Avtor: Marko

Deset božjih zapovedi poznam in trudim se, da jih spolnjujem. Problem je v šesti. Mož mi je umrl. Stara sem nekaj manj kot petdeset let. Že nekaj let prijateljujem z moškim, ki je cerkveno poročen, civilno ločen, ne po svoji želji. Prizadeval si je, da je bil zvest zakramentu zakona, v tem primeru ne ravna zoper nravno zapoved, je zapuščeni zakonec. Obstaja znatna razlika. Jasno je, da se ne more poročiti. Po vseh teh letih lahko rečem, da se najina spolnost na človeški način uresničuje tako, da je vključena v ljubezen, s katero sva zavezana drug drugemu. Toda – sva prešuštnika. To me boli. Čeprav njegova žena ni ob tem prav nič prizadeta, verjetno to boli Jezusa, čeprav jaz mislim, da je to zapoved dopolnil zato, da bi ne bili prevarani zakonci prizadeti. Mislim, da je tudi prešuštev več vrst in se ne da vse zmetati v isti koš. V Katekizmu katoliške Cerkve piše, da je izročilo Cerkve šesto božjo zapoved razumelo tako, da zaobseže celoto človeške spolnosti. Toda celota je več vrst nečistosti. Ne bi se rada prepirala z Bogom, toda mislim, da si midva s tem dejanjem le dokazujeva ljubezen, se dopolnjujeva ter občutiva nekaj, česar v mladosti nisva. Problem je pri spovedi. Ker ne živiva skupaj, mi je neki duhovnik na božji poti dejal, da grem lahko kadarkoli k spovedi in mi je dal tudi odvezo. Spoved je bila pomirjujoča. Drugi duhovniki se s tem ne strinjajo. Že nekajkrat nisva dobila odveze. Partner se je zaradi tega nekoliko oddaljil od Cerkve in, bojim se, tudi od Boga. Ko sem predlagala, da bi prenehala s spolnostjo, je to sprejel kot mojo zavrnitev njega samega. Meni, da se bova tako začela oddaljevati, ker brez nežnosti pač v ljubezni ne gre, s čemer se tudi strinjam.
Zanima me vaše stališče. Greva lahko k spovedi, ali ne? Greva mogoče samo k tistim duhovnikom, kjer bova dobila odvezo? Živiva vsak v svojem kraju, s svojimi otroki. Zaenkrat ne nameravava živeti skupaj, rada pa bi se skupaj postarala. Imava se iskreno rada. Prosim, svetujte mi karkoli. Kaj bi mi dejal Jezus? On je ena sama ljubezen, gotovo to razume.
Roža
Vaš problem in stisko ste jasno in dokaj podrobno popisali. Hvala za zaupanje. Ker že nekaj let prijateljujete s civilno razvezanim moškim, pomeni, da ste vdova že nekaj časa in da ste dokaj hitro izgubili svojega moža. Omenjate tudi, da sta ‘prešuštnika’, ker imata s prijateljem spolne odnose in se z njimi ‘dopolnjujeta’. Zdi se vam pa, da je “prešuštev več vrst in se ne da vse zmetati v isti koš”, kar gotovo do neke mere drži.
Za mlade vdove že apostol Pavel piše, naj se ponovno poročijo, da ne bi dajale nasprotnikom “nobenega povoda za obrekovanje” (1 Tim 5,14). Cerkev je vse od apostolskih časov zagovarjala poroko vdov in s tem nakazala eno izmed možnih dobrih rešitev za vdove in vdovce. Vi, gospa, imate vse pogoje za cerkveno poroko in za zakramentalno sklenitev zakonske zveze, če bi našli samskega moškega ali vdovca, ki bi želel z vami skleniti zakon. V vašem primeru ne samo, da vidva “zaenkrat ne nameravata živeti skupaj”, saj živita vsak v svojem kraju s svojimi otroki, ampak vaš ‘prijatelj’ tudi nima pogojev za cerkveno poroko, ker je bil že cerkveno poročen in “ne po svoji želji” civilno razvezan. Obenem pa tudi omenjate, da “bi se rada skupaj postarala”, kar morda vključuje, da se bosta še bolj zbližala in se morda, če bo možnost, tudi kdaj pozneje poročila.
