Avtor: Marko

LETA 1663 UMRL SV. JOŽEF KUPERTINSKI

ZAVETNIK ŠTUDENTOV IN VESOLJCEV (* 1603)

Ko je ta nenavadni svetnik umrl, je bilo njegovo ime znano po vsej tedanji Evropi. Kot otrok je bil prava ‘nesreča’: bil je silno trde glave in z muko se je naučil za silo brati in pisati. Bog pa mu je naklonil izredne mistične darove: pogosto se je zamaknil, se dvignil s tal ter obstal ali krožil v zraku več minut, zato so ga za svojega zavetnika izbrali vesoljci. Študenti se mu (zaradi njegove trde glave) priporočajo pred posebno težkimi izpiti.

več o svetniku v rubriki pričevalec evangelija 09_2011

njegova misel:

• Duša je kakor kraljica, telesni čuti pa njene služabnice. Ko vstopi duša v kraljevo sobo, ostanejo čuti zunaj, noben gib jih ne premakne. Duša sama pa popolnoma počiva v posesti svojega Stvarnika.

 

LETA 1837 ROJEN MIHAEL VOŠNJAK

GOSPODARSTVENIK, POLITIK († 1920)

Oče slovenskega bančništva, je leta 1881 ustanovil Celjsko posojilnico in pomagal pri ustanavljanju hranilnic in posojilnic tudi drugod, ter jih povezal v Zvezo posojilnic, ki je kasneje zajela vse Slovenske hranilnice in posojilnice. Bil je tudi poslanec za kmečki okraj Celje v štajerskem deželnem zboru v Gradcu in državnem zboru na Dunaju. Na njegovo pobudo. Uspel je doseči, da so zgradili železniško povezavo med Celjem in Velenjem, in izgradnjo slovenske gimnazije v Celju. Z bratom Josipom pa sta bila med najpomembnejšimi borci za slovenstvo v času Avstro-Ogrske monarhije.

 

LETA 1869 UMRL ANTON JANEŽIČ

LITERARNI ZGODOVINAR, SLAVIST, SLOVNIČAR, SLOVAROPISEC, UREDNIK (* 1828)

“Imel je na skrbi slovensko slovnico, slovenski pouk, slovensko slov­stvo in Mohorjevo družbo,” je zapisano na spominski plošči, ki so jo v lopi cerkve v Sv. Jakobu v Rožu odkrili Antonu Janežiču ob 150-letnici njegovega rojstva (1978). Tega vsestransko delavnega moža, ki je doča­kal le dobrih 40 let, literarni zgodovinar Anton Slodnjak imenuje “vzor slovenskega kulturnega delavca”.

… več o njem v rubriki obletnica meseca 12_1998

 

LETA 1878 ROJEN LAMBERT EHRLICH

DUHOVNIK, TEOLOG, OČE SLOVENSKE MISIJOLOGIJE IN POLITIK († 1942)

Eden od predmetov na teološki fakulteti je misijologija, veda o misijonskem delovanju Cerkve. Utemeljitelj misijologije na teološki fakulteti univerze v Ljubljani (1922) je bil dr. Lambert Ehrlich, mednarodno priznan strokovnjak na področju primerjalnega veroslovja. Bil je vzgojitelj akademske mladine in bil trn v peti komunistom, zato je 26. maja 1942 padel pod streli najetega morilca.

več:
S. Čuk, Lambert Ehrlich: Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (1992), 24-25.
B. Rustja; M. Erjavec, Lambert Ehrlich: Slovenski svetniški kandidati, v: Ognjišče 5 (2023), 99.
G. Čušin, Dragi moji: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 5 (2023), 98.

nekaj njegovih misli:

• Življenje in zgodovina se nikdar ne ustavita. Vsi smo ju dolžni vedno sproti na novo začenjati. Tako nam je zaukazano od zgoraj.
  
