Misli Phila Bosmansa
Phil Bosmans (1. julija 1922; Gruitrode /Belgija/ – 17. januarja 2012; † Mortsel /Belgija/)
+ Pesimisti ne živijo, ker so že dolgo mrtvi. Pustili so se pokopati, še preden so umrli.
+ Ljubiti pomeni: vdihniti ljudem in stvarem življenje iz svojega lastnega srca ter jih tako oživiti.
+ Kadar kriza zatemni vse, bodo otroci luči prižgali zvezde.
+ Če delamo dobro, tega nihče ne opazi in nihče ne govori o tem. Če pa storimo le napačen korak, ga vidijo vsi, o tem je poučena vsa soseska.
+ Križ je resničnost v življenju vsakega človeka. Toda vedno manj ljudi je, ki so mu dorasli. Ne sprejemajo ga več in ne prenašajo, njegovega bremena. Mnogi so zato čisto na tleh. Zdravniki za živčne bolezni in psihiatri imajo vedno več dela.
+ Ob misli na smrt, ta odločilni trenutek mojega življenja, ki ga bom moral prestati popolnoma sam, se znajdem pred vprašanjem: vse ali nič, smisel ali nesmisel življenja, Bog ali neskončna praznina. Skrivnost življenja in smrti je povezana s skrivnostjo Boga.
+ Zakaj bi izgubljal čas z nesmiselnim lovom na denar? Zakaj bi si kopičil skrbi za stvari, ki pridejo jutri? Zakaj bi se prepiral, zakaj bi sitnaril, zakaj bi se nesmiselno napenjal in zakaj bi spal, če sije sonce? Mirno si vzemi čas za srečo!
+ Kdor se veseli otroka, se veseli življenja. Če ostaneš majhen, postaneš velik. Od otrok se lahko veliko naučimo.
+ Kriza lahko postane tudi blagoslov! Spodbuja nas, da razmišljamo o pravih življenjskih vrednotah. Odločiti se moramo, kaj je za nas res pomembno.
+ Življenje postane praznik, če se znaš veseliti preprostih, vsakdanjih stvari. Prihaja pomlad. Zaljubljen sem v preproste stvari.
+ Živeti pomeni objeti ljudi in reči ter jih spet izpustiti, da rastejo in cvetijo v božji navzočnosti… Živeti pomeni vse imeti za božji dar, dopustiti, da je vse njegov dar, nikogar in nič si lastiti in vriskati ob vsaki zvezdi, ki pade z neba.
+ Bog ni cvetlica, toda v vsaki cvetlici je šel On mimo. V vsem, kar živi, je pustil Bog sled svoje ljubezni. V vsaki travni bilki odkrivam njegov pečat. Bog je globoka vez vsega, kar biva, vsega, kar je v celotnem vesoljstvu.
+ Človek potrebuje tišino, napredek pa mu je dal hrup. Človek potrebuje dobroto, napredek pa mu je prinesel konkurenco. Človek potrebuje Boga, napredek pa mu je dal denar.
+ Tolažba je roka, ki ti daje razumeti: nisi sam. Je blaga kretnja, ki pravi: lahko ostaneš tak, kakršen si.
+ Bodi pogumen, kot je sonce. Pri vsej bedi sveta vsako jutro znova vstane.
+ Obstajajo ljudje, ki ne morejo več verjeti v sonce, ko pride noč. Manjka jim samo malo potrpljenja, da bi čakali, dokler ne nastopi jutro.
+ Življenje postane praznik, če se znaš radovati ob preprostih vsakdanjih stvareh.
+ Sreča je kot sonce. Toda celo na soncu so pege.
+ Ljubezen, ki jo meriš in tehtaš, ni ljubezen, ampak preračunljivost. Takšna ljubezen ne razveseljuje.
+ Življenje je vznemirljiva pustolovščina, kjer sta skupaj Bog in človek v svetu svetlobe in teme.
