Bolniško maziljenje pred porodom in krst še nerojenega otroka
Zdi se mi, da je glede bolniškega maziljenja precej zmede tudi med verniki. Nekateri z njim čakajo do zadnjega trenutka, drugi se bojijo klicati duhovnika k bolniku, ker pravijo, da bo potem bolnik umrl. Prijatelj mi je pripovedoval, da so pri njih v župniji imeli bolniško maziljenje med mašo, namenjeno starejšim. K njemu pa je pristopilo veliko ljudi, tudi zdravih in mladih. Ali so kakšna določena pravila glede prejemanja tega zakramenta?
Sprašujem pa tudi zato, ker bi želela odgovor, kako je z bolniškim maziljenjem pred porodom. Veliko mamic se zanj odloči, kljub temu, da je bila nosečnost brez zapletov. Ne pomislijo pa na zakrament sprave, blagoslov noseče matere in njene družine in ne na izmerno zakramentalno vrednost obhajila pred odhodom v porodnišnico. Vse to deluje zelo pomirjujoče.
Zanima me še, če je krst želja enakovreden krstu po porodu? Ali je mogoče krstiti še nerojenega otroka, če veš, da je velika verjetnost, da bo mrtvo rojen oziroma, da bo verjetno prišlo do spontanega splava.
Meta
Hvala za kopico vprašanj, ki odgovori nanje verjetno zanimajo veliko bralcev Ognjišča. Pa pojdiva lepo po vrsti. Iz svojega pastoralnega delovanja vem, da je zmešnjave na področju pojmovanja bolniškega maziljenja zelo veliko. Morda je prva zmota res povezana že s poimenovanjem, kot omenjate, saj so dolgo imenovali ta zakrament ‘poslednje olje’ ali ‘poslednje maziljenje’. In to je večina razumela, da gre za maziljenje ob smrtni uri. V resnici pa je to najprej pomenilo, da je zadnje v vrsti maziljen: prvo je pri krstu, drugo pri birmi in tretje pri bolniškem maziljenju (maziljenja pri mašniškem posvečenju ne morejo sprejeti vsi kristjani, zato ni všteto v to vrsto). Tudi strah pred miselnostjo, da bo po tem maziljenju nastopila le še smrt, izhaja iz takšnega napačnega razumevanja. Na žalost pa se je v stoletjih tudi zares udomačila navada, da se je ta zakrament obhajal praktično le na smrtni postelji. Čeprav je ves čas tudi prisotno prepričanje, da se umirajočim podeljuje sveta popotnica, kar pomeni vse tri zakramente, če so seveda možni: spoved, bolniško maziljenje in obhajilo. Pogosto pa se primeri, da je bolnik že v takšnem zdravstvenem stanju, da lahko duhovnik pri njem obhaja le bolniško maziljenje (popolna odsotnost, nezavest, koma …).
Pišite na:Imate kakšna vprašanja, povezana z verskim ali moralnim življenjem, ali pa lepo doživetje, ki bi ga radi delili z drugimi?
