Avtor: marko

LETA 1834 ROJEN FRAN ERJAVEC

NARAVOSLOVEC IN PISATELJ († 1887)

Ob smrti Frana Erjavca, prirodoslovca, potopisca in pripovednika, je njegov pobratim Simon Gregorčič napisal pesem Lovorika na grob možu, ki se končuje z verzi: “Njega, slavitelja prirode, / opeva roj krilatih ptic, / slave ga prebivalci vode, / kar zemlja hrani jih in zrak, / njegov spomin obuja vsak – / da, kamen slednji, slednja travca / proslavlja naj ime Erjavca.” Gregorčič ni pretiraval: Erjavec je bil že kot otrok (rodil se je v Ljubljani) zaverovan v čudesa narave. Odločil se je za študij prirodopisja in kemije. Kot profesor je dolgo časa deloval v Gorici, ves čas pa je s popotno torbo hodil okoli in z otroškim srcem naravo opazoval in jo znal čudovito opisovati v svojih zgodbah. Literarni zgodovinar Anton Slodnjak je ob odkritju Erjavčevega spomenika na Erjavčevi cesti v Novi Gorici (15. oktobra 1972) dejal: “Erjavec je eden najizobraženejših, najpridnejših in najplemenitejših mož našega slovstva v devetnajstem stoletju … Bil je tak, kakršen je bil njegov slog: odkrit, domač, lep.” Lahko rečemo, da je vse življenje ohranil otroško srce, ker se je znal čuditi ob vsem, kar je odkrivalo njegovo oko in je potem njegovo pero zapisalo. Kdor kaj bere, mora poznati Erjavčevo Žabo, Mravljo ter številna druga zanimiva bitja, opisana v mohorskih knjigah Domače in tuje živali v podobah ter Naše škodljive živali v podobi in besedi. Med pripovednimi besedili ima skoraj ‘katekizemsko’ veljavo njegova poučna povest Ni vse zlato, kar se sveti.

več: Silvester Čuk, Fran Erjavec. (Obletnica meseca). Ognjišče, 1994, leto 30, št. 9, str. 20-21.

 

LETA 1852 ROJEN JANKO KERSNIK

PISATELJ, POLITIK IN NOTAR († 1897)

“Skoraj vselej, kadar sem napisal skromno povest, se mi je pripetilo, da je bil po njej razžaljen ta ali oni… In vendar sem imel vselej pošteno voljo govoriti in slikati le resnico, risati človeka v njegovem dejanju in življenju, bodisi grof ali prosjak, svečenik ali potepin.” Tako je v črtici Mamon o svojem pisateljskem delu potožil Janko Kersnik, najvidnejši predstavnik realizma v slovenski književnosti. Zagovarjal je načelo, da mora pisatelj prikazovati “ne golo resnico sámo, ampak golo resnico pod zlato prozorno tenčico idealizma”. Spominjamo se pisatelja, ki je v svojih delih znal prikazovati nastajajoče slovensko malomeščanstvo pa tudi vrline in napake našega kmečkega človeka.

več: Silvester Čuk, Janko Kersnik. (Obletnica meseca). Ognjišče, 1997, leto 33, št. 7, str. 28-29.

 

LETA 1859 ANTON MARTIN SLOMŠEK

PRENESE SEDEŽ LAVANTINSKE ŠKOFIJE IZ ŠENTANDRAŽA V MARIBOR

Največje in najpomembnejše delo svetniškega škofa Antona Martina Slomška je bila prestavitev škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Labotski dolini v Maribor. Kako je ta potekala, povzemam po zapisu dr. Franca Kovačiča v njegovi Zgodovini Lavantinske škofije (Maribor 1928). Državna oblast je na prestavitev škofijskega sedeža pristala 26. oktobra 1856. Odobreni predlog so poslali v Rim, ki ga je Slomšek pospremil z dopisom, kakšne načrte ima predvsem glede vzgoje in izobraževanja novih duhovnikov. Papež Pij IX, je podpisal svoj pristanek 20. maja 1857. Papeški odlok je določal, naj škofija ohrani staro ime in svojega dosedanjega patrona, apostola Andreja. Slomšek se je s posebnim pastirskim pismom poslovil od Št. Andraža oziroma tamkajšnjih vernikov, ki so se poslej priključili krški (celovški) škofiji. Selitev iz Št. Andraža v Maribor se je pričela spomladi 1859. Vse selitvene stroške je prevzel Slomšek sam. Večino premičnin so naložili na splave in jih po Dravi pripeljali v Maribor. Žito so spravili v sode, da bi se ne zmočilo, če bi se zgodila kaka nesreča. Spise, knjige in druge dragocenosti pa so prepeljali na vozovih. Na praznik Marijinega vnebovzetja, 15. avgusta 1859, se je Slomšek poslovil od šentandraške stolnice, kjer so nad 600 let vladali lavantinski škofje. Naslednji dan se je Slomšek odpravil proti Mariboru, kamor je prišel na tiho 19. avgusta. Veselejši kot slovo s Koroške je bil sprejem v Mariboru. Na predvečer angelske nedelje, 3. septembra, je “novo dobo lavantinske škofije” oznanjalo slovesno zvonjenje po vsej škofiji. Stolni kapitelj je s škofom opravil slovesne večernice v prenovljeni cerkvi sv. Janeza Krstnika, ki je bila dotlej župnijska cerkev, zdaj pa je postala stolnica.

Drugo jutro je škof prisostvoval tihi maši v cerkvi sv. Alojzija in blagoslovil oltarno sliko. Potem se je pomikala dolga procesija po Glavnem trgu proti stolnici. Ko je v stolnici škof zavzel svoj prestol – napravili so mu nov prestol v gotskem slogu, levo in desno sta bila kipa sv. Maksimilijana in sv. Viktorina, škofa antičnih škofij v Celju in na Ptuju – mu je zastopnik duhovnikov izrekel vdanost in pokorščino. Nato je Anton Martin Slomšek, prvi “mariborski” škof, stopil na prižnico in nagovoril zbrano množico. “Prišel sem k vam, da oznanjam čast Bogu in mir ljudem. Da se tako veliko delo posreči, je potrebno odgovoriti na tri vprašanja: Kaj pričakujete od mene, novega škofa, kaj pričakujem jaz od vas in kaj pričakuje Bog od nas! (…) Na večer svojega življenja sem s kapitljem zapustil lepo deželo in iz ljubezni do vas prišel med vas. Kaj bomo našli pri vas? Vašo ljubezen! In če bomo našli ljubezen, potem smo našli vse, kar lahko pričakuje oče od svojih ljubljenih otrok. Kot vaš nadpastir pričakujem od vas, da boste radi poslušali moj glas, ki vas bo klical pred prižnico, v spovednico, vas vabil pred oltar k obhajilni mizi… Vem, da svojega škofa ne boste zapustili. Saj ne iščem vašega, ampak vas. (…) V slovesnem sprevodu ste me spremili v novo stolnico. Še malo, pa me boste nesli h grobu. Toda ob koncu sedanjih dni bo napočilo veliko jutro, ko nas bo trobenta vsemogočnega Boga zbudila k novemu življenju, pa tudi klicala k sodbi. Oskrbite, da vas bom mogel tisti dan vse privesti pred vsevednega Sodnika in reči: Vsi so tukaj! Takrat bo res čast Bogu na višavah in mir ljudem!” Naslednjo nedeljo so po vseh župnijah s prižnic brali Slomškovo pozdravno pismo, v katerem primerja škofijo “prelepi vinski gorici”. Slovesnost ustoličenja škofa Slomška v Mariboru se je končala s pontifikalno mašo in zahvalno pesmijo.” To poglavje zgodovine lavantinske škofije Kovačič končuje z mislijo: “Ako so tedaj štajerski Slovenci dobili 1859 svojo škofijo, je bil to le čin krščanske pravičnosti, saj se vsem narodom dajejo lastne škofije, v prosvetnem oziru pa je bil to mejnik nove dobe.”

