v njegovo dušo. Saj poznamo rek: Povej mi, kaj bereš in povem ti, kdo si. Branje nas oblikuje. To, kar beremo, počasi prodira v nas in vpliva na nas. Zato izbirajmo svoje branje. Knjiga ima večjo moč, kakor ji jo pripisujemo.
V zgodovini so knjige povzročile revolucije in spremembe v družbenem in osebnem življenju. Kdo ne pozna primera sv. Ignacija Lojolskega, ki je v trenutku življenjske krize dobil po naključju v roke življenjepis Jezusa in svetnikov? Branje teh knjig ga je spremenilo. Iz ambicioznega mladeniča, ki ni mislil na Boga, je postal mož, ki je svoje življenje popolnoma posvetil Bogu. Včasih pomislim, koliko (mladim) ljudem bi branje dobre knjige omogočilo prebroditev življenjske krize. Zato pogumno v versko knjigarno in nabavite si kakšno izmed številnih knjig o Jezusu ter se lotite branja, ki naj vam bo navdih za življenje, molitev pa moč, da boste zmogli Jezusove nauke uresničevati v življenju.
Božo Rustja

Ognjišče (2016) 07, str. 54

pismo 07 2011b

Mami, daj nehaj s temi ‘forami’

Spoštovani!
Že dolgo prebiram vašo revijo Ognjišče in vedno najdem kaj zase, da mi pomaga pri učenju in zorenju. Zato sem se odločila, da tudi sama poprosim za vašo pomoč kar z objavo v Ognjišču.
Hčerka je spoznala fanta, ki je bil samo pri krstu in o Bogu ter veri ne ve nič ali pa zelo malo in še to po moje popačeno, povedano od drugih neverujočih. Nedavno je bila priložnost za praznovanje in smo ga povabili, da se nam pridruži pri maši. Kot je kasneje povedal, je bilo to za njega prvič. In sedaj večkrat v pogovoru s hčerko postavlja vprašanja (zame nič novega, ne pa tudi zanjo) kot na primer: Zakaj hoditi v cerkev? Kaj imate od tega? Kaj je vera? Zakaj verovati v nekaj, o čemer ne veš, ali res obstaja? Če je Bog, zakaj dopušča takšno trpljenje in zlo na svetu?
Ko mi je to povedala, sem ji poskušala pomagati, kako naj mu pove in razloži, pa me je med drugim zavrnila z besedami: »Mami, daj nehaj s temi ‘forami’, da je Bog ustvaril Adama in Evo, ko je dokazano, da to ni res.« Seveda sem ostala brez besed, saj nisem mogla verjeti, da je to rekel moj otrok, katerega sem se vsa ta leta trudila versko vzgajati, ne samo z besedami, ampak predvsem z zgledom. Naj še povem, da dokler sem imela vpliv nanjo, je hodila tudi k skavtom, mladinskemu verouku, pa je vse opustila in si poiskala družbo, ki je vero tudi opustila ali pa sploh niso nikoli hodili k verouku. Vse, kar je ostalo od mojega vpliva, je to, da ni nedelje brez maše.
Zato vas prosim, da s svojim znanjem in izkušnjami poveste, kako razložiti, približati mladim, ki gredo sicer že proti tridesetim, smisel vere.
Janka

