Avtor: marko

Sem mama petih otrok, oba z možem sva zaposlena. Vedno bolj sem brezvoljna in izčrpana, saj je mož nenehno odsoten. Ob časovno zahtevni službi je globoko zabredel v posel. Svete so knjige in CD -ji, čutim, da je vedno v poslu. Ob družabnih srečanjih nagovarja navzoče za posel, kar je zelo moteče. Pogosto zaradi tega nisva dobrodošla. Bojim se, da gre za zasvojenost. Ne pusti, da bi o tem razpravljala, češ, da ne razumem njega, niti posla. Želim, da bi bili družina, da bi imela čas za otroke in drug za drugega. Vendar posel krade otrokom očeta, meni pa moža. Prosim, spregovorite na to temo. Tako bom imela temelj za resen pristop k najinem problemu.

Amalija

V vašem vprašanju se je najbrž prepoznalo veliko ljudi. Marsikdo je danes prepričan, da je temeljna skrb za družino ali bližnje skrb za zagotavljanje materialnega blagostanja. Ob tem prepogosto pozabimo na čustveno pa tudi duhovno blagostanje in povezanost v družini. Vsekakor je pomembno dejstvo, da smo materialno preskrbljeni. Hudo je, če nas je iz dneva v dan strah kako bomo sestavili začetek in konec meseca. Žal med nami živi veliko ljudi, ki jim bolj kot skrb za zdravje in medsebojno razumevanje, srce polni skrb glede tega kaj bodo postavili v lonec ali kako se bodo prebili iz meseca v mesec. Toda pozabiti na medsebojno razumevanje, povezanost, toplino, predanost in čustva, ob tem, da se borimo zgolj za materialno preživetje, ni prav. Imeti družino brez ljubezni, pomeni enako kot imeti avto, pa pozabiti natočiti gorivo in se čuditi, ker ne gre naprej.

V modernem potrošniškem svetu se nam pogosto zgodi, da nas zanese skrb za materialno plat našega življenja. Zanese nas na enosmerno pot, na kateri s ciljem, da bi poskrbeli za družino, pogosto najbolj škodimo ravno družini. Težko je v svetu, ko nas vse okoli nas prepričuje, da smo uspešni šele takrat, ko je materialna plat naših življenj urejena. Brezskrbnost danes ne pomeni le tega, da si zdrav, temveč tudi to, da lahko brez težav plačuješ položnice in svojim najbližjim zagotavljaš standard, za katerega misliš, da je primeren zanje. Kateri je ta standard, ne ve nihče. Večinoma ga določa potrošniška družba. Težko je človeku, ki je prepričan, da mora najprej zagotoviti družini primerno materialno blagostanje dopovedati, da ga potrebujemo tudi kot partnerja in očeta. Ljudje to težko slišijo. Sam sem v psihoterapevtski in svetovalni praksi pogosto naletel na ljudi, ki so skrb za materialno blagostanje zlorabljali, da so se lahko iz družine umaknili. To je sicer skrajnost, ki pa ni tako redka. Veliko ljudi se ne znajde v svetu čustev, ne znajde se kot oseba, ki bi morala otroka pocrkljati ali se z njim pogovoriti, ne znajdejo se kot oseba, ki bi se s partnerjem poglobljeno pogovorila o intimnosti, osebnih željah, potrebah, strahovih, zato se umaknejo v delo. Delo je socialno sprejemljivo vedenje. Če nekdo veliko dela, velja za skrbnega, odgovornega človeka. To je potem odličen izgovor, ko se potožimo, da ga potrebujemo tudi v čustvenem smislu. Saj skrbim za družino! Saj vam zagotavljam vse, kar potrebujete! Žrtvujem se za vas! Žal pa ob tem pozabljajo, da družina zaradi takega stanja pogosto razpada. Otroci imajo morda zadnji model telefona, nimajo pa opore v očetu. Nimajo zavetja in topline in osebe, s katero bi se pogovorili.

Z veliko medsebojnega razumevanja, spoštovanja in odločnosti se je mogoče podati na pot, na kateri ne le s svojim mišljenjem, temveč tudi s svojimi dejanji pokažemo partnerju, kakšno partnerstvo si želimo. Poskrbite zase. Samo notranje močan človek je slišan. Omenili ste, da ste izčrpani in brezvoljni. Bojim se, da takem v odnosu ne boste slišani. Če želite biti opora otrokom in sebi, se morate ‘vzeti v roke’. Poskrbeti zase ni sebičnost. To pomeni vzpostaviti razmere, v katerih se bo morda partner in oče vrnil v družino.