• “… Slovenija mora biti mejnik, ki druži in veže jug s severom in vzhod z zahodom. Sama ne sme biti ne eno ne drugo ne tretje. Ostati mora mejnik, ki druži kakor Svete Višarje. To je božja volja! To nalogo bo mogla Slovenija izpolnjevati samo v svobodi, ne pod gospodarjem, ki bi sedel bodisi na jugu ali na severu, na vzhodu ali na zahodu. Božja volja je, da mi vsi za to svobodo delamo, in božji volji se ne sme nihče izmikati …” (iz pridige študentom 1933)

o njem:

• »Navdih za svoje preroške vizije je črpal prav iz romanj na to sveto goro, kjer so se v stoletjih srečevali in se med seboj bogatili trije evropski svetovi: germanski, romanski in slovanski… Svet pod Višarjami, nad katerim je bedela Mati Božja višarska je morda edini nedotak­njen otok v krvavem morju revolucije. Čeprav je svet pod Višarjami ostal zunaj meja slovenske države, pa z rojaki pod Višarjami zdaj živimo v isti državni zvezi. Ne ločijo nas karavle in carine, ne mejniki in državne meje. Nasprotno, mejniki, kot je višarska cerkev, kjer so iskali uteho naši očetje, kjer so molile slovenske, furlanske in tirolske matere, nas danes povezujejo. Ehrlichove besede, ki so zvenele v njegovem času kot utopija, so postale stvarnost. Revolucionarne parole, pod njihovo masko so namišljeni heroji pobijali in morili svoje žrtve, pa so romale na odpad«. (dr. Kajetan Gantar na Višarjah 2006)
• Bil je človek globoke vere, sposobnosti, vrlin in poklicev ter neutrudni delovalec na področjih, ki se jih je lotil. Bil je duhovnik, profesor, vzgojitelj, znanstvenik, misijonar, delegat in organizator, mučenec in svetnik. Njegova vztrajnost, optimizem, dobrota, razgledanost in pogum so se močno zapisali v srca in spomin njegovih varovancev, prijateljev in znancev … (dr. Janez Juhant)

 

LETA 1908 ROJEN FRANCE CIGAN

DUHOVNIK, ZBOROVODJA IN ZBIRALEC LJUDSKIH PESMI († 1971)

“Imel je srce, polno ljubezni do mladih. Imel je srce, polno ljubezni do naše pesmi. Imel je srce, polno ljubezni do Boga. Svoje žive vere ni izpričeval samo z besedo, temveč v prvi vrsti z dejanjem, vse njegovo življenje je prevevala ta vera.” Tako je o dr. Francetu Ciganu, svojem duhovniškem sobratu in kolegu profesorju na Slovenski gimnaziji v Celovcu, ob njegovi smrti leta 1971 dejal dr. Janez Polanc. S temi besedami je povzel bistvo življenja in delovanja moža, ki je pri nas malo znan, ker je bil za časa komunizma zamolčan, po smrti pa celo krivično opljuvan. Vse te spletke so ga seveda bolele, toda on je mirno vršil svoje poslanstvo med našimi rojaki na Koroškem kot duhovnik, glasbenik in vzgojitelj. To troje razlaga zbornik o njem, ki ga je ob tridesetletnici njegove smrti izdala Krščanska kulturna zveza v Celovcu in vsebuje pričevanja mnogih, ki so ga poznali in so z njim sodelovali.

… več o njem preberite v obletnici meseca 09_2008

 

LETA 1912 ROJEN AVRELIJ LUKEŽIČ

MIZAR, SLIKAR, OBLIKOVALEC († 1980)

Rodil se je v Škednju (Trst) in pri očetu se je učil mizarskega poklica. Rad je slikal, toda ni bilo pogojev, da bi se likovno izšolal, izobraževal se je kot samouk, predvsem pa je veliko ustvarjal. Zelo je bil navezan na svoj rojstni kraj, zato je rad upodabljal motive iz tržaške okolice, predvsem pa kraško krajino. Imel je več samostojnih razstav in tudi skupinskih z drugimi tržaškimi umetniki. Po drugi svetovni vojni se je osamosvojil in specializiral za opremljanje stanovanj in sejemskih prireditev.

 

LETA 1961 UMRL DAG HAMMARSKJOELD

ŠVEDSKI EKONOMIST, PRAVNIK, DIPLOMAT, TRETJI GENERALNI SEKRETAR OZN, KRŠČANSKI MISTIK (* 1905)

“Morda se še spominjaš, da sem ti nekoč zaupal, da pišem dnevnik in da ti ga bom mogoče pokazal. Pisati sem ga začel brez vsakršnega namena, da bi ga dal komu brati. Toda zadnji dogodki v zvezi z mano in vse to, kar je bilo o meni rečeno in napisano, je položaj popolnoma spremenilo. Ti zapiski so edini pristni vir za morebitno mojo podobo,” je zapisal Dag Hammarskjoeld, glavni tajnik Organizacije združenih narodov, v spremnem pismu, ko je prijatelju Belfrageju, švedskemu diplomatu, proti koncu leta 1960 poslal svoje dnevnike, ki odkrivajo njegovo bogato notranjost in vire, iz katerih je črpal moč, da je svojo zahtevno službo opravljal tako pošteno in nepristransko. Leta 1963, dve leti po njegovi smrti, so bili objavljeni v angleščini pod naslovom Markings (Zaznamovanja) in kmalu prevedeni v številne jezike.

