Avtor: Marko

LETA 1749 ROJEN JOHANN WOLFGANG GOETHE

KRALJ NEMŠKIH PESNIKOV, PISATELJ, DRAMATIK, … FILOZOF († 1832)

Literarna zgodovina ne pozna tako vsestranskega besednega umetnika kot je bil Johann Wolfgang Goethe, ki je ustvaril, vrhunska dela kot pesnik, pisatelj, dramatik, kritik in teoretik. Poseben pomen ima njegova dramatična pesnitev Faust, ki je nastajala skoraj šestdeset let. Vsebuje močne alegorične in simbolne sestavine, napisane v različnih verznih in kritičnih oblikah, deloma tudi v prozi.

nekaj njegovih misli:

• Dolžnost je trda, pa ravno v dolžnosti mora človek pokazati, kaj je v njem. Samovoljno zna živeti kdorkoli.
  
• Kako boš spoznal samega sebe? Nikoli le z razmišljanjem, pač pa z delavnostjo. Skušaj izpolnjevati svoje dolžnosti, pa boš videl, koliko veljaš.
  Oh, kakšna razlika je, če presojamo sebe ali druge!
  
• Plemenite misli in čisto srce – to dvoje si moramo izprositi od Boga.
  
• Kdor hoče res kaj, treba da se zbere. / Ni mojstrstva brez omejitve, mere, / in samo zakon nam svobodo daje.
  
• Domišlja si mladi rod in je mnenja, / da svet se z njegovim rojstvom začenja.
  
• Rože so kot lepe besede in pisava narave. S tem nam Bog dopoveduje, kako nas ima rad.
  
• O mnogih stvareh se lahko pogovarjam samo z Bogom.
  
• Nehvaležnost je zmeraj znamenje majhnosti. Nikoli še nisem srečal velikih ljudi, ki bi bili nehvaležni.
  
• Ne učimo se spoznavati ljudi, če pridejo oni k nam; mi moramo iti k njim, da izkusimo, kako živijo.
  
• Ko srce poje, upa, hoče, blodi, / le k tebi, bistvu svojemu želi, / le tam živeti morem, kjer si Ti.
  več:

 

LETA 1851 ROJEN IVAN TAVČAR

PISATELJ, PRAVNIK IN POLITIK († 1923)

Doma iz Poljan nad Škofjo Loko, po mnenju nekaterih najboljši slovenski pisatelj v predcankarjevem obdobju. Objavljal je v Ljubljanskem zvonu, v dijaškem lističu Slavec, v Slovanu, v Stritarjevem Zvonu, in v Zori. Široko razgledan in izobražen je kljub doktoratu iz prava obdržal občutek za preprostega človeka, kmeta, saj je tudi sam izhajal iz kmečkega okolja in korenin ni pozabil, čeprav se je povzpel na sam vrh meščanskega življenja. V obdobju umetniškega pripovedništva je uporabljal realistične motive, zlasti v obravnavi vaškega življenja. Najpomembnejši njegovi deli sta Visoška kronika in Cvetje v jeseni. Učencem in dijakom pa je znan tudi po zbirki kratkih pripovedi Med gorami, napisal pa je še: V Zali, Izza kongresa, Grajskem pisarju in še nekaj drugih pripovednih del.

več o njem v rubriki Mojstri besede 05_2009

nekaj njegovih misli:

• Hodi z zbranim duhom v božjo cerkev in ne nosi Boga samo na jeziku, nego ga imej tudi v srcu!
  
• Naj si še tako zapuščen in osiromašen, te veže trdna veriga na nekaj, česar se vsak hip ne zavedaš: ta nekaj je -zemlja, na kateri si se rodil. To je naša edina neskaljena prijateljica, vedno ti kaže en in isti obraz in zvesta ti ostane, če jo še tolikokrat zatajiš.
  
• Lepota je vedno enaka in ista, pa vendar nikdar dolgočasna. Če si ohranite čut za to lepoto, vas življenje, pa naj je še tako dolgo, ne bo nikdar dolgočasilo.
  
• Brez bojev ni napredka, ga v preteklosti ni bilo in ga tudi v bodočnosti ne bo.
  
• Večja skrb prevpije manjšo skrb, večja bolečina prežene manjšo bolečino.
  
• Moje mladostno prepričanje je bilo, da bi bil svet čisto drugače ustvaril kakor ga je ustvaril Gospod Bog. Ali to ni nič novega: naši mladeniči žive gotovo v ravno istem prepričanju!
  
• Nevihte so dostikrat ravno tako potrebne, kakor so potrebni sončni dnevi. Brez bojev ni napredka, ga v preteklosti ni bilo in ga tudi v bodočnosti ne bo.

 

LETA 1866 ROJEN MATEJ HUBAD

PEVSKI PEDAGOG IN ZBOROVODJA († 1937)

Po končanem šolanju na Dunaju je bil Matej Hubad, doma iz Skaručne pod Šmarno goro, v prvih desetletjih 20. stoletja osrednja osebnost slovenskega glasbenega življenja kot direktor Glasbene matice v Ljubljani. Bil je odličen pevski pedagog in zborovodja. Zbor Glasbene matice je dvignil na visoko koncertno raven.

 

LETA 1877 UMRLA ZELIJA MARTIN

ŽENA LUDVIKA MARTIN, MATI SV. TEREZIJE IZ LISIEUXA, SVETNICA (* 1831)

“Najina želja, da bi bila eno, je ostala nespremenjena in vedno enaka. On mi je bil vedno tolažnik in največja opora. Ko pa sva dobila otroke, so se pota najinih misli nekoliko spremenila. Živela sva samo zanje. Bili so najina sreča, ki je nikjer nisva našla toliko kot pri njih. Vsemu drugemu sva se zlahka odpovedala, svet s svojim vrvenjem naju ni nič mikal. Zame je bilo to veliko plačilo in umiritev. Hotela sem imeti veliko otrok, da bi jih vzgojila za nebesa.” Tako je svoji šestnajstletni hčerki Pavlini 4. marca 1877, pol leta pred svojo smrtjo, pisala Zelija Martin, mati sv. Terezije Deteta Jezusa, ki je bila skupaj s svojim možem Ludvikom na misijonsko nedeljo (njuna sveta hčerka je zavetnica misijonov), 19. oktobra 2008, v Lisieuxu razglašena za blaženo. 18. oktobra 2015, v času zasedanja škofovske sinode, pa je zakonca Martin papež Frančišek prištel med svetnike. S služenjem bližnjemu sta zvesto pričevala v svoji družini, »tako da sta dan za dnem gradila okolje, napolnjeno z vero in ljubeznijo«. Velik del nagovora med bogoslužjem je Frančišek namenil še enemu sporočilu: z jasnimi besedami je spomnil, da stremljenje po zemski oblasti v katoliški Cerkvi ne bi smelo imeti prostora. Postopek za beatifikacijo zakoncev Martin je temeljil zlasti na 218 pismih, ki jih je napisala Zelija med letoma 1863 in 1877. Iz njih žari bogato notranje življenje te izredne žene in tudi vsakdanje življenje družine.Ta pisma so povzeta v knjigi Povest družine Martin, ki je pred leti izšla pri založbi Ognjišče. Ko se danes spominjamo smrti Zelije Martin je to priložnost, da jo vzamemo v roke kot majhno spodbudo in potrditev vsem tistim, ki v slovenskem prostoru pričujejo o lepoti in veličini zakonske zveze, kakor si jo je zamislil Stvarnik

več: Silvester Čuk, Zakonca Zelija in Ludvik Martin. (Pričevanje). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 1, str. 18-19 in v knjjigi Povest družine Martin

o zakoncema Martin:

• Dobri Bog mi je podaril očeta in mater, ki sta bila bolj vredna nebes kakor zemlje. (sv. Terezija iz Lisieuxa)
  
• Če je svetnica Mala Terezija, je po mojem velika svetnica tudi njena mati. Veliko je prestala v svojem življenju in vse težave je sprejemala z vdanostjo v Božjo voljo. Kako zelo se je žrtvovala! O kaj vse bi mogla pripovedovati o tej vdanosti v Božjo voljo in o njeni dobroti … (služkinja Luiza)

razmišljanje sv. Zelije:

• Tako sem srečna s svojim možem. Življenje mi dela prijetno. Da, moj mož je res svetniški človek! Vsaki ženi bi privoščila takega moža. To je moja iskrena želja za novo leto.
• Sprejela sem svojo usodo in trudim se, da bi storila vse4, kar se spodobi človeku pred smrtjo. Nobenega trenuitka ne smem izgubiti od teh dragocenih dni, ki mi še ostajajo. Pomagaj mi prositi za potrpežljivost in vdanost…

 

LETA 1886 ROJEN AVGUST PAVEL

PESNIK, PISATELJ, ETNOLOG, JEZIKOSLOVEC, LIT. ZGODOVINAR … NA MADŽARSKEM († 1946)

“Na robu gozda je nekaj osamljenih hrastov. / Pod zavetjem enega od njih se je družinica / zbrala okrog naše matere / ter na kolenih pomolila / za roso neba, za kruhek sirotam, / za odpuščanje vseh grehov, / za mir in srečno smrt.” Tako je v avtobiografski pesmi Mama nam je pripovedovala zapisal Prekmurec Avgust Pavel in sicer v madžarščini (prevedel p. Pavel Berden). Deloval je namreč v madžarskem okolju, kot srednješolski profesor v Sombotelu, čeprav si je močno želel dobiti svoji izobrazbi primerno službo v slovenski domovini. “Bil je prvi vseučiliško šolan jezikoslovec in slovstveni zgodovinar v naši krajini (Prekmurju),” je o njem zapisal Vilko Novak. “Stalno je v njem živel pesnik, ki je najprej nastopil v domačem narečju in med vojsko budniško napovedoval lepšo prihodnost svojemu narodu.”

več:
S. Čuk, Avgust Pavel: Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2006), 38-39.

