Misli sv. Vincencija Pavelskega
sv. Vincencij Pavelski
+ O Bog, kako drugače vidimo uboge, če jih gledamo v Bogu in s spoštovanjem, ki jim ga je izkazoval Jezus Kristus!
+ Eno bistvenih dejanj ljubezni do bližnjega je, da drug drugega prenašamo. Upoštevajmo kot nesporno načelo: težave, ki jih imamo s soljudmi, izvirajo bolj iz naše neobrzdane samovolje kot iz česar koli drugega.
+ Ljubimo Boga, bratje moji, toda z delom svojih rok in v potu svojega obraza!
+ Bog nas je izbral za pomočnike svoje neskončne ljubezni. Hoče, naj se ta ljubezen razširi po vsem svetu in vse zaobjame. Ko bi to silovito dogajanje vse globlje dojemali!
+ Poklic je božji poziv nam. Poklic apostolov je bil božji poziv, naj po vsem svetu oznanjajo vero. Poklic redovnika in redovnice je božji poziv, naj sprejmeta določeno obliko življenja. Poklic zakoncev je božji poziv, naj mu služijo z družinskim življenjem in vzgojo otrok.
+ Če zaradi službe ubogim opustite molitev, ne bodite vznemirjeni in ne mislite, da ste grešili. Saj ne zanemarimo Boga, če se zaradi njega od njega oddaljimo, ko namreč eno božje delo opustimo, da drugo podobno izvršimo.
+ Kot druge kreposti se tudi pretirana vnema sprevrže v greh; zato moramo paziti, da ne zaidemo v ta blodnjak; kajti vnema, ki je zunaj meja ljubezni do bližnjega, ni več vnema, temveč postane ljudomrznost.
+ Ljubimo Boga, bratje moji, toda z delom svojih rok in v potu svojega obraza! Kajti pogosto so dejanja ljubezni do Boga in podobni vzgibi in notranje vaje nežnočutečega srca, pa naj bodo še tako dobre in zaželene, prav hudo sumljive, če nimajo praktičnega učinka.
+ Boga moramo ljubiti z delom svojih rok in z znojem svojega obraza.
+ Med seboj se morate pozdravljati, ker ste živi templji božji. Če pozdravljamo zidane kapele, kipe in svete podobe, zakaj bi se med seboj ne pozdravljali?
+ Če ima kaka stvar sto obrazov, jo glejte vedno v najlepši luči. Zato vam svetujem, da vse ljudi in vse stvari presojate z dobre strani.
+ Če se ne ljubimo med seboj, kako moremo pričakovati, da bomo ponesli nadnaravno ljubezen po vsej zemlji? Nihče ne more dati, česar nima.
+ Ljubezen je večja ko vsa pravila in k njej mora biti vse usmerjeno; ker je torej tako visoka gospa, je treba narediti, kar ukazuje.
+ Božji Sin je postal človek, da bi nam po svojem načinu življenja pokazal, kako moramo živeti. Postal je odsvit Očeta.
+ Bodite kakor sončni žarek, ki sije na blato, a nič ne izgubi na svoji lepoti.
+ Bog nas je izbral za pomočnike svoje neskončne ljubezni.
+ Eno bistvenih dejanj ljubezni je, da drug drugega prenašamo.
+ Poklic je božji poziv nam… Poklic zakoncev je božji poziv, naj mu služijo z družinskim življenjem in vzgojo otrok.
+ Kadar boste opustili molitev zaradi služenja ubogim, ne boste izgubili ničesar, kajti služiti ubogim pomeni obiskati Boga.
+ Pogum! Muki sledi veselje. Čim težavnejša je odpoved, tem večje je veselje po zatajevanju.
+ Ljubezen je iznajdljiva do neskončnosti.
+ Med seboj se morate pozdravljati, ker ste živi templji božji. Če pozdravljamo zidane kapele, kipe in svete podobe, zakaj bi se med seboj ne pozdravljali?
+ Kakšna sveta vaja: želeti, kar želi Bog, in to v celoti in v posameznostih. Nič prositi in nič odreči.
+ Letamo za znanostjo, kakor bi zares vsa naša sreča bila od nje odvisna. Gorje nam sicer, če je ne bi imeli. Treba se je učiti, a trezno. Najprej se je treba zavzeti za kreposti.
+ V dušah ne delujejo ne filozofija ne teologija ne nagovori. Nam se mora pridružiti Jezus Kristus ali pa mi njemu. Mi moramo delati v njem in on v nas.
+ O Bog, kako drugače vidimo uboge, če jih gledamo v Bogu in s spoštovanjem, ki jim ga je izkazoval Jezus Kristus.
Ljubimo Boga, bratje moji, toda z delom svojih rok in v potu svojega obraza!
