Avtor: Marko

LETA 1737 ROJEN MIKLOŠ KUZMIČ

DUHOVNIK, PISATELJ, PREVAJALEC, NARODNI BUDITELJ († 1804)

“Kdo je ohranjal ter budil narodno zavest v pokrajini med Muro in Rabo? Zanemarjeni kmečki domovi s slovensko govorico, ki jo je teden za tednom utrjevala Cerkev s slovensko molitvijo in pesmijo, pridigo, od 18. stoletja pa dajala ljudem v roke tudi nabožne, pozneje celo poučne in zabavne knjige v njihovem narečju… Ko bi bilo ljudstvo vsa stoletja prepuščeno samo sebi in ne zavednim, skoro edinim med njimi delujočim izobražencem – duhovnikom, bi danes Prekmurje ne bilo v Sloveniji.” Tako je zapisal dr. Vilko Novak, najboljši poznavalec prekmurskega slovstva, ob 250-letnici rojstva Mikloša Küzmiča, katoliškega nabožnega pisatelja. Najbolj razširjeni knjigi izpod “zlatega” peresa Mikloša Kuzmiča sta bili Szveti evangelyomi in Kniga molitvena; evangelije so do leta 1920 še trinajstkrat ponatisnili, Kniga molitvena pa je doživela kar sedemindvajset ponatisov! Jože Zadravec, sin Slovenske okrogline, je zapisal: “Ob nedeljah in praznikih – ‘na vse nedelne i svetešnje dni’ – so prekmurski in ‘ogrski’ (porabski) verniki nad 150 let poslušali glavne dele evangelijev v Kuzmičevi besedi ter tako ohranjali od svojih dedkov in babic podedovano besedo.”

več:
ČUK, Silvester. Mikloš Küzmič. (Obletnica meseca). Ognjišče, 2004, leto 40, št. 4, str. 70-71.

 

LETA 1858 ROJEN CHARLES DE FOUCAULD

REDOVNIK – JEZUSOV MALI BRAT, MUČENEC ZA VERO, BLAŽENI († 1916)

“Moj poklic je kar najpopolneje posnemati našega Gospoda Jezusa Kristusa v njegovem skritem življenju v Nazaretu,” je zapisal Charles da Foucauld, ki se je podpisoval “Jezusov mali brat Karel”. Bil je francoski častnik, daleč od Boga. Leta 1886 je odkril Boga in mu posvetil vse svoje življenje in postal začetnik redovne skupnosti Jezusovih malih bratov. Leta 2005 je bil razglašen za blaženega.

… več o njem v rubriki pričevanje 12_2001  in v rubriki pričevalec evangelija 12_2011

nekaj njegovih misli

+ “Če pšenično zrno ne umrje, ne obrodi nič…” Jezus ne odreši sve­ta s svojimi božanskimi besedami, ne s svojimi čudeži, ne z dobri­mi deli, temveč s križem; najrodovitnejša ura Njegovega življenja je ura največjega ponižanja, izničenja, ura, ko je najbolj potop­ljen v trpljenje in ponižanje…

+ V vsaki stvari se vprašaj: “Kaj bi napravil naš Gospod?” in tisto napravi. To je tvoje edino pravilo, a tvoje absolutno pravilo.

+ Najboljša molitev je tista, ki je v njej največ ljubezni. Tem boljša je, čim bolj so pogledi duše prežeti z ljubeznijo, čim než­neje, čim bolj ljubeče se duša zadržuje pred svojim Bogom.

+ Če smo polni Jezusa, smo polni ljubezni. Ljubezen je najmočnejše sredstvo, da vzbudimo ljubezen. Ljubiti je najmočnejše sredstvo, da postanemo ljubljeni.

+ Trpeti za tistega, ki ga ljubiš, je najbolj prepričljiva pot, da dokažeš ljubezen… In večje ko je trpljenje, bolj prepričljiv je dokaz, kako globoka je ljubezen, ki jo izpričujemo.

+ Naj se zgodi kar koli: če sem dober, bo moj mimohod po tej zemlji za duše koristen. Če pa sem slab ali povprečen, bom morda veliko delal, toda po mojih rokah se ne bo izvršilo veliko dobrega.

+ Ljudje vere bomo, če bomo v vsakem človeku, za vsemi zagrinjali in videzom, videli nedopovedljivo sveto bitje – del Kristusovega telesa.

+ Kot milost moramo sprejeti sleherni trenutek življenja, z vsem, kar prinaša, srečo ali nesrečo, a križe še z večjo hvaležnostjo kakor ostalo: križi nas trgajo z zemlje in nas s tem priklepajo na Boga!

+ Jezus se najprej razodene pastirjem: božja luč, “prava luč”, raz­svetli duše po meri njihove čistosti, ne pa bistrine ali učenosti. Duša napravi toliko dobrega, kolikor je sveta, ne pa kolikor je učena in bistroumna.

 … več misli Charlesa de Foucaulda

 

LETA 1862 ROJEN JOŽE KOMAC PAVER

gorski vodnik († 1932)

Že v mladosti znan kot eden najdrznejših divjih lovcev in poklicni vodnik nemško-avstrijskega planinskega društva. Ker je bil preveč slovensko zaveden so ga leta 1914 izključili iz vrst vodnikov. Znan je po številnih izjemnih vzponih (zimski Jalovec, Poliški Špik – Montaž …), leta 1908 je brez vrvi in druge opreme preplezal severno steno Triglava. V Julijce je vodil znane planince, tudi Kugyja, ki ga je imenoval »divji Joža. Zelo dobro je poznal Julijske Alpe in odkril je veliko planinskih poti.

spomini dr. Henrika Tume

Jožef Komac Pavr je brez drugega najboljši slovenski vodnik. Ne le, da pozna poleg Ojcingerja v Zajzeri vso hribolasko tehniko, ampak je izboren iskalec potov tudi po popolnoma neznanem terenu in je jako inteligenten. Ako je sploh mogoče dobiti pristop ali prehod, ga najde in kot drzni divji lovec izza mladih let zasledi še tako neznaten gamsov sled. Kamor pride gams, prideva tudi s Pavrom.