Ker omenjate Katekizem katoliške Cerkve, vam je gotovo znano, da je ena izmed možnosti pri razvezanih zakoncih to, da poskusijo na cerkvenem sodišču, če je morda možno ugotoviti ničnostni zakon. Pozitivnih rešitev v Cerkvi na Slovenskem je glede tega kar nekaj. Postopek o ničnosti zakona se navadno začne pri domačem župniku ali pa na cerkvenem sodišču. Če bi vidva razmišljala na poznejšo cerkveno poroko, se gotovo splača v to smer potruditi, saj ste še relativno mladi in lahko še dolgo živite; razlogi za ničnost zakona so zelo različni, na katere pa v primeru prijateljevega cerkvenega zakona iz vašega pisma ni mogoče sklepati.
Glede odgovora na sedanje prejemanje zakramenta spovedi in odpuščanja grehov pa tako spovedniki kot spovedanci z ene strani zaupamo v božje usmiljenje, z druge strani pa pri spovedi obljubljamo, da se bomo predvsem težkih grehov izogibali in se odločimo, da ne bomo več grešili. Vaši dosedanji spovedniki so ob upoštevanju teh dveh vidikov presojali vaš primer različno. Omenjate, da je duhovnik na božji poti dejal, da greste lahko kadarkoli k spovedi in vam tudi dal odvezo, “drugi duhovniki se s tem ne strinjajo”. Iz tega vidite, da na vaše vprašanje ni absolutnega odgovora, saj so tudi spovedniki v stiski, ko morajo upoštevati božje usmiljenje ter vajino nemoč in grešnost. Ker je zadeva zelo intimna, bo najbrž najbolje, da imate stalnega spovednika, ki vam bo pomagal, da se boste tako pred svojo vestjo kot pred Bogom lažje pravilno odločili. Stalni spovednik ali duhovni spremljevalec vam bo tudi lažje pomagal k ‘razločevanju duhov’ in k pravilni naravnanosti, saj se v spremljevalnem pogovoru in molitvi lahko zadeve celoviteje opišejo, razložijo in osvetlijo. Italijanska škofovska konferenca je izdala navodila (direktorij) za družinsko pastoralo, v katerem obravnava tudi posebne primere (ločene, razvezane, a ne ponovno poročene, razvezane in samo civilno ponovno poročene, samo civilno poročene in svobodne zveze, tj. zunajzakonske skupnosti) in za vsako od naštetih kategorij navaja pogoje glede prejemanja zakramentov (CD 73, 207–230).
Rad pa bi vdovam in vdovcem, tudi vam, napisal še nekaj. Po nauku Cerkve smo vsi kristjani, poročeni in samski, vdovci in razvezani, poklicani k svetosti; vsak pač v svojem stanu in v svojem konkretnem življenju. Zgodovina krščanskega svetništva pozna številne vdove, ki so dosegle visoko stopnjo svetosti prav kot vdove oziroma vdovci, kar je Cerkev večkrat tudi uradno priznala z razglasitvijo za svetnike (sv. Monika, sv. Ema, sv. Elizabeta itd.). Morda se bo kdo začudil, če bom zapisal, da je tudi Jezusova mati Marija bila vdova, saj je sv. Jožef, Jezusov varuh in mož Device Marije, skoraj gotovo umrl pred Marijo, in se ji zato vdove in vdovci lahko na poseben način upravičeno priporočajo.
