Blagor tistim, ki se trudijo, da bi v svetu zavladala pravičnost. Zelo preprosto se je ujeti v zanke pokvarjenosti, krivičnosti, v vsakdanjo politiko, kjer je vse samo posel … veliko krivic je na svetu, zaradi katerih mnogi trpijo. Jezus na to odgovarja: “Blagor tistim, ki se borijo proti tem krivicam.”. (papež Frančišek)
Blagor lačnim in žejnim pravice je soroden tistemu o žalostnih, ki bodo potolaženi. Kakor tam prejmejo obljubo tisti, ki se ne uklonijo ‘diktatu’ vladajočega mnenja in navad, marveč se v trpljenju postavijo temu po robu, tako gre tudi tukaj za ljudi, ki iščejo to, kar je zares veliko, zares pravično, zares dobro.
‘Pravičnost’ v Matejevem evangeliju pomeni ‘pravo življenje’, to je zvestoba božji volji. Lakota in žeja v Svetem pismu pomenita človekovo hrepenenje po Bogu, težnjo po pravičnosti tistih, ki doživljajo različne oblike krivice. Človekovo hrepenenje po pravičnosti se je začelo uresničevati z Jezusovim učlovečenjem in njegovim oznanjevanjem”.
Ta pravičnost ni človeška pravičnost, tudi ni to pravičnost tistih, ki veljajo za pravične, ker spoštujejo zakone. To je ideal učenca, ki hoče živeti kakor Jezus, ki hoče izpolnjevati Očetovo voljo. Pravičnost ni nekaj meglenega, ampak je vedno dejanska pomoč, s strani Boga in ljudi do tistih, ki so pomoči najbolj potrebni: »Bog pomaga do pravice zatiranim, daje kruha lačnim« (Ps 146,7).
Glejte, moj služabnik, ki ga podpiram, moj izvoljeni, ki se ga veseli moja duša. Položil sem nanj svojega duha, narodom bo delil pravico. Ne bo vpil, ne bo povzdigoval in ne dal slišati svojega glasu po ulicah. Nalomljenega trsta ne bo zlomil in tlečega stenja ne ugasil, zvesto bo delil pravico. Jaz, Gospod, sem te poklical v pravičnosti in te prijel za roko, varujem te in te postavljam za zavezo ljudstvu in za luč narodom, da odpreš slepe oči in izpelješ jetnike iz zapora, iz ječe tiste, ki sedijo v temi. (Iz 42,1-3.6-7)
SVET PRAVI
Blagor brezbrižnim, ki se zanimajo samo za svoje stvari. Tistim, ki se odločijo za to, kar jim ustreza, prinaša korist, … in pravijo: »Vsak naj skrbi zase … mene to ne briga … naj o tem razmišljajo drugi …« Blagor tistim, ki ostajajo hladni spričo dejstev, ki jih priganjajo, ki v tem, kar se dogaja ne vidijo nobene krivice in ne čutijo odgovornosti. To so ljudje, ki jim življenje z drugimi, bližnji, skupnost … ne pomeni veliko; v svojem malem svetu živijo mirno, ne muči jih zavest krivde.
JEZUS PRAVI
Blagor tistim, ki doživljajo čut za pravičnost, tako kot občutijo lakoto ali žejo. Blagor tistim, ki resničnost dojemajo skozi božje oči, ki se čutijo odgovorne za zlo na svetu in se z vsemi močmi borijo proti njemu, ki ne živijo le zase, ki razumejo, da je treba gledati tudi okoli sebe, odpirajo svoje roke in srca in se razdajajo. Bog sam bo potešil njihovo lakoto in napolnil njihovo žejo z nedopovedljivim veseljem.
Žeja in lakota vodi človeka k Bogu
Beseda ‘pravičnost’ vsebuje troje: pravičnost Boga, ki jo ponuja vsem; pravičnost človeka, uresničevana z dobrimi deli; socialna pravičnost in solidarnost. To troje je povezano v eno kot pri drevesu korenina, cvet in sad.
Za Juda je Bog vir življenja: pravičnost je tisto življenje, ki prihaja od Boga v osebi in ki se po osebi tudi prenaša na druge, na svet. Pravičnost je pokorščina Bogu, ki podarja življenje in voljnost posredovati to življenje: »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo« (Mt 6,33).
Reči ‘življenje’ in reči ‘razdajanje’ sebe drugim, je neločljivo povezano. Kdor živi, živi z drugimi. Če si prisvajaš življenje, to postane smrt, podobno kakor se usmradi voda v mlakuži. V Jezusovem življenju in delovanju je vse to zelo očitno: ‘vrača’ v življenje tisto, kar je bilo mrtvo; obudil je Lazarja in ga poklical iz groba, Zahej je ‘preobrnil’ svoje življenje: od izkoriščevalca do dobrotnika, samarijan pomaga tistemu, ki je na videz mrtev …. Ozdravljenja, izganjanje hudih duhov … so vidna znamenja posredovanja božjega življenja, ki želi dobro in predstavlja ‘zdravje’ vsakega človeka. V vsakdanjem življenju se s pomočjo bližnjemu, z odpuščanjem, z varovanjem najbolj slabotnih … verni človek bliža Bogu. Bolj ko človek živi v pokorščini Bogu, bolj čuti kako raste v njem želja, da bi pomagal tistim, ki so v težavah, ki živijo v pomanjkanju … To ‘gibalo’ (poklicanost) je neke vrste lakota in žeja, ki se ne da več ustaviti. Bolj ko veren človek srečuje priložnosti, da bi delal dobro, bolj njegova lakota in žeja narašča: in tistemu, ki več da, se bo tudi več dalo.