 

LETA 1890 ROJENA AGATHA CHRISTIE

ANGLEŠKA PISATELJICA (†1976)

Rodila se je kot Agatha Mary Clarissa Miller, ameriškemu borznemu posredniku in hčeri britanskega vojaškega kapitana, ki jo je spodbujala k pisanju. Pred prvo sv. vojno se je poročila, delala v bolnišnici, po vojni v farmaciji … Njen prvi zakon je propadel, leta 1930 se je drugič poročila z arheologom Mallowanom, s katerim je veliko potovala in to ji je bil navdih za številne romane, ki so se dogajali na Bližnjem vzhodu … V njenih kriminalnih romanih primere rešujeta tudi Hercule Poirot (nastopa v 33 romanih) in Miss Marple. V svojem življenju je Agatha Christie napisala 80 kriminalk, njene knjige pa so prevedene v več jezikov kot dela njenega slavnega rojaka Williama Shakespeara. Poleg romanov je napisala tudi več kot 150 kratkih zgodb, ki so bile deloma objavljene v revijah, pozneje tudi v knjigah …

V Ognjišču je bilo v rubriki Priporočamo, berite v petdesetih letih objavljeno tudi šest (6) ocen njenih knjig. Prvi je bil v julijski številki 1975 predstavljen njen roman Mož v rjavi obleki. Takole piše o pisateljici urednik rubrike Silvester Čuk, ki knjige v Ognjišču predstavlja že od januarja 1967: Detektivske zgodbe angleške pisateljice Agathe Christie, ki je dočakala častitljivo starost, imajo poseben čar. Bralce pritegne njen način pripovedovanja, ki je kramljajoč in poln duhovitih domislic (na ta način stara Agatha pove prenekatero življenjsko modrost), osvoji pa ga tudi napeto dogajanje. Na lov za raznimi kriminalnimi tipi ona navadno ne pošilja kakšnih policijskih inšpektorjev in podobnih profesionalcev, ampak preproste ljudi, pogosto ženske, ki so na videz krhka in manj sposobna bitja, dejansko pa so odločne in brez strahu, podjetne in bistre … S priznanjem ženski bistrosti in žilavosti je Agatha Christie veliko naredila tudi za emancipacijo svojih vrstnic.

 

LETA 1910 ROJEN VIKTOR SMOLEJ

LITERARNI ZGODOVINAR, KRITIK, PREVAJALEC IZ SLOVANSKIH JEZIKOV († 1992)

Na današnji dan se je v Prvačini na Goriškem rodil literarni zgodovinar in kritik, ki se je uveljavil kot odličen prevajalec iz slovanskih jezikov (češčine, slovaščine, lužiške srbščine). Po končanem študiju slavistike v Ljubljani se je izpopolnjeval v Bratislavi. Napisal je Slovenski dramski leksikon, sodeloval pri Zgodovini slovenskega slovstva ter sestavil Slovaško-slovenski in Slovensko-slovaški slovar.

 

LETA 1937 ROJEN IN 1993 UMRL GIUSEPPE PUGLISI

ITALIJANSKI DUHOVNIK, MUČENEC ZA VERO, BLAŽENI († 1993)

»Prosimo Gospoda, da spreobrne srca teh ljudi. Ne smejo delati tega! Ne smejo, bratje, delati iz nas sužnjev!« S temi besedami se je papež Frančišek pri opoldanski molitvi angelskega češčenja v nedeljo, 26. maja 2013, spomnil prvega mučenca mafije, tajne kriminalne organizacije, ki je zelo močna na Siciliji. Ta mučenec je duhovnik Giuseppe (Pino) Puglisi, ki se je trudil z vzgojnim delom in oznanjevanjem presekati lovke te hobotnice; zaradi tega je bil umorjen in sicer prav na svoj 56. rojstni dan. Puglisi je bil vzoren duhovnik, ki se je posebej posvečal mladim. Vzgajal jih je po evangeliju in tako odvračal od zgrešenega način življenja, zato ga je mafija skušala premagati s tem da ga je umorila. Dejansko pa je on izšel kot zmagovalec z vstalim Kristusom. Mislim, na tolikšno trpljenje mož in žena pa tudi otrok, ki jih številne mafije zlorabljajo, jih prisilijo, da vršijo dela, ki jih napravljajo za sužnje … Za temi izrabljanji, za tem zasužnjevanjem se skriva mafija.

… več o njem preberite v rubriki pričevanje 07_2013

 

LETA 1963 UMRL RUDOLF BADJURA

PRVI SLO UČITELJ SMUČANJA, ORGANIZATOR PLANINSTVA IN POTOPISEC (* 1881)

V Litiji rojen slovenski alpinist in pisatelj Rudolf Badjura je bil prvi slovenski učitelj smučanja, organizator planinstva in potopisec. Napisal je prve slovenske turistične in planinske vodnike, med drugim: Na Triglav (1913), Vodić kroz jugoslovenske Alpe (Vodnik po jugoslovanskih Alpah, 1922), Pohorje (1924), Kozjakovo pogorje (1927), Zasavje (1928), Sto izletov po Dolenjskem, Gorenjskem in Notranjskem (1930), Izleti po Karavankah (1932) Zimski vodnik po Sloveniji (1934). Njegova je tudi prva slovenska smučarska knjiga Smučar (1924) in Smučarska terminologija (1921). Zbral je veliko krajevnih imen in jih obdelal v Ljudski geografiji (1953) ter o tem napisal še vrsto razprav. Kot član alpinističnega društva Dren si je prizadeval za razvoj alpinizma in smučanja.

 

LETA 1946 ROJEN MIHA DREVENŠEK

REDOVNIK MINORIT, MISIJONAR, ‘ČRNEC V BELI KOŽI’ († 2011)

V Zambiji je bil od januarja 1977. Kmalu po prihodu se je s kratkim pismom oglasil bralcem Ognjišča, ki so ga poznali kot kitarista in pevca ansambla Minores, katerega so sestavljali slovenski minoritski bogoslovci (deloval je v letih 1969-1973). Nedolgo zatem je prišlo njegovo drugo pismo, polno iskric in domislic, v katerem je med drugim zapisal: »Po mojem pismu, ki je bilo objavljeno v marčni številki letošnjega Ognjišča, sem prejel precej pošte. Mnogi me sprašujejo, kako se mlad človek lahko odpove glasbi in ‘blišču’ mestnega življenja ter sprejme nase ta ‘težki’ misijonski križ. Moj odgovor je zelo kratek: vse, kar človek dela, naj dela z veseljem, ljubeznijo in vero v srcu in noben križ ne bo težak, četudi se bo navidez zdel takšen. “Išči srečo drugih in svojo boš dobil za nameček”.« Po tem pravilu se je ravnal vse življenje. Po apostola Pavla, ki je postal ‘vsem vse’, je pater Miha postal črnec med črnci: imenovali so ga ‘črnec v beli koži’. Po sedmih letih misijonskega delovanja v Zambiji je prišel ‘na dopust’ v domovino. Ob misijonski nedelji oktobra leta 1984 smo ga predstavili kot ‘gosta meseca’. Naš urednik Franc Bole je pogovor z njim začel z vzklikom: »Miha, saj si že pravi Afričan!«, Miha pa je lepo odgovoril: »Po obrazu še ne, pač pa po duši.« Svojo ‘misijonsko domovino’ je tako vzljubil, da je želel tam dočakati dan vstajenja.

… več o njem v rubriki pričevanje 12_2011  in v zapisu v rubriki verski film 09_2014

nekaj njegovih misli:

Vse, kar človek dela, naj dela z veseljem, ljubeznijo in vero v srcu in noben križ ne bo težak, četudi se bo navidez zdel takšen. “Išči srečo drugih in svojo boš dobil za nameček.

