Klicanje umrlih
Zanima me, kakšno je stališče Cerkve glede “klepetanja z umrlimi sorodniki”? Dogaja se, da na televiziji predvaja resničnostne šove, ki prikazujejo osebo, ki klepeta z duhovi (oz. dušami iz onstranstva). Ali je vse skupaj le zrežirano, ali je dejansko res mogoče, da ima nekdo takšno danost, da pride v stik z dušami?
Večina ljudi, ki jih prikazujejo na televiziji in so se prek ‘medija’ povezali s svojimi pokojnimi, pravi, da najdejo mir, ko dejansko začutijo, kaj jim duše sporočajo.
Kaj je glede tega resnično? Ali obstajajo tudi duhovniki, ki so tega zmožni?
Hvala za vaš odgovor.
Pavlina
Odgovor na vaša vprašanja moramo iskati v okultizmu, v katerega spadajo ‘tajne znanosti’, ki bi naj ljudem omogočile skrite (okultne) in tajne prakse. V okultizem spada tudi spiritizem, nauk, po katerem zmorejo posegati v naš svet duše umrlih ter tudi dobri in odpadli angeli, ki bi naj govorili živim ljudem.
Seveda pa pri vsem tem ne gre za nič kaj novega, saj je bil okultizem navzoč v starih različicah že v nekaterih arhaičnih družbah (npr. v šamanizmu), poznala pa so ga tudi antična ljudstva, kot so Mezopotamci, stari Egipčani, Kitajci, Indijci, Grki in Rimljani. Klicanje duhov (spiritizem) se je močneje spet pojavilo v 19. stoletju in se razširilo kot nauk in sistemsko oblikovano gibanje po Ameriki in v Zahodni Evropi. Tudi nova doba (new age) ima v nekaterih različicah okultistične in spiritistične prvine.
Pišite na:Imate kakšna vprašanja, povezana z verskim ali moralnim življenjem, ali pa lepo doživetje, ki bi ga radi delili z drugimi?
Ognjišče, Rubrika Pisma,
Trg Brolo 11, 6000 Koper
ali po e-pošti:
pisma@ognjisce.si
Odšli bi predaleč, če bi predstavljali okultizem in spiritizem pri zgoraj imenovanih ljudstvih. Za nas je bolj pomembno, da se vprašamo, kako so se do teh okultnih praks, predvsem do klicanja duhov obnašali Judje in kakšen odnos zavzema Stara zaveza do tega. Bog je zapovedal svojemu izvoljenemu ljudstvu: »Ne obračajte se na zarotovalce duhov in na duhove umrlih! Ne iščite jih, da bi ob njih postali nečisti; jaz sem Gospod, vaš Bog« (3 Mz 19,31). »Proti človeku, ki se obrača na zarotovalce duhov in na duhove umrlih in se vlačuga z njimi, bom obrnil svoj obraz in ga iztrebil iz srede njegovega ljudstva« (3 Mz 20,6). »Ko prideš v deželo, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog, se nikar ne uči posnemati gnusobe tistih narodov! Naj se ne najde pri tebi nihče, ki bi klical duhove umrlih in druge duhove ali povpraševal umrle za svet« (5 Mz 18,9–11).
Žal Stara zaveza ugotavlja, da posamezniki niso ubogali Gospoda in so popustili okultistični skušnjavi sosednjih narodov ter prakticirali klicanje duhov, namesto da bi zaupali svojemu Bogu, ki jim je obljubil, da jih bo spremljal in vodil s svojo ljubečo roko. Po Samuelovi smrti je sicer kralj Savel izgnal iz dežele rotilce duhov in vedeževalce, ko je pa zagledal tabor Filistejcev, se je prestrašil. Najprej je sicer vprašal Gospoda, ki mu pa “ni odgovoril ne po sanjah ne po urímu ne po prerokih” (1 Sam 28,6). »Tedaj je Savel rekel svojim služabnikom: “Poiščite mi ženo, ki roti umrle, da grem k njej in jo vprašam!” Njegovi služabniku so mu rekli: “Glej, žena, ki roti umrle, je v En Doru”« (1 Sam 28,9). In Savel je šel k tej ženi in je prelomil Božjo zapoved in tudi žel posledice svojega nezaupanja v Gospoda. »Tako je umrl Savel zaradi nezvestobe, ki jo je zagrešil proti Gospodu, ker se ni držal Gospodove besede, pa tudi zato, ker je za svet vprašal duha mrtvih, namesto da bi vprašal za svet Gospoda. Zato je ta poskrbel, da je umrl, in je kraljestvo prepustil Jesejevemu sinu Davidu« ( 1 Krn 10,13–-14).