+ Godrnjavec lahko umori veliko duš, včasih z eno samo besedo. Godrnjanje je gnusoba pred Bogom. Kuga je, ki vse okuži. Kdor godrnja, je sejalec razdora.
+ Nič tako zelo ne osvoji božjega srca tako kakor zahvaljevanje za njegove milosti.
+ Ni ljubezni, ki je ne bi spremljala pravičnost.
+ Za sijajna dela najde Bog dovolj delavcev. Za nevidno delovanje pa jih potrebuje še veliko.
+ Uboge moramo obiskovati zaradi Boga samega in kot je storila sveta Devica ob obisku pri Elizabeti, se pravi, z vso nežnostjo, ljubeznijo in dobroto.
+ Ni mogoče veliko pričakovati od človeka, ki mu ni do pogovora z Bogom.
+ Kako naj bi izkazovali ljubezen drugim, če je ni med nami? … Ni mogoče dati tega, česar nimamo.
+ Kakor hitro bomo prazni samih sebe, nas bo Bog napolnil s seboj, ker ne more trpeti praznine.
+ Biti kristjan in videti svojega brata v trpljenju, pa ne jokati z njim in ne biti z njim bolan! To pomeni biti brez ljubezni, to pomeni biti naslikan kristjan!
+ Čeprav zadeve ne potekajo tako, kot smo predvidevali in mislili, nikar ne dvomimo, da jih bo božja previdnost uredila tako, kot je najbolje za nas.
+ Iščite Boga v vas! Sveti Avguštin priznava, da ga ni našel, dokler ga je iskal zunaj sebe. Notranje življenje je potrebno. Če to manjka, manjka vse.
+ Naj ima človek še toliko ljubezni, če nima ponižnosti, nima ljubezni.
+ V vseh ljudeh bi morali zanetiti požar božje ljubezni in nadaljevati poslanstvo Božjega Sina. Prišel je, da bi prinesel ogenj na zemljo. Kaj si moremo drugega želeti, kot da bi ogenj ljubezni plamenel in vse zanetil?
+ Ker Božji Sin v svoji slavi, ki jo je imel od večnosti v nebesih, ni mogel izraziti čustev sočutja, je postal človek, da bi mogel z nami trpeti.
+ Dajte mi moža molitve in sposoben bo za vse. Reči bo mogel s svetim Pavlom: Vse premorem v njem, ki mi daje moč.
zbira Marko Čuk
DUHOVNIK, PISATELJ IN “TABLA TEH PUŠTABOV († 1759)
MATEMATIK, FIZIK, GEODET, METEOROLOG, PLEMIČ IN TOPNIŠKI ČASTNIK (* 1754)
Redovno skupnost lazaristov je v 17. stol ustanovil Vincencij Pavelski, ime pa je dobila po matični rodovni hiši Saint Lazare v Parizu. Lazaristi so prišli k nam najprej v Celje na povabilo škofa Antona Martina Slomška, ki je v njih videl primerne oznanjevalce za naše preproste ljudi. Na današnji dan so se naselili pri cerkvi sv. Jožefa nad Celjem. Slomšek jih je sprejel z nagovorom: “Usoden čas nam je prinesel nove naloge, katerim svetni duhovniki ob vsej dobri volji in velikem prizadevanju ne morejo biti kos. Boj proti trem velikim zlom časa je velika in težka naloga duhovnikov: proti neveri, proti socializmu in proti revoluciji.” … Ta hiša je bila prva postojanka lazaristov v Avstro-Ogrski državi. Njihov prihod so omogočili številni dobrotniki. “Če boste ljudem bogato delili nebeške dobrine, potem vam ne bo primanjkovalo tudi nič časnega,” jim je v svojem pozdravnem nagovoru zagotovil škof Slomšek.Leta 1879 so lazaristi prišli tudi v Ljubljano, na Tabor.