pismo 07 2011bSpoštovana gospa Janka, mama odrasle hčerke. Vaša hčerka je odrasla osebnost, saj gre že proti tridesetim in zato ima pravico in dolžnost, da si ureja življenje na najboljši možen način in po svoji vesti. Sami dobro veste, da hčerka pri teh letih nima neizmerne izbire in da ima vsak človek naravno pravico, tudi vaša hčerka, da si sam izbere svojega zakonskega sopotnika.
Proti koncu pisma ste napisali zelo pomenljiv in tudi dragocen stavek, da je kljub bolečemu razočaranju vaš vpliv še ostal, saj “ni nedelje brez maše”. Za to milost, ki jo ima odrasla hčerka najbrž tudi zaradi vaših molitev, se najprej Bogu zahvalite in ga obenem zaprosite, da bi hčerki uspelo svojo vero tako poglobiti, da bi jo lahko posredovala tudi svojemu fantu. Morda čuti, da je med dvema ognjema: Z ene strani ima vas, edino mamo na svetu, katere vero najbrž ceni, toda z druge strani ima edinega fanta na svetu, ki ga ima rada in bi mu gotovo rada posredovala vrednoto vere, toda kako. Nekateri fantovi ugovori so morda upravičeni, drugi so pa skoraj gotovo odraz njegove verske (ne)vzgoje in polresnic, ki jih je dobil iz svojega okolja, od sorodnikov, prijateljev in najbrž tudi iz sredstev družbenega obveščanja, ki Cerkvi večkrat niso naklonjeni in so pogosto enostranski in neobjektivni.
In kaj zdaj? Tisto glavno ste hčerki že podarili: življenje, predšolsko in šolsko versko vzgojo doma in pri verouku, pozneje se je pridružila skavtom in mladinski veroučni skupini, kar jo je neizbrisno zaznamovalo. Kot odrasla oseba zasluži, da jo spoštujete in ljubite, da se čuti ob vas svobodna in da se vživljate tudi v njene ‘fore’. Verjetno bi ona rada prav tako kot vi, ali pa še bolj, fantu pomagala, da bi spoznal tudi njene krščanske vrednote, in se morda čuti nemočna ali ne dovolj pripravljena, da bi mu na vprašanja in izzive tehtno in z ljubeznijo in prepričljivostjo odgovarjala. Z ene strani gre za znanje in poznavanje krščanstva ter ugovore, ki jih fant izraža, z druge strani pa tudi za njuno medsebojno spoštovanje, poslušanje in slišanje in skupno iskanje odgovorov na najbolj intimna življenjska vprašanja, h katerim vsekakor spada vera. Najbrž je tudi vam jasno in ne samo njej, da Bog ni ustvaril Adama in Eve na tak način, kot je plastično opisano v Prvi Mojzesovi knjigi, saj tega na tak način ne uči noben katekizem in noben katehet ali katehistinja. Hčerkin fant zavrača v krščanstvu tisto, česar krščanstvo ne uči in nikoli ni učilo. Sv. pismo ne odgovarja na znanstvena vprašanja, saj to spada v domeno naravoslovnih znanosti. Že Galileo Galilei bi naj bil pravilno dejal, da nas Sveti Duh ne uči, kako deluje nebo, ampak kako se pride v Nebo. Cerkev uči, da je Sv. pismo teološka knjiga, ki prinaša teološko sporočilo in teološke odgovore na življenjska in bivanjska vprašanja. Katoliška Cerkev ni nikoli črpala znanstvenih spoznanj iz Sv. pisma, marveč iz vsakokratnih znanstvenih dosežkov.
Seveda pa kristjani verujemo, da je Bog stvarnik vesolja in njegovih zakonitosti, ki so omogočile razvoj človeškega življenja, ki ni nastalo samo od sebe, ampak po ljubečem božjem načrtu. Krščanstvo trdi, da je človek ustvarjen po božji podobi, da se je sposoben svobodno odločati, ljubiti, da njegovo biološko telo še ni ves človek, da je v človeku nekaj, kar ga presega. Bog, ki je zadnji ljubeči vzrok človekovega bivanja, je postal človek, da bi mu sporočil, da ga tudi kot grešnika ima neizmerno rad. Maša, ki jo ob nedeljah obiskuje tudi vaša hčerka, je pravzaprav obredno in zakramentalno spominjanje božjega ljubečega učlovečenja, Jezusovega življenja, njegove brezpogojne ljubezni, darovanjskega trpljenja, odrešilne smrti in njegovega vstajenja, ki nakazuje tudi našo onstransko večno prihodnost. V tej luči je nedeljska maša občestvo odrešenih in srečnih ljudi, ki v vstalem Kristusu že okušajo dokončno zmago dobrega in svojo dokončno prihodnost. Krščanstvo je tudi zaradi maše vera optimizma in upanje v zmago vsega pozitivnega, tipično človeškega in božjega. Zato bodite veseli, da vaša hčerka obiskuje nedeljsko mašo in pri njej sodeluje.
Prosim vas, bodite odprti do svoje hčerke, da se vam bo lahko tudi v prihodnje iskreno zaupala, radi jo poslušajte, da se bo potem tudi ona naučila poslušati svojega fanta in fant njo, da bosta tudi onadva zaradi vašega odnosa do nje bolj sposobna poglabljati medsebojni spoštljiv in hvaležen odnos. Potem je tudi veliko upanja, da mu bo postopno odkrivala vrednost krščanstva in tudi pomembnost nedeljske maše. V vsakem primeru pa vam zraven dobrega krščanskega zgleda ostane molitev, v kateri Bogu priporočajte hčerko, njenega fanta, pozneje pa tudi njun zakon in družino. Smisel vere boste hčerki in fantu lahko razložili samo s pričevanjem, da ste srečni in Bogu hvaležni, ker ste verni.