Ognjišče, Rubrika Pisma,
Trg Brolo 11, 6000 Koper
ali po e-pošti:
pisma@ognjisce.si
Danes je jasno liturgično navodilo, da se obhaja zakrament bolniškega maziljenja z ‘nevarno bolnimi’ odraslimi kristjani. Pod nevarno boleznijo pa se pojmuje tista bolezen ali stopnja bolezni oziroma ostarelosti, pri kateri vernik “začenja biti v smrtni nevarnosti” (KKC 1514). V isti bolezni lahko obhaja normalno ta zakrament samo enkrat, razen če je potek bolezni dolgotrajnejši in nastopi še očitno poslabšanje stanja. S tem sem že tudi odgovoril na vprašanje glede mladih in zdravih (kot navajate v vprašanju), ki so pristopili k temu zakramentu ob množičnem shodu ostarelih in bolnikov. Če so bili resno bolni, je bilo to smiselno. Če pa niso bili, potem pri njih zakrament sploh ni bil resnično obhajan, ker je manjkal bistveni element za obhajanje; zato lahko gre pri tem tudi za zavajanje. Tudi pri takšnih množičnih srečanjih z obhajanjem tega zakramenta, bi morala biti prej zagotovljena osebna priprava vsakega prejemnika. Primernost stanja je dolžan preveriti duhovnik, ki vernika pripravlja na ta zakrament, oziroma tisti, ki ga dejansko obhaja. To pa med množičnim obhajanjem ni možno, zato je potrebno to urediti prej. Primeren trenutek za ta zakrament je tudi pred resno operacijo, še posebej če je zanjo predvidena popolna anestezija, ki je že sama na sebi resna nevarnost za človekovo telesno življenje. Glede poroda, kot sprašujete, se popolnoma strinjam z vami, da je pred njim zelo primerna spoved in obhajilo (vendar to še ne pomeni nujno nepotrebnosti zakramenta bolniškega maziljenja, kot sem opozoril že zgoraj); teologi so si tudi edini, da je v primeru rizičnega poroda, ki ga napovedo zdravniki, primerna situacija za zakrament bolniškega maziljenja. Glede poroda, kjer se pričakuje normalen potek, pa mnenja niso povsem enotna; nekateri menijo, da se ob tem ne more obhajati ta zakrament, drugi pa se sklicujejo na zdravniško mnenje, da je porod še vedno, kljub moderni medicini, vedno smrtna nevarnost, kar pa po definiciji že ustreza pogoju za ta zakrament. Vsekakor pa ta zakrament ne nadomesti vsega ostalega, kot pravilno ugotavljate, tudi blagoslova matere pred porodom in po njem (oboje imamo v knjigi blagoslovov, pa duhovniki morda premalo uporabljajo, ljudje pa za to možnost največkrat niti ne vedo).
Zakrament bolniškega maziljenja ima več učinkov. Gotovo je najpomembnejši v tem, da bolnika v njegovem težkem in trpečem stanju priliči Kristusu v njegovem trpljenju in s tem se tudi bolnikovo trpljenje spremeni v sodelovanje s trpečim Kristusom pri njegovem odrešenjskem delu. Nato ta zakrament posedanji Jezusov odnos in srečevanje z bolniki; zato je to zakramentalno srečanje s Kristusom tolažilno in bodrilno za bolnika, in mu daje tudi novo moč v boju z boleznijo. V določenih primerih ima lahko tudi zdravilni učinek, a ne vedno; kajti Jezus tudi v zemeljskem življenju ni ozdravil vseh bolnikov, ki jih je srečal. Nakazuje pa, da Kristus želi dokončno ozdraviti vse in to se bo zgodilo z vstajenjem; zato ta zakrament krepi tudi krepost upanja in vere v posmrtno življenje. Samo v primeru, da se bolnik ni sposoben več spovedati, mu odpusti tudi grehe, sicer pa je za obhajanje tega zakramenta potrebno stanje posvečujoče milosti, kar najbolje zagotavlja obhajanje zakramenta sprave pred obhajanjem bolniškega maziljenja.
Sprašujete tudi glede veljavnosti krsta želja. V primeru, da obred krsta ni možen, niti v najbolj preprosti obliki (krst v sili), potem ima krst želja iste učinke kot krst z obhajanjem celotnega obreda. Npr. če bi se odrasel katehumen, ki se pripravlja na krst (se je torej že odločil zanj in si ga želi), smrtno ponesrečil, bi lahko nanj naobrnili krst želja, saj bi mu Bog krstno milost gotovo naklonil. Ne velja pa to za primer, ko bi kdo lahko obhajal krstni obred, pa iz raznih ozirov tega ne stori in misli, da bo dovolj že samo želja. Gotovo pri otrocih, ki doživijo splav, želja staršev, da ga bi krstili, če bi bil rojen, deluje tudi v smeri krsta želja. Seveda pa v primerih nerojenih oz. mrtvorojenih otrok računamo tudi na Božjo dobroto, ki ne more teh ljudi pustiti neodrešenih samo zato, ker niso bili živi rojeni. Kako bo to naredil, pa niti ni tako pomembno, saj je vendar Bog vsemogočen. Vendar pa je vsaka molitev zanje in njih izročanje Bogu zelo primerno in pohvalno.