ZADEL, Aleksander. (Pisma). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 2, str. 74-76.

Zdi se mi, da je glede bolniškega maziljenja precej zmede tudi med verniki. Nekateri z njim čakajo do zadnjega trenutka, drugi se bojijo klicati duhovnika k bolniku, ker pravijo, da bo potem bolnik umrl. Prijatelj mi je pripovedoval, da so pri njih v župniji imeli bolniško maziljenje med mašo, namenjeno starejšim. K njemu pa je pristopilo veliko ljudi, tudi zdravih in mladih. Ali so kakšna določena pravila glede prejemanja tega zakramenta?

Sprašujem pa tudi zato, ker bi želela odgovor, kako je z bolniškim maziljenjem pred porodom. Veliko mamic se zanj odloči, kljub temu, da je bila nosečnost brez zapletov. Ne pomislijo pa na zakrament sprave, blagoslov noseče matere in njene družine in ne na izmerno zakramentalno vrednost obhajila pred odhodom v porodnišnico. Vse to deluje zelo pomirjujoče.

Zanima me še, če je krst želja enakovreden krstu po porodu? Ali je mogoče krstiti še nerojenega otroka, če veš, da je velika verjetnost, da bo mrtvo rojen oziroma, da bo verjetno prišlo do spontanega splava.

Meta

Hvala za kopico vprašanj, ki odgovori nanje verjetno zanimajo veliko bralcev Ognjišča. Pa pojdiva lepo po vrsti. Iz svojega pastoralnega delovanja vem, da je zmešnjave na področju pojmovanja bolniškega maziljenja zelo veliko. Morda je prva zmota res povezana že s poimenovanjem, kot omenjate, saj so dolgo imenovali ta zakrament ‘poslednje olje’ ali ‘poslednje maziljenje’. In to je večina razumela, da gre za maziljenje ob smrtni uri. V resnici pa je to najprej pomenilo, da je zadnje v vrsti maziljen: prvo je pri krstu, drugo pri birmi in tretje pri bolniškem maziljenju (maziljenja pri mašniškem posvečenju ne morejo sprejeti vsi kristjani, zato ni všteto v to vrsto). Tudi strah pred miselnostjo, da bo po tem maziljenju nastopila le še smrt, izhaja iz takšnega napačnega razumevanja. Na žalost pa se je v stoletjih tudi zares udomačila navada, da se je ta zakrament obhajal praktično le na smrtni postelji. Čeprav je ves čas tudi prisotno prepričanje, da se umirajočim podeljuje sveta popotnica, kar pomeni vse tri zakramente, če so seveda možni: spoved, bolniško maziljenje in obhajilo. Pogosto pa se primeri, da je bolnik že v takšnem zdravstvenem stanju, da lahko duhovnik pri njem obhaja le bolniško maziljenje (popolna odsotnost, nezavest, koma …).

Danes je jasno liturgično navodilo, da se obhaja zakrament bolniškega maziljenja z ‘nevarno bolnimi’ odraslimi kristjani. Pod nevarno boleznijo pa se pojmuje tista bolezen ali stopnja bolezni oziroma ostarelosti, pri kateri vernik “začenja biti v smrtni nevarnosti” (KKC 1514). V isti bolezni lahko obhaja normalno ta zakrament samo enkrat, razen če je potek bolezni dolgotrajnejši in nastopi še očitno poslabšanje stanja. S tem sem že tudi odgovoril na vprašanje glede mladih in zdravih (kot navajate v vprašanju), ki so pristopili k temu zakramentu ob množičnem shodu ostarelih in bolnikov. Če so bili resno bolni, je bilo to smiselno. Če pa niso bili, potem pri njih zakrament sploh ni bil resnično obhajan, ker je manjkal bistveni element za obhajanje; zato lahko gre pri tem tudi za zavajanje. Tudi pri takšnih množičnih srečanjih z obhajanjem tega zakramenta, bi morala biti prej zagotovljena osebna priprava vsakega prejemnika. Primernost stanja je dolžan preveriti duhovnik, ki vernika pripravlja na ta zakrament, oziroma tisti, ki ga dejansko obhaja. To pa med množičnim obhajanjem ni možno, zato je potrebno to urediti prej. Primeren trenutek za ta zakrament je tudi pred resno operacijo, še posebej če je zanjo predvidena popolna anestezija, ki je že sama na sebi resna nevarnost za človekovo telesno življenje. Glede poroda, kot sprašujete, se popolnoma strinjam z vami, da je pred njim zelo primerna spoved in obhajilo (vendar to še ne pomeni nujno nepotrebnosti zakramenta bolniškega maziljenja, kot sem opozoril že zgoraj); teologi so si tudi edini, da je v primeru rizičnega poroda, ki ga napovedo zdravniki, primerna situacija za zakrament bolniškega maziljenja. Glede poroda, kjer se pričakuje normalen potek, pa mnenja niso povsem enotna; nekateri menijo, da se ob tem ne more obhajati ta zakrament, drugi pa se sklicujejo na zdravniško mnenje, da je porod še vedno, kljub moderni medicini, vedno smrtna nevarnost, kar pa po definiciji že ustreza pogoju za ta zakrament. Vsekakor pa ta zakrament ne nadomesti vsega ostalega, kot pravilno ugotavljate, tudi blagoslova matere pred porodom in po njem (oboje imamo v knjigi blagoslovov, pa duhovniki morda premalo uporabljajo, ljudje pa za to možnost največkrat niti ne vedo).