ŠKAFAR, Vinko (Pisma). Ognjišče (2011) 07, str. 48

pismo 08 2016b

Poroka sredi vinograda

Bila sem priča nekemu dogodku, približno pred petnajstimi leti. Pri nekem vinogradniku smo sadili vinsko trto, bilo nas je več kot petdeset ljudi, med njimi tudi trije mladi pari, za katere smo vedeli, da živijo skupaj neporočeni. Vinogradnik je za vse tri pare kupil prstane in pripeljal duhovnika, ki jih je kar tam, sredi vinograda, cerkveno poročil. Bil je križ na mizi in vse drugo, kar mora biti zraven, samo maše ni bilo, prič pa ogromno. Mene še vedno zanima, če so ti zakoni veljavni. Prosim, če mi lahko odgovorite.
Maja
pismo 08 2016bZ veseljem sem prebral vaše pismo. Ugotavljam, da se po vsem svetu in tudi pri nas v Sloveniji dogajajo zanimivi poročni obredi, ki so že na meji veljavnega. Vaš opis dogodka skriva v sebi kopico vprašanj, ki si jih bom kar sam zastavil in skušal nanje odgovoriti.
Papež Frančišek bi se vsekakor strinjal z vinogradnikom, da je treba parom, ki še niso poročeni in živijo kar tako skupaj (‘na koruzi’), pomagati, da uredijo svoj stil življenja. Pomagati pa pomeni, da se jih najprej spodbudi, da premislijo ali si cerkveni zakon zares želijo in če so sploh sposobni, da ga sklenejo. To pomeni, da so samski in brez kakršnegakoli zadržka. Zato, da se bodoči zakonci pravilno poučijo o cerkveni poroki, gredo na predzakonski tečaj, k domačemu župniku ali na organizirane kraje po Sloveniji. Po navodilih slovenskih škofov je predzakonski tečaj za zaročence obvezen. V skrajnem primeru ga lahko spregleda župnik, če ima moralno gotovost, da sta zaročenca drugače dobro pripravljena na zakon. Ker vsega tega iz vašega pisma ni mogoče razbrati, sklepam (v dobri veri), da so bili pari, ki so doživeli tako hitro poroko sredi vinograda, dobro znani duhovniku, da je tako hitro in brez težav pristopil k poročnemu obredu. Recimo, da so bili ti pari znani duhovniku in da je po opravljenem obredu z vsakim parom opravil še pogovor in potem z njimi sestavil še ženitveni zapisnik. Samo v tem primeru, bi se vse tri poroke lahko izšle kot veljavni obred. Drugače pa bi se lahko šele ob sestavljanju ženitvenega zapisnika odkrilo, da ti mladi ljudje sploh niso bili sposobni za zakonsko zvezo in da se taka poroka sploh ne bi smela zgoditi. To bi bila velika sramota za duhovnika, če bi se kasneje odkrile pomanjkljivosti (npr. zakonski zadržki), in bi to pomenilo, da so bile poroke neveljavne. Zato velja pravilo, da se ženitveni zapisnik vedno sestavi pred poroko, da lahko duhovnik v miru zbere vse potrebne dokumente, da se potrdi svobodni stan zaročencev. Vaš primer skušam razlagati čim bolj dobronamerno. Upam si celo trditi, da so naši duhovniki o tem dobro poučeni in da si brez velike gotovosti ne bi upali kar tako skočiti v vinograd in prisostvovati poroki ljudem, ki jih prvič vidijo.
V pismu ste omenili, da je bilo ob tej priložnosti v vinogradu veliko ljudi. Torej poročnih prič res ni manjkalo. Za veljavno sklenitev cerkvene poroke sta nujno potrebni vsaj dve priči, da lahko potrdita resničnost dogodka. Upam, da so vse tiste priče slišale, kako so pari posamično izrekli zakonsko privolitev. Privolitev je namreč tista, ki naredi zakon. Recimo, da so bile privolitve v vsakem primeru pravilno izrečene in da so bili nekateri izmed tam navzočih povabljeni, da kasneje to potrdijo tudi s svojim podpisom. Podpisati so morali ženitveni zapisnik, ki se je verjetno izpolnil po poroki.
V vašem pismu je najbolj nenavadno to, da se je poroka zgodila kar sredi vinograda. Običajno se poroke opravijo v domači župnijski cerkvi ali v drugi cerkvi ali kapeli. Da se poroka lahko opravi na drugem primernem kraju (npr. v vinogradu), lahko dovoli samo krajevni škof. Tukaj sem pa res v veliki dilemi, če je ta duhovnik pridobil potrebno dovoljenje. Če ga ni pridobil, so bile poroke nedopustne. V Sloveniji imamo namreč preveč lepih cerkva, ki jih za sklepanje poroke ni mogoče kar tako zamenjati za vinograd.
Skratka, upam, da so bile omenjene poroke sklenjene veljavno. Si pa želim, da bi v bodoče taki ‘goreči vinogradniki’ z duhovniki vred ljudi sproti poučili, da obreda ne opravljajo kar ‘ad hoc’, ampak so se za to vsi dobro pripravili.
Stanislav Slatinek

Ognjišče (2016) 08, str. 48

na kratko 08 2016b

Simbolika mašnega plašča

V mladih letih sem bil mašni strežnik. Spominjam se, da je naš župnik, ki je bil že starejši, ko se je oblačil za mašo, nekaj molil po latinsko. Nekoč sem ga vprašal, kaj moli, in povedal mi je, da ima vsak del mašnih oblačil simboličen pomen. Kakšen je pomen mašnega plašča? (Vid)
na kratko 08 2016bSedanji mašni plašč (kazula) se je razvil iz vrhnjega plašča, kakršnega so nosili Grki in Rimljani v dobi po Kristusu. Sprva mašnim oblačilom niso pripisovali nobenega simboličnega pomena; to se je pojavilo v srednjem veku (12. stol.). Liturgiki so razlagali: kakor je mašnik pri oltarju podoba trpečega Jezusa, tako njegova liturgična obleka upodablja oblačila, ki jih je nosil Jezus. To so izražale molitve, ki jih je (polglasno) izgovarjal mašnik pri oblačenju. Za tridentinsko (predkoncilsko) mašo so bila predpisana oblačila: amikt (naramnik), alba (bela tunika), cingulum (pas, vrvica), manipelj, štola in plašč. Pri vsakem ‘kosu’ je mašnik kratko molil. Ko si je nadel mašni plašč, je molil: »Gospod, ki si rekel: moj jarem je prijeten in moje breme je lahko, daj, da ga bom vreden tako nositi, da dosežem tvojo milost.« (sč)

