26. september
LETA 1697 ROJEN FRANC MIHA PAGLOVEC
DUHOVNIK, PISATELJ IN “TABLA TEH PUŠTABOV († 1759)
V priljubljeni Jalnovi povesti Ovčar Marko beremo, kako se mladi pastir Marko na paši uči brati iz knjige Zvesti tovarš. To je najbolj uspelo delo Franca Miha Paglovca, župnika v Tuhinju. Knjiga, v kateri je Paglovec objavil katekizem, molitve in svetopisemsko Tobijevo knjigo, je prvič izšla leta 1742 in doživela številne ponatise. Posebnost te knjige je “Tabla teh puštabov”, prvi pomoček za branje, ki so ga izdali katoličani, namenjen samoukom.
LETA 1802 UMRL JURIJ VEGA
MATEMATIK, FIZIK, GEODET, METEOROLOG, PLEMIČ IN TOPNIŠKI ČASTNIK (* 1754)
Rodil se je v Zagorici pri Dolskem, se šolal v Ljubljani na jezuitski srednji šoli in se po končani šoli preselil na Dunaj, kjer je bil v vojaški službi, najprej profesor matematike na topničarski šoli (fizika in balistika). Hitro je napredoval (podpolkovnik) zaradi iznajdljivosti (izpopolnjeni možnarji) se je udeležil tudi pravega vojskovanja (obleganje Kalemegdana in zmaga Avstrijcev proti Turkom, 1788), za katero je prejel najvišja priznanja in baronski naslov. S svojim delom je veliko pripomogel tudi k vojaškim uspehom. Velja za začetnika znanstveno utemeljene balistike, ves svet pa mu priznava njegove velike zasluge pri izpopolnitvi točnosti in uporabnosti logaritmov kot računskega pripomočka vse do srede 20. stoletja. Jurij Vega je največji slovenski matematik, edini Slovenec, po katerem se imenuje krater na Luni, upodobljen pa je bil tudi na bankovcu za 50 tolarjev.
več:
S. Čuk, Jurij Vega (1754–1802): Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2022), 38-39.
LETA 1852 SE LAZARISTI NASELIJO PRI SV. JOŽEFU V CELJU
Redovno skupnost lazaristov je v 17. stol ustanovil Vincencij Pavelski, ime pa je dobila po matični rodovni hiši Saint Lazare v Parizu. Lazaristi so prišli k nam najprej v Celje na povabilo škofa Antona Martina Slomška, ki je v njih videl primerne oznanjevalce za naše preproste ljudi. Na današnji dan so se naselili pri cerkvi sv. Jožefa nad Celjem. Slomšek jih je sprejel z nagovorom: “Usoden čas nam je prinesel nove naloge, katerim svetni duhovniki ob vsej dobri volji in velikem prizadevanju ne morejo biti kos. Boj proti trem velikim zlom časa je velika in težka naloga duhovnikov: proti neveri, proti socializmu in proti revoluciji.” … Ta hiša je bila prva postojanka lazaristov v Avstro-Ogrski državi. Njihov prihod so omogočili številni dobrotniki. “Če boste ljudem bogato delili nebeške dobrine, potem vam ne bo primanjkovalo tudi nič časnega,” jim je v svojem pozdravnem nagovoru zagotovil škof Slomšek.Leta 1879 so lazaristi prišli tudi v Ljubljano, na Tabor.
… več o lazaristih v prilogi 10_2002, in v rubriki pričevalec evangelija 09_2013
nekaj misli sv. Vincencija Pavelskega
- O Bog, kako drugače vidimo uboge, če jih gledamo v Bogu in s spoštovanjem, ki jim ga je izkazoval Jezus Kristus!
- Eno bistvenih dejanj ljubezni do bližnjega je, da drug drugega prenašamo. Upoštevajmo kot nesporno načelo: težave, ki jih imamo s soljudmi, izvirajo bolj iz naše neobrzdane samovolje kot iz česar koli drugega.
- Ljubimo Boga, bratje moji, toda z delom svojih rok in v potu svojega obraza!
- Bog nas je izbral za pomočnike svoje neskončne ljubezni. Hoče, naj se ta ljubezen razširi po vsem svetu in vse zaobjame. Ko bi to silovito dogajanje vse globlje dojemali!
