Avtor: Marko

Jezusovo trpljenje in rožni venec

Napisal Marko na 24. marca 2015. Objavljeno v Kratki odgovori.

Pri molitvi rožnega venca me najbolj ganejo in nagovorijo skrivnosti žalostnega dela, v katerih v duhu spremljamo Jezusa v njegovem trpljenju. Vprašujem vas, če niso morda prav te skrivnosti bile pobuda za molitev rožnega venca. (Valerija)

Začetki rožnega venca segajo v 13. stoletje, ko se je že uveljavila molitev Zdrava Marija. Začeli so moliti določeno število ‘zdravamarij’ in po številu palmov so določili število 150 ter to imenovali ‘psalterij blažene Device Marije’. Z njim so slavili Boga nepismeni samostanski bratje. 15. stoletju so ta način molitve povezali s premišljevanjem Jezusovega trpljenja, zato bi mogli reči, da je drugi, žalostni del rožnega venca najstarejši. Pri skupni molitvi rožnega venca v postu naštevamo skrivnosti, kot jih navaja znana pesem Duša, le pojdi z mano. Zanimivo je, da ima vsaka slovenska pokrajina svoje posebne rožnovenske pesmi, ki pa so danes skoraj vse pozabljene. Ponekod se pri žalostnem delu rožnega venca še poje pesem Lepa roža, Mati Božja, Marija sedem žalosti, ki naj bi bila doma s Koroškega. (sč)

Materinski dan

Napisal Marko na 24. marca 2015. Objavljeno v Mednarodni dnevi.

Praznovanje materinskega dne izvira iz ZDA, kjer ga praznujejo od leta 1910, v Evropo je praznik prišel po prvi svetovni vojni, vendar so ga najprej praznovali 15. maja in kasneje prestavili na današnji datum. V Sloveniji se po drugi svetovni vojni zaradi praznovanja dneva žena, 8. marca, in njegove povezave s krščansko vsebino, ni praznoval, v devetdesetih prejšnjega stoletja pa je spet »priznan« in se praznuje na isti dan kot Marijino oznanjenje, torej 25. marec.

Praznik na današnji dan praznujemo samo v Sloveniji. Največ držav po svetu pa ga praznuje v maju (drugo nedeljo).

Gospodovo oznanjenje je v Svetem pismu opisano le v Lukovem evangeliju in govori o tem, da je nadangel Mariji sporočil, da bo spočela od Svetega Duha in da se bo dete imenovalo Božji Sin (prim. Lk 1,26–38). Oznanjenje Mariji pomeni spočetje Božjega Sina, s katerim se je Božji Sin tudi učlovečil, Marijina privolitev pa je bila posebna pritrditev odrešitvenemu Božjemu načrtu. Praznik obhajamo devet mesecev pred rojstvom Božjega Sina, ki ga praznujemo na božični dan. Spomin na skrivnost Marijinega oznanjenja je v ljudski pobožnosti dnevno prisotna z vsakdanjo trikratno molitvijo Angelovega češčenja.
Po Marijinem materinstvu je posvečeno materinstvo vseh mater sveta, zato na današnji praznik obhajamo krščanski materinski dan. O vzvišenem poklicu matere govori tudi poslanica, ki so jo škofje naslovili na žene ob koncu drugega vatikanskega koncila: »Žene, vaša poklicanost je, da varujete domače ognjišče, da ljubite vire življenja, da imate srce za novi rod! Priče ste skrivnosti začetkov življenja. Roteče vas prosimo, da predvsem skrbite, da se ohrani človeški rod.«

Praznik Gospodovega oznanjenja je praznik materinske ljubezni in na prvo mesto postavlja hvaležnost za materinsko poslanstvo. Obenem je tudi priložnost za molitev in hvaležnost pokojnim staršem.