Silvester Čuk, Ognjišče (2016) 8, str. 48

na kratko 08 2016d

Mana – podoba evharistije

»Padala nebeška mana / Izraelcem je v puščavi, / zginila je, ak’ pobrana / ni bila ob uri pravi,« je zapisal France Prešeren v svoji pesmi Dekletom. Kakšna hrana je bila to? (Lidija)
na kratko 08 2016dKo so po izhodu iz Egipta Izraelci blodili po puščavi na poti v obljubljeno deželo (Palestino) , so se pritoževali in Bog jim je vsak dan pošiljal mano. Sveto pismo poroča: »Ko je rosa izhlapela, glej, je bilo na površini puščave nekaj drobnega, zrnatega, drobno kakor slana po tleh. Ko so Izraelovi sinovi to videli, so rekli drug drugemu: “Kaj je to?”« (2 Mz 16,13-15). “Kaj je to” – hebr. ‘man-hu’. Mana je podoba slehernega božjega daru ljudem, zlasti pa je podoba evharistije, kruha za večno življenje (Jn 6,49) . V prenesenem pomenu z besedo mana označujemo nekaj prijetnega, sladkega. Čebelarji pravijo mana sladkemu soku nekaterih dreves, ki služi čebelam za pašo. (sč)

Silvester Čuk, Ognjišče (2016) 8, str. 50

zgodba3 07 2016

Najemnik

Bil sem mlad. Stal sem na robu žitnega polja. Pred mano je bilo še mnogo njiv tja v daljavo. Pod temnim nebom sem zaslišal čudno šumenje. Proti meni se je bližal močan piš vetra in valovil polja kakor čudežno pesem vesolja. Strmel sem predse, vznemirjen in prevzet. Ko so me dosegli ti čudoviti valovi večnosti, sem prvič v svojem življenju dvignil roki, kakor da molim. In molil sem s tistim globokim dojetjem Božjega Duha. Kakor da je izginilo vse, kar me ovira v veri, upanju in ljubezni. In tako sem storil še mnogokrat v življenju. Takrat sem vedno vedel, kdo sem in od kod sem. Vse je bilo moje in ničesar!
zgodba3 07 2016»To o valovih vetra si pa napisal res izvrstno,« je rekla stara učiteljica slovenščine in me pogledala božajoče, čeprav je bila izredno stroga in zahtevna. Zmedeno sem sedel in se sramežljivo ozrl na sošolce, ki so nenavadno utihnili in strmeli vame. Stari šolski razred se mi je zazdel domač in prijazen. Potem se je učiteljica nenadoma obrnila in rekla: »Veš, skoraj prepričana sem, da boš nekoč pisatelj.« Potem pa ne duha ne sluha o kakšnem podobnem božjem daru. Pomota?
Zdaj sem že star, bolan in se počasi poslavljam, da delam obračun svojega življenja. To počne na koncu sleherni človek. V času popolnega razpada vrednot, ko slišim nenehno besedo ‘imeti’ in ne ‘biti’ … V času, ko celo duhovni voditelji ustanavljajo banke in namesto molitev merijo odstotke bančnega imetja. Dobil sem knjigo, v kateri je moj življenjepis. Po tisti prvi napisani črtici sem posnel 20 amaterskih filmov, napisal 20 knjig, naredil 15000 fotografij. Na banki imam eno pokojnino denarja. Sem najemnik – najemnik svojega življenja. Ves čas zavestno, hvaležno Najemnik ljudi, ki sem jih ljubil in moral vrniti … Najemnik na koncu vse vrne in ko vse vrne, mu ostane večno življenje.
Sem najemnik svojega stanovanja. Vse, kar sem imel odveč, sem podaril drugim. Iz mene so se norčevali celo tisti, ki so bili moji duhovni voditelji. Kako bom umrl, ko se ne bojim za svoje materialno bogastvo, ko nimam kaj izgubiti …? Sem res vreden prezira in posmeha? Ostala mi bo trdna vera v Boga, hvaležnost za ljubezen ljudi, ki me je spremljala vse življenje, tudi potem, ko so morali oditi. Živeti polno, izpolnjeno življenje je res smisel in nikoli ni bilo drugače. Vedno, kadar sem kaj napisal, me je stara učiteljica (ne tista iz začetka) pogledala božajoče in rekla: »Ti si tako bogat … ti si tako bogat.« Vrnil sem ji pogled z začudenim nasmehom. Kaj bodo rekli vsi drugi? Samo najemnik sem. Stojim na robu žitnega polja, iz daljave se mi približuje čudežen piš vetra, ki vzvalovi z zvokom nepopisno lepe glasbe. Prevzet sem od resnice. In poslednjič v življenju podzavestno dvignem tresoči roki, kakor da molim. Molim. Podarjam vse, kar mi je bilo podarjeno, vse, kar sem dobil v najem.
Stanislav