 

LETA 1882 ROJEN BOGUMIL VOŠNJAK

POLITIK, PRAVNIK, GLASNIK SLOVENCEV IN SLOVANOV († 1959)

Rojen v Celju, iz bogate industrijske družine Vošnjak iz Šoštanja, že v zgodnji mladosti se je začel zanimati za politiko. Po diplomi iz prava je v Parizu študiral politične vede, kar je nato predaval na zagrebški univerzi. Njegova politična in diplomatska pot se je začela med prvo svetovno vojno v Švici. Pomembna je bila njegova vloga v Jugoslovanskem odboru, kjer je svet opozarjal na Slovence in južne Slovane. Na mirovni konferenci v Parizu (1919) je kot generalni sekretar zastopal delegacijo Kraljevine SHS.

 

LETA 1899 ROJEN VIKTOR KOS

DUHOVNIK, PRIČEVALEC († 1978)

“Nikoli se ne morem dovolj zahvaliti Bogu za milost, da je tudi naju duhovnika pripeljal v lager. Prej tam ni bilo duhovnikov. Domači, nemški, niso smeli stopiti v lager. Midva pa sva bila v lagerju kakor domačina, ki imata neke pravice. Kako ničevo je bilo v primerjavi s to milostjo vse, kar sem doma zgubil in bi za nič na svetu ne hotel imeti tega nazaj, če bi mi bila za to vzeta možnost bivati v lagerju s temi ‘najmanjšimi’ prijatelji božjimi.” To zahvalo Bogu je Viktor Kos, dekan v Komnu na Krasu, zapisal v svoji Kroniki, v kateri opisuje trpljenje svojih vernikov med internacijo v Nemčiji od februarja 1944 do julija 1945. Partizani so 2. februarja 1944 napadli nemško kolono v Dovčah med Komnom in Rihemberkom (Branikom) ter ubili 82 Nemcev in fašistov. Nemci so se maščevali: 15. februarja so obkolili ta dva kraja in okoliške vasi ter jih požgali, prebivalce (1100 oseb, največ žensk in otrok) pa odpeljali v internacijo v Nemčijo. Tem nesrečnim izgnancem se je prostovoljno pridružil komenski dekan Viktor Kos s kaplanom Mirkom Renerjem. Z njimi sta delila njihovo bridko usodo do konca. “Vse to je bila ena velika milost božja,” je zapisal.

več: Silvester Čuk, Viktor Kos. (Pričevanje). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 8, str. 18-19.

 

LETA 1907 UMRL Edvard Grieg

norveški skladatelj, “Chopin severa”

Edvard Grieg si je zaradi svoje glasbe, ki je po sodbi poznavalcev iskrena, prepričljiva, nedojemljiva, zaslužil vzdevek “Chopin severa”. Svoje številne skladbe je izoblikoval v slogu norveške ljudske glasbe. Znana je njegova scenska glasba za dramo Peer Gynt norveškega dramatika Henrika Ibsena, njegovega sonarodnjaka.

 

LETA 1951 UMRL LOUIS ADAMIČ

PISATELJ DVEH DOMOVIN (* 1898)

Pisatelj, publicist in prevajalec Louis Adamič se je rodil leta 1898 v Prapročah pri Grosupljem, leta 1913 je odšel v ZDA, kjer si je služil kruh najprej kot fizični delavec, pozneje kot novinar, nato pa kot poklicni pisatelj. Njegova dela (najbolj znana je knjiga o novi Jugoslaviji Orel in korenine) kažejo zanimanje za obe domovini, staro in novo, in njuna socialna in politična vprašanja.

 

LETA 1961 UMRL STANKO TOMINŠEK

PRAVNIK IN ALPINIST (* 1895)

Odvetnik in povojni odbornik Slovenskega planinskega društva je bil tudi odličen alpinist. V »zlati navezi« z Jožo Čopom in Miho Potočnikom je preplezal številne prvenstvene smeri, vzpon čez tisoč metrov visoko severno steno Špika (1926) pa je bil eden najpomembnejših slovenskih plezalskih uspehov med vojnama. Ukvarjal se je tudi s planinsko fotografijo, za prvi slovenski igrani film »Triglavske strmine« (1932) je posnel plezalske prizore.

 

LETA 1963 UMRL ROBERT SCHUMAN

FRANCOSKI PRAVNIK IN POLITIK, OČE ZDRUŽENE EVROPE (* 1886)

“Svoje politično poslanstvo je opravljal tako, kot da je duhovniška služba,” je dejal o francoskem politiku Robertu Schumanu, pobudniku evropskega združevanja, Pierre Werner, predsednik vlade Luksemburga, Schumanove rojstne deželice. Njegov zgled dokazuje, da je tudi v politiki mogoče živeti dosledno po krščanskih načelih. Zgodovinskega 9. maja 1950, točno pet let po porazu nacizma, je v palači francoskega zunanjega ministrstva prebral znamenito Deklaracijo o ustanovitvi (francosko-nemške) Skupnosti za proizvodnjo premoga in jekla, s katero je sprožil proces evropskega združevanja. “Ponujamo roko našim včerajšnjim sovražnikom,” je dejal, “ne samo zato, da se z njimi spravimo, temveč zato, da skupaj gradimo Evropo prihodnosti… Verjamem v krščanske temelje Evrope… Nočemo pohabljene Evrope, ustvariti moramo tako Evropo, da bodo vanjo sprejeti tudi narodi Vzhoda. “Te njegove daljne sanje se uresničujejo prav te dni, ko družina dosedanjih petnajstih članic Evropske unije sprejema v svoj krog deset novih držav, med katerimi je tudi Slovenija.

Schuman je bil praktičen vernik. Vsak dan je bil pri maši, živel je neporočen (celibat) in je svoje politično delovanje, kakor so napisali njegovi sodobniki, pojmoval kot svoj duhovni poklic laika. Pri svojem političnem delovanju se je navdihoval v spisih sv. Tomaža Akvinskega, francoskega katoliškega filozofa Jacquesa Maritaina in v družbenem nauku papeža Pija XII. Postopek za beatifikacijo je leta 1985 začel škof iz Metza Pierre Raffin, 22 let po Schumanovi smrti. Slabih dvajset let kasneje so končali z zbiranjem potrebnih dokumentov za škofijski postopek in proces nadaljevali v Vatikanu na Kongregaciji za zadeve svetnikov, kakor določajo pravila.

več: Silvester Čuk, Robert Schuman, oče združene Evrope. (Pričevanje). Ognjišče, 2004, leto 40, št. 5, str. 38-39.

nekaj njegovih misli:

+ Vse nas mora prežeti prepričanje, da potrebujemo drug drugega, ne glede na položaj ali moč, ki nam je na voljo.

+ Ljubosumno varovati lastno neodvisnost je naravno in upravičeno. Toda zares neodvisni smo le toliko, kolikor ne potrebujemo drugega. Vendar tako razumljena neodvisnost postane za nas šibkost, zato se moramo v lastno korist sprijazniti s tem, da se ji odrečemo.

+ Vojni je treba odvzeti bistvo njenega obstoja, odstraniti celo skušnjavo, da bi jo sploh začeli. Treba je doseči, da vojna nikomur, niti najbolj brezvestni vladi, ne bo v korist.

+ Demokracija dolguje svoj obstoj krščanstvu. Rodila se je tistega dne, ko je bil človek poklican, da v svojem pozemskem življenju uresniči dostojanstvo človeške osebe, v individualni svobodi, v spoštovanju pravic vsakogar in prek uresničenja bratske ljubezni v razmerju do vseh. Nikoli pred Kristusom niso bile izražene podobne ideje.

+ Krščanstvo je učilo enakost vseh ljudi, otrok istega Boga, ki jih je Kristus odkupil, ne glede na raso, barvo, razred ali poklic. Pripeljalo je do priznanja dostojanstva dela in do dolžnosti, da se temu dostojanstvu vsi podvržejo.

+ Krščanstvo je priznalo prednost notranjih vrednot, ki edine plemenitijo človeka. Vesoljni zakon ljubezni in usmiljenja je iz človeka naredil našega bližnjega; odtlej na njem temeljijo družbena razmerja v krščanskem svetu.