+ Gospod, pomagaj mi, da bom brzdal svoja velika usta in spregovoril šele, ko bom vedel, kaj moram reči!
+ Živimo lahko na dva načina: prvi se začenja z obvladovanjem samega sebe in se konča s praznovanjem. Drugi se začenja s praznovanjem, konča pa z mačkom…
+ Pravo merilo srca se imenuje ljubezen. Če je srce polno nezaupanja in samoljubja, razum ne bo nikoli našel poti do miru.
+ Če nisi sposoben imeti ljudi rad, ostani raje v svojem kraljestvu, ali pa se ukvarjaj z mrtvimi predmeti, ljudi pa pusti pri miru.
+ Meni na ljubo ti ni treba biti nezmotljiv, brez napak in popoln, saj te imam vendar rad.
+ Sprijazni se s svojim življenjem. Sprejmi ga takega, kot je. Danes. Sedaj. Da ne zgrešiš še tistega drobca sreče, ki čaka nate.
+ Človekovo srce – drobcena pika na našem planetu. Vendar se tu rojeva ljubezen.
+ Življenje je morda res podobno loteriji, toda marsikaj je odvisno tudi od nas.
+ Kateri dan je izgubljen? Izgubljen je dan, ko se nisi smejal.
+ Če je v meni ljubezen, mi lahko manjka mnogo stvari, pa jih ne pogrešam.
+ Kupna moč sreče se imenuje ljubezen.
+ Težko je živeti z nekom, ki ima vedno prav.
+ Življenje je mnogo prekratko in naš svet mnogo premajhen, da bi iz njega naredili bojišče.
+ Zadovoljen človek uživa dneve tako, kot so mu dani. Kdor preveč pričakuje in terja, pritegne nase temne oblake. Slabe dneve si ustvarja sam.
+ Večina sodnih stolov, s katerih sodimo druge, je na majavih nogah: ošabnost, neumnost, zaverovanost v svoj prav in neizprosna trdosrčnost.
+ Če boš v življenju sledil kaki zvezdi, ti noč ne bo mogla do živega..
+ Nikoli ni prepozno, da se s kom spravimo, kajti nikoli ni prepozno ljubiti in tudi ni nikoli prepozno biti srečen.
+ To ti želim: pogum jutranjega sonca, ki kljub bedi tega sveta vzide vsak dan znova.
+ Hrbtenico potrebujemo, da vzdržimo takrat, ko drugi odnehajo, da hodimo pokonci in naravnost po lastni, svobodno izbrani poti.
+ Povej: kje so se izgubile rože? Rože majhnih pozornosti, da mislimo drug na drugega in da se obdarujemo med seboj? Ovenele so zaradi naše sebičnosti, usahnile so v naši otročji razdražljivosti.
+ Če imaš čas za človeka, ne glej na uro!
+ Kdor hoče biti srečen, mora plačati ceno. Cena naše sreče pa je: nič več in nič manj kot to, da podarimo sami sebe.
+ Ljubezen je vedno nekoliko slepa – za napake drugih.
+ Zame ti ni treba biti popoln. Imej rad ljudi, takšne kot so: drugačnih namreč ni.
+ Ne govori toliko. Stori kaj! En sam odstotek pomoči zaleže več kot sto odstotkov sočutja.
+ Veselje do dela, praznik tvojega življenja se prične šele, ko storiš nekaj za drugega, ne da bi mislil nase, nesebično, kar tako, ker se ti zdi lepo.
+ Včeraj? Je že mimo. Jutri? Šele pride. Danes – to je edini dan, ki je res tvoj. Naredi iz njega svoj najlepši dan!
+ Prižgi luč v svojem srcu! Tedaj bo luč zasijala tudi v tvojih očeh in videl boš same lepe reči in same prijazne ljudi.
+ Le s pomočjo drugih lahko rastem. Potrebujem jih, toda ne zgolj zato, ker mi veliko pomenijo, ampak tudi, ker lahko zanje veliko storim.
+ Obdrži svoj hudobni jezik zase – morda ti pride prav še za kaj dobrega!