- Poklic je božji poziv nam. Poklic apostolov je bil božji poziv, naj po vsem svetu oznanjajo vero. Poklic redovnika in redovnice je božji poziv, naj sprejmeta določeno obliko življenja. Poklic zakoncev je božji poziv, naj mu služijo z družinskim življenjem in vzgojo otrok.
več:
LETA 1871 ROJEN MIHAEL OPEKA
DUHOVNIK, TEOLOG, PRIDIGAR, PESNIK IN UREDNIK († 1938)
Duhovnik Mihael Opeka, rojen na Vrhniki, ki je študij bogoslovja v Rimu končal z doktoratom, se je kot kanonik v ljubljanski stolnici uveljavil kot ognjevit pridigar. Izdal je 24 zvezkov svojih pridig. Manj uspeha je imel kot pesnik in pripovednik. Kot urednik Doma in sveta (1900-1912) je bil izrazit nasprotnik slovenske moderne.
LETA 1882 ROJENA HELENA VURNIK
SLIKARKA, OBLIKOVALKA, DEKORATERKA († 1962)
Rojena na Dunaju, kjer je obiskovala grafično šolo in bila sprejeta na likovno akademijo. Po poroki z arhitektom Ivanom Vurnikom se je preselila v Radovljico (1915) in sodelovala z možem pri številnih arhitekturnih stvaritvah. Slikala je oltarne slike ( sv. Katarina pred sodniki -Topol nad Medvodami), stenske slike, študirala je tudi tehniko mozaika (evangelisti – Radovljica, pročelje cerkve sv. Petra v Ljubljani). Oblikovala je tudi bandera, mašne plašče in liturgično posodje. Njen slog je bil barvit, simboličen, prav tako tudi njene risbe in vinjete, s katerimi je opremila veliko knjig, koledarjev …
1887 ROJSTVO GRAMOFONA
Edisonov fonograf (valj, prevlečen s kovinsko folijo, kamor so se zapisovali odtisi zvočnih vibracij) je zamenjala nova iznajdba: – gramofon z okroglo ploščo z utori, Iznašel ga je Emil Berliner, ameriški priseljenec po rodu iz Hannovra, . Ta način reprodukcije zvoka je ostal v uporabi do konca osemdesetih prejšnjega stoletja, ko smo začeli uporabljati CD plošče in laserske gramofone
LETA 1888 ROJEN THOMAS STEARNS ELIOT
ANGLEŠKO-AMERIŠKI DRAMATIK, PESNIK, ESEJIST, KRITIK, NOBELOVEC 1948 (* 1965)
Po rodu Američan (St. Louis), študiral na Harvardu, Oxfordu in Parizu. Leta 1914 se je preselil v Veliko Britanijo, najprej si je služil kruh kot učitelj, potem je delal na banki in bil direktor založbe, leta 1927 pa je postal britanski državljan in član anglikanske cerkve. Njegova literarna pot se je začela vzpenjati leta 1915 z Ljubezensko pesmijo J. Alfreda Prufrocka, ki je ena največjih mojstrovin modernizma. Med pesmimi, ki so se uvrstile med najbolj znane so še: Pusta dežela (The Waste Land, 1922), Votli ljudje (The Hollow Men, 1925), Pepelnična sreda (Ash Wednesday, 1930), in Štirje kvarteti (Four Quartets, 1944). Njegova lirika se je oblikovno naslonila na moderna pesniška načela, ki so jih uvedli imaginisti (Ezra Pound), v Pusti zemlji pa se je najbolj približal problematiki sodobne meščanske družbe in opeval njeno praznoto, nered in nihilizem. V poznejših delih je postavil v središče svoje lirike duhovne in verske motive. Znan je tudi po svojih sedmih igrah, med njimi je najbolj znana Umor v katedrali (Murder in the Cathedral, 1935). Leta 1948 je prejel Nobelovo nagrado za književnost in se 1950 vrnil nazaj v ZDA.
nekaj misli in verzov
- Nikar ne toži, kako globoko je padel svet; poskušaj ga dvigniti tako, da dvigaš samega sebe.
- Preteklost lahko spremenite le, če jo sprejmete.
- Dokler ne izgubite upanja, ne veste, kaj to pomeni.
- Od vseh kreposti je najtežje biti ponižen, nič ni težje izkoreniniti kakor dobro mnenje o samem sebi.
- Želimo si, da bi drugi imeli dobro mnenje o nas, da bi lahko sami imeli dobro mnenje o sebi.