+ Kristus je vse od začetka nasprotoval fanatizmu s tem, da je postal njegova najbolj vzvišena žrtev. Njegovo kraljestvo ni od tega sveta.

+ Krščanska civilizacija ni mogla biti rezultat nasilne in neposredne revolucije, ampak postopnega preoblikovanja, potrpežljive vzgoje, pod vplivom velikih načel usmiljenja, žrtvovanja in ponižnosti, ki so temelji nove družbe.

+ Čudno se zdi, ko kdo ne pozna krščanstva in omejuje njegovo poslanstvo izključno na bogočastje in dobrodelost. Nasprotno: krščanstvo je nauk, ki hoče določiti moralno dolžnost za vsa področja, vsaj kolikor zadeva temeljna načela.

+ Služiti človeštvu je dolžnost, enaka tisti, ki nam nalaga zvestobo lastnemu narodu.

 

LETA 1965 UMRL ALBERT SCHWEITZER

NEMŠKI EVANGELIČANSKI TEOLOG, GLASBENIK, POPOTNIK, ZDRAVNIK, PISATELJ IN NOBELOVEC (* 1875)

Nobelovo nagrado za mir leta 1952 je prejel doktor Albert Schweitzer, mož, ki se je odpovedal uspešni karieri glasbenika in bogoslovnega pisatelja ter je skoraj dve tretjini svojega devetdeset let dolgega življenja daroval zapuščenim in bolnim ljudem v afriški državi Gabon. Tam je na robu pragozda zgradil bolnišnico, kjer je bil vsak dan na razpolago množici bolnikov. Iz lastne izkušnje je zapisal: “Edino resnično srečni med nami so tisti, ki so iskali in našli pot, da bi služili drugim.” Po dveh doktoratih (iz filozofije in teologije) se je odločil za študij medicine, ker je hotel postati zdravnik-misijonar v Afriki. Pri Ognjišču smo leta 1966 kot prvo v zbirki Mala knjižnica Ognjišča izdali zgodbo njegovega življenja (Teresio Bosco, Albert Schweitzer)

več: Silvester Čuk, Albert Schweitzer. (Pričevanje). Ognjišče, 2005, leto 41, št. 1, str. 22-23.

nekaj njegovih misli:

+ Vedno se moramo zavedati te neizprosne zakonitosti: na svet lahko prinesemo le toliko božjega kraljestva, kolikor ga nosimo v sebi.

+ Ni si mogoče zamišljati nobenega drugega načina prenovitve tega našega sveta, kakor je ta, da v starih razmerah najprej mi sami postanemo novi ljudje.

+ Znanost, pravilno razumljena, ozdravi človeka njegove oholosti: pokaže mu namreč njegove meje.

+ Svoboda obstaja predvsem v tem, da delamo to, kar smo po vesti dolžni storiti.

+ Optimist je človek, ki vidi povsod zeleno luč, medtem ko pesimist vidi samo rdečo luč, ki ustavlja. Zares moder človek je barvno slep.

+ Ko pridobivamo več znanja, nam stvari ne postajajo bolj razumljive, temveč bolj skrivnostne.

+ Če imamo spoštovanje do življenja, vzpostavimo duhovni odnos do sveta. Če spoštujemo življenje, postajamo dobri, poglobljeni in zares živi.

 … več misli Alberta Schweitzerja:

 

LETA 1985 UMRLA MIRA MIHELIČ

PISATELJICA IN PREVAJALKA (* 1912)

»Ali si sploh upam pogledati sebi v obraz, ne takšni, kakršna sem danes, temveč tisti davno izgubljeni majhni deklici, potem dekletu, pa mladi ženi, nato pisateljici, ki je po kdo ve kakšnem čudežu odkrila svoj pravi poklic? Ali si upam povedati vse o sebi, torej tudi o svojih najbližjih, ali sem si to kdaj resnično upala?« je zapisala Mira Mihelič na prvi strani svoje avtobiografije Ure mojih dni (Pomurska založba, 1985), ki je izšla malo pred iztekom njenega rodovitnega življenja. »V svojih knjigah sem povedala veliko o sebi, toda vsakdo ne more povedati vsega, kakor sem ugotovila, ko sem brala spomine raznih pisateljev in pisateljic … Nikoli ne bom povedala laži, včasih pa bom – usmiljeno – kaj zamolčala.« Povedala je veliko o svojem otroštvu in mladosti, o svojem zgodnjem zakonu in materinstvu, o trpljenju, ki ga je prestala med drugo svetovno vojno, pa o pisateljskem delu in delovanju v pisateljskih združenjih. Ob njeni smrti je pesnik Ciril Zlobec zapisal, da “smo izgubili več, kot smo bili za njenega življenja pripravljeni priznati, da je njena resnična vrednost”.

več: Silvester Čuk, Mira Mihelič. (Obletnica meseca). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 7, str. 50-51.

njena misel:

Tako ali drugače: otroci so žrtve svojih staršev in tragično je, da postanejo potem naše žrtve. Sicer ne zmerom, res pa je, da nosimo v sebi dediščino in zmote prejšnjih rodov.

pripravlja Marko Čuk

LETA 1819 ROJEN MATEJ CIGALE

PRAVNIK, JEZIKOSLOVEC IN UREDNIK († 1889)

Na Dunaju je umrl pravnik in jezikoslovec Matej Cigale, rojen v Črnem vrhu nad Idrijo. Po končanem študiju je bil sodni pripravnik v Gorici, leta 1848 pa so ga kot dobrega poznavalca slovenščine povabili v uredništvo Slovenca v Ljubljani. Leta 1850 je na Dunaju postal urednik slovenske izdaje državnega uradnega lista. Njegovo najpomembnejše delo je Nemško-slovenski slovar iz leta 1860.

… več o njem v obletnici meseca 09_1999

 

LETA 1851 UMRL MATIJA VERTOVEC

ŠENTVIŠKI FAJMOŠTER, AVTOR ZNAMENITE VINOREJE (* 1784)

“Vino je poseben dar Božji, k razveseljenju – po besedah sv. pis­ma – človeškiga serca; naj ga pije človek z mero in o pravim ča­su, k oživljanju svoje dušne in telesne moči, da se bo v njem, kakor z oljem v svetilu, zubeljc življenja k poterjenju zdravja in zdaljšanju življenja, podpiral.” Tako je v svojem najbolj zna­menitem delu Vinoreja zapisal šentviški “faj­mošter” Matija Vertovec, ki je bil svojim vernikom ne le “dušni skrbnik”, ampak tudi učitelj in svetovalec v svetnih rečeh. Po Jezusovih besedah: “Jaz sem resnična vinska trta in moj Oče je vinogradnik” (Jn 15, 1) pravimo, da so duhovniki “delavci v Bož­jem vinogradu”. Matija Vertovec je bil priden delavec v duhovnem vinogradu kot vnet oznanjevalec božje besede in tudi v pravem vi­nogradu kot učitelj vinogradništva in kletarstva

… več o njem preberite v obletnici meseca 09_2001

 

LETA 1855 UMRL FRAN JERIŠA

PESNIK IN PREVAJALEC (* 1829)

Fran Jeriša se je rodil v Šmartnem pod Šmarno goro, končal ljubljansko gimnazijo in licej (Trdinov sošolec), potem je študiral pravo, ki ga na Dunaju ni končal, zato je prestopil na filozofijo. Pesniti je začel pod vplivom Koseskega, kasneje pa je bil sodelavec Vedeža (pseudonim Detomil) in po mnenju mnogih je bil eden najprikupnejših pesnikov za mladino, odlikujejo se tudi njegove domoljubne pesmi, preproste po obliki,jasnem in kratkem ikzrazu, lepi misli … Napisal in objavil je tudi nekaj pripovedk, govoril je več jezikov, zato je veliko tudi prevajal (Byronove Hebrejske melodije) …

njegova misel:

• Češ spoznati li samega sebe, ozri se po druzih; / Da spoznadeš ljudi, v samega sebe poglej.