Po zadnjih statističnih podatkih je v Sloveniji nekaj več kot 663.000 mater, številne med njimi so tudi že babice, tete … V Sloveniji je čedalje več žensk, ki v svojem življenju postanejo matere, a otrok rodijo čedalje manj. Največ živorojenih otrok se je po drugi svetovni vojni rodilo v letu 1955, več kot 32.000, najmanj pa lani (2023), ko se je rodilo 16.769 otrok ali skoraj 5 % manj kot leto prej in najmanj po letu 1972. (vir: SURS)

Svetovni dan nerojenega otroka

Napisal Marko na 24. marca 2015. Objavljeno v Mednarodni dnevi.

Svetovni dan nerojenega otroka obhajamo vsako leto 25. marca v spomin na Jezusovo spočetje, da bi se še bolj spomnili vrednosti človeškega življenja od spočetja.

Pobuda je nastala v Salvadorju leta 1993, izbran je bil dan, ko praznujemo Marijinega spočetja. Ta praznik je podprl tudi takratni papež Janez Pavel II., ki se je v svojih spodbudah zavzel za življenje, Praznovanju se je pridružilo veliko držav po svetu (od 2002 tudi v ZDA), v Evropi se obhaja v Avstriji, Slovaški in Španiji.

Tudi lanska sinoda o družini je pokazala, da se Cerkev zaveda problema nerojenih, ki nam sprašujejo vest. Nerojenih je na stotine milijonov otrok. Oni so najbolj nezaščiteni in najbolj nedolžni od vseh. Umrli so med postopkom umetne prekinitve nosečnosti ali zaradi kakršnihkoli drugih razlogov. Zdaj nam iz večnosti sprašujejo vest.

Sinoda spodbuja k molitvi za nerojene otroke prav tako sveto leto usmiljenja Nerojeni otroci nas bodo vse leto čakali, da vstopimo skozi sveta vrata usmiljenja. Čakali bodo krivce njihove smrti, pa tudi tiste, ki so njihovo smrt odobravali ali jo samo tiho dopustili. V rokah ne bodo imeli »orožja strogosti«, ampak »zdravilo usmiljenja« (Frančišek, v buli Obličje usmiljenja, 7). Kdorkoli bo stopil skozi sveta vrata, bo po nerojenih otrocih začutil ljubezen Boga, ki tolaži, odpušča in daje upanje.

V zadnjih 70 letih je bilo v Sloveniji po podatkih iniciative Pohod za življenje opravljenih več kot 700.000 splavov. Podatki nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) kažejo, da so med letoma 1955 in 2020 v Sloveniji opravili nekaj več kot 615 tisoč dovoljenih splavov. To so splavi na željo ženske, in sicer do 10. tedna nosečnosti ali kasneje z odobritvijo komisije za umetno prekinitev nosečnosti. V to kategorijo sodijo tudi splavi, opravljeni zaradi hude bolezni ženske ali po ugotovljeni razvojni nepravilnosti ploda.

Mednarodni dan spomina na žrtve suženjstva in transatlantske trgovine s sužnji

Napisal Marko na 24. marca 2015. Objavljeno v Mednarodni dnevi.

Generalna skupščina ZN jwe leta 2007 razglasila 25. marec za mednarodni dan spomina na žrtve suženjstva in transatlantske trgovine s sužnji. O 400-letni transatlantski trgovini s sužnj vemo zelo malo, je . Skupščina je generalnega sekretarja pozvala k ustanovitvi izobraževalnega programa, ki bi mobiliziral vzgojne institucije in civilno družbo kar se tiče spomina na transatlantsko trgovino s sužnji in suženjstvo. S tem bi prihodnjim generacijam vcepili v zavest vzroke, posledice in nauke transatlantske trgovine s sužnji ter jih opomnili na nevarnosti rasizma in predsodkov.

Svetovni dan tuberkuloze

Napisal Marko na 23. marca 2015. Objavljeno v Mednarodni dnevi.