Sv. Edith Stein je dejala, da je človek, ki pošteno in strastno išče resnico, že na poti h Kristusu. O takšnih ljudeh govori blagor – govori o tej žeji in lakoti, ki je blagrovana zato, ker vodi človeka k Bogu, h Kristusu in zato odpira svet božjemu kraljestvu. Bog pričakuje našo notranjo budnost za njegovo tiho nagovarjanje, ki je v nas in nas iztrga iz praznih navad na pot k resnici – k Jezusu Kristusu.
Blagor mu, kdor zna darove edinstvenega nebeškega Očeta spremeniti v razodetje pravice in v ljubezen do bližnjega. (Bernhard Häring)
Vsi živimo na isti ladji in ta se bo potopila ali rešila z nami vsemi. Ne moremo upati v lastno rešitev, če se ne borimo za pravičnost in mir, ki ju hoče Bog. Oče za vse svoje otroke, za vse narode. (Bernhard Häring)
Pravičnost je odsev svetosti. Biti pravičen pomeni biti svet v odnosu do ljudi, narediti tako, kot je dobro tudi za bližnjega. (papež Frančišek)
Naj zacveti cvetlična greda sveta
Sodobni svet je popolnoma osvojila potrošniška miselnost, podvržen je tržnim zakonom in še zdaleč ni podoben zemlji, na kateri bi cvetela pravičnost. Zemlja je danes cvetlična greda, ki nam vsak dan rodi vsakovrsten plevel: razrašča se pridobitništvo, izkoriščanje, ropanje, prisvajanje. Verni človek je poslan na svet, ki ni njegov, živi znotraj sistema, vendar vanj ne spada. On ne ugasi svoje žeje in lakote, ampak jo postopoma ob dogodkih vsakdanjega življenja polni in napaja. Tako prihaja do takšne notranje občutljivosti, da je sposoben slišati in videti tiha znamenja, katera Bog pošilja v svet in tako razbijejo nasilnost vsakdanjosti. Tako kot poje Marija v svoji hvalnici: »Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke (nič več neenakosti in oblasti, ki stiska in pritiska); lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne (nič več zbiranja in razdeljevanje dobrin po potrebah vsakega posameznika) (Lk 1,52). Bl. Pavel VI. je poudaril, kako se je Marija pokazala v Magnifikatu in tudi v vsem življenju zavetnica socialnih pravic: razkrila je bedo tistih, ki hočejo druge prevladati. Z Marijo se torej predajmo Kristusovi šoli in se ne naučimo biti lačni in žejni pravice.
Lakote in žeje po pravici ne smemo nikdar omejevati samo na zemeljske dobrine. Največje darilo, ki smo ga prejeli, je vera, in hvaležnost zanjo nas obvezuje, da jo s svojim načinom življenja in z besedo posredujemo tudi drugim. (Bernhard Häring)
Stvarnik narave in človeka, daj nam moč, da bomo znali na sovraštvo odgovoriti z ljubeznijo, na krivičnost s pravičnostjo, naj vojno z mirom. (sv. Janez Pavel II.)
Pravičnost je strog sodnik. Ničesar ne spregleda in se ne da podkupiti. Na starih slikah je upodobljena z obvezo na očeh. To pomeni, da se ne bi smela ozirati veljavo človeka, ki ga mora soditi. (Stanko Cajnkar)
Prava revolucija se zgodi samo prek brezpogojne predanosti Bogu, ki je merilo pravičnost in hkrati večna ljubezen. In kaj nas bi lahko rešilo, če ne ljubezen? (Benedikt XVI.)
Vera, ki jo dan na dan utrjujemo z evharistijo, nas ne bo prevarala, če se bomo sedaj na zemlji, vsak na svojem mestu, spustili v boj za pravico, kakršne nas je učil Kristus. Naj nam bo jasno, da ta pravica izključuje vsako nasilje in sovraštvo. Nova pravica izvira iz Kristusove krotke ljubezni. (Bernhard Häring)
Pred ljubeznijo je težje vzdržati kot pred pravičnostjo. Na kolena ne sili pravičnost, pač pa ljubezen. (Franc Sodja)
Sreča je v vsakem stanu doma, je vsakemu odločena, da jo le prav spozna in prav išče. Mati prave sreče je pravičnost. (bl. Anton Martin Slomšek)
Ponižno prihajam k tebi, Gospod,
da bi te prosil za pogum.
Z dušo in srcem želim živeti v pravičnosti
in se nočem prodati nikomur in za nikakršno korist.
Želim si, da bi bil močan,
da se bom lahko uprl skušnjavam …
in ne bom iskal navideznega miru v lagodnosti in zaslepljenosti.