Ognjišče (2016) 07, str. 99

povejmo z zgodbo 07 2016b

Ničevost bogastva

Znani grški zakonodajalec Solon je šel nekoč na počitnice v mesto Lidijo. Njegovi prebivalci so se bahali, da imajo najbogatejšega kralja na svetu, Kreza.
Modri Solon se ni veliko zmenil za bogastvo, a je vseeno sklenil, da obišče tega kralja. Mislil je, da bo srečal zadovoljnega in srečnega človeka, toda komaj je prišel do kralja, mu je ta začel razkazovati svoje bogastvo. »Kaj porečeš na vse to?« ga je ponosno vprašal. Solon je molčal, zato je kralj nadaljeval: »Kdo, misliš, je najsrečnejši človek na svetu?«
povejmo z zgodbo 07 2016bModrec je za trenutek pomislil, potem pa izrekel imeni dveh neznanih Grkov, za katera vladar še nikoli ni slišal. Kralj se je ujezil, ker med srečneže ni prištel njega, zato je zahteval, naj mu to pojasni.
Solon je dejal: »Prijatelj, noben človek, čigar srce je navezano na bogastvo tega sveta, ne more biti res srečen. Bogastvo mine in njegovi lastniki tako postanejo vdovci. Vdovci pa žalujejo. Ko pa človek premine, ne more odnesti s seboj nič od svojega bogastva.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2016), 36.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 83.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

pismo 07 2016c

Verižna pisma

Pozdravljeni, rada prebiram Ognjišče in velikokrat najdem v njem odgovore na vprašanja, ki se pojavljajo. Mislim, da ste enkrat na moje sedanje vprašanje tudi že podali mnenje, ne spomnim pa se dobro, kakšno.
pismo 07 2016cDanes sem do prebiranja pošte res imela lep dan. Potem pa sem odprla pismo … Kdo mi ga je poslal, ne vem. V njem mi ‘grozijo’: če ne odpošljem 20 kopij tega pisma dalje, se bodo meni in/ali mojim najbližjim zgodile nesreče. Gre za pismo naslovljeno Pozdrav Matere Božje iz Lurda, podpisano z imenom prof. dr. Jože … in Gorazd …. Vedeti morate, v kakšno stisko te tak ‘dobronamerni’ pošiljatelj spravi. Zanima me, če v vašem uredništvu poznate omenjena človeka in vaše mnenje o teh pismih, ki jih v imenu lurške Marije in sv. Avguština ljudje pošiljajo okoli, seveda v strahu pred nesrečo in zlo usodo.
Zora

    Taka pisma se sklicujejo na Božjo Mater in svetnike, obenem pa nimajo nič skupnega z vero, saj temeljijo na magiji.

Da, prav imate o takih pismih smo že nekajkrat pisali v Ognjišču. Vedno pa zelo odklonilno. Lepo ste napisali, da te taka pisma spravijo v stisko. Seveda nimajo taka pisma nič z Materjo Božjo iz Lurda in ne s sv. Avguštinom ali kakšnim drugim svetnikom, ampak s preprostim vraževerstvom. Pošiljatelji običajno izkoriščajo stisko ljudi, ki se bojijo ‘grožnje’ (zgodilo se vam bo nesreča). To je zelo grdo. Sicer pa taka pisma lepo odsevajo današnji čas. Sklicujejo se na Božjo Mater in svetnike, obenem pa nimajo nič skupnega z vero, saj temeljijo na magiji. Po njihovem ‘odrešuje’ določeno število pisem (odpošljite 20 teh pisem…), kar je lep primer magije, ne pa vere.
Sprašujete tudi, če poznamo podpisana človeka. Njune priimke sem izpustil, ker morda niti onadva ne vesta, da ju je nekdo vpletel v to nespametno igro. Sicer pa lahko anonimni pisci takih pisem podpišejo kogarkoli. Zelo mogoče je, da podpisani za to ne bo niti vedel. Toda naj nas morda celo zveneča imena ne zavedejo. Taka in podobna pisma zavrzimo, saj niso odraz vere, kakor se na prvi pogled prikazujejo, ampak praznoverja, ki ga je v našem času, ‘okuženem’ z novodobsko miselnostjo, daleč preveč.
Božo Rustja

Ognjišče (2016) 07, str. 50

zgodba2 07 2016

Koliko stane ta klobuk?