Tuberkuloza je najpogostejša nalezljiva bolezen na svetu, za katero vsako leto umreta skoraj 2 milijona ljudi, večinoma v deželah tretjega sveta. Konec 19. stol. pa je za to boleznijo umrl vsak sedmi prebivalec ZDA in Evrope. 24. marca 1882 je nemški zdravnik Robert Koch v Berlinu objavil, da je odkril bacil tuberkuloze (Mycobacterium tuberculosis), kar je pomenilo začetek boja s to hudo boleznijo. Za to odkritje je leta 1905 dobil Nobelovo nagrado in v spomin na to, so leta 1982 (sto let kasneje) določili, da se 24. marca obhaja svetovni dan tuberkuloze (ali bolje: boja proti tuberkulozi)

V Sloveniji tuberkuloza ni izkoreninjena, se pa pojavlja redko, zato cepljenje vseh novorojenčkov proti tuberkulozi ni več obvezno.

Pljučno tuberkulozo zdravijo v bolnišnici, večinoma na Golniku. Zdravljenje običajno poteka od šest do devet mesecev.

Oscar Romero – blaženi

Napisal Marko na 23. marca 2015. Objavljeno v Pričevanje.

* 15 avgust.1917, Ciudad Barrios, El Salvador; 24 marec 1980, San Salvador

“Umreti hočem tukaj, ker moram vstati med svojim ljudstvom.”

»Svojega brata zelo pogrešam, toliko stvari bi ga še moral vprašati, toliko nasvetov dobiti od njega,« je dejal Gaspar Romero, brat novega blaženega, v pogovoru za italijanski verski mesečnik Jesus (2/2015), v katerem je orisal njegovo življenjsko pot. »V družini nas je bilo šest bratov in sestra. Oscar, rojen 15. avgusta 1917, je bil dvanajst let starejši od mene. Že pri enajstih letih je govoril, da bo postal duhovnik. Dobrotniki so mu omogočili, da je odšel najprej v malo semenišče in nato v bogoslovje v San Salvador. Leta 1938 so ga poslali študirat v Rim, kjer je bil leta 1942 posvečen v duhovnika. V domovino se je vrnil leta 1844. Njegov poklic je bil kristalno čist. Nagovarjal me je, naj tudi jaz postanem duhovnik, pa sem mu odkrito povedal, da je neprimernih duhovnikov že veliko, zakaj bi jim pridružili še nove.«

Po vrnitvi iz Rima je Oscar precej let vodil dve župniji v revnem predmestju, potem so ga poklicali za ravnatelja medškofijskega semenišča v San Salvadoru. Leta 1970 je bil imenovan za tamkajšnjega pomožnega škofa, leta 1974 pa je sprejel vodstvo škofije Santiago de Maria. 23. februarja 1977 je postal nadškof in metropolit v San Salvadoru. Ni šel stanovat v škofijsko palačo, ampak v bolnišnico. Hotel je imeti proste roke, da nastopi zoper strašne socialne krivice, s katerimi se je srečeval na vsakem koraku. 12. marca 1977 je bil umorjen njegov prijatelj jezuit Rutilio Grande, ki se je zavzemal za pravice kmetov pred nasiljem veleposestnikov. Ta smrt je poglobila njegovo zvestobo ubogim in ga okrepila za obrambo njihovih pravic. Od predsednika Molina, osebnega znanca, je odločno zahteval, naj uvede preiskavo o tem zločinu. Ko se ni nič premaknilo, je sklenil, da iz protesta ne bo sodeloval pri nobeni državni proslavi in tako je tudi storil. Mnogim se je zameril tudi zato, ker je bila ob nedeljah v stolnici maša za vse, bogate in revne, pri kateri v svojih pridigah obsojal vnebovpijoče socialne krivice. Vse pogosteje je prejemal anonimna sporočila z grožnjami smrti, kar pa ga je še bolj okrepilo in večalo njegovo ljubezen do ljudstva, ki mu je bilo zaupano. »Tri dni pred tistim ponedeljkom, ko je bil umorjen,« je povedal brat Caspar, »sem prejel ne vem več katero anonimno pismo, v katerem je pisalo: “Povej svojemu bratu, da ne bo minilo 72 ur, ko ga bomo aretirali in odvedli v kraj, kjer ga nikdar ne boste našli.” Pohitel sem k Oscarju in mu pokazal pismo, pa mi je mirno odvrnil: “Ne skrbi, pojdi domov; če te bom potreboval, te bom dal poklicati.”« Poklicali so ga drugi dan, 24. marca 1980 popoldne, in mu povedali, da so najeti morilci streljali nanj med mašo v kapeli bolnišnice, kjer je stanoval. To se je zgodilo pri darovanju, tako da je sam postal daritev. »Pohitel sem tja in nemočen gledal, kako ga hočejo rešiti.« Ves trud je bil zaman. Nadškofa-mučenca so položili na mrtvaški oder v stolnici in štiri dni so se ob njem zgrinjale množice ljudi, ki so ga imele za svetnika. K njegovemu pogrebu na cvetno nedeljo, 30. marca 1980, se je zgrnilo več kot 250.000 ljudi z vseh koncev države in tudi od drugod, kajti nadškof Romero je bil kot neustrašen borec za socialno pravičnost znan po vsem svetu. Pokopali so ga v stolnici in ljudje so začeli brž romati na njegov grob. Papež sv. Janez Pavel II. ga je imel za mučenca. Približno mesec dni smrtjo je bil nadškof Romero v Rimu pri papežu Janezu Pavlu II. »Dejal mi je da sta obramba socialne pravičnost in prednostna skrb za uboge izhodiščni točki za delovanje Cerkve.« Ko je papež Janez Pavel II. med svojim apostolskim potovanjem v Srednjo Ameriko (marca 1983 in februarja 1996) obiskal El Salvador, je obakrat zahteval, naj v uradni program vključijo tudi obisk Romerovega groba v stolnici glavnega mesta,