 Pišite, komponirajte, rišite, ustvarjajte …, ker bo to naredilo vaše življenje čudovito. Ne objokujmo katastrof in težav, ki nas doletijo v življenju. Raje se veselimo čudovitih stvari.

 

LETA 1965 UMRL JANEZ KMET

DUHOVNIK in PISATELJ (* 1917)

Janez Kmet, sin Suhe krajine, je prijel za pero že kot dijak škofijske klasične gimnazije v Šentvidu in kot bogoslovec. Kratko prozo je objavljal v raznih katoliških listih. Po novi maši leta 1943 je bil dlje časa na svojem domu in takrat je napisal svoje najdaljše delo, povest Nove brazde. V letih 1947–1965, ko je bil župnik v Ajdovcu pri Žužemberku, je napisal več črtic za mohorski koledar. V njih je zelo rad opisoval kmečke posebneže. Leta 1964 je pri Mohorjevi družbi izšla njegova večerniška povest Dom pod Borštom.

 

LETA 1987 UMRL MITJA ŠARABON

PESNIK IN PREVAJALEC (* 1922)

Šole vseh stopenj je obiskoval v rojstni Ljubljani, slavistike pa ni končal zaradi vojne. Opravljal je razna pisarniška dela. Bil je zelo nadarjen in ustvarjalen pesnik. Leta 1944 je izdal pesniški zbirki Bolečina in Nema radost. Zaradi sodelovanja pri zborniku Zimske pomoči je bil po vojni zapostavljen. Šarabon je med slovenskimi pesniki napisal največ sonetov. Njegova posebnost so sonetni venci. Višek njegovega pesniškega ustvarjanja je Sonetni venec sonetnih vencev (225 sonetov), izšel v samozaložbi (1970).

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1321 UMRL DANTE ALIGHIERI

FLORENTINSKI (ITALIJANSKI) PESNIK (* 1265)

Dante Alighieri, po rodu Firenčan, velja za največjega italijanskega in evropskega srednjeveškega pesnika. Nesmrtno slavo si je pridobil s svojo Božansko komedijo (1307–1313). To je alegorična pripoved o pesnikovem vizionarnem potovanju skozi Pekel, Vice in Nebesa, na katerem sta mu voditelja Vergil (alegorija razuma) in Beatrice (simbol božje milosti); sestavljena je iz treh delov s po 33 spevi. Zahtevno pesnitev je v izklesano slovensko besedo prelil pesnik in pisatelj Andrej Capuder (1972).

več:
ČUK, Silvester. Nesmrtni Dante. (Priloga). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 9, str. 44-49

nekaj Dantejevih misli:

• Devica, Mati, hči, prelepa / in kot nihče ponižna in visoka, / obljuba davna božjega si sklepa. / Beseda za svoj dom je nje otroka.
  
• Ogleduj si Marijin obraz, ki je najbolj podoben Kristusovemu. Le ta te more pripraviti, da boš videl Kristusa.
  
• Tri stvari so nam ostale iz raja: zvezde, cvetlice in otroci.
  
• Kaj znanosti uče človeka? / Bolj je razvita stvar, bolj čuti srečo, / pa tudi bolj trpljenje jo useka.

 

LETA 1737 ROJEN MICHAEL HAYDN

AVSTRIJ. SKLADATELJ, AVTOR ZAHVALNE PESMI († 1806)

Ob koncu leta in raznih slovesnostih zapojemo Zahvalno pesem. Njen mogočni napev, ki izpoveduje to, kar ob zahvali čutimo, je po navdihu zapisal avstrijski skladatelj Michael Haydn. Glasbene osnove je dobil v deškem zboru dunajske stolnice sv. Štefana. Kot zrel glasbenik je postal Mozartov naslednik kot dvorni organist. Večino svojih del je posvetil cerkveni glasbi: zložil je 32 latinskih maš in številne druge bogoslužne speve. – Slovensko besedilo zahvalne pesmi (Hvala večnemu Bogu) je napisal Blaž Potočnik, župnik v Šentvidu nad Ljubljano.

 

LETA 1760 ROJEN LUIGI CHERUBINI

ITALIJANSKO-FRANCOSKI SKLADATELJ PRILJUBLJENIH OPER († 1842)

Italijanski skladatelj Luigi Cherubini je dve tretjini svojega življenja deloval v Parizu, kjer je postal ena najslavnejših glasbenih osebnosti. Napisal je veliko oper, ki so bile zelo priljubljene po vsej Evropi, toda nobena od njih ni preživela do danes. V pozabo ni utonilo nekaj uvertur v njegove opere (Anakreon, Vodar).

  

LETA 1840 SPLAVILI PRVO REČNO LADJO (PARNIK) NA LJUBLJANICI

Ladja se je imenovala Nadvojvoda Ivan in je plula med Ljubljano in Vrhniko. Za to pot je porabila samo 2 uri in 45 minut, kar je pomenilo pravo revolucijo, saj so čolnarji za to pot doslej porabili 8 do 10 ur. Dolga je bila 28 m, široka štiri, plula pa je osem kilometrov na uro. Parnik ni imel velike sreče, saj proga ni bila rentabilna, zaradi nesreč se ljudje niso hoteli več voziti, zato je prinašala izgubo, in so jo zato prodali na Vrbsko jezero.

 

LETA 1849 ROJEN IVAN PETROVIČ PAVLOV

RUSKI FIZIOLOG, NOBELOVEC 1904 († 1936)

Preučeval je dražljaje in reakcije. Pes navadno reagira na hrano tako, da začne točiti sline. Pavlov je pri poskusih zvonil psom, tik preden jim je dal hrano. Po večkratnih ponovitvah se je pes začel sliniti, ko je zaslišal zvonec.. S tem je dokazal, da je refleks slinjenja lahko pogojen in da je potemtakem mogoče na podoben način sprožiti tudi druge reflekse. Takšni reakciji pravimo pogojni ali Pavlov refleks

 

LETA 1850 ROJEN ANTON MAHNIČ

KRŠKI ŠKOF, TEOLOG, PESNIK, PISATELJ IN UREDNIK († 1920)

»Danes sem iz Apostolske nunciature v Zagrebu prejel pismo Kongregacije za zadeve svetnikov iz Rima, v katerem piše, da se krškemu škofu dovoli, da prične in vodi postopek beatifikacije in kanonizacije našega velikega škofa Antona Mahniča,« je 8. oktobra 2012 v zagrebški stolnici sporočil krški škof Valter Župan. Škof Mahnič je krško škofijo, ki obsega otoke Krk, Rab, del Paga, Cres, Lošinj, Ilovik, Susak, Unije ter Velike in Male Srakane, vodil v letih 1896 – 1920. Po letu pregnanstva v mestu Frascati pri Rimu se je vrnil na Krk, a zaradi zdravljenja je kmalu odšel v Zagreb, kjer je 14. decembra 1920 umrl v sluhu svetosti. 23. novembra 2002 so njegovo nestrohnjeno telo iz zagrebške cerkve sv. Frančiška Ksaverija prenesli v katedralo v Krku. Začetka postopka za uradno razglasitev njegovega svetništva se veselimo tudi mi, saj je raslo iz korenin slovenske vernosti, rodila ga je namreč kraška zemlja. V svojem zglednem življenju je vse presojal v luči razodete resnice, kar potrjuje tudi napis na spominski plošči v cerkvi njegove rojstne župnije Štanjel.

»Mož se mora držati načela. Pot načela je sicer ozka in težavna, pot načela je dolga, toda častna, zmagovita,« je zapisal Anton Mahnič v svojem listu Rimski katolik (1888–1896). Zaradi svoje nezlomljive načelnosti si je nakopal veliko nasprotnikov najprej na Slovenskem zaradi svojih ostrih sodb o ‘bolni’ književnosti in zahteve po ‘ločitvi duhov’, nazadnje pri fašistih na Krku, ko je branil pravico ljudi do materinega jezika. Kot zagovornik načel je bil trd kot kraška skala, toda imel je čuteče srce za ljudi v stiski.

… več o njem v rubriki pričevanje 12_2012 in rubriki obletnica meseca 12_2000

 

LETA 1853 ROJEN ALFONZ PAULIN

BOTANIK, AKADEMIK († 1942)

Sin oskrbnika graščine Turn pri Krškem, v šolo je hodil v Ljubljano in na gimnazijo v Novem mestu, v Gradcu je študiral prirodopis, matematiko in fiziko. Bil je učitelj na srednjih šolah v Ljubljani, postal vodja botaničnega vrta v Ljubljani, ki je pod njegovim vodstvom dosegel evropsko raven. Tudi sam je nabiral rastline po vsej Sloveniji in našel več kot dvesto dotlej neznanih vrst, ki jih je tudi uredil v svojem herbariju “Flora exiccata carniolica”, ki prinaša podatke o dva tisoč rastlinah. To je še danes zelo pomembno delo za študijo o rastlinstvu na slovenskem ozemlju.

 

LETA 1890 ROJEN FRAN RAMOVŠ

JEZIKOSLOVEC, NAREČJESLOVEC IN IMENOSLOVEC († 1952)

Leta 2001 smo dobili nov Slovenski pravopis, zelo debelo knjigo (1808 strani), ki pa za nujno “vsakdanjo rabo” tistih, ki pišejo, ni tako priročen in uporaben, kot so bili Slovenski pravopisi, pri katerih je sodeloval učeni jezikoslovec Fran Ramovš. Po prvi izdaji leta 1935 je izšlo več novih. “Ramovš je imel pri vseh izdajah vlogo organizatorja, urednika in vodnika. Odločal je zlasti o vsem tistem, kar je zadevalo izreko knjižnega jezika” (Rudolf Kolarič). Ponatis obsežne izdaje v letu 1962 je posvečen prav njemu ob desetletnici njegove prezgodnje smrti.

… več o njem preberite v obletnici meseca 09_2002

 

LETA 1916 ROJEN VILJEM SAVELLI

DUHOVNIK, MUČENEC († 1949)

Leta 1994 je pri Celjski Mohorjevi družbi izšla knjiga Palme mučeništva, v kateri je lazarist Anton Pust s sodelavci zbral pričevanja o duhovnikih, redovnikih, bogoslovcih in vernih laikih, ki bili med drugo svetovno vojno umorjeni zaradi zvestobe Bogu (120 duhovnikov, nad 60 bogoslovcev in 43 redovnih bratov). Med temi mučenci je bil tudi Viljem Savelli, rojen v Celju, ki je bil po vojni župnik v Koprivniku na Kočevskem, 29. februarja 1949 obsojen na smrt, 10. avgusta pa naj bi bil umorjen (datum ni zanesljiv, lahko tudi 30. junij).

 

LETA 1947 ROJEN BL. JERZY POPIELUSZKO

POLJSKI DUHOVNIK, MUČENEC, BLAŽENI († 1984)

“Če hočemo ostati duhovno svobodni ljudje, je treba živeti v resnici. Živeti v resnici, se pravi pričevati zanjo, jo priznavati ter se je zavedati vedno in povsod. Resnica je nespremenljiva. Resnice ni mogoče uničiti s takšno ali drugačno odločitvijo, s takšnim ali drugačnim ukazom … Pogumno pričevanje za resnico je pot, ki vodi naravnost v svobodo.” Te misli je povedal poljski duhovnik Jerzy Popieluszko med eno od svojih množično obiskanih “maš za domovino” v cerkvi sv. Stanislava Kostka v Varšavi vsako zadnjo nedeljo v mesecu v času, ko je general Jaruzelski na Poljskem razglasil vojno stanje. Zaradi svojega pogumnega pričevanja za resnico je bil tedanjim komunističnim oblastnikom trn v peti. Klicali so ga na zaslišanja, mu grozili, ga blatili po javnih medijih, med njegove najožje sodelavce so vrinili svoje vohune. Nič ga ni ustavilo. Do konca je ostal zvest svojemu duhovniškemu geslu: “Daroval sem se in se ne umaknem.” Te besede so bile z rdečimi črkami napisane nad oltarjem sredi Trga maršala Pilsudkega v Varšavi ob razglasitvi mučenca Jerzyja Popieluszka za blaženega, 6. junija 2010.

… več o njem preberite v rubriki pričevanje 07_2010

pripravlja Marko Čuk

LETA 1660 UMRL BERNARD DISTEL

SLOVENSKI MISIJONAR NA KITAJSKEM (*1623)

Doma iz Vipave, pri petnajstih je hudo zbolel in se zaobljubil, da bo življenje posvetil misijonom. Leta 1639 stopil v jezuitski kolegij na Dunaju in julija 1654 prispel v misijon v Isfahanu, tedanjem glavnem mestu perzijskega cesarstva. Toda spet so ga poklicali v Evropo in mu poverili zelo pomembno nalogo – najti varno kopensko pot iz Evrope do Kitajske – razmere na Kitajskem so bile namreč zrele za misijonarjenje. Z Distelom je šel na to dolgo raziskovalno pot tudi Johann Gruber, doma iz Linza. Najprej naj bo šla v Isfahan, od tam pa v Samarkand in v kitajsko provinco Gansu (do kitajskega zidu). Pot pa je bila v resnici bolj nevarna, morala sta tudi nekaj časa po morju, da sta prišla do Macaa ob južni kitajski obali, kjer sta ostala do leta 1659 in odpotovala v Beijing. Delala sta v astronomskem observatoriju, vendar je Distel na današnji dan 1660 umrl v kraju Jinan. Dragocena so njegova pisma, ki govorijo o tej poti in takratnih razmerah …

 

LETA 1773 UMRL ANTON JANŠA

SLIKAR IN ČEBELAR, UČITELJ ČEBELARSTVA NA DUNAJU (* 1734)

V družini Janša, po domače pri Kuharjevih, na Breznici na Gorenjskem je bilo devet otrok: pet fantov in tri dekleta. Janšev rod je bil vnet za čebelarstvo. Prvorojenec Anton (1734) je leta 1770 postal prvi cesarsko-kraljevi učitelj čebelarstva na Dunaju. Svoja spoznanja je objavil v dveh knjigah: Razprava o rojenju čebel in Popolni nauk o čebelarstvu. Bil je nadarjen tudi za slikarstvo: kot slikarja sta se uveljavila njegova brata Lovro (1743) in Valentin (1747).

… več o njem preberite v obletnici meseca 09_2003

o njem:

Po rebri za plotom je prišel mlad fant, Kuharjev Tonej: “Kaj imate res že roj?” “Saj vidiš,” se je pohvalil Vrbanek. “Kej imaš pa svetega Ambroža? Obljubiš, ne narediš. Pa bi rad prvi roj izročil v varstvo čebelarskega svetnika.” Tonej je prinesel izpod suknjiča končnico, ki je bil nanjo naslikal svetega Ambroža, kakor je obljubil Vrbanku. za matico, ki mu jo je bil pomladi odstopil: “De ne boste hudi name.” Oddal je končnico tako, da jo je moral mož šele obrniti, preden je mogel videti sliko. Začudil se je: “Ti pa znaš. Res znaš.” “Ne znam. Naučil bi se rad.” (Janez Jalen, Ovčar Marko)

“Čebele (od drugih bečele zavoljo bečanja ali njihovega šumenja in glasu tako imenovane) so vrsta muh, ustvarjene od Boga zato, da s svojo pridnostjo in neutrudnim delom previdijo in oskrbe človeka s potrebnim medom in voskom. Med vsemi od Boga ustvarjenimi stvarmi ali živalmi ni nobena za človeka tako pridna in koristna in manjše strežbe ali živeža ali stroškov potrebna stvar kakor čebela.” Tako je v svoji nemški knjigi Popolni nauk o čebelarstvu, ki ga je v naš jezik prestavil in s svojimi izkušnjami dopolnil Peter Pavel Glavar, zapisal Anton Janša, eden najboljših poznavalcev čebel vseh časov.

 

LETA 1819 ROJENA CLARA JOSEPHINE WIECK SCHUMANN

NEMŠKA PIANISTKA, SKLADATELJICA († 1896)

Oče Friedrich Wieck, zelo znan klavirski pedagog tistega časa, jo je že s petimi leti učil igrati klavir. Pri enajstih letih je imela svoj prvi samostojni nastop, nastopala je po evropskih prestolnicah in se poročila s skladateljem Robertom Schumannom in imela sta osem otrok. Po daljšem obdobju, ki ga je posvetila družini je spet koncertirala po Evropi, bila je predvsem izvrstna izvajalka Beethovnovih skladb, poleg igranja je tudi komponirala in poučevala glasbo na konservatoriju v Frankfurtu na Maini.

 

LETA 1861 ROJEN P. VENDELIN VOŠNJAK

SLOVENSKI IN HRVAŠKI SVETNIŠKI KANDIDAT, FRANČIŠKAN († 1933)

Frančiškan p. Vendelin Vošnjak se je rodil v slovenski družini v Konovem pri Velenju, toda vsa svoja redovniška leta je svetniško preživel na Hrvaškem. Škofijski proces za njegovo beatifikacijo, ki se je zaključil leta 1981, je potekal v Zagrebu, zato bo uradno hrvaški svetnik. Bil je obnovitelj frančiškanskega reda na Hrvaškem in ustanovitelj hrvaške frančiškanske province sv. Cirila in Metoda. “Svetnik je največja umetnina stvarstva. To je človeška duša na najvišji stopnji popolnosti. Vse naše prizadevanje mora biti usmerjeno v to, da bi to stopnjo popolnosti dosegli.” Tako je svojim redovnim sobratom, hrvaškim frančiškanom, polagal na srce p. Vendelin Vošnjak, ustanovitelj njihove province sv. Cirila in Metoda (1900). Svoje besede je potrjeval z zgledom svojega življenja in dosegel “junaško stopnjo kreposti”, kar je bilo potrjeno z dekretom rimske kongregacije za zadeve svetnikov, ki so ga prebrali 18. decembra 2000 ob navzočnosti papeža Janeza Pavla II. Z uradnim naslovom “božji služabnik” se naglo bliža oltarju.

… več o njem si preberite v pričevanju 03_2003

… nekaj njegovih razmišljanj:

+ Kristus Odrešenik hoče biti Odrešenik vseh ljudi v vseh časih do konca sveta. Kristus hoče po svoji Cerkvi vsem nakloniti mir, mir z Bogom, mir vesti.

+ O, ko bi grešniki pomislili, da je vendar bolje spovedati se svojih grehov osebno duhovniku, ki je dolžan o njih molčati, kot pa nemirno živeti, nesrečno umreti in se na sodni dan pred vsem svetom osramotiti, resnično ne bi bilo toliko slepih in nemih…

+ Molitev je tisto močno orožje, ki kristjanu vedno zagotavlja zmago nad vsakim sovražnikom, ki mu preprečuje pot v nebesa. Molitev je tisti močni kruh, ki nas krepi vse življenje na naši poti do gore Gospodove.

+ Molk je svetišče pravične duše, kjer stanuje Bog.

+ Večno življenje je hkrati večna molitev, nenehno pretakanje božjega bogastva v naše duše. To večno molitev moramo opravljati že v tej solzni dolini z vztrajno molitvijo.

+ Kakor v ogrevanem prostoru hitro zmanjkuje toplota, če se vrata pogosto odpirajo, tako uhaja ves dar pobožnosti, srce se izprazni in v duši ugasnejo dobre misli, če kdo veliko govori.

+ Bodite kot modre device, ki gredo ženinu naproti s prižganimi svetilkami. Da vam svetilke ne ugasnejo, jih vsak dan skrbno polnite z oljem pobožnega premišljevanja, ki vam bo vedno pokazalo pot, ki vodi v večno rešenje.

+ Vse naše vesolje ni nič drugega kot prečudovit odsev neizmernega božjega bistva. Vse vesolje nam kliče: bodite popolni! On je neskončna ljubezen, katere ne prenese najmanjše stvari, ki se ne bi skladala z njegovo sveto voljo.

+ Pred božjim veličastvom človek ne more biti nem in križem rok, ko pa ga glasno slavita nebo in zemlja.

+ Svetost je, da v vsem iščemo Boga, se vedno ravnamo po njegovi neizmerni resnici, lepoti in dobroti. Svetost je: hoditi za njim z ljubeznijo in s svetim strahom v srcu in s premagovanjem samega sebe.

+ Mislim, da bi človek, ki bi se ob branju življenjepisov svetnikov zamislil in se vprašal, kako sam živi, imel korist, ki so jo imeli mnogi, ko so brali življenje svetnikov.

 

LETA 1874 ROJEN ARNOLD SCHONBERG

AVSTRIJSKI SKLADATELJ DVANAJSTTONSKE GLASBE († 1951)

V mladih letih je oboževal velikega nemškega skladatelja Richarda Wagnerja. Pod njegovim vplivom je pri petindvajsetih letih napisal sekstet z naslovom Ozarjena noč. Kmalu pa je stopil na pot, ki ga je prek atonalnosti odvedla v dodekafonijo (dvanajsttonsko glasbo), ki ji je nasprotovala polovica glasbenega sveta in je osupnila drugo polovico, vendar pa je glasbi odprla nova obzorja in pokazala nove harmonske možnosti.

 

LETA 1891 ROJEN KAREL JAMNIK

DUHOVNIK, ADMINISTRATOR REŠKE ŠKOFIJE († 1949)

V letih pred prvo svetovno vojno je bilo v tržaško-koprski škofiji veliko pomanjkanje duhovnikov, zato so škofje vabili bogoslovce iz drugih škofij da pridejo študirat v Gorico in kot duhovniki delujejo v njihovi škofiji. Eden takih je bil Karel Jamnik, Dolenjec iz Velikih Lašč. V letih 1935–1949 je bil župnik in dekan v Trnovem pri Ilirski Bistrici. Leta 1947 je bil imenovan za apostolskega administratorja tedanje reške škofije (slovenskega in hrvaškega dela) z vsemi pravicami rezidencialnega škofa.

 

LETA 1905 ROJENA MIRA PREGELJ

SLIKARKA IN GRAFIČARKA († 1966)

Študij je z diplomo končala na slikarski akademiji v Zagrebu, in kot svobodna umetnica in članica slikarske skupine Četrta generacija živela v rodni Litiji. Slikala je po vzoru francoskih slikarjev, predvsem pokrajine, tihožitja, figure v krajini ali prostoru, baletne prizore, živali … Slikala je v olju, temperi in akvarelu … v grafiki se je ukvarjala z lesorezom in linorezom.

 

LETA 1909 ROJEN JOSIP KOROŠEC

ARHEOLOG IN PROFESOR († 1966)

V Pragi je doktoriral z disertacijo “Ljubljansko barje v prazgodovini” in bil od 1951 redni profesor za prazgodovinsko in staroslovansko arheologijo na filozofski fakulteti v Ljubljani. Ustanovil je staroslovansko stolico na arheološkem oddelku filozofske fakultete in je začetnik sekcije za arheologijo pri zgodovinskem inštitutu SAZU, ustanovitelj Arheološkega vestnika in njegov urednik. Josip Korošec je bil pomembna osebnost, slovensko arheologijo je po vojni postavil na nove temelje.

 

LETA 1923 UMRL MAKS PLETERŠNIK

JEZIKOSLOVEC IN SLOVAROPISEC (* 1840)

Maks Pleteršnik je avtor znamenitega Slovensko-nemškega slovarja v dveh debelih knjigah (1871 strani, I. del je izšel leta 1894, II. del pa 1895), ki je nekakšno ‘sveto pismo’ vseh, katerim je pri srcu slovenski jezik, eden glavnih izrazov naše narodne samobitnosti. Gradivo zanj so zbirali več kot sto let (Zois, Kumerdej, Linhart, Miklošič in drugi). Leta 1883 je uredniško delo odločno vzel v roke Pleteršnik in ga uspešno zaključil proti koncu leta 1892. To je temeljno delo slovenskega besedoslovja in jezikoslovja; iz njega so zajemali vsi, ki so se v 20. stoletju ukvarjali s slovenskim jezikom. Kraj njegovega rojstva in smrti pa so Pišece, gručasta vas na Bizeljskem, vinorodni pokrajini med vzhodnim robom posavskega hribovja in spodnjo Sotlo. Luč sveta je zagledal 3. decembra 1840; na svojem rojstnem domu, kjer je delovno preživljal pokoj, je tudi pričakal božjo deklo smrt, ki je prišla ponj 13. septembra 1923. Njegovi rojaki vedo, da profesor Maks pomeni na področju besedoslovja in jezikoslovja za Slovence prav toliko kot Prešeren v poeziji ali Cankar v prozi.

… več o njem preberite v obletnici meseca 09_1993

 

LETA 1947 UMRL ALBERT SIRK

SLIKAR MORJA IN MORNARJEV (* 1887)

Izšel je iz ribiške družine iz Sv. Križa pri Trstu; od leta 1908 do 1912 je bil v vojni mornarici, potem pa se je slikarsko šolal, da se je usposobil za učitelja risanja. V zgodovini slovenskega slikarstva je znan kot slikar morja, marin in mornarjev. Sprva je svoje morske pejsaže in ljudi postavil na domačo obalo, kasneje na dalmatinsko.

pripravlja Marko Čuk

LETA 1683 JAN SOBIESKI PORAZI TURKE PRED DUNAJEM

S tem odločilnim porazom pred Dunajem (Turki so ga oblegali od julija tega leta) je bilo konec turškega prodiranja v Srednjo Evropo. Poljska vojska pod poveljstvom kralja Jana Sobieskega jih je ob pomoči avstrijske vojske popolnoma porazila pred Dunajem in tako se je končalo dolgo obleganje habsburškega cesarstva. Z mirom v Sremskih Karlovcih so Habsburžani spet dobili Ogrsko, Banát, Slavonijo in Liko. Časnik Slovenski gospodar je leta 1933 (ob 250 letnici bitke) takole pisal: »Branilci Dunaja so se pod vodstvom Rudigerja Staremberškega in škofa Koloniča branili z največjim junaštvom. Odbili so vse turške napade. Dolgo pa ne bi mogli več vzdržati, ker so se njihove vrste jako razredčile in ker so bolezni in glad začeli zelo razsajati med njimi in dunajskimi prebivalci. Rakete, ki so se 11. septembra s stolpa cerkve sv. Štefana dvignile v zrak, so napovedale, da preti mestu največja nevarnost ter da je skrajni čas, da pride pomoč. In je prišla. Slavni poljski kralj Jan Sobieski je prišel z 20.000 vojaki ter se pridružil cesarskemu poveljniku ter Bavarcem in Saksoncem, ki so tudi prišli Dunaju na pomoč. V jutru 12. septembra — bila je nedelja— je bila na hribu sv. Leopolda pred Dunajem sv. maša, ki jo je daroval glavni propovednik vojne proti Turkom kapucinski pater Marko Avianski. Ministriral je sam poljski kralj. Po sv. maši je imel kralj nagovor na svoje vojake, v katerem jih je bodril ter rekel: »Bitka, ki jo bomo danes vojevali, ne velja samo rešitvi Dunaja, mar več tudi ohranitvi Poljske in rešitvi vsega krščanstva.« Boj je bil krvav. Turki so se krčevito upirali. Njihovi napori pa so bili zaman. Ob 4. uri popoldne so Turki omagali ter počeli bežati. V. neredu so zapustili tabor z velikanskim plenom, ki je prišel v roke zmagovalcem. Kralj Jan Sobieski je bil predmet velikih časti. Vse je drvelo k njemu, generali, vojaki in meščani, poljubljali so mu roke, objemali noge ter vzklikali: »Naš dobri kralj! Naš rešitelj!«

 

LETA 1739 ROJEN MIHAEL ZAGAJŠEK

DUHOVNIK, SLOVNIČAR, PISATELJ, PREVAJALEC († 1827)

V župniji Kalobje, nedaleč od Šentjurja pri Celju, je skoraj 50 let (1773–1820) kot duhovnik služboval Mihael Zagajšek, ki je deloval tudi slovstveno. Sestavil je nemško-slovenski slovar, ki je ostal v rokopisu, pač pa je bila leta 1791 natisnjena njegova Slovenska Grammatika, prva slovensko pisana slovnica slovenskega jezika. Iz njegove zapuščine je Anton Martin Slomšek dobil Kalobski rokopis, pesmarico z latinskim naslovom Liber cantionum Carniolicarum iz srede 17. stoletja, ki vsebuje 45 cerkvenih pesmi in druga besedila.

 

LETA 1798 ROJEN JOVAN VESEL KOSESKI

GLAVNI PESNIK BLEIWEISOVIH NOVIC († 1884)

Kmečki sin iz Kosez pri Moravčah, finančni uradnik, je svojo prvo pesem v slovenščini – sonet Potažva – objavil leta 1818. Spet se je oglasil leta 1844 z napihnjeno odo Slovenija cesarju Ferdinandu I. in postal prvi pesnik Bleiweisovih Novic in staroslovenskega kroga, katerega geslo je bilo “Vse za vero, dom, cesarja!”. Užival je nezasluženo slavo. Z Levstikovo kritiko in Stritarjevimi napadi ne njegovo neizvirnost in jezikovno prisiljenost je ugled Koseskega upadal. Tak je tudi jezik njegovih prevodov (Schillerja, Byrona).

več:
S. Čuk, Jovan Vesel Koseski (1798-1884): Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2018), 42-43.

njegovi verzi

• Naj žuga svet, gorijo naj puščave. / Vihar valove morja naj dervi, / Na zemljo tresk, po zraku grom verši, / Divjajo naj snežnikov goličave; / / Na puštinjah porušene planjave / Naj ljutih vojsk sirovi krik doní, / Pred njim, za njim nemili glad morí / Vekšaje strah raztrešnice kervave: // Ta tužni dol, te britke časne sanje,/ Nevihti cilj, zaupnem sercu lom, / Ni bitju tem, ni duhu mojmu stanje! // Čez groba noč beseda vedno sveta / Mi kaže tje – mi kaže krasni dom, / Moj stalni dom: veseli dom Očeta! (Potažba, 1852)
  
• Mi čvrsti Slovenci smo, gremo na boj / Za pravdo, za dom, za Cesarja, / Zakonu domačimu vitežki roj, / Protivnimu groza viharja. / Obraze bojari nam hrabrosti blesk, / Desnica, če vdari, razruši ko tresk. / Ude trum ločimo, / Grade naskočimo, / Tabor pred nami drobi se ko pesk. // Podravske, posavske planave so nas / Iz krepkiga jedra rodile / Neplažba, sloboda, premaga tačas / So tri rojenice nam bile. / Železo nam perva je dihnula v dlan, / Sloboda domovja naročila bran. / Zmaga le gledala, / Nekaj povedala, / Slišali boste, če bliža se dan. (Vojaška)

 

LETA 1865 ROJEN OTOKAR RYBAR

SLOVENSKI POLITIK IN DIPLOMAT ČEŠKEGA RODU († 1927)

Rojen v družini češkega inženirja in Slovenke v Postojni, kasneje so se preselili na Dunaj, kjer je Otokar obiskoval gimnazijo in študiral pravo. Bil je član Slovanskega pevskega društva in češkega Sokola, poročil se je s Slovenko in po doktoratu iz prava, je bil odvetnik v Trstu, kjer je deloval v političnem društvu Edinost in bil soustanovitelj Narodne delavske organizacije. Zelo dejaven in slovensko zaveden je bil tudi kot poslanec deželnega zbora v Trstu in poslanec državnega zbora na Dunaju. Leta 1911 je dosegel ponovitev ljudskega štetja za Trst in Gorico (glede jezika – našteli so 24.971 Slovencev več). Sodeloval je pri sestavi Majniške deklaracije, veliko govoril na zborovanjih, deloval pri Tržaški posojilnici in hranilnici, …) Narodnem domu ter Sokolu. Po prvi svetovni vojni je bil delegat Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev na mirovni konferenci v Parizu ter pisec različnih mednarodnih sporazumov oziroma konvencij.

 

LETA 1894 ROJEN ANTON JOBST

SKLADATELJ, ORGANIST IN PEDAGOG († 1981)

Doma z Brda pri Šmôhorju v Ziljski dolini. Glasbeno nadarjenega so poslali na orglarsko šolo v Ljubljano, kjer se je po končani šoli še izpopolnjeval pod mentorstvom skladatelja Stanka Premrla v orgelski igri, klavirju in teoriji glasbe, nekaj časa je namesto obolelega skladatelja igral tudi v ljubljanski stolnici. Leta 1912 , je žirovski župnik zaprosil profesorja Premrla, naj mu pošlje sposobnega organista (Žiri so se pripravljale na posvetitev nove farne cerkve). Tako je postal organist v Žireh, potem pa je bil poklican k vojakom, vendar se je vrnil med Žirovce. Več rodov je popeljal v svet glasbe, vodil je vse zbore v župniji, bil je kapelnik pihalne godbe in glasbeni učitelj na žirovski osnovni šoli in nižji gimnaziji, po letu 1970 tudi učitelj klavirja na žirovski glasbeni šoli. Bil je izredno plodovit skladatelj, napisal je več kot petsto skladb: dvanajst maš, najbolj je znana Bog na svoj rod se ozri, adventna Milo nekdaj rod človeški, postna Tam na vrtu Oljske gore, velikonočna Ta dan je naredil Gospod, darovanjska Prinašamo, Gospod, med Marijinimi pa je najbolj poznana Ljubečih src pozdravi.

 

LETA 1894 ROJEN VENČESLAV MARIJA VRTOVEC

VOJ. PILOT, JEZUITSKI DUHOVNIK, NABOŽNI PISATELJ († 1988)

Zibelka mu je tekla v kmečki družini v Velikih Žabljah pri Ajdovščini. Po osnovni šoli je šolanje nadaljeval na gimnaziji v Gorici. Med prvo svetovno vojno je bil mobiliziran, konec leta 1916 je v Novem mestu končal šolo za letalske opazovalce. Do maja 1917, ko je bil ranjen, je na območju soške fronte opravil več kot 80 izvidniških poletov. Po vojni je vstopil v jezuitski red in bil po študiju v raznih krajih leta 1920 posvečen. V Ljubljani je prevzel skrb za Marijine družbe, predvsem dijaške. Zanje je pisal članke v glasilu Naša zvezda.

 

LETA 1913 ROJEN JESSE OWENS

AMERIŠKI ATLET († 1980)

Ameriški temnopolti atlet s pravim imenom James Cleveland Owens, je bil rojen v številni družini, ki se je težko preživljala. S priložnostnimi deli si je zaslužil denar za šolanje na tehnični šoli v Clevelandu in kasneje na državni univerzi v Ohiu. Že v času študija so opazili njegovo nadarjenost za tek in na tekmovanjih je dosegal izvrstne rezultate. Posvetil se je treningu in leta 1935 je izenačil svetovni rekord na 100 jardov in postavil nove svetovne rekorde na 220 jardov, na 220 jardov z ovirami ter v skoku v daljavo (rekord 8,13 m je zdržal 25 let). Na olimpijskih igrah leta 1936 v Berlinu je osvojil štiri zlate medalje: v tekih na 100 metrov (izenačil je olimpijski rekord) na 200 metrov (postavil je nov olimpijski in svetovni rekord), v skoku v daljavo (nov olimpijski rekord) ter v štafeti 4 x 100 metrov – tudi to je bil olimpijski in svetovni rekord. Prav na teh igrah je s svojimi zmagami najbolj porazil diktatorja Hitlerja, ki je hotel, da bi se na igrah uveljavila njegova teorija o večvrednosti bele arijske rase (ker se ni hotel rokovati s temnopoltim zmagovalcem, ni prišel na podelitev kolajn).

 

LETA 1967 UMRL VLADIMIR BARTOL

PISATELJ IN DRAMATIK (* 1903)

»Pisatelj ni toliko tisti, ki je jezikovno nadarjen, ki piše že od začetka lep in tekoč jezik, marveč predvsem tisti, ki ima kaj povedati. Kdor je nabit z notranjim življenjem, kogar silijo fantazija in močni čustveni pretresi, da se izpoveduje; kdor ima nepremagljivo strast, da oblikuje, kar se je v njem tehtnega, pomembnega in enkratnega (izvirnega) nakopičilo ter strnilo v vizualne, slišne in miselne podobe; samo ta, ki ima notranje bogastvo, ki sili in terja, da pride na dan, more postati pisatelj.« Tako je svoje gledanje na pisateljski poklic izpovedal Vladimir Bartol, ki je s svojimi prvimi spisi spravil slovensko kritiko v začudenje in zadrego. Še po zgodnji smrti je veljal za ‘problematičnega pisatelja’. Že od začetka je kazal nagnjenje k eksotiki, ki diha tudi iz njegovega ‘življenjskega teksta’ – romana Alamut. Njegovo življenje in delo veliko bolje razumemo, če vzamemo v roke njegove nadvse bogate in zanimive spomine Mladost pri Svetem Ivanu, ki so nastajali v letih 1955–1956 in so v letih 2003–2006 izšli v treh zajetnih knjigah.

… več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2013) 2

njegova misel:

• Kdor deluje javno in veruje v svoj poklic, v svoje poslanstvo, je dolžan vztrajati, pa čeprav bi letele vanj strele od vseh strani.
  
• Če so na svetu čudeži, potem je gotovo eden od največjih med temi prva ljubezen… Prva ljubezen udari v mladostnika kakor strela z jasnega neba.

 

LETA 2009 UMRLA MINKA KORENČAN

PESNICA (* 1920)

Pred 45 leti, septembra 1975, sta bili v Ognjišču objavljeni dve pesmi Minke Korenčan, v naslednjih letnikih (do 1984) je strani našega mesečnika obogatilo 70 njenih pesmi, ki so molitve, meditacije. Pesniti je začela pri petdesetih letih, njena prva pesniška zbirka Pesmi pa je izšla šele leta 1988, sledilo jih je še šest. Po poklicu je bila zavarovalniška uslužbenka. Ni mogla uresničiti svojih sanj: postati operna pevka, ker je pri kirurškem zdravljenju ščitnice prišlo do ohromitve v grlu in izgubila je glas.

več:

 S. Čuk, Pesnica Minka Korenčan: Rojena v petdesetih letih: Štirideset mladih let, v Ognjišče 10 (2005), 14.

nekaj njenih verzov

• Ti veš, / moj Bog, / zakaj smem / hoditi / v svetlobi / Tvojih bridkosti.
• Bodimo rože, ki drugim cveto, / bodimo pesmi, ki drugim pojo, / bodimo reka, ki drugim teče, / bodimo besede, ki drugim govore.
• Vse izveš / na sveti stezi, / onstran črk in besed, / kjer je mesec vrtnar / noči / in rastejo dnevi / drugačne lepote, / vse izveš / na pragu smrti, / v rodovitni bolečini / srca.
• Človek, / dlje glej / moj obraz, / da boš videl / lesk / svojega bivanja, / svoj nasmeh, / svoje nežnosti, / da boš videl / pretresljivo radost / skupne poti.
• Človek, / bil si / moj angel, / razpel si / šotor tolažbe, / natrgal si mi / najlepših rož / in me dvignil / iz prepada / žalosti
  k večnemu / veselju, / ko je čas / postajal / tih, / ko je skrivnost / smrti / preplavljala / bregove.
• Bog, / prihajaš, / vedno prihajaš, / ko ura / bije / samoti večera, / ko je glas srca / najsvetlejši / in so zvezde / najčistejše, / prihajaš, / vedno prihajaš / v sveta pristanišča / moje ljubezni.
• Ostati v tišini časa / in od blizu gledati / lepote zemlje / in vesolja; / od blizu / prisluhniti / šumenju vetra / in šelestenju ptic / na obali sonca, / ostati / v tišini časa / in od blizu / slutiti / tihe in glasne / in neizrekljive / skrivnosti.

 

LETA 2011 UMRL ALEKSANDER LAJOVIC

SKLADATELJ IN GLASBENI PEDAGOG (* 1920)

Rodil se je na Češkem, glasbeno se e šolal v Ljubljani, kjer je deloval njegov stric, odlični skladatelj Anton Lajovic. Od leta 1952 je živel in ustvarjal v Mariboru. Med njegova najboljša dela spadajo samospevi in zbori, predvsem na besedila Alojza Gradnika in drugih slovenskih in tujih pesnikov. Poleg skladateljskega del je bil skoraj trideset let učitelj na Srednji glasbeni in baletni šoli Maribor, nato pa tudi profesor na Oddelku za glasbeno pedagogiko mariborske Pedagoške fakultete.

iskalec in zbiralec Marko Čuk