+ Vera je za mnoge dediščina, ki prehaja iz roda v rod kot kakšna stara ura. Obuja spomine, vendar ne tiktaka več.
+ Bodi obziren do ljudi, ravnaj z njimi nežno, kajti ljudje so krhki. Ponudi jim kruha svoje dobrote. Bodi jim pribežališče, pristan, oaza.
+ Kdor zjutraj spi, prespi najlepši čas življenja. Pojdi pravočasno spat, da boš jutri lahko prijazen.
+ Grem v bolnišnico, a tam ne vidim niti levičarjev niti desničarjev, marveč le ljudi, bolnike, ki trpijo.
+ Obstajajo dobri in slabi dnevi. Dobri dnevi tako hitro minejo! To veš tudi sam, a težko se sprijazniš s tem. Vendar tudi slabi dnevi minejo. Zakaj ne pomisliš na to, zakaj se s tem ne tolažiš?
+ Nikoli nismo prestari, da se ne bi mogli česa odvaditi. In kako nam to uspe? Če imamo svoje bližnje tako radi, da jim nočemo biti v nadlego s svojimi slabimi navadami.
+ Začni vsak dan kot nov človek. Vsak dan naj bo spet tvoj prvi dan. Včeraj ter vsi prejšnji dnevi in leta so mimo, pokopani v času. Na njih ne moreš nič več spremeniti.
+ Če imaš srce za druge, če te bolečina drugih prizadene, če lajšaš stisko drugih, če sprejemaš ljudi takšne kot so, če več daješ kot prejemaš – potem je to ljubezen.
+ Prenovljen si, če s čistim pogledom gledaš na ljudi in stvari, če se še znaš smejati in se veseliti čisto navadnih drobnih cvetic ob poti svojega življenja.
+ Da bi mogli ljubiti, se moramo razorožiti. Razorožitev pomeni najprej: iz srca ljudi izruvati sovraštvo in v njem pripraviti prostor za ljubezen.
+ Rad imeti ljudi pomeni ne zadoščati le samemu sebi, marveč odpreti srce in v njem narediti prostor za druge. Ljudje trpimo zaradi ljudi. Zato glej s čistimi očmi in čistim srcem.
+ Če bomo manj govorili, pa več naredili – bo v vseh ozirih dosti bolje. En odstotek pomoči zaleže več kot sto odstotkov sočutja.
+ Ne odpravi se spat slabe volje. Lezi k počitku s srcem, ki bo jutri spet lahko ljubilo.
+ Kadar človek zgrabi orožje, je ljubezen že zdavnaj mrtva. Razorožitev pomeni najprej: iz srca ljudi izruvati sovraštvo in v njem pripraviti prostor za ljubezen.
+ Živeti srečno je velika umetnost. Eden od pogojev za to je zadovoljnost. Sreče ni na drugem bregu. Skriva se v tebi.
+ Gostoljubja se ne moremo naučiti iz knjig. Gostoljubje je notranja naravnanost, da si odprt in pripravljen deliti z drugimi.
+ Deliti kruh pomeni deliti dobrine in imetje, obilje in bogstvo, razkošje in udobje. Deli svoj kruh z lačnimi, in bolje ti bo teknil.
+ Kje smo doma? Kjer najdemo toplino in varno zavetje, kjer vladata medsebojno zaupanje in ljubeča skrb, kjer ima vsak za vsakogar ljubeče srce.
+ O odsotnih samo dobro! Kdor sam sebe pozna, nikogar ne obsoja!