Postopek za njegovo razglasitev za blaženega se je pričel leta 1997. Nekateri so ta postopek zavirali, ker so napačno razumeli prizadevanje nadškofa Romera za socialno pravičnost, pa se je izkazalo, da se je držal načel, ki jih je zapisal papež bl. Pavel VI. v svoji okrožnici O razvoju narodov (1967). Papež Frančišek je postopek pospešil in 23. maja 2015 bo velik praznik za brezpravne množice ne le v državi El Salvador, ampak tudi drugod po svetu, ker bo borec za njihove pravice v duhu evangelija, poveličan pred vesoljno Cerkvijo.

pričevanje 04_2015

Materina ljubezen

Napisal Marko na 22. marca 2015. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

iz knjige ZGODBE ZA SKLADEN ZAKON IN DRUŽINO (zbirka Zgodbe za dušo 12), zbral in uredil: Božo Rustja, 184 strani, 11,5 x 20,5 cm, trda vezava, barvne fotografije
Prelistajte: * * * Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 8,90 €, s kartico zvestobe: 8,01 €

Sreda je bila zanjo poseben dan. Lepše se je oblekla, dala molitvenik v torbico in se odpravila na molitveno srečanje žena v župnijsko cerkev. Pred tem je morala pospraviti, skuhati večerjo, oprati perilo in ga zlikati, saj je bila zaposlena v predilnici. Vsakokrat, ko se je vrnila s sredinega srečanja, sem naslednje jutro dobil za zajtrk kos odličnega peciva. Dejala mi je, da je ostajalo in ga je zato vzela.
Neke srede, ko je bila mama zopet na srečanju žena, sem šel v župnijsko dvorano, ki je bila v kleti. Oče ni imel nič proti temu, samo da je lahko v miru igral karte s svojimi prijatelji. Skril sem se in opazoval žene v dvorani. Mamo sem zagledal v kotu. Prepevale so in prepoznal sem mamin glas. Po duhovnikovem nagovoru pa so se žene zbrale v zadnjem delu dvorane, kjer je bilo na voljo pecivo, čaj in kava. Prepričan sem bil, da bo kakšen kos tega peciva ostal tudi zame.
Mama je pila samo čaj. Potem sem videl, kako je stopila do pladnja s pecivom, vzela kos, ga pazljivo zavila v papir in ga spustila v torbico. Mislim, da druge žene tega niso opazile.
Počutil sem se krivega, ko sem to videl. Dobil sem toliko koščkov peciva, pa ne zato, ker so ostajali, ampak zato, ker se jim je mama odrekla, da bi jih prinesla meni.
Hitel sem domov. Vedel sem, da ne bom več mogel z užitkom jesti tistega peciva. Kaj ji bom rekel jutri, ko bo položila kos peciva na moj krožnik? Toda ne smem je razočarati, saj me želi samo osrečiti. Zato sem pojedel pecivo, a nikoli več ni imelo tako dobrega okusa.
Taka je bila moja mama.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2015), 26.
v knjigi: Zgodbe za skladen zakon in družino, Ognjišče, Koper, 2022, 51.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Zgodbe … sejejo upanje, kažejo novo pot, vlivajo pogum. In zdaj, zbrane v novi zbirki, vzbujajo veselje do življenja! Ne ne, ne gre za puhlo vzhičenost ali kratkotrajno pretirano očaranost. Božo Rustja je pod tem naslovom iz svoje bogate zbirke odbral zgodbe, ki nas opomnijo, da so za pristno veselje potrebni služenje, odkrivanje notranje sreče, molitev in ljubezen v družini, prav tako odpuščanje, usmiljenje in trdna odločenost, da živimo za nekoga. Tudi te zgodbe nam pomagajo, da ob njih osebno rastemo, predvsem pa nas želijo voditi do resničnega navdušenja nad življenjem, ki nam je dano. Že štirinajstič povedano in zapisano tako, da pritegne in pusti v človeku sled,” je na platnicah knjige zapisal Božo Rustja, ki je zgodbe prevedel, zbral in uredil.