Danes, ko je spolnost pogosto enostransko poudarjena, je tako potrebna bolj izrazita odločitev za svetništvo pred poroko. Lahko smo veseli, da je vse več mladih kristjanov, ki odkrivajo vrednost čistega življenja pred poroko predvsem s pomočjo poglobljenega razmisleka o teologiji spolnosti. Ni dolgo, ko mi je neka mati petih odraščajočih oziroma že odraslih otrok dejala, da tudi na tej ravni nastaja neka nova kultura, ki bo lahko poseben blagoslov za prihodnje zdrave generacije. Podobno velja tudi za kvalitetno vdovstvo, ki je lahko velik blagoslov otrokom, vnukom in tudi cerkvenemu občestvu ter družbeni skupnosti, če se odkrije pot vdovskega svetništva. Rad ponavljam trditev Theodorja Boveta, protestantskega zdravnika in strokovnjaka za telesnost in spolnost, da vrednost človeka ni v tem, ali je poročen ali neporočen, vdovec ali razvezan, temveč ali živi brezpogojno in zastonjsko ljubezen ali ne.
Prihodnost, še bolj pa svetništvo, pripadata pokončnim in pogumnim ljudem, ki verjamejo, da Bog, ki je ljubezen, želi po Svetem Duhu voditi vsakega človeka tako, da bi mu bil prav po ljubezni (poročen, samski, vdovec itd.) vedno bolj podoben. Gospa Roža, tudi vas Kristus usposablja in vam omogoča rast v krščanski svetosti.
Vinko Škafar

Ognjišče (2013) 05, str. 56

Poslušal sem domačega župnika, ki je govoril o trpljenju duš v vicah. Govoril je o ljudeh, ki so imeli sposobnost komunicirati s trpečimi dušami v vicah. Rekel je, da duše v vicah močno trpijo, ker nihče zanje ne moli. Na tej točki pa me je prešinilo vprašanje: Kaj pa neverniki, ki so vse življenje grešili in nimajo nikogar, ki bi zanje molil?
Ko sem se še nekoliko poglabljal v to, se mi je odprla nova nejasnost. Mnogo namreč slišimo o tem, da ima trpljenje znotraj krščanstva posebno mesto. Da po njem rastemo v veri in zaupanju v Boga. Da nas bo prava ljubezen slej ko prej privedla v trpljenje, zato je trpljenje odrešilno. Je ‘v naravi’ prave ljubezni. In ne nazadnje naj bi bili za zemeljsko trpljenje poplačani pri Bogu. Toda, kaj pa ljudje, ki nimajo kančka vere, a vendar umrejo v velikem trpljenju – recimo, da jim pulijo nohte, režejo organe ….?
Če trpljenje dojemamo kot nekakšen odpustek, bi moralo tudi trpljenje nevernika (torej nekoga zunaj krščanstva) ‘veljati’ enako kot trpljenje vernika, četudi mučenca za vero. To pa je popolnoma skregano z zdravo pametjo. Čemu bi bilo trpljenje samo po sebi nekaj tako posebnega?
Po drugi strani pa, če trpljenje samo na sebi ne predstavlja nečesa odrešujočega in je odrešilno zgolj trpljenje iz nekega transcendentalnega razloga – recimo iz ljubezni – kaj je v tem primeru merilo za ‘odrešilnost’ trpljenja? Mar ima višji cilj le trpljenje za ljubezen, za krščansko vero, in je ‘odrešilno trpljenje’ rezervirano le za ozek krog predanih izbrancev?
Tim
Hvala za zanimiva, a tudi kar malo zapletena vprašanja. Iz vašega zapisa sem razbral pravzaprav tri temeljna vprašanja, na katera bom skušal odgovoriti: vprašanje vic ter vprašanje trpljenja vernega in nevernega človeka.