več:
S. Čuk, Dag Hammarskjoeld: Glavni tajnik OZN – krščanski mistik: Pričevanje, v: Ognjišče 7 (2005), 22-23.

nekaj njegovih misli:

• Gospod, daj mi čisto srce, da te bom videl, / ponižno srce, da te bom poslušal, / srce, polno ljubezni, da ti bom služil, / zvesto srce, da bom bival pri tebi.
  
• Sem samo posoda. Pijača je od Boga. In Bog je tisti, ki je žejen.
  
• Najlepše, kar nas lahko v življenju doleti, je: popolnoma molčati in pustiti, da govori in deluje Bog.
  
• Tisti, ki je v sebi zaslišal klic, da izpolni neko nalogo, opravi določeno poslanstvo, bo imel samoto za obvezni delež.
  
• Vsak dan našega življenja smo pred izbiro: da trpimo, ker ljubimo, ali pa – kar je veliko hujše – ker ne ljubimo.
  
• Ti, ki si nad nami, / Ti, ki si eden izmed nas, / Ti, ki si tudi v nas, / daj, da bi te vsi videli – tudi v meni, / da ti pripravljam pot, / da se ti zahvaljujem za vse, kar mi prihaja nasproti. / Da pri tem ne pozabim na stisko drugih.
  več:

 

LETA 1990 UMRL MARJAN ROŽANC

PRIPOVEDNIK, DRAMATIK IN ESEJIST (* 1930)

Ljubljančan (Slape pri LJ in Zelena jama), si je najprej kruh služil v Kartonažni in kasneje kot litografski risar v tiskarni Ljudske pravice. Po vrnitvi od vojakov (tri leta in pol v zaporu v Beogradu) je začel pisati in objavljati. Pisal je družbeno kritično in bil zaradi pisanja večkrat na sodiščih, predstave njegovih del so bile prepovedane (vodil je eksperimentalno gledališče Oder 57), izdaje zaplenjene, revije ukinjene (Perspektive …). Najprej je pisal črtice iz mestnega življenja, pozneje novele (Pravljice) in romane (Ljubezen, Hudodelci, Metulj, Roman o knjigah, Sentimentalni časi …), in drame (Stavba)… Pripovedim je kmalu začel dodajati esejistične vložke (Brevir), kasneje se je popolnoma posvetil esejistiki (politika, kultura, morala, umetnost, šport, filozofska, literarna, zgodovinska, eksistencialna, religiozna in metafizična vprašanja …). V dramskih besedilih se je zgledoval pri Čehovu in Becketu (groteskna tragičnost) … Od leta 1993 podeljujejo Rožančevo nagrado za dosežke v esejistiki.

več:
S. Čuk, Marjan Rožanc (1930–1990): Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2020), 88-89.

njegova misel:

• Boga iščem v lastnem srcu in okušam z lastnim življenjem. Odločam se zase, za svojo avtonomijo in svobodo,pa čeprav se spet vržem v kremplje hudiču.

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1179 UMRLA sv. HILDEGARDA IZ BINGENA

BENEDIKTINSKA OPATINJA, MISTIČNA PISATELJICA, GLASBENICA IN ZDRAVILKA, SVETNICA (* 1098)

Med slovesnim bogoslužjem 7. oktobra 2012 na Trgu sv. Petra v Rimu ob začetku škofovske sinode o novi evangelizaciji je papež Benedikt XVI. razglasil dva nova cerkvena učitelja: sv. Hildedegardo iz Bingena (1098-1179), benediktinsko opatinjo, mistično pisateljico, glasbenico in zdravilko, španskega teologa in ustanovitelja univerze sv. Janeza Avilskega (1500-1569). O sv. Hildegardi je dejal, da je bila velika žena, “prerokinja, ki govori tudi današnjemu času, in sicer s svojim pogumnim razločevanjem znamenj časa, s svojo ljubeznijo do stvarstva, s svojim zdravljenjem, s svojo poezijo in glasbo ter s svojo ljubeznijo do Kristusa in njegove Cerkve, čeprav ranjene z grehi duhovnikov in vernikov.” Izrazil je željo, da ni Sveti Duh obudil v Cerkvi svete in pogumne žene, kot je bila sv. Hildegarda, ki bi dale svoj dragocen prispevek k njeni prenovi in rasti. Ko je govoril o tej izredni ženi, je omenjal apostolsko pismo papeža bl. Janeza Pavla II. O dostojanstvu žensk (1988), v katerem je poudarjena dragocena vloga žene v življenju Cerkve.