Prosim te za odločnost in vztrajnost,
da ne bom podlegel napakam, krivicam, sovraštvu …
da ne bom samo nezadovoljen
zaradi razmer, ki vladajo na svetu,
ampak bom ohranjal živo veliko željo,
da bi delal za to, da bi ga izboljšal.
Pomagaj mi, da bom neutruden graditelj
tvojega Kraljestva vere in pravičnosti,
vreden sprejeti tvoje besede:
»Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni:
jaz sem svet premagal« (Jn 16,33).
Jezusov obraz danes
Božji Sin je prišel, da bi odkupil izgubljeno človeško življenje, nas odrešil. Sin človekov je bil za svoje iskanje pravice ‘nagrajen’ s smrtjo. On pušča na svetu svojo podobo (ikono): obraz, oblit s krvjo, opljuvan in ponižan, znamenje neskončne bolečine. Tisti, ki čuti žejo in lakoto po pravici, more ta obraz srečati na svoji poti; in ko se mu bo približal, se ga dotaknil in poljubil (kot je naredil Frančišek Asiški ob srečanju z gobavcem), se mu bo ta obraz pokazal v vsej svoji lepoti. Naša sreča se poraja iz prizadevanja, da bi bilo na svetu več pravičnosti. Kot piše sv. Avguštin, bomo “napolnjeni s tem, česar smo lačni in žejni”. Veselje do življenja se rojeva le tako, da živimo. To ni besedna igra, ampak je izkušnja. Tu se rojeva pravo veselje, tista umirjenost, tista pesem ki ponavlja: srečni tisti, ki čutijo žejo in lakoto po pravici, in gradijo mir tam, kjer so spori. Najbolj globoke in skrite potrebe in želje njihovega srca bodo potešene: »Ne bodo več lačni in ne bodo več žejni in nič več jih ne bo žgalo sonce ne kakršna koli pripeka« (Raz 7,16). Gospod sam bo kruh ki bo potešil njihovo lakoto, vino, ki bo pogasilo njihovo žejo. Samo Bog lahko izpolni najbolj globoke in skrite želje človeškega srca.
Bistvo pravice, ki nam jo je prinesel Kristus, je hvaležnost. Vse, kar imamo, tudi najvzvišenejši dar, to je božje prijateljstvo in čast božjega otroštva, nam narekuje hvaležnost do Boga. Samo kdor zna biti vedno in povsod hvaležen, zna ceniti božji dar in slediti Kristusu v njegovi lakoti in žeji po pravici. (Bernhard Häring)
Brez plemenitih sadežev naših dobrih del ljudje ne morejo spoznati, da je Bog, ki vanj verujemo, zares Bog pravičnosti, usmiljenja, resnice in ljubezni. (Lojze Bratina)
ZGODBE
Nihče nima večje ljubezni
Giuseppe (Pino) Puglisi je bil vzoren duhovnik, ki se je posebej posvečal mladim v mestni četrti Brancaccio v Palermu. Vzgajal jih je po evangeliju in tako odvračal od zgrešenega način življenja, v katerega jih je prisilila mafija. »V imenu Kristusa, križanega in vstalega, tega Kristusa, ki je Pot, Resnica in Življenje, se obračam do odgovornih: spreobrnite se! Nekega dne bo prišla Božja sodba!« Zvesti Kristusov pričevalec je slutil, da mafija že steguje roke po njem. V svojih javnih nastopih je mafijce, ki so sejali strah med ljudi, povabil, naj pridejo, da se pogovorijo. Namesto tega pa so 15. septembra 1993, na njegov 56. rojstni dan, poslali dva morilca. Po napornem dnevu se je zvečer pripeljal domov s svojim starim avtomobilom. Ko je izstopil iz vozila in šel proti vratom, ga je nekdo poklical. Obrnil se je in njegov pajdaš ga je zahrbtno ustrelil v tilnik. Mafijska eksekucija! Kasneje so morilca aretirali. Povedal je, da je duhovnik, ko sta se mu z drugim mafijskim ubijalcem približala, z nasmehom na ustnicah dejal: »To sem pričakoval.« Na njegovem grobu je napis: “Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje” (Jn 15,13). Leta 2013 je takratni papež Benedikt XVI. podpisal odlok o njegovi razglasitvi za blaženega.
Deset zapovedi za življenje v pravičnosti (človeško gledano)
Čeprav se ljudje danes najraje ‘gibljejo’ v povprečju (zlati sredini), pa ne more nihče živeti brez nekaterih opozorilnih znamenj, in brez cilja, ki mora biti določen. Benjamin Franklin, ameriški pisatelj, državnik, znanstvenik …, pravičnik, je v svoji avtobiografiji postavil naslednja življenjska pravila (ki so predstavljana kot predlogi)
1. Zmernost: ne prenajedaj in ne opijaj se.
2. Molk: ne govori, če to ne koristi drugemu ali tebi samemu; izogibaj se plehkosti in praznih pogovorov.
3. Red: potrudi se, da bodo vse stvari na svojem mestu, da bo vsak kotiček tvojega delovnega okolja urejen.
4. Odločnost: odloči se, da boš storil tisto, kar moraš; brez odlašanja naredi tisto, za kar si se odločil.
5. Skromnost: ne zapravljaj, razen za svojo nujno potrebo ali potrebo drugih; nikoli ne zapravljaj.
6. Delavnost: ne zapravljaj časa; poskrbi, da boš vedno imel početi kaj koristnega; odstrani vse dejavnosti, ki niso potrebne.
