Romanja po svetu si lahko privoščijo le tisti, ki imajo denar, mi pa lahko samo doma v kotu molimo rožni venec.
Lurd, Fatima in še druge božje poti, so kraji, kjer naj bi človek bolj začutil Božjo bližino in bil deležen posebnih Božjih milosti. Prosim če mi lahko razložite, kako je to.
Saj Bog je samo eden in navzoč povsod, kjerkoli smo. Vendar so lahko posebnih milosti, ki se tam delijo, deležni le tisti, ki imajo denar, da si taka romanja lahko privoščijo, čeprav nekateri bolj kot turisti. Mi pa, ki si tega ne moremo privoščiti, lahko samo doma v kotu molimo rožni venec in ne vemo, koliko milosti si ‘prislužimo’ za večnost. Saj ne gre za nevoščljivost, zanima pa me, kaj vi mislite o tem. Lepo vas pozdravljam in prosim za odgovor.
Sonja
Res je, Bog je samo eden in je navzoč povsod, kjer smo. Vsekakor bi bilo krivično, če bi tisti, ki imajo finančne možnosti, da gredo na romanja, imeli prednost pred Bogom. Božje poti so dejansko kraji posebnih milosti, vendar je to vedno odvisno od človeka samega. Nič ne pomaga še tako velik romarski kraj, če ni srce odprto božji milosti. Bog seveda upošteva tudi trud, ki ga vložimo, da se udeležimo romanja, vendar to ni nič v primerjavi s pripravljenostjo, da živimo po njegovi volji. »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 7,21). Volja Očeta, ki je v nebesih pa je, da hvaležno sprejemamo, kar nam je dal v življenju. Ne samo to, da nam njegova volja pomeni več kot naša, ampak da jo sprejmemo z veseljem.
Najprej to pomeni, da smo zadovoljni s tem, kar nam Bog daje v življenju. To ni ravno lahka stvar. Zgled, kako je treba sprejemati božjo voljo nam daje Jezus. V svoji največji stiski, pred odhodom v trpljenje in smrt, je molil: »Aba, Oče, tebi je vse mogoče! Daj, da gre ta kelih (trpljenja) mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti« (Mr 36,37). To potegne za seboj kar nekaj posledic. Ena od teh je, da smo zadovoljni, tudi če nimamo toliko denarja, da bi lahko šli na razna romanja po svetu. Moliti v ›kotu rožni venec‹ je nekaj dragocenega. Če pa se naša želja po romanju ›pokrije‹ z Božjo voljo, je to korak naprej k izpolnjevanju Božje volje.
Kot bogoslovec sem se s kolegom dogovoril, da v poletnih počitnicah greva v Francijo. To so bila tista leta, ko so bile naše meje tesno zaprte. Vložila sva prošnjo za potni list. Potrebno je bilo ›garancijsko‹ pismo nekoga v Franciji. Profesor Anton Trstenjak je imel v Franciji prijatelje, ker je študiral tudi v Franciji. Kolega je dobil potni list, meni so prošnjo zavrnili. Naslednje leto sva poskusila znova. Tokrat sem potni list dobil tudi jaz. Kot študent sem potoval z avtostopom. V mojih načrtih je bilo tudi romanje v Lurd. In prišel sem v Lurd. Ni bilo lahko dobiti (brezplačno) prenočišče. Končno so me sprejeli, vendar sem spal na hodniku, vseh pet dni sem se hranil z mlekom, kruhom in z nekaj rezinami salame, ki so mi jih dale slovenske sestre. Gotovo pa je bilo to najbolj doživeto romanje v mojem življenju in teh ni bilo malo. Bila je posebna milost, ne samo romanje, ampak tudi stik z katoliškim svetom, ki sem ga na tem ›avtostop‹ romanju doživel, in nam je bil takrat popolnoma zaprt in neznan. Najbrž je tudi to potovanje prispevalo, da sem vzljubil tisk in možnosti, ki nam jih daje, da širimo evangelij. Kakšno desetletje pozneje je začelo izhajati Ognjišče.
Bog nam včasih po ovinkih pokaže, kaj je njegova volja. Mi moramo biti pripravljeni, da ji sledimo. Navadno bo to čisto preprosta pot, nič posebnega, kot je časopis z veliko naklado ali radio, ki pokriva Slovenijo, ali založba, ki izda na leto petdeset knjig (s ponatisi vred). Bog hoče, da se trudimo, drugo naredi on sam. Jezus nam govori: »Brez mene ne morete storiti ničesar« (Jn 15,5). Kljub temu pa nas ›porabi‹ in nam da milosti, ki so potrebne, da spolnimo njegovo voljo. Vemo pa, da je vse njegova milost.