… več o njej preberite v rubriki pričevanje 11_2012

nekaj njenih misli:

+ Bog te vidi in te pozna in te nikdar ne bo zapustil

+ Volja je kakor ogenj, ki vsako delo speče kot kruh v peči. Kruh se namreč peče zato, da bi z njim nahranili in okrepili ljudi za življenje. Tako je tudi volja moč celotnega dela.

Videnje prevzame vse moje bitje: ne vidim s telesnimi očmi, ampak se mi to pojavi v duhu skrivnosti … Poznam globoki pomen tega, kar je predloženo v psalteriju, v evangelijih in v drugih knjigah, ki se mi pokažejo v videnju. To gori v mojih prsih in moji duši kakor plamen in me uči, kako v globini razumeti besedilo.

+ Za duhovno življenje je treba skrbeti z veliko predanostjo. Spočetka je napor grenak. Zahteva namreč odpoved zunanjim rečem, ugodju mesa in drugim takim stvarem. Če pa se sveta duša pusti prevzeti od svetosti, se ji bo sam prezir do sveta zazdel sladek in ljubek. Treba je samo pametno paziti, da se duša ne ukloni pregreham.

 

LETA 1837 ROJEN JOHANNES FRISCHAUF

AVSTRIJSKI MATEMATIK, GEODET IN ALPINIST ( † 1924)

Obiskovalci Savinjskih Alp se ustavijo v Frischaufovem domu na Okrešlju (1378 m), ki stoji med macesni ob mrzlem studencu v ledeniški krnici. Koča, ki je bila postavljena leta 1908, je bila poimenovana po dr. Johannesu Frischaufu, ki je bil sicer tujec, toda vnet častilec Savinjskih Alp in velik prijatelj Slovencev.

 

LETA 1890 ROJEN IN 1970 UMRL FRANCE BEVK

PISATELJ, PESNIK, DRAMATIK, PREVAJALEC IN UREDNIK ( UMRL NA SVOJ 80. ROJSTNI DAN)

Najplodovitejši slovenski pisatelj, ki ga umrl prav na svoj osemdeseti rojstni dan, je otroštvo preživljal na Cerkljanskem, med hribi, kjer je prisluškoval žgolenju ptic, vetru v mogočnih gozdovih in šumenju reke. Vse to je vplivalo na njegovo pretanjeno literarno žilico, s pomočjo katere je znal ubesediti življenje kot nihče drug. Za večino njegovih povesti in romanov je značilen umirjen realizem, bogata pripoved, predvsem o življenju ljudi na Primorskem. Med njegova najboljša dela sodi roman Kaplan Martin Čedermac (1938).

… več o njem v rubriki Mojstri besede 08_2009

nekaj njegovih misli:

– Vsak človek ima svojega angelca in svojega hudobca. Že k zibelki priletita, se prepirata za njegovo dušo. Kateri jo bo dobil? Nato ga spremljata vse življenje in se tepeta zanj.

– Eno je hudo: imeti srce in ne smeti biti človek. Pa to ni najhujše. Največje zlo je, imenovati se človek in biti brez srca.

– Domovina ni samo zemlja, na kateri prebivamo, je mnogo več: kri je, ki je Bog ni dal, da bi jo po nepotrebnem zapravljali … Kadar tedaj ljubimo domovino, ne ljubimo samo sončnih pobočij, zelenih gozdov, oljčnih gajev, ampak predvsem kri, ki se nam pretaka po žilah.

– Tisti, ki so bili ponižani, bodo povišani … Toda božje pravice in dobrote bodo deležni le tisti, ki so si znali ohraniti, kar so prejeli iz božjih rok.

– Ena sama beseda je, ki vsebuje lepoto vseh vekov, ki je bolj vesoljna kakor svet, bolj neizračunljiva kot večnost, bolj zagonetna kakor človeška duša, bolj jasna kakor cvet, ki je pred teboj… Ta beseda je: Bog.

