Poročni in škofovski prstan
Potem ko je bil duhovnik Giuseppe Sarto, poznejši papež Pij X., imenovan za škofa v Mantovi, je obiskal svoje domače. V knjigi Plamteči ogenj, ki je izšla pri Ognjišču leta 1968, je ta obisk opisan takole:
Bili so to tihi, srečni dnevi, ki jih je preživel v domači hiši med sestrami in pri materi. Kot nekdaj so se še svetili bakreni lonci in ponve v ozki kuhinji. Pred materinim stolom je še bila pručka, na kateri je čepel kot deček. Mama Marjeta je jokala od ganjenosti in veselja, ko ji je sin podelil škofovski blagoslov. Nato je pa Jožef kot na novomašni dan pokleknil pred mater in jo prosil za njen blagoslov.
Nato se je usedel materi k nogam kot nekoč. »Glej, mama, kako lep prstan sem dobil!« je dejal kot otrok, ki materi kaže dragoceno stvar.
»O da, Bepo, lep prstan imaš!« se je smehljala mama Marjeta, pa pokazala nato tenki srebrni obroček na svoji roki in rekla: »Ti ne bi nosil škofovskega prstana, če jaz ne bi prej nosila svojega poročnega!« Zdaj se je škof sklonil nad materino svetinjo in jo poljubil, kot je poljubil papežev ribiški prstan v Rimu.
B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2015), 27.
v knjigi: Zgodbe s semeni upanja, (Zgodbe za dušo 6), Ognjišče, Koper, 2015, 106.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.
Sveti Jožef,
Iz tega daljšega uvoda lahko torej sklenemo, da se pri privatnih in drugih razodetjih ne smemo zaustavljati ob podobah, saj so le-te pravzaprav ‘literarna’ oblika izražanja, ampak predvsem pri oznanilu in pomenu, ki ga je videc sprejel. Le ta pa v knjigi, o kateri teče beseda, ni vprašljiv, saj spodbuja k bolj krščanskemu življenju na vseh področjih: od družinskega do poslovnega in javnega življenja; od etičnih vprašanj na področju spolnosti, odnosa do vsakega življenja od spočetja do naravne smrti in še kaj je poudarjeno v knjigi. V ta okvir sodi tudi sporočilo o samomorilcih: napisano konkretno ne more veljati za nobenega posameznika, saj nihče ne ve, kaj in kako so potekali njegovi zadnji trenutki – niti za Juda Iškarjota tega ne vemo. Cerkev je že mnoge razglasila za svetnike, za nikogar pa še ni izrekla prepričanja, da je v peklu. Opisano bolj kot kaj drugega sporoča splošno načelo, da, če bi kdo zavestno in svobodno segel po lastnem življenju in tudi v prehodu v večnost vztrajal pri tej odločitvi, bi s tem Bogu onemogočil, da ga reši pred večno posledico njegovega ravnanja. Vendar danes, ko bolj poznamo psiho človeka, težko pristanemo na misel, da bi si kdo sam vzel življenje pri povsem jasnem in svobodnem stanju zavesti.
Tako je dejala nemška kanclerka Angela Merkel v pogovoru, ki je objavljen na internetni strani njenega urada. Povod za pogovor je srečanje vplivne političarke s papežem Frančiškom 21. februarja 2015.