 

LETA 1899 UMRL STANKO PIRNAT

PRAVNIK IN  SKLADATELJ, POSPEŠEVALEC ZBOROVSKEGA PETJA (* 1859)

Po ljudski šoli v rodnih Štorah je obiskoval gimnazijo v Celju in v Ljubljani, nato pa je na Dunaju študiral pravo. Kot notarski kandidat je služboval v več slovenskih krajih, nazadnje je bil samostojni notar v Stični in Mokronogu. Pirnat je že kot gimnazijec pod Foersterjevim vodstvom pel na ljubljanskem stolnem koru, na Dunaju pa je vodil slovenski pevski zbor. Na Ptuju je ustanovil slovensko pevsko društvo in mu bil zborovodja. Bil je tudi skladatelj; nekaj njegovih skladb, zloženih v slovenskem duhu, je izdala Glasbena matica v Ljubljani.

 

LETA 1901 ROJEN MIRKO RUPEL

LITERARNI ZGODOVINAR, JEZIKOSLOVEC IN BIBLIOTEKAR († 1963)

“Najotipljivejši dokaz dejavnosti naših protestantov so njih knjige. V 44 letih so izdali okoli 50 slovenskih tiskov. Cerkev so založili z vsemi potrebnimi, šolo z najnujnejšimi pomagali.” Tako je zapisal slavist Mirko Rupel, največji strokovnjak za slovensko književnost v dobri reformacije, protireformacije in baroka, o čemer je veliko pisal. Njegovo življe­njsko delo je monografija o Primožu Trubarju (1962). Kar je z marljivim raziskovanjem dognal, je tudi posredoval mladim kot profesor in vzgojitelj. Bil je človek reda, razlagal je jasno in živahno, na svoje učence je bil ponosen, saj je iz njegovih razredov izšlo več vidnih slavistov in književnikov. Njegovo ime je globoko za­pisano v zgodovino osrednjega slovenskega knjižnega hrama – Na­rodne in univerzitetne knjižnice (NUK), katere ravnatelj je bil … Posodobil je njeno organiziranost, uva­jal mednarodno dogovorjene bibliotekarske postopke ter povezoval NUK s sorodnimi ustanovami doma in po svetu.

… več o njem v obletnici meseca 08_2001

 

LETA 1960 UMRL ANTON LAJOVIC

SKLADATELJ IN SODNIK (* 1878)

Prvo glasbeno izobrazbo je prejel na šoli Glasbene matice v Ljubljani, nadaljeval pa na Dunaju, kjer je študiral pravo. Leta 1911 je opravil sodniški izpit ter služboval v raznih slovenskih krajih. Bil je redni član Akademije znanosti in umetnosti od njene ustanovitve (1940). Kot skladatelj je oblikoval svoj lasten slog. Njegov glasbeni opus obsega okrog 40 samospevov, 20 zborovskih skladb, 2 kantati, 5 simfoničnih pesnitev in druga dela. Kot eden glavnih predstavnikov slovenske moderne je vplival na mlajši rod glasbenih ustvarjalcev.

o njem:

• Anton Lajovic se uvršča med najpomembnejše skladatelje slovenske generacije, ki je nastopila po vstopu v 20. stoletje in prelomila s tradicijo. Bil je glasnik novega duha, pripravljal je pot slovenski glasbeni moderni in spodbujal na novo nastopajoče mlade slovenske ustvarjalce, da so odločneje vstopali v fazo naprednega oblikovanja, ki se je razodelo v dvajsetih in tridesetih letih. (Dragotin Cvetko)
• Vi ste začeli novo dobo slovenske glasbe? – Ko se je moje tehnično znanje okrepljevalo, se mi je zdelo, da bi moral kot edini človek med Slovenci, ki je imel precej tehničnega znanja, v vsaki obliki prinesti vsaj nekaj dobrega in tako postaviti naši glasbi neki temelj. (…) Sem za enkrat zadovoljen, če sem s priličnim uspehom opravil delo Janeza Krstnika (predhodnika) v naši glasbi.” (Izidor Cankar, Obiski)

… več o njem v obletnici meseca 08_2010

 

LETA 1980 UMRL BENO ZUPANČIČ

PISATELJ, PUBLICIST (* 1925)

Najznačilnejši pripovednik mladega rodu slovenskih realistov. V mladih letih se je navduševal nad slikarstvom in kiparstvom, v najstniških letih je napisal nekaj pesmi, vendar jih nikoli ni objavil. Prozo je začel pisati po vojni, zelo dejaven pa je bil tudi kot publicist. S slogom in izbiro teme malega človeka je bil dedič socialnega realizma, kasneje pa je postalo njegovo pisanje že bolj modernistično. Piše odkrito, življenjsko, neposredno, kritično in samokritično, uporablja humor, ironijo, žargon. Pogosti so motivi in teme, povezani z življenjem v ilegali v okupirani Ljubljani in v taborišču, ukvarja se s psihološkimi in etičnimi vprašanji človeka med vojno in po njej. Sam je svoj postopek pisanja opisal kot lepljenko. Vedno in povsod je zbiral in si zapisoval na listke razne dogodke, situacije, misli, citate ter šele potem vse to gradivo razvrstil in oblikoval v sklenjeno obliko. V njegovih delih je veliko avtobiografskega, največ v romanu Plat zvona. Po noveli Veselica in romanu Sedmina sta bila narejena filma, novele Pogreb, Življenje in smrt in Brez naslova in junaka pa so bile ekranizirane za televizijo.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1635 UMRL FELIX LOPE DE VEGA CARPIO

ŠPANSKI DRAMATIK (* 1562)

Španski pisatelj Felix Lope de Vega Carpio, najpomembnejši dramatik španskega klasičnega gledališča, je napisal nad 1500 komedij, ohranjenih je okoli 500. Pisal je tudi pesmi, romane, kronike in zgodovinske zapise. Literarna zgodovina ga uvršča med utemeljitelje španskega in evropskega gledališča. V mladosti je bil najprej vojak v španski mornarici, po smrti druge žene (1613) je postal duhovnik.

 

LETA 1703 ROJEN AVGUŠTIN HALLERSTEIN

JEZUIT, MISIJONAR; MATEMATIK, ASTRONOM († 1774)

Bil je sin baronske družine iz Meng­ša. Leta 1721 je na Dunaju vstopil k jezuitom, v Gradcu je študiral matematiko in astronomijo ter bil poslan kot misijonar na Kitajsko. V Peking je prišel leta 1739. Kot astronom na cesarskem dvoru je bil tako spoštovan, da je bil imenovan za mandarina – cesarskega svetnika. Leta 1749 je prepotoval Tatarsko in izdelal njen zemljevid. Njegova naravoslovna, zvezdoslovna in narodopisna opazovanja so izšla v najpomembnejših evropskih znanstvenih revijah.

 

LETA 1771 ROJEN JOŽEF K. ERBERG

KRANJSKI BOTANIK, LIT. ZGODOVINAR, ZBIRATELJ († 1843)

V Ljubljani rojeni baron Jožef Kalasanc Erberg je med študijem na Dunaju ‘pokusil’ številne znanosti; od filozofije in matematike do prava in se je odlikoval po obsežnem znanju. Ko se je vrnil v Ljubljano, je bil v službi deželnih stanov. Po stikih z Zoisovim krogom je javno kazal spoštovanje do slovenskega jezika. Njegova ljubezen je bila usmerjena predvsem na zbiranje in čuvanje spomenikov, ki jih je mogel spraviti v kakršno koli zvezo z materialno ali duhovno kulturo na Slovenskem.

 

LETA 1863 UMRL LUKA DOLINAR

DUHOVNIK, SKLADATELJ, NABOŽNI PESNIK (* 1794)

Na svet je prijokal v Škofji Loki, kjer je začel nabirati znanje, po bogoslovnih študijih v Ljubljani je leta 1818 prejel mašniško posvečenje. Kot kaplan je služboval v Radovljici in pri Sv. Petru v Ljubljani, kot župnik pa v Šmartnem v Tuhinju. Pisal je nabožne pesmi in jih tudi uglasbil. Nekatera njegova uglasbena besedila (Kaj se vam zdi, Jezus naš je vstal od smrti …) pojemo še danes. Izšlo je pet zvezkov njegovih pesmi z napevi »za vse godove in praznike celiga leta«. Napevi so preprosti, lepi, zloženi v slovenskem duhu. Med ljudstvom so bile te pesmi zelo priljubljene.