– Pravice ne boš dobojeval z nasiljem in s krvjo. Ljubezni ne pridobiš z mržnjo.

– Pri Materi na skali / ljubezni smo iskali, / smo Jezusa našli, / ga v srce zaklenili, / lepo ga poprosili /ljubezni vseh ljudi.

– Vstali smo s Teboj. Grobovi so danes vrtovi. Tvoja roka nas je dvignila. Ne zaide nam sonce nikdar več!

– Kar daš komu izmed ubogih, daš Bogu. Kaj misliš, da bi storil Kristus na tvojem mestu? Ako rešiš tisoč ljudi, si sezidal tisoč cerkva, zakaj v vsaki duši je Bog.

 

LETA 1926 ROJEN JEAN-MARIE LUSTIGER

PARIŠKI NADŠKOF IN KARDINAL († 2007)

“Rojen sem bil kot Jud. / Prejel sem ime Aron / po dedu mojega očeta. / Ko sem po veri in krstu / postal kristjan, / sem ostal Jud / kot apostoli. / Za svoje svete zavetnike sem imel / velikega duhovnika Arona, / apostola Janeza, / Marijo, polno milosti. / Papež Janez Pavel II, / me je imenoval za 139. nadškofa Pariza. / Ustoličen sem bil 27. februarja 1981. / Tukaj sem izvrševal svoje poslanstvo. / Vsi, ki hodite tod mimo, molite zame. Aron Jean-Marie kardinal Lustiger, pariški nadškof.« Tako je bivši nadškof francoske prestolnice kardinal Jean-Marie Lustiger je že leta 2004 napisal kot nagrobni napis, v katerem je povedal vse o sebi. ” Svoje zadnje bivališče – čakalnico za vstajenje – je dobil v pariški stolnici Notre-Dame. “Kardinal Lustiger je bil velika osebnost v duhovnem, moralnem, intelektualnem in verskem življenju Francije,” je o njem dejal nekdanji francoski predsednik Nicolas Sarkozy.

… več o njem preberite v rubriki pričevanje 10_2007

nekaj njegovih misli:

Za ljubezen do sovražnika je potrebno več moči kot za boj proti njemu. Med kristjani je potreben porast ljubezni. Kristjani naj živijo tako ljubezen, ki jim bo omogočila, da postanejo znamenje ljubezni za tiste, ki ne vedo, kaj pomeni ljubiti

+ Na moč zla je mogoče odgovoriti samo s še večjo močjo ljubezni.

+ Judje in kristjani so varuhi razodetja edinega Boga in njegovega načrta, da vse ljudi nekoč privede skupaj.

 

LETA 1971 UMRL FRANCE MAGAJNA

SADJAR, PISEC HUMORESK IN UREDNIK (*1895)

Pri Magajnovih v Gornjih Vremah so imeli kmetijo in trgovino, zato se je France, starejši brat pisatelja Bogomira, v Trstu izučil za trgovca, v Novem mestu pa za naprednega kmeta. V letih 1913–1922 je bil v Ameriki, kjer se je preživljal s težaškimi deli in tudi s pisanjem. Po vrnitvi domov je prevzel kmetijo. Objavljal je članke strokovne vsebine (predvsem o sadjarstvu). Pridno je prevajal in tudi pisal. Večinoma je dajal literarno obliko ljudskim anekdotam v knjigi Žalostne zgodbe o veselih Kraševcih (1952).

pripravlja Marko Čuk

LETA 1098 ROJENA sv. HILDEGARDA IZ BINGENA

BENEDIKTINSKA OPATINJA, MISTIČNA PISATELJICA, GLASBENICA IN ZDRAVILKA, SVETNICA († 1179)

Med slovesnim bogoslužjem 7. oktobra 2012 na Trgu sv. Petra v Rimu ob začetku škofovske sinode o novi evangelizaciji je papež Benedikt XVI. razglasil dva nova cerkvena učitelja: sv. Hildegardo iz Bingena (1098-1179), benediktinsko opatinjo, mistično pisateljico, glasbenico in zdravilko, španskega teologa in ustanovitelja univerze sv. Janeza Avilskega (1500-1569). O sv. Hildegardi je dejal, da je bila velika žena, “prerokinja, ki govori tudi današnjemu času, in sicer s svojim pogumnim razločevanjem znamenj časa, s svojo ljubeznijo do stvarstva, s svojim zdravljenjem, s svojo poezijo in glasbo ter s svojo ljubeznijo do Kristusa in njegove Cerkve, čeprav ranjene z grehi duhovnikov in vernikov.” Izrazil je željo, da ni Sveti Duh obudil v Cerkvi svete in pogumne žene, kot je bila sv. Hildegarda, ki bi dale svoj dragocen prispevek k njeni prenovi in rasti. Ko je govoril o tej izredni ženi, je omenjal apostolsko pismo papeža bl. Janeza Pavla II. O dostojanstvu žensk (1988), v katerem je poudarjena dragocena vloga žene v življenju Cerkve.