 

LETA 1895 ROJEN STANKO TOMINŠEK

PRAVNIK IN ALPINIST († 1961)

Odvetnik in povojni odbornik Slovenskega planinskega društva je bil tudi odličen alpinist. V »zlati navezi« z Jožo Čopom in Miho Potočnikom je preplezal številne prvenstvene smeri, vzpon čez tisoč metrov visoko severno steno Špika (1926) pa je bil eden najpomembnejših slovenskih plezalskih uspehov med vojnama. Ukvarjal se je tudi s planinsko fotografijo, za prvi slovenski igrani film »Triglavske strmine« (1932) je posnel plezalske prizore.

 

LETA 1896 UMRL LEOPOLD CVEK

UČITELJ, SKLADATELJ, ORGANIST (* 1814)

Leopold Cvek je dobil prve glasbene nauke pri organistu v rodni Idriji in jih dopolnil v Ljubljani. Vse življenje je služboval kot učitelj in organist, pogosto tudi cerkovnik. Uveljavil se tudi kot skladatelj in sicer po vzoru slovenske ljudske pesmi. Priljubljene so njegove velikonočne (Skalovje groba se razgane) in božične pesmi (Pastirci, iz spanja vstanite nocoj, Pastirci, ne spite), med katerimi je morda najlepša Raduj, človek moj, kjer v tridelni pesemski obliki živo slika veselje in skrivnost Kristusovega rojstva.

 

LETA 1914 NASTOPIL SLUŽBO BENEDIKT XV.

PAPEŽ, MOŽ MIRU (* 21. 11. 1854, † 22. 1. 1922)

Za sv. Pijem X., ki mu je prva svetovna vojna strla srce, je 2. septembra sedel na sedež apostola Petra kardinal Giacomo della Chiesa, ki si je kot papež izbral ime Benedikt XV. Trudil se je za mir in storil je vse, da bi omilil trpljenje civilnega prebivalstva. Za časa njegove papeške službe je izšel Zakonik cerkvenega prava, ki je veljal do leta 1983.

 

LETA 1924 ROJEN IVAN ŽUŽEK

JEZUIT, CERKV. PRAVNIK, VODITELJ SKAVTOV († 2004)

Bil je peti med 15 otroki ljubljanske družine, ki je dala Cerkvi dva duhovnika in štiri redovnice. Maja 1945 mu je uspel pobeg v Italijo. Vstopil je k jezuitom, po devetih letih študija se je odločil za prestop v bizantinsko-slovanski obred. Leta 1962 je začel poučevati na Papeškem vzhodnem inštitutu. Po koncilu je bil kot eden največjih strokovnjakov tajnik komisije za pripravo Zakonika cerkvenega prava vzhodnih katoliških Cerkva. Leta 1976 je prvič srečal Evropske skavte, ki jih je nato kot duhovni asistent spremljal vse do svoje smrti (2004).

 

LETA 1954 UMRL FRANC PENGOV

DUHOVNIK, PROFESOR, NARAVOSLOVEC (* 1876)

Ko je ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič gradil Zavod sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano, v katerem je septembra 1905 zaživela prva popolna slovenska gimnazija, je pravočasno poskrbel tudi za profesorje. Med nadarjenimi duhovniki, ki jih je poslal študirat na bližnje univerze, da se pripravijo na profesorsko službo, je bil tudi Franc Pengov, ki je bil po študiju na univerzi v Gradcu profesor naravoslovja na škofijski gimnaziji (1907–1941). Bil je tudi pisatelj: njegovo najbolj znano delo je knjiga Podobe iz narave (1916).

 

LETA 1972 UMRL CENE VIPOTNIK

PESNIK, PREVAJALEC IN UREDNIK IZBOROV SLOVENSKE POEZIJE (* 1914)

V Zagorju ob Savi rojeni Cene Vipotnik je na univerzi v Ljubljani končal študij romanistike. Njegove prve pesmi, ki jih je začel objavljati že pred drugo svetovno vojno, so bile še pod vplivom novoromantičnega izročila. Prvo pesniško zbirko Drevo na samem je izdal šele leta 1956. Služboval je kot urednik v Slovenskem knjižnem zavodu in Cankarjevi založbi. Sodeloval je pri več obsežnih izborih slovenske poezije (Živi Orfej, Kri v plamenih).

 

LETA 1993 UMRL DRAGOTIN CVETKO

MUZIKOLOG IN SKLADATELJ (* 1911)

»Prehodil sem pot, ki ni bila vselej ne enosmerna ne ravna. Mnogokrat sem naletel na ovire, ki so mi hotele preprečevati uresničenje mojih ciljev. Bile so raznovrstne. Ideološko, idejno, materialno so posegale v moje osebno življenje, toda me niso uspele spremeniti. V težnji po čim večji svobodnosti in neodvisnosti sem jih potrpežljivo premagoval, krepil svoj duhovni potencial, širil svoja obzorja … Obveze, ki sem jih sprejel v svoj življenjski načrt, sem občutil razmeroma zgodaj kot dolg sebi, svojemu rodu in svetu nasploh.« Tako je zapisal muzikolog Dragotin Cvetko v knjigi svojih spominov V prostoru in času, ki je izšla po njegovi smrti (Slovenska matica, Ljubljana 1995). Tega neutrudnega raziskovalca zgodovine glasbene umetnosti na Slovenskem in utemeljitelja muzikologije pri nas se spominjamo ob stoletnici njegovega rojstva. Znanstvene ustanove, v katerih je Cvetko deloval, bodo to obeležile z raznimi prireditvami: z odkritjem doprsnega kipa na njegovi rojstni hiši, z muzikološkim simpozijem, z razstavo in s slavnostnim koncertom.

… več o njem preberite v obletnici meseca 09_2011

spomini:

Baje sem dobro pel in bil nadarjen za glasbo. Prepeval sem, kjerkoli sem hodil. Nekakšna mentorja sta mi bila oče in mama, ki sta bila vešča v glasbi: oče v klavirski in violinski igri, mama v klavirski in pevski tehniki … Užival sem, ko smo ob poletnih večerih pri odprtih oknih ubrano peli. Otroci in mama smo bili nešolan oktet, vaščani so nas radi poslušali.«

o njem:

»To je bila njegova posebna odlika: mlade je vedno podpiral in jim dajal poguma ter jih vzpodbujal, da so se lotili temeljitega, načrtnega, poglobljenega dela. Ob raznih srečanjih z muzikologi vsega sveta se je videlo, kako so ga vsi imeli radi zaradi globoke človečnosti in osebne radodarnosti”. (Pavle Merkú)

 

LETA 1997 UMRL VIKTOR FRANKL

 AVSTRIJSKI NEVROLOG IN PSIHIATER (* 1905)

Rodil se je na Dunaju, kjer je tudi študiral in leta 1930 doktoriral iz medicine, kasneje pa še iz filozofije. Zelo ga je zaznamovala tudi izkušnja nacističnega taborišča Theresienstadt, ko je moral svoja spoznanja o »kljubovalni moči duha« v lastnem življenju kot Jud preizkusiti na najbolj krut način. Preživel je štiri taborišča smrti, tehtal je le 38 kilogramov, izgubil ženo, brata, starše … Ko se je vrnil na Dunaj je namesto obupa zmagala neizmerna volja po življenju, nepremagljiva želja, da bi trpljenje, ki ga je izkusil, preoblikoval v izkušnjo smisla. Po vojni je bil profesor nevrologije in psihiatrije na Univerzi na Dunaju, veliko pa je gostoval po svetu (menda je predaval na 209 univerzah na vseh celinah in prejel okrog trideset častnih doktoratov) veliko na ameriških univerzah , v Kaliforniji so tudi ustanovili katedro za logoterapijo – šolo psihoterapije, katere utemeljitelj je bil. Ta smer je v strokovnih krogih znana tudi kot tretja dunajska šola psihoterapije. Frankl je poznal tudi prvo in drugo (psihoterapijo Sigmunda Freuda, in individualno psihologijo Alfreda Adlerja), vendar je šel svojo pot. Frankl je avtor številnih knjig o logoterapiji. Ta se ukvarja predvsem s smislom človeškega bivanja, kakor tudi s človekovim iskanjem tega smisla. Po logoterapiji je človekovo prizadevanje, da bi v svojem življenju našel smisel, njegova glavna gonilna sila. Frankla smo spoznali tudi v Sloveniji s pomočjo dr. Antona Trstenjaka, dr. Jožeta Ramovša in po delovanju Inštituta Antona Trstenjaka ter s prevodi njegovih del (Zdravnik in duša, Volja do smisla, Kljub vsemu rečem življenju da – vse MD Celje), dvakrat pa je tudi obiskal Slovenijo (1992 je predaval v unionski dvorani o smislu, ki je najboljše zdravilo proti samomoru).