 

LETA 1885 ROJEN JULIJ BETETTO

OPERNI PEVEC, PEDAGOG († 1963)

Glasbeno se je izobraževal v šoli Ljubljanske glasbene matice, v zboru Mateja Hubada in pri pevskem pedagogu Franzu Gerbiču. V operi je prvič nastopil z osemnajstimi leti (vloga Miha v Smetaninovi Prodani nevesti). Kmalu je začel peti tudi po drugih opernih odrih, uspešno opravil avdicijo na Dunaju, prejel avstrijsko štipendijo in s priporočili skladatelja Gustava Mahlerja tudi zaposlitev v Dunajski dvorni operi. Leta 1923 se je vrnil v Ljubljano in bil ravnatelj ljubljanske Opere, kasneje konservatorija Ljubljanske glasbene matice, ki se je nato preimenoval v Akademijo za glasbo in postal je njen rektor. Prejel je Prešernovo nagrado, že vrsto let pa Društvo glasbenih umetnikov Slovenije vsako leto podeli po njem imenovane Betettove nagrade in priznanja za umetniške dosežke v glasbi.

 

LETA 1886 ROJENA ANGELA PISKERNIK

PRVA SLOVENSKA DR. NARAVOSLOVNIH ZNANOSTI († 1967)

Doma iz Lobnika pri Železni Kapli, prva Slovenka z doktorskim nazivom s področja naravoslovja, prva slovenska naravovarstvenica. Zaslužna je za ustanovitev Triglavskega narodnega parka in pravno zavarovanje naravnih območij v Sloveniji. Po drugi vojni je bila direktorica Prirodoslovnega muzeja, zavzela se je , da se je ohranil Alpski park Julijana v Trenti in so zavarovali 56 ogroženih rastlinskih vrst, nato tudi nekaj živalskih. Bila je tudi zavedna Slovenka in kljub doktorskemu naslovu na Koroškem ni mogla dobiti službe in je delala kot domača učiteljica … Sodelovala pri pripravah na koroški plebiscit, predsedovala različnim ženskim organizacijam, bila podpredsednica Kluba koroških Slovencev, botaničarka v Narodnem muzeju (do 1926), nato pa je bila do aretacije jeseni 1943 gimnazijska profesorica naravoslovnih predmetov in nemškega jezika. Poslali so jo v taborišče Ravensbrück, kjer je nastala tudi prva slovenska kuharska knjiga, ki je bila tudi povod da so na TV Slovenija posneli film o njej (Kuharska knjiga dr. Angele Piskernik – Amir Muratović).

 film Kuharska knjiga dr. Angele Piskernik (arhiv TV Slovenija)

 

LETA 1910 ROJENA MATI TEREZIJA

Agnes Ganxhe Bojaxhiu, MISIJONARKA LJUBEZNI, BLAŽENA (U 1997)

»Najbolj se mi je vtisnila v spomin njena drobna postava, upognjena od življenja v službi najbolj ubogih med ubogimi, toda vedno polna neizčrpne notranje moči: moči Kristusove ljubezni. Misijonarka Ljubezni: to je bila mati Terezija po imenu in po delu… Po svetu je bila znana kot mati ubogih in zapušča prepričljiv zgled za nas vse, za verne in za tiste, ki ne verujejo. Zapušča nam pričevanje božje ljubezni, ki je, ko jo je sprejela, preoblikovala njeno življenje v popolno darovanje bratom. Zapušča nam pričevanje kontemplacije, ki postaja ljubezen, in ljubezni, ki postaja kontemplacija,” je o Materi Tereziji povedal zdaj sv. Janez Pavel II. Mnogi so jo zaradi njene predane službe ubogim občudovali in slavili kot svetnico; našli so se tudi taki, ki so ji očitali, da “išče slavo”, da se nastavlja fotografom in kameram. Mati Terezija se ni zmenila ne za hvalo ne za grajo, temveč je mirno delala naprej. “To je Njegovo delo, ne moje. On bo že poskrbel, če bomo ostale zveste našemu poklicu, ki je uboštvo. Kar zadeva mene, živim od dneva do dneva.” Kako je svet to krhko ženo in njeno velikansko delo cenil, priča Nobelova nagrada za mir in številne druge nagrade – to je potrdil tudi njen veličastni pogreb. Svetost je v tem, da spoznamo božji načrt za naše življenje in ga z božjo pomočjo skušamo uresničevati. Za to si je vedno prizadevala mati Terezija, katere življenjsko geslo je bilo:”Narediti nekaj dobrega za Boga.” Narediti s tem, da pomagamo tistim, v katerih prihaja naproti. Zgled nove blažene nam govori, kako je treba uresničevati evangelij

življenjska pot Matere Terezije (na kratko)

več o njej v prilogi 10_1997

nekaj njenih misli:

• Kako čiste morajo biti naše roke, če naj se dotikamo Kristusovega telesa, tako kakor se ga dotika duhovnik pod podobo kruha na oltarju. S kakšno ljubeznijo in pobožnostjo in vero dviga sveto hostijo! Enake občutke moramo imeti tudi me, ko dvigujemo telesa ubogih bolnikov.
• Vere primanjkuje zato, ker je med ljudmi toliko sebičnosti in koristoljubja. A vera, zares prava vera, mora biti darujoča. Ljubezen in vera hodita skupaj. Ena drugo dopolnjujeta.
• Koliko se lahko naučimo od naše Gospe! Bila je tako ponižna, ker je bila vsa na voljo Bogu. Bila je polna milosti in sodelovala je z vsemogočno silo, ki je bila v njej – z božjo milostjo.
• Nikoli se ne smemo izmikati nizkim opravilom zato, ker so to dela, ki jih nihče noče opravljati. Delo nikoli ni prenizko. Pač pa smo mi majhni, ker gledamo na stvari zviška. Bog pa, ki je vsemogočen, gleda na vsako stvar kot na veliko.
• Prihodnost ni v naših rokah. Nimamo oblasti nad njo. Delovati moremo samo danes… Naš Gospod nam je naročil, naj ne skrbimo za jutrišnji dan, ki je v božjih rokah.
• Naučimo se ljubezni v naši družini. V naši lastni družini imamo morda zelo uboge ljudi in jih sploh ne opazimo. Nimamo časa, da bi se jim nasmehnili, nimamo časa, da bi se pogovorili drug z drugim. Prinesimo to ljubezen, to nežnost v naš lastni dom, in videli bomo razliko.
• Ljubezen se začenja doma in traja doma, tam je nenehno njeno področje. Dom je za vsakogar prvo območje ljubezni, pobožnosti in služenja. Začnite govoriti z ljudmi, ki govorijo vaš jezik, a jim doslej niste spregovorili besede.
• Naše delo nas kliče, da vidimo Jezusa v vsakem človeku. Jezus nam je povedal, da je Ontisti lačni človek. On je nag. On je žejen. On nima doma. On trpi. To so naši zakladi… Oni so Jezus. Vsak posebej je Jezus v svoji boleči preobleki.
• Moja skrivnost je čisto preprosta. Molim in po molitvi postanem eno v ljubezni s Kristusom. Vidim, da moliti k njemu pomeni ljubiti ga. To pa pomeni izpolnjevati njegovo voljo.
• Svet tako trpi, ker ni miru. Miru pa ni, ker ga ni v družini in imamo na tisoče in tisoče razbitih domov. Iz naših domov moramo narediti svetišča sočutja, neprenehoma mora odpuščati in tako prinašati mir.
  več:

 

LETA 1929 UMRL HERMAN POTOČNIK – NOORDUNG

RAKETNI INŽENIR in STROKOVNJAK ZA RAKETN0 TEHNIKO (* 1892)

Pred prvo svetovno vojno je končal vojaško akademijo, se boril na frointrah v Galiciji, Srbiji, v Bosni in ob Soči. Po vojni so ga zaradi tuberkuloze upokojili. Nadaljeval je študij in na dunajski visoki tehniški šoli diplomiral kot specialist za raketno tehniko. Pod psevdonimom Herman Nordung je leta 1921 v Berlinu izdal knjigo Problem vožnje po vesolju. V njej je natančnoi opisal vesoljsko postajo v geostacionarni orbiti. Herman Potočnik velja za enbega utemeljiteljev vesoljske tehnike in njegove daljnovidne napovedi so potrdili tudi kasnejši dosežki vesoljske tehnike. Žal je umrl star komaj 37 let.