… več o njej preberite v rubriki pričevanje 11_2012

nekaj njenih misli:

• Bog te vidi in te pozna in te nikdar ne bo zapustil.
• Volja je kakor ogenj, ki vsako delo speče kot kruh v peči. Kruh se namreč peče zato, da bi z njim nahranili in okrepili ljudi za življenje. Tako je tudi volja moč celotnega dela.
• Videnje prevzame vse moje bitje: ne vidim s telesnimi očmi, ampak se mi to pojavi v duhu skrivnosti … Poznam globoki pomen tega, kar je predloženo v psalteriju, v evangelijih in v drugih knjigah, ki se mi pokažejo v videnju. To gori v mojih prsih in moji duši kakor plamen in me uči, kako v globini razumeti besedilo.
• Za duhovno življenje je treba skrbeti z veliko predanostjo. Spočetka je napor grenak. Zahteva namreč odpoved zunanjim rečem, ugodju mesa in drugim takim stvarem. Če pa se sveta duša pusti prevzeti od svetosti, se ji bo sam prezir do sveta zazdel sladek in ljubek. Treba je samo pametno paziti, da se duša ne ukloni pregreham.

Knjiga Medicina sv. Hildegarde je priročnik, v katerem je skupno 336 in 32 natančnih receptov za izdelavo starodavnih zdravil. Je preplet originalnih Hildegardinih citatov z razlago avtorjev. Posebna je tudi zato, ker je veliko rastlin osvetljenih z vidika sodobne znanosti, vključno s kontraindikacijami.
V knjigi boste našli zdravilno hrano, Hildegardin post in kar je posebnost, vzroke za nastanek bolezni, ki imajo izvor v duši. Temu je dan še posebno velik poudarek v knjigi pri posameznih poglavjih in kot samostojno poglavje imenovano Hildegardina psihoterapija.

LETA 1849 PRIPELJE PRVI VLAK V LJUBLJANO

Progo od Dunaja do Trsta so Avstrijci začeli načrtovati že leta 1837. Na slovenskem ozemlju so jo leta 1846 pripeljali do Celja, na današnji dan pa je bila uradna otvoritev v Ljubljani, čeprav je v našo prestolnico prvi vlak pripeljal že 18. avgusta 1849, na rojstni dan cesarja Franca Jožefa I. Na slovesnosti, ki jo Ljubljana po pisanju časnikov do tedaj še ni vedela, so lokomotivi Ljubljana in Triglav sprejeli s topovskimi salvami, zvonjenjem iz vseh cerkva …

 

LETA 1905 ROJEN MAKS WRABER

SLOVENSKI BOTANIK († 1972)

Rodil se je 1905 v Sp. Kapli na Kozjaku kmetu Francu in Elizabeti v Mariboru je obiskoval gimnazijo, v Ljubljani pa je leta 1930 diplomiral iz rastlinske organografije, študije (specializacijo) je nadaljeval v Münchnu, v Montpellieru, bil je prof. na gimnaziji v Bjelovaru v Ljubljani in na kemičnem oddelku Tehnične fakultete, nekaj let je bil zaposlen na Gozdarskem inštitutu, na inštitutu za biologijo. Raziskoval je gozdno vegetacijo Slovenije in obravnaval različna vprašanja gozda. Opisal je več novih smrekovih, bukovih … rastlinskih združb in prvi podal fitocenološko razčlembo gozdne vegetacije v Sloveniji. Obravnaval je biološko, ekološko, sociološko, … problematiko vegetacije. Razprave so izvirne, slonijo večinoma na njegovih raziskavah in izkušnjah. Sam ali s sodelavci je izdelal okoli 100 elaboratov, predvsem za gozdna gospodarstva v Sloveniji. Z njimi je položil znanstvene biološke temelje in podal biotehnične smernice za pravilno gospodarjenje z gozdovi.