Cerkev z vicami izrazi stanje po smrti tistih ljudi, ki so sicer umrli v Božji milosti, v prijateljstvu z Bogom torej, a so nepopolno očiščeni posledic svojih grehov. Predno se lahko popolnoma združijo z Bogom v nebesih, je naravno, da se morajo očistiti še teh ‘ostankov’ grešnosti, saj Bog ni združljiv z ničemer, kar je grešno. Zato se vica latinsko imenujejo ‘purgatorium’, kar pomeni ‘stanje očiščevanja’. Ker pa imamo iz zemeljske izkušnje spoznanje, da se vsako očiščevanja dogaja preko takšnega ali drugačnega trpljenja in bolečine in ker tudi svetopisemsko razodetje nakazuje ‘očiščujoči ogenj’ kot ‘sredstvo’ očiščevanja, je sklep o trpljenju v vicah logičen. Vendar je to trpljenje drugačno kot v stanju pekla, saj ljudje v vicah vedo, da jim je zveličanje zagotovljeno. Iz tega pa sledi, da duše v vicah ne trpijo zato, ker nihče ne bi zanje molil, kot ste vi razumeli župnika. V vicah vsi očiščujoče trpijo. Ker pa verujemo v občestvo svetih, torej v resnično občestveno vez vernih med seboj, si lahko v trpljenju pomagamo. To lahko doživljamo že v zemeljskem življenju, saj imamo že vsi izkušnjo, da nam je bližina ljubih ljudi lajšala trpljenje in bolečino; Cerkev pa nam zagotavlja, da lahko z molitvijo, miloščino in drugimi dobrimi deli, še posebej s pridobitvijo popolnega odpustka zanje, pomagamo dušam v vicah pri tem, da je njihovo očiščevanje ‘hitrejše’. Čeprav oni že nekoliko drugače doživljajo čas, ker so s smrtjo že prešli meje kategorije prostora in časa, kot jih doživljamo v zemeljskem življenju, zato je to ‘hitrejše’ mogoče razumeti bolj v smislu intenzivnosti trpljenja. ‘Neverniki’, ki se znajdejo v vicah, pravzaprav niso več neverniki, saj bi se v vicah ne mogli pojaviti, če ne bi bili v živem odnosu z Bogom, ki jih je odrešil; čeprav to ni nujno povezano s pripadnostjo vidni instituciji. Glede tistih, ki nimajo na zemlji nikogar več, ki bi zanje molil, pa lahko teoretično rečemo, da pač bodo morali dotrpeti svoj delež očiščevanja in nato bodo vstopili v nebeško veselje. Praktično pa lahko rečemo, da Cerkev kot občestvo vedno moli za vse, že pri vsaki sveti maši molimo za vse ljudi; mnogi sveti ljudje darujejo Bogu svoje molitve in žrtve za vse potrebne. Tudi popolni odpustek, sem že slišal, da kdo pridobi za tiste, za katere nihče več ne moli in so morda še v vicah. In še kakšna skrita ‘pomoč’ bi se našla, saj če smo Cerkev skrivnostno telo, torej organizem, potem v živem organizmu vsi udje sodelujejo z vsakim in si med seboj pomagajo.
In zdaj kakšna beseda še o trpljenju. Najprej: trpljenje je samo na sebi zlo in ne izhaja iz Boga. V raju ga ni bilo, vsaj tako lahko dojamemo razodetje. Tretje poglavje Prve Mojzesove knjige nam pove, da se je trpljenje pojavilo po svobodni odločitvi človeka (in tudi svobodni odločitvi nekaterih angelov), da se upre Bogu in se odpove njegovemu načrtu. Ko se je torej svobodno bitje odločilo za greh, se je kot posledica te odločitve pojavilo tudi trpljenje. Izvorno torej trpljenje v krščanstvu nima posebnega mesta, ampak nikakršnega, razen negativnega; še enkrat se spomnimo raja. Ko pa se je človek, ki ga Bog ljubi od vsega začetka, znašel v trpljenju in ločenosti od Boga, ki je ljubezen, se je ta Bog, ki ga je Kristus razodel kot Očeta, odločil, da človeka odreši. A ne kljub trpljenju, ampak prav ‘skozi’ trpljenje in smrt. Z učlovečenjem je Bog sam vstopil v človekovo doživljanje trpljenja in smrti kot posledici greha, zato da ju je od znotraj spremenil. Odkar je Kristus s svojim trpljenjem in smrtjo izrazil Božjo ljubezen do človeka in s tem posledice greha uničil, lahko tudi človek svoje trpljenje pridruži Kristusovemu, ko se z njim poveže in združi, in v tem primeru ima trpljenje lahko poseben odrešenjski pomen. Sicer ostaja samo znamenje prisotnosti zla in greha. Res pa je dejstvo, da je v tem po izvirnem grehu padlem svetu tudi resnična ljubezen prej ali slej povezana s trpljenjem. A vzrok ni ljubezen, marveč vse, kar je v okolici nasprotno ljubezni – torej zlo; a resnična ljubezen je močnejša od vsakega nasprotovanja in zato tudi zmore sprejeti vsakršno trpljenje, da lahko ljubi naprej in tako odrešuje.