… več o obisku V. Frankla v Sloveniji v Ognjišču 12_1992)

nekaj njegovih misli:

– Živeti navsezadnje ne pomeni nič drugega kot: nositi odgovornost za pravo odgovarjanje na življenjska vprašanja, za izpolnitev nalog, ki jih življenje vsakomur postavlja, za izpolnitev zahtev te ure.

– Našel sem smisel svojega življenja s tem, da sem drugim pomagal najti smisel njihovega življenja.

– Pravila igre življenja od nas ne zahtevajo, da za vsako ceno zmagamo, temveč da se nikoli ne nehamo bojevati.

– Strpnost ni v tem, da z drugim delim njegovo mnenje, ampak le v tem, da mu priznavam pravico do drugačnega mnenja.

– Po mojem mnenju o Bogu sploh ne moremo govoriti kot o “njem”, temveč ga moremo ogovarjati samo kot “ti”.

– Kdor se sprašuje o smislu življenja, je vprašanje slabo postavil. Življenje nam postavlja vprašanja; mi smo tisti, ki moramo odgovoriti.

– Življenje samo je tisto, ki človeku postavlja vprašanja. Ni na njem, da bi spraševal, temveč življenje sprašuje njega, on pa mora življenju odgovarjati in za življenje prevzeti odgovornost.

– Človek ne ravna zgolj v skladu s tem, kar je, temveč tudi postaja, kakor ravna.

– Biti svoboden je malo, je nič – če ne veš, čemu. Toda tudi biti odgovoren še ni vse – če ne veš, pred kom.

– Vrednosti ne ohrani tisto, kar obdržim; ampak kar darujem, dobi vrednost.

– Človeku se moram zazdeti vreden ljubezni, potem me bo tudi ljubil.

– Če človek najde smisel, tedaj (ampak resnično samo tedaj) je srečen po eni strani, kajti po drugi strani je tedaj tudi zmožen trpljenja.

– Trpeti pomeni delovati in rasti. Pomeni pa tudi zoreti. Kajti človek, ki preraste samega sebe, dozoreva v sebi.

– Življenje dobesedno do svojega zadnjega trenutka, vse do našega zadnjega diha, ne neha imeti smisla.

– Radi govorimo Kjer je volja, tam je pot. Upam si trditi: Kjer je cilj, tam je volja.

– Upravičeno smemo tisto ali tistega, kateremu govorimo, na katerega se obračamo, ko smo čisto čisto sami s seboj, imenovati Bog.

 

pripravlja Marko Čuk

LETA 1852 ROJEN FRAN CIMPERMAN

PESNIK CVETOČE POMLADI († 1873)

Rodil se je v revni ljubljanski družin, po končani osnovni šoli se je šel najprej učit za stavca, nato za knjigoveza, zaradi slabega zdravja je stopil v gimnazijo, a je kmalu po maturi umrl. Prve pesmi nabožne in domoljubne vsebine je objavljal že kot četrtošolec, za njegove kasnejše pesmi je značilna ljubezen do narave: v njih prevladujejo vesela čustva, pomladna razpoloženja, ljubezen do svojcev, zlasti do matere, zbrane pesmi, brez nabožnih, je po pesnikovi smrti izdal njegov brat Josip.

 

LETA 1854 UMRL CHRISTOPH SCHMID

NEMŠKI DUHOVNIK, MLADINSKI PISATELJ (* 1768)

Nemški pisatelj Christoph Schmid, katoliški duhovnik, šolski inšpektor in ravnatelj, je bil v prvi polovici 19. stoletja zelo priljubljen mladinski pisatelj. Snov za svoje poučne zgodbe, pisane v čustveno poudarjenem tonu, je zajemal iz viteških zgodb, legend in Svetega pisma. Doživele so veliko prevodov in priredb v slovenščino. Matevž Ravnikar je prevedel njegove Zgodbe svetega pisma za mlade ljudi (1817). Janezu Ciglerju so Schmidove povesti dale pobudo za prvo slovensko izvirno povest Sreča v nesreči (1836).

 

LETA 1869 ROJEN FRIDERIK PREGL

SLOVENSKO-AVSTRIJSKI ZDRAVNIK IN KEMIK, EDINI SLOVENSKI NOBELOVEC († 1930)

Rodil se je v Ljubljani, kjer je končal osnovno šolo in gimnazijo. Kasneje se je z mamo preselil na Dunaj in tam študiral medicino. Najprej je opravljal poklic rednega profesorja na univerzi v Innsbrucku ter bil tudi rektor graške univerze. S svojim znanstvenim delom in dosežki je postal član dunajske akademije znanosti in leta 1923 prejel Nobelovo nagrado za kemijo (odkritje originalne metode mikroanalize organskih snovi). Kljub temu, da so ga vabili v Ljubljano pa je ostal v Gradcu in deloval v glavnem na področju Avstrije. Do leta 2016 je bil Friderik Pregl edini slovenski znanstvenik, ki je samostojno prejel to najvišjo nagrado. Leta 2016 je Nobelovo nagrado za fiziko prejel F. Duncan Haldane (skupaj z Davidom J. Thoulessem in Johnom M. Kosterlitzem), ki je tudi naše gore list –  po očetu škotskega, po materi (Ljudmila Renko) pa slovenskega rodu.

 

LETA 1883 UMRL IVAN SERGEJEVIČ TURGENJEV

RUSKI PISATELJ IN DRAMATIK (*1818)

Iz plemiške družine, zelo dobro je poznal socialne razmere v Rusiji in o tem tudi pisal. Mnogokrat je bil tarča napadov, ker je pisal objektivno in tudi kritično in ni bil všeč oblasti, ki ga je preganjala. V drugi polovici 19. stol. je živel v Nemčiji in v Parizu in je bil eden prvih ruskih piscev, ki je s svojimi deli prodrl izven meja Rusije. V času ustvarjanja je dosegel večji ugled v francoskih kot pa v ruskih literarnih krogih. Zaslovel je z zbirko Lovčevi zapiski o socialnih težavah ruskega kmeta. Znani pa so tudi njegovi romani Plemiško gnezdo, Očetje in sinovi in V pričakovanju … Je eden najpomembnejših zastopnikov ruskega realizma, ustvaril je objektivni realizem, s socialno in moralno kritiko. Njegov slog je preprost in skop, značilna je liričnost in globok pogled v človeško duševnost.

njegove misli:

• Življenje ni šala in zabava ne užitek ne izpolnitev najdražjih misli in sanj. Življenje je izpolnitev dolžnosti.
  
• Ni pravega veselja, če ne prihaja iz nepokvarjenega srca, iz iskrenega razmerja do bližnjega, iz volje, da predvsem druge razveselimo… Kdor v veselju išče samo sebe, si sam pokvari veselje. Kdor pa teži za tem, da bi druge razveselil, doživi pravo veselje.
• Edina vredna stvar v življenju je: sebe postaviti na drugo mesto.

 

LETA 1891 ROJEN LUDVIK PERNÍŠEK

SALEZIJANSKI DUHOVNIK, MISIJONAR († 1953)

Doma iz Jagnjenice (blizu Svibna, danes občina Radeče) je leta 1909 vstopil k salezijancem. Že med študijem je odšel v Argentino, kjer je najprej končal šolanje (v redovni ustanovi v Fortín Mercedes). Leta 1933 je odšel v misijone v župnijo Junín de los Andes (Kordiljere). Deloval je med Indijanci Mapuči in redkimi belimi prebivalci, tudi med Slovenci v zgornjem delu doline reke Negro. S svojim dušnopastirskim delom si je med Indijanci pridobil velik ugled.

 

LETA 1912 ROJEN VLADIMIR TRUHLAR

JEZUIT, TEOLOG IN PEDAGOG († 1977)

»Bistvene poteze krščanske duhovnosti so poteze Kristusovega življenja, ki so ga kristjani deležni, je Njegova ljubeča predanost Očetovi volji,« je povedal v pogovoru za Družino ob izidu svoje knjige Leksikon duhovnosti (Mohorjeva družba, Celje 1974) p. dr. Vladimir Truhlar, ki ga lahko štejemo za začetnika duhovne teologije kot samostojne teološke stroke. V uvodu v to svojo knjigo, v kateri so strnjena spoznanja, ki so dozorela v njem v petindvajsetih letih, ko je bil profesor duhovne teologije na papeški univerzi Gregorijani v Rimu, je zapisal: »V tem obdobju sem mogel biti priča hitrega in globokega razvoja te mlade teološke stroke. Najprej je v njej postajala vse vidnejša eksistencialnost tematike. Sam sem na Gregorijani – brez kakšnega vzorca, ki ga ni bilo – uvedel teološko analizo antinomij-polarnosti človekovega življenja.« Truhlar je bil ne le ugleden in svetovno znan teolog, temveč tudi priznan pesnik. »Teologija in poezija mi izvirata iz iste osebne srede, iz njenega zrenja, njene kontemplacije. Obe vrsti predmetov, teološke in pesniške, izražam, kakor se mi kažejo v zavesti bitnega dna, seveda prve s sredstvi bogoslovne vede, druge z estetskimi prijemi.«

… več o njem v rubriki obletnica meseca 09_2012

nekaj njegovih misli:

 – Sprejemanje sebe, svojega položaja, svojega časa, vse trdote in ostrine življenja, se mora hraniti z lučjo, močjo, z mirom in svobodo, ki potekajo iz izkustva povezanosti z absolutnim, v krščanstvu s Kristusom.

– Koliko prijateljstev in koliko zakonskih zvez se razdere, ker partnerja v svojem medsebojnem odnosu nista znala ohranjati tisto priznanje človeških globin drugega, ki je osrednja prvina cenjenja!

– Kristusova skrivnost, katere je kristjan deležen, je predvsem skrivnost križa in vstajenja. Tako je tudi križ dela hkrati prežet s prvinami vstajenja in njegovega veselja.

– S Teboj se veselim, Devica-Mati! / Tvoj Jezušček je naš Odrešenik. / O, daj nam Ga globokeje spoznati – / da bo božičen srčne ure tik.

 

LETA 1928 ROJEN MARIJAN SMOLIK

DUHOVNIK, TEOLOG, LITURGIST IN KNJIŽNIČAR († 2017)

Dr. Marijan Smolik je bil rojen v Dobu pri Domžalah. Ko mu je bilo eno leto, sta bila oče in mama, oba učitelja, prestavljena na Koroško Belo. Nemci so družino pustili, da se je med vojno zatekla na tetino kmetijo v Dobu. Tako je v času vojne kmetoval, čeprav je že prej končal dva letnika Šentviške gimnazije. Po vojni je v Ljubljani končal, tudi s »preskakovanjem« letnikov, klasično gimnazijo in po končani Teološki fakulteti je bil leta 1957 posvečen v duhovnika. Leta 1963 je doktoriral z odmevno tezo. Po doktoratu je šel v Pariz na specialistični študij liturgike, leta 1965 začel predavati na Teološki fakulteti. V bogoslovnem semenišču (v isti sobi!) je stanoval od leta 1957, saj je v tej hiši najprej opravljal službo prefekta, pozneje pa knjižničarja. Že iz pogovora smo videli, da je dejaven na številnih področjih. Nanj so se obračali za informacije tudi raziskovalci iz necerkvenih krogov. Naj omenimo, da je tudi pet debelih knjig nove izdaje Leta svetnikov njegovo delo.

več:
RUSTJA, Božo.dr. Marjan Smolik liturgik in knjižničar. Še v predavalnico sem nosil kup knjig (Gost meseca). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 11, str. 8-12.
ČUK, Silvester. Marijan Smolik (1928-2017). (Pričevanje). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 2, str. 42-43.

nekaj njegovih misli

Pri sodelovanju pri raznih simpozijih, pri delu za Enciklopedijo Slovenije ali pri Slovenskem biografskem leksikonu sem bil povsod dejaven, ker so uredniki vedeli, da morajo drugi iskati po svetu tisto, za kar jaz samo stopim do druge sobe in najdem. Se je pa nabralo precej »drobižastega gradiva« o raznih ljudeh, ki so v preteklosti veliko naredili, pa je bilo njihovo delo po krivici pozabljeno. Tako so več let izhajali v Družini zapisi o teh ljudeh v rubriki Vredni spomina.

Glede reda pa tako. Že od doma se nisem navadil »pohajkovanja«. Nikoli nisem hodil v kakšne družbe, zato me nekateri imajo mogoče za pustega človeka. Mi pa zato ostane veliko časa. Tudi iz časopisa, ki ga vsako jutro prelistam, kaj preberem, nikakor pa ne preberem vsega! Profesor Trstenjak je dejal, da ko dobiš novo knjigo, jo moraš takoj pogledati, kajti čez nekaj časa »ponikne«. Takrat pa jo moraš pogledati, vsaj toliko, da veš, kaj je v njej. No, mene pa včasih kakšne stvari, zlasti zgodovinske, »zanesejo«, da jih začnem kar brati.

 

LETA 1966 DRUŠTVO SLOVENSKIH IZOBRAŽENCEV IZ TRSTA

PRIPRAVI PRVO ŠTUDIJSKO SREČANJE DRAGA

… v parku Finžgarjevega doma na Opčinah potekala svobodna tribuna demokratično mislečih Slovencev iz zamejstva izseljenstva in domovine. Njen ustanovitelj Jože Peterlin je v imel v mislih celovitost naroda in povabil je slovenske izobražence brez razlike na ta razmišljanja o naši skupni poti … »Želeli bi, da bi sile slovenskega duha skupno pregledale narodovo pot in smer in znova poživile življenjski utri starodavnega organizma. Ta trenutek nočemo misliti na svetovnonazorske in politične razlike. Tiste, ki jih je strah našega skupnega kulturnega parlamenta potolažimo z dejstvom, da je danes slovenski izobraženec tako zrel, da bi vsak poskus kakšne propagandistične narave samo smešen in nemogoč. V stvarnih in akademskih razpravah želimo po predavanjih uglednih naših znanstvenikov, publicistov in javnih delavcev sploh iskati najboljše zaključke vprašanjem, ki smo si jih zastavili. Slovenski izobraženec, ki čuti nalogo do naroda, je dobrodošel, je brat …« Tudi Božo Rustja ob 25 letnici Drage leta 1990 ugotavlja, »da je bila narava teh srečanj vedno taka, da so bili povabljeni nanje vsi, ki jim je bilo do iskrenega pogovora in odprtih pogledov.« Doda pa tudi za prvih 25 let Drage splošno znano dejstvo: »Prav zaradi te njene drže jo je režim v nekdanji socialistični republiki Sloveniji preziral, nemalokrat pa predavatelje na njej tudi preganjal. Toda organizator prireditve, Društvo slovenskih izobražencev v Trstu pri svojem delu ni odnehalo …« – Letošnje (2014), že 49. srečanje je bilo posvečeno t.i. »begu možganov« ter odnosu elit in družbe do znanja oz. želje mladih Slovencev, ki so si znanje in izkušnje nabrali v tujini, po vrnitvi domov.

 

LETA 1971 UMRL ADALBERT LIPIČNIK

KIPAR (* 1913)

Rojen je v Čretu pri Celju, po končani gimnaziji se je preselil v Ljubljano in študiral kiparstvo pri prof. Franu Bernekerju. Nekaj časa je vodil kamnoseštvo pri očetu Maksu in izdeloval kipe predvsem za nagrobne spomenike. Želel si je več, zato je šel na Dunaj, potem v Zagreb in naprej na beograjsko akademijo … Prišla je vojna in diplomiral je leta 1947, spet je bil nekaj časa zaposlen pri očetu, nato pa je bil samostojni umetnik. Znana je njegova Benečanka – idealna in poduhovljena lepota …

 

LETA 2013 UMRL BOŽIDAR (TED) KRAMOLC

PISATELJ IN SLIKAR (* 1927)

Bil je sin znamenitega skladatelja Luka Kramolca. Med drugo svetovno vojno je študiral arhitekturo pri Plečniku in slikarstvo pri Božidarju Jakcu. Po vojni je odšel v Kanado, kjer se je uveljavil kot arhitekt za notranjo opremo. predvsem pa kot slikar in grafik. Njegova dela so uvrstili v najbolj pomembne nacionalne likovne zbirke. Naslikal je tudi nenavadno Zadnjo večerjo, na kateri so ob Kristusu namesto apostolov delavci.

pripravlja Marko Čuk

LETA 1796 ROJEN MIHA KASTELIC

SLOVENSKI PESNIK, UREDNIK IN KNJIŽNIČAR († 1868)

Pravo je študiral na Dunaju, službo je dobil v Ljubljani v licejski knjižnici, kjer je bil knjižničar. Ko mu je bilo trideset let je začel objavljati svoje prigodne in ljubezenske pesmi. Zelo pomembno za oživitev slovenskega literarnega dela je njegovo urednikovanje pesniškega almanaha Kranjska čbelica, ki ga je tudi sam ustanovil. Uredil je tudi rokopise pesmi Valentina Vodnika, za ohranitev Čopove zapuščine, za obogatitev licejske knjižnice z deli iz zapuščine Jerneja Kopitarja … Te njegove zasluge mu je priznal tudi Prešeren (sonet Mihu Kastelcu: »Ti si nas zbudil, zbral ob hudem časi, / roke zarašene trebiti jele / prestore na domačim Parnasi. // Že vid’jo mesta se na njim vesele, / že sliš’jo se pesem sladki glasi / pognal je cvet, med nosijo čebele!).

 

LETA 1866 ROJEN ANDREJ PAVLICA

DUHOVNIK, PISATELJ, SOCIOLOG († 1951)

Po končani osnovni šoli ga je pot iz rodnega Rihemberka (Branika) vodila v Gorico, kjer je po gimnaziji študiral bogoslovje in leta 1891 pel novo mašo. Najprej je služboval v Biljah, potem pa je prišel za stolnega vikarja in gimnazijskega kateheta v Gorico. Pri vsem delu se je zagrizei v študij Svetega pisma in na Dunajski univerzi dosegel doktorat (1897). Od leta 1905 do 1934 je v goriškem bogoslovnem semenišču predaval Sveto pismo stare zaveze. Andrej Pavlica je deloval na različnih področjih: bil je pisatelj, časnikar, sociolog, organizator. Znanstveno je sodeloval v bogoslovnih glasilih Rimski katolik, Katoliški obzornik, Čas, Voditelj v bogoslovnih vedah. Vključeval se je tudi v javno življenje, a bolj kot politika so ga zanimala socialna vprašanja. Ustanovil je (skupaj z bratom Josipom) Slovensko katoliško delavsko društvo (1898), Žensko delavsko društvo (ti dve društvi sta vsako leto tretjo ne deljo v maju prirejali skupno romanje na Sveto Goro). Najbolj mu je bilo pri srcu Slovensko sirotišče, ki je bilo na njegovo pobudo ustanovljeno leta 1898, zaživelo pa je leta 1910, ko so kupili hišo in vodstvo zavoda zaupali slovenskim šolskim sestram. Tam so revni dečki in deklice dobili solidno krščansko vzgojo in izobrazbo. Fašisti so ga hoteli uničiti samo zato, ker so tam mladi rod vzgajali v slovenskem duhu. Po drugi svetovni vojni mu je uspelo od fašistov zaplenjeni zavod dobiti nazaj. Zaradi njegove odločne zavzetosti za pravice Slovencev so ga fašistične oblasti malo pred upokojitvijo hotele na silo odstraniti iz bogoslovja.  V najhujšem obdobju raznarodovalne politike, ko je bila prepovedana slovenska govorjena in pisana beseda, je bil med knjigami, ki so jih fašisti sežgali, tudi šesti snopič njegovega Sejavca, zbirke nedeljskih pridig in govorov (dvanajst zvezkov 1929-1939). 

 

LETA 1870 ROJEN JURIJ TRUNK

DUHOVNIK, PISATELJ IN PUBLICIST († 1973)

Naš koroški rojak Jurij Trunk, ki mu je Bog naklonil 103 leta življenja, je “šolski primer” duhovnika, ki je dočakal vse možne jubileje: 50 let duhovništva ali zlato mašo, 60 let – biserno ma­šo, 65 let – diamantno mašo, 70 let – železno mašo. Ob obletni­ci njegovega rojstva ga predstavljamo ne toliko zaradi teh jubi­lejev, ampak zaradi njegovega duhovniškega in narodnega delovanja med Slovenci na Koroškem in v Ameriki.

… več o njem si preberite v obletnici meseca 08_2000

 

LETA 1906 ROJEN FRAN PETRE

LITERARNI ZGODOVINAR, SLOVENIST NA TUJEM († 1978)

Literarni zgodovinar Fran Petre je po končanem študiju v Ljubljani, Parizu in Pragi predaval slovenski jezik in književnost na univerzah v Skopju in v Zagrebu ter tako prispeval k uveljavitvi slovenistike. Zadnja leta je bil v Ljubljani sourednik Slovenskega biografskega leksikona.

 

LETA 1907 ŠKOF JEGLIČ OKRONAL

 MILOSTNO PODOBO MARIJE POMAGAJ NA BREZJAH

Ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič je 16. marca leta Gospodovega 1907 v goreči ljubezni do brezjanske Marije Pomagaj, poslal v Rim svetemu očetu Piju X. prošnjo za takojšnje okronanje Marijine podobe. Odgovor je prišel hitro, že 15. junija in začele so se velike priprave na kronanje. Zlati kroni iz osemnajst karatnega zlata – posebej za Devico Marijo, posebej za Jezuščka – je izdelal ljubljanski pasar Kregar. … Pred slovesnostjo je »sam škof spovedoval vse do polnoči, večina frančiškanov pa kar celo noč, zjutraj pa vse do devete ure. Kljub temu vseh tistih, ki so se želeli spovedati in prejeti sveto obhajilo prav na dan kronanja Marijine slike, niso mogli uslišati. Mnogi romarji so vso noč prebedeli v cerkvi in z veseljem prepevali, prepevali. Toliko hvalnic Mariji še ni bilo slišati na Brezjah. In toliko tistih starih pesmi, ki so bile še vedno žive med ljudmi, mnogi mladi pa jih niti niso več poznali. (…) Za škofa so tesarji pripravili tudi v šotoru lepo okrašeno prižnico, kamor se je povzpel takoj, ko so Marijino podobo postavili pred vernike. » »Vidite, dragi moji verniki, kako lepo vse nas Marija vodi za roke samo zato, da nas bi pripeljala v božje kraljestvo! Kdo bi si mislil, da bo mene, navadnega kmečkega fantiča, ki sem še kot otrok videl njeno uslišanje čisto od blizu, kdaj v življenju doletela ta velika čast, da Mariji Pomagaj lahko nadenem krono! Lahko vam zaupam, da so se mi s tem izpolnile najlepše sanje tega sveta!« (…) Potem je krenil iz šotora dolg sprevod s sliko okronane Marijo, za njo pa na stotine bander, zastav, pa tudi člani društev v uniformah. Razvil se je v največjo procesijo, kar jih je kdaj videla vas Brezje. Velike slovesnosti so potekale tudi ob prvi obletnici kronanja in vsa leta pozneje. Eno največjih tudi ob stoti obletnici kronanja Marije Pomagaj, 1. septembra leta Gospodovega 2007

… več v knjigi Ivana Sivca Kraljica Slovencev, ki jo je izdalo Ognjišče in jo še lahko kupite

 

LETA 1911 ROJENA BOGDANA STRITAR

TEMPERAMENTNA OPERNA PEVKA († 1992)

Rodila se je v Solkanu, osnovno in srednjo šolo pa je obiskovala na Ptuju. Kot dijakinja na učiteljišču in konservatoriju v Ljubljani je s sestrama pela v tercetu Stritar (tudi na radiu). Pred drugo svetovno vojno je bila nekaj let učiteljica, od leta 1940 pa do upokojitve leta 1964 je bila članica ljubljanske Opere. Kot mezzosopranistka z obsežnim glasovnim razponom in temperamentnostjo je ustvarila vrsto opernih likov.