LETA 1889 ROJEN MARTIN HEIDEGGER
NEMŠKI FILOZOF († 1976)
Rojen v Schwarzwaldu (Messkirch), študiral filozofijo v Freiburgu, ker je od leta 1933 simpatiziral z nacizmom, se je veliko razpravljalo o resničnem pomenu njegove filozofije. On se je ukvarjal z vprašanji, ki jih je označil kot fundamentalno ontologijo: kaj je bit, kaj pomeni biti. Človek je v sodobnem svetu zaradi svoje odtujenosti nepristno bitje in šele strah ob vprašanju smisla življenja ga vrne v avtentično bivanje. Takrat lahko ob soočenju z ničem (izkušnja o biti sami) spozna svoje prave zmožnosti. Imel je velik vpliv na eksistencialiste, na teologe in pisatelje. Njegova dela: Bit in čas, Kaj je metafizika?, Platonov nauk o resnici, Na poti do govorice …
nekaj njegovih misli:
- Rasti pomeni: odpreti se širjavam neba in hkrati poganjati korenine v temne zemeljske globine.
- Človek se obnaša kot da je gospodar jezika, pa je pravzaprav jezik gospodar ljudem.
- Človeka ne ogrožajo najbolj nevarni stroji in razne tehnične naprave. Resnična nevarnost je vedno usmerjena v človeško bit. To, da se človek pusti spraviti v kalupe, to najbolj ogroža človeka, ker je tako prikrajšan za ustvarjalno raziskovanje.
LETA 1895 ROJEN STANO KOSOVEL
ČASNIKAR, PESNIK († 1976)
Oče Anton, šolnik in pevovodja, je želel, da bi sin Stano šel po njegovi poti, toda ta se je po maturi odločil za časnikarski poklic, h kateremu so ga nagibali zgodnji uspehi v poeziji in publicistiki. Pesmi (130) je objavljal v raznih literarnih revijah. Ni izdal nobene pesniške zbirke, kot je morda nameraval, kajti v zapuščini so se ohranile štiri. Brat Srečko ga je spodbujal: »Tvoje pesmi (čisto vse ne, ampak večina) so take, da bi bil nanje ponosen vsak pesnik.« Stano je o svojem bratu Srečku veliko pisal.
LETA 1895 ROJEN FRANCE KRALJ
KIPAR IN GRAFIK, NAŠ VODILNI EKSPRESIONIST († 1960)
“Poučuj ljudski način in ga razvijaj naprej v lastni ustvarjalnosti,” je bilo načelo kiparja, slikarja in grafika Franceta Kralja, vodilnega umetnika slovenskega ekspresionizma. Ta umetnostna smer, ki je pri nas živela v letih od 1919 do 1928, je v nasprotju z impresionizmom poudarjala notranjo vsebino, kateri se je morala podrediti tudi zunanja oblika. France Kralj, močna in vsestranska umetniška osebnost, se je ukvarjal s slikarstvom, stenskim slikarstvom, z grafiko, risbo, kiparstvom, umetno obrtjo, keramiko… Kot ustanovitelj Kluba mladih oblikujočih slovenskih umetnikov (1921), Slovenskega umetniškega društva (1926) in društva Slovenski lik (1934) je precej pripomogel k preporodu slovenske umetnosti. Izhodišče njegove umetnosti in drugih ekspresionistov je bila “oblika, ki naj na najbolj ustrezen način izraža najgloblja človeška čustva… Zato je France Kralj svoje figure podaljšal in krčevito skrivil, oblikoval jih je kot plamene, ki streme kvišku, k nedosegljivim idealom, zato je izbiral bizarne kompozicijske prijeme in drzne izraze” (dr. Ivan Sedej). Tako so nastale značilne “Kraljevske” postave kipečih oblik.
… več o njem v obletnici meseca 10_1995
LETA 1897 ROJEN SV. PAVEL VI.
