Avtor: Marko

Na veliki petek je umrl moj oče. Jokal sem mu na prsih, ko je ležal na postelji, negiben. Tako strašno mi je bilo hudo, čeprav je kot Kristus na križu končno dotrpel. Velikonočna vigilija tistega leta je bila zame čudno mračna, kakor da bi le droben plamenček migotal v kotu cerkve. In jaz sem molčal, zamišljen nad vsem, in sem hotel razumeti velikonočno zgodbo – a je nisem mogel. Tako kakor skala pri vhodu v grob nam smrt zakriva skrivnost življenja … 
Tisti večer smo brali iste besede kot že tolikokrat pred tem: »Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je vstal« (Lk 24,5–6). A nisem še bil tam, nisem še prišel do praznega groba, nisem še dozorel. Nekdo pa je kot plamenček čakal v kotu cerkve. 
Nekaj dni zatem sem imel čudovite sanje. Tata se mi je v njih pokazal ves nasmejan in miren in svetel, zláto je žarel kot pomladno jutro in se mi je takrat zdel najbolj resnično on, čeprav ga takega nisem videl nikoli prej, še posebej ne v zadnjem obdobju, ko je v mukah, tišini in nepokretnosti čakal in zorel. Zorel v tisto svetlost vstajenjskega jutra. In takrat sem razumel. Velika noč ni vstajenje. Velika noč je Jezusovo življenje, trpljenje in vstajenje, vse skupaj, neločljivo povezano: »Spomnite se, kako vam je govóril, ko je bil še v Galileji: ›Sin človekov mora biti izročen v roke grešnih ljudi, biti mora križan in tretji dan vstati‹« (Lk 24,6–7). 
Dva moža v sijočih oblačilih pa sta kakor nekdo, kar postajamo tudi mi, v kar se spreminjamo počasi, v zlató, svetlobo in nasmeh mojega očeta. Tudi onadva nista stala v grobu, nekje od zunaj sta prišla in povedala svojo izkušnjo, kako to postati: »Ni ga tukaj.« Treba je iti na pot, ne stati v grobu. Jezusovo vstajenje ni nek srečen dogodek na koncu, nek »happy end«, ki ga moramo samo počakati. Vstajenje je pot, nastajanje, je torej nekaj, kar se je v Jezusu gradilo celo življenje. Spomnite se, Izraelci niso prišli v obljubljeno deželo, ko so stopili čez Rdeče morje, ampak ko so to ponovili 40-krat. Tako se mora obljubljena dežela postopno zidati tudi v nas. Vstajenje je proces, v katerem mi postajamo najbolj resnično mi, živi, vstali, umiti, odrešeni. Preko vsega, kar nam daje ta pot, tudi preko ran, brazgotin in trpljenja odlagamo odvečno, da bi postali, kar smo: »Po Božji podobi ga je ustvaril« (1 Mz 1,27). 
Biti človek pomeni biti na poti. Biti vedno nedokončana stvar. Si to priznati in si pustiti. In biti človek pomeni biti vedno več od tega, kar si zdaj. Postati vstajenjski človek tako pomeni hoditi, živeti v sebi ta nemirni »Ni ga tukaj«. Ta nas pošilja iz groba, iz kraja smrti v življenje – v iskanje Kristusa, ki je kdove kje in ki še vedno hodi to našo pot čez Rdeča morja našega življenja. Ni ga tukaj, ker ga moramo iskati, želeti si biti, kjer je On, prepustiti se, da nas s svojim skrivanjem – nekje med križem in jutrom – vodi v to, kar resnično smo. 
Je Kristus vstal? Ne vem. Samo verujem. In moja vera je iskanje.