Romanja lahko pripomorejo, da se približamo Bogu. Lahko nas pa celo od Boga oddaljijo. Spominjam se, da nam je naš rektor v bogoslovnem semenišču dr. Janez Oražem pri ›vzgojni uri‹ pripovedoval, kako je semenišče imelo v težkih povojnih časih kar zajetno četico dobrotnikov, v glavnih dobrotnic, ki so mu vsak mesec od svoje skromne pokojnine prinesle delež za semenišče. Ko so se pri nas razmere ›normalizirale‹ in je bilo vsako leto lažje potovati ›čez mejo‹, so začeli organizirana romanja. »Zdaj je vedno manj teh upokojenk, ki so od svoje pokojnine prinesle delež za semenišče. Razumljivo, sedaj ›šparajo‹ za naslednje romanje v kakšen znamenit romarski kraj na svetu.«
Romanje je tudi priložnost za kakšno dobro delo. V mislih imam naše največje romanje invalidov, bolnikov in ostarelih na Brezje. Pa ni samo to priložnost, da naredimo veselje invalidom, ostarelim in bolnim. Skoraj v vsaki družini je kak ostarel človek, bolnik ali invalid. Lahko jim omogočimo kakšno romanje, recimo na Brezje ali kam drugam. Takšna romanja ne stanejo veliko in ni treba imeti polno denarnico, pač pa je potrebno ›polno‹ srce.
Vidiš, romanje ni ›rezervirano‹ samo za tiste, ki imajo ›polne denarnice‹, saj je veliko božjih poti v Sloveniji, ki so dostopne z malo dobre volje. Mnoge župnije vsaj enkrat na leto ›romajo‹ s svojim avtobusom in s svojimi duhovniki, da verniki za ›male denarje‹ obiščejo kakšno priljubljeno božjo pot. Pomembno je predvsem, da se duhovno pripravimo, to se pravi, da opravimo spoved, prejmemo sveto obhajilo, sodelujemo pri petju in tudi kakšen rožni venec ne bi smel manjkati. Taka kratka romanja so vir mnogih milosti in tudi veselja.
Največ romarskih poti je pri nas posvečenih Materi Božji. Znamenje, da naš narod še vedno zelo časti Marijo. To češčenje pa bi ne smelo biti samo v besedah, dobra dela so tista, ki najbolj častijo Marijo. Ta pa so navadno še bolj ›poceni‹ kot romanja. Tudi tisti rožni venci v kotu našega stanovanja. Bogu in Mariji so bolj všeč, kot draga in dolga romanja preko naših meja. Poslužujmo se jih čim pogosteje.
urednik oče Franc Bole – Ognjišče (2016) 07, str. 6
Na to veselo doživetje so se pripravljali vsi razen Janje. Ona se je že sprijaznila s tem, da se izleta ne bo mogla udeležiti. Pred leti se je smrtno ponesrečil oče. Poleg matere in nje ter še komaj dveletnega bratca je zapustil nedokončano hišo in nekaj dolgov. Z mamino plačo so komaj shajali. Živeli so kar se da skromno, da so lahko odplačevali kredit. S pomočjo sorodnikov je mati dokončala prvo etažo hiše, da so bili vsaj na svojem. Niti pomisliti niso smeli na kakšne posebne izdatke, zato je že od vsega začetka prekrižala misel na maturantski izlet. Njej je bila glavna skrb, da bi z odliko maturirala in se vpisala na pravno fakulteto. Vedela je, da bo kljub štipendiji, ki so ji jo odobrili v maminem podjetju, šlo zelo na tesno, vendar si zaradi tega ni delala skrbi, saj je bila vajena skromnosti.
Sestre so šle do najbolj oddaljenega kotička svojega sveta in pokazale skrinjo, polno zlata. »To je ubijalec duš,« so rekle.
Zbudilo me je trkanje na vrata.