PAPEŽ, PETROV NASLEDNIK PO VZORU APOSTOLA PAVLA, SVETNIK († 1978)
“Božja previdnost je poklicala Giovannija Battista Montinija s škofovskega sedeža v Milanu na tistega v Rimu v najbolj kočljivem trenutku koncila, ko je pretila nevarnost, da čudovita zamisel Janeza XXIII. ne bo dobila zaželene podobe,” je dejal papež Benedikt XVI. o svojem predhodniku Pavlu VI. 6. avgusta 2008, ob tridesetletnici njegove smrti. “Bolj ko je naš pogled usmerjen v preteklost, jasneje vidimo, kako velike, rekel bi, nadčloveške zasluge je imel Pavel VI., da je srečno pripeljal do konca koncilsko zborovanje in vodil Cerkev v viharnem obdobju po njem.” Prvo zasedanje koncila, ki se je pričelo 11. oktobra 1962 in se zaključilo 8. decembra 1962, je vodil Janez XXIII. Malo pred svojo smrtjo (3. junija 1963) je kardinalu Montiniju, tedaj milanskemu nadškofu, dal preroško naročilo: “Eminenca, priporočam vam koncil!” Kakor da bi umirajoči papež videl v njem svojega naslednika! In res je bil milanski nadškof tri tedne pozneje, 21. junija 1963, izvoljen za papeža. Pod njegovim vodstvom so uspešno potekala tri naslednja zasedanja koncila, ki se je zaključil 8. decembra 1965.19. septembra 2014 ga je med blažene uvrstil papež Frančišek. Njegovo svetost je Bog potrdil s čudežem, ki se je zgodil na njegovo priprošnjo leta 2001 v ZDA. Razglasitev papeža Pavla VI. za blaženega je bila ob koncu škofovske sinode, ki je razpravljala o družini (19. oktobra 2014). Za njegov god je bil takrat določen današnji dan – dan njegovega rojstva – 26. september.
V začetku leta 2018 je vatikanska Kongregacija za zadeve svetnikov priznala še en čudež, ki naj bi se zgodil na priprošnjo Pavla VI. Na srečanju s kardinalom Angelom Amatom, prefektom te kongregacije, 6. marca 2018 je papež Frančišek sklenil: »Pavel VI. bo svet še letos.« To se je zgodilo med zasedanjem škofovske sinode v Rimu 14. oktobra 2018. Papež Frančišek je določil, naj bo spomin sv. Pavla VI. vključen v splošni koledar Cerkve rimskega obreda, saj gre za splošno pomembnost tako njegovega delovanja kot zgleda svetosti za Božje ljudstvo. Dan obhajanja naj bo 29. maj, ki je datum njegovega mašniškega posvečenja leta 1920 in sicer zato, ker je 6. avgusta, na dan njegovega rojstva za nebesa, praznik Gospodovega spremenjenja.
več:
S. Čuk, Papež Pavel VI.: Pričevanje, v: Ognjišče 10 (2008), 34-35.
S. Čuk, Blaženi papež Pavel VI.: Pričevanje, v: Ognjišče 11 (2014), 30-31.
S. Čuk, Sveti Pavel VI. papež miru: Priloga, v: Ognjišče 11 (2018), 50-57.
nekaj njegovih misli:
- Človek more najti pravo srečo, po kateri hrepeni z vsem svojim bitjem, samo, če spoštuje zakone, ki jih je Bog zapisal v njegovo naravo in če jih spolnjuje razumno in z ljubeznijo.
- Pobožnost do Kristusove Matere daje vernikom priliko za rast v božji milosti.
- Mi smo odgovorni za naš čas. Mi smo odgovorni pred našo krščansko vestjo. Odgovorni smo pred Kristusom, pred Cerkvijo, pred zgodovino.
- Zares svoboden je samo tisti, ki se je sposoben popolnoma darovati. Vzgajati za svobodo pomeni vzgajati za ljubezen.
- Kristus je središče zgodovine in vesolja. Pozna nas in nas ljubi, prijatelj je in spremljevalec našega življenja, mož bolečin in upanja.
- Krščanstvo se ne more zadovoljiti s povprečnimi verniki, ni ga mogoče živeti kakor koli; ali ga živiš v polnosti, ali ga izdajaš.
- Če se svet čuti krščanstvu tuj, se krščanstvo ne čuti tuje svetu, naj bo tak ali drugačen in naj gleda na nas tako ali drugače.
več:
LETA 1897 ROJEN FRANCE GORŠE
KIPAR († 1986)
“Vse, kar ustvarjam, globoko doživljam in to mi je v največjo tolažbo in dopolnilo. Za versko občutje sem bil vzgojen že v domači družini in vera me še zdaj osrečuje. Prosim Boga, da bi mu mogel do zadnjega diha služiti s svojo umetnostjo, kajti to je področje mojega pričevanja, izžarevanja.” Tako je povedal v pogovoru za Ognjišče leta 1974 akademski kipar France Gorše, ki je malo pred tem dokončal križev pot za ljubljansko stolnico, svojo štirinajsto umetnino te vrste. V slovensko umetnost se je najbolj zapisal kot kipar in z največjim veseljem je ustvarjal za cerkve. Bil pa je tudi odličen grafik in ilustrator. Ta veliki umetnik je živel iz globoke vere.
