Večkrat mi je prišlo na misel, da bi z vami delila nekaj občutij, ampak na koncu nikoli nisem naredila ničesar. Le brala in brala sem vaše članke. Vsako leto ‘odkrijem’ kakšno zanimivo rubriko več in vsakič bolj nestrpno pričakujem Ognjišče. Sem namreč ena vaših mlajših bralk (15 let) in prav vse me (še) ne zanima. Ampak Ognjišče mi je zelo všeč.
Zelo me je navdušila tema mladinske priloge o molitvenih vzdihljajih in kako naj se jih le navadimo. Moj odgovor: sem se jih že, že zdavnaj :)! In verjemite, to je ena boljših reči, ki jih lahko kristjan počne. Naj vam povem moj primer. Sama sem imela zdravstvene težave, namreč včasih sem na lepem omedlela. Stanje se na srečo izboljšuje, ampak včasih sem bila zato v družbi, sploh če smo dolgo stali ali kaj podobnega, precej nesproščena: kaj, če omedlim zdaj? To bi bilo pa RES neprimerno itd. Še preden sem se zavedala, sem bila na robu živčnega zloma, srce mi je divje utripalo in imela sem občutek da prav ČUTIM, kako bom zdaj, zdaj … Pa ni bilo nič, le moje predstave in moja bujna domišljija. Nekako takrat sem, na začetku kakšne proslave ali česa podobnega, začela oblikovati kratke molitvene vzdihljaje: »Bog, zdajle se počutim odlično. Če se bom tako počutila ves čas, ti bom zelo hvaležna.« In potem sem se pomirila, Bog že ve, kaj si želim jaz, in če bo uredil, da se mi bo kaj zgodilo, on ve zakaj in za koga bo to dobro. Kmalu sem te povedi izgovorila spontano, na začetku vsakega družbenega dogodka, in vse je bilo v redu! Bila sem res vesela in čedalje bolj sproščena in moj strah je izginil. Zdaj se velikokrat šele na koncu dogodka zavem in si rečem: »O, Bog, tako sem bila sproščena, tako odlično sem se počutila, da niti pomislila nisem, da bi bilo lahko drugače. Pa vseeno hvala, saj ti gotovo nisi pozabil name, samo zato, ker sem jaz nate.«
Ko sem se vam odločila pisati v tej smeri, sem šele začela razmišljati. Meni je lahko, saj vem, da naj se mi zgodi karkoli, Bog ve, zakaj je tako in je ob meni. Ne bojim se prometnih nesreč, bolezni, itd. Seveda sem previdna, ampak ni me strah. Vem, da je življenje pred mano in da lahko svetu v prihodnosti koristim. To ve tudi Bog in če se mu zdi, da sem ‘potencial’ (saj to je v bistvu vsak), bo že kako, da bom živela. Če pa ne, pač ne. Saj Bog je tako in tako najpametnejši in v njegovo odločitev zaupam. Kaj pa neverni? S čim se tolažijo oni? Med dejanji ne vidijo povezav, saj jih tudi mi ne, a verujemo, da jih vidi Bog in nam je lažje. Ne vejo, kaj bo po smrti. Mislijo, da nekaj gotovo bo – ampak kaj? Tega si niti ne upajo predstavljati. Zdi se mi, da sploh nimajo miru, tistega najglobljega, da nekdo nad nami dela tako, da bo na koncu pravično in pošteno. Ali pač? Ali mislite, da so ateisti v srcu mirni ali ne? Mogoče so pa tudi ateisti mirni v srcih, mislijo si, jaz sem dober in pač to je to, ampak nimam občutka, da je tako pri vseh. Čedalje bolj se zavedam, da je vera res DAR. Božji dar, največkrat nakazan s strani vernih staršev, ki nam jo dajo z vzgojo.
Kar precej misli sem vam že zaupala… Povedala pa bi še nekaj starejšim gospem, ki so nagnjene k jamranju o neverni in pokvarjeni mladini! Tisti, ki imajo verne starše, povečini so verni in to precej trdno. Neverni ali mlačni pa so tisti, čigar taki so tudi starši! Seveda so tudi izjeme v obe smeri, ampak v osnovi je pa za moje pojme in po mojih izkušnjah in opažanjih tako. In mladi nismo sami krivi za nevero svojih staršev, oni pa so vsaj posredno za našo. Torej se zgražajte nad njimi! In ne nad nami!
Kaj menite, da bi začeli za novopečene starše objavljati rubriko, ki bi spodbujala k vzgoji o veri? Ali pa bi naredili raziskavo vseh mladinskih verskih aktivnosti, da bi starejšim dokazali, da nekaj vere pa le še tli v mladih?
Res ste dobra revija. Najboljša!
Manca
Primerno je, da v prvi številki leta, ko praznujemo 50-letnico Ognjišča, objavimo pismo mladega človeka, ki mu je všeč naša revija. Hvala za pismo, ki razodeva, kako, glede na svoja leta, globoko razmišljaš o nekaterih problemih. Tvoje pismo ima nekako tri sklope.
V prvem govoriš o molitvenih zdihljajih. Ob njih se velja nekoliko ustaviti. Dober poznavalec duhovnega življenja kardinal Špidlik je zelo pozitivno pisal o njih in jih priporočal vernikom. Najprej kot vajo, da bi dosegli neprestano molitev ali molitveno stanje. Po njegovem mnenju je značilnost zdihljajev, da so dobri, kratki in preprosti. Uporabljali so jih že menihi v Egiptu. Trdili so, da so kratke molitve (zdihljaji) velik zaklad. »Ne raztresa nas, ker je kratka in če jo pogosto ponavljamo, v nas ustvari trajno razpoloženje. Izbiramo jo svobodno in glede na posebne potrebe nekega časa« (T, Špidlik, Moliti v srcu, 58). Menihi so že v prvih časih krščanstva iznašli veliko molitvenih zdihljajev, a počasi so opuščali druge zdihljaje in dali prednost Jezusovi molitvi, ki se glasi “Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se mene grešnika.” Od 14 stol. se je zelo razširila v vzhodni Cerkvi. V zahodni Cerkvi smo jo spoznali v zadnjem času, predvsem po zaslugi knjige Pripoved ruskega romarja. O tej knjigi smo pisali v junijskem Ognjišču leta 2014 v rubriki Pisma in jo je mogoče še dobiti pri naši založbi. Po pripovedi v knjigi je romar, preprost kmet, iskal odgovor na vprašanje, kako neprenehoma moliti. Neki starec (duhovni oče) mu je svetoval preprost način: začne naj ponavljati Jezusovo molitev. Postopoma je romar prešel s 3000 na 6000 in nato vse do 12000 ponovitev te molitve na dan. Zatem ni več štel, ker so se njegove ustnice premikale same, brez napora in celo v spanju.
Imate kakšna vprašanja, povezana z verskim ali moralnim življenjem, ali pa lepo doživetje, ki bi ga radi delili z drugimi?
Pišite na:
Ognjišče, Rubrika Pisma,
Trg Brolo 11, 6000 Koper
ali po e-pošti:
pisma@ognjisce.si
Čez nekaj časa je prešel na drugo stopnjo: z ustnic, ki se postopoma niso več premikale, se je gibanje omejilo zgolj na jezik. S tega pa je molitev prešla v srce. Romar se je zavedal, da se je njegova molitev uskladila z ritmom bitja srca.
Tako nam je ruski romar, ki je uporabljal molitvene zdihljaje, postal zgled, kako z molitvijo srca, izpolnjuje naročilo apostola Pavla: »Neprenehoma molite« (1 Tes 5,17). Knjiga, ki je že ‘klasika’ v duhovni literaturi, pa nam govori, kako pomembni so molitveni zdihljaji. Zdihljaji nam tudi pomagajo, da vse, kar se nam zgodi v življenju, izročamo Bogu in delamo v povezanosti z njim.
V drugem delu pa lepo govoriš, kako ti vera v Boga daje mir srca in se sprašuješ, ali so tega miru deležni tudi neverni ljudje. Tega ne vem, vem pa, da so ga deležni številni verni. Vernik, ki je izkusil, kakšen mir doživi, ko se v iskreni in globoki veri prepusti Bogu, se ne bo spraševal, kaj doživljajo ateisti. A samo pomisli lahko, kako je on živel, ko ni še imel tako globoke vere. Najbrž niti ni pogrešal tega notranjega miru, ker ga prej ni izkusil. Ti pa, ki si v osebni izročitvi Bogu doživela mir, se tudi še naprej trudi za bližino z Bogom. Je pa tudi res, da številni veliki svetniki niso v stiku z Bogom doživljali samo miru in spokojnosti. Doživljali so tudi notranje boje, nemir, pa tudi odsotnost Boga, ki jih je begala. A to že presega temo tvojega pisma.
V tretjem delu pisma pa govoriš o tem, kako so tudi nekateri mladi verni in kako številni mladi v starših nimajo zgleda vere in zato naj se starejši ne čudijo, da kdo od mladih ne veruje, saj je samo prevzel obnašanje svojih staršev. Strinjam se, da številni starši niso dober zgled v veri, a že sama praviš, da tudi otroci vernih staršev lahko postanejo neverni ali vsaj živijo tako, kakor da vere ne bi poznali. In brez dvoma to zelo boli verne starše in druge sorodnike. Nikoli pa ne vemo, kako bo z otroki, ki so bili versko vzgojeni, a so se nato veri odtujili. Morda se bodo v poznejših letih približali Bogu. Poznamo pa tudi primere, ko kdo od mladih, kljub neveri staršev, živi svojo vero izredno globoko. Poznam primer mlajšega duhovnika, ki se je kljub nevernim staršem in njihovemu nasprotovanju odločil za duhovniški poklic. To nam dokazuje, kako more Bog delovati tudi mimo človeških ovir, sicer pa raje uporablja običajno pot. Pa še glede tvojega predloga, da bi za mlade starše uvedli posebno rubriko v Ognjišču, ki bi jim pomagala vzgajati v veri. Že lani je p. Gržan p svoji rubriki pisal o zaročencih, letos pa bo nadaljeval s pisanjem o mladih zakoncih. Uvajamo pa tudi rubriko o verski vzgoji otrok. Prav pismo, kot je tvoje, naj številnim starejšim, ki obupujejo nad mladim rodom, vlije poguma, da ni vse tako slabo in da Bog deluje tudi v našem času.
Božo Rustja
Tako radi rečemo (še neverni ljudje to brez zadržkov izustijo), da je Bog ljubezen. A če je to res (da je Bog ljubezen namreč – v kar sam trdno verjamem), potem je vse (in hkrati edino), kar lahko v Njegovem imenu storim, da ljubim.
Po zajtrku se odpeljemo v Milano, mestu z izjemno zgodovinsko preteklostjo, številnimi umetninami in sledmi pomembnih osebnosti, ki so tukaj živele. Med najpomembnejše spomenike Milana spada znamenita gotska stolnica s 108 metrov visokim zvonikom. Skozi galerijo Vittorio Emanuele II. vodi pot do znamenite operne hiše ‘Scala’, sledi obisk bazilike Sant’ Ambrogio, ki jo je leta 379 dal zgraditi milanski škof sv. Ambrož, cerkveni učitelj in sozavetnik mesta. Po maši se odpeljemo proti Torinu. Večerja in prenočitev.
Pred nami je eden glavnih ciljev našega romanja, ogled torinskega prta, izjemne relikvije, ki se je po božji milosti ohranila do današnjih dni in je priča Kristusovega trpljenja. Sledi ogled mesta z lepim starim delom. V Torinu je deloval sveti Janez Bosco (Don Bosco), ki se ga bomo še posebej spomnili ob 200-letnici njegovega rojstva. Med ogledi imamo tudi sveto mašo. Večerja in prenočitev.
Po zajtrku se odpeljemo proti mestu Varese, v pokrajini severnoitalijanskih jezer. Tam se povzpnemo na Sacro Monte, enega od devetih ‘svetih vzpetin’ v Lombardiji in Piemontu, ki jih je zaščitil tudi Unesco. Tu nas čakajo lepi razgledi in kapelice s skrivnostmi rožnega venca. Pot nadaljujemo proti Concesio pri Brescii, rojstnem kraju papeža bl. Pavla VI. Njegova rojstna hiša je spremenjena v manjši muzej. Tu je še zadnja romarska maša po njej povratek proti domu. Prihod v poznih večernih urah.