»Bodi učen ali neučen, kmet ali gospod, mlad ali star – umel ga bodeš, ako ti le ne manjka srca; kajti on je pisal svoje pesmi iz srčnih občutkov in zatorej segajo v srce! Cvet njegove lirike so sonetje, venec njegovih poezij pa Krst pri Savici, o kteri prekrasni pesmi žali bog tukaj ne moremo kaj več govoriti.« Tako je o Francetu Prešernu, največjem slovenske pesniku, zapisal leta 1867 enaindvajsetletni Fran Levec v svoji maturitetni nalogi iz slovenskega jezika z naslovom Kratka povestnica slovenskega pesništva po raznih književnih dobah. V njej je bodoči literarni zgodovinar na 16 straneh izčrpno podal prerez slovenske književnosti od časov sv. Cirila in Metoda do tedaj. Že v dijaških letih je objavljal svoje pesmi, kasneje pa se je udejstvoval skoraj na vseh področjih literarne kulture. Najprej kot pisatelj in pisec, zatem kot kritik in zgodovinar, kot leposlovni mentor in urednik, ukvarjal se je tudi z jezikoslovjem in pravopisom. 
Poleg tega je bil kot profesor učitelj in vzgojitelj mladine, kot šolski nadzornik pa si je prizadeval za čim bolj urejeno šolstvo pri nas.
Fran Levec se je rodil 4. julija 1846 na Ježici pri Ljubljani kot prvi od petih otrok; nekaj mesecev po njegovem rojstvu se je družina preselila v Radomlje pri Kamniku, kjer je preživel svoje otroštvo. Pri devetih letih je odšel k babici v Ljubljano, ki je imela kavarnico pod Rožnikom. V Ljubljani je nabiral znanje na osnovni šoli in nato v gimnaziji, ki jo je leta 1867 z odliko na maturi končal. V dijaških letih je bil domači učitelj, kot šestošolec je prišel h Kersnikovim in v krogu te družine je preživel srečne trenutke, Janka je pridobil za pisateljsko delo. Jeseni 1867 je odšel na dunajsko univerzo, kjer je študiral slavistiko, germanistiko ter zgodovino in zemljepis. 
V času študija je sodeloval v združenjih slovenskih študentov. Jeseni 1871 je nastopil službo suplenta na gimnaziji v Gorici in bil urednik tednika ‘Soča’. Leta 1873 je prišel na realko v Ljubljano, najprej kot suplent, po dodatnih izpitih pa redni profesor. 31. oktobra 1875 se je poročil z Jerico Dolinar, s katero se je seznanil že leta 1862 kot šestnajstletni dijak. Njuno zvezo je utrdil sin Valentin, po težkem porodu hčerke Vide pa je žena Jerica umrla. Novembra 1881 se je Fran poročil s Pavlo Mrak, ki je postala mati osmih njunih otrok, petih sinov in treh hčera. Nekaj sinov je tudi pokopal v pomladi življenja, eden je padel na začetku prve svetovne vojne v Galiciji. Leta 1909 je bil odlikovan z redom železne krone 3. razreda, imenovan je bil za dvornega svetnika, mestna občina Ljubljana pa mu je podelila častno meščanstvo. Februarja 1915 je bil po 42 letih službovanja upokojen. Računal je, da bo zdaj lahko uresničil še katerega od svojih načrtov, toda 2. decembra 1916 mu je načrte prekrižala smrt.
Skoraj polovico svojega življenja je posvetil Slovenski matici, društvu za izdajanje znanstvenih in leposlovnih knjig, ki je bilo ustanovljeno leta 1864. Leta 1882 je postal njen odbornik, v letih 1886–1892 prvi podpredsednik, po smrti Josipa Marna pa štirinajst let (1893–1907) njen predsednik. Skoraj dvajset let je vodil književni odsek. Razgibal je dejavnost Slovenske matice, ko je pritegnil mlade sodelavce. Njen Letopis je preuredil v zbirko “učenoznanstveno in poljudnoznanstveno pisanih razprav”, ki naj pospešujejo naše idealne težnje po splošnem napredku. Dosegel je, da Slovenska matica dobila plačanega stalnega tajnika, zagovarjal je načelo, naj bo dober pisatelj tudi dobro plačan. Za izvirno in prevodno jezikoslovje je na njegov predlog zaživela Zabavna knjižnica. 