+ Opogumljati druge in samega sebe je najboljše, kar lahko človek naredi. Ko rečemo: Bodi pogumen, obenem rečemo: Nisi sam!
zbira Marko Čuk
Med glavne pobudnike molitve za edinost kristjanov spada ameriški episkopalni (anglikanski) pastor Paul Watson. Ustanovil je redovniško skupnost Zadoščevanje (Atonement), ki si je prizadevala za življenje po evangeliju. Ob premišljevanju Jezusovega poslovilnega govora pred odhodom v trpljenje in smrt in njegove oporoke “da bi bili vsi eno” (Jn 17,21) je leta 1907 sprožil misel na molitveno osmino za edinost kristjanov. Njegova redovna družba jo je začela opravljati že leta 1908, naslednje leto jo je potrdil papež sv. Pij X. Paul Watson se je s svojo 17-člansko redovno družino vključil v katoliško Cerkev.
Pred leti mi je bralec pisal: »Na veroučnih straneh pišete o različnih vprašanjih, ki zanimajo mlade najstnike, birmance … In všeč mi je, da se trudite, da bi bilo zapisano razumljivo tudi današnjim, bolj za sliko, nadarjenim mladim: z zgodbami, prispodobami, s preprostimi molitvami, ki naj nas usmerjajo … Imam pa en predlog: že dolgo niste nič pisali o Sv. Duhu. Zdi se mi, da bi se lahko kakšno leto spomnili tudi nanj. Prav bi bilo, da bi tudi zanj naredili eno dobro “reklamno akcijo”. Ali se vam ne zdi, da ga prevečkrat skušamo utišati, postavljamo ga na zadnje mesto v Trojici, prednost dajemo Očetu in Sinu. Zanemarjamo ga, pošiljamo ga v kot, v izgnanstvo … In vendar si Sveti Duh ne zasluži, da bi z njim ravnali kot z nekakšno Pepelko v Sveti Trojici …«
Pismo mi je dalo misliti, malce sem pobrskal po primerni literaturi in se podal na pot odkrivanja Svetega Duha … No, razpoloženje se je iz dneva v dan spreminjalo. Včasih bi raje vse skupaj pustil in začel s čim drugim … Toda prosil sem Duha za pomoč, za oporo, za širino, preprostost, za ogenj, vedrino … in pisal naprej …
Na pobudo msgr. Konrada Krajewskega, miloščinarja papeža Frančiška, so sredi novembra 2014 pod kolonadami sv. Petra začeli postavljati tuše, namenjene brezdomcem. Papež je to zamisel tudi blagoslovil. Podobno pobudo uresničujejo v desetih rimskih župnijah v bližini Vatikana. Krajewski je povedal, da je namen gradnje povrniti brezdomcem dostojanstvo. Javnih stranišč, kjer bi se lahko umili, je v Rimu malo, tista na železniških postajah pa je potrebno plačati. Možnost tuširanja jim sicer že nudijo v skupnosti sv. Egidija, Karitas in tudi nekaterih župnijah. Papeški miloščinar pa želi, da bi tuši bili predvsem v župnijah, ki imajo tudi menze za brezdomce. Ko ti pridejo tja obedovat, bi se tako lahko tudi umili. In če je to omogočeno petim na dan in če možnost obstaja v desetih župnijah, to pomeni, da jih bo v enem dnevu 50 in v desetih dneh 500.
Novi ljubljanski nadškof Stanislav Zore v knjigi Življenje iz vere, v kateri je Milanka Dragar zbrala pričevanja o dr. Antonu Strletu ob peti obletnici njegove smrti, piše o svojem osebnem srečanju z njim. Z gostom iz Afrike je prišel v uršulinsko cerkev v Ljubljani med molitvenim srečanjem pred izpostavljenim Najsvetejšem. Tedaj je vstopil Anton Strle. »Ko je ostareli profesor, ves izsušen od askeze, prišel na sredino cerkve, je kot spodsekan padel na obe koleni pred Najsvetejšim in se globoko priklonil. Vstajanje je bilo prava muka. Z obema rokama se je oprl ob tla in se potem mukoma, z velikim naporom dvignil. Ta prizor mi bo ostal v spominu do konca življenja. Takrat sem namreč živo začutil profesorjevo globoko vero in spoštovanje do zakramenta svete evharistije.« Za tega svetniškega duhovnika, ki mu je namenjen ta hvaležni spomin ob stoletnici rojstva, je marca 2014 stekel škofijski postopek za njegovo razglasitev za blaženega.
