Leži v vencu Sp. Bohinjskih gora in nanj se lahko povzpnemo tako s primorske kot tudi z bohinjske strani. Na S strani je visokogorsko smučišče, vendar je tudi poleti zelo obiskan. Nad Bohinjsko kotlino (Na Rjavo skalo – 1535 m visoko) obiskovalce pripelje tudi gondola..
Večkrat mi je prišlo na misel, da bi z vami delila nekaj občutij, ampak na koncu nikoli nisem naredila ničesar. Le brala in brala sem vaše članke. Vsako leto ‘odkrijem’ kakšno zanimivo rubriko več in vsakič bolj nestrpno pričakujem Ognjišče. Sem namreč ena vaših mlajših bralk (15 let) in prav vse me (še) ne zanima. Ampak Ognjišče mi je zelo všeč.
Zelo me je navdušila tema mladinske priloge o molitvenih vzdihljajih in kako naj se jih le navadimo. Moj odgovor: sem se jih že, že zdavnaj :)! In verjemite, to je ena boljših reči, ki jih lahko kristjan počne. Naj vam povem moj primer. Sama sem imela zdravstvene težave, namreč včasih sem na lepem omedlela. Stanje se na srečo izboljšuje, ampak včasih sem bila zato v družbi, sploh če smo dolgo stali ali kaj podobnega, precej nesproščena: kaj, če omedlim zdaj? To bi bilo pa RES neprimerno itd. Še preden sem se zavedala, sem bila na robu živčnega zloma, srce mi je divje utripalo in imela sem občutek da prav ČUTIM, kako bom zdaj, zdaj … Pa ni bilo nič, le moje predstave in moja bujna domišljija. Nekako takrat sem, na začetku kakšne proslave ali česa podobnega, začela oblikovati kratke molitvene vzdihljaje: »Bog, zdajle se počutim odlično. Če se bom tako počutila ves čas, ti bom zelo hvaležna.« In potem sem se pomirila, Bog že ve, kaj si želim jaz, in če bo uredil, da se mi bo kaj zgodilo, on ve zakaj in za koga bo to dobro. Kmalu sem te povedi izgovorila spontano, na začetku vsakega družbenega dogodka, in vse je bilo v redu! Bila sem res vesela in čedalje bolj sproščena in moj strah je izginil. Zdaj se velikokrat šele na koncu dogodka zavem in si rečem: »O, Bog, tako sem bila sproščena, tako odlično sem se počutila, da niti pomislila nisem, da bi bilo lahko drugače. Pa vseeno hvala, saj ti gotovo nisi pozabil name, samo zato, ker sem jaz nate.«
Ko sem se vam odločila pisati v tej smeri, sem šele začela razmišljati. Meni je lahko, saj vem, da naj se mi zgodi karkoli, Bog ve, zakaj je tako in je ob meni. Ne bojim se prometnih nesreč, bolezni, itd. Seveda sem previdna, ampak ni me strah. Vem, da je življenje pred mano in da lahko svetu v prihodnosti koristim. To ve tudi Bog in če se mu zdi, da sem ‘potencial’ (saj to je v bistvu vsak), bo že kako, da bom živela. Če pa ne, pač ne. Saj Bog je tako in tako najpametnejši in v njegovo odločitev zaupam. Kaj pa neverni? S čim se tolažijo oni? Med dejanji ne vidijo povezav, saj jih tudi mi ne, a verujemo, da jih vidi Bog in nam je lažje. Ne vejo, kaj bo po smrti. Mislijo, da nekaj gotovo bo – ampak kaj? Tega si niti ne upajo predstavljati. Zdi se mi, da sploh nimajo miru, tistega najglobljega, da nekdo nad nami dela tako, da bo na koncu pravično in pošteno. Ali pač? Ali mislite, da so ateisti v srcu mirni ali ne? Mogoče so pa tudi ateisti mirni v srcih, mislijo si, jaz sem dober in pač to je to, ampak nimam občutka, da je tako pri vseh. Čedalje bolj se zavedam, da je vera res DAR. Božji dar, največkrat nakazan s strani vernih staršev, ki nam jo dajo z vzgojo.
Kar precej misli sem vam že zaupala… Povedala pa bi še nekaj starejšim gospem, ki so nagnjene k jamranju o neverni in pokvarjeni mladini! Tisti, ki imajo verne starše, povečini so verni in to precej trdno. Neverni ali mlačni pa so tisti, čigar taki so tudi starši! Seveda so tudi izjeme v obe smeri, ampak v osnovi je pa za moje pojme in po mojih izkušnjah in opažanjih tako. In mladi nismo sami krivi za nevero svojih staršev, oni pa so vsaj posredno za našo. Torej se zgražajte nad njimi! In ne nad nami!
Kaj menite, da bi začeli za novopečene starše objavljati rubriko, ki bi spodbujala k vzgoji o veri? Ali pa bi naredili raziskavo vseh mladinskih verskih aktivnosti, da bi starejšim dokazali, da nekaj vere pa le še tli v mladih?
Res ste dobra revija. Najboljša!
Manca
Primerno je, da v prvi številki leta, ko praznujemo 50-letnico Ognjišča, objavimo pismo mladega človeka, ki mu je všeč naša revija. Hvala za pismo, ki razodeva, kako, glede na svoja leta, globoko razmišljaš o nekaterih problemih. Tvoje pismo ima nekako tri sklope.
V prvem govoriš o molitvenih zdihljajih. Ob njih se velja nekoliko ustaviti. Dober poznavalec duhovnega življenja kardinal Špidlik je zelo pozitivno pisal o njih in jih priporočal vernikom. Najprej kot vajo, da bi dosegli neprestano molitev ali molitveno stanje. Po njegovem mnenju je značilnost zdihljajev, da so dobri, kratki in preprosti. Uporabljali so jih že menihi v Egiptu. Trdili so, da so kratke molitve (zdihljaji) velik zaklad. »Ne raztresa nas, ker je kratka in če jo pogosto ponavljamo, v nas ustvari trajno razpoloženje. Izbiramo jo svobodno in glede na posebne potrebe nekega časa« (T, Špidlik, Moliti v srcu, 58). Menihi so že v prvih časih krščanstva iznašli veliko molitvenih zdihljajev, a počasi so opuščali druge zdihljaje in dali prednost Jezusovi molitvi, ki se glasi “Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se mene grešnika.” Od 14 stol. se je zelo razširila v vzhodni Cerkvi. V zahodni Cerkvi smo jo spoznali v zadnjem času, predvsem po zaslugi knjige Pripoved ruskega romarja. O tej knjigi smo pisali v junijskem Ognjišču leta 2014 v rubriki Pisma in jo je mogoče še dobiti pri naši založbi. Po pripovedi v knjigi je romar, preprost kmet, iskal odgovor na vprašanje, kako neprenehoma moliti. Neki starec (duhovni oče) mu je svetoval preprost način: začne naj ponavljati Jezusovo molitev. Postopoma je romar prešel s 3000 na 6000 in nato vse do 12000 ponovitev te molitve na dan. Zatem ni več štel, ker so se njegove ustnice premikale same, brez napora in celo v spanju.
Pišite na:Imate kakšna vprašanja, povezana z verskim ali moralnim življenjem, ali pa lepo doživetje, ki bi ga radi delili z drugimi?
Ognjišče, Rubrika Pisma,
Trg Brolo 11, 6000 Koper
ali po e-pošti:
pisma@ognjisce.si
Čez nekaj časa je prešel na drugo stopnjo: z ustnic, ki se postopoma niso več premikale, se je gibanje omejilo zgolj na jezik. S tega pa je molitev prešla v srce. Romar se je zavedal, da se je njegova molitev uskladila z ritmom bitja srca.