… več o njem preberite v obletnici meseca 09_1997
njegova misel:
- V mojem življenju je vera vedno igrala pomembno vlogo. Vera mi je kot semafor, ki mi kaže pravo pot, je resnična luč, da je moja pot bolj varna.
LETA 1898 ROJEN GEORGE GERSHWIN
AMERIŠKI skladatelj, PIANIST († 1937)
Ameriški skladatelj in pianist George Gershwin je zložil opero o črncih Porgy in Bess (1935), v kateri je prikazal težko socialno problematiko izkoriščane rase, ki jo beda in zle razvade, pridobljene v stiku z zahodnjaško civilizacijo ženejo v zločin. Pomemben je tudi zato, ker je bil prvi skladatelj, čigar glasba je zrasla iz ameriških tal. Napisal je še množico drugih skladb, v katerih mu je uspelo spojiti ritmične in melodične prvine črnske glasbe z oblikami umetniške.
LETA 1907 ROJEN FRANC MOČNIK
DUHOVNIK, KULTURNI DELAVEC, VZGOJITELJ, PROFESOR († 2000)
Če je v “stari” Gorici kdo rekel “monsinjor”, so vsi vedeli, da ima v mislih dr. Franca Močnika, profesorja matematike, odličnega vzgojitelja mladih, urednika, duhovnega očeta slovenskih vernikov v mestu Gorica. Ob njegovem pogrebu 6. novembra 2000 je koprski škof Metod Pirih o njem povedal, kar so čutili vsi, ki so ga poznali: “Bil je goreč in spoštovan duhovnik, osebno preprost in skromen, delaven, nesebično dober, moder, premočrten, nikoli potrt, zvest Cerkvi in slovenskemu narodu.” V svojih spominih, ki jih je uredil Jožko Kragelj in so izšli po njegovi smrti (2001), je opisal svojo nenavadno pot do duhovništva. Po maturi mu je mama omenila, da bi lahko šel študirat za duhovnika, pa ji je osorno odvrnil: “Raje umrem, kot da postanem duhovnik!” Kot študent matematike na univerzi v Bologni se je udeležil duhovnih vaj za fante v Gorici. Voditelj duhovnik Leopold Cigoj mu je v osebnem pogovoru zastavil vprašanje: “Ste kdaj mislili, da bi postali duhovnik?” Odgovoril je: “Nikdar!” Ko pa je odšel o njega, mu je v srcu zvenela ena sama misel: “Duhovnik boš!”
… več o njem v rubriki pričevanje 09_2007
nekaj njegovih misli:
- Prepričan sem, da mi je duhovniški poklic izmolila moja mama, ki je bila vedno v skrbeh, kako bo z mano.
- Brez molitve in trpljenja je vse le zunanjost brez prave vrednosti pred Bogom.
- Iz zgodovine vemo: čim težji so bili časi, tem več milosti je rosilo iz nebes v človeške duše, ker se je množila zaupna in prisrčna molitev ter je raslo zveličavno trpljenje.
- Majhni smo, zato nas mora med seboj vezati razumevanje, spoštovanje in potrpljenje.
LETA 1909 ROJEN MIRKO JAVORNIK
PISATELJ, POPOTNIK IN POTOPISEC († 1986)
Kot pisatelj se je v Cerknici rojeni Mirko Javornik uveljavil z dvema novelama v zborniku Sedem mladih slovenskih pisateljev (1930), ki so izšli iz kroga “krščanske socialistične mladine”. Javornik je veliko potoval po svetu in pisal bogate potopise. Izbor je izšel v knjigi Pero in čas (1944). Po letu 1961 je živel v Washingtonu kot uslužbenec zunanjega ministrstva ZDA.
LETA 1945 UMRL BELA BARTOK
MADŽARSKI SKLADATELJ, ETNOMUZIKOLOG IN PIANIST (* 1881)
Bela Bartok, najpomembnejši madžarski skladatelj v 20. stoletju, se je navdihoval ob madžarski ljudski glasbi in s tem namenom je prepotoval vso Madžarsko. Pravo mojstrstvo in veličino so mu priznali šele po smrti.