Zgodbo njegovega izredno bogatega življenja je lepo popisal p. Andrej družina Delo (FSO). Rodil se je 21. januarja 1915 v vasi Osredek, župnija Sv. Vid nad Cerknico. Do cerkve in do šole je bilo skoraj uro daleč. V šolo je hodil bolj malo, njegovo glavno opravilo je bilo, da je pasel domačo in sosedovo živino. Ko mu je bilo nekako deset let, je na paši doživel ‘duhovni pretres’, ki ga je zaznamoval za vse življenje. Spreletela ga je misel: »Kako lepo bi bilo, če Boga ne bilo! Kako bi bil človek svoboden!« Že naslednji hip pa je začutil, kako bogokletna je ta misel in jo iskreno obžaloval. »Vse poznejše življenje me je jasno prepričevalo, kako je ravno nasprotno res: kako je prav Bog vir resnične človekove svobode. Zato sem si za novomašno geslo izbral znane besede slovenske cerkvene pesmi Povsod Boga. K tej izbiri me je vodila misel: če bo povsod zmagoval Bog s svojo dobroto in milostjo, bomo zares svobodni in srečni.« Ko je bil star štirinajst let, je imel samo tri razrede osnovne šole. Po zaslugi župnika Janeza Puclja, svojega velikega dobrotnika, je mogel uresničiti svojo željo, da postane duhovnik. Pripravil ga je šolanje na škofijski gimnaziji v Šentvidu na Ljubljano, kjer je bil med najboljšimi dijaki. Že takrat je skrbno uporabljal čas, kar ga je odlikovalo vse življenje. Po maturi leta 1936 se je z vsem srcem odločil za študij bogoslovja. Mašniško posvečenje je prejel 29. junija 1941, dva tedna zatem, 13. julija, je pel novo mašo v svoji rojstni župniji Sv. Vid. Novomašni pridigar je bil nekdanji vidovski župnik Janez Pucelj, ki je govoril o duhovniku kot pričevalcu Božje luči. Novomašnik Anton Strle si je njegove besede zapisal globoko v srce in jih v svojem življenju z veliko močjo uresničeval.
Po novi maši je nadaljeval študij za doktorat iz dogmatične teologije, ki ga je dosegel leta 1944. Hkrati z doktorsko disertacijo je pisal knjigo Mladec Kristusa Kralja, življenjepis mladega mučenca Lojzeta Grozdeta, ki ga je osebno poznal iz Marijanišča. »Čisto vsak trenutek sem porabil za pisanje te knjige. Čutil sem, da moram to narediti.« Verjetno je prav po zaslugi tega Strletovega življenjepisa Grozde postal poznan doma in po svetu in je mogel biti 13. junija 2010 razglašen za blaženega. Anton Strle, ki je knjigo pisal na osnovi gradiva, ki so mu ga dale zanesljive priče, pa je bil po vojni ‘razglašen’ za ‘sovražnika ljudstva’. Šel je skozi trpko izkušnjo zaporov, ki so hudo prizadeli njegovo že tako slabotno zdravje, njegovega duha pa so še okrepili. Najprej je bil zaprt poleti 1945 v škofovih zavodih v Šentvidu in bil po 70 dneh izpuščen. Julija 1947 je bil aretiran in po dvomesečnem preiskovalnem zaporu obsojen na pet let strogega zapora in tri leta odvzema državljanskih pravic. Zapor je prestajal v Novem mestu, Ljubljani, Mariboru, nato pa je kot zapornik skupaj z mnogimi drugimi duhovniki delal na Žalah (pri gradnji blokov) in v Medvodah (elektrarna). 