Tako nam je ruski romar, ki je uporabljal molitvene zdihljaje, postal zgled, kako z molitvijo srca, izpolnjuje naročilo apostola Pavla: »Neprenehoma molite« (1 Tes 5,17). Knjiga, ki je že ‘klasika’ v duhovni literaturi, pa nam govori, kako pomembni so molitveni zdihljaji. Zdihljaji nam tudi pomagajo, da vse, kar se nam zgodi v življenju, izročamo Bogu in delamo v povezanosti z njim.
V drugem delu pa lepo govoriš, kako ti vera v Boga daje mir srca in se sprašuješ, ali so tega miru deležni tudi neverni ljudje. Tega ne vem, vem pa, da so ga deležni številni verni. Vernik, ki je izkusil, kakšen mir doživi, ko se v iskreni in globoki veri prepusti Bogu, se ne bo spraševal, kaj doživljajo ateisti. A samo pomisli lahko, kako je on živel, ko ni še imel tako globoke vere. Najbrž niti ni pogrešal tega notranjega miru, ker ga prej ni izkusil. Ti pa, ki si v osebni izročitvi Bogu doživela mir, se tudi še naprej trudi za bližino z Bogom. Je pa tudi res, da številni veliki svetniki niso v stiku z Bogom doživljali samo miru in spokojnosti. Doživljali so tudi notranje boje, nemir, pa tudi odsotnost Boga, ki jih je begala. A to že presega temo tvojega pisma.
V tretjem delu pisma pa govoriš o tem, kako so tudi nekateri mladi verni in kako številni mladi v starših nimajo zgleda vere in zato naj se starejši ne čudijo, da kdo od mladih ne veruje, saj je samo prevzel obnašanje svojih staršev. Strinjam se, da številni starši niso dober zgled v veri, a že sama praviš, da tudi otroci vernih staršev lahko postanejo neverni ali vsaj živijo tako, kakor da vere ne bi poznali. In brez dvoma to zelo boli verne starše in druge sorodnike. Nikoli pa ne vemo, kako bo z otroki, ki so bili versko vzgojeni, a so se nato veri odtujili. Morda se bodo v poznejših letih približali Bogu. Poznamo pa tudi primere, ko kdo od mladih, kljub neveri staršev, živi svojo vero izredno globoko. Poznam primer mlajšega duhovnika, ki se je kljub nevernim staršem in njihovemu nasprotovanju odločil za duhovniški poklic. To nam dokazuje, kako more Bog delovati tudi mimo človeških ovir, sicer pa raje uporablja običajno pot. Pa še glede tvojega predloga, da bi za mlade starše uvedli posebno rubriko v Ognjišču, ki bi jim pomagala vzgajati v veri. Že lani je p. Gržan p svoji rubriki pisal o zaročencih, letos pa bo nadaljeval s pisanjem o mladih zakoncih. Uvajamo pa tudi rubriko o verski vzgoji otrok. Prav pismo, kot je tvoje, naj številnim starejšim, ki obupujejo nad mladim rodom, vlije poguma, da ni vse tako slabo in da Bog deluje tudi v našem času.
Božo Rustja
Oton Župančič (* 23. januar 1878, Vinica, Bela krajina, † 11. junij 1949, Ljubljana)
– Sin Božji, Marije Device sladkost, / bodi naš gost. / Pripravili smo ti svoje dvore / kakor kdo more – / v naša srca prinesi svoj zlati dan, / naša srca, glej, polna živih ran.
– Kdo si, ki vodil rad bi narod moj? / Si naskrivaj si kdaj izprašal vest? / Si našel, da do zadnjega si zvest? / Če nisi, skleni roke nad seboj.
– Meni je treba velike samote; / skloniti moram se čez skrajni rob, / kjer ni več zvokov, kjer ni več podob, / zapreti oči in razprostreti roke.
– Srce, ti moje mlado srce, / ne obupuj! / Dokler si lačno, dokler si žejno, / vase veruj!
– Vtisni podobo svojega očeta / globoko v srce; materin obraz / zapri si v dušo: tam samo ti vzeta / morda ne bosta ta surovi čas.
– Pojdi in lovi ljudi: ta v mrežo idej se ujame, / kdor ti v mrežo ne gre, trnek pomoli mu zlat.
– Požel je kmetič in pospravil plod, / a kod, mladenič, kod gre tvoja pot? / Kaj si sejal, mladenič, kaj boš žel?
– Naši (slovenski) sobi središče je kot, / naš strop izvira iz kota, / naše leto iz Božiča, / naša družina iz Svete družine. / naša misel iz Svetega Duha – / tako je hotel naš narod.
– O rodni dom, o hiše očetove streha ti! / Siromaku si grad in popotniku v dalji uteha si; / golob – izpod tujega neba trepeče nazaj, / hrepenenje mu je pokazalo i pot i kraj.
– Sveti božični čas. / Neštete množice se zbirajo, / pred božjimi se čudi klanjajo / in v davne, daljne čase sanjajo. / Nad njimi plava sveti duh pokoja.
zbira Marko Čuk
Franc Cerar (* 22. januar 1922, Dobliče, Črnomelj, † 10. avgust 2014, Maribor)
– Kdor sprejme krščanstvo, se otrese strahu pred duhovi, pridruži se Kristusu-zmagovalcu, po svojih močeh skupaj z njim premaguje zlo in veruje v končno zmago dobrega.
– Če bi Jezus prišel iskat pravične – ali bi koga našel? On pravi, da je prišel iskat grešnike. Vse bo našel, samo tistih ne, ki imajo sebe za pravične.
– Jezus ni Bog, ki nas je prišel obsojat, ker delamo zlo, ampak je Bog, ki nam je prišel pomagat, da zlo preraščamo.
– Jezus je sonce, ki sije vsakomur. Vsakdo pa sam odloča, ali bo temu soncu odprl okno vere, ali pa ga bo zaprl.
– Svet, kjer bi bilo vse lepo, čisto in nedolžno, ne obstaja. Je samo ta svet, na katerem živimo, in v tem deluje Bog.
– Bog si je človeško družbo zamislil kot skupnost bratov in sester, ki naj živijo v ljubezni in slogi, ki naj si v stiskah med seboj pomagajo, v nesporazumih naj se prenašajo, krivice naj odpuščajo.
– Marija je zaradi svoje zvestobe okusila, kako zna biti Bog zvest. Postala je kraljica angelov in Mati nebeščanov. Ostala pa je tudi Mati zemljanov. To bo ostala do sodnega dne.
– Gospod govori: mladi, dajte mi ljubezen, zakonci, dajte mi odprtost za življenje, trpeči, dajte mi bolečine, boječi, dajte mi zaupanje, umirajoči, dajte mi svoje življenje… Vsega tega sem žejen.
– Kjer koli na svetu ljudje zaradi Jezusa storijo kaj dobrega, tam se ponovno poraja Kristus. Ker se to mnogokje in mnogokrat dogaja, Bog ni mrtev.
– Cerkev je svetilnik, ki dva tisoč let ožarja osnovne človeške vrednote. Mnogi so storili vse, da bi luč tega svetilnika ugasnila, a svetilnik žari naprej.
– Vsi duhovniki smo preroki. Ne v pomenu, da bi napovedovali prihodnje reči, ampak da bi razpoznavali znamenja časov, razkrivali božje delovanje v svetu in iz vsega razbirali, kaj želi Bog od nas.
– Notranje razdvojeni smo vsi že s tem, da smo ljudje. V sebi nosimo nagnjenje k dobremu in nagnjenje k slabemu: angela in hudiča. Bog pa nam je dal razum, s katerim dobro od zla razločujemo; dal nam je vest, ki nas nagovarja, naj izberemo dobro; dal nam je svobodo, s katero se za prvo ali drugo odločimo.