Zanjo je Levec uredil dva zvezka Erjavčevih izbranih spisov z izčrpnim življenjepisom (1889). Slovenska matica je poskrbela za izdajo slovenskih ljudskih pesmi in pod uredništvom Karla Štreklja je nastala zajetna zbirka Slovenske narodne pesmi I–IV, 1895–1923 (IV. knjigo je dokončal Joža Glonar). Fran Levec je pomagal Karlu Glaserju pri pisanju Zgodovine slovenskega slovstva I–IV, 1894–1900. Dolga leta je urejal Knezovo knjižnico in v njej zbral naše najboljše pripovednike. Pomembno delo je opravil z urejanjem zbranih oziroma izbranih del Jurčiča, Levstika, Valjavca in z njimi prvi na Slovenskem uveljavil kritične izdaje literarnih del. Na podlagi Pleteršnikovega Slovensko-nemškega slovarja je sestavil Slovenski pravopis (1899). Vse te dejavnosti je opravljal ob svoji redni službi profesorja in kasneje šolskega nadzornika. Tudi na tem področju je zaoral globoke brazde.
Prav je, da si opozorila na ‘drugo stran medalje’ našega sodobnega krščanstva, ki ni tako svetla in bleščeča. Tudi o tem se moramo pogovoriti. Kot duhovnik si seveda ne zatiskam oči pred to vedno bolj temno sliko, ki si jo opisala. Nekaj podobnega se sicer dogaja tudi drugod, zlasti po stari ‘krščanski’ Evropi, ki postaja vedno bolj poganska, zato je potrebna nove evangelizacije. Bil sem devet let župnik, v vsakodnevnem stiku z ljudmi. Kot urednik Ognjišča sem tudi veliko potoval po naši domovini in tudi po svetu, se pogovarjal z duhovniki in z ljudmi o raznih perečih problemih. Ti si jih nekaj naštela. Tudi svoje pomisleke o tem, kar sem zapisal o pogostem in množičnem prejemanju svetega obhajila. Zame je to dejstvo razveseljivo in zdi se mi prav, da ljudi še bolj spodbujamo k rednemu prejemanju svetega obhajila. Seveda imam v mislih vernike, ki prihajajo k rednim svetim mašam. Katekizem katoliške Cerkve uči, da je evharistija – sveta maša velikonočna gostija, in pravi: »S samim smislom evharistije se sklada, da verniki, če so pripravljeni, kakor se zahteva, prejmejo obhajilo vsakokrat, ko se udeleže maše. Močno se priporoča tisto popolnejše sodelovanje pri maši, ki je v tem, da verniki po duhovnikovem obhajilu iz iste daritve prejmejo Gospodovo telo« (KKC 1388). Kompendij (povzetek) Katekizma katoliške Cerkve na vprašanje, kaj se zahteva za prejem svetega obhajila, odgovarja: »Za prejem svetega obhajila mora biti človek polno včlenjen v katoliško Cerkev in v stanju milosti, se pravi, da se ne sme zavedati nobenega smrtnega greha. Kdor se zaveda, da je storil velik greh, mora prejeti zakrament sprave, preden pristopi k obhajilu« (291). Apostol Pavel je vernike v Korintu, kjer so se razpasle razne pregrehe, resno opomnil, da s takim srcem ne morejo prav sodelovati pri Gospodovi večerji (maši): »Kdor bo nevredno jedel ta kruh in pil ta Gospodov kelih, se bo pregrešil nad Gospodovim telesom in krvjo. Naj torej vsak sebe presodi in tako jé od tega kruha in pije iz keliha, kajti kdor jé in pije, jé in pije svojo obsodbo, če ne razpoznava telesa« (1 Kor 11,27–29). Ta njegov opomin si moramo vzeti k srcu tudi mi.
Neštetokrat se ponavlja ta zgodba: dekleta tožijo, da niso našle poštenega, vernega fanta, fantje pa, da niso našli našle vernega, poštenega dekleta. Tu je nekaj narobe. Ne v tem, da pisma, ki jih objavljamo v Ognjišču, niso iskrena, o tem ne dvomim, saj se ‘falsificirano’ pismo hitro odkrije, tudi če nisi poklicni detektiv. Dovolj časa sem bil župnik in še več let urednik, ki odgovarja na vaša pisma. Zdi se kot da bi se šli fantje in dekleta ‘slepe miši’. Saj poznate to priljubljeno otroško igro, ko nekomu zavežejo oči in mora loviti. Težko kaj ujame. To, o čemer govorimo, pa ni otroška igra, ampak življenjska stvarnost. Kaj morajo narediti mladi, da se ne bi šli ‘slepe miši’? Najprej si odvezati oči.