Podružnična cerkev svete Jedrti je stala na samem, dobrih pet minut hitre hoje od prvih hiš. Družbo ji je delala le skromna mežnarija, ki pa je že nekaj let samevala in je na prvi pogled dala vedeti, da nima pravega gospodarja. »Še ena hiša, ki se bo podrla,« je zabolelo marsikoga, ki je prišel mimo.
Potokarjeva domačija sicer ni bila najbližja cerkvi, vendar so njihovi gospodarji skrbeli za cerkev, odkar je umrl zadnji cerkovnik. Najstarejši vaščani so vedeli povedati, da so včasih prihajali sem gor romarji od blizu in daleč, potem pa so se časi spremenili in zdaj prihajajo le izletniki in pohodniki.
Emil je mežnarjenje prevzel od očeta pred nekaj leti. Oče mu je pogosto rekel, da ne bo imel veliko dela, saj bo namesto njega pol opravila elektrika. »Zvoniti trikrat na dan, pa še točno ob uri, ni bila šala. Če sem kdaj malo prepozno potegnil za štrik, mi je že kakšna gospodinja oponesla, da je zaradi mene prismodila kosilo.«
Pred leti je prišel živet v mežnarijo upokojeni župnik Boštjan. Po dolgih desetletjih dela na raznih župnijah mu je zmanjkalo moči in oglašale so se bolezni, zato so mu predlagali, naj gre v duhovniški dom. Pa se je spomnil, da je nekoč pri sveti Jedrti preživel svoja zadnja leta upokojen duhovnik, ki ga je bežno poznal in da so ga domačini z veseljem sprejeli. Te misli se je zelo razveselil. Toda ko je šel pogledat, kje je ta sveta Jedrt in je videl revne prostore mežnarije, mu je bilo žal, da se je sploh podal na to pot. Emil, ki ga je sprejel, je takoj opazil razočaranje na njegovem obrazu. »Nič ne skrbite,« ga je hitel tolažit, »do vašega prihoda bomo vse uredili. Ne morete si misliti, kako smo se vsi v vasi razveselili, ko smo slišali, da bo morda prišel med nas živet duhovnik.« Župnik Boštjan je še nekaj časa omahoval, toda ko je videl, kako vneto ga Emil prepričuje, je začel verjeti, da se bo morda le izognil domu za ostarele za nekaj let. »Saj nimam veliko izbire,« si je mislil. »Ali gorski zrak v revnih prostorih, ali mestni dom v majhni sobici.«
Ko so vaščani zvedeli, da se je upokojeni župnik odločil za bivanje med njimi, so takoj bili pripravljeni urediti staro mežnarijo. Domači župnik je prispeval nekaj denarja, nekaj so ga zbrali sami in začeli z delom. Iz vsake hiše je prišel vsaj eden in na koncu sami niso mogli verjeti, da so stare prostore lahko tako lepo uredili.
zgodba2 07 2016Upokojenega župnika Boštjana so sprejeli zelo slovesno. Ob domačem župniku se je zbrala vsa vas in še veliko ljudi iz drugih vasi. »Mislil sem, da bom šel na samoten kraj, zdaj pa vidim, da ni tako. Upam, da vam bom mogel povrniti vaš trud,« jim je v kratkem nagovoru dejal.
Po nekaj tednih je bil gospod Boštjan – tako mu rekli vaščani – presenečen, koliko novih moči mu je prinesla ta preselitev. Počutil se je pomlajenega. Vaščane pa je navdajalo posebno veselje, ker so spet imeli v svoji sredi duhovnika. Emilu se včasih zazdelo, da so se kar malo spremenili! Dotaknila se jih je neka posebna prijaznost. Sem pa tja je kdo dejal, da bo šel vprašat gospoda Boštjana za kakšen nasvet. In prihajali so k njemu vaščani pa tudi ljudje, ki jih Emil ni poznal.
Tudi Emil je vse pogosteje zahajal k Sveti Jedrti. »Grem pogledat, če gospod Boštjan kaj potrebuje,« je dejal, a domači so vedeli, da gre tja bolj zaradi sebe.