V upanju, da sem vsaj delno zadovoljil vašo ‘radovednost’ in k razmišljanju privabil še koga, vas spodbujam, da tudi v svoji okolici spregovorite o teh vprašanjih in nauku Cerkve ter pomagate ljudem, da se znebijo napačnega strahu pred zakramentom bolniškega maziljenja in tudi zato svojim resno bolnim bratom in sestram pomagajo do posebnega živega osebnega srečanja z Jezusom, tem velikim Prijateljem bolnikov, s pomočjo tako bogatega obhajanja zakramenta bolniškega maziljenja.
Marjan Turnšek
Robert Maoussi, petnajstletni deček iz Kameruna, je bil gobav. Komaj si lahko predstavljamo, kaj to pomeni. Imel je hude bolečine, toda trdna vera v Jezusa mu je dajala moč, da je zdržal. Pripravljen je bil trpeti, kakor je trpel Jezus. Njemu je daroval svoje bolečine. Rekel je:
Ne zgodi se pogosto, da po neki oddaji papež pokliče voditelja in mu zanjo čestita. In če ta pogovor, kakor poročajo, poteka dolgo in se odvije v prisrčnem vzdušju, je toliko bolj redka stvar. To je doživel znani italijanski komik in režiser Roberto Benigni, ki je sredi decembra na italijanski nacionalni televiziji (RAI) v dveh nadaljevanjih razlagal deset božjih zapovedi. Njegovi oddaji si je ogledalo več kot 20 milijonov Italijanov. Nekateri trdijo, da Benigni sicer ni povedal nič novega, česar kristjani ne bi vedeli o desetih božjih zapovedih, da je pa to povedal na izviren in zanimiv način. Benigniju je uspelo nekaj, “kar ni nikoli uspelo nobenemu teologu ali profesorju,” pa je dejal Paolo Ricca, avtor knjige deset božjih besed, ki je navdihnila italijanskega oskarjevca, da se je lotil televizijske oddaje.
Friderik Baraga je svoj znameniti molitvenik Dušna paša, ki je doživel mnogo izdaj, sestavil kot kaplan v Šmartnem pri Kranju leta 1836, zaradi težav s cenzuro pa je izšel šele leta 1830. V njem so nauki in molitve. Posebej je Baraga poudarjal tri verske resnice, ki jih je razlagal tudi na prižnici v spovednici: Jezus je usmiljen do spokorjenega grešnika; vrednost človeške neumrljive duše je neskončna; posvečujoča milost je nekaj nedopovedljivo lepega. Vse to je bilo tedaj prevladujoči janzenistični miselnosti, ki je poudarjala Božjo strogost, tuje. Baragov življenjepisec Jakob Šolar pravi, da Baraga v svojem molitveniku “piše o najvažnejših resnicah vere preprosto, kratko in s toplino, po ravni poti do srca”. (sč)
Zgodbo o Noetu in vesoljnem potopu gotovo poznate. V takšni ali drugačni verziji se pojavlja sporočilo o svetovni povodnji in z njo o izginotju civilizacij tako rekoč med vsemi kulturami (pozna jo grška, pa sumersko-babilonska mitologija …). Čeprav neredki iščejo v pripovedi zgodovinski dogodek (in ga tudi dokazujejo), gre za mitološko pripoved o nenehnem prerajanju sveta. Pravzaprav gre za pomenljiv svetopisemski opomin pred ravnanji, ki vodijo v ‘potopitev’ civilizacij, narodov, rodbin … In četudi se potop dogodi, nam sporoča zgodba o ‘svetem ostanku’, ki preživi. Preživi zaradi ohranjenih vrednot na ladji rešitve.
