Avtor: Marko

Selitve se je petletni Vilko veselil, pa tudi bal. Komaj je čakal, da zapustijo majhno, temačno in vlažno stanovanje, vedel pa je, da tam ne bo ne velikega dvorišča ne delavnice. Po njej sta se s Tinkom podila, se skrivala in lovila, da so ju delavci iz strahu pred nesrečo podili proč. In čutil je, da bosta izgubila še tisto malo otroške družbe, ki sta jo imela tukaj. V bližini hiše, za katero je oče garal leta in leta, da jo je lahko kupil, ni bilo otrok.
Mama in oče sta dejala, da se morajo čimprej preseliti, ker bo Tinko čez nekaj dni začel hoditi v šolo.
Potem je Tinko vsako jutro odhajal od doma solznih oči, ko je sam korakal proti šoli. Jokal je tudi, ko je prišel iz šole. »Ničesar ne znam!« je obupaval. »Kadar znaš, dvigni roko in boš vprašan,« ga je spodbujala mama. »Saj jo dvignem, pa me učiteljica ne vpraša.«
Mama je šla v šolo in že drugi dan je učiteljica opazila dva drobna prstka, ki sta se plašno dvigala. Poklicala ga je in Tinko je gladko odgovoril na zastavljeno vprašanje. Pohvalila ga je. Ko se je to zgodilo še drugič in tretjič, so izginile solze v njegovih očeh.
Ko je on hodil v šolo, se je Vilko igral na kupu peska, ki so ga navozili na travnik poleg njihove hiše. Da bodo začeli graditi hišo, mu je povedala mama. Ko je dobila hiša streho, se ob njej začeli graditi še drugo. Ko sta bili hiši čez dobri dve leti zgrajeni, so se najprej vselili Žnidarjevi s tremi deklicami, nato pa Gorjančevi s tremi dečki. In nabralo se je toliko otrok, da so se lahko igrali.
Čeprav so bili dečki v večini, je o vsem odločala najstarejša deklica, Tinka. Če so otroci predlagali, da bi se skrivali, je Tilka odsekala: »Ne, gremo se ristanc!« »Ne, to smo se šli že včeraj!« so ugovarjali. »Ne, jaz se ne mislim skrivat! Grem pa domov! Dora, Silva, gremo!« je poklicala mlajši sestri. »Jaz ne bi šla,« je prosila Dora. »Prav, bom pa povedala očiju, da me ne ubogaš!« »Prav, pa pojdimo se zemljo krast,« so hitro popustili otroci.
Od Gorjančevih fantov so se največ družili z Janom. Urban je bil kar nekaj let nekaj let starejši in večji. Bil pa je nagle jeze, da so se ga vsi bali. Nagajal jim je in jih dražil, da so se sprli, on pa se jim je smejal. Bal se je le očeta, ki je včasih z njim prav grobo obračunal. Po enem takem obračunu je pobegnil od doma. Otroci so bili sicer veseli, da so imeli mir pred njim, toda že sama misel, da je nekdo pobegnil od doma, jih je navdajala z negotovostjo. Čez kakšna dva tedna so ga pripeljali domov policisti. Oče mu je spet naložil nekaj krepkih, Urban pa mu je rekel, da bo pobegnil od doma za zmeraj.
Jan ni bil bogve kako nadarjen za šolo, bil pa je spreten: znal je narediti ali popraviti stvari, da so ljudje kar strmeli. Najprej je popravljal otroške vozičke pa razmajana kolesa, nazadnje se je lotil starega motorja. Razdrl ga je, iskal rezervne dele in ga cele mesece sestavljal. Vsi so se mu smejali, ko je umazan hodil naokoli. Toda na začudenje vseh je motor nazadnje zaropotal in je deloval!