Stara zaveza torej prepoveduje vsak poskus, da bi klicali umrle neposredno ali prek medijev. V Novi zavezi ne najdemo najmanjšega znamenja, ki bi to prepoved odpravljalo. Zanimiva je evangeljska prilika o bogatašu in ubogem Lazarju, ki jo prinaša evangelist Luka. Abraham, ki ga sebični bogataš prosi, da bi naj poslal ubogega Lazarja k njegovim petim še živim bratom, med drugim odgovarja: »Med nami in vami je velik prepad, tako da tisti, ki bi hoteli od tod priti k vam, ne morejo, pa tudi od tam se ne da priti k nam. … “Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih”« (Lk 16,26–29). Nova zaveza nas spodbuja k razločevanju med tistim, kar prihaja od Svetega Duha, in tistim, kar ne prihaja od njega. »Ljubezen je to, da živimo po njegovih zapovedih. … V svet je namreč odšlo veliko zapeljevalcev« (2 Jn 1,6–7).
Z odgovorom glede nauka Cerkve si bom pomagal z besedilom, ki ga prinaša Katekizem katoliške Cerkve, saj vas zanima nauk Cerkve: »Zametati moramo vse oblike vedeževanja: zatekanje k satanu ali k zlim duhovom, klicanje umrlih in druge tovrstne dejavnosti, o katerih zgrešeno domnevajo, da ‘odgrinjajo’ prihodnost. Vse to skriva v sebi voljo po moči, ki bi rada gospodovala nad časom, nad zgodovino in končno nad ljudmi, hkrati pa tudi težnjo za tem, da bi si pridobil skrite sile. Vse to je v protislovju s češčenjem in spoštovanjem, prepojenim z ljubečim strahom, ki ga dolgujemo samo Bogu« (KKC 2116).
Zato kristjan ne bo klical mrtvih, ker to nasprotuje pojmovanju krščanskega Boga, ki je ljubezen, ima pa lahko tudi škodljive posledice za zdravje, predvsem psihično. Klicanje umrlih ni združljivo z judovskim in krščanskim pojmovanjem Boga in človeka in ga zato zavračamo. Spiritizem, v katerem eni vidijo trik, drugi paranormalne zmožnosti in tretji delovanje zlih duhov, v svojem jedru zanika krščanstvo v njegovem bistvu, ki obstaja v Kristusovi odrešenjski smrti in v njegovem vstajenju.
ŠKAFAR, Vinko (Pisma) Ognjišče, št. 4 2015
Konec decembra, ko sem se odpravljal iz Trsta, da se nekje ločim in zberem še zadnje strani zapiskov iz leta 2013, sem našel v nabiralniku izvod dela Od petrolejke do iPada z dodanim lističem ‘v oceno’. Knjigo monsignorja Dušana Jakomina v oceno? A o takem delu mora vendar izraziti svoje mnenje človek, ki je na tekočem o verskem življenju pri nas ter o osebnosti, ki je v cerkvenem življenju zavzemala in zavzema pomembno mesto. K tem resnim ugovorom je treba upoštevati, da 220 strani velikega formata in raznolikih poglavij zahteva skrbno aplikacijo in zanje naklonjenega časa na razpolago.