izbira in pripravlja Marko Čuk

“Deset božjih zapovedi se premalo razlaga in upošteva”

Napisal Marko na 21. marca 2015. Objavljeno v Pismo meseca.

Najprej bi revijo Ognjišče pohvalila. V današnji množici časopisov je res dobra in potrebna. Hvala vsem, ki pri njej sodelujete, in Bog daj, da bi tako delali še naprej.

Vera je temelj mojega življenja, moj največji zaklad na tem svetu, in živim jo z velikim veseljem. Rada bi jo posredovala tudi drugim. Po svojih močeh se trudim za to, vem pa, da premalo. Sem pač laik, nevedna preprosta ženska. Imam več časa, ker živim sama. Mnogo molim, berem in hodim v cerkev kadar morem. Veliko se tudi pogovarjamo s prijatelji, največ o verskih stvareh, in si posredujemo izkušnje, se spodbujamo in si pomagamo.
Te dni sem dobila od prijateljev gradivo o življenjski spovedi na podlagi desetih božjih zapovedih. Saj jih poznamo od otroštva, vendar menim, da se o njih premalo piše, govori, predvsem pa ne upošteva dovolj! Kaj vse se da pri vsaki povedati! Kaj vse se danes veruje namesto v edinega pravega Boga. Vem, da mnogo ljudi malo ali nič ne ve o raznih okultnih praksah (joga, horoskopi, bioenergija, numerologija, klicanje duhov, vedeževanje in še in še). Mnogi se pri iskanju sreče zatekajo k nepravim ljudem. Tudi sama sem, zaradi nevednosti, doživela drago, zelo poniževalno in seveda popolnoma nekoristno izkušnjo. Tu je na delu zelo premeteni hudi duh, ki človeku nastavlja vse mogoče in vabljive pasti. On je oče laži in vedno hoče samo slabo, čeprav je embalaža zelo lepa in privlačna. Pa koliko je preklinjanja Boga in Marije. Menim, da tega ne smemo dopustiti.
Pri tretji zapovedi: “Spoštuj Gospodov dan”, me naravnost boli, ko vidim, kako malo je otrok, birmancev, mladine ob nedeljah pri sveti maši (med počitnicami skoraj nič). K svetemu obhajilu pa pristopajo vsi, kot da je vse lepo in prav. Nikogar nočem obsojati, vendar nas katekizem uči, da če eno mašo po malomarnosti opustiš, ne smeš k obhajilu brez spovedi. Bolezen je druga stvar. Ali ti mladi ljudje in tudi starejši to vedo in opravijo pravilno spoved, da se obtožijo velikega greha? Mislim, da jih bi morali bolj spodbujati – ljubeznivo in spoštljivo. Pa tudi nedeljsko vele-kupovanje po trgovinah in marketih ni primerno. Kako zelo smo odgovorni za vse – za sebe in za druge.
Neki duhovnik je pred nedavnim rekel pri sveti maši: »Ali poznate Katekizem katoliške Cerkve – Kompedij?« Tudi jaz sem med tistimi, ki ga v celoti še nisem predelala, a ga moram. Saj razlaga osnove naše vere. Zelo cenim duhovnike, škofe in druge oznanjevalce vere, mislim pa, da bi bilo prav, da bi Katekizem katoliške cerkve in deset božjih zapovedi večkrat razlagali, saj so nam dane za srečo že tu na zemlji in zlasti v večnosti.
Lea