– Moje osnovno zadovoljstvo je v občutku, da sem tam, kjer me hoče imeti Bog, in da delam, kar hoče Bog.
– Človekova želja, da bi živel in bil srečen, je usmerjena v večnost. Vse to navdihuje nepokvarjenemu srcu vero, da mora obstajati neskončno bitje – Bog, ker se morejo le v njem izpolniti človekove težnje.
– Molitev naj ne bo samo prošnja, marveč tudi zahvala. Znamenje sebičnosti je moliti samo zase. Zgled prave molitve je očenaš. Sestavljen je v množinski obliki.
– Prva vrednota v družini je ljubezen. Kjer ni ljubezni, tam družina le životari. Ljubezen v družini vzdržujeta mož in žena, oče in mati. Od njiju prehaja na otroke in se od otrok k njima vrača.
– Cerkev je svetilnik, ki dva tisoč let ožarja osnovne človeške vrednote. Mnogi so storili vse, da bi luč tega svetilnika ugasnila, a svetilnik žari naprej.
zbira Marko Čuk
Abbe Pierre (* 5. avgusta 1912, Henri Marie Joseph Grouès; + 22. januarja 2007, Pariz)
+ Če hočemo biti prepričljivi verniki, mora biti vsem očitno, da si ne domišljamo, da vera daje odgovor na vse. To ni res. Mi vsi doživljamo ure, ko se nam, kot na Jobovih ustnicah, zastavljajo vprašanja in pomisleki, kajti trpljenje in bolečina sta prehuda.
+ Naša zahodna družba je obsedena od potrošništva in malikovanja denarja. To je prekleta družba … Poudariti moram še nekaj: ta družba boleha za samozadostnostjo: misli, da sama sebi zadošča; samozadostnost pa je zanikanje ljubezni.
+ Zdravilo zoper bolezen naše družbe je: znova odkriti duha blagrov, zasidrati se na vrednotah, ki jih razglašajo. Blagri morajo navdihovati naše obnašanje; dejal bi, da je treba blagre izvajati tudi v politiki – postati morajo naše moralno vodilo.
+ Smo svobodna bitja, edina svobodna bitja med milijardami galaksij vsega vesolja. To mora nekaj pomeniti: svobodni smo bili ustvarjeni zato, da bi ljubili.
+ Če nismo pripravljeni naše obhajilo s posvečenim kruhom dopolniti z drugo resnično navzočnostjo Kristusa v svetu, se pravi, z njegovo navzočnostjo v trpečih in ubogih, lahko naše zakramentalno obhajilo postane pravo bogoskrunstvo.
+ Radi delimo ljudi na verne in neverne. Jaz pa jih rajši delim na take, ki so odprti za druge, in take, ki obožujejo sami sebe.
+ Nič ni hujšega, kakor občutek, da si odveč. Vedno ponavljam: vsi smo potrebni. Svet je kakor velik gozd: če so v njem samo mlada drevesa, ni zdrav, potreben je tudi humus, ki je sad starih dreves … Podobno so tudi stari ljudje potrebni mladim.
+ Mladi, sprašujete me o Bogu. Odgovarjam vam: ne pozabite na tisto radost, ki je z besedami ni mogoče izraziti. Prejeli ste namreč najbolj dragocen dar, da ste mogli okušati, kako lepo je pomagati drugim. Tudi če o teologiji nimate pojma, veste, kakšen je okus ljubezni. Razumeli ste, kaj je Bog.
zbira Marko Čuk
Imam kar nekaj notranjih ran in bi jih rada ozdravila. Zanima me, če je to mogoče duhovno in če je kakšna literatura, s katero si lahko pomagam? Če je, bi prosila za naslove in avtorje teh knjig. Kje se dobi taka literatura?
Moje rane segajo po vsej verjetnosti že v obdobje pred rojstvom. Mogoče je, da sem bila nezaželena, saj sta bila starša že v letih. Bila sem rojena v bolnišnici in so me rešili, tako sem ostala pri življenju (dihalna kriza). Ne vem, morda me je kdo preklel že ob rojstvu ali pred njim.
Odraščala sem v patriarhalni družini. Bila sem živi magnet za slabo. Zbolela sem za multiplo sklerozo. Prve težave so se začele kmalu po očetovi smrti, tega je že 30 let. Zdaj sem že nekaj let na vozičku. Živim z bratom, a se pa ne razumeva najbolje. V celotnem sorodstvu so se odnosi še zaostrili po bratovi smrti, ki je umrl v nesreči. Rada bi dosegla, da bi se odnosi v celotni družini nekoliko zbližali, da bi se stvari nekoliko umirile in da bi bil vsak cenjen kot je prav.
Zanima me še, kaj menite o mašah za notranje ozdravljenje in ozdravljenje družinskega debla? Kdaj in kje so? Pa še to, kako se moli, če se priporočaš izbranemu svetniku za določen namen?
Za odgovor se že vnaprej zahvaljujem, vam pa želim še veliko uspehov pri urejanju Ognjišča.
Angelca
Hvala za vaše zaupanje in odprtost do vseh, ki beremo vaše vprašanje, saj delno razodeva vaše življenje, ki je polno preizkušenj. Vprašanje o notranjih ranah in njih zdravljenju je izredno pomembno in aktualno, saj kljub razvoju mnogih medicinskih ved in drugih terapevtskih smeri ostaja sodobni človek izredno izpostavljen tako vedno novim telesnim boleznim kot tudi duševnim in duhovnim. In prav ti slednji področji verjetno zajemata to, kar po navadi imenujemo notranje rane. Torej ime samo še ne pove povsem jasno, za kakšne notranje rane gre. Lahko so duševne ali pa duhovne, oboje pa imajo lahko posledice tudi v telesnih boleznih; pa tudi nasprotno je mogoče, da so telesne hibe ali šibkosti in bolezni izvor duševnih in duhovnih ran. S tem želim poudariti, da je pri odpravljanju notranjih ran treba najprej odkriti, za katere rane gre in kje imajo svoj izvor, vzrok. Saj je zdravljenje treba usmeriti predvsem tja, sicer se ukvarjamo samo s simptomi. Zato bi v vsakem primeru svetoval kakšen pogovor z nekom, ki bi vam pomagal vsaj približno razločiti te izvore. Od tega je namreč odvisen tudi nadaljnji postopek pri zdravljenju in kdo je prav, da pri tem sodeluje. Kajti če gre predvsem za duševne rane, v čustvih, spominu, doživljanju … je prav, da sodeluje tudi strokovnjak s tega področja. V primeru, da pa je vzrok rane predvsem duhovne narave in se naknadno razširi na druga področja, je pa primarno zdravljenje predvsem duhovno.
Pišite na:Imate kakšna vprašanja, povezana z verskim ali moralnim življenjem, ali pa lepo doživetje, ki bi ga radi delili z drugimi?
Ognjišče, Rubrika Pisma,
Trg Brolo 11, 6000 Koper
ali po e-pošti:
pisma@ognjisce.si
V vsakem primeru pa je prav poudariti, da je zadnji zdravnik in zdravilo Jezus Kristus. Zato je osnovni korak ozdravljanja notranjih ran v tem, da se človek sam, ali pa mu kdo pri tem pomaga, v vsej iskrenosti bliža Kristusu in mu izroča ter odpira določeno duhovno rano in ga vabi, naj vstopi vanjo.
Za zdravljene telesnih in duševnih bolezni imamo zdravnike, zdravila in bolnice. Ko pa je bolan duh, to pomeni, ko smo: jezni, ljubosumni, leni, nečimrni, oholi, preklinjamo, preziramo druge, sovražimo, delujemo agresivno (navzven ali navznoter) itd., tedaj potrebujemo drugačno zdravilo. Jezus je prišel, da nas osvobodi in ozdravi – duhovno ozdravi, kar pa lahko kdaj potegne za seboj tudi duševno in telesno ozdravljenje. Ko je Jezus zdravil telesne in duševne bolezni, je to delal iz sočutja. To je bilo vidno znamenje, da je prišlo Božje kraljestvo. Toda vsakokrat je rekel ljudem, naj o tem nikomur ne govorijo. Ko pa je ozdravljal na duhovnem področju, npr. ko je izganjal demone, je rekel: »Vrni se domov in pripoveduj, kaj vse ti je storil Bog« (Lk 8,39). Torej je bilo to slednje pomembnejše. Če bi Jezus zdravil samo telesne in duševne bolezni, bi kljub temu ostala greh in zlo v ljudeh in ne bi bili odrešeni. Jezus ni prišel popravljat starega sveta – ampak ustvariti nov svet, prenovljeni svet v duhovnem pomenu. Z njegovim vstajenjem je ustvarjen novi svet že na tem svetu. Ta naš sedanji svet bo razpadel, nima druge končne perspektive – in tedaj bosta prišla novo nebo in nova zemlja. Z Jezusovim vstajenjem se je začelo tudi novo stvarjenje. Sveti Duh deluje v nas. Vse trpljenje in vse zlo je zaradi greha. Torej je razumljivo, da bosta naša psiha in naše telo zdrava, ko se osvobodimo vsakega zla. Na področju duha se nahajajo vzroki bolezni. Ko se je človek uprl Bogu, ko sta se Adam in Eva odločila proti Bogu, je človek zaživel ločeno od njega. Življenje se je odcepilo od svojega izvira, zato ne teče več, marveč usiha. Torej človek, ki sovraži Boga ali mu ni mar zanj in se od njega življenjsko oddaljuje, duhovno životari ali celo ne živi več, funkcionira samo njegovo telo in duševnost. Takšnega človeka je prišel Jezus rešit, mu vrniti življenje.
Začetek zdravljenja duha je vera, da so vse besede Svetega pisma zdravilne. Ko Jezus pravi: »Odpusti«, to ni samo moralno načelo, ampak je tudi zdravilo. Ko odpuščamo, se namreč osvobajamo jeze. Ta razdira naše telo in psiho. Naše telo tedaj ne funkcionira več celovito in svobodno. Otrok, ki ne dobi dovolj ljubezni od svojih staršev, prebuja v sebi sovraštvo do staršev in bližnjih in v odnosu z njimi zapada v napetosti, krčevitosti … ki se zrcalijo tudi v organizmu. Ali, če vzamemo za primer neko povsem drugo področje: kdor se želi zares izpolniti v spolnosti, je ne sme uresničevati v grehu, saj v tem primeru ne more biti izraz ljubezni, čemur je po Božjem načrtu namenjena, zato poraja lahko strah pred ljudmi, pa tudi pred Bogom in povzroča mnogo drugih notranjih ran. Zaradi tega lahko nato trpita tako telo kot duša. Telo, ki je ustvarjeno za Gospoda, kot nas uči Sveto pismo, čuti, kadar človek ni v prijateljstvu z Bogom. Radost doživljamo samo, kadar živimo v soglasju z Božjim zakonom. Šele tedaj uživamo vse življenje iz globine duše in telesa. Svet je ustvaril Bog in ne hudič. Zato lahko samo Bog da radost in zadovoljstvo. Greh veliko obljublja, malo daje in vse vzame. Greh je vedno prevara, laž in smrt.
Na osnovi teh nekaj osnovnih uvidov glede zdravljenja notranjih ran bi vam svetoval najprej osebno poglabljanje v molitev, ki je živ osebni pogovor in odnos z Jezusom Kristusom. Še posebej branje Svetega pisma nove zaveze, zlasti odlomke, v katerih Jezus ozdravlja in naroča svojim učencem, naj delajo isto kot on. Knjig, ki bi vam pri tem lahko pomagale, je že veliko tudi v slovenskem jeziku. Naj omenim samo eno, ki je napisana prav kot ‘priročnik’ ali če hočete kot ‘duhovna priročna lekarna’, ki jo lahko nosimo vedno seboj (v torbici kot aspirin). To je knjižica Tomislava Ivančića Molitev, ki zdravi (izdala skupnost Molitev in beseda – MiR Slovenija). Obstajajo pa tudi različne molitvene skupine, ki molijo na svojih srečanjih za ozdravljanje notranjih ran: ta molitev je lahko karizmatična (zlasti v okviru duhovnega toka Prenova v Duhu) ali pa gre za ozdravljanje po redni molitvi, kar imenujemo tudi hagioterapeja (pri nas boste to našli v okviru skupnosti Molitev in beseda – MiR Slovenija, ki izvaja tudi razna srečanja in seminarje po vsej Sloveniji – spletna stran: www.rkc.si/mir-slovenija/).
Glede molitev in svetih maš za ozdravitev družinskega debla pa si lahko preberete v lanski julijski številki Ognjišča, kjer je celoten odgovor posvečen prav tej tematiki.
V želji, da bi v novem letu vi, spoštovana spraševalka, in tudi vsi snovalci ter bralci Ognjišča doživljali čim več duhovnega zdravja, vas pozdravljam!
M. Turnšek, Pisma, v: Ognjišče 1 (2015), 74-76.
Friderik Baraga (* 28. junij 1797, grad Mala vas (danes Knežja vas), † 19. januar 1868, Marquette, Michigan, ZDA)
+ Pomisli resno: čemu si na svetu, kam greš? Ne pozabi, da živiš samo enkrat. Življenje ti je bilo dano, da umreš na tem svetu. Le za kratek čas smeš ostati na zemlji. Resnično srečen boš le v nebesih.
+ Nihče nima sam od sebe tiste modrosti, ki je potrebna za spoznavanje Boga, da bi vedel, kako naj služi Gospodu, da bo dosegel večno življenje v nebesih. Če ljudje uporabljajo samo svoj razum, največkrat zablodijo in ravnajo nespametno.
+ Nihče ni postal veren zato, da bi se mu na svetu dobro godilo, da ne bi bil nikoli bolan, da bi imel vsega dovolj… Edini razlog, da naj človek postane kristjan, je ta, da s tem lažje pošteno živi, da se drži božje postave.
+ Kje se bo otrok naučil krotkosti, če večkrat sliši svoje starše, kako se prepirajo? Če vidi, kako grdo ravnajo drug z drugim, kako se pretepajo ali sovražijo, od koga naj se potem nauči lepega ravnanja z drugim, kako naj bo ljubezniv in kako naj ljubi svojega bližnjega?
+ Če je človek prepuščen samemu sebi, ne more storiti nič dobrega. Zato kristjan vedno in vztrajno prosi za pomoč Svetega Duha, za njegovo uspešno vodstvo in za pomoč v krepostnem življenju.
+ Obrekovalci se ne zavedajo, kaj govorijo. Včasih opravljajo poštenjaka, norca pa spoštujejo. Vse prehitro človek obsodi bližnjega, še preden ga zares pozna.
+ Stalno govoriš, da se ljudje okoli tebe žaljivo vedejo. Vendar ne uvidiš, zakaj te pravzaprav obsojajo. Preuči samega sebe in skušaj se spoznati. Morda ti vedno karaš druge, nikogar pa ne pohvališ, zato pa tudi ljudje tebe ne pohvalijo.
+ Posebno si moramo prizadevati, da smo do ljudi dobri v majhnih stvareh. Brez cene so tiste visoke misli, ki včasih pridejo, kako velikodušno bomo ravnali z bližnjim. Naša ljubezen do bližnjega se mora kazati v vsakdanjih rečeh
+ Bog dopušča, da je na svetu zelo veliko ljudi, ki si morajo s trpljenjem zaslužiti zveličanje. Drugi pa ga dosežejo z usmiljenjem do teh nesrečnih.
+ Zemlja se osuši, postane pusta in nerodovitna, če dolgo ni dežja; tako postane duša pusta in nerodovitna in ne obrodi nobenih lepih del pravega krščanskega življenja, če začne kristjan opuščati molitev, ali pa če le z usti moli, ne da bi srce za to kaj vedelo.
+ Če iščem, sem že našel, kajti duh želi samo tisto, kar ima v posesti. Najti pomeni videti. Toda kako bi mogel iskati tisto, kar zame že ne bi imelo neki smisel?
+ Kakor si dan z molitvijo začel, tako ga tudi z molitvijo končaj. Opravi vselej zvesto in pobožno svojo večerno molitev.Če večerno molitev iz malomarne zanikrnosti in lenobe opuščaš, si grdo nehvaležen Bogu, kateri te je ves dan zvesto varoval.
+Najhujša in najstrašnejša pregreha je nezaupanje do neskončno usmiljenega večnega Očeta… Velika božja Pravica je obenem tudi ljubezen večnega Usmiljenja.
+ Sovražite vse, kar je slabega, kakor to sovraži naš Gospod. Sprejmite pa in ljubite vse, kar je dobrega, kakor Bog to ljubi.
+ Če res skušamo živeti, kakor nas uči vera, potem je naša vera živa, in živa vera nam bo dala večno življenje v nebesih.
+ Bog ničesar ne stori in ne dopusti, kar bi tudi ti ne storil in doputil, če bi mogel vse dogodke tako dobro pregledati, kakor jih on.
+ O milosti polna mati Marija, izprosi tudi meni od Boga vse tiste milosti, katerih od njega potrebujem, da bom mogel lepo živeti in enkrat biti zveličan.
+ Ne želi si dolgega življenja na zemlji. Glej, da boš živel pošteno. Ob smrti je srečnejši novorojenec, čigar življenje je nedolžno, kakor pa starec, čigar življenje je bilo pregrešno.
+Ako imaš veliko premoženje, pomisli, da te je božja previdnost s tem, ko ti ga je dala, postavila za skrbnika tistih, ki nič nimajo.
+ Velikokrat se kakšen grešnik spreobrne le zaradi prisrčnih molitev, ki jih je kaka bogaboječa, pred svetom skrita duša pošiljala iz svoje samote k Bogu.
+ Bog ničesar ne stori in na dopusti, česar bi tudi človek sam ne storil in dopustil, če bi mogel vse razmere tako dobro pregledati, kakor jih Bog.
+ Kakor se resnica sama po sebi priljubi nepokvarjenemu človeku, tako se človek ogiblje resnice ter se poprime zmote, če njegova pamet ni zdrava in če je njegovo srce sprijeno.
+ Ko se končuje leto in se začenja novo, bodi vesel in se zahvali Bogu, da ti ga je dal dočakati. Marsikdo je lani z veseljem slavil novo leto, a ga letos ne bo; ti si ga pa dočakal. Zahvali se Bogu za to.
+ Skrbi za svoje starše. Prosi našega Gospoda, naj bo usmiljen in dobrotljiv do njih in jih nekoč sprejme v nebesa. Skrbi zanje do konca njihovega življenja na zemlji. In ko bodo umrli, še vedno moli zanje.
+ Nobeni drugi osebi ni Bog dal na tem svetu toliko milosti kot sveti Mariji. In nikoli ni nobena oseba tako izkoristila milosti, ki ji jo podelil Bog, kot je to storila Marija.
+ On, ki vlada v nebesih in nad zemljo, je tako skrajno ubog, da zmrzuje v hlevu. Resnično pretresljivo je to. Le zakaj je Jezus to dopustil? Želel nas je napraviti večno srečne v nebesih, zato je trpel na zemlji.
+ Z veseljem premišljuj Jezusovo vstajenje. To je nekaj veselega in svetega. Z njim je Jezus najbolje dokazal svoje božanstvo. Samo Bog je Gospodar življenja.
+ Če je človek prepuščen samemu sebi, ne more storiti nič dobrega. Zato kristjan vedno in vztrajno prosi za pomoč Svetega Duha, za njegovo uspešno vodstvo in za pomoč v krepostnem življenju.
+ Božje kraljestvo je tudi v naših srcih. Če lepo živimo in služimo Bogu, tedaj gospoduje on v naših srcih. Če pa se slabo vedemo, delamo grdo in služimo hudobnemu duhu, tedaj gospoduje ta v naših srcih.
+ Kdor koli se jezi, ker mora toliko trpeti, škodi samemu sebi in to po svoji krivdi. Način, kako kdo sprejme trpljenje, razodeva, kaj mu trpljenje pomeni.
+ Kje se bo otrok naučil krotkosti, če večkrat sliši svoje starše, kako se prepirajo? Če sliši, kako se starši pričkajo in uporabljajo grde izraze, od koga naj se potem otrok nauči lepo govoriti o bližnjem?
+ Vse, kar živi na tem svetu, živi le kratek čas in kaj hitro premine. Sto ali celo tisoč let je zelo malo v primerjavi z večnim življenjem. Resnično dragoceno je samo večno življenje, vse drugo je minljivo.
+ Kdor se je hudo pregrešil, pa iz vsega srca obžaluje svoje grehe. spremeni način življenja in potem zvesto služi Bogu, takemu bodo vsi grehi odpuščeni. Naš Gospod je zelo usmiljen; veliko za nas trpel na zemlji.
+ Če dobro premisliš, se ne boš več oziral na to, kaj pravijo ljudje o tebi, niti se ne boš žalostil, če povedo o tebi kaj neprijetnega. Trdno pa skleni naslednje: pred Velikim Duhom želim živeti častno in želim, da bi mu vselej ugajal moj način življenja.
+ Kadar kaj prosiš našega Gospoda, vedno misli tako: naj se v vsem zgodi Božja volja. Tako reci vselej, kadar kaj prosiš Boga. Tako je rekel tudi Jezus, kadar je molil.
+ Kdor se pogosto spove svojih grehov, si bo tudi pogosto sprašal svojo vest in bo samega sebe bolj in bolj poznal.
+ Pomisli na to, kako kratko je naše življenje na tem svetu. Kmalu bo konec tudi tega leta. Kmalu boš dokončal svoj tek na svetu in prestopil prag večnosti.
+ Ako boš moral kdaj trpeti, le prosi Boga, naj te obvaruje trpljenja, vendar vselej dostavi, kakor je storil Jezus: Ne moja, ampak Božja volja naj se zgori. Saj ne morem vedeti, kaj bo zame najboljše.
+ Samo Bog je popoln Gospodar v nebesih in na zemlji. Samo on daje vse. Sveta Mati Božja samo posreduje za nas, da bi imel Bog večje usmiljenje z nami.
+ Naš Gospod Bog je povsod pričujoč. On je vseveden. On pozna naše misli in želje. Kdor razmišlja o Bogu ali mu govori, bodisi z usti ali samo s srcem, ta resnično moli.
+ Sam Gospod je uporabil angela in mu naročil, naj pozdravi Marijo. Nato je angel šel in jo pozdravil: “Zdrava, Marija, milosti polna!” In to ponavljajo zdaj verniki, ko pozdravljajo Marijo, kot jo je takrat pozdravil angel.
+ Tudi greha, v katerem smo mi rojeni, Marija ni imela. Zato njo Bog raje posluša kot nas. Prav zato jo prosimo, naj vedno prosi za nas, dokler smo tu na svetu, posebej pa še ob naši smrtni uri.
+ Obrekovalci se ne zavedajo, kaj govorijo. Včasih opravljajo poštenjaka, norce pa spoštujejo. Vse prehitro človek obsodi bližnjega, še preden ga zares pozna.
+ Če hoče biti odrasel krščen, mora biti trdno odločen živeti po veri do konca svojega življenja. Vere ne bo sprejel le za kratek čas, ampak za vedno.
+ Angeli v nebesih se čudijo, ko vidijo Jezusa, da je tako dober do ljudi in jih tako ceni, da jih hrani s svojim telesom.
+ Naj govorijo ljudje, kar hočejo. Zaradi tega ne bom večji siromak, pa tudi bogatejši ne bom. Naj rečejo, kar hočejo, s tem ne bom ne boljši ne slabši.
+ Če ti ne odpustiš bližnjemu, pa kljub temu rečeš v molitvi: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo«, se norčuješ iz te prelepe molitve in lažeš Gospodu Bogu.
+ Ko smo prejeli sveti krst, nas je Bog sprejel za svoje otroke. Z nami ravna zares kakor s svojimi otroki. Nudi nam vse, kar potrebujemo za življenje na tem svetu.
+ Govoriš, da se okoli tebe žaljivo vedejo. Vendar ne uvidiš, zakaj te pravzaprav obsojajo. Morda ti vedno karaš druge, nikdar pa ne pohvališ.
+ Ni dovolj za kristjana, da moli in reče: »Pridi k nam tvoje kraljestvo.« Kajti če istočasno slabo dela in živi v smrtnem grehu, ne bo prišel v nebesa, če prej ne bo spremenil svojega življenja.
zbira Marko Čuk
Vinko Kobal (* 19. januar 1928, Vrhpolje pri Vipavi, † 29. maj 2001, Godovič, pokopan je v Stržišču pod Črno prstjo)
+ Pozornost ni zgolj olikanost v odnosih, ampak nekakšna religiozna drža pred skrivnostjo človeka, ki je sicer vidno prisoten, v resnici pa je v jedru še nepoznan. Tak je Bog do nas. On nas razume, da bi mi znali razumeti druge.
+ Človek se ne more zadovoljiti z zunanjim videzom, zanima ga predvsem skrivnost. Skrivnost je za slehernega človeka izmed vsega najbolj vabljiva.
+ Daruje lahko, kdor ima rad, kdor ljubi. Bog nas ljubi, zato nas je obsul s svojimi darovi: od stvarstva do vseh notranjih sposobnosti – talentov.
+ Izviri nezvestobe so tam, kjer ljudje bežijo od pameti in jim je odveč vsako razmišljanje.
+ Če mladim trpljenja ne prikrivamo, ampak jih nanj pripravljamo, nas ne sme biti strah, da bi jih odbili. Vzgojitelj zrele krščanske osebnosti ne sme misliti, da si jih bo več pridobil, če jim bo trpljenje prikrival ali jih od njega oddaljeval.
+ Središče verovanja je v tem, da verujemo v Kristusa, ki je trpel in umrl za nas, potem pa premagal smrt in zaživel za vedno, da bi nam zagotovil to srečo, ki je po človeško še slutimo ne.
+ Dogodek Kristus se ne bo več ponovil. Od njegovega prihoda naprej na svetu ne bi več smelo biti dolgočasnega življenja, saj je vse, kar se zgodi, kakor člen verige, ki ne bo:več prekinjena.
+ Čas, ki ga živimo, je izraziti čas svetnikov… Zato se zdi prav, da se ozremo v bogate duše, ki so ohranile stik s stvarnostjo in njenim Stvarnikom.
+ Vsi smo na poti v domovino. Mi nismo rojeni za smrt! Mi moramo priti na obalo življenja in svobode. Zato moramo iti naprej.
+ Spremeniti je treba življenje v neprestano srečanje, s katerim bi Bogu pokazali, kako želimo njegovo delo nadaljevati in njegovo navzočnost uresničiti v skupnosti, kjer je srečanje vedno začetek sreče.
+ Kristjan je prvič poklican pri krstu. Oče Stvarnik kliče novo bitje v svojo skupnost. Kliče ga po imenu, kot osebo.
+ Človeški rod lahko napreduje zato, ker je vsaka človeška oseba nekaj čisto novega, enkratnega in neponovljivega, kar bo prineslo na svet nov napredek, pomagalo k novim korakom.
zbira Marko Čuk
Smo dokaj majhen razred, štejemo le nekaj dijakov. In seveda se, kot pravi naslov, počutim črna ovca. Zakaj?
Še sama ne vem, kako se je začelo, ampak je vse bolj vidno. V razredu so sami fantje in imam sošolko, s katero se zadnje čase ne razumeva najbolje! In tako se tudi ona spravlja name z neumestnimi komentarji in zbadljivkami. S sošolci nikoli nismo našli skupnega ali vsaj podobnega jezika. Še tisto malo, ki smo ga imeli, pa je uničila sošolka, ker ne govori z mano.
V bistvu sem zelo živahna in zgovorna, govorim veliko samo s starimi prijateljicami. V šoli sem večino časa tiho, kar mi je grozno. Če pa rečem besedo ali dve, povem trditev, hočem povedat svoje mnenje… se drugi začnejo norčevati iz mene in me ‘tlačijo dol’. Imeli smo že pogovor s sošolci. Pogovorili smo se o vsej zadevi, vendar je vse skupaj pokazalo, da je po tem vse še slabše. Pokazala sem jim, da nisem lev, ki se bori za svoje pravice, čeprav bi se morala. Pokazala sem jim, da sem nemočna, kadar se postavijo proti meni. Tako gre iz dneva v dan, iz tedna v teden … učiteljem ne govorim več o tem, kadar me vprašajo, če je kaj drugače. Odgovorim jim, da je. Ker v bistvu je drugače, vse je še slabše, kot je bilo na začetku. Strašno si želim, da bi me razred sprejel takšno, kot sem, in da me ne bi bilo treba zbadati čisto vsak odmor, čisto za vsako stvar, besedo …!
Sama ne vem, kaj naj naredim. Samo še na vas se lahko obrnem, če mi vi lahko kaj svetujete. Zelo si ženem h srcu in zelo občutljiv človek sem, vsako stvar vzamem zelo resno v šoli, čeprav tega ne pokažem. Drugače pa sem zelo razposajena, živahna, polna energije in vedno iščem le najboljše v ljudeh. Ampak v šoli preprosto ne morem pokazati sebe. Skrivam se za nekimi maskami in igram, da sem kot železo, da me nič ne prizadene. V notranjosti pa vsaka zbadljivka zareže do krvi! Sošolci pa uživajo z izživljanjem nad menoj!
Vedno so me učili: ne pokaži, da te je prizadel, ker te bodo znova in znova. Verjamem, da je to res. Vendar ko sošolci enostavno ne morejo preživeti dneva, ne da bi me zbadali in se mi posmehovali, če že ne zaradi drugega, zato ker sem ženska. Pa boli vsaka beseda bolj, vsaka na drugačen način. Vedno imam v mislih Jezusove besede; “ljubite svoje sovražnike”. Tolažim se, da bodo nekoč odrasli in spoznali, da niso ravnal pravilno. Vendar danes, jutri, včeraj…vse te besede, ki so bile in bodo izrečene, pa bolijo! Za svoje sošolce si želim le najboljše in jim ne privoščim, da bi kaj takega, kot jaz doživeli tudi oni, pa čeprav mi to oni povzročajo!
Upam le, da mi znate svetovati, kaj naj še poskusim, kajti tega ne bom morala več dolgo prenašati. Zbadljivke so iz dneva v dan hujše. Šola mi je zelo všeč in je res ne bi zamenjala, profesorji so čudoviti sama stroka pa me tudi zelo zanima… zato res ne razmišljam o zamenjavi šole. Oviram v življenju se tudi ne mislim izmikati, ker vedno pridejo za teboj. Upam, da mi boste pomagali najti pametno rešitev, pa čeprav le začasno. Tudi čas zaceli marsikatero rano.
Lep pozdrav in hvala, da se mi prisluhnili!
Ana
V tvojem vprašanju je veliko bolečine. Vezi z drugimi člani skupnosti so za to, kako se počutimo, zelo pomembne. Če se v družbi sovrstnikov ne počutimo sprejete, je to zelo boleče. Včasih ne znamo sami najti poti iz takega stanja. Pomembno je, da se obrnemo na tiste ljudi, ki nam lahko pomagajo, ki nam pomagajo razumeti sebe, nam svetujejo, kaj je naj naredimo in nam mogoče odstrejo tančico za tem, kar se dogaja. Pravite, da ste včasih povedali učiteljem, kaj se dogaja. To je dobro. Morda je med njimi kdo, ki mu še posebej zaupate. Tak vam lahko pove, kako vidi tako stvar. Morda vam lahko da kakšen nasvet ali priporočilo. Poleg njega se lahko obrnete na šolsko svetovalno službo. Tudi tam običajno delajo ljudje, ki so vedo, kaj je treba storiti v takih primerih. Potem pa se lahko obrnete na osebno zdravnico. Njo prosite, če vam lahko svetuje terapevta, na katerega bi se lahko obrnili. Nekaj takih stvari ste napisali v svojem pismu, ki kažejo na to, da zelo trpite. Napisali ste tudi, da ne veste, ali boste to lahko še dolgo prenašali. To vse so zaskrbljujoče stvari, ki jih boste lahko lažje uredili s pomočjo usposobljenega svetovalca ali terapevta. Seveda so tu še starši in ljudje, ki jim tudi sicer zaupate. Obrnite se nanje. Pogosto nam, še posebej starši, morda ne znajo pomagati tako, kot bi si mi želeli. Tudi oni se namreč ustrašijo in nam poskušajo dopovedati, da bo vse še dobro in niti ne slišijo, kako nam je hudo. Poskušajo v svoji nemoči le doseči, da bi mi čutili drugače, kar pa ne gre. Strokovna pomoč je v takih primerih najboljša.
Pišite na:Imate kakšna vprašanja, povezana z verskim ali moralnim življenjem, ali pa lepo doživetje, ki bi ga radi delili z drugimi?
Ognjišče, Rubrika Pisma,
Trg Brolo 11, 6000 Koper
ali po e-pošti:
pisma@ognjisce.si
Naj na kratko še razložim moj pogled na to, kaj se dogaja. V šoli je dinamično. Preplet karakterjev dijakov je včasih tako pester, da si ne moremo predstavljati, kako. Večina dijakov še nima razvitih socialnih spretnosti, ki bi jim omogočale, da po eni strani razumejo, kaj se dogaja z njimi, po drugi pa empatije, da bi v vsej globini razumeli, kaj se dogaja v drugih. Njihova razposajenost in neobčutljivost sta pogosto vzrok, da se niti ne zavedajo, kaj s svojim vedenjem povzročajo drugim. Tisti še posebej zbadljivi, pa so običajno tudi sami zelo šibki posamezniki. Velja namreč pravilo, da osebnostno močan človek ni nikoli agresiven. Agresivnost izvira iz nemoči in strahu. Najbolj agresivni, zbadljivi, arogantni, žaljivi in grobi ljudje so v sebi najbolj nemočni. Potem svojo ostrino obrnejo navzven in iščejo žrtve, nad katerimi bi se lahko izživljali, jih dražili, provocirali in podobno. Večina njih bo prej ali slej spoznala svojo zmoto, nekateri pa bodo to nemoč odnesli tudi naprej v svoje družine in v poslovno okolje.
Včasih pravijo, da bo vse minilo. Saj drži, toda sam se raje držim načela, da je dobro vzeti stvari v svoje roke in stopiti po pomoč. Z usposobljeno osebo, ki vas bo tudi razumela, bosta sestavili načrt, kako se v tej neprijetni in težki življenjski situaciji soočiti s tem, kar se dogaja. Ne zadržujte vsega v sebi. Poiskati pomoč je pogumno dejanje.
Aleksander Zadel
Stanko Cajnkar (* 25. april 1900, Savci, † 17. januar 1977, Ljubljana)
– Človekova odvisnost od Boga je popolna, celotna, nujna in osrečujoča. Zato je tudi odgovornost popolna, celotna, nujna in osrečujoča.
– Svetost besede je važnejša od lepote besede. Lepota je lahko le zvok. Svetost pa pomeni resničnost, iskrenost in zanesljivost.
– V Kristusu Jezusu se je božja resnica skrila v človeško majhnost, da nas je poučila o Očetovi neskončnosti in dobroti.
– Človeku, za katerega molimo, bi bili radi pravični in dobri, kakor mu je pravičen in dober Bog.
– Ako hočeš zvedeti resnico o sebi, povprašaj pri ljudeh, s katerimi si vsak dan skupaj: svoje domače, svoje sodelavce…
– Resnica je oko, ki gleda, ljubezen pa srce, ki čuti. Prava sreča nastane šele v srcu. V njem dozori v lepoto, ki je največja in najbolj dragocena.
– Kakor je odrešenje namenjeno vsem, tako je tudi Gospodova molitev prošnja vseh. Vse, kar ima smisel kot pogovor z Bogom, vse je v teh prošnjah, pa čeprav tisoči in milijoni molivcev nič ne vedo o našem očenašu.
– Vsaka prošnja je izraz hrepenenja naše narave. In ker je narava izšla iz božjih rok, vemo, da je tudi naša želja, v prošnji izražena, v božjem načrtu predvidena, hotena in upoštevana.
– Dokler imamo dobre duhovne oči, ki jih nespamet in hudobija še nista pokvarili, moremo prodreti dokaj globoko v skrivnosti svojega srca. Ko pa nam hudobija zmede jasnost pogleda, pademo v temo zmote o samem sebi.
– Že človeško ime je dragoceno. Ne smeli bi ga pačiti in spreminjati. Še manj ga smemo skruniti s kletvijo. Božje ime pa je brezmejna svetost.
– Hinavščina je podobna notranjemu gnitju, ki ga skrbno prikriva videz zunanjega zdravja. To je rak, ki razjeda srce in obisti, pa ljudje zaradi spodobnosti in dobrega imena ne smejo zanj vedeti.
– Še bi se ljudje lahko zanesli na veljavnost sodb, ki jih imamo sami o sebi, bi bilo na svetu velikansko število modrih in razsodnih, ljubeznivih in dobrih, poštenih in pravičnih, resnicoljubnih in sočutnih.
– Njegova ljubezen išče prostora v nas, njegova iskrenost in vnema budita našo voljo. Kako čudno je, da po vsem tem ne gledamo sveta v njegovi, to je v Kristusovi luči.
– Pravičnost je strog sodnik. Ničesar ne spregleda in se ne da podkupiti. Na starih slikah je upodobljena z obvezo na očeh. To pomeni, da se ne bi smela ozirati veljavo človeka, ki ga mora soditi.
– Z vso odkritostjo moramo premeriti moči svoje ljubezni, svoje pravičnosti, svoje požrtvovalnosti, svoje nesebičnosti in zvestobe. Globina teh vrednot je tudi mera naše moči v svetu.
– V ničemer ni človek tako iznajdljiv kakor v iskanju izgovorov. V tej spretnosti ima skoraj vsak dolgo šolo za seboj.
– Kdor ima Boga za tujca, se je odtujil samemu sebi. Njegovo življenje je usmerjeno v praznoto, kjer ni nič.
– Božja zamisel o nas je vedno v skladu z najglobljim in najlepšim, kar je v nas. Njegov zakon ni tuj. Njegove zapovedi so izraz vsega našega iskanja in pričakovanja.
– Življenje je tveganje in ne zavarovalnica. Ko bi se popolnoma zavaroval pred vsem hudim in grenkim, propadeš.
– Kristjani bi morali Kristusovo vdanost v Očetovo voljo prenesti v vsakdanje življenje. To bi dalo svetu in življenju veselejšo in prijaznejšo podobo.
– Ljubezen čistih in dobrih src je blagoslov za motne in slabotne duše.
– Dom je mir, dobrohotnost, razumevanje in odpuščanje … Doma ni brez materinskega in očetovskega srca in brez trdnega in močnega zaupanja.
– Dom je bližina. Bližina je največja preizkušnja za človeška srca. Bližina je samo dobrim v blagoslov. Bližina je telesni izraz za ljubezen.
– Dom je svetišče in delavnica obenem … Dom je prostor veselja in smeha, pa tudi gorja in žalosti. Doma ni brez materinskega in očetovskega srca in brez trdnega in močnega zaupanja
– Ne utegnemo biti ljudje, kakršne nas Bog sam kliče in hoče imeti. Za edino važno zadevo svojega življenja nimamo časa.
– Pravičnost je umetnost pravilnega razdeljevanja. Zato je po svojem bistvu služba, z vsemi posebnostmi službenega razmerja in odgovornosti.
– Pri gradnji mostu je mogoče vse premeriti, preračunati in vnaprej določiti. Življenje pa je čisto drugačen most. Je dolg most v onstranstvo, povsem osebno delo, samostojno in nepreračunljivo.
– Preradi pozabljamo, da imamo od Boga vsi eno samo ime: otrok. Tako je med nami samimi samo en naziv zares primeren: brat, sestra.
– Hoteti voljo svojega Boga se pravi: hoteti sebe, polnost svojega življenja, razvitje vseh dobrih misli, vseh pravih nagnjenj in sposobnosti.
– Lahko bi rekli, da dela jezik krivico, ker oko slabo vidi … Slepota srca vpliva tudi na podobo, ki se ustvarja v očesu.
– Zadnji sodnik, pravičen in neizprosen, je srce. Šele takrat, ko nas lastno srce obsoja, vemo, da se je zgodilo nekaj strašnega, neko izdajstvo.
– Prava molitev je vedno tudi resnično urejevanje življenja.
– Ko govorimo z Bogom, dopovedujemo predvsem sebi; sebe urejujemo in prav usmerjamo.
– Ko molimo, tedaj beremo iz knjige stvarstva o božji vsemogočnosti, poslušamo pesem o njegovi lepoti, himno o njegovi ljubezni in dobroti.
– Ko molimo, vprašujemo Boga za svet. Iz stvarstva, iz svojega razuma, iz milosti in kreposti, ki so v nas, poskušamo brati odgovor Božje modrosti.
– Molitev je tudi molk … Ob velikem trpljenju drugega molčimo. Naše besede so v takih trenutkih prerevne in bi le bolele. Molk je obzirnejši, prijaznejši in dobrohotnejši. Prav tako umolknemo ob velikem iznenadenju in začudenju, čeprav je v nas vse polno veselja in življenja
– Moliti v Kristusovem imenu se pravi: moliti tako, kakor je molil Kristus. Moliti z njegovo vdanostjo, z njegovo ljubeznijo, z njegovim razumevanjem in mišljenjem; moliti za to, kar je prosil Kristus, trpeti za to, za kar je trpel Kristus.
– Božje češčenje in naše življenje je pravzaprav ena in ista stvar. Beseda je samo pečat za vse to, kar v resnici pred Bogom smo ali bi vsaj iskreno hoteli biti
– Miren je samo tisti, ki ve, da vsa božja ljubezen bedi nad njegovo srečo. V tej veri junaško prenaša vse, kar življenje grenkega in hudega prinese. Njegova sreča je s trenutkom verovanja postala božja zadeva, stvar njegove modrosti in moči
– Pobožnost ni plašč za prikrivanje moralnih hib, pomanjkljivosti in napak. Borba za naravno človeško dobroto, značajnost, odkritost in resnicoljubnost je temeljna dolžnost vsakogar.
– Ljudje se vse premalo zavedamo stvariteljske moči svoje ljubezni. Zato sicer pogosto o odpuščanju govorimo, a le redkokdaj prav iz srca odpuščamo. V našem odpuščanju gre vse prevečkrat za neke zunanjosti, za varovanje videza, samo za pozabljanje krivic.
– Življenje kliče po večnosti. Brez nje je prazno, nepomembno, je zapisano suženjstvu večne smrti. Večno življenje je zahteva naše razumne narave. Življenje, ki ne mine, je edina hrana, s katero more Bog nasititi ustvarjalnega duha.
– Svetost je ljubezen otroka do Očeta, pravičnost človeka do človeka, usmiljenje z bedo in revščino v tisoč odtenkih, trpljenje in delo za drugega, ustvarjanje lepot, ki vodijo srce k Bogu.
– “Tvoja poguba je v tebi samem,” je zapisano v svetih knjigah na račun izraelskega naroda. Velja pa prav tako slehernemu izmed nas. Nihče drug ne more s svojo zlobo prodreti tako globoko v tvojo dušo, kakor lahko to narediš ti sam.
– Večno življenje, ki ga čakamo, ni nasprotje tega, ki ga zdaj živimo. Je le nadaljevanje brez konca. Zato moramo biti kristjani z veselim srcem povsod tam, kjer je sled resničnega življenja.
– Večno življenje, ki ga čakamo, ni nasprotje tega, ki ga zdaj živimo. Je le nadaljevanje brez konca. Zato moramo biti kristjani z veselim srcem povsod tam, kjer je sled resničnega življenja.
– Prava nesreča je nezvestoba božji zamisli, nesreča je odpad od lastnega bistva, ki mu je božja volja hotela dati polnost lepote in vrednosti.
– Modrost ne pomeni isto kot učenost. Modrost pomeni predvsem poznavanje življenja in prihaja lahko samo iz osnov in temeljev zdrave in urejene duše.
– Dober človek, ki živi iz vere v Boga, iz zaupanja v njegov red sveta in življenja ter iz ljubezni do njega in njegovega stvarstva, je nujno tudi moder.
– Dober človek je svojevrsten videc, ki pozna marsikaj, kar je drugim še prikrito. Nekaj božje modrosti odseva iz njegove tihe, čiste in svetle dobrohotnosti.
– Dober človek je pogumen. Ker je sedež poguma po starem naziranju v srcu, pravimo pogumu tudi srčnost.
– Prava dobrota ne živi od tujega priznanja, temveč od lastne notranje moči in prepričanja. Resnično dober človek ima oči obrnjene v božje jamstvo.
– Dober človek mora imeti predvsem pravo spoznanje o pomenu človekovega življenja na tem in na onem svetu. Mora vedeti, da je človek izšel iz božjih rok in se mora neomadeževan k Bogu vrniti.
– Slabo opravljeno delo je krivica, povzročena skupnosti. Pravičen človek mora biti dober delavec in zvest služabnik skupnosti.
– Amen je zelo težka beseda. Pravi, resnični ‘amen’ sploh ni beseda. Iskreno resnobni ‘amen’ je samo življenje v božji pričujočnosti. Vsak utrip srca, vsaka misel, vsaka želja in beseda, vsako še tako majhno delo, vse mora biti ‘amen’ naše molitve k Bogu.
zbira Marko Čuk