LETA 1989 UMRL VILI STEGU
DUHOVNIK, PESNIK IN PREVAJALEC, MISLEC (* 1943)
Stegu se je rodil na Premu pri Ilirski Bistrici, po gimnaziji v Postojni in končanem študiju teologije je bil leta 1969 posvečen v duhovnika. Bil je kaplan v Desklah in Solkanu, nato župnik na Vojskem nad Idrijo, zadnjih 14 let pa je bil izseljeniški duhovnik v Ingolstadtu v Nemčiji. Stegu se je veliko ukvarjal s pisateljevanjem in pesništvom. Bil je soustanovitelj Revije 2000. Do sedaj sta izšli dve njegovi pesniški zbirki: prva leta 1991 v italijanskem jeziku z naslovom: Ko bom v zemlji ležal (Quando giaceró sottoterra …) – pripravil jo je župnik Ambrož Kodelja; druga pesniška zbirka pa ima naslov: Ugašajoče sanje in je izšla pri Reviji 2000 leta 1996 v Ljubljani – uredil jo je prof. Peter Kovačič. V svojih pesmih izpoveduje zavest sodobnega človeka, ki se mora iz duhovne krize izvleči sam, z brezpogojno vero … vse to njegovo razmišljanje je prepojeno s hrepenenjem po nesmrtnosti in pričakovanjem večnosti …Vili je veliko pisal in prevajal, tudi pri nas dotlej neznane avtorje (de Unamuno, Bloy, Buber, Simone Weil …)
nekaj njegovih verzov:
- Moja pot je samotna, / z robidovjem zarastla. / Nihče ne doume, / da po ukazu krvi / po njej se vračam / pokoja iskat vse dni / med praprot in brinje. / Tam, / na kraju poti / sam mesecu nazdravljam / z golimi dlanmi.
- S Kamnom se zraščam / v ognjeni jezik molitve, / pričakujoč sodbo / Njegove ljubezni.
- Sanje so moja usoda/ sanje / gole in resnične / kot cesta pred mano … / Kako jih bom spravil / v vazo na mizi / ne vem …
- Verovati / upati / ljubiti / ali samo pričakovati / presunjeni z želom dvoma / prikovani z obupom na molčanje v temi / verovati / da smo kar smo / upati / da nikoli ne pozabimo pozabljenega // ljubiti /kar smo že davno prekleli / s sovraštvom nerojenega // za vsem tem še / verovati / upati / ljubiti / kot sence bitij na peščenem bregu / mimo vsega tega še pričakovati / prenikniti kot izgubljeni sok / v razsušeno zemljo / kot v spočetje.
LETA 1993 UMRL P. GABRIJEL HUMEK
CISTERCIJANSKI REDOVNIK IN SLIKAR (* 1907)
Če obiščete Stično, boste v tamkajšnjem Muzeju krščanstva na Slovenskem videli tudi stalno razstavo slikarja patra Gabrijela Humeka, ki je bil ‘beli menih’ od svojega petnajstega leta do smrti (1993). Slikarstvo je začel študirati v Krakovu na Poljskem, nato eno leto v Zagrebu, študij pa je končal na ljubljanski Akademiji leta 1947
… več o njem v rubriki gost meseca 7/8_1987
o sebi:
- V prvi vrsti sem redovnik in šele nato slikar … Tako je pač, če ima človek dva poklica in mora enemu dati prednost. Jaz sem se bolj posvetil dušnemu pastirstvu, zato je prišlo slikarstvo na vrsto bolj v prostem času. Za slikanje je namreč treba imeti veliko časa.
- Moj slikarski svet je po motivih in vsebinsko poseben, odmaknjen svet, svet tišine, ki mu vsa arhitektura služi za izražanje globljih doživetij in stanj. Samotne ulice in trgi, hodniki in dvorišča, prazni prostori, scenske kulise in osamljeni spomeniki, včasih vlak ali kakšen stroj, dolge sence … To so prvine metafizičnega slikarstva, ki je polno skrivnostnega vzdušja. Težko je to opisati, gledalec pa na slikah občuti nekaj globljega, kar ga vznemiri.
- Zanimalo me je spreminjanje narave. Predvsem barve in tiste oblike, ki odsevajo tudi človekov obraz. V samoti in miru imam veliko možnosti za razmislek in za oblikovanje resnice o sebi, o drugih, o svetu. Vse slike morajo biti izraz notranjosti, ki je včasih tudi zapletena, toda prežeta s svetlobo in upanjem.
- Slike morajo biti izraz notranjosti, ki je včasih zapletena, toda prežeta s svetlobo, z upanjem.