M. Rijavec, Na začetku, v: Ognjišče 3 (2023), 3.

»Marija, ti pomagaj nam!/ Božja milostna Devica,/ vseh slovenskih src kraljica./ Marija, Marija, le ti pomagaj nam!// Marija, ti pomagaj nam!/ Kadar prihrume skušnjave,/ stopi k nam z nebes višave.// Marija, ti pomagaj nam!/ Naše nam družine vodi,/ vzgajaj v pravi jih svobodi.// Marija, ti pomagaj nam!/ Vse Slovence k Bogu dvigaj,/ vero v srcih jim prižigaj!«
Mesec maj, ko narava ozeleni in mnoge rože olepšajo raj pod Triglavom, je posvečen najčudovitejši roži – Jezusovi Materi Mariji. Koliko lepih spominov imamo na Marijin mesec, ko smo pri šmarnični pobožnosti prepevali naše nesmrtne pesmi v čast Mariji, Pomočnici kristjanov. V našem narodnem Marijinem svetišču na Brezjah smo vedno znova doživljali Marijo kot vseh slovenskih src Kraljico.
Kadar so v naše življenje prihrumele mnoge skušnjave, smo se zatekali k Mariji, ki je prihajala k nam iz nebes v nepozabni nebeški svetlobi in milini. Ta še posebej sije iz podobe brezjanske Marije. Ob njej smo postali pogumni mornarji tudi v nevarnih valovih našega življenja.
Koliko slovenskih družin je našlo pri Mariji Pomagaj na Brezjah tolažbo, duševni mir in rešitev iz hudih kriz, ki lahko pridejo v vsako družino!
Velik častilec Matere Božje, Božji služabnik dr. Anton Strle, je v Letu svetnikov za god Marije Pomočnice zapisal: »Kateri katoliški Slovenec se ob imenu Pomočnica kristjanov takoj ne spomni na osrednjo slovensko božjo pot – Brezje, veliko slovensko duhovno zdravilišče? Marija Pomagaj na Brezjah! Kolikeri Slovenci so se tukaj ob ljubeznivi Marijini podobi z Detetom Jezusom v naročju nasrkali nove duhovne moči in lepote, včasih že čisto poteptane in globoko zasute. Kako živo govori romarju ta milostna podoba o resnični vlogi, ki jo ima Marija v Cerkvi, v celotnem občestvu kristjanov! Še ko se romar poslavlja od oltarja Marije Pomagaj, ga njene usmiljene in dobrotne oči ne nehajo spremljati – in se zdi, da tiho kažejo na Božje Dete v Materinem naročju in da ustnice molče šepečejo besede iz galilejske Kane: Karkoli vam Jezus poreče, storite! Pri Mariji Pomagaj mnogi iskalci Boga ponovno najdejo pot do reke živih voda, do zakramentov, že leta in leta pozabljenih in zanemarjenih. In vračajo se na svoj dom kakor prerojeni. Drugi spet se tu, ob Mariji Pomočnici, nadihajo nove duhovne svežine in odidejo v svoje vsakdanje življenje s trdnejšimi koraki, pogumnejši in potrpežljivejši na kdaj tako utrudljivi poti križa, ki pa za križanim Gospodom vodi skozi trpljenje v poveličanje. – Temu se pridružuje še eno: Brezje leže v tistem kotičku slovenske zemlje, o katerem poje Prešeren: Dežela kranjska nima lepš‘ga kraja, kot je z okoljšno ta, podoba raja.«
Nikoli ne bom pozabil, s kakšno ljubeznijo, navdušenjem in globoko vero nam je pri predavanjih na teološki fakulteti prof. Strle govoril o velikonočni skrivnosti Jezusovega trpljenja, smrti, vstajenja in poveličanja. S kakšno gorečnostjo nam je poudarjal, da je bila Marija najtesneje povezana z Jezusovim trpljenjem in je postala tolažnica vseh žalostnih, trpečih in zapuščenih.
Ob mednarodnem priznanju Republike Slovenije kot samostojne države je prof. dr. Strle v Družini zapisal: »Zgodovina slovenskega naroda je zgodovina slovenske vernosti. Versko življenje je cvetelo takrat, ko je bila razširjena živa in zdrava pobožnost do Marije. Kadar te pobožnosti ni bilo, je med našimi predniki plahnela in gnila tudi vernost. V najhujših stiskah nam je ohranila vero in ljubezen, da smo mogli obstati do današnjih dni. Prek vseh oblik življenja od naseljevanja do danes nam je kazala pot k svojemu Sinu«
Naj nam nebeška Mati Marija (ki jo opeva naša pesem) pomaga, da se bodo naša srca odprla za Božjo ljubezen in bomo še naprej ostali Jezusovi in Marijini!