Včasih mi kdo reče: »Kaj bi hodil k spovedi, saj nimam nobenih grehov!« Ti si naštela komaj polovico desetih božjih zapovedi in mislim, da bi se moral tisti, ki pravi, da nima nobenih grehov, zamisliti, ali je to res. Načela si veliko problemov, ki bi jih težko obdelali v enem odgovoru na pismo. Lotimo se vsaj nekaterih. Živiš med ljudmi, se z njimi pogovarjaš in odkrivaš veliko problemov, ki jih morda mi duhovniki ne zaznamo dovolj. Iz svoje izkušnje praviš, da bi morali večkrat razlagati deset božjih zapovedi. V Katekizmu katoliške Cerkve so lepo razložene, tam pa so obdelane tudi resnice in zapovedi naše vere. Slovenski prevod katekizma (804 strani) je prvič izšel leta 1993. Ti navajaš skrajšano izdajo ali Kompendij, ki ima 244 strani. Ilustrirani katekizem za mlade Youcat je izšel leta 2011 in ima 302 strani. Navajam vse tri katekizme; zadnji je najbolj praktičen in tudi privlačen, zlasti za mlade (prevod iz nemščine – izdala Slomškova založba – Ognjišče, 17,90 €), prva dva sta bolj ‘resna’, namenjena iskalcem.

Iz tvojih vprašanj v pismu, bi se dotaknil problema tretje zapovedi “spoštuj Gospodov dan”. Pišeš, “naravnost boli in teži me, ko vidim, kako malo je otrok, birmancev, mladine v nedeljo pri sveti maši”. Osnovni problem je v tem, da starši ne gredo k nedeljski maši, kako naj potem zahtevajo, da gredo njihovi otroci in mladi? V živih župnijah se morda nekaj naredi s tem, da mlade ‘zaposlijo’. Prvo je, da so strežniki (ministranti) pri maši. Je pa še marsikaj, kar bi zaposlilo mlade. Nekatere župnije imajo zelo žive ‘organizacije’ na primer skavte, pomočnike pri pripravi za prvo obhajilo, animatorje za birmo, pevski zbor, delo pri karitas, obiskujejo bolnike, starejše, osamljene … Za vse to delo mora biti nekdo odgovoren, duhovnik vsega ne zmore. Pridobiti mora odrasle in jih vključiti v to delo. Ni lahko, se pa splača potruditi. Pomembno je tudi to, da se laiki med seboj pogovorite o svoji župniji, o njenih problemih, kako vplivati na svojo okolico …
Za pogosto obhajilo smo lahko samo veseli, da so ljudje opustili navado iti k obhajilu za božič in veliko noč. Večina vernikov, ki hodijo redno k maši ima vse pogoje, da gredo tudi k obhajilu. Moti te, ker niso bili prejšnjo ali še kakšno drugo nedeljo pri maši. Res je, Cerkev nas obvezuje, da smo ob nedeljah in zapovedanih praznikih pri sveti maši. Vendar je to cerkvena zapoved, ki nas veže ob normalnih okoliščinah. Če starši otroke prejšnjo nedeljo niso poslali k maši, ali so šli z njimi kam na obisk, ali so bile kakšne drugačne ovire, ni on kriv. Ni veljavna enačba: “ena nedelja brez maše, en smrtni greh”. Morda takrat na to, ali sme iti k obhajilu, ni niti pomislil. Za odrasle je odgovornost večja, pa tudi tu bi se lahko reklo, da vsak izostanek od maše še ni smrtni greh. Priznam, da imam rajši dolgo vrsto vernikov pri obhajilu, kot da bi imel take, ki si grizejo dušo, ker ne vedo, ali bi šli ali ne. Pa Jezusu je verjetno tudi bolj všeč tako. To velja, če je to izjema in ne stalna navada iz nemarnosti.