Nekega popoldneva ga ni našel ne v hiši ne v okolici. V cerkvi je zaslišal polglasno govorjenje, kot molitev, ki je prihajalo iz spovednice.
Emil je zakašljal in gospod Boštjan je odgrnil zaveso. »Kako da ste v spovednici,« se je začudil Emil, »saj nihče ne čaka na spoved.«
»Spovednik mora čakati na spovedance. Čakati, moliti in prositi,« je dejal in odprl škripajoča vrata. »Ne boš verjel,« je nadaljeval, ko sta sedla v klop, »kadar sem potrpežljivo čakal in molil, je po neki skrivnostni poti prišel nekdo, ob katerem sem čutil, da ima sam Jezus prste vmes. Včasih me kar stisne pri srcu, ko pomislim, kakšno moč je nam duhovnikom podaril Jezus.«
»Moč?« se je začudil Emil.
»Ja, lahko rečem tako. Imel sem dobrega prijatelja in mislil sem, da bo tudi on šel v bogoslovje, pa je zavil na medicino in je sedaj priznan psihiater. Večkrat sva imela dolge debate. Razpravljala sva o vsem mogočem. Nekajkrat mi je dejal: “Če bi jaz lahko dal odvezo, kot ti, bi marsikateremu pacientu prihranil zdravljenje! Vi duhovniki se ne zavedate, kaj vam je podaril Jezus! Moč, izredno moč vam je dal in to zastonj.”«
»Zastonj?« se je spet začudil Emil.
»No ja, če prav pomislim, ne čisto zastonj,« je dejal in se polglasno zasmejal. »Moj stric mi je pripovedoval, kaj je doživel, ko je časno sestro iz Beograda (tako so tam imenovali naše redovnice, ki jih je naša oblast po vojni pregnala iz bolnišnic, tam pa so jih z veseljem sprejeli) peljal na ogled mesta. Na obisk k sosedovim je prišla v redovni obleki. Usmiljenke so takrat nosile posebna pokrivala, ki so se oprijemala glave in se nato kot dvoje peruti širila nad rameni. Stric se je ponudil, da jo v mesto pelje s fičkom, saj bi se s tistim pokrivalom težko prerinila na mestni avtobus, ki so takrat še vozili natlačeno polni. Fičko je bil majhen, zato je zaradi svojega pokrivala lahko le sama sedela na zadnjem sedežu. Najprej so obiskali cerkve, potem pa si je želela ogledati še trgovine. V eni od njih se je vanjo zapičil mlajši moški: “Koliko stane ta vaš klobuk?” je posmehljivo vprašal. “Celo življenje!” je udarilo iz sestre, da je mož ostal brez besed.«
Emil in gospod Boštjan sta se bistremu odgovoru nasmejala. Emil je kar dvakrat ponovil: “Celo življenje!”, nato pa se zresnil: »Kaj pa če ne traja celo življenje?« Gospod Boštjan se je zamislil, vprašanje ga je presenetilo. »Veš, takole bi rekel: ne poznam človeka, ki hiše ne bi dogradil, če se je za gradnjo po tehtnem premisleku odločil.« Za nekaj trenutkov je utihnil, kot da zbira misli. »Še nekaj je zelo pomembno: hišo je treba tudi vzdrževati. Pa kaj bi jaz tebe učil, saj si ti vodil obnovo te mežnarije. Obupna podrtija je bila.«
Emilu je priznanje dobro delo, zato se je v zadregi presedel.
»Moj oče je pogosto govoril, da se hiša začne podirati takrat, ko se ne zamenja prve poškodovane opeke na strehi,« je dejal upokojeni župnik.
Umolknila sta, kot da sta za danes dorekla vse. Gospod Boštjan je stopil nazaj proti spovednici, Emil pa je postoril nekaj malenkosti in se odpravil domov.
Najprej je zavil okoli vseh poslopij in pogledoval po strehah. Mislil je, da ne bo imel posebnega dela, pa je videl, da se je motil.
»Še dobro, da je prišel med nas gospod Boštjan,« je spotoma govoril samemu sebi.