7. Iskrenost: bodi pristen in pravičen v svojem načinu razmišljanja in če govoriš, govori razumljivo in s skladno s tem, kar delaš.
8. Pravičnost: Ne povzročaj nikomer nič zlega, nikomur ne škoduj in nikoli ne odkloni pomoči, ki si jo dolžan dati.
9. Umerjenost: izogibaj se skrajnosti; premagaj se in se ne razburjaj zaradi dejanj, za katera misliš, da bi si to zaslužila.
10. Mirnost: ne dovoli, da bi te motile nepomembne stvari, prav tako plehki dogodki, ki se jim ne moreš izogniti.
Zmagala bo ljubezen
V začetku devetdesetih je divjala v Burundiju vojna med etničnima skupinama Hutujev in Tutsijev in zahtevala 300.000 življenj, več 100.000 pa jih je moralo zaradi genocida zapustiti domove. Nekdanja učiteljica Marguerite Barankitse, iz skupine Tutsijev, je hotela pomagati Hutujcem tako, da je odprla hišo miru, nekakšno sirotišnico. Ko so jih odkrili, je morala zvezana gledati, kako so 72 ljudi, ki jih je hotela rešiti, pobili z mačetami. Takole pripoveduje: »Če ne bi imela vere, bi tisto noč pred tolikimi leti prav gotovo rekla: Dovolj, videla in doživela sem več grozot, kot jih more prenesti človeško srce.« Toda vem, da je Jezus rekel: vedno bom z vami, do konca sveta. Ko je bilo najtežje, sem prosila Boga za pomoč: Gospod – sem dejala – pomagaj mi, da bom vedno verjela v življenje in v ljubezen.« Vem, da bo vedno zmagala ljubezen, nikoli sovraštvo. Človeka, ki ima sočutje, dostojanstvo in ljubezen, ne more nič prestrašiti. Nihče in nič ne more ustaviti ljubezni – najsi bodo to vojske, sovraštvo, preganjanje, lakota ali pomanjkanje.«
Mednarodni strokovnjak
Otroci so čebljali in piščanci so čivkali okrog gospe Marie de las Mercedes, ki je metala koruzno zrnje svojim kokošim. Tedaj je z oblakom prahu po cesti iz Santa Dominga pribrzel imeniten avtomobil in ustavil pred hišo. Gospodič v suknjiču in kravati, z majhnim potovalnim kovčkom v roki je vprašal Mario: »Ali mi boste dali eno kokoš, če uganem njihovo točno število? Ona se je namrdnila. On je hitro vzel iz avtomobila najnovejši računalnik, vključil GPS, povezal svoj pametni telefon z aplikacijo za satelitsko fotografijo in vključil sistem za štetje: »Imate stodvaintrideset kokoši.« Vzel je eno in jo držal v rokah. Tedaj ga gospa Maria vpraša: »Če vam jaz povem, kakšno službo opravljate, mi boste pustili kokoš?« On se je prisiljeno nasmehnil. Gospa je rekla: »Vi ste mednarodni strokovnjak.« Vzela je kokoš in razložila, da je bilo to lahko ugotoviti in bi verjetno vsak uganil: »Prišli ste, ne da bi vas kdo poklical, vstopili ste v kurnik, ne da bi vprašali za dovoljenje, povedali ste mi nekaj, kar sem jaz že vedela, in za to ste zahtevali še plačilo.« (zgodba iz Dominikanske republike)
V mladosti mislimo: najmanj, kar bi nam lahko ljudje izkazovali, je pravičnost. Na stara leta spoznamo, da je to največ. (Marie von Ebner-Eschenbach)
Kristjan je človek, ki se zaveda, da v vsakem primeru najprej živi od obdarovanosti; da torej more vsaka pravičnost obstajati le v tem, da je tudi sam obdarjevalec – enak beraču, ki je hvaležen za prejete stvari in jih velikodušno deli naprej. (Joseph Ratzinger)
Pravičnost je umetnost pravilnega razdeljevanja. Zato je po svojem bistvu služba, z vsemi posebnostmi službenega razmerja in odgovornosti. (Stanko Cajnkar)
Zagovorniki slabotnih
Blagor tistim, ki vpijejo: »Ni ti dovoljeno«, kot Janez Krstnik, pred krivicami oblastnikov, ker bodo prej ali slej morali pretrpeti mučeništvo.
Blagor neprevidnim, ki niso prizanesljivi do krivic, kot Jezus, ki je z bičem očistil tempelj – Očetovo hišo.
Blagor tistim, ki pokažejo svoje nestrinjanje in neodobravanje in so kritični do vseh, ki zatirajo brate, ker bodo prejeli udarce od tistih, ki se prilizujejo.
Blagor tistim, ki so deležni sovraštva in dobivajo grožnje, ker so zagovorniki slabotnih, saj jih bo Jezus, zvesta priča, branil ob dnevu sodbe.
Blagor če živijo v resnici in polnosti tisti DA, ki so ga nekoč izrekli Gospodu, ker se tako razodeva polnost njegovega kraljestva. (Justo Asiain)
Rekel sem dobremu Bogu …
Rekel sem dobremu Bogu, da njegov Sveti Duh ni dovolj učinkovit, saj je toliko vojn, ob vseh ljudeh, ki umirajo od lakote, zaradi mamil, ki povzročajo toliko trpljenja med mladimi, zaradi nasilja, o katerem beremo v časopisih in poslušamo na radiu in TV …
Toda Bog mi je odgovoril: »In kaj je tebi svetoval moj Duh? Kaj si ti naredil? Kako bo pravica na svetu, če ti nič ne narediš za pravičnost? Kdo bo delal za resnico, če ti ne boš začel biti resničen? Kdo bo gradil mir, če ti nisi pomirjen sam s seboj in svojimi bližnjimi? Poklical sem te, da poneseš »veselo sporočilo« med ljudi. (Jean Debruynne)
Človek je bil od nekdaj lačen in žejen, ne le zato, ker so dobrine na svetu napačno porazdeljene, ampak zato, ker je človek nenasiten: več ko ima, več si želi. Žeja po denarju, žeja po modi, žeja po ljubezni, žeja po … Na tem svetu pa ni pravičnosti, in tisti, ki se zanjo trudijo, pogosto ne morejo uspeti, ker so »mogočni« poslužujejo vseh sredstev. Zato bomo, če hrepenimo po pravičnosti, pogosto žejni in lačni, toda videli smo že, da vsi blagri prinašajo težave in preganjanje. Osnovna drža za uresničevanje pravičnosti je – biti odkrit. Samo tisti je lahko odkrit, ki je lačen in žejen pravičnosti, zato današnji svet odkritost preganja, ker ta razkrinkava strahopetnost. Odkriti moramo biti najprej do sebe, toda to je samo pogoj, da smo odkriti do drugih. Biti odkriti pomeni povedati stvari v obraz, povedati tako, kot je, tudi oblastem, tudi nadrejenim… o tem je lahko sanjati, a zelo težko je to uresničiti. Kdor pa bi bil rad odkrit, ne da bi ljubil pravičnost in ne da bi bil pripravljen na preganjanje ali vsaj zapostavljanje, se bo moral zadovoljiti s tem, da bo ostal le pri besedah. In taka je danes večina.
Pravičnost daje vsakomur njegovo in ne zahteva tega, kar pripada drugemu, spregleda lastno korist, da bi vsem zagotovila enakost. (sv. Ambrož)
Človek je vreden imena človek, če si tam, kjer je, prizadeva za pravičnost. (Romano Guardini)
Z izmenjavo zemeljskih darov si boste pridobili obilje in boste nasičeni. Toda če te izmenjave ne boste opravljali z ljubeznijo in dobrohotno pravičnostjo, bo ene privedla v požrešnost, druge v lakoto. (Kahlil Gibran)
DEJSTVA
Kako naj govorimo o pravičnosti:
– če vsak dan zaradi lakote umre 17.000 otrok (na leto več kot 6 milijonov – za tri Slovenije), skoraj vsi na južni polobli;
– če 300.000 mladoletnih otrok služi v vojskah po svetu, in je 12 milijonov otrok vsako leto ranjenih ali so pohabljeni zaradi min;
– če je že 13 milijonov otrok izgubilo starše zaradi AIDS–a, če 15 milijonov otrok ni nikoli obiskovalo šole, če jih 55 milijonov dela v tovarnah in so izkoriščani kot živali;
– če gre vsak večer lačnih spat 963 milijonov ljudi; milijarda jih živi v barakarskih naseljih brez pitne vode, vsako minuto umre ženska pri porodu. 1,3 milijarde ljudi nima dostopa do osnovnega zdravstva, 2,5 milijarde ljudi živi v neustreznih higienskih razmerah.
– če si od stotih ljudi šest lasti 59 % vsega bogastva; 80 jih živi v človeka nevrednih pogojih; 70 je nepismenih; 50 pa lačnih?
Pravičnost je dar, pa tudi sad vestne izbire med deli zla in potjo Gospodovo.
Te statistike odkrivajo, kako zelo smo se oddaljili od prvotnega Božjega načrta. Ali smo sploh lahko »pravični« pred njim? Papež bl. Pavel VI. je napovedal: »Bojte se jeze revnih ljudstev, ko se bodo uprli, nas bodo potolkli …« Če torej na svetu ni pravičnosti, kako bi bil lahko mir?
Gospod, prišel si na svet,
da bi vžgal ogenj ljubezni in pravice.
Daj, o Gospod, da bi vsi, ki smo blizu tvojemu srcu,
mogli spoznati veliko Očetovo željo,
ki si jo ti razodeval z vsem svojim življenjem:
da bi ljudje kot božja družina živeli v popolni edinosti,
da bi vse duhovne in materialne dobrine
sprejemali kot dar edinega Očeta
in jih posredovali drugim
Osvobodi nas, Gospod,
ozkega razumevanja pravice,
in še posebno bogatine in tiste ljudi, ki nočejo služiti,
če ne dobe takoj povračila.
Daj, da bi razumeli pravico tako,
kot si jo razumel ti, usmiljeni Odrešenik,
ko si sodiI grešnika.
Daj, da bomo znali biti hvaležni!
Če smo hvaležni vsak trenutek svojega življenja,
smo povezani s pravičnostjo Očeta,
ki posvečuje svoje ime s tem, da pomaga ubogim.
Bernhard Häring
Vprašanja
– Katere so, po tvoji presoji, značilnosti krotkega človeka v današnjem svetu. Poskusi sestaviti Deset zapovedi prijaznosti in ljubeznivosti za naš čas.
– Sveti Pavel je v spodbudi kristjanom v Filipih zapisal: Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem (Flp 4,5). Ali si prepričan, da od kakovosti odnosov med ljudmi odvisna tudi kakovost življenja? Povej kakšno svojo izkušnjo, ki to potrjuje.
– Omenili smo, da je danes veliko nasilja v dejanjih, pa tudi v besedah in mislih … Poskušaj označiti kakšen je tvoj odnos in drža do bližnjega, predvsem do najbližjih (pasiven, aktiven, ravnodušen, poslušen, razumevajoč, ljubezniv …
Ne moremo vsega staviti samo na materialno pravičnost in prizadevanje za družbeni mir, za skupno blaginjo… V luči vere je edino Bog tisti, zares pravičen, kot Stvarnik in tisti, ki je stvari dokončal. Bog je pravičen tudi zato, ker v svojem odnosu do stvarstva, spoštuje to, kar je naredil – naravo. Zato hoče, da jo tudi mi spoštujemo. Brez pristnega duha uboštva, brez ljubezni do križa, lakote in žeje po pravičnosti, ne more nihče živeti iz svojega krsta in širiti okrog sebe evangeljskega duha. Samo če se bo v nas poglobila zavest naše povezanosti z Bogom, se bo okrepila tudi naša povezanost z bližnjimi. Največje darilo, ki smo ga prejeli, je vera. Komur je bližnji samo sredstvo, da doseže lastne koristi, ali lastno uveljavljanje, ta je daleč od pravičnosti. Vrednost svoje vere dokazujemo z odnosom do tistih, ki nam ne morejo nuditi drugega kot svoj obraz in svoje potrebe. Naučimo se dejavne ljubezni, prepriča nas lahko samo eno: pravica, ki jo izkazujemo Bogu s češčenjem, hvaležnostjo in z otroško ljubeznijo. Bistvo pravice, ki jo je prinesel Kristus, pa je hvaležnost. Kdor zna biti vedno in povsod hvaležen, zna ceniti božji dar in slediti Kristusu v njegovi lakoti in žeji po pravici, ta je njegov učenec.
Moja prva beseda je dobrota, druga spet dobrota in tudi tretja dobrota, iz katere se rodi pravičnost. (sv. Janez XXIII.)
Gospod vas nagovarja in vabi, da bi bili preroki nove dobe, poslanci njegove ljubezni, da bi zmogli pritegniti ljudi k Očetu in graditi prihodnost, v kateri je upanje za vse človeštvo. Svet potrebuje to obnovo. (Benedikt XVI. mladim v Sydneyju 2008)
Z Bogom lahko govorimo le tedaj, če s svojimi rokami objamemo svet, kolikor bolje moremo; to pomeni, če v vse vnašamo božjo resnico in pravičnost. (Martin Buber)
Nemarnost, da bi se bojevali zoper sile, ki razdirajo pamet in dušo, je glavni krivec, da živimo v svetu, polnem zunanjih vojn. Kdor ne najde nobenega sovražnika v svoji notranjosti, ga bo našel zunaj. Karkoli se dogaja v duši, se dogaja tudi v svetu. Če duša živi v nepravičnosti, bo tudi svet raztrgan. (Fulton Sheen)
Čuk M., Veroučne strani, v: Ognjišče (2016) 6, str. 86.
Zakrament bolniškega maziljenja je postavil Kristus sam in za katerega pričuje apostol Jakob v svojem pismu: »Če je kdo med vami bolan, naj pokliče starešine Cerkve in naj molijo nad njim ter ga v Gospodovem imenu z oljem mazilijo« (Jak 5,14. Ta zakrament ima za prejemnika te učinke: poveča mu posvečujočo milost; očiščuje ga grehov in časnih kazni; krepi ga v skušnjavah in trpljenju, zlasti v smrtnem boju; podeli mu tudi telesno zdravje, če je koristno njegovi duši. V bolniškem maziljenju se redno odpuščajo mali grehi in časne kazni za grehe. Izredno pa se odpustijo tudi smrtni grehi, kadar se bolnik resnično kesa, spovedati pa se ne more. Tudi bolnik, ki je maziljenjem v nezavesti, prejme odpuščanje grehov, če se jih je poprej kesal. (sč)
Pomlad na cesto prikliče tudi vse motoristične navdušence, a tako, kot se motoristi veselijo sezone za vožnjo, mnogi nad njimi tarnajo in jih zmerjajo z divjaki, samomorilci …. Zato s tem opravimo kar v uvodu: Ne obsojajmo motoristov kar počez, da so divjaki, in ne sodimo jih po njihovem videzu ali načinu oblačenja. Kdor je vsaj nekaj ur preživel v skupini motoristov, ki se temu načinu življenja predajajo zares, je videl, da gre pri njih za veliko več kot pa za divjanje po cestah.
Tako, zdaj lahko sproščeno vkorakamo v ta članek, v katerem vam bom približal motoristično društvo Motoristi za Motoriste (MzM), njegove člane, vzdušje ob druženju z njimi itd. Na Brinovem griču je kraj Nova Štifta, kjer smo se v poznem ponedeljkovem popoldnevu pod lipo srečali in si segli v roke z nekaj ustanovnimi člani društva MzM. Na začetku smo se pogovarjali kar stoje ob motorjih in videlo se je, da so tudi njihovi pogovori potekali o morebitnih pridobitvah in opremi, ki si jo je kateri izmed njih privoščil preko zime. Sledili so pogovori o preteklem vikendu, kje se je kdo potepal in kakšne vožnje so opravili. 
Pripovedovali so tudi o kakšnih dogodivščinah – tudi takih, kjer so se sami zgražali nad početjem mlajših divjakov; posebej je izstopala zgodba o dirkačih, ki se gredo dirkanje na stari cesti na Črni Kal, in še kakšna lokacija bi se našla. »Ti res niso bili pri pravi, ker so sneli celo izpušne cevi, nato pa divjali po tistih nekaj ovinkih gor in dol,« je dejal Jani, ki se je ravno tisti dan ustavil na Črnem Kalu. Pavle Hočevar, tajnik društva, je zato dodal, da je prav, da precejšen del njihove dejavnosti usmerjajo tudi v preventivo, kjer sodelujejo z različnimi moto klubi po Sloveniji, tudi s policijo, in opozarjajo na lastno odgovornost motoristov ter tudi ostalih udeležencev v prometu. »Skrb za varnost želimo tako razporediti na vse udeležence v prometu, ne samo na motoriste.«
Motoristi iz ribniške okolice se dobivajo že 19 let. »Leta 1998 je do mene prišel starosta kluba Stane. Tisto leto nas je kar nekaj prijateljev kupilo motor in prišli smo do ideje, da gremo na Novo Štifto k patru Niku po blagoslov. In ker ima pater Niko dobre ideje, je rekel, če bi blagoslov motorjev opravili kar skupinsko, ne da smo kapljali posamezno.« S temi besedami je Pavle opisal začetke druženja navdušencev nad motorji. Starosta Stane je dodal: »Na prvem blagoslovu se nas je zbralo 12 motoristov; to je bila prva taka izkušnja skupinske vožnje z motorjem.« Pavle je nato dodal, da se je ideja razširila in so se blagoslova motoristov začela udeleževati tudi druga moto društva. Idejno zasnovo je pripisal patru Niku. »Tako, kot je na Štefanovo začel blagoslavljati prave konje, je začel blagoslavljati tudi naše konjičke.«
Pater Niko je še malce natančneje opisal dogodke ob samem začetku. »Takrat smo najprej ustanovili društvo MK Ribničan. Društvo je štelo 75 članov in to smo bili prava klapa. V tistem času so se začela tudi srečanja motoristov na Tromostovju v Ljubljani in mnogo naših članov se je ob sredah družilo tam. Kot rečeno je bil leta 1997 prvi blagoslov in takrat je prišel tudi Janez Šimenc, ki je videl, kako smo zastavili blagoslov. Naslednje leto so potem začeli z blagoslovom tudi v Mirni Peči.«
MzM danes šteje 165 članov, na listi za članstvo pa imajo že 22 kandidatov. Tajnik Pavle je dejal: »Imamo veliko povpraševanja, vendar niti nimamo velike želje povečevati števila članov v društvu, ker se s tem samo povečuje težava glede obveščanja, organizacije občnega zbora itd. Ljudje pa kar čutijo z društvom. Glede na odzive in kopico vprašanj glede letošnjega blagoslova bo pred nami spet en veličasten dogodek.« Člani društva prihajajo od vsepovsod, tudi iz tujine. »Tudi versko smo pisana druščina in nimamo nobenih omejitev glede članov – važno nam je, da vsi v srcu dobro mislimo.«
Poleg aprilskega blagoslova je čez leto v prvi vrsti pomembno druženje. Leta 2009 so organizirali tudi prvo skupno potovanje. »Naš red je takrat praznoval 800-letnico ustanovitve in sem bil takoj zato, da gremo skupaj v Asissi. Na prvo skupno potovanje nas je šlo 84 vozil in 140 ljudi. Od takrat vsako leto organiziramo skupno potovanje in letos je padla ideja, da se v luči svetega leta in naše desetletnice odpravimo v Vatikan na avdienco k papežu Frančišku. Od januarja smo sprožili vse napore v to, da smo idejo predstavili na različnih ravneh – bili smo pri nunciju, v Sloveniji je bil februarja kardinal Parolin in smo bili v pogovorih tudi z njim. Prišli smo do dogovora, da nas bo papež Frančišek sprejel 18. junija. V veliko pomoč pri organizaciji nam je bil tudi naš veleposlanik v Vatikanu Tomaž Kunstelj,« je pater Niko opisal idejo in vso organizacijo ob letošnjem potovanju v Vatikan. »Kar se letošnjega odhoda k papežu Frančišku tiče, je bilo zanimanje izjemno, saj smo 250 prijav, na kolikor smo bili omejeni, napolnili v 12 urah. Mislimo, da bo to dogodek, kot ga še ni bilo – tudi z vsebinskega vidika, saj smo verjetno edino društvo na svetu, ki smo organizirani s tako solidarnostno noto. Tudi na srečanju s papežem mu bomo predali sredstva za nakup motornega kolesa za potrebe slovenskega misijonarja.«
Maša se počasi bliža koncu. Na vrsti je obhajilo. Fant se obrne k dekletu in ji nekaj razlaga. Ona odločno odkimava. Kaj je med njima? Stopita narazen, kakor da je njuna ljubezen nenadoma minila. Večina njima podobnih bi ostala za reko ali v mestnem parku. Fant gleda dekle, ji nekaj prigovarja. Dekle zopet odkima, zdaj je povsem drugačna – nekam izgubljena, prizadeta. Potem se fant odloči. S hitrimi koraki gre z drugimi verniki proti oltarju. Presenečen globoko zajamem zrak. Se dekle boji? Se morda čuti nevredna tako velikega Daru?