Tudi pri tem vprašanju sprašujete o trpljenju ljudi, ki nimajo ‘niti kančka’ vere. Težko verjamem, da bi v takšnem stanju kdo ‘vzdržal’ prav vse življenje. Večinsko prepričanje pa je tudi, da se Bog v trenutku smrti vsakemu človeku na poseben način približa in mu ponudi svojo ljubezen. Kaj se pa takrat zgodi, ko je spoznanje že nekoliko drugačno kot v zemeljskem življenju, pa lahko le ugibamo. Vsekakor pa nam razodetje daje dovolj gotovosti, da lahko verjamemo, da se Bog za vsakega ‘potrudi’ do konca, da bi svojega otroka in brata ali sestro rešil. Sicer pa ostaja v veljavi, da je trpljenje brez Boga brezplodno in zgolj uničujoče. Zato je odločujoča vera kot živi odnos z Bogom, ne pa vera kot izpoved neke zunanje formule.
Naj sklenem z mislijo, navezano na konec vašega razmišljanja. Nobeno človeško trpljenje ni odrešilno. Odrešilno je le Kristusovo trpljenje, ker je trpljenje druge Božje osebe v človeški naravi, s katero se je združila. To pa je storila iz ljubezni. Ljubezen ne potrebuje nobene druge razlage, ker je ni mogoče razložiti. Naše trpljenje dobi smisel le, če postane izraz naše ljubezni in postane tako eno izmed ‘orodij’ za našo združitev s Kristusom tudi v njegovem trpljenju. Seveda ni to edina pot in edino ‘sredstvo’, je pa gotovo izredno pomembno, saj je normalno, da želimo biti eno z ljubljeno osebo predvsem v njenem trpljenju, če smo že v njenem veselju in sreči. In tako želi verni kristjan biti priličen Kristusu tudi v njegovem trpljenju.
TURNŠEK, Marjan.Ognjišče (2013) 05, str. 58

Odločila sem se, da vam napišem svojo zgodbo. Nekaj let sem imela fanta, a se nama ‘ni izšlo’. V veliki meri tudi zaradi vere, ki je on ne čuti. Jaz pa sem vztrajala, če želi biti moj mož, bo hodil v cerkev. Vse je ostalo pri obljubah. Za eno leto sva prekinila vse stike. Moja odločnost je bila neomajna. Noben e-mail me ni prepričal, a nekaj pa je vendarle bilo. Izpovedi, kako je vse drugačen, da moli za naju, da hodi v cerkev. Ali nisem prav tega želela? Da, po tisočih besedah, stotinah e-mailov, me je en sam prepričal, da sem začela odgovarjati. Dobil me je nazaj.
Najina domova sta bila oddaljena kar precej kilometrov, to je botrovalo tudi temu, da sva imela zelo različne poglede na svet. Okolji, v katerem živiva, se močno razlikujeta. On je iz Posočja, kamor zahaja veliko ljudi na počitnice. Tudi meni je bilo na začetku zelo toplo pri srcu, ko sem gledala gore, ki se dvigajo nad dolino, ter skozi leto lesketajočo modrozeleno Sočo. Ljudje poleti hodimo na morje, ali kam drugam, pač vsak po svoje na dopust. On ni čutil potrebe, da se za tri dni loči od svojega kraja, kaj šele za teden dni. Njegov dom in okolica dajeta ves smisel njegovemu življenju. Tako je med nama rasla poleg fizične oddaljenosti tudi duševna in čustvena.