- Treba je pridno delati ustvarjati, kajti brez napora se nikjer nič ne doseže. Nulla dies sine linea – pravi stara latinska modrost (Noben dan ne sme biti prazen), to ne velja le v umetnosti, ampak na vseh področjih življenja.
iskalec in zbiralec Marko Čuk
SLIKAR – V AVSTRIJI IN PRI NAS († 1801)
AVSTRIJSKI VIOLINIST, DIRIGENT IN ROMANTIČNI SKLADATELJ (* 1804)
SLOVENSKI SKLADATELJ IN ORGANIST, AVTOR HIMNE SLOVENSKE VERNOSTI († 1932)
RUSKI SKLADATELJ, DIRIGENT († 1975)
SLOVENSKI IN AMERIŠKI FIZIK († 1993)
SALEZIJANSKI DUHOVNIK, PROFESOR, KATEHET (1994)
MARSEJSKI NADŠKOF, KARDINAL
NEMŠKI PISATELJ (* 1898)
BIBLIOTEKAR, LITERARNI ZGODOVINAR IN PESNIK (* 1904)
Njegovo življenjsko potovanje se je začelo 25. septembra 1922 v kmečki družini v kraju Espelette pod Pireneji, katerega prebivalci so Baski. Dom, na katerega je bilo močno navezan, je zapustil, ko je pri dvanajstih letih odšel v semenišče v Ustaritz. “Vsako leto sem se vračal domov za kak teden na počitnice.” Teologijo je študiral na visoki bogoslovni šoli v mestu Bayonne, sedežu svoje rojstne škofije, in na Gregorijanski univerzi v Rimu, kjer je dosegel akademski naslov doktorja cerkvenega prava s tezo o krstu otrok katoliških staršev, ki niso praktični verniki. Po mašniškem posvečenju 13. julija 1947 je opravljal razne službe v domači škofiji. “Edini vzorec duhovnika, ki sem ga imel pred očmi, je bil župnik moje mladosti, ki me je jemal s seboj na obiske bolnikov.” Leta 1961 je prišel v Tajništvo francoske škofovske konference, kjer je ustanovil in vodil posebno tajništvo za pastoralo. Od leta 1966 do 1970 je bil glavni tajnik francoske škofovske konference, zadnji dve leti že kot pomožni škof v Parizu, kjer se je izkazal kot odličen pomočnik nadškofa kardinala Martyja. Pred Božičem leta 1970 ga je papež Pavel VI. imenoval za nadškofa v Marseillu, kjer je ostal do leta 1984. Lepo se je vživel v ljudi tega pristaniškega mesta. “Upam si reči, da je bilo tistih štirinajst let najlepših in najbolj delavnih. Kar zadeva moje apostolsko delovanje, ločim obdobje pred Marseillom in po Marseillu.” V tem obdobju je bil dvakrat izvoljen za predsednika francoske škofovske konference; leta 1971 je postal prvi predsednik novoustanovljenega Sveta evropskih škofovskih konferenc, pokojni ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar pa je bil izbran za prvega tajnika. Papež Janez Pavel II. ga je leta 1979 povzdignil v kardinala. “Sem edini kardinal brez svojega škofovskega grba, to je bila moja osebna odločitev… Občudujem in častim ena največjih svetnikov v zgodovini Cerkve: sv. Frančiška, asiškega Ubožca. Evangeljsko uboštvo je po moje prvi blagor, ki jih je oznanil Kristus. Frančišek je to uboštvo in je skušal posnemati Kristusa… Frančišek je vesoljni svetnik, zgled ne samo na kristjane, temveč za vse ljudi.”
Novo življenjsko obdobje se je za kardinala Rogerja Etchegaraya začelo leta 1984, ko ga je papež Janez Pavel II. poklical v Rim in mu zaupal vodstvo dveh pomembnih ustanov: Sveta pravičnost in mir ter Sveta Cor Unum. Kot svojega osebnega odposlanca ga je pošiljal, kot že omenjeno, v tiste dežele in predele sveta, kjer so ljudje krvaveli v vojnih spopadih. Eno najtežjih poslanstev je bilo posredovanje med bratomorno vojno med hutuji in tutsi, ko je bilo v treh mesecih pomorjenih okoli 800.000 ljudi! (O tem strašnem genocidu je naš misijonar Danilo Lisjak, ki je tam deloval, napisal knjigo Ruanda – črna vest človeštva.) V začetku junija 1994 so bili umorjeni trije ruandski škofje skupaj z desetimi duhovniki in dva laikoma. Kardinal Etchegaray je v to mučeniško deželo priletel 21. junija. Ena prvih nalog, ki jo je tam opravil, je bila pogrebna maša za umorjene škofe v mestu Kabgayi. V okolici so divjali spopadi, zato je bilo v stolnici navzočih samo sedemnajst ljudi. “Pokazali so mi tudi kraj, kjer so bili škofje in njihovi spremljevalci umorjeni: to je bilo v noviciatu redovnikov sv. Jožefa v kraju Guku. Vse je bilo še tako, kot na dan umora, stene so bila oškropljene s krvjo… To doživetje je bilo eden najtežjih križevih potov v življenju.” Pretresen je bil tudi ob obisku Sarajeva med bratomorno vojno v Bosni, ko je bilo mesto dejansko eno samo pokopališče.