Pred izložbo trgovine z nabožnimi predmeti je stal sedemletni deček in pozorno ogledoval sliko Jezusa na križu. Mimo je prišla tudi dekle in tudi njo je slika pritegnila, vendar je le malo razumela, kaj predstavlja. Ta njena nevednost o verskih skrivnostih jo je pravzaprav že dolgo vznemirjala v njeni notranjosti. Nikoli pa ni bilo prave priložnosti, da bi se o veri poučila. »Tegale fantiča lahko brez sramu malo povprašam,« si je mislila in ga ogovorila: »Ali ti veš, kaj predstavlja ta slika?«
Skupaj z Jezusom sta bila križana dva razbojnika, eden na njegovi desnici, eden na njegovi levici. Hudobni razbojnik, križan na levici, je Jezusa sramotil in mu govoril, naj reši sebe in njiju. Drugi ga je grajal in se obrnil k Jezusu ter ga prosil: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo« (Lk 23,43). Jezus mu je obljubil, da bo še isti dan z njim v raju.
Velikonočni procesiji pravimo tudi vstajenjska procesija, ker se začne z obredom vstajenja pri božjem grobu pred izpostavljenim Najsvetejšim. Procesijo opravimo na velikonočno jutro, pred slovesno mašo ali v soboto zvečer po maši velikonočne vigilije. Duhovnik in njegovi sodelavci (diakon, ministranti) gredo k božjemu grobu, tam pokleknejo in skupaj z verniki tiho počastijo Najsvetejše. Ko duhovnik Najsvetejše pokadi, ogrnjen z velumom, odstrani z monštrance tančico, in obrnjen k ljudem trikrat zapoje aleluja, vsakokrat više. Zbor in ljudstvo trikrat odpoje. Procesija se začne z vstajenjsko pesmijo (Zveličar naš je vstal iz groba), gre iz cerkve in se razvije po krajevni navadi. Na podeželju so velikonočne procesije veliko bolj veličastne kot v mestih, kjer so možnosti omejene. Ko se procesija vrne v cerkev, zapojemo zahvalno pesem. Po blagoslovu z Najsvetejšim pevci zapojejo »Raduj se, Kraljica nebeška.« (sč)
Igralec Jim Caviezel, ki je igral Jezusa v filmu Pasijon Mela Gibsona, je razkril, kaj mu je dajalo moči, da je zmogel igrati tako pomembno vlogo. Začelo se je z romanjem njegove žene v Medžugorje. Takrat je na Irskem snemal film Monte Cristo. Na ženino navdušenje je gledal z rezervo, saj je menil, da je lahko katoličan, ne da bi veroval v privatna razodetja, med katere spadajo tudi Marijina prikazovanja. Bil je tako zaposlen s snemanjem, da se ne bi mogel udeležiti srečanja z enim od medžugorskih vidcev. Ampak ravno ob vidčevem obisku Irske je dobil prost dan. Udeležil se je srečanja v cerkvi in doživel, kako je prizadeti na vozičku pokleknil. Naslednjo nedeljo je imel spet prost dan in srečal se je z vidcem Ivanom, ki mu je dejal, da ljudje najdejo čas, za tisto, kar imajo radi. In če ne gredo k maši, ne gredo zato, ker nimajo radi Boga. Nato mu je dejal, da mu Bog naroča, naj moli s srcem.
Zelo težko je bilo pri snemanju zadnjih prizorov v filmu. Izpahnil si je ramo in kadar je kdo udaril po križu, mu je rama ponovno izkočila. Pri bičanju so ga dvakrat res udarili in zadali štirinajst centimetrsko rano. Primanjkovalo mu je spanja, vsako jutro je moral vstati ob treh, ker je samo v maski preživel osem ur … Poseben izziv je predstavljal mraz. Bilo je komaj kaj nad ničlo. Zelo težko je bilo pri prizoru križanja, njegov kostum pa je bil samo majhen kos lanenega platna.