Zakrament bolniškega maziljenja ima več učinkov. Gotovo je najpomembnejši v tem, da bolnika v njegovem težkem in trpečem stanju priliči Kristusu v njegovem trpljenju in s tem se tudi bolnikovo trpljenje spremeni v sodelovanje s trpečim Kristusom pri njegovem odrešenjskem delu. Nato ta zakrament posedanji Jezusov odnos in srečevanje z bolniki; zato je to zakramentalno srečanje s Kristusom tolažilno in bodrilno za bolnika, in mu daje tudi novo moč v boju z boleznijo. V določenih primerih ima lahko tudi zdravilni učinek, a ne vedno; kajti Jezus tudi v zemeljskem življenju ni ozdravil vseh bolnikov, ki jih je srečal. Nakazuje pa, da Kristus želi dokončno ozdraviti vse in to se bo zgodilo z vstajenjem; zato ta zakrament krepi tudi krepost upanja in vere v posmrtno življenje. Samo v primeru, da se bolnik ni sposoben več spovedati, mu odpusti tudi grehe, sicer pa je za obhajanje tega zakramenta potrebno stanje posvečujoče milosti, kar najbolje zagotavlja obhajanje zakramenta sprave pred obhajanjem bolniškega maziljenja.

Sprašujete tudi glede veljavnosti krsta želja. V primeru, da obred krsta ni možen, niti v najbolj preprosti obliki (krst v sili), potem ima krst želja iste učinke kot krst z obhajanjem celotnega obreda. Npr. če bi se odrasel katehumen, ki se pripravlja na krst (se je torej že odločil zanj in si ga želi), smrtno ponesrečil, bi lahko nanj naobrnili krst želja, saj bi mu Bog krstno milost gotovo naklonil. Ne velja pa to za primer, ko bi kdo lahko obhajal krstni obred, pa iz raznih ozirov tega ne stori in misli, da bo dovolj že samo želja. Gotovo pri otrocih, ki doživijo splav, želja staršev, da ga bi krstili, če bi bil rojen, deluje tudi v smeri krsta želja. Seveda pa v primerih nerojenih oz. mrtvorojenih otrok računamo tudi na Božjo dobroto, ki ne more teh ljudi pustiti neodrešenih samo zato, ker niso bili živi rojeni. Kako bo to naredil, pa niti ni tako pomembno, saj je vendar Bog vsemogočen. Vendar pa je vsaka molitev zanje in njih izročanje Bogu zelo primerno in pohvalno.

V upanju, da sem vsaj delno zadovoljil vašo ‘radovednost’ in k razmišljanju privabil še koga, vas spodbujam, da tudi v svoji okolici spregovorite o teh vprašanjih in nauku Cerkve ter pomagate ljudem, da se znebijo napačnega strahu pred zakramentom bolniškega maziljenja in tudi zato svojim resno bolnim bratom in sestram pomagajo do posebnega živega osebnega srečanja z Jezusom, tem velikim Prijateljem bolnikov, s pomočjo tako bogatega obhajanja zakramenta bolniškega maziljenja.

Marjan Turnšek