Lepe spomina pa ima na papeža Janeza Pavla II. “Nad dvajset let sem bil z njim in ob njem kot zvest sodelavec. Vendar se med nama niso spletle prijateljske vezi, nedvomno sva bila preveč različna po značajih: on Poljak, jaz Bask… Vendar mi je popolnoma zaupal, ker je brezmejno zaupal v Boga. Bil je predvsem mož molitve. Časnikar André Frossard ga je lepo označil, ko je o njem zapisal, da je ‘skala molitve’. Tisti, ki so ga spremljali na potovanjih, so bili prevzeti, ko so videli, da se je sredi hrupa lahko mirno poglobil v molitev… Vsak petek je redno, naj je bil doma ali na potovanjih, molil križev pot. Iz molitve je črpal moč za tako živ stik v ljudmi, zlasti z mladimi, ki so čutili globino in moč njegove vere.”
Bele menihe je na Slovensko poklical oglejski patriarh Peregrin (1132-1162), ki je bil v prijateljskih stikih s sv. Bernardom. Njegova škofija je segala od Ogleja do Drave. Videl je, da na ozemlju, kjer bivajo Slovenci, krščanstvo še ni dovolj utrjeno. K temu naj bi pripomogli cistercijani. V Stično so prišli iz francoskega samostana Morimond, ki je bil ustanovljen (1115) prav z namenom, da se cistercijanski red širi proti Vzhodu. Menihi iz tega samostana so gradnjo samostana v Stični (nem. Sittich) vodili iz bližnjega Šentvida, kjer so imeli začasno bivališče. Redovno življenje v Stični se je začelo 7. julija 1135, leto zatem (na današnji dan) pa je patriarh izdal ustanovo listi no Stične. Tedaj je nastopil prvi opat Vincenc, samostanska cerkev pa je bila posvečena šele leta 1156. Patriarh Peregrin je stiškemu samostanu dal trdno gospodarska podlago, da so se redovniki lahko preživljali. S svojim vzornim kmetijstvom, sadjarstvom in vinogradništvom so učili tudi okoliške kmete. Stiški samostan so s svojiml darovi podprli številni dobrotniki. Beli menihi pa so se oddolžili s tem, da so bili učitelji in dobrotniki ljudi. Od srede 12. pa do konca 15. stol. je bila Stična najpomebnejše versko in kulturno središče na slovenskih tleh. Pod “opatovo palico” je bilo leta 1770 kar 37 župnij, medtem ko jih je ljubljanska škofija tedaj imela le 23. Zgodovino stiškega samostana je v svoji tetralogiji (nizu štirih ljudskih povesti) posrečeno podal pisatelj Ivan Zorec (Beli menihi, Stiški svobodnjak, Stiški tlačan, Izgnani menihi).
ITALIJANSKI MATEMATIK, ASTRONOM, ZDRAVNIK, ASTROLOG († 1576)
ŠVICARSKI ZDRAVNIK, FILOZOF IN NARAVOSLOVEC (* 1493)
LJUBLJANSKI KNEZOŠKOF (1683)
ŠKOF, PISATELJ, PESNIK, VZGOJITELJ, PRVI SLOVENSKI BLAŽENI (* 1800)
DUHOVNIK, TEOLOG, FILOZOF, PISATELJ IN UREDNIK (* 1859)
DUHOVNIK, SLUŽABNIK BOŽJEGA USMILJENJA, GLASNIK MARIJINEGA SPOROČILA († 2012)
DUHOVNIK, PISATELJ in ZGODOVINAR (* 1879)
SKLADATELJ, UGLASBIL ŽUPANČIČEVE PESMI (* 1870))