Tu pa je bila še ena, zame najpomembnejša stvar v življenju: vera v Boga. Brez Boga si ne predstavljam dneva, kaj šele tedna, da ne rečem življenja! On pa ni čutil potrebe po veri, po maši in ničemer v zvezi z vero. A nikoli se ni močno branil, vedno mi je obljubljal, da bo, ko se poročiva, vsako nedeljo z družino šel k maši. In ker sva veliko nedelj skupaj odšla, sem mu verjela. A vseeno sem v sebi kar naenkrat spet začutila dvom. Dvom, ki me je od znotraj razjedal kot jedka kislina. Vsakič, ko sem se ob nedeljah odpravila k maši, sem se spraševala, ali ga bo premamilo, da gre tudi on, ali želim tvegati, da bom mogoče na koncu razočarana, ker bova kot mož in žena nedelje preživljala vsak po svoje?
Začela sem se čez dan vse več pogovarjati z Bogom, molila sem, naj mi pokaže pravo pot. Ljudje velikokrat pozabimo na to, da ima Bog z vsakim od nas svoje načrte, ki pa so čudoviti. In spraševala sem se: Zakaj torej ne čutim radosti, ko pomislim na fanta kot na svojega bodočega moža, če je on tisti pravi, če naju je Bog ustvaril drug za drugega? Zakaj ne čutim v duši miru? Zakaj ob molitvi za mojega življenjskega sopotnika, nikakor ne morem začutiti, da molim prav zanj? Zakaj se mi pogosto na dan ves teden, pred tem, ko grem ponovno k njemu na obisk, v mislih pojavljajo močni dvomi, kljub temu, da je drugače vse v redu, saj me je prepričal da hodi v cerkev? Zakaj, zakaj, zakaj … V moji glavi je bilo kot na pšeničnem polju v neurju. Nisem več vedela, zakaj se mi kar naenkrat pojavljajo tako močni, že skoraj čudežni prebliski: “On ni namenjen za tvojega življenjskega sopotnika.” Na začetku sem mislila, da sama sebi to ponavljam. A vsak dan je bilo bolj izrazito, bolj dojemljivo za moje možgane. Ves teden sem premišljevala, ali naj grem. Nisem vedela, kaj se dogaja z mojimi mislimi, čustvi. Kako je mogoče, da sem se dvakrat zmotila? “Saj je vendar Bog tako hotel, da sva ponovno par, ker sem zaradi tega privolila,” sem si ponavljala. “In niti enkrat samkrat ni rekel, da ne gre z mano k maši, kako lahko mislim, da se bo potem, ko bova mož in žena, uprl? Zakaj mi proti moji volji v misli prihajajo taki dvomi o tem, ali je pravi?” Rotila sem Boga, naj mi pokaže pot, naj mi da jasnejše znamenje, kaj naj storim, ker sama tega nisem zmožna in samo On ve, ali je pravi. Predala sem se mu z dušo in srcem, naj me reši tega dvoma, ki gori v meni. Prosila sem Marijo, naj me vodi, da se bom prav odločila.