 

 LETA 1939 ROJEN ACI BERTONCELJ

PIANIST IN GLASBENI PEDAGOG († 2002)

Čudežni otrok je po študiju klavirja (prof. Zorka Bradač) diplomiral na ljubljanski Akademiji za glasbo (prof. Hilda Hortak). Izpopolnjeval se je v Salzburgu, Parizu in Rimu, dolga leta je uspešno nastopal doma in v tujini, kot solist, komorni glasbenik ali član Tria Tartini z violinistom Dejanom Bravničarjem in violončelistom Cirilom Škerjancem. Bil je eden najpomembnejših pianistov v takratni državi. V osemdesetih in devetdesetih se je posvečal pedagoškemu delu, poučeval je klavir na Akademiji za glasbo v Ljubljani in na raznih mednarodnih tečajih. Vzgojil je nov rod slovenskih pianistov, za kar mu gre velika zasluga.

 

LETA 1999 UMRL DOM HELDER CAMARA

BRAZILSKI NADŠKOF, “BRAT UBOGIH IN MOJ BRAT” († 1909)

Med prvim obiskom Brazilije (leta 1980) je papeža Janeza Pavla II. v mestu Recife na revnem severovzhodu te prostrane dežele pozdravil tamkajšnji nadškof dom Helder Camara. Oblasti so ga imele za “rdečega”, ker se je boril za pravice ubo­gih, papež pa ga je prisrčno objel in ga imenoval “brat ubogih in moj brat”.

Za moža, ki ga ves svet pozna kot “preroka pravic ubogih”, to priznanje iz papeževih ust velja več kot kardinalska čast, za katero je bil večkrat predlagan, a mu ni bila dodeljena, ker je bil v nekaterih vatikanskih krogih slabo zapisan. Zaradi te­ga pa Camara nikoli ni bil zagrenjen, saj ni iskal časti, ampak se je trudil le za to, da bi pomagal “malim” ljudem v svoji škofiji, v domovini in drugod po svetu. Kot glasnik pravičnosti in miru je potoval v številne dežele sveta, kjer je nagovoril množice. Najbolj so mu bili – kot papežu – pri srcu mladi, ker so graditelji bodočnosti, novega sveta.

… več o njem v rubriki pričevanje 04_1999

nekaj njegovih misli:

• Če z veseljem zastavim vse svoje življe­nje, moči in energije za to, da se borim za pravico, toda brez sovraštva in nasilja, le z moralnim pritiskom resnice in ljubezni, delam to zato, ker sem trdno prepričan, da je samo ljubezen močna in da samo ljubezen gradi.
• Vaša mladost naj vas sili, da se zamislite in zavzamete stališče. To stališče naj bo neizprosno kot res­nica in zahtevno kot pravica. Dajte mi vašo toplino, vaše pri­jateljstvo, da ohranim krepost poguma, upanja in ljubezni.
• Vsaka vera prinaša neko sporočilo, ki naj ljudem pomaga vsaj v tem, da postanejo bolj človeški. Če bo svet ostal tako nečloveški, kot je danes, se nobena vera ne bo mogla ponašati.
• Nikar ne zlorabljajmo Kristusa osvoboditelja z namenom, da bi izbirali med eno in drugo sužnostjo: to ime je tako veliko, tako globoko, tako neizmerno, tako čisto, da se ga sme uporabiti samo proti vsem sužnostim.
• Bog je povsod. Noč in dan smo potopljeni v Gos­poda. Ko hodimo, ko govorimo, ko živimo, smo neprestano v njem. In Bog je v nas! Kako čudovito je gledati stvari in se pogovarjati s Stvarnikom, ki je v nas!
• Tistim, ki ne verujejo, in tistim, ki ve­rujejo, je skupno to, da Gospod veruje vanje… Tisti, ki ima­jo dar vere, imajo tudi večjo odgovornost.
• Vsak človek je moj brat po krvi. Kristus je pre­lil svojo kri tako zanj kot zame, zate in za vse ljudi, zato smo resnično vsi bratje po krvi – po krvi našega Gospoda.
• Všeč mi je prošnja apostolov: “Gospod, na­uči nas moliti!”. Pogosto se nam zdi, da smo se že naučili moli­ti. Vendar pa ni dovolj, da znamo iz srca zmoliti očenaš. Po­membno je, da znamo molitev, ki nas je je naučil Gospod, presa­diti v življenje.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1740 ROJEN JOSEPH MONTGOLFIER

PIONIR LETENJA Z BALONI († 1810)

Z bratom Etienom sta izdelala prvi balon na vroči zrak in ga 5. junija 1783 in spustila s sejmišča v Annonayu pri Lyonu prvi balon na segreti zrak brez posadke, ki se je dvignil na višino 1800 m.

 

LETA 1778 OSVOJIJO TRIGLAV ŠTIRJE SRČNI MOŽJE

Po zanesljivih virih so “prvič, odkar svet stoji”, stali na vrhu Triglava, simbolu Slovenije, štirje “srčni možje”. To so bili: Luka Korošec s Koprivnika, Matevž Kos iz Jereke, Štefan Rožic iz Savice in Lovrenc Willomitzer iz Stare Fužine. V skalo so vklesali začetnice imen barona Žige Zoisa, ki je bil pobudnik tega vzpona, znanstvenika Baltazarja Hacqueta, ki je leto pred njimi poskusil sam priti na vrh, a mu to ni uspelo, in začetnice svojih imen kot dokaz, da so bili res na vrhu. Pot, po kateri so se tudi vrnili, so zaznamovali. Ob dvestoletnici tega vzpona (1978) so pogumnim “prvopristopnikom” na Ribčevem Lazu ob Bohinjskem jezeru odkrili spomenik, delo kiparja Stojana Batiča.

 

LETA 1810 ROJEN ANDREJ ČEHOVIN

BARON IN ČASTNIK, JUNAK V BOJIH S PIEMONTEZI († 1855)

V Branici pri Štanjelu se je na današnji dan rodil Andrej Čehovin, ki se je odločil za vojaški poklic. Postal je topničarski podčastnik. Ko je leta 1848 izbruhnila vojna med Avstrijo in Piemontom, se je izkazal v več bitkah, zlasti v bitki pri Novari, kjer si je prislužil viteški križ in je bil povzdignjen v baronski stan. V rojstni vasi so mu 15. avgusta 1898 postavili spomenik, delo goriškega kiparja Bitežnika.

 

LETA 1814 ROJEN JANEZ PUHAR

DUHOVNIK, IZUMITELJ IN FOTOGRAF († 1864)

Zgodovina fotografije sloni na številnih odkritjih in izumih bistrih glav. Med nje spada tudi slovenski duhovnik Janez Puhar, doma iz Kranja, kjer je 7. avgusta 1864 tudi umrl. Izumil je poseben postopek za osvetljevanje steklenih plošč; prevlečenih s tanko plastjo žvepla. Francoska akademija znanosti in umetnosti mu je leta 1852 podelila diplomo kot “izumitelju fotografije na steklo”.

 

LETA 1913 ROJENA ROZKA ŠTEFAN

LITERARNA ZGODOVINARKA, POSREDOVALKA POLJSKE KNJIŽEVNOSTI († 2011)

Rozka Štefan se je po študiju slavistike na ljubljanski univerzi izpopolnjevala v Krakovu, kjer se je poglabljala v poljsko književnost. Tri desetletja po drugi svetovni vojni (1947–1977) je bila na filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani najprej lektorica, nato pa predavateljica poljskega jezika in književnosti. Napisala je knjigo Poljska književnost (1960). Raziskovala je poljsko-slovenske literarne stike, prevajala je iz poljščine.

 

LETA 1913 ROJEN BORIS PAHOR

SLOVENSKI PISATELJ, STOLETNIK

Boris Pahor se je rodil v Trstu. Kot sedemletni otrok je bil priča fašističnemu požigu Narodnega doma in fašističnemu preganjanju Slovencev, kar ga je zaznamovalo za celo življenje. Med drugo svetovno vojno je sodeloval v narodno-osvobodilnemu gibanju in leta 1944 aretiran in poslan v koncentracijska taborišča, ki jih je preživel, in se po zdravljenju v francoskem sanatoriju vrnil nazaj v Trst. Po diplomi na univerzi v Padovi se je zaposlil kot profesor na obnovljeni slovenski šoli v svojem rojstnem mestu. S pisanjem in urejanjem se je vključeval v slovensko kulturno in politično življenje v zamejstvu in matici. Komunističnemu režimu v nekdanji Jugoslaviji je Pahor na žulj stopil predvsem z izdajo knjižice Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, ki sta jo skupaj z Alojzom Rebulo napisala leta 1975 ob Kocbekovi 70-letnici. V spremljajočem intervjuju je Kocbek prvič spregovoril o povojnem pokolu vrnjenih slovenskih domobrancev, kar je dvignilo mnogo prahu, Pahorju pa so jugoslovanske oblasti prepovedale vstop v državo. Literarna dela Borisa Pahorja so ponovno ovrednotenje doživela šele po osamosvojitvi Slovenije, ko je prejel Prešernovo nagrado in častni znak svobode Republike Slovenije. Širša italijanska javnost je Pahorjeva dela ignorirala, vse dokler njegove knjige niso najprej uspele v francoskem prevodu. Preboj mu je uspel še zlasti leta 2007 zaradi novega italijanskega prevoda Nekropole, Pahorjevega najbolj znanega romana, in nastopom na italijanski državni televiziji. Istega leta je prejel »Red legije časti«, kar je najvišje francosko državno odlikovanje. Pahorjeva glavna dela so Vila ob jezeru, Mesto v zalivu, Nekropola, trilogija o Trstu in slovenski manjšini v Italiji (Spopad s pomladjo, Zatemnitev, V labirintu) in Zibelka sveta.