Postni čas so naši verni predniki jemali veliko bolj resno. »Ko je polnočni zvon oznanil pepelnico, tedaj je bilo konec vsake mesne jedi do velike noči,« pričuje pisatelj Finžgar. In kako so se v postnem času prehranjevali? Na to vprašanje odgovarja narodopisec dr. Niko Kuret v svoji knjigi Praznično leto Slovencev. Ljudje so navadno jedli le dvakrat na dan, okoli enajstih dopoldne in proti večeru. Zajtrka ni bilo. Na mizo so prihajale različne jedi: okoli Škofje Loke fižol in kaša, okoli Vrhnike koruzni močnik, v Beli krajini fižol z zeljem, v Prekmurju ‘mlečni krumpeljni’ (krompir z mlekom), v Istri polenovka s polento, v idrijskih hribih so jedli krompir v oblicah s kislim mlekom. Ob postnih petkih pa si ponekod niti take skromne hrane niso privoščili, ampak so jedli samo mlečno hrano. (sč)
»V nedeljo, 7. marca 1965, smo izgubili očeta … Naš spomin je hitel v tiste dni, ko smo ga imeli med nami … Videli smo ga v kapeli šolskih sester, kjer nas je kakor Mojzes vodil sredi viharjev po poti v obljubljeno deželo … Videli smo ga hoditi z nami in za nas po večnem mestu … Roke, ki so nas tolikokrat blagoslavljale, so tesno oklepale rožni venec. Prav ta nas je vrnil v njegov in naš svet, ki mora biti svet molitve, popolne predanosti božji volji … Zato smo se prebudili iz bridke otopelosti … Spomnili smo se njegovih besed: “Ostanite dobri katoličani in zvesti Slovenci!”« Tako so Slovenci v Rimu zapisali v svoje glasilo ‘Med nami’ ob smrti p. Antona Prešerna, ki je bil 34 let (1931–1965) najbolj znana in najvplivnejša slovanska osebnost v Rimu. Vsa ta leta je bil asistent jezuitskega generala za slovanske province. Bil je srce slovenske skupnosti v Rimu, številnim beguncem pomočnik v stiskah, vez med papeškimi uradi in Cerkvijo na Slovenskem v težkih letih po drugi svetovni vojni. Ob petdesetletnici odhoda v večnost se ga s hvaležnostjo spominjamo.
Župnija Breznica na Gorenjskem je v 19. stoletju štela le okoli 1200 duš, pa je dala slovenskemu narodu izredno število izobražencev, med njimi veliko duhovnikov, med katerimi izstopa svetniški kandidat nadškof Anton Vovk, pranečak pesnika Prešerna. Brezniški rojak Anton Prešeren ni bil v sorodstvu s pesnikom, pač pa s škofom Antonom Bonaventuro Jegličem, ki je bil njegov stric. Jegličeva sestra Jožefa se je poročila s Simonom Prešernom iz Zabreznice. Imela sta osem otrok: štiri sinove in štiri hčere; od sinov sta dva umrla v nežnih letih, od hčera pa so tri postale redovnice. Anton je bil četrti po vrsti, rojen 8. junija 1883. Po ljudski šoli na Breznici ga je stric Anton, ki je bil od leta 1882 v Sarajevu pomočnik nadškofu Stadlerju, odvedel na jezuitsko gimnazijo v Travniku, kjer je kot odličnjak leta 1902 maturiral. Stric Anton, tedaj že ljubljanski škof, ga poslal študirat v Rim. Stanoval je v zavodu Germanik in študiral na papeški univerzi Gregoriani. Mašniško posvečenje je prejel 28. oktobra 1908, naslednje leto je rimske študije končal z doktoratom iz filozofije in teologije. Stric škof je vedel, da nečak Anton želi postati jezuit, je hotel naj bo vsaj nekaj časa na župniji, med ljudmi, da bo spoznal slovensko dušo. Poslal ga je za kaplana v Borovnico.
Delavnega in priljubljenega jugoslovanskega provinciala je tedanji general (vrhovni predstojnik) jezuitskega reda Poljak p. Vladimir Ledochowski leta 1931 imenoval za svojega asistenta pri vodstvu slovanskih provinc (tedaj dveh poljskih, češke in jugoslovanske). Nenehno je bil na poti po deželah, kjer so delovali njemu zaupani jezuiti. V času p. Ledochowskega, ki je kot Poljak poznal razmere na slovanskem vzhodu, je bil p. Prešeren moder svetovalec in zvest izvrševalec napotkov svojega predstojnika. V tej službi je ostal tudi pod njegovim naslednikoma p. Janssensem in p. Arrupejem, ki so jima bile razmere na slovanskem Vzhodu bolj malo znane, zato je slovansko asistenco vodil praktično sam. Tudi za papeže je bil pater Prešeren zelo cenjen svetovalec v slovanskih zadevah in sicer že v času Pija XI. (1922–1939). Njegov ugled in vpliv pa se je še dvignil za časa Pija XII. (1939–1958). Vrata do njega so mu bila vedno odprta in pogosto je dosegel, da je papež ljudi v stiski sprejel v zasebni avdienci. Neki visok vatikanski prelat je zanj dejal: »Pater Prešeren ima ključ do srca Pija XII.« S papežem sv. Janezom XXIII. se je osebno poznal še iz časov, ko sta v Bolgariji prijateljsko sodelovala, on kot provincial, Angelo Roncalli kot apostolski delegat.