M. Ipavec, (kolumna). v: Ognjišče 4 (2023), 74.

Pred leti so v Ameriki predvajali film z naslovom Svet v temi. Film se je soočal s skrivnostjo Jezusovega vstajenja v velikonočnem jutru. Nenavaden je prizor, ko učenjak – arheolog izkopava v Jeruzalemu, posebno v okolici Kalvarije. Nekega dne sporoči, da je našel grob, kjer je bil pokopan Jezus, in … da grob ni prazen. V njem je našel balzamirano telo. Množica navali, da bi videla telo: Kristus torej ni vstal. Novica se po tisku in radiu raznese kot blisk. Ves svet je takoj potopljen v nepopisno temo. Vse, kar govori o Kristusu, kar živi iz njega, kar nosi njegovo znamenje, mora izginiti. Cerkve zapirajo, katedrale rušijo, Božje podobe izginjajo iz muzejev, samostani se praznijo, misijonarji se vračajo iz misijonskih dežel domov, križe mečejo iz hiš. Ko je končno svet, ki ga je ta neizmerni potresni sunek zamajal, potopljen v popolno duhovno noč, arheolog na smrtni postelji prizna, da je zadevo ponaredil in da je bil grob prazen. Omenjeni film sporoča človeku pomenljivo resnico, da za človeštvo ni nič bolj bistvenega kot to, da vemo, kaj se je zgodilo na velikonočno jutro. Kristus je resnično vstal in živi!
Za apostole je bilo na velikonočno jutro odločilno vprašanje: Ali smo živeli zaman? Smo morda zapravili svoje življenje? So bila morda ta tri leta, ki smo jih preživeli z Jezusom, kratkotrajna nora pustolovščina? Kdo je ta Kristus, za katerim smo šli – goljuf ali Sin živega Boga? Vse njihovo življenje je odvisno od tega odgovora? In v tem je tudi temeljna rešitev za vse človeštvo. Od tega velikonočnega jutra dalje se ljudje ločujejo ob praznem grobu. Za nekatere je Kristus umrl in mrtvi ne vstanejo v novo življenje. Za druge je Kristus umrl, a je tretji dan vstal od mrtvih in živi na veke.
Glede na to, za katero stran se odločimo, se spremeni obličje zemlje, vrednote spremenijo predznake. – Če Kristus ni vstal, tedaj so nebesa zaprta. Zemlja je potem zgolj kraljestvo teme in smrti. Če Kristus ni vstal, tedaj odstranimo križe z oltarjev, z naših zvonikov, iz naših domov. Potem bi morali umolkniti tudi zvonovi in orgle, ki oznanjajo v nesmrtnih skladbah večno živo melodijo velikonočne aleluje. Če Kristus ni vstal, tedaj so vsi mučenci, ki so dali življenje za Jezusa, umrli zaman in bodo zadnjo besedo imeli krvniki.
Če pa je Kristus tretji dan vstal iz groba, kakor je napovedal, tedaj so nebesa odprta in verige greha raztrgane. Naša vera ni prazna. Naši upi so upravičeni in naša ljubezen do Jezusa ima zagotovilo nesmrtnosti. Če je Jezus iz Nazareta vstal, kakor je oznanjal, tedaj naj zvonovi veselo zvonijo vstajenjsko alelujo in v vseh cerkvah naj odmevajo velikonočne pesmi. Jezusova Cerkev ob srečanju z vsemi svojimi nasprotniki in sovražniki uporablja edino orožje, in to je zapoved ljubezni. Kako bistroumno je zapisal duhovni pisatelj Montalembert: »Proti vsem tistim, ki jo obrekujejo ali izdajajo, ima Cerkev že dvajset stoletij zagotovljeno zmago in maščevanje. Njeno maščevanje je, da zanje moli, in njena zmaga je, da jih preživi.« Kristjani živimo iz Jezusovega vstajenja. Že od časa apostola Pavla so nekateri dvomili v Jezusovo vstajenje. Pavel pa je v pismu Korinčanom jasno zapisal: »Če ni vstajenja mrtvih, tudi Kristus ni vstal. Če pa Kristus ni vstal, potem je prazno naše oznanjenje, prazna tudi naša vera … Če imamo samo v tem življenju upanje v Kristusa, smo od vseh ljudi najnesrečnejši. Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvina njih, ki so zaspali, ker je namreč po človeku (Adamu) smrt in po človeku (Kristusu) vstajenje mrtvih« (1 Kor 15,12–21).
Kristusovo zmagoslavje nad smrtjo nam odpira vrata v življenje. Stopamo iz noči, da bi prišli v luč. Vedeti, da je Kristus živ, pomeni obenem vedeti, da bo imelo življenje zadnjo besedo nad ničem in smrtjo, da je zima premagana in bo prišla pomlad.
Vsem bralcem in bralkam Ognjišča želim, da bi za letošnjo veliko noč doživeli tisto radost življenja, ki jo je razodel naš skladatelj Gregor Rihar, ko je zapel: »Zveličar naš je vstal iz groba;/ vesel prepevaj, o kristjan!/ Premagana je vsa hudoba,/ rešenja tvojega je dan!« Velikonočni prazniki naj podarijo novo upanje in veselje do življenja tudi vsem bolnim, starejšim in osamljenim v naši dragi Sloveniji. v

M. Ipavec, (kolumna). v: Ognjišče 4 (2023), 74.