DUHOVNIK, TEOLOG, PRIDIGAR, PESNIK IN UREDNIK († 1938)
SLIKARKA, OBLIKOVALKA, DEKORATERKA († 1962)
Edisonov fonograf (valj, prevlečen s kovinsko folijo, kamor so se zapisovali odtisi zvočnih vibracij) je zamenjala nova iznajdba: – gramofon z okroglo ploščo z utori, Iznašel ga je Emil Berliner, ameriški priseljenec po rodu iz Hannovra, . Ta način reprodukcije zvoka je ostal v uporabi do konca osemdesetih prejšnjega stoletja, ko smo začeli uporabljati CD plošče in laserske gramofone
ANGLEŠKO-AMERIŠKI DRAMATIK, PESNIK, ESEJIST, KRITIK, NOBELOVEC 1948 (* 1965)
NEMŠKI FILOZOF († 1976)
ČASNIKAR, PESNIK († 1976)
KIPAR IN GRAFIK, NAŠ VODILNI EKSPRESIONIST († 1960)
PAPEŽ, PETROV NASLEDNIK PO VZORU APOSTOLA PAVLA, SVETNIK († 1978)
KIPAR († 1986)
AMERIŠKI skladatelj, PIANIST († 1937)
DUHOVNIK, KULTURNI DELAVEC, VZGOJITELJ, PROFESOR († 2000)
PISATELJ, POPOTNIK IN POTOPISEC († 1986)
MADŽARSKI SKLADATELJ, ETNOMUZIKOLOG IN PIANIST (* 1881)
DUHOVNIK, PESNIK IN PREVAJALEC, MISLEC (* 1943)
CISTERCIJANSKI REDOVNIK IN SLIKAR (* 1907)
SLIKAR – V AVSTRIJI IN PRI NAS († 1801)
AVSTRIJSKI VIOLINIST, DIRIGENT IN ROMANTIČNI SKLADATELJ (* 1804)
SLOVENSKI SKLADATELJ IN ORGANIST, AVTOR HIMNE SLOVENSKE VERNOSTI († 1932)
RUSKI SKLADATELJ, DIRIGENT († 1975)
SLOVENSKI IN AMERIŠKI FIZIK († 1993)
SALEZIJANSKI DUHOVNIK, PROFESOR, KATEHET (1994)
MARSEJSKI NADŠKOF, KARDINAL
NEMŠKI PISATELJ (* 1898)
BIBLIOTEKAR, LITERARNI ZGODOVINAR IN PESNIK (* 1904)
Njegovo življenjsko potovanje se je začelo 25. septembra 1922 v kmečki družini v kraju Espelette pod Pireneji, katerega prebivalci so Baski. Dom, na katerega je bilo močno navezan, je zapustil, ko je pri dvanajstih letih odšel v semenišče v Ustaritz. “Vsako leto sem se vračal domov za kak teden na počitnice.” Teologijo je študiral na visoki bogoslovni šoli v mestu Bayonne, sedežu svoje rojstne škofije, in na Gregorijanski univerzi v Rimu, kjer je dosegel akademski naslov doktorja cerkvenega prava s tezo o krstu otrok katoliških staršev, ki niso praktični verniki. Po mašniškem posvečenju 13. julija 1947 je opravljal razne službe v domači škofiji. “Edini vzorec duhovnika, ki sem ga imel pred očmi, je bil župnik moje mladosti, ki me je jemal s seboj na obiske bolnikov.” Leta 1961 je prišel v Tajništvo francoske škofovske konference, kjer je ustanovil in vodil posebno tajništvo za pastoralo. Od leta 1966 do 1970 je bil glavni tajnik francoske škofovske konference, zadnji dve leti že kot pomožni škof v Parizu, kjer se je izkazal kot odličen pomočnik nadškofa kardinala Martyja. Pred Božičem leta 1970 ga je papež Pavel VI. imenoval za nadškofa v Marseillu, kjer je ostal do leta 1984. Lepo se je vživel v ljudi tega pristaniškega mesta. “Upam si reči, da je bilo tistih štirinajst let najlepših in najbolj delavnih. Kar zadeva moje apostolsko delovanje, ločim obdobje pred Marseillom in po Marseillu.” V tem obdobju je bil dvakrat izvoljen za predsednika francoske škofovske konference; leta 1971 je postal prvi predsednik novoustanovljenega Sveta evropskih škofovskih konferenc, pokojni ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar pa je bil izbran za prvega tajnika. Papež Janez Pavel II. ga je leta 1979 povzdignil v kardinala. “Sem edini kardinal brez svojega škofovskega grba, to je bila moja osebna odločitev… Občudujem in častim ena največjih svetnikov v zgodovini Cerkve: sv. Frančiška, asiškega Ubožca. Evangeljsko uboštvo je po moje prvi blagor, ki jih je oznanil Kristus. Frančišek je to uboštvo in je skušal posnemati Kristusa… Frančišek je vesoljni svetnik, zgled ne samo na kristjane, temveč za vse ljudi.”
Novo življenjsko obdobje se je za kardinala Rogerja Etchegaraya začelo leta 1984, ko ga je papež Janez Pavel II. poklical v Rim in mu zaupal vodstvo dveh pomembnih ustanov: Sveta pravičnost in mir ter Sveta Cor Unum. Kot svojega osebnega odposlanca ga je pošiljal, kot že omenjeno, v tiste dežele in predele sveta, kjer so ljudje krvaveli v vojnih spopadih. Eno najtežjih poslanstev je bilo posredovanje med bratomorno vojno med hutuji in tutsi, ko je bilo v treh mesecih pomorjenih okoli 800.000 ljudi! (O tem strašnem genocidu je naš misijonar Danilo Lisjak, ki je tam deloval, napisal knjigo Ruanda – črna vest človeštva.) V začetku junija 1994 so bili umorjeni trije ruandski škofje skupaj z desetimi duhovniki in dva laikoma. Kardinal Etchegaray je v to mučeniško deželo priletel 21. junija. Ena prvih nalog, ki jo je tam opravil, je bila pogrebna maša za umorjene škofe v mestu Kabgayi. V okolici so divjali spopadi, zato je bilo v stolnici navzočih samo sedemnajst ljudi. “Pokazali so mi tudi kraj, kjer so bili škofje in njihovi spremljevalci umorjeni: to je bilo v noviciatu redovnikov sv. Jožefa v kraju Guku. Vse je bilo še tako, kot na dan umora, stene so bila oškropljene s krvjo… To doživetje je bilo eden najtežjih križevih potov v življenju.” Pretresen je bil tudi ob obisku Sarajeva med bratomorno vojno v Bosni, ko je bilo mesto dejansko eno samo pokopališče.
Lepe spomina pa ima na papeža Janeza Pavla II. “Nad dvajset let sem bil z njim in ob njem kot zvest sodelavec. Vendar se med nama niso spletle prijateljske vezi, nedvomno sva bila preveč različna po značajih: on Poljak, jaz Bask… Vendar mi je popolnoma zaupal, ker je brezmejno zaupal v Boga. Bil je predvsem mož molitve. Časnikar André Frossard ga je lepo označil, ko je o njem zapisal, da je ‘skala molitve’. Tisti, ki so ga spremljali na potovanjih, so bili prevzeti, ko so videli, da se je sredi hrupa lahko mirno poglobil v molitev… Vsak petek je redno, naj je bil doma ali na potovanjih, molil križev pot. Iz molitve je črpal moč za tako živ stik v ljudmi, zlasti z mladimi, ki so čutili globino in moč njegove vere.”
Bele menihe je na Slovensko poklical oglejski patriarh Peregrin (1132-1162), ki je bil v prijateljskih stikih s sv. Bernardom. Njegova škofija je segala od Ogleja do Drave. Videl je, da na ozemlju, kjer bivajo Slovenci, krščanstvo še ni dovolj utrjeno. K temu naj bi pripomogli cistercijani. V Stično so prišli iz francoskega samostana Morimond, ki je bil ustanovljen (1115) prav z namenom, da se cistercijanski red širi proti Vzhodu. Menihi iz tega samostana so gradnjo samostana v Stični (nem. Sittich) vodili iz bližnjega Šentvida, kjer so imeli začasno bivališče. Redovno življenje v Stični se je začelo 7. julija 1135, leto zatem (na današnji dan) pa je patriarh izdal ustanovo listi no Stične. Tedaj je nastopil prvi opat Vincenc, samostanska cerkev pa je bila posvečena šele leta 1156. Patriarh Peregrin je stiškemu samostanu dal trdno gospodarska podlago, da so se redovniki lahko preživljali. S svojim vzornim kmetijstvom, sadjarstvom in vinogradništvom so učili tudi okoliške kmete. Stiški samostan so s svojiml darovi podprli številni dobrotniki. Beli menihi pa so se oddolžili s tem, da so bili učitelji in dobrotniki ljudi. Od srede 12. pa do konca 15. stol. je bila Stična najpomebnejše versko in kulturno središče na slovenskih tleh. Pod “opatovo palico” je bilo leta 1770 kar 37 župnij, medtem ko jih je ljubljanska škofija tedaj imela le 23. Zgodovino stiškega samostana je v svoji tetralogiji (nizu štirih ljudskih povesti) posrečeno podal pisatelj Ivan Zorec (Beli menihi, Stiški svobodnjak, Stiški tlačan, Izgnani menihi).
ITALIJANSKI MATEMATIK, ASTRONOM, ZDRAVNIK, ASTROLOG († 1576)
ŠVICARSKI ZDRAVNIK, FILOZOF IN NARAVOSLOVEC (* 1493)
LJUBLJANSKI KNEZOŠKOF (1683)
ŠKOF, PISATELJ, PESNIK, VZGOJITELJ, PRVI SLOVENSKI BLAŽENI (* 1800)
DUHOVNIK, TEOLOG, FILOZOF, PISATELJ IN UREDNIK (* 1859)
DUHOVNIK, SLUŽABNIK BOŽJEGA USMILJENJA, GLASNIK MARIJINEGA SPOROČILA († 2012)
DUHOVNIK, PISATELJ in ZGODOVINAR (* 1879)
SKLADATELJ, UGLASBIL ŽUPANČIČEVE PESMI (* 1870))