JARC, Janko Smiljan (zgodbe) Ognjišče (2016) 07, str. 44

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.
(str. 154)

pismo meseca 07 2016a

Romanja po svetu si lahko privoščijo le tisti, ki imajo denar, mi pa lahko samo doma v kotu molimo rožni venec.

Lurd, Fatima in še druge božje poti, so kraji, kjer naj bi človek bolj začutil Božjo bližino in bil deležen posebnih Božjih milosti. Prosim če mi lahko razložite, kako je to.
Saj Bog je samo eden in navzoč povsod, kjerkoli smo. Vendar so lahko posebnih milosti, ki se tam delijo, deležni le tisti, ki imajo denar, da si taka romanja lahko privoščijo, čeprav nekateri bolj kot turisti. Mi pa, ki si tega ne moremo privoščiti, lahko samo doma v kotu molimo rožni venec in ne vemo, koliko milosti si ‘prislužimo’ za večnost. Saj ne gre za nevoščljivost, zanima pa me, kaj vi mislite o tem. Lepo vas pozdravljam in prosim za odgovor.
Sonja

pismo meseca 07 2016aRes je, Bog je samo eden in je navzoč povsod, kjer smo. Vsekakor bi bilo krivično, če bi tisti, ki imajo finančne možnosti, da gredo na romanja, imeli prednost pred Bogom. Božje poti so dejansko kraji posebnih milosti, vendar je to vedno odvisno od človeka samega. Nič ne pomaga še tako velik romarski kraj, če ni srce odprto božji milosti. Bog seveda upošteva tudi trud, ki ga vložimo, da se udeležimo romanja, vendar to ni nič v primerjavi s pripravljenostjo, da živimo po njegovi volji. »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 7,21). Volja Očeta, ki je v nebesih pa je, da hvaležno sprejemamo, kar nam je dal v življenju. Ne samo to, da nam njegova volja pomeni več kot naša, ampak da jo sprejmemo z veseljem.
Najprej to pomeni, da smo zadovoljni s tem, kar nam Bog daje v življenju. To ni ravno lahka stvar. Zgled, kako je treba sprejemati božjo voljo nam daje Jezus. V svoji največji stiski, pred odhodom v trpljenje in smrt, je molil: »Aba, Oče, tebi je vse mogoče! Daj, da gre ta kelih (trpljenja) mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti« (Mr 36,37). To potegne za seboj kar nekaj posledic. Ena od teh je, da smo zadovoljni, tudi če nimamo toliko denarja, da bi lahko šli na razna romanja po svetu. Moliti v ›kotu rožni venec‹ je nekaj dragocenega. Če pa se naša želja po romanju ›pokrije‹ z Božjo voljo, je to korak naprej k izpolnjevanju Božje volje.
Kot bogoslovec sem se s kolegom dogovoril, da v poletnih počitnicah greva v Francijo. To so bila tista leta, ko so bile naše meje tesno zaprte. Vložila sva prošnjo za potni list. Potrebno je bilo ›garancijsko‹ pismo nekoga v Franciji. Profesor Anton Trstenjak je imel v Franciji prijatelje, ker je študiral tudi v Franciji. Kolega je dobil potni list, meni so prošnjo zavrnili. Naslednje leto sva poskusila znova. Tokrat sem potni list dobil tudi jaz. Kot študent sem potoval z avtostopom. V mojih načrtih je bilo tudi romanje v Lurd. In prišel sem v Lurd. Ni bilo lahko dobiti (brezplačno) prenočišče. Končno so me sprejeli, vendar sem spal na hodniku, vseh pet dni sem se hranil z mlekom, kruhom in z nekaj rezinami salame, ki so mi jih dale slovenske sestre. Gotovo pa je bilo to najbolj doživeto romanje v mojem življenju in teh ni bilo malo. Bila je posebna milost, ne samo romanje, ampak tudi stik z katoliškim svetom, ki sem ga na tem ›avtostop‹ romanju doživel, in nam je bil takrat popolnoma zaprt in neznan. Najbrž je tudi to potovanje prispevalo, da sem vzljubil tisk in možnosti, ki nam jih daje, da širimo evangelij. Kakšno desetletje pozneje je začelo izhajati Ognjišče.
Bog nam včasih po ovinkih pokaže, kaj je njegova volja. Mi moramo biti pripravljeni, da ji sledimo. Navadno bo to čisto preprosta pot, nič posebnega, kot je časopis z veliko naklado ali radio, ki pokriva Slovenijo, ali založba, ki izda na leto petdeset knjig (s ponatisi vred). Bog hoče, da se trudimo, drugo naredi on sam. Jezus nam govori: »Brez mene ne morete storiti ničesar« (Jn 15,5). Kljub temu pa nas ›porabi‹ in nam da milosti, ki so potrebne, da spolnimo njegovo voljo. Vemo pa, da je vse njegova milost.
Romanja lahko pripomorejo, da se približamo Bogu. Lahko nas pa celo od Boga oddaljijo. Spominjam se, da nam je naš rektor v bogoslovnem semenišču dr. Janez Oražem pri ›vzgojni uri‹ pripovedoval, kako je semenišče imelo v težkih povojnih časih kar zajetno četico dobrotnikov, v glavnih dobrotnic, ki so mu vsak mesec od svoje skromne pokojnine prinesle delež za semenišče. Ko so se pri nas razmere ›normalizirale‹ in je bilo vsako leto lažje potovati ›čez mejo‹, so začeli organizirana romanja. »Zdaj je vedno manj teh upokojenk, ki so od svoje pokojnine prinesle delež za semenišče. Razumljivo, sedaj ›šparajo‹ za naslednje romanje v kakšen znamenit romarski kraj na svetu.«
pismo meseca 07 2016Romanje je tudi priložnost za kakšno dobro delo. V mislih imam naše največje romanje invalidov, bolnikov in ostarelih na Brezje. Pa ni samo to priložnost, da naredimo veselje invalidom, ostarelim in bolnim. Skoraj v vsaki družini je kak ostarel človek, bolnik ali invalid. Lahko jim omogočimo kakšno romanje, recimo na Brezje ali kam drugam. Takšna romanja ne stanejo veliko in ni treba imeti polno denarnico, pač pa je potrebno ›polno‹ srce.
Vidiš, romanje ni ›rezervirano‹ samo za tiste, ki imajo ›polne denarnice‹, saj je veliko božjih poti v Sloveniji, ki so dostopne z malo dobre volje. Mnoge župnije vsaj enkrat na leto ›romajo‹ s svojim avtobusom in s svojimi duhovniki, da verniki za ›male denarje‹ obiščejo kakšno priljubljeno božjo pot. Pomembno je predvsem, da se duhovno pripravimo, to se pravi, da opravimo spoved, prejmemo sveto obhajilo, sodelujemo pri petju in tudi kakšen rožni venec ne bi smel manjkati. Taka kratka romanja so vir mnogih milosti in tudi veselja.
Največ romarskih poti je pri nas posvečenih Materi Božji. Znamenje, da naš narod še vedno zelo časti Marijo. To češčenje pa bi ne smelo biti samo v besedah, dobra dela so tista, ki najbolj častijo Marijo. Ta pa so navadno še bolj ›poceni‹ kot romanja. Tudi tisti rožni venci v kotu našega stanovanja. Bogu in Mariji so bolj všeč, kot draga in dolga romanja preko naših meja. Poslužujmo se jih čim pogosteje.

urednik oče Franc Bole – Ognjišče (2016) 07, str. 6