Strinjam pa se s tvojimi pripombami glede nakupovalnih središč ob nedeljah. Nekateri se norčujejo, češ: “včasih smo hodili v cerkev k maši, danes pa hodimo v trgovske centre, to so danes moderne katedrale”. Tudi če bi bilo to res, bi bila to zelo žalostna zamenjava. Prodati vero za en nakupovalni voziček! In ko boš priklenjen v svojo sobo in ne boš mogel več iti v maksi market? Prej ali slej pride tudi do tega. In če ti ob nedeljah ne greš obiskat svoje mame ali stare mame, očeta, kdo bo prišel k tebi? Župnijsko občestvo ni samo nekaj lepih spominov, je trdna vera v večno življenje, večno radost. Živa župnija ne pusti svojih ostarelih osamljenih. Tudi to je ‘maša’, občestvo verujočih. Papež Frančišek to znova in znova poudarja.

Še marsikaj bi morali povedati ob božjih zapovedih, kar si ti začela, pa sem jaz opustil, ker bi ne bilo dovolj prostora. Letošnjo jesen bo v Rimu sinoda o družini, Bog daj, da bi vedno bolj razumeli vlogo družine pri vzgoji v veri.

urednik oče Franc Bole

Molitev

Napisal Marko na 20. marca 2015. Objavljeno v zgodbe.