Vse oblike delovanja Slovencev v Rimu so bile povezane s p. Antonom Prešernom. On je bil tudi posrednik med vodstvom Cerkve na Slovenskem in papeškimi uradi v Rimu v letih po drugi svetovni vojni, ko so bile meje zaprte. Bil je pravi “ambasador Cerkve na Slovenskem”, kakor je svojo knjigo o njem naslovil Marko Benedik (Ljubljana Dravlje 2008). Pri tem ga je vodila globoka narodna zavest in ljubezen do slovenskega naroda. Prek njega je ohranjal stike s Svetim sedežem škof Anton Vovk, ki je nasledil škofa Rožmana kot apostolski administrator vse do njegove smrti (1959). Tedanji oblastniki so p. Prešerna šteli za “vatikanskega agenta in vohuna”. Nadškof Vovk v svojih zapisih (V spomin in opomin) navaja, da mu je minister za notranje zadeve pri razgovoru (zaslišanju) 7. junij 1950 očital: »Vatikanska politika in delo jezuita Prešerna nas maže pred celim svetom. Ne bojimo se tega, saj se še Rusije ne bojimo in smo to pokazali.« Na dan svojega škofovskega posvečenja, 1. decembra 1946, je Anton Vovk p. Prešernu napisal dolgo pismo, namenjeno papežu Piju XII., v katerem je orisal tedanje težke razmere v škofiji. Ko je bil škof Vovk januarja 1960 prvič na obisku v Vatikanu, ga je papež Janez XXIII. pozdravil kot junaškega pričevalca, ker je po p. Prešernu poznal njegov križev pot. Tedaj so se tudi pogovarjali o študijskem zavodu v Rimu, namenjenem slovenskim duhovnikom, ki bi na papeških univerzah nadaljevali bogoslovne študije. Za uresničitev te zamisli se je z vsemi močmi in zvezami zavzel p. Prešeren in dosegel, da je bil 22. novembra 1960 uradno ustanovljen kot Collegium slovenum in Urbe (Slovenik). Njegov rektor je bil p. Anton Prešeren. Zavod je zaživel 11. oktobra 1965, ko je sprejel prve študente.
Od 18. februarja do 29. marca tudi v Sloveniji poteka posebna akcija za življenje. Pobudo sestavlja molitev in post, ozaveščanje in miroljubno bedenje za prenehanje splava, vsak dan od 6h do 18h blizu ljubljanske porodnišnice. »S svojo navzočnostjo smo znamenje upanja obupanim staršem in opora vpletenim na poti spreobrnjenja,« pravijo organizatorji ter dodajajo: »Od 2007 je v pobudi sodelovalo preko 650.000 prostovoljcev, rešenih je bilo 9700 nerojenih otrok. Vabljeni k reševanju življenj zasebno in z bedenjem pri ljubljanski porodnišnici. Bog je z nami. Informacije in prijave na spletni strani 
Nato se nama je pridružila njena vnukinja. Ko sem ji v roke podala knjigo, se je na njenem obrazu zarisalo razočaranje. Nato je vprašala, če je morebiti v knjigi tudi plošček, da ji ne bo treba brati. Osupnila sem in ji zatrdila, da je pač brati treba, ker le tako v celoti doumeš napisane zgodbice. Naredila je šobico in brez pozdrava zapustila prostor. Bivša sošolka mi je, brez zadrege, povedala, da njeni ‘mali’ pač nič ne manjka in če ji kaj ni všeč, to tudi pokaže.
Neke noči se je kralj sprehajal po vrtu svoje palače. V siju lune se je ustavil ob ribniku. Začel je metati kamenčke vanj in opazovati kroge, ki jih je ustvarjal. “Podobna kot ti krogi na vodi je moja ljubezen do kraljice,” je premišljeval, “saj nima ne začetka ne konca.”