Ob prejemu Prešernove nagrade (1992) je bil gost meseca v Ognjišču, na pragu stotih let pa se je razgovoril v mojem pogledu tudi o tem, kako naj Slovenci ohranjamo svojo identiteto in narodno zavest prenašamo na mlade …

več:
RUSTJA, Božo. Slovenski pisatelj in mislec Boris Pahor. (Gost meseca). Ognjišče, 1992, leto 28, št. 4, str. 6-12.
TURK, Miha, Pisatelj Boris Pahor (Moj pogled). Ognjišče, 2010, leto 46, št. 9, str. 22-24.
PAHOR, Boris. Ob doživetem zadoščenju  (Odmev). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 3, str. 97.

njegove misli

• Prav nič niso pomembna leta. Ne vaša, ne moja. Sleherni dan nam je darovan in sleherni dan moramo izpolniti z bogastvom svojega človeškega in občestvenega cilja. Edino to je pomembno …
• Bog mi pomeni skrivnost vesolja; vse, kar je, tudi tisto, česar ne bomo nikoli poznali in videli. Vse, kar obstaja, je en velik čudež, in tudi do neke mere skrivnost.
• Družina je prva človeška skupnost. Rodi se na podlagi simpatije, značajev, ljubezni in skrbi za nasledstvo. Težko pa sprejemam, da tako zvezo skleneš za vedno, do smrti …
• Meni je fašizem pokvaril smisel in prihodnost. V moji mladosti so od mene zahtevali, da postanem Italijan, česar pa nikoli nisem mogel sprejeti. Počasi sem razumel, da moram biti zvest sebi in svojemu jeziku. Zato sem imel veliko težav pri izbiri poklica in je bila končna izbira pogojena z raznimi dejavniki, ne pa dejanskim željam. Želel sem študirati medicino in postati zdravnik, pa nisem imel realnih možnosti, tako sem se moral odločiti pragmatično, da nisem izgubil preveč let.
• Marsikdo bi rad vedel, kako prideš do sto let, jaz pa na to ne zmorem odgovoriti, ker sem zmeraj mislil na dolžnost ob pisalnem stroju. Tako se tudi zdaj ne znajdem, nič, nobene modrostne izjave ne bi znal najti, vse, kar sem doživljal, sem sproti skušal vnesti v življenjsko kroniko. Tako je v bistvu 26. avgusta pač en dan kot vsi drugi dnevi. Kot za druge, sem tudi zanj hvaležen skrivnostni energiji, ki mi je bila in mi je naklonjena. Hvaležen še posebno, da sem tako pokreten in aktiven.
• Moji občutki so različni. Naravno je, da prevladuje hvaležnost, a zmeraj se hitro pritakne verski motiv, materina prevladujoča pobožnost, vera v molitvi in hkrati zaupanje v učinek svetinjice Matere božje, ki jo je všivala v rob obleke ob mojih odhodih z doma. Ko sem za to zvedel, sem pač sprejel, ob prvem strahu pred koncem, v taborišču, sem celo zmolil tri zdravamarije in se zaobljubil, da pojdem na Višarje, če se vrnem. Kar sem tudi izpolnil.
• Med najbolj pomembnimi stvarmi je zame ljubezen. Ne glede na to, kakšna je razlika v narodnosti, je ljubezen pomembna. Ljubezen do bližnjega, do ženske, do naroda, do ubogih, do lačnih, več načinov ljubezni obstaja. Pomembno je, da če pišeš o ljubezni, pišeš kot o neki posebni vrednoti. Ko govoriš o ljubezni, moraš govoriti tako, da imaš pred njo spoštovanje. Brez ljubezni ne moremo danes nič. Knjigo, ki bo pisala o ljubezni, bo treba še posebno pohvaliti.
• Mladini je treba vcepiti vsaj majhno klico potrebe po žrtvovanju za skupnost; a kako se bo mladina žrtvovala za občestvo, ko pa to išče samo standard in egoistično udobje?.

 zapisi o pisatelju:

• Kot zmeraj kritično, neposredno, se Pahor posveča znanim temam in zapisuje izzive za dialog. Ob tem se sooča tudi z novimi izzivi svetovnih neskladij, krivic, strahov in nemirov. Njegov klic po pravičnem svetu je jasen in brez vsakega dvoma, in njegova vera, da človeštvo premore dovolj modrosti in moči za pot iz kriz k bolj etičnemu človeku, je sporočilo enega zadnjih svetovnih pričevalcev iz pekla koncentracijskih taborišč.
• Med najlepša darila usode, ki me je jeseni 2002 za štiri leta popeljala v Trst, štejem svoje poznanstvo z Borisom Pahorjem. Poznanstvo, ki je v dobrem poldrugem desetletju najinih pogovorov preraslo v prijateljstvo … Zakaj danes mislim, da je Boris Pahor nekaj najboljšega, kar se je lahko zgodilo Slovencem, in zakaj sem prepričana, da je prav on, človek prejšnjega stoletja, darilo za novo stoletje, da bi bilo to boljše, bo jasno vsakomur, ki bo to knjigo prebral. (Darka Zvonar Predan)

 misel:

Mladini je treba vcepiti vsaj majhno klico potrebe po žrtvovanju za skupnost; a kako se bo mladina žrtvovala za občestvo, ko pa to išče samo standard in egoistično udobje?

LETA 1945 UMRL FRANZ WERFEL

AVSTRIJSKI PESNIK, PISATELJ, DRAMATIK JUDOVSKEGA RODU (* 1890)

Roman Pesem o Bernardki, deklici, ki je leta 1858 doživela Marijina prikazanja v Lurdu, je Franz Werfel, avstrijski pisatelj judovskega rodu, napisal leta 1941 v zahvalo, da se je rešil pred nacističnim preganjanjem svojega naroda.

 

LETA 1948 UMRLA LJUDMILA POLJANEC

PESNICA IN DRAMATIČARKA (* 1874)

Rojstni kraj Ljudmile Poljanec so Brežice, ljudsko šolo je obiskovala na Kapeli pri Radencih, kamor so se preselili. Nato je šla v Maribor na učiteljišče in je bivala pri šolskih sestrah. Želela je celo postati redovnica, vendar je misel opustila, ker si je življenje v samostanu predstavljala drugače. Po končanem učiteljišču je poučevala v raznih krajih. Zgodaj je začela pesnici in 1906 izdala zbirko Poezije. Nekaj njenih pesmi je bilo uglasbenih, na primer Ko so fantje proti vasi šli.

 

LETA 1971 UMRL ALOJZIJ FOGAR

TRŽAŠKO KOPRSKI ŠKOF, PRIJATELJ HRVATOV IN SLOVENCEV (* 1882)

Alojzij Fogar je izšel iz italijanske dru­žine, rodil se je v slovenski župniji, vzgojen je bil v nemškem kulturnem svetu. Tržaško škofijo je vodil v času najbolj nestrpnega raz­narodovanja. Bil je eden redkih italijanskih škofov, ki se je kot glasnik krščanske vesoljnosti in še zlasti kot zagovornik narod­nih manjšin uprl fašističnemu režimu, ki je hotel tudi Cerkev vpreči v voz poitalijančevanja. Bil je prijatelj in zaščitnik Hrvatov in Slovencev, zato zasluži spomin ob obletnici smrti.

… več o njem v rubriki obletnica meseca 01_2002

 

LETA 2011 UMRL KARDINAL ALOJZIJ AMBROŽIČ

TORONTSKI NADŠKOF IN KARDINAL (* 1930)

Nadškof Ambrožič v knjigi premišljevanj Kdo kakor Bog (založba Družina 2005), piše tudi o svojih doživetjih v letih otroštva na domačih slovenskih tleh, ki jih je moral skupaj s svojimi zapustiti maja 1945. Rodil se je v vasici Gabrje v župniji Dobrova pri Ljubljani kot drugi od sedmih otrok – od njega je starejša sestra Helena, mlajši pa so brat Matija, sestra Francka ter bratje Janez, Tone in Jernej (zadnji otrok, deklica, se je rodil mrtev). V Razmišljanju o otroštvu, ki ga najdemo v knjigi Kdo kakor Bog (marec 1994), beremo: “Moji starši so bili, če danes pomislim nanje, bolj ali manj revni in v družbi niso izstopali. Postopoma sem odkrival, da oče in mati nista popolna, toda nikoli mi ni prišlo na pamet, da bi si zaželel druge starše. Če bi si danes moral izbirati starše, bi si izbral očeta in mater, ki sta mi bila dana. Moji bratje in sestre smo imeli svoje bitke, prepire in nesoglasja, za katere starši niso imeli časa, da bi se ukvarjali z njimi, vendar ne najdem besed, s katerimi bi opisal hvaležnost za slehernega izmed njih.” Kot otrok je rad pohajal po gozdovih, nabiral in pekel kostanj, na paši se je zaveroval v knjigo pripovedk, skratka, bil je povsem “normalen” kmečki otrok.