Zgodnje pomladanski dan. Janez je zjutraj opazil prve sive lase na svoji glavi. Nasmehnil se je. Kdo ve, zakaj ga danes spremljajo davni življenjski spomini. Kakor zahvalna pesem so za nekaj lepega, neizrečenega. Pritisne na gumb najsodobnejšega traktorja. Nekam nerodno izskoči in z obema nogama udari na sveže zorano zemljo dolge njive. Globoko zajame zrak. Blag veter prinese vonj čudovite lepote njegove drage rodne vasi. Iz cerkvice na griču se zasliši opoldansko zvonjenje. Ob robu njive njegov oče pripravlja pšenično seme. »Ata, malo počakaj!« mu zakliče. Okorno sklene utrujeni roki. »Zdrava, Marija, milosti polna, Gospod je s teboj …« Nikoli ga ni bilo sram moliti, kjer koli je bil. To je bil nekakšen neizmeren dar, moč za sleherni dan, za vsako preizkušnjo.
Prereže ga davni spomin. Šest let mu je bilo. Oče ga je utrujen dvignil in skoraj tekel z njim po ulicah mesta. Ko sta se ustavila pred staro bolnišnico, so v daljavi zvonovi oznanili poldan. Prišla sta na obisk k mamici, ki je umirala mlada za težko boleznijo – rakom. Stopil je k njej, ko ga je vsa bleda in izmučena gledala z nepopisno ljubeznijo. Stegnila je tresočo roko in pogledala moža. »Nikoli nisem pomislila, da bom sposobna darovati svoje trpljenje zanj« … S hladnimi prsti je nežno in dostojanstveno pokrižala svojega malega Janeza. Deček jo je skoraj prestrašeno vprašal: »Mama, zakaj to delaš?« »Boš že razumel, ko boš velik!« Nekaj dni zatem je umrla.
Trepetajoči veter prinaša od daleč glas zvonjenja. Janez globoko zavzdihne. Redko je pomislil – a vedno je vedel, da se je uresničila mamina napoved. Globoko v sebi nosi zgled ljubezni in upanja tiste vere, ki mu jo je podarila njegova draga mama. Njena žrtev je bila bogato poplačana. Ostal je to, kar je najbolj želela – veren, priden in pošten človek. Nasmehne se. Pogleda očeta in zakliče: »Dajmo, ata!« Pogumno skoči na svojega železnega konjiča. Znova pritisne na gumbe digitalnega robota. Kako se je vse spremenilo, pomisli. Ljudje vedno redkeje molijo, v vaški cerkvi je maša vsako tretjo nedeljo, ker primanjkuje duhovnikov. Ampak njegov sin Gregor je tudi veren in dober fant. Naslednje leto se bo poročil. Tako zagnanega, veselega kmeta ni daleč naokoli. Janez se zadovoljno nasmehne. Kako čudno: spomini in prihodnost. Tisti, ki zares molijo, molijo nenehno vsak trenutek svojega življenja. In tisti, ki so nas naučili takšne molitve, so nam podarili največji zaklad. »Sveta Marija, Mati Božja, prosi za nas grešnike, zdaj in ob naši smrtni uri …«
Stanislav. (zgodbe) Ognjišče (2016) 03, str. 45

Svetovni dan voda

Napisal Marko na 20. marca 2015. Objavljeno v Mednarodni dnevi.

Voda je nujno potrebna za življenje, dostop do pitne vode pa ni zagotovljen vsem ljudem. Leta 1992 so v Riu de Janeiru v okviru Agende 21, sklenili, da bo 22. marec namenjen opozarjanju širše svetovne javnosti na pomen pitne vode in na nujnost dobrega gospodarjenja z njenimi zalogami, na omejenost in ogroženost naravnih vodnih virov. To je generalna skupščina ZN prihodnje leto potrdila in vsako leto razglasijo tudi temo, ki opozarja na najbolj aktualno tematiko: Kakovost voda (2010), Voda za mesta – odgovor na izzive urbanizacije (2011), Voda in varnost hrane (2012), Sodelovanje na področju upravljanja vodnih virov (2013), Voda in energija (2014), Voda in trajnostni razvoj (2015), Boljša voda, boljše zaposlitve (2016), Zakaj odpadna voda? (2017) …
Svetovni dan voda 2023 je posvečen pospeševanju spremembe za zagotovitev dostopa do pitne vode in sanitarno ureditev za vse ljudi na svetu.

Leto 2023 je posebno leto. Svetovni dan voda letos sovpada z začetkom konference Organizacije združenih narodov (OZN) o vodi (22. – 24. marec, New York, ZDA) – prvem dogodku te vrste po skoraj 50-ih letih.
Moje, tvoje, naše in vaše zaveze se bodo združile s širše zastavljenimi zavezami vlad, podjetij, organizacij, institucij in koalicij. Te zaveze bodo združene v Akcijski agendi za vodo (Water Action Agenda), ki bo predstavljena na konferenci OZN o vodi leta 2023 in je zasnovana za zagotavljanje hitrih sprememb v preostanku tega desetletja.
To je enkratna priložnost naše generacije, da se svet združi za dostop do pitne vode in sanitarne ureditve. Naredi, kar lahko.

Več informacij na povezavi.

… tudi v Ognjišču smo pisali o vodi, najobširneje:
S. Čuk, Voda, zibelka življenja: Priloga, v: Ognjišče 5 (2010), 26-33.

izbira in pripravlja M. Čuk

Avtor: Marko

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing