Angeli na poti življenja
Z nami stopajo skozi življenje – od angela belega oblačila pa do angela smrti in večnosti, med njima pa je v knjigi predstavljenih še 52 drugih. Nekateri so nam vsem zelo blizu in znani, kot je npr. angel varuh, med vsemi najbolj priljubljen in češčen; drugi nas spodbujajo, nagovarjajo, pa tudi svarijo kot angel molitve, ki močno poudarja, da prava molitev odseva v dejanja …
Skoraj vsi predstavljeni angeli pa prinašajo zlato zrno evangeljskega sporočila – da bi padlo na rodovitno zemljo bralčevega srca in bi z angelom luči nenehno svetlobo upanja prinašali med ljudi. Izbrane fotografije angelov je prispeval Ubald Trnkoczy.
- p. Janez Šamperl
ANGELI NA POTI ŽIVLJENJA
120 strani, 14 x 25 cm, trda vezava, barvne fotografije Ubald Trnkoczy
cena: 14,90 €, s kartico zvestobe: 11,91 €
Prelistajte:
* * *
Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča
Avtor p. Janez Šamperl o nastajanju knjige:
Angeli so me na poti življenja spremljali povsod, kjer sem bil, živel ali deloval. Lahko bi jih imenoval tudi ptujski ali piranski, sostrski ali spuheljski, gorski ali pa morda ljubljanski. Lahko bi bili celo creški, zagrebški, sarajevski ali asiški …
Sam Bog ve, ali bi kdaj »stopili na papir«, če mi ne bi bilo dano narediti »asiškega koraka«, živeti in delovati v tem, angelom izjemno naklonjenem, okolju Sacra Conventa in Frančiškovega groba.
Od kod so angeli »prileteli«?
Bil je moj prvi božični večer v Assisiju. Po skupni molitvi in božični večerji smo se bratje razkropili po sobah, da bi si nekoliko odpočili in se pripravili za polnočno mašo. V tem tihem svetem večeru, daleč od domačega kraja – a doma ob Frančiškovem grobu – v očetovi hiši, so me misli odpeljale na betlehemske poljane …
Čisto spontano, skoraj nevede sem vzel v roke pisalo in tisto, kar je nastalo, se je kar sámo angel spomina poimenovalo … Potem so angeli prihajali vse pogosteje, bilo jih je vse več in več in več. Če se je le dalo, sem jih karseda prijazno sprejel.
iz vsebine
ANGELI NA POTI ŽIVLJENJA
Angeli na poti slehernika
križem rok že ne držijo.
Vedno so blizu človeka
in mu ob strani stojijo.
Vestno spolnjujejo
vsa Božja naročila
in vse, kar je dobro
za ljudi,
jemljejo neposredno
z Božje dlani.
Ker gledajo z druge –
nebeške strani,
poznajo tudi nam še
prikrite stvari …
Ljudje smo rojeni zato,
da bi živeli večno,
kar angeli dobro vedo.
V nebeški gloriji
so v brezštevilnih trumah zbrani,
z angelskimi kori so obdani.
Eni pa so tukaj blizu –
ves čas med nami,
peščico izmed njih
ta knjiga predstavi …
Naj te njihova
angelska roka poboža,
iz tvojega življenja
odstrani vse, kar te ogroža,
da boš z bližnjimi in daljnimi
živel veselega in mirnega srca
ter častil vsemogočnega enega Boga.
pripravlja Marko Čuk
Robert Maoussi, petnajstletni deček iz Kameruna, je bil gobav. Komaj si lahko predstavljamo, kaj to pomeni. Imel je hude bolečine, toda trdna vera v Jezusa mu je dajala moč, da je zdržal. Pripravljen je bil trpeti, kakor je trpel Jezus. Njemu je daroval svoje bolečine. Rekel je:
Ne zgodi se pogosto, da po neki oddaji papež pokliče voditelja in mu zanjo čestita. In če ta pogovor, kakor poročajo, poteka dolgo in se odvije v prisrčnem vzdušju, je toliko bolj redka stvar. To je doživel znani italijanski komik in režiser Roberto Benigni, ki je sredi decembra na italijanski nacionalni televiziji (RAI) v dveh nadaljevanjih razlagal deset božjih zapovedi. Njegovi oddaji si je ogledalo več kot 20 milijonov Italijanov. Nekateri trdijo, da Benigni sicer ni povedal nič novega, česar kristjani ne bi vedeli o desetih božjih zapovedih, da je pa to povedal na izviren in zanimiv način. Benigniju je uspelo nekaj, “kar ni nikoli uspelo nobenemu teologu ali profesorju,” pa je dejal Paolo Ricca, avtor knjige deset božjih besed, ki je navdihnila italijanskega oskarjevca, da se je lotil televizijske oddaje.
Friderik Baraga je svoj znameniti molitvenik Dušna paša, ki je doživel mnogo izdaj, sestavil kot kaplan v Šmartnem pri Kranju leta 1836, zaradi težav s cenzuro pa je izšel šele leta 1830. V njem so nauki in molitve. Posebej je Baraga poudarjal tri verske resnice, ki jih je razlagal tudi na prižnici v spovednici: Jezus je usmiljen do spokorjenega grešnika; vrednost človeške neumrljive duše je neskončna; posvečujoča milost je nekaj nedopovedljivo lepega. Vse to je bilo tedaj prevladujoči janzenistični miselnosti, ki je poudarjala Božjo strogost, tuje. Baragov življenjepisec Jakob Šolar pravi, da Baraga v svojem molitveniku “piše o najvažnejših resnicah vere preprosto, kratko in s toplino, po ravni poti do srca”. (sč)
Zgodbo o Noetu in vesoljnem potopu gotovo poznate. V takšni ali drugačni verziji se pojavlja sporočilo o svetovni povodnji in z njo o izginotju civilizacij tako rekoč med vsemi kulturami (pozna jo grška, pa sumersko-babilonska mitologija …). Čeprav neredki iščejo v pripovedi zgodovinski dogodek (in ga tudi dokazujejo), gre za mitološko pripoved o nenehnem prerajanju sveta. Pravzaprav gre za pomenljiv svetopisemski opomin pred ravnanji, ki vodijo v ‘potopitev’ civilizacij, narodov, rodbin … In četudi se potop dogodi, nam sporoča zgodba o ‘svetem ostanku’, ki preživi. Preživi zaradi ohranjenih vrednot na ladji rešitve.
Rodil se je v ugledni družini, predstavnici visoke rimske kulture v tedanji Galiji, okoli leta 315. Tedaj je krščanstvo v rimski državi že uživalo svobodo, vendar pa je Hilarij svoja mladostna leta in prva leta zrelosti preživel še kot pogan. Bil je razgledan v modroslovju in pravu svoje dobe, toda poganski pogled na svet se mu je zdel plitev. Njegovo iskanje se je umirilo ob branju Svetega pisma in nekaterih krščanskih spisov. Iz polnega prepričanja se je dal krstiti skupaj z ženo in hčerko. Služiti Bogu in pomagati ljudem k spoznanju polne resnice je bila zdaj njegova glavna življenjska naloga. Le nekaj let po Hilarijevem krstu – tedaj je imel dobrih trideset let – je v njegovem rodnem mestu umrl škof. V Piktaviji takrat ni bilo moža, ki bi dosegel tako globoko krščansko učenost in svetost. Ljudstvo ga je, čeprav je imel družino, izbralo za škofa in Hilarij je v tem videl znamenje božje volje. Škofovsko službo je sprejel ne kot čast, ampak kot odgovorno dolžnost. Škofovska služba v tedanjem času res ni bila lahka. Ko je krščanstvo uživalo svobodo, so v Cerkev ljudje vstopali v množicah in prinašali vanjo plitvost mišljenja in življenja, poganske navade je bilo treba premagovati z vztrajno čuječnostjo nad čistostjo nauka.