 

LETA 1928 ZAČEL POSKUSNO ODDAJATI LJUBLJANSKI RADIO

S PRENOSOM ODPRTJA JESENSKEGA SEJMA (URADNO ODPRT 28. OKTOBRA 1928)

Prosvetna zveza je v začetku leta 1928 sklenila z državo pogodbo o najemu radiooddajne postaje v Domžalah in uredila studio na Bavarskem dvoru ob današnji Tivolski cesti (takrat Bleiweisova) v Ljubljani. Na današnji dan je radio začel poskusno oddajati (prenos odprtja ljubljanskega jesenskega velesejma). Popoldne sta pisatelj Fran Saleški Finžgar in pesnik Oton Župančič prvič poslala v eter slovensko besedo. Po uvodnem Finžgarjevem govoru je Župančič recitiral odlomke iz Dume, zvečer pa so iz ljubljanske Opere prenašali Smetanovo »Prodano nevesto«. Po pogodbi je morala Prosvetna zveza vsak dan oddajati najmanj dve uri in pol, vsaj ena ura pa je morala biti posvečena dobri živi glasbi in ne posnetkom z gramofonskih plošč.

 

LETA 1939 ZAČETEK DRUGE SVETOVNE VOJNE

Z NAPADOM NACISTIČNE NEMČIJE NA POLJSKO

Nacistična Nemčija je 23. avgusta 1939 sklenila s komunistično Sovjetsko zvezo pakt o nenapadanju. Nekaj več kot teden dni zatem je Nemčija napadla Poljsko in zasedla njene zahodne pokrajine, Sovjetska zveza pa vzhodne. To je pomenilo začetek druge svetovne vojne, ki je terjala nad 50 milijonov človeških življenj, stroški skoraj šestletnega vojskovanja so znašali 1384 milijard dolarjev!

 

LETA 1942 UMRL GOJMIR KREK

PRAVNIK, SODNIK, GLASBENIK, PEDAGOG IN AKADEMIK (* 1875)

Slovenski skladatelj Gojmir (Gregor) Krek je ovrgel tradicijo slovenske glasbene romantike in čitalništva in začel novo obdobje v slovenski glasbi. Ob pomoči založnika Lavoslava Schwentnerja je ustanovil glasbeno revijo Novi akordi, ki je izhajala 13 let. V njej je izdal mnoge svoje skladbe (samospeve, klavirske, zborovske in komorne skladbe). Od 7. oktobra 1938 je bil redni član SAZU; med leti 1939 in 1942 je bil tudi glavni tajnik te ustanove. Bil je tudi odličen pravnik; leta 1911 je postal dvorni tajnik (na Dunaju) Leta 1920 je postal redni profesor rimskega in civilnega prava na Pravni fakulteti v Ljubljani. Krek je bil tudi dekan Pravne fakultete in rektor Univerze v Ljubljani (1921/22).

 

LETA 1964 UMRL JOŽE PAHOR

UČITELJ, PISATELJ, UREDNIK (* 1888)

Pisatelj Jože Pahor, rojen v Sežani, je končal učiteljišče v Kopru in služboval nekaj let na Primorskem, pod fašizmom je ostal brez službe, zato je odšel v Jugoslavijo. Leposlovno je začel ustvarjati leta 1914. Leta 1923 je izšel njegov prvi roman Medvladje, v katerem je opisal vojne in povojne razmere na Primorskem. V romanu Serenissima (1929) je pod krinko beneške republike v drugi polovici 16. stoletja opisal življenje Slovencev in Hrvatov pod Italijo po prvi svetovni vojni.

 

LETA 1970 UMRL FRANÇOIS MAURIAC

FRANCOSKI PISATELJ, NOBELOV NAGRAJENEC, KATOLIŠKI MISLEC (* 1885)

Pisatelj François Mauriac. ki je leta 1952 prejel Nobelovo nagrado za književnost, velja za največjega pisca katoliške Francije. Njegovi tragični junaki in junakinje rastejo iz vere v milost odrešenja in so tako človeško resnični. da so blizu vsem, ki se znajo poglobiti v duhovno stisko. V slovenskem prevodu je izšlo več njegovih romanov, pri založbi Ognjišče njegova knjiga Jezusovo življenje (1971).

… nekaj njegovih misli:

– Čutim se kristjana po svoji grešnosti, ki me oddaljuje od Boga, in po veri v sredstva, ki mi jih daje na razpolago Cerkev, da morem vse začeti znova.

– Da bi prišlo božje kraljestvo, vzame Jezus, kar najde, izbere kogarkoli … Sončni žarek pade na stekleno črepinjo na smetišču, plamen vzplapola ter zajame ves gozd.

– Iz preziranih duš, iz izvržkov sveta si Gospod zbira skriven zaklad. Nobene čudežne palice ni potreboval, da je odkril v teh bitjih kljub njihovi zunanji bednosti tiste izvire trpljenja in dobrote, nad katerimi je imel oblast.

– Krepost farizejev pa tudi pregrešnost blodnic in cestninarjev sta le zunanji videz. Za slehernega izmed nas se bo skrivnost odrešenja odigrala v temi, ki jo bo razpršila edinole smrt.

– Vsi smo poznali bitja, ki so sredi vsakdanjega dela nenehno bivala v božji navzočnosti – in so jih v nedoločljivem občutku te navzočnosti spoštovali celo najslabši.

– Čudovito je, da izmed vseh besed Njega, ki je prišel za vsakogar izmed nas, odkrivamo prav tiste, ki jih naslavlja vsakemu posamič.

– Zidati gradove v oblakih nič ne stane, njihovo porušenje pa pogosto zelo drago plačamo.

… več misli Françoisa Mauriaca

 

LETA 1981 UMRL FERDINAND KOLEDNIK

DUHOVNIK, PREVAJALEC, KNJIŽEVNIK (* 1907)

Ob imenu in priimku Ferdinand Kolednik je v leksikonu Slovenska književnost (Cankarjeva založba, Ljubljana 1996) zapisano: prevajalec, razširjevalec slovenske književnosti, duhovnik, misijonar. Neutrudno si je prizadeval, da bi “veliki” svet seznanil s književnostjo “malega” slovenskega naroda. Najprej je prevedel v francoščino Jurčičevo povest Jurij Kozjak, zatem pa še v devet drugih svetovnih jezikov. Ob koncu druge svetovne vojne se je zaobljubil, da bo oskrbel prevode te knjige v 50 jezikov in to mu je s pomočjo sodelavcev, ki jih je poiskal, tudi uspelo. Prevedel je tudi nekatera Finžgarjeva dela: zgodovinski roman Pod svobodnim soncem, povesti Dekla Ančka in Strici ter razmišljanja Sedem postnih slik. Finžgar, s katerim sta si dolga leta dopisovala, mu je leta 1958 izrekel priznanje: “Vi, ljubi Nande, ste si naprtili to delo, da bi o našem narodu tujcem skusili pokazati, da tudi iz drobne bilke počasi priraste klas s klenim zrnom. V imenu vsega naroda iskrena Vam hvala za ves trud.”

… več o njem preberite v rubriki obletnica meseca 05_2007

pripravlja Marko Čuk