… več o njem preberite v rubriki gost meseca 05_2008, kjer je gost njegov sin Tone, tudi izjemen botanik, o svojem očetu povedal

 

LETA 1952 UMRL FRAN RAMOVŠ

JEZIKOSLOVEC, NAREČJESLOVEC IN IMENOSLOVEC (* 1890)

Jezikoslovec Fran Ramovš je bil prvi profesor slovenskega jezika na novoustanovljeni univerzi v Ljubljani, njen rektor in tudi med ustanovitelji Akademije znanosti in umetnosti. Ukvarjal se je s historično slovnico slovenskega jezika, raziskoval je narečja in izdelal Dialektološko karto slovenskega jezika (1931). Skupaj z Milkom Kosom je pripravil kritično izdajo Brižinskih spomenikov (1937). Leta 2001 smo dobili nov Slovenski pravopis, zelo debelo knjigo (1808 strani), ki pa za nujno “vsakdanjo rabo” tistih, ki pišejo, ni tako priročen in uporaben, kot so bili Slovenski pravopisi, pri katerih je sodeloval učeni jezikoslovec Fran Ramovš. Po prvi izdaji leta 1935 je izšlo več novih. “Ramovš je imel pri vseh izdajah vlogo organizatorja, urednika in vodnika. Odločal je zlasti o vsem tistem, kar je zadevalo izreko knjižnega jezika” (Rudolf Kolarič). Ponatis obsežne izdaje v letu 1962 je posvečen prav njemu ob desetletnici njegove prezgodnje smrti.

… več o njem preberite v obletnici meseca 09_2002

 

LETA 1964 UMRL KAREL DOBIDA

POZNAVALEC UMETNOSTI IN ODLIČEN PREVAJALEC (* 1896)

Kranjčan Karel Dobida, po izobrazbi doktor prava, se je uveljavil kot umetnostni kritik. V umetnosti je bil zelo razgledan in je že od mladih let spremljal slovensko umetnostno življenje. Od leta 1950 do smrti je bil ravnatelj Narodne galerije v Ljubljani (1952–1957 tudi Moderne galerije). O umetnosti je veliko pisal. Odlični so njegovi prevodi francoskih pisateljev R. Rolanda, G. Flauberta, A. Daudeta, H. de Balzaca, A. Francea.

 

LETA 1974 UMRL JOŽE JAGODIC

DUHOVNIK, PUBLICIST, ŽIVLJENJEPISEC (* 1899)

Izšel je iz trdne kmečke družine z Visokega pri Šenčurju, po prvi svetovni vojni je v Ljubljani študiral teologijo in bil leta 1922 posvečen v duhovnika. Postal je tajnik škofa Jegliča in urednik škofijskega lista ter Cerkvenega glasbenika. Leta 1945 se je umaknil na Koroško in ostal v Avstriji do smrti (vstajenja čaka na Tirolskem). Papež Pij XII. ga je postavil za vrhovnega dušnega pastirja katoliških jugoslovanskih beguncev v Avstriji. Napisal je življenjepis škofa Antona Bonaventure Jegliča (1941, 1952) in spomine Mojega življenja tek (1974).

 

LETA 1977 UMRLA MARIA CALLAS

GRŠKO-AMERIŠKA SOPRANISTKA (* 1923)

Glasbo je študirala na konservatoriju v Atenah, kjer je leta 1938 petnajstletna pela svojo prvo operno vlogo (Santuzza v operi Cavalleria rusticana Pietra Mascagnija). Svet jo je spoznal po nastopu v Veroni (1947), kjer se je predstavila v operi La Gioconda in odtlej je pela v velikih opernih hišah po vsem svetu. Ob izredni vokalni tehniki in velikim razponom glasu je znana tudi po tem, da se je znala izredno vživeti v vloge svojih likov. Skladatelj Leonard Bernstein jo je nekoč imenoval “Operna Biblija”. Ustvarila je okrog 40 nepozabnih sopranskih vlog, najbolj je uspela v naslovnih vlogah Norme, Medeje in Tosce. Po letu 1965 je prenehala z odrskimi nastopi: z mnogimi priznanimi skladatelji je snemala je le še plošče.

 

LETA 1988 UMRL OTON BERKOPEC

AKADEMIK, BIBLIOTEKAR, LIT. ZGODOVINAR (* 1906)

Belokranjec iz Vinice je študiral slavistiko v Ljubljani in Pragi, kjer je doktoriral. Večji del svojega življenja je deloval v češki prestolnici. Uveljavil se je kot prevajalec, bibliograf in literarni zgodovinar. Objavljal je večinoma v češčini, delno tudi v slovenščini in nemščini. Pisal je razprave o slovenskih avtorjih od Prešerna do moderne; raziskoval je češko-slovenske literarne odnose, prevajal je tudi v sodelovanju s češkimi pesniki. Bil je najvidnejši posrednik med slovensko in češko kulturo in literaturo.

 

LETA 2002 UMRL FRANCOIS X. NGUYEN VAN THUAN

VIETNAMSKI KARDINAL, PRIČEVALEC KRIŽA (* 1928)

Ob koncu duhovnih vaj (papež jih z najožjimi sodelavci opravi vsa­ko leto na začetku postnega časa) v kapeli Odrešenikove Matere 18. marca 2000 se je Janez Pavel II. v imenu vseh zahvalil vodi­telju, vietnamskemu nadškofu Francoisu Xavieru Nguyenu Van Thuanu. Med drugim je dejal: “Bil je pričevalec križa v dolgih letih zapo­ra v Vietnamu, zato nam je pogosto pripovedoval o dejstvih in do­godkih iz svojega trpljenja polnega zapora in nas tako okrepil v tolažilni gotovosti, da takrat, ko se vse okrog nas in morebiti tudi znotraj nas ruši, Kristus ostaja naša neuničljiva opora.”

… več o njem si preberite v pričevanju 03_2002

nekaj njegovih misli …

• Na slovesnem romanju, ki se ga udeleži na tisoče ljudi, bi vsi radi nosili križ na čelu procesije. Koliko pa je pripravljenih nositi svoj lastni križ na romanju vsakdanjega življenja?
• Ljubezen Marije, naše Matere, je kakor svež vetrič ali kapljica jutranje rose; prinaša sladkost in tolažbo duši, ki hrepeni po miru.
• Božja navzočnost v tebi ni le pobožna misel: je stvarnost. Bog, naš Oče, je na tvoji strani z vso svojo močjo in ljubeznijo. On je Oče, ki te ščiti, ti svetuje, te kliče, opominja, ti odpušča in te nenehno ljubi.
• Navada kritiziranja bližnjih je ena največjih ovir za rast duhovnega življenja. Grajanje bližnjih nje same vznemirja, v tvojem srcu pa goji grenkobo.
• Dva tisoč let se vrsta tistih, ki hodijo za Jezusom, ni pretrgala in se ne bo pretrgala do konca sveta.
• Poklicani smo, naj bomo majhna sonca ob Soncu ljubezni, ki je Bog. Torej so vsi ljudje naslovljenci naše ljubezni.
• Ko je Jezus visel na križu, je postal navzoč tam, kjer so živeli vsi prekleti, tam, kjer je živel grešni svet, oddaljen od Boga. In ravno s tem, je vsem ponudil spravo in rešenje.
• Brez občestva med nami molitev ni všeč Bogu. Kako bi namreč mogel biti v naši duši on, ki je enota, če smo mi razdeljeni?
  več:

 

LETA 2019 UMRL DAVORIN (DAVO) KARNIČAR

GORNIK, ALPINIST IN EKSTREMNI SMUČAR (* 1962)

Ljubezen do gora in smučanja mu je bila položena v zibelko, kasneje pa ga je s hribi še bolj povezalo preživljanje otroštva na Češki koči, kjer  je bil njegov oče oskrbnik.  Davo je opravil več kot tisoč alpinističnih vzponov, presmučal najpomembnejše alpske stene tako v Sloveniji (Triglav, Jalovec, Špik) kakor tudi v tujini (1994 – SV steno Eigerja, in V steno Matterhorna). Leta 1995 je z bratom Drejcem prvi smučal z Anapurne (8091 m), leta 2000 pa kot prvi na svetu z vrha Everesta (8848 m). Za ta izjemen alponističen dosežek, ki je odprl novo poglavje v zgodovini Himalaje, je dobil Bloudkovo nagrado in častni znak svobode Republike Slovenije Po spustu z najvišjega vrha sveta se je v prvih letih tretjega tisočletja s smučmi spustil tudi z najvišjih vrhov vseh sedmih kontinentov.  Do leta 2019 je vodil šolo gorništva in smučanja na Jezerskem. Umrl je leta 2019 v delovni nesreči (v gozdu).

več:
V. Ponikvar, Prvi s smučmi z najvišje gore sveta: Šport, v: Ognjišče 12 (2000), 52-53.

iskalec in zbiralec Marko Čuk