Najmlajši Filip se je rad učil in starša sta bila nanj zelo ponosna. In rad je ministriral. Pogosto je spremljal ostarelega župnika, ko je šel maševat na podružnico dobra dva kilometra stran. Župnik je bil že v letih in je postajal vedno počasnejši. »Zamudila bova,« je nekoč opomnil župnika, ko je ura v zvoniku že odbila osem, a sta imela pred seboj še kos poti. »Jaz nikoli ne zamudim!« mu je odvrnil župnik in tega Filip še dolgo ni razumel.
Urban je kaj kmalu uresničil svojo napoved in spet pobegnil. »Se bo že vrnil,« je menil oče. Toda ni ga bilo čez teden, čez mesec in tudi čez pol leta ne. Dekle, s katero sta se menda rada videla, je dobila pismo, da odhaja v Avstralijo.
Blizu njihove hiše je stala majhna hiša, v kateri je živela Mojca z mamo in s staro mamo. Ko je Vilko svojo mamo vprašal, zakaj Mojca nima očeta, mu je rekla, da je oče pač nekam odšel. »Kako? Kar odšel je?« se je čudil. »Saj ju pride včasih pogledat,« je dodala mama.
Mojca je bila prijetna deklica. Nikoli ni silila v ospredje. Vse ji je bilo prav, predvsem pa se je rada smejala fantovskim šalam, kar jim je še posebej ugajalo.
Nasproti Mojčine hiše sta v pritličju stanovala Korenova fanta Silvo in Tone. Silvo je bil zelo miren in tih. Da ni posebno zdrav, jima je povedala mama. Mlajšemu Tonetu so otroci nadeli ime Tonči. Ko je šel k prvemu obhajilu, sta ga Tinko in Vilko vprašala, kaj si želi za darilo. »Da mi ne bi več rekli Tonči. »To ni darilo,« sta menila, »darilo se mora kupiti.« Ampak Tone je vztrajal. Nekaj časa so upoštevali njegovo željo, potem pa so nanjo pozabili.
Morda je od takrat minilo kakšno leto, ko so Silva odpeljali v bolnišnico. Njegova mama je vsa potrta hodila k njemu na obisk in z njuno mamo sta se tiho pogovarjali, da nista slišala skoraj nič. Le toliko sta razumela, da je z njegovo glavo nekaj narobe.
Nekega večera je prišla k njim Silvova mama, Brez besed je sedla na stol v kuhinji. Z mamo sta se samo spogledali, potem pa obe zajokali. »Silvo je umrl,« jima je čez čas povedala mama. »V nebesa je šel,« je dodala Korenova mama. »Bolje, da ga je Bog zdaj poklical k sebi, ko se ga še ni dotaknilo gorje tega sveta,« je dejala njuna mama, Silvova pa je z olajšanjem prikimala.
Vilko ni mogel razumeti, kaj je hotela s tem povedati mama. »Saj je ta svet vendar ena sama igrivost, razposajenost, varnost! Kaj se ga potem še ni dotaknilo? Verjetno je to rekla samo zaradi Silvove mame, da bi jo potolažila,« je premišljeval.
Z leti so jim postajale nekatere igre preotročje, po vrtovih in med hišami pa so se vedno težje lovili, saj je vsako leto zrasla kakšna ograja. So se pa ob večerih vse pogosteje dobivali pod cestno svetilko in klepetali dolgo v noč. Toliko drobnih skrivnosti so si imeli povedati! Tedaj se je njihova Mala ulica spremenila v cvetoč vrt, poln pričakovanja in upanja.

J. Jarc – Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 5 (2013), 54.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
J. Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
J. Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Skupaj sta pela pri cerkvenem zboru že vsa leta – ona, odkar je končala srednjo šolo, on pa, ko se je poročil iz sosednje vasi v njihovo vas, ki je z leti postala že manjše mesto. Že štirideset let sta prepevala skupaj vsako nedeljo, vsak praznik , ob porokah, ob pogrebih, v maju vsak večer pri šmarnicah. Dolgih štirideset let. Če katerega od pevcev kdaj ni bilo, se je zdelo, da manjka en član družine. Res, bili so kot ena velika družina.
Leta so tekla in prva se je v črnino odela ona, Polona, ki je iz mlade Polonce postala starejša gospa. Sedaj pa, ko je bila vdova, se ji je zdelo, da so leta kar prehitro minila in da se tudi njej nezadržno bliža odhod v večnost.
Leto zatem je tudi Matjažu umrla žena – že dolgo je bolehala za rakom, a je on njen odhod še težje sprejel kot ona moževega, čeprav ga je na hitro kap, pa vendar, imela je ob sebi otroke in vnuke, on pa je ostal čisto sam. Njegovi trije sinovi so si daleč proč od doma ustvarili družine in so ga obiskali le nekajkrat na leto. Tako so mu bili edina družba pevci v cerkvi. V gostilne ni zahajal nikoli, pač pa je šel vsak dan s psom na sprehod v park, kjer sta zdaj skupaj s Polono posedala na klopci, ko je ona čuvala katerega od vnukov. Tako sta kramljala in se spominjala starih časov.
»Veš, meni otroci večkrat rečejo, da postajam otročja in me kar ne marajo poslušati, s tabo pa lahko govorim ure in ure, pa mi ne rečeš nič,« mu je potožila.
»Veš, Polona,« se je zasmejal, »to pa zato, ker meni tudi že gre na otročje.«
»Ja, ali mi tudi ti praviš, da sem čenčasta,« se je užalila in se obrnila proč.
»Saj sem rekel, da sem jaz tudi. Pa ne, da sva otročja, le starava se. Ne zameri otrokom, tisoč skrbi imajo, pa zato nas starejše malo težje prenašajo. Saj oni ne bodo nič drugačni, če učakajo najina leta. Ne jezi se nanje,« ji je stisnil dlan in jo dolgo podržal ter ji zrl v oči. Zardela je in povesila pogled. Tako prijetno ji je bilo, da jo razume in je ob njej.
Tako sta se vedno bolj navezovala drug na drugega, ne zavedajoč se, da se med njima pletejo nevidne vezi, ki sta jim v mladih letih rekla ljubezen, le da so bile te vezi sedaj drugačne, bolj zrele, resne, a zato nič manj lepe. Če se nista videla en dan, sta že pogrešala drug drugega.
»Polona, kaj porečeš na to, da bi se midva poročila?« je rekel nekega večera, ko sta se vračala od šmarnic.
Kot vkopana je obstala. »In kaj poreko otroci?« je dahnila. »Sedaj, v najinih letih.«
»Nič ne de, kaj porečejo, bova pač rekla, da sva otročja,« se je pošalil. »Veš, Polona, to ni nič slabega: oba sva vdovca, najina pokojna – tvoj Franc in moja Meta – bi rekla, da imava prav. Skupaj bova veliko lažje prenašala tegobe, ki jih prinaša starost. Če boš zbolela ti, ti bom stregel jaz, če jaz, pa ti meni. Nič se ne bo spremenilo, skupaj bova čuvala tvoje vnuke in pravnuke, le da bova živela skupaj poročena. Moje stanovanje je kar preveliko za enega, ti pa se stiskaš v majhni garsonjeri.«
Nič niso rekli otroci, ko sta stopila med nje in jim razkrila svoje načrte, le malce jim je šlo na smeh. Vsi pa so imeli solze v očeh, ko so ju zadnjo majniško nedeljo pospremili v cerkev k poroki.
Hvaležno se je zazrla v Marijin oltar, ko sta izmenjala prstana, potem pa potopila obraz v poročni šopek dehtečih šmarnic.
Ko so stopili iz cerkve, je pohitela proč od veselih svatov, stopila do moževega groba, razpolovila šopek in ga položila na grob, drugo polovico pa je ponesla na Metin grob. »Skrbela bom za Matjaža, kot bi skrbela ti ko bi bila še živa,« je zašepetala in se vrnila k veseli družbi. V očeh so se ji še dolgo nabirale solze žalosti in sreče.