Odločila sem se, da grem na obisk, pri tem pa trdno verovala, da bom našla notranji mir, v katerikoli smeri pač. Če bom ob njem začutila še hujši dvom, bom vedela, da nisva za skupaj. Tako sem prosila Marijo, naj mi sporoči. Pričakovala sem, da se bo moj notranji nemir ob njem povečal, a sem se zmotila. Počutila sem se sproščeno. In že sem bila pomirjena, da sedaj vem … Z blagoslovljeno vodo sem ga pokrižala, kot je to včasih počela moja mami, ko sem bila majhna. Takrat pa je imela Marija moč pretrgati okove vrat, za katerimi je ležala v njegovem srcu resnica, ki mi jo je z lahkoto prikrival z besedami ter občasnimi dejanji. Ko se je bližal čas, da greva k nedeljski maši, je bil tiho ter s težavo sedel v avto. Takrat je privrelo iz njega: »Ne misli, da bom tako lepo vreme ob nedeljah zapravljal za maše. Cel teden bom delal, potem pa vstajal za k maši?! Ko bo tako sončno vreme, bom šel v gore.« Zazdelo se mi je, da me je nekdo polil z ledeno mrzlo vodo. Zmrazilo me je po celem telesu, obenem pa sem začutila, da se potim kot v največji vročini. Vse, kar sem lahko izdavila, je bilo: »Prosim?« In potem iz njegovih ust še en udarec: »Saj kdaj bova šla, a boš umrla, če ne boš šla prav vsako nedeljo, ali kaj?!« Utihnila sem in le sama sebi odgovorila, kar sem čutila: “Ne, ne bi umrla, počutila bi se mrtvo.”
Celo sveto mašo sem se zahvaljevala Bogu za milost, da mi je tako jasno pokazal resnico. Če so njegov bog gore, potem vem, da nimava skupnega Boga, da nimava skupne poti.
Bog nam daje svobodno voljo, zato se velikokrat znajdemo v krizi, odločimo se narobe, celo v življenjskih odločitvah. Če pa se predaš Božji volji, da te vodi po poteh, ki ti jih je namenil, te vodi da se odločiš prav. Le kako se bomo brez Boga odločali prav, če vidimo le do prvega ovinka, On pa vidi celo našo življenjsko pot.
Fani

V nas še odmeva velikonočno sporočilo o Jezusovem vstajenju in o prvih kristjanih, ki so se vsak prvi dan v tednu, se pravi v nedeljo, zbirali k lomljenju kruha, to je k maši. Brez tega niso mogli živeti. Niso si znali predstavljati nedelje, ne da bi šli k evharistiji. Danes smo priče upadanju števila ljudi, ki redno hodijo ob nedeljah k maši. Najbrž ne čutijo potrebe po tem. V tej zvezi je izredno zgovorno pričevanje mučencev iz Abitine (današnja Tunizija) iz leta 304. Ker so obhajali ‘evharistijo’ v nedeljo, jih imenujemo ‘mučenci nedelje’. S tem pa so ravnali proti cesarjevim ukazom. Ko so jih rimski oblastniki zalotili pri tem, so jih vprašali, zakaj so to delali. Odgovorili so: »Ker se Gospodove skrivnosti ne smejo opustiti.« Gospodarja, kjer so se zbrali, so še posebej vprašali, zakaj je dovolil, da so to obhajali pri njem. »Ker so moji bratje in jim nisem mogel braniti,« je odgovoril. Na njihov ugovor, da bi jim moral, je gospodar odvrnil: »Nisem mogel, ker ne moremo biti brez Gospodovih skrivnosti.«
Ti mučenci so raje šli v smrt, kakor da bi opustili evharistijo. Niso mogli živeti brez nedeljske maše, številni današnji kristjani pa jo s tako lahkoto opuščajo. Morda se upravičeno vprašamo, zakaj. Najgloblji razlog lahko iščemo v pomanjkanju prave osebne vere in globoke vere v Jezusovo vstajenje, ki je temelj naše vere. Ko se je neki italijanski podjetnik spreobrnil, so ga vprašali, če hodi redno k maši. In on je odgovoril. »To je potreba, ne dolžnost. Ne bi mogel živeti brez maše.«
Praznovanje nedelje ima temelj v mašni daritvi. Dejstvo, da ob nedeljah ne delamo (nedeljski počitek), izhaja iz tega, da ta dan posvečujemo z obiskom maše in več molitve. Da Gospodov dan lahko posvečujemo, pa se odrečemo delu. Zadnje čase opažamo, kako se je Gospodov dan spremenil v nakupovalni dan. Zelo žalostno je, da gredo nekateri ljudje od maše v trgovino. Je res to nujno? Ne bi mogli brez tega nakupa preživeti? Ali ne bi lahko prejšnji dan nakupili vse potrebno? Don Pierino Gelmini, velik bojevnik proti zasvojenosti, je zapisal, da obisk ‘sodobnih templjev’ kot so diskoteke (ob sobotah ponoči) in nakupovalna središča (ob nedeljah) ljudi delajo notranje prazne in zato se ne čudi, da je med sodobnimi ljudmi toliko zasvojenosti. Kako pa naj zapolnijo notranjo praznino? Ta kar kliče po zasvojenosti.