… več o njem preberite v pričevanju 10_2005

nekaj njegovih misli:

Ko Jezus kliče, kliče brezpogojno. Ne utemeljuje, ne razlaga, ne prigovarja. Ne apelira na avtoriteto, višjo od sebe. Jezusov “Hodi za menoj” je ukaz.

Če ljudje začnejo “sanjati” o idealni Cerkvi, ki bo v oblakih, ne bo šlo. Realna Cerkev je sestavljena iz svetnikov in grešnikov.

Cerkev se res neprestano uči: uči se od sveta, predvsem pa se uči ob Božji modrosti, ki ji je dana za življenje in oznanjevanje. Karkoli se nauči od sveta, se uči v luči resnice, ki ji je bila zaupana po Jezusu.

Jezus nas rešuje in druži s seboj v ljubezni. Njegova zapoved nam daje priložnost, da se osvobodimo računarstva, domišljavosti, ambicij in obzirov.

Čez kakih sto ali dvesto let se bodo ljudje spraševali, kako je mogla naša družba tako nespametno vztrajati v prepričanju, da more živeti brez Boga.

Združenje z Jezusom pri mizi druži tudi nas. Ko nam ponuja svoje prijateljstvo, pričakuje, da tudi mi postanemo prijatelji med seboj.

Jezusovi učenci nikoli ne diplomirajo, nikoli ne prerastejo svojega Učitelja. Jezusa nihče ne more nadomestiti, nihče ga ne nasledi, za njim hodimo in njegovi učenci ostanemo za vse čase.

Jezus je pot in življenje. Njegova smrt preoblikuje našo smrt, v njegovem trpljenju naše trpljenje zadobi pomen; luč, ki žari v Jezusovem trpljenju, odžareva v naših bolečinah.

Življenju kristjana brez molitve komajda lahko rečemo življenje; podobno je zakon, v katerem mož in žena nič več ne govorita drug z drugim in živita vsak v svojem svetu, mrtev.

Bog nam odpušča vedno, kadar se iskreno obrnemo k njemu. Če on odpušča meni, kakšno pravico imam potem jaz, da ravnam drugače?

 

pripravlja Marko Čuk

LETA 1776 UMRL DAVID HUME

ŠKOTSKI FILOZOF, ZGODOVINAR, EKONOMIST (* 1711)

Empirizem (gr. empereia – izkustvo) je spoznavno teoretična smer, ki vse spoznanje izvaja iz čutnega izkustva. Eden najpomembnejših predstavnikov angleškega empirizma je bil škotski filozof in zgodovinar David Hume, ki se je ukvarjal tudi s politično ekonomijo.

njegova misel:

• Lepota stvari živi v dušah tistih, ki jih opazujejo.

 

LETA 1857 ROJEN DR. FRANC IVANOCY

SLOVENSKI DUHOVNIK IN NARODNI BUDITELJ († 1913)

Od 17. do 19. septembra 1984 je bil v Sloveniku v Rimu simpozij o prekmurskem duhovnem voditelju in narodnem buditelju dr. Francu Ivanocyju (glavna predavanja so izšla leta 1985 v zborniku, ki ga je izdala Slovenska bogoslovna akademija v Rimu, prirediteljica simpozija). Tega izrednega moža, “prekmurskega Kreka” in “prekmurskega Slomška”, ki ga le malokdo od Slovencev pozna, predstavljamo ob obletnici njegovega rojstva. Bil je eden najbolj izobraženih duhovnikov sombotelske škofije. Nekaj let je bil bogoslovni profesor in smehljala se mu je lepa cerkvena “kariera”, vendar se je temu odpovedal in šel za vaškega župnika na Tišino, da je tam “budil in branil narod svoj”, kot pravi napis na njegovem nagrobniku.

… več o njem preberite v obletnici meseca 08_1997

 

LETA 1900 UMRL FRIEDRICH NIETZSCHE

NEMŠKI FILOZOF IN KLASIČNI FILOLOG (* 1844)

Eden največjih nemških filozofov 19. stoletja je bil rojen v družini protestantskih duhovnikov. Že s 24 leti je bil profesor filologije, potem pa ga je začela zanimati filozofija, odpovedal se je karieri in se odpravil po svetu. Strinjal se je z učiteljem Schopenhauerjem, da je naše življenje v glavnem nesmiselno trpljenje in prizadevanje, ki ga poganja iracionalna sila, imenovana volja, toda zavrnil je Schopenhauerjevo stališče, da je ta svet le nepomemben del vse resničnosti. Predvsem pa je zavrnil Schopenhauerjev sklep, da bi se z gnusom morali odvrniti od sveta, ga zavrniti in se umakniti iz njega. Sam je bil mnenja, da bi morali živeti polno življenje in ga kar se le da izkoristiti. Osrednje vprašanje Nietzschejeve filozofije je, kako to najbolje storiti v nesmiselnem svetu brez Boga. Njegovo izhodišče je namreč bilo, da Boga danes ni več. Ubili smo ga mi s svojim vztrajanjem pri veri v religijo samo. Sebe je imel za nekakšnega preroka in napadel je našo navezanost na obstoječo moralo in vrednote. Te v glavnem izvirajo iz Stare Grčije in judovsko-krščanske tradicije, torej iz popolnoma drugačnih družb, kakor so današnje, zato je naše življenje lažno. Novo moralo in vrednote mora ustvariti človek sam, ker boga in nobenega drugega sveta ni in ko enkrat spoznamo, da si vrednote ustvarjamo sami, ugotovimo tudi, da si lahko izberemo tiste, ki so nam najbolj v prid. … Glavno je želja po dosegu izpolnitve, to je ‘volja do moči’ (ne le politika ampak tudi kultura). Kdor razvije vse svoje sposobnosti je nadčlovek, ki živi polno in doseže vrhunec zmožnosti …

nekaj njegovih misli:

• Najboljši pripomoček, da dobro začneš dan, je tale: ko se zbudiš, pomisli, ali ne bi mogel ta dan enemu človeku pripraviti veselje.
• Naučimo se veseliti, tako se bomo najbolje odvadili drugim povzročati bolečino.
• Najmanjše dejanje velja več kot govorjenje o tem, kar smo storili.
• Kdor ni trden sam v sebi, ti ne more nič dati ne more prožiti roke, ne more biti ne za oporo ne za palico.
• Najboljši prijatelj bo verjetno dobil najboljšo ženo, kajti dobra zakonska zveza sloni na čutu za prijateljstvo.

 

LETA 1905 ROJENA SV. FAVSTINA KOWALSKA

POLJSKA REDOVNICA IN MISTIKINJA († 1938)

“Gospod Jezus, vsak svetnik odseva eno od tvojih lastnosti: jaz hočem biti odsev tvojega usmiljenega Srca, proslaviti hočem tvo­je usmiljenje.” Tako je v svoj duhovni dnevnik, ki ga je pisala po naročilu svojega spovednika, zapisala mlada poljska redovnica s. Favstina Kowalska. Ko beremo njene zapise, nas prevzame never­jetna globina misli, ki potrjujejo Jezusove besede, da je Bog skrivnosti božjega kraljestva “razodel malim”. Sestra Favstina je imela le dva razreda osnovne šole in nikoli ni imela časa za branje, pa ji je bila dana najvišja modrost duhovnega življenja. Jezus jo je izbral za glasnico svojega usmiljenja in kot tako jo je papež Janez Pavel II. razglasil za svetnico. To se je zgodilo 30. aprila 2000, na belo nedeljo, ki bo poslej “nedelja božjega usmiljenja”. Papež je v svojem nagovoru dejal: “Po božji previdnosti je bilo življenje te ponižne poljske hčerke tesno povezano z zgodovino dvajsetega stoletja, ki smo ga pravkar pustili za seboj. Kristus ji je svoje sporočilo usmiljenja zaupal prav med prvo in drugo svetovno vojno. Tisti, ki se spominjajo in so bili priče ter soudeleženci dogodkov teh let in strašnega trpljenja milijonov ljudi, dobro vedo, kako potrebno je bilo spo­ročilo usmiljenja.”