KUMER, Anica. Ognjišče (2013) 05, str. 22

Mesec maj se je v slovensko zgodovino zapisal na mnogo načinov in z neštetimi zgodbami. Še vedno pa je mesec maj povezan z Marijo. Po končani drugi svetovni vojni so poskušali to versko vsebino meseca izriniti iz zavesti slovenskih ljudi in ga spremenili v ‘mesec mladosti’, posvečen vodji takratne države in partije. Za ljudi, ki so preživeli drugo svetovno vojno, je bil maj 1945 mesec negotovosti in strahu. Ko so eni po dolgi vojni poskušali zaživeti v miru, so drugi, namesto da bi smeli prijeti za plug, zarezati brazde za novo setev in žetev, morali umreti grozovite smrti v raznih breznih in jamah kot nedolžne žrtve razčlovečene maščevalnosti. Mesec maj 1945, ko se je po volji ‘izumitelja’ meseca mladosti zgodila največja morija na Slovenskem in v zgodovini našega naroda.
V maju imajo svoj dan tudi babice, te spremljevalke človeka v prvih trenutkih življenja izven varnega zavetja maternice. Svet še kako potrebuje babice tudi danes. Jaz sem se rodil še v domači hiši in na ‘štrozoku’. To je bila vreča, napolnjena s suhim ličkanjem od koruze, prednica sedanjih jogijev. Ženska – vaška babica, ki me je pospremila v to življenje in prerezala popkovino, je tudi sama rodila več otrok in jih vzgojila v poštene ljudi. Malo verjetno je, da jo bomo kdaj našli na seznamu pomembnih ljudi kraja ali bo po njem poimenovana kakšna ulica – a tudi brez tega si zasluži spoštovanje in hvaležnost za nešteto korakov do najbolj oddaljenih koč in vseh oblik pomoči in dejavne ljubezni do življenja. Z veseljem sprejmimo medse te babice, te znanilke novega življenja, ki se trudijo, da enakost v zdravstveni obravnavi v prvih trenutkih življenja ostane med nami, da kot narod ne izkrvavimo.
Če se ozrem nazaj, v čas mojega rojstva, bi mama bolj težko odšla v porodnišnico, saj je prvi avtomobil lahko pripeljal na naše dvorišče mnogo let po mojem rojstvu, neko poletje, ko so zorele prve marelice.
Spomnim se, ko je ob koncu maja tistega leta krajevna skupnost iz Velikega Brega z buldožerjem začela od zgoraj popravljati in širiti staro krajevno cesto in zasipavati globok klanec proti Malemu Bregu. Vsi v bližini smo hodili ogledovat, kako izginja strm, neprijazen in ozek kolovoz, v katerem so velikokrat obtičali ljudje in volovske vprege kljub biču, ki je včasih pokal po nemočni živini, in kako je nastajala nova, široka in manj strma cesta … Kot da se nas je dotaknila mavrica vseh želja, smo se tedaj počutili starejši in mlajši.
»Do kje pa bodo naredili cesto?« je začelo zanimati nas spodaj iz Malega Brega. »Do meje krajevne skupnosti Velikega Brega z Malim Bregom, ki je ob robu gozda in strmine.« Au, to je pomenilo, da nam iz Malega Brega ostane še kakšnih sto metrov ozkega kolovoza, kamor se ob močnem dežju in hitrem taljenju snega zlivajo vode s pobočja nad nami in v katerem se je razsulo že premnogo preširoko naloženih vozov.
Možje so se ob tej novici poklapano umaknili pod našo staro lipo in moževali o tej nevidni in hudičevi meji. Jaz sem tisti dan ostal doma, saj je bila ta edina pot v šolo razrita, in se pridružil odraslim. Po daljšem času je babica prinesla jabolčnik, da se odžejajo, nekaj časa poslušala in predlagala, da se možje dogovorijo za raboto in poskusijo z motikami popraviti in razširiti preostali del kolovoza, čeprav bi to delo lahko opravil buldožer v uri ali dveh.