Namesto da bi ljudje množično hodili ob nedeljah po nakupih, bi ta dan, potem ko so bili pri maši, namenili družini, bližnjim, obisku bolnikov ali osamljenih. Lahko tudi ta dan izkoristimo za telesno sprostitev in nabiranje kondicije. Tako vidimo, da praznovanje nedelje, ko si vzamemo čas za Boga, najbližje in zase, pomeni zdravje. Zlasti v sodobni družbi, ko stalno hitimo in ta naglica že slabo vpliva na telesno in duševno zdravje.
Med take, ki si jemljejo nedeljo zase, spada tudi tvoj nekdanji fant. A spada med tiste, ki jim je nedelja samo dan, ko se sicer ne dela in ne gre v službo, se ga pa ne posvečuje z obiskom maše in slavljenjem Kristusovega vstajenja. Tebi nedeljska maša in vera v Boga veliko pomenita. In si najbrž ena redkih, ki se je odločila za tako radikalen korak. Vendar je bil nujen. Ne bi mogla živeti, da tvoj mož ne bi hodil s tabo k maši. Tvoje pismo je pričevanje sodobnega kristjana, ki se je raje odrekel zvezi s fantom, kakor da bi opustil mašo.
Tvoje pričevanje je pomembno tudi zato, ker daješ zgled, kako je treba bistvena vprašanja rešiti pred poroko. Kako se je treba prej pogovoriti, kakšno bo skupno življenje. Številne napetosti in spori v zakonu nastanejo, ker se zakonca nista dogovorila o ravnanju v zakonu. Seveda je nemogoče vse predvideti in nas življenje vedno znova lahko preseneti, a če sta si zakonca edina v bistvenih stvareh, lahko premagata marsikatero oviro in prebrodita marsikatero težavo. Zato je izredno pomembno, da zakonca skupaj molita in, če je mogoče, skupaj gresta k maši. Ko pridejo še otroci, obiskujejo mašo kot družina. Blažena Mati Terezija iz Kalkute je rada ponavljala, da družina, ki skupaj moli, skupaj tudi ostane. S tem je pokazala na povezovalno moč družinske in zakonske molitve.
Nočem trditi, da je zakonska zveza med vernim in nevernim nemogoča. Dogovoriti pa se morata, kako bosta spoštovala prepričanje drug drugega. Poznam primere, ko se veren in neveren zakonec dobro razumeta. Ali pa primere, ko neveren oče ali mati vozi otroke k verouku. Poseben primer pa se mi je zgodil, ko me je neveren mož prosil za pomoč. Svoji verni ženi je želel za življenjski jubilej podariti duhovne vaje. »Vem, da ji to veliko pomeni, jaz pa ne vem, kje in kako se prijavi,« mi je razložil. S tem je pokazal, kaj pomeni spoštovanje različnosti drugega. To pomeni, da drugega tako spoštujem, da mu skušam ugoditi tudi v stvari, ki meni sicer ne pomeni veliko, drugemu pa. Pokazal pa je tudi, da prava ljubezen ni samo potrpežljiva in vse odpušča ter vse prenese, ampak je tudi iznajdljiva in najde rešitev tam, kjer je ljudje brez medsebojne ljubezni ne bodo našli.

RUSTJA, Božo. (Pisma) Ognjišče (2012) 05, str. 54