… več o sv. Favstini preberite v rubriki pričevanje 08_2001

nekaj njenih misli:

• Delovni dnevi, sivi dnevi, kakšne zaklade skrivate! Nobena ura ni podobna drugi. Vsak dolgčas izgine, ko vas zrem z očmi vere. Milost, ki pripada tej uri, se naslednjo ne bo vrnila, saj tista, ki mi bo podeljena tedaj, ne bo ista. Ta čas, ki gre mimo, se nikoli več ne vrne.
• Trpljenje je milost, trpljenje nas izenači z Odrešenikom, trpljenje dovrši ljubezen; bolj ko trpimo, čistejša je ljubezen.
• Čista ljubezen je zmožna velikih stvari in ne podleže niti oviram niti nasprotovanjem… Čista ljubezen ne zgreši poti, v sebi ima veliko svetlobe in ničesar ne stori, kar ne bi ugajalo Bogu.
• Vsakokrat, ko prejmem Jezusa v svetem obhajilu, ga ponižno pro­sim, naj ozdravi moj jezik, da bi nikoli ne prizadela ne Boga ne bližnjih!
• Ne bojim se satanovih udarcev, kajti Bog je moj ščit. Satan je tisti, ki se nas mora bati, ne smemo o tem podvomiti! Premaga samo bojazljivce in prevzetneže, kajti ponižni so močni…
• O moj Jezus, skrij nas v svoje rane, da bi nas spravil na varno pred pravičnostjo svojega Očeta. Usmiljenje je največja med bož­jimi lastnostmi. Vse, kar me obdaja, to razglaša. Usmiljenje je življenje moje duše…
• Velika ljubezen more spremeniti majhne stvari. Samo ljubezen daje celo našim dejanjem. Čistejša bo naša ljubezen, manj bo trp­ljenje imelo oblast nad našimi dušami.
• Gospod Jezus, daj, da bodo moje oči usmiljene, da ne bi nikoli sodila po videzu in nikogar sumničila, temveč da bi v vseh dušah videla tisto, kar imajo lepega in da bi bila vsem pripravljena pomagati.
• Nobena duša naj ne obupa, dokler živi! Tudi najbednejša lahko postane velika svetnica. Kajti moč milosti je brezmejna. Kar zadeva nas, naj ji nikoli ne postavljamo ovir.
  več:
  

 

LETA 1909 ROJEN JOŽE ZUPAN

SLOVENSKI GLEDALIŠKI, FILMSKI IGRALEC († 1980)

Sin ljubljanskega železničarja je končal trgovsko šolo in se zaposlil kot uradnik. Ob svojem delu je rad nastopal v amaterskih gledališčih. Od vsega začetka je redno sodeloval v govornih oddajah ljubljanskega radia, tudi kot član radijske igralske družine. Leta 1948 je postal član Drame in ostal do upokojitve (1964). Uveljavil se je tudi kot filmski igralec. Odigral je nad petdeset vlog, od obrobnih do glavnih. Gledalcem se je vtisnil v spomin kot župnik v filmu Tistega lepega dne (1962), še bolj pa kot Bevkov Kaplan Martin Čedermac.

 

LETA 1918 ROJEN 1990 UMRL LEONARD BERNSTEIN

ameriški skladatelj, dirigent judovskega rodu († 1938)

Ameriški skladatelj, dirigent in pianist Leonard Bernstein je pisal resne in zabavne skladbe. Vanje je pogosto vnašal izrazito ljudske prvine. Njegova zabavna glasba je nalezljivo vesela, njegove simfonije pa so napisane v čisto drugačnem duhu. Njegova simfonija Jeremija je žalostinka. Ime nosi po svetopisemskem preroku, ki je deloval v času judovskega izgnanstva v Babilonu (597–538 pred Kr.). Tretji stavek simfonije je napisan na Jeremijevo pesniško besedilo Žalostinke, v katerem prerok objokuje svoj ljubljeni Jeruzalem.

 

LETA 1992 UMRL SIMON AŠIČ

CISTERCIJANSKI REDOVNIK IN ZDRAVILEC (* 1906)

Častitljiva opatija Stična je najstarejši in najbolj znan samostan na slovenskih tleh. Tu je živel, molil in delal tudi pater Simon Ašič, ki je v naši domovini in tudi izven njenih meja zaslovel z uspešnim delom na področju naravnega zdravljenja. Skoraj sedemdeset let je bil redovnik in več kot šestdeset let duhovnik, mož molitve, iz katere je zajemal moč in modrost, da je ljudem, ki so prihajali k njemu po pomoč, poleg čajev in drugih naravnih zdravil za tegobe telesa nudil tudi božja zdravila za dušo. “Bili ste srčno dober človek, vedno prijazen, spoštljiv in uslužen, pripravljen pomagati v duhovni ali telesni stiski vsakemu brez razlike in ob vsakem času… Za bolnike ste vedno imeli čas. Potrpežljivo ste jih poslušali in s toplo človeško in duhovniško besedo ste zdravili ranjene duše in strta človeška srca. Tako so Vaši čaji postali mnogo bolj zdravilni, kakor bi bili sicer.” Tako je priorja patra Simona Ašiča, svojega namestnika v samostanski družini, nagovoril tedanji stiški opat pater Anton Nadrah ob njegovem pogrebu.

… več o patru Ašiču preberite v rubriki pričevanje 06_2006

nekaj njegovih misli:

• Najbolj sem vesel, če me ljudje, ki so prišli k meni bolni, potrti in polni pesimizma, znova obiščejo zdravi in zadovoljni.
• Bog je v svoji neizmerni ljubezni ustvaril človeka in vse, kar ga obdaja. Med največje bogastvo, ki mu ga je z naravo dal, spadajo gotovo zdravilne rastline.
• Človek ni bil še nikoli tako ogrožen, kot je danes. Sedanji tempo življenja povzroča v njem nemir, tesnobo, strah, neugodje, stalno napetost, ki se pogosto kaže na zunaj v obliki napadalnosti in splošnega nezadovoljstva.
• V vsakdanjem pehanju za standardom, za čim višjo življenjsko ravnijo, ostaja človek prazen, brez duhovnih vrednot, brez pravega smisla življenja.
• Človek ne more uiti temu, kar prinaša civilizacija in sedanji tempo življenja. Iz dneva v dan smo napeti. Neprestano nas preganja čas. Nimamo več pravega odnosa niti do sebe niti do drugih.
• Ne izogibajmo se ljudi. Drug drugega potrebujemo v žalosti in veselju. Na življenje skušajmo gledati pozitivno, z optimizmom. Nikoli ne smemo izgubiti upanja, nikoli nehati pričakovati.
• Sproti si postavljajmo majhne cilje, da nam bo njihova izpolnitev v veselje in spodbudo. Osmišljajmo svoje življenje tudi s tem, da naredimo vsak dan komu kako veselje.
• Če vas sredi nujnega dela zmoti obisk in bi se mu najraje (morda celo z lažjo) izognili, hitro recite: “Blagoslovi, Gospod, tega človeka, ki je prišel k meni, in mene, da bi ga tako sprejel, kot bi ga Ti. Blagoslovi najin pogovor, da bo Tebi v čast in obiskovalcu v korist!”

 

LETA 1995 UMRL BORUT LESJAK

SLOVENSKI SKLADATELJ, PIANIST (* 1931)

Na ljubljanski akademiji za glasbo je študiral klavir, deloval pa je kot samostojni kulturni delavec. Skladal je za film, radio, televizijo, gledališče, za jazzovske ansamble in simfonične zasedbe in obvladal je številne glasbene zvrsti. V zgodovino slovenske popevke se je zapisal s skladbo Ne čakaj na maj.

 

LETA 2010 UMRL JOŽE FELC

ZDRAVNIK, NEVROPSIHIATER, PESNIK, PISATELJ (* 1941)

Sin rudarske družine iz Spodnje Idrije se je po maturi na gimnaziji v Idriji odločil za študij medicine; diplomiral je leta 1966 ter leta 1973 opravil izpit iz nevropsihiatrije. Leta 1967 se je zaposlil v Psihiatrični bolnišnici v Idriji, kjer je deloval kar 42 let; od leta 1973 do 2005 je bil tudi njen predstojnik-primarij. »Za svoj odnos do življenja se moram zahvaliti tudi mojim pacientom, ki jih lahko imenujem tudi prijatelji.« Doživljanje sveta, v katerem je živel, je izpovedal v svojih številnih knjigah.

več:
B. Rustja, dr. Jože Felc. “Boga prosim, da bi skozi moje delo uresničeval svojo zamisel in namen.”: Gost meseca, v: Ognjišče 7-8 (1993), 9-13.

nekaj njegovih misli:

• Naporno je biti posameznik, to dobro vem. Še bolj neznosno pa je biti brezosebni del še tako k sreči in preobrazbi sveta naravnane množice.
• Vsak dan sem srečen že zato, ker živim … In ko prosim Boga za sebe in za svoje bolnike, ga prosim, da bi skozi moje delo uresničeval svojo zamisel in svoj namen.
• Uresničevanje tistega, kar je v Svetem pismu na kratko opredeljeno kot prva in največja zapoved, je pogoj človekovega fizičnega in duhovnega preživetja.
• Zelo pomembno je, da bolniki spoznajo, kako imajo ob sebi človeka, ki se jim je voljan popolnoma posvetiti.
• Najpomembnejše vprašanje na tem svetu je vprašanje ljubezni.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1486 ROJEN UMRL SIGISMUND HERBERSTEIN