Začel se je študij na univerzi, a se je pokazalo, da mu ne bom tako zlahka kos, kot v srednji šoli. Z mojo lenobo in brezvoljnostjo se je začel začarani krog. Ne da bi me snov ne zanimala ali da bi ne bila sposobna naštudirati izpitno snov. Preprosto nisem se učila. Ker sem edinka in pogosto sama, sem lahko počela, kar se mi je zljubilo. Minila so leta, jaz pa sem bila s študijem precej na začetku. Živim v udobju in obilju, ki mi ga starši na trdih žuljih omogočajo. Živim kot pravi parazit. Verjemite, še kakšna hujša beseda bi bila bolj na mestu, saj se do tu nimam za kristjanko. In sedaj, ko pomislim na besede, ki sem jih prej napisala o prijateljih, vidim, da sem še dosti slabša od njih. Bojim se, da se ne motim, če napišem, da je moja lenoba, kateri se pridružuje še nezmernost v jedači (zelo lepo napisano – pravilneje bi morala napisati požrešnost), ni samo manjša prehodna težava. Tega, kar počnem, sem se zavedla že večkrat, a nikoli se mi ni uspelo izkopati iz tega. Jasno je, da nisem človek z močno voljo, a tudi z molitvijo mi kar ne more uspeti. Tudi misel na milijone lačnih in ubogih me strezni le za hip, potem pa nadaljujem po starem.
Pismo je nastalo ob pobudi 40 dni za življenje, oziroma ob ‘proti pobudi’ politične opcije, ki je zahtevala prepoved molitve pred porodnišnico. Najprej nekaj besed o molitveni pobudi 40 dni za življenje. Gre za mednarodno ekumensko in pro-life (za življenje) pobudo. Prizadeva si za kulturo življenja, za rešitev nerojenih, za zaščito žensk pred ranjenostjo zaradi umetnega splava ter za spreobrnjenje zdravstvenega osebja in zagovornikov splava. Je pobuda 40-dnevne molitve in posta, ozaveščanja lokalne skupnosti in neprekinjenega miroljubnega bedenja pred ustanovo, kjer se opravljajo splavi. V Sloveniji ta molitev poteka pred ljubljansko porodnišnico. Doslej je že tri krat potekala molitev po 40 dni.
Tržaška založba Mladika, ki je ‘majhna’, a zelo rodovitna, s to knjigo začenja novo zbirko Zapisi iz zdomstva, posvečeno knjigam, ki so jih napisali naši rojaki po svetu. Ivo Jevnikar v svoji uvodni predstavitvi pove, da so na prvo mesto postavili spomine Alojzija Geržiniča, slavista, glasbenika, publicista in urednika, ne le zaradi stoletnice njegovega rojstva, ampak tudi zato, ker je imel pomembno vlogo pri ohranjanju slovenskega šolstva na Tržaškem po drugi svetovni vojni. O tem obdobju svojega dela in življenja govori v drugem delu teh svojih spominov. Te strani so za naše zamejske rojake poučne in zanimive. Bralce iz matične Slovenije bo najbolj nagovoril prvi del njegovih spominov Dni mojih mlajši polovica.
»Za koga klekljaš to čipko?« ga je vprašala nona nekega večera.«Za mamico, za rojstni dan.« Pogledal je po kuhinji, če sem morda kje blizu in prisluškujem. »Ne povej ji, prosim,« je rekel.
Čeprav je njena hiška dihala toplo in prijazno, se ji je v tem trenutku zdela kot ječa. Ni videla lepe kuhinje ne drugih prostorov, vse se ji je zdelo mrzlo in prazno. Živčno je prestavljala krožnik in lonce in ni vedela, kaj naj vzame v roke, da si prvič sama zase pripravi večerjo. Ni imela teka, zato je šla v posteljo brez večerje. Dušila se je v solzah in tudi prejokala noč. Sredi noči je vstala, odprla knjižno omaro in pobožala polne police knjig, ki so že več let čakale, da jih vzame v roke. »Zdaj bom imela čas tudi za vas,« je zašepetala.