Sosed Lojzek, ki je ves čas s svojo iskrivostjo skrbel za pravo temperaturo pogovora, se je ob tej misli namuznil in rekel, da gre v tovarno. In odhitel je, kot da ga lovijo vse čebele z razcvetele lipe. Malo smo se čudili, da gre ob takšni uri v tovarno, in se razšli. Po nekaj urah se je vrnil široko nasmejan, da je zasijal njegov zlati zob v soncu, in mahal z nekim papirjem. Bila je podpisana naročilnica za buldožer za dve uri do Mlinarja, je povedal. Povedal je tudi, da je potrkal pri direktorju tovarne, ki je občasno pokazal razumevanje za delavce, in “podpisal mi je naročilnico”, je ves srečen ponavljal. Spodnji sosed je ob tem brž potarnal: »Kaj pa mi, do katerega Mlinarja je mišljeno, do tu zgoraj, ali do Mlinarjevih spodaj na koncu klanca?« Lojzek je nekaj hipov razmišljal in se mrščil, potem pa na kratko rekel, da se tu po domače reče pri Cesarjevih, Mlinarjevi pa so na koncu kolovoza gor čez potok ob glavni cesti.
Naročilnico je predal buldožeristu in po dobrih dveh urah je bil kolovoz do gornjega Mlinarja zasut, in že je zarezal poskusno brazdo za naprej. Otroci s celega Malega Brega smo tisto popoldne in zvečer kar bosi preizkusili to novo razširjeno pot, cesto od Mlinarja navzgor.
Gotovo ni bilo prav nič prijetno za Lojzeka, ko je moral tretji dan k direktorju tovarne na zagovor, ker sta se dve uri raztegnili na dvajset ur. Se je pa direktor neko poletno nedeljo pripeljal po tej prenovljeni cesti in se zapeljal tudi na naše dvorišče.
Bil je to prvi avtomobil, ki se je pripeljal na naše dvorišče, in prvi direktor, ki sem ga videl od blizu. Moram priznati, da je ob tem preprosti tovarniški delavec Lojzek v očeh mnogih močno zrastel, saj so ob vsem razumevanju za življenje v teh bregeh, bile direktorjeve brčice močno po kardeljevsko pristrižene.
Kdo ve, kako bi življenje teklo na pobočjih tistih bregov, če se takrat ne bi zgodilo, kar se je. Mnogo otrok je bilo po tej cesti varno pripeljanih iz porodnišnice v Mali Breg in jih je kasneje tudi odšlo iz njega. Marsikaj dobrega so pripeljali in se je pripeljalo po tej poti. Za sajenje in vzgojo dobrega je vedno potrebno mnogo truda, slabo je kot osat, ki ima mnogo drobnih semen, drobnejših od tistih v regratovi lučki. Dovolj je, da spregledaš in pustiš dozoreti en sam osat, in veter bo raznosil na tisoče in tisoče drobnih lahkih semen in jih zasejal tudi na sosedne njive daleč naokrog.
Morda bi kdaj kasneje bolje zgradili cesto ali pa bi se morda zarastla kot Hedlov klanec, ki je bil včasih glavna pot skozi Mali Breg. Ko sem nazadnje pogledal v temno luknjo na začetku tega klanca kolovoza, sem videl le še zimzelen – žingerl po domače –, ki je prerasel strma pobočja kolovoza, in nemo govori o nekdaj mogočnem in z ognjem preskušanem Cerarjevem skoršu pred gozdom, o Cerarjevih bukvah, o mogočnih in trdnih Švingerjevih hrastih, ponosnih in visokih Hedlovih borih ob tem zaraslem kolovozu, ki jih že dolgo ni več. Tudi nje so odpeljali po tej cesti in še mnogo ljudi, ki so jih odnesli ali odpeljali na večno njivo na vrhu pri Mariji Snežni.

RADUHA, Jože. (zgodbe) Ognjišče (2013) 05, str. 34