Sotrpinom je ostal v spominu kot človek molitve, študija in vestnega dela. V zaporu se je učil angleščine, občasno je pripravljal predavanja oziroma premišljevanja za druge duhovnike. Veliko se je poglabljal v sv. Pavla in si je njegov izredni spomin osvojil na pamet skoraj vsa njegova pisma in tudi vsebino evangelijev. Vsega skupaj je v zaporu ‘odsedel’ pet let. Sam je na to obdobje svojega življenja gledal kot na čas notranjega prečiščenja.
Živel je zelo skromno. Dolgo si je sam kuhal enolončnice. Kar je dobival plače ali zatem pokojnine, je razdal v dobre namene, za knjige in za uboge. Profesor na teološki fakulteti je bil skoraj trideset let (1956–1984). Pri predavanjih se je pogosto tako razvnel, da je krilil z rokami in ga je božji ogenj kar dvigal. Profesor Strle je tudi ogromno pisal. Seznam njegovih del obsega 45 knjig in skript, 75 razprav, 100 člankov in 36 prevodov. Prevedel je odloke drugega vatikanskega cerkvenega zbora in jim dodal uvodna pojasnila. Za knjige Leto svetnikov je napisal obsežne razlage za Jezusove in Marijine praznike. Vsa leta je bil tudi v dušnem pastirstvu. Najprej v Planini pri Rakeku, zatem nekaj let po raznih župnijah v okolici Ljubljane, od marca 1966 pa je bil duhovni pomočnik v mestni župniji Sv. Trojice – pri uršulinkah, kjer je vsak dan maševal in spovedoval vse do svoje smrti. Kot mož globoke vere in molitve je bil moder duhovni voditelj in pred njegovo spovednico je bila vedno dolga vrsta. Še dan pred smrtjo je po svoji navadi ‘hitel’ k uršulinkam, čeprav je bil do kraja izčrpan. Plamen njegove svetilke je ugasnil v zgodnjem jutru 20. oktobra 2003.
Julij Cezar je že leta 46 pr. Kr. določil 1. januar kot začetek novega leta. Pogani so ga začenjali z razuzdanim veseljačenjem. Ponekod so pogane posnemali tudi kristjani. Nekateri cerkveni očetje so tožili, da je novo leto »satanov praznik«, zato je Cerkev vernike ta dan vabila k molitvi in zatajevanju. Ko so v Rimu sredi 4. stoletja uvedli božični praznik 25. decembra, se je – cerkveno – začetek novega leta pomaknil na božič, šele papež Inocenc XII. ga je leta 1691 prestavil na 1. januar. Cerkveno leto se začenja s 1. adventno nedeljo; Cerkev je 1. januarja obhajala ‘obrezovanje Gospodovo’, kakor poroča evangelist Luka: »Ko je bilo dopolnjenih osem dni in so dete obrezali, so mu dali ime Jezus« (Lk 2,21). Nekaj časa so 1. januarja obhajali tudi praznik Jezusovega imena. Novejše ime za ‘obrezovanje Gospodovo’ je bilo ‘osmina Gospodovega rojstva’. Po koncilu je novo leto praznik Marije, Božje Matere, od leta 1968 pa še Svetovni dan miru. (sč)
“Nekoč sem sovražil Pija XIII., potem sem videl, da je on reševal Jude,” je dejal Gary Krupp, ameriški Jud in ustanovitelj fundacije Pave the Way, katere glavni cilj je zbliževanje verstev. Papež Janez Pavel II. ga je odlikoval z redom sv. Gregorja Velikega zaradi izjemnega prispevka pri napredovanju odnosov med Judi in katoličani.
Krupp je zbral več kot 76.000 strani različnih dokumentov, ki so vsi dostopni na njegovi spletni strani. Zelo ga je pa razočaralo dejstvo, da nobeden od ‘velikih’ zgodovinarjev ni pristopil do njegove strani in si ogledal objavljene dokumentacije. Še več, ko je nekatere zgodovinarje pozval, naj mu pokažejo dokumente, ki govorijo o papeževem sodelovanju z nacisti, mu jih niso pokazali. Krupp trdi, da zato ne, ker jih ni.