HABSBURŠKI DIPLOMAT, POTOPISEC, MISIJONAR IN KARTOGRAF († 1566)

“Sigismund (Žiga) Herberstein je bil po rodu in mišljenju sicer Nemec, po materi pa je prešla tudi slovenska kri v njegove žile,” je zapisal neznani avtor v Koledarju Goriške Mohorjeve družbe za leto 1927 v dolgem in zanimivem sestavku, posvečen štiristoletnici drugega potovanja tega znamenitega moža v Rusijo. “Dobro je znal in cenil slovenski jezik in v slovenski zgodovini zasluži še posebno zaradi tega častno mesto, ker si je pridobil naslov ‘drugega razkritelja Rusije’.” To se je zgodilo v prvi polovici 16. stoletja, ko je bila Rusija za Evropejce “neznana dežela”. Herberstein je tja potoval dvakrat (1516-1518 in 1526-1527). Pri drugem potovanju mu je cesar naročil, naj poleg diplomatskih nalog proučuje še verske razmere. Tako je nastala njegovo latinsko pisana knjiga Rerum Moscovitarum comentarii (Dunaj 1549). Knjiga je doživela številne natise in prevode; slovenski prevod ima naslov Moskovski zapiski (1951).

več:
Silvester Čuk, Sigismund Herberstein. (Obletnica meseca). Ognjišče, 2006, leto 42, št. 3, str. 38-39.

 

LETA 1900 ROJEN TONE KRALJ

KIPAR, GRAFIK IN SLIKAR ( † 1975)

Brat kiparja in slikarja Franceta Kralja. Kiparstvo je študiral v Pragi, kasneje še na Dunaju, v Parizu in Benetkah. Študiral je tudi arhitekturo. Razvil je svoj stil realizma, njegove figure so robustne, slikal je družinske portrete, prizore iz kmečkega in delavskega življenja in svetopisemske prizore. Poslikal je tudi več naših cerkva: Višarje, Soča, Slivje, Mengore, Šturje (Ajdovščina), Lokev, Most na Soči, Ilirska Bistrica

 več:
S. Čuk, Tone Kralj slikar primorskih cerkva (Priloga), v: Ognjišče 8 (2020), 50-57.

in v zapisu o njegovem bratu
S. Čuk, France Kralj. (Obletnica meseca). Ognjišče, 1995, leto 31, št. 10, str. 28-29.

 

LETA 1939 SE JE RODILA JELKA REICHMAN

SLIKARKA, ilustratorka

Jelka Reichman je v mladih letih živela v predmestju Ljubljane. Njena starša sta bila učitelja. Med vojno nista imela službe, zato so živeli ob pomoči od dedka, ki je bil obrtnik, in babice, ki je obdelovala majhen vrt. Sprva je šolo obiskovala na Koroški Beli, kjer sta po vojni delala njena starša, nato pa v Ljubljani. Po gimnaziji je uspešno končala likovno akademijo in nekaj časa poučevala, potem pa se posvetila ilustriranju. Njena prva slikanica je bila Šivilja in škarjice, nekatere njene ilustriranje slikanice so postale izjemno priljubljene med otroci. Velja za eno najboljših slovenskih ilustratork.

več: Božo Rustja, Ilustratorka Jelka Reichman. (Gostja meseca). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 12, str. 8-12.

Kako riše mama?

Jelka Reichman je številne ilustracije ustvarila prav kot mama: »Že ko iz porodnišnice prineseš otroka, je to čudež. Ima tako majhno glavico, pa rokice in vse je prav, skladno. Potem pa še zazeha in se pretegne. Joj kako je to krasno! Ko je otrok zaspal in je bil pri miru, sem ga šla risat. Tudi vnuke. Tako ti lastni otroci, pa tudi drugi postanejo model. Tudi ko gledam otroke, ki jih v vrtcu peljejo na sprehod, si rečem: ‘Za umret so luštni!’«

Je pa materinstvo od nje zahtevalo poseben način dela: »Veliko noči sem risala. Mudilo se je. Roki so pritiskali. Dopoldne so šli otroci šolo in takrat sem že nekaj lahko naredila. Vendar se je zgodilo, da je imel en otrok dopoldansko, drugi pa popoldansko izmeno. Treba jim je bilo skuhati, mož je hodil ob treh iz službe. Treba je bilo pomiti in pospraviti, otroke še odpeljati na izvenšolske dejavnosti. K sreči so otroci šli otroci zgodaj spat. Potem sem šla jaz risat. Velikokrat sem risala do jutra. Okrog pol ene ali pol tretje sem imela krizo. Takrat sem si skuhala kavo. Če je bila pomlad in je bilo okno odprto, sem ob štirih slišala, kako so ptički čudovito peli in jaz sem že bila boljše volje. Okrog sedmih so otroci vstali … Včasih sem prerisala več noči. Tega si danes ne morem privoščiti več. Leta pač prinesejo svoje.«

 

LETA 1957 UMRLA KARLA BULOVEC

KIPARKA IN RISARKA (* 1895)

Kiparka in risarka Karla Bulovec, poročena z dramatikom Ivanom Mrakom, je bila samonikla in dostikrat nerazumljena umetnica. Ustvarjala je razgibane risbe in plastike. Od večjih plastik se je v mavcu ohranil osnutek za spomenik Antonu Martinu Slomšku v Mariboru (1936) z Blažetom in Nežico, ki je po nenavadni poti prišel v Mariborski muzej. Med vojno so kip razžagali ter ga skrili pred nemškim okupatorjem. Od leta 1996 stoji, ulit v bronu, pri stolni cerkvi sv. Danijela v Celju.

 

LETA 1993 UMRL EDVARD RAVNIKAR

ARHITEKT (* 1907)

Iz rojstnega Novega mesta (1907) je po srednji šoli v Ljubljani na Dunaju v letih 1926–1930 študiral arhitekturo, diplomiral pa leta 1938 v Ljubljani kot Plečnikov učenec: po diplomi je krajši čas delal v Le Corbusierjevem ateljeju v Parizu. Kot eden najvidnejših predstavnikov Plečnikove ljubljanske arhitekturne šole se je začel uveljavljati že pred vojno (Moderna galerija). Po vojni je bil profesor za arhitekturo na tehnični fakulteti v Ljubljani. Njegovo delovanje obsega področje arhitekture, urbanizma in likovne kulture.

 

LETA 1996 UMRL LORENZO BELLOMI

TRŽAŠKI ŠKOF (* 1929)

Doma je bil v Veroni, škofovsko službo v Trstu je nastopil 8. decembra 1977, na praznik Brezmadežnega spočetja Device Marije v stolnici sv. Justa. Tržaško škofijo je vodil devetnajst let z umirjenostjo in veliko osebno predanostjo, čeprav je moral reševati številne večje in manjše težave. Poskrbel je za tržaško sinodo leta 1978, ljudski misijon leta 1989, vodil priprave na obisk papeža Janeza Pavla II. leta 1992, prav posebna skrb pa mu je bila dobra kateheza, poglobljeno bogoslužje in krščansko življenje zaupanih mu duhovnikov. To med drugim potrjuje dejstvo, da je kot škof kar trikrat obiskal vso škofijo. Odlikovala ga je posebna pozornost do Slovencev.

več: Franc Bole, Tržaški škof Lorenzo Bellomi. (Gost meseca). Ognjišče, 1989, leto 25, št. 1, str. 6-10.

 

LETA 2009 EVROPSKI PARLAMENT UVEDEL

EVROPSKI DAN SPOMINA NA ŽRTVE VSEH TOTALITARNIH IN AVTORITARNIH REŽIMOV

Evropski parlament je današnji dan določil za evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Na ta dan je bil namreč  leta 1939 podpisan pakt o nenapadanju in razdelitvi interesnih sfer med nacistično Nemčijo in komunistično Sovjetsko zvezo (Ribbentrop – Molotov). Fašizem, nacizem in komunizem so povzročili več deset milijonov žrtev (podatki o tem so različni). Od leta 2012 spomin uradno zaznamujemo tudi v Sloveniji.

• Slovenci imamo o drugi svetovni vojni na slovenskih tleh in dogodkih neposredno po njej dva pogleda, ki so ju zakoličili zmagovalci in poraženci v odporu proti okupatorjem in bratomorni tragediji slovenskega naroda obenem. Zaradi dveh pogledov, v katerih ima vsaka stran svoje kraje spomina, imamo kot narod razklan zgodovinski spomin na eno ključnih obdobij slovenske preteklosti z vsemi negativnimi posledicami za sedanjost in prihodnost. (vabilo Inštituta dr. Janeza Evangelista Kreka  na okroglo mizo …).

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk