Avtor: marko

LETA 1321 UMRL DANTE ALIGHIERI

FLORENTINSKI (ITALIJANSKI) PESNIK (* 1265)

Dante Alighieri, po rodu Firenčan, velja za največjega italijanskega in evropskega srednjeveškega pesnika. Nesmrtno slavo si je pridobil s svojo Božansko komedijo (1307–1313). To je alegorična pripoved o pesnikovem vizionarnem potovanju skozi Pekel, Vice in Nebesa, na katerem sta mu voditelja Vergil (alegorija razuma) in Beatrice (simbol božje milosti); sestavljena je iz treh delov s po 33 spevi. Zahtevno pesnitev je v izklesano slovensko besedo prelil pesnik in pisatelj Andrej Capuder (1972).

več:
ČUK, Silvester. Nesmrtni Dante. (Priloga). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 9, str. 44-49

nekaj Dantejevih misli:

• Devica, Mati, hči, prelepa / in kot nihče ponižna in visoka, / obljuba davna božjega si sklepa. / Beseda za svoj dom je nje otroka.
  
• Ogleduj si Marijin obraz, ki je najbolj podoben Kristusovemu. Le ta te more pripraviti, da boš videl Kristusa.
  
• Tri stvari so nam ostale iz raja: zvezde, cvetlice in otroci.
  
• Kaj znanosti uče človeka? / Bolj je razvita stvar, bolj čuti srečo, / pa tudi bolj trpljenje jo useka.

 

LETA 1737 ROJEN MICHAEL HAYDN

AVSTRIJ. SKLADATELJ, AVTOR ZAHVALNE PESMI († 1806)

Ob koncu leta in raznih slovesnostih zapojemo Zahvalno pesem. Njen mogočni napev, ki izpoveduje to, kar ob zahvali čutimo, je po navdihu zapisal avstrijski skladatelj Michael Haydn. Glasbene osnove je dobil v deškem zboru dunajske stolnice sv. Štefana. Kot zrel glasbenik je postal Mozartov naslednik kot dvorni organist. Večino svojih del je posvetil cerkveni glasbi: zložil je 32 latinskih maš in številne druge bogoslužne speve. – Slovensko besedilo zahvalne pesmi (Hvala večnemu Bogu) je napisal Blaž Potočnik, župnik v Šentvidu nad Ljubljano.

 

LETA 1760 ROJEN LUIGI CHERUBINI

ITALIJANSKO-FRANCOSKI SKLADATELJ PRILJUBLJENIH OPER († 1842)

Italijanski skladatelj Luigi Cherubini je dve tretjini svojega življenja deloval v Parizu, kjer je postal ena najslavnejših glasbenih osebnosti. Napisal je veliko oper, ki so bile zelo priljubljene po vsej Evropi, toda nobena od njih ni preživela do danes. V pozabo ni utonilo nekaj uvertur v njegove opere (Anakreon, Vodar).

  

LETA 1840 SPLAVILI PRVO REČNO LADJO (PARNIK) NA LJUBLJANICI

Ladja se je imenovala Nadvojvoda Ivan in je plula med Ljubljano in Vrhniko. Za to pot je porabila samo 2 uri in 45 minut, kar je pomenilo pravo revolucijo, saj so čolnarji za to pot doslej porabili 8 do 10 ur. Dolga je bila 28 m, široka štiri, plula pa je osem kilometrov na uro. Parnik ni imel velike sreče, saj proga ni bila rentabilna, zaradi nesreč se ljudje niso hoteli več voziti, zato je prinašala izgubo, in so jo zato prodali na Vrbsko jezero.

 

LETA 1849 ROJEN IVAN PETROVIČ PAVLOV

RUSKI FIZIOLOG, NOBELOVEC 1904 († 1936)

Preučeval je dražljaje in reakcije. Pes navadno reagira na hrano tako, da začne točiti sline. Pavlov je pri poskusih zvonil psom, tik preden jim je dal hrano. Po večkratnih ponovitvah se je pes začel sliniti, ko je zaslišal zvonec.. S tem je dokazal, da je refleks slinjenja lahko pogojen in da je potemtakem mogoče na podoben način sprožiti tudi druge reflekse. Takšni reakciji pravimo pogojni ali Pavlov refleks

 

LETA 1850 ROJEN ANTON MAHNIČ

KRŠKI ŠKOF, TEOLOG, PESNIK, PISATELJ IN UREDNIK († 1920)

»Danes sem iz Apostolske nunciature v Zagrebu prejel pismo Kongregacije za zadeve svetnikov iz Rima, v katerem piše, da se krškemu škofu dovoli, da prične in vodi postopek beatifikacije in kanonizacije našega velikega škofa Antona Mahniča,« je 8. oktobra 2012 v zagrebški stolnici sporočil krški škof Valter Župan. Škof Mahnič je krško škofijo, ki obsega otoke Krk, Rab, del Paga, Cres, Lošinj, Ilovik, Susak, Unije ter Velike in Male Srakane, vodil v letih 1896 – 1920. Po letu pregnanstva v mestu Frascati pri Rimu se je vrnil na Krk, a zaradi zdravljenja je kmalu odšel v Zagreb, kjer je 14. decembra 1920 umrl v sluhu svetosti. 23. novembra 2002 so njegovo nestrohnjeno telo iz zagrebške cerkve sv. Frančiška Ksaverija prenesli v katedralo v Krku. Začetka postopka za uradno razglasitev njegovega svetništva se veselimo tudi mi, saj je raslo iz korenin slovenske vernosti, rodila ga je namreč kraška zemlja. V svojem zglednem življenju je vse presojal v luči razodete resnice, kar potrjuje tudi napis na spominski plošči v cerkvi njegove rojstne župnije Štanjel.

»Mož se mora držati načela. Pot načela je sicer ozka in težavna, pot načela je dolga, toda častna, zmagovita,« je zapisal Anton Mahnič v svojem listu Rimski katolik (1888–1896). Zaradi svoje nezlomljive načelnosti si je nakopal veliko nasprotnikov najprej na Slovenskem zaradi svojih ostrih sodb o ‘bolni’ književnosti in zahteve po ‘ločitvi duhov’, nazadnje pri fašistih na Krku, ko je branil pravico ljudi do materinega jezika. Kot zagovornik načel je bil trd kot kraška skala, toda imel je čuteče srce za ljudi v stiski.

… več o njem v rubriki pričevanje 12_2012 in rubriki obletnica meseca 12_2000

 

LETA 1853 ROJEN ALFONZ PAULIN

BOTANIK, AKADEMIK († 1942)

Sin oskrbnika graščine Turn pri Krškem, v šolo je hodil v Ljubljano in na gimnazijo v Novem mestu, v Gradcu je študiral prirodopis, matematiko in fiziko. Bil je učitelj na srednjih šolah v Ljubljani, postal vodja botaničnega vrta v Ljubljani, ki je pod njegovim vodstvom dosegel evropsko raven. Tudi sam je nabiral rastline po vsej Sloveniji in našel več kot dvesto dotlej neznanih vrst, ki jih je tudi uredil v svojem herbariju “Flora exiccata carniolica”, ki prinaša podatke o dva tisoč rastlinah. To je še danes zelo pomembno delo za študijo o rastlinstvu na slovenskem ozemlju.

 

LETA 1890 ROJEN FRAN RAMOVŠ

JEZIKOSLOVEC, NAREČJESLOVEC IN IMENOSLOVEC († 1952)

Leta 2001 smo dobili nov Slovenski pravopis, zelo debelo knjigo (1808 strani), ki pa za nujno “vsakdanjo rabo” tistih, ki pišejo, ni tako priročen in uporaben, kot so bili Slovenski pravopisi, pri katerih je sodeloval učeni jezikoslovec Fran Ramovš. Po prvi izdaji leta 1935 je izšlo več novih. “Ramovš je imel pri vseh izdajah vlogo organizatorja, urednika in vodnika. Odločal je zlasti o vsem tistem, kar je zadevalo izreko knjižnega jezika” (Rudolf Kolarič). Ponatis obsežne izdaje v letu 1962 je posvečen prav njemu ob desetletnici njegove prezgodnje smrti.

… več o njem preberite v obletnici meseca 09_2002

 

LETA 1916 ROJEN VILJEM SAVELLI

DUHOVNIK, MUČENEC († 1949)

Leta 1994 je pri Celjski Mohorjevi družbi izšla knjiga Palme mučeništva, v kateri je lazarist Anton Pust s sodelavci zbral pričevanja o duhovnikih, redovnikih, bogoslovcih in vernih laikih, ki bili med drugo svetovno vojno umorjeni zaradi zvestobe Bogu (120 duhovnikov, nad 60 bogoslovcev in 43 redovnih bratov). Med temi mučenci je bil tudi Viljem Savelli, rojen v Celju, ki je bil po vojni župnik v Koprivniku na Kočevskem, 29. februarja 1949 obsojen na smrt, 10. avgusta pa naj bi bil umorjen (datum ni zanesljiv, lahko tudi 30. junij).

 

LETA 1947 ROJEN BL. JERZY POPIELUSZKO

POLJSKI DUHOVNIK, MUČENEC, BLAŽENI († 1984)

“Če hočemo ostati duhovno svobodni ljudje, je treba živeti v resnici. Živeti v resnici, se pravi pričevati zanjo, jo priznavati ter se je zavedati vedno in povsod. Resnica je nespremenljiva. Resnice ni mogoče uničiti s takšno ali drugačno odločitvijo, s takšnim ali drugačnim ukazom … Pogumno pričevanje za resnico je pot, ki vodi naravnost v svobodo.” Te misli je povedal poljski duhovnik Jerzy Popieluszko med eno od svojih množično obiskanih “maš za domovino” v cerkvi sv. Stanislava Kostka v Varšavi vsako zadnjo nedeljo v mesecu v času, ko je general Jaruzelski na Poljskem razglasil vojno stanje. Zaradi svojega pogumnega pričevanja za resnico je bil tedanjim komunističnim oblastnikom trn v peti. Klicali so ga na zaslišanja, mu grozili, ga blatili po javnih medijih, med njegove najožje sodelavce so vrinili svoje vohune. Nič ga ni ustavilo. Do konca je ostal zvest svojemu duhovniškemu geslu: “Daroval sem se in se ne umaknem.” Te besede so bile z rdečimi črkami napisane nad oltarjem sredi Trga maršala Pilsudkega v Varšavi ob razglasitvi mučenca Jerzyja Popieluszka za blaženega, 6. junija 2010.

… več o njem preberite v rubriki pričevanje 07_2010

pripravlja Marko Čuk

LETA 1660 UMRL BERNARD DISTEL

SLOVENSKI MISIJONAR NA KITAJSKEM (*1623)

Doma iz Vipave, pri petnajstih je hudo zbolel in se zaobljubil, da bo življenje posvetil misijonom. Leta 1639 stopil v jezuitski kolegij na Dunaju in julija 1654 prispel v misijon v Isfahanu, tedanjem glavnem mestu perzijskega cesarstva. Toda spet so ga poklicali v Evropo in mu poverili zelo pomembno nalogo – najti varno kopensko pot iz Evrope do Kitajske – razmere na Kitajskem so bile namreč zrele za misijonarjenje. Z Distelom je šel na to dolgo raziskovalno pot tudi Johann Gruber, doma iz Linza. Najprej naj bo šla v Isfahan, od tam pa v Samarkand in v kitajsko provinco Gansu (do kitajskega zidu). Pot pa je bila v resnici bolj nevarna, morala sta tudi nekaj časa po morju, da sta prišla do Macaa ob južni kitajski obali, kjer sta ostala do leta 1659 in odpotovala v Beijing. Delala sta v astronomskem observatoriju, vendar je Distel na današnji dan 1660 umrl v kraju Jinan. Dragocena so njegova pisma, ki govorijo o tej poti in takratnih razmerah …

 

LETA 1773 UMRL ANTON JANŠA

SLIKAR IN ČEBELAR, UČITELJ ČEBELARSTVA NA DUNAJU (* 1734)

V družini Janša, po domače pri Kuharjevih, na Breznici na Gorenjskem je bilo devet otrok: pet fantov in tri dekleta. Janšev rod je bil vnet za čebelarstvo. Prvorojenec Anton (1734) je leta 1770 postal prvi cesarsko-kraljevi učitelj čebelarstva na Dunaju. Svoja spoznanja je objavil v dveh knjigah: Razprava o rojenju čebel in Popolni nauk o čebelarstvu. Bil je nadarjen tudi za slikarstvo: kot slikarja sta se uveljavila njegova brata Lovro (1743) in Valentin (1747).

… več o njem preberite v obletnici meseca 09_2003

o njem:

Po rebri za plotom je prišel mlad fant, Kuharjev Tonej: “Kaj imate res že roj?” “Saj vidiš,” se je pohvalil Vrbanek. “Kej imaš pa svetega Ambroža? Obljubiš, ne narediš. Pa bi rad prvi roj izročil v varstvo čebelarskega svetnika.” Tonej je prinesel izpod suknjiča končnico, ki je bil nanjo naslikal svetega Ambroža, kakor je obljubil Vrbanku. za matico, ki mu jo je bil pomladi odstopil: “De ne boste hudi name.” Oddal je končnico tako, da jo je moral mož šele obrniti, preden je mogel videti sliko. Začudil se je: “Ti pa znaš. Res znaš.” “Ne znam. Naučil bi se rad.” (Janez Jalen, Ovčar Marko)

“Čebele (od drugih bečele zavoljo bečanja ali njihovega šumenja in glasu tako imenovane) so vrsta muh, ustvarjene od Boga zato, da s svojo pridnostjo in neutrudnim delom previdijo in oskrbe človeka s potrebnim medom in voskom. Med vsemi od Boga ustvarjenimi stvarmi ali živalmi ni nobena za človeka tako pridna in koristna in manjše strežbe ali živeža ali stroškov potrebna stvar kakor čebela.” Tako je v svoji nemški knjigi Popolni nauk o čebelarstvu, ki ga je v naš jezik prestavil in s svojimi izkušnjami dopolnil Peter Pavel Glavar, zapisal Anton Janša, eden najboljših poznavalcev čebel vseh časov.

 

LETA 1819 ROJENA CLARA JOSEPHINE WIECK SCHUMANN

NEMŠKA PIANISTKA, SKLADATELJICA († 1896)

Oče Friedrich Wieck, zelo znan klavirski pedagog tistega časa, jo je že s petimi leti učil igrati klavir. Pri enajstih letih je imela svoj prvi samostojni nastop, nastopala je po evropskih prestolnicah in se poročila s skladateljem Robertom Schumannom in imela sta osem otrok. Po daljšem obdobju, ki ga je posvetila družini je spet koncertirala po Evropi, bila je predvsem izvrstna izvajalka Beethovnovih skladb, poleg igranja je tudi komponirala in poučevala glasbo na konservatoriju v Frankfurtu na Maini.

 

LETA 1861 ROJEN P. VENDELIN VOŠNJAK

SLOVENSKI IN HRVAŠKI SVETNIŠKI KANDIDAT, FRANČIŠKAN († 1933)

Frančiškan p. Vendelin Vošnjak se je rodil v slovenski družini v Konovem pri Velenju, toda vsa svoja redovniška leta je svetniško preživel na Hrvaškem. Škofijski proces za njegovo beatifikacijo, ki se je zaključil leta 1981, je potekal v Zagrebu, zato bo uradno hrvaški svetnik. Bil je obnovitelj frančiškanskega reda na Hrvaškem in ustanovitelj hrvaške frančiškanske province sv. Cirila in Metoda. “Svetnik je največja umetnina stvarstva. To je človeška duša na najvišji stopnji popolnosti. Vse naše prizadevanje mora biti usmerjeno v to, da bi to stopnjo popolnosti dosegli.” Tako je svojim redovnim sobratom, hrvaškim frančiškanom, polagal na srce p. Vendelin Vošnjak, ustanovitelj njihove province sv. Cirila in Metoda (1900). Svoje besede je potrjeval z zgledom svojega življenja in dosegel “junaško stopnjo kreposti”, kar je bilo potrjeno z dekretom rimske kongregacije za zadeve svetnikov, ki so ga prebrali 18. decembra 2000 ob navzočnosti papeža Janeza Pavla II. Z uradnim naslovom “božji služabnik” se naglo bliža oltarju.

… več o njem si preberite v pričevanju 03_2003

… nekaj njegovih razmišljanj:

+ Kristus Odrešenik hoče biti Odrešenik vseh ljudi v vseh časih do konca sveta. Kristus hoče po svoji Cerkvi vsem nakloniti mir, mir z Bogom, mir vesti.

+ O, ko bi grešniki pomislili, da je vendar bolje spovedati se svojih grehov osebno duhovniku, ki je dolžan o njih molčati, kot pa nemirno živeti, nesrečno umreti in se na sodni dan pred vsem svetom osramotiti, resnično ne bi bilo toliko slepih in nemih…

+ Molitev je tisto močno orožje, ki kristjanu vedno zagotavlja zmago nad vsakim sovražnikom, ki mu preprečuje pot v nebesa. Molitev je tisti močni kruh, ki nas krepi vse življenje na naši poti do gore Gospodove.

+ Molk je svetišče pravične duše, kjer stanuje Bog.

+ Večno življenje je hkrati večna molitev, nenehno pretakanje božjega bogastva v naše duše. To večno molitev moramo opravljati že v tej solzni dolini z vztrajno molitvijo.

+ Kakor v ogrevanem prostoru hitro zmanjkuje toplota, če se vrata pogosto odpirajo, tako uhaja ves dar pobožnosti, srce se izprazni in v duši ugasnejo dobre misli, če kdo veliko govori.

+ Bodite kot modre device, ki gredo ženinu naproti s prižganimi svetilkami. Da vam svetilke ne ugasnejo, jih vsak dan skrbno polnite z oljem pobožnega premišljevanja, ki vam bo vedno pokazalo pot, ki vodi v večno rešenje.

+ Vse naše vesolje ni nič drugega kot prečudovit odsev neizmernega božjega bistva. Vse vesolje nam kliče: bodite popolni! On je neskončna ljubezen, katere ne prenese najmanjše stvari, ki se ne bi skladala z njegovo sveto voljo.

+ Pred božjim veličastvom človek ne more biti nem in križem rok, ko pa ga glasno slavita nebo in zemlja.

+ Svetost je, da v vsem iščemo Boga, se vedno ravnamo po njegovi neizmerni resnici, lepoti in dobroti. Svetost je: hoditi za njim z ljubeznijo in s svetim strahom v srcu in s premagovanjem samega sebe.

+ Mislim, da bi človek, ki bi se ob branju življenjepisov svetnikov zamislil in se vprašal, kako sam živi, imel korist, ki so jo imeli mnogi, ko so brali življenje svetnikov.

 

LETA 1874 ROJEN ARNOLD SCHONBERG

AVSTRIJSKI SKLADATELJ DVANAJSTTONSKE GLASBE († 1951)

V mladih letih je oboževal velikega nemškega skladatelja Richarda Wagnerja. Pod njegovim vplivom je pri petindvajsetih letih napisal sekstet z naslovom Ozarjena noč. Kmalu pa je stopil na pot, ki ga je prek atonalnosti odvedla v dodekafonijo (dvanajsttonsko glasbo), ki ji je nasprotovala polovica glasbenega sveta in je osupnila drugo polovico, vendar pa je glasbi odprla nova obzorja in pokazala nove harmonske možnosti.

 

LETA 1891 ROJEN KAREL JAMNIK

DUHOVNIK, ADMINISTRATOR REŠKE ŠKOFIJE († 1949)

V letih pred prvo svetovno vojno je bilo v tržaško-koprski škofiji veliko pomanjkanje duhovnikov, zato so škofje vabili bogoslovce iz drugih škofij da pridejo študirat v Gorico in kot duhovniki delujejo v njihovi škofiji. Eden takih je bil Karel Jamnik, Dolenjec iz Velikih Lašč. V letih 1935–1949 je bil župnik in dekan v Trnovem pri Ilirski Bistrici. Leta 1947 je bil imenovan za apostolskega administratorja tedanje reške škofije (slovenskega in hrvaškega dela) z vsemi pravicami rezidencialnega škofa.

 

LETA 1905 ROJENA MIRA PREGELJ

SLIKARKA IN GRAFIČARKA († 1966)

Študij je z diplomo končala na slikarski akademiji v Zagrebu, in kot svobodna umetnica in članica slikarske skupine Četrta generacija živela v rodni Litiji. Slikala je po vzoru francoskih slikarjev, predvsem pokrajine, tihožitja, figure v krajini ali prostoru, baletne prizore, živali … Slikala je v olju, temperi in akvarelu … v grafiki se je ukvarjala z lesorezom in linorezom.

 

LETA 1909 ROJEN JOSIP KOROŠEC

ARHEOLOG IN PROFESOR († 1966)

V Pragi je doktoriral z disertacijo “Ljubljansko barje v prazgodovini” in bil od 1951 redni profesor za prazgodovinsko in staroslovansko arheologijo na filozofski fakulteti v Ljubljani. Ustanovil je staroslovansko stolico na arheološkem oddelku filozofske fakultete in je začetnik sekcije za arheologijo pri zgodovinskem inštitutu SAZU, ustanovitelj Arheološkega vestnika in njegov urednik. Josip Korošec je bil pomembna osebnost, slovensko arheologijo je po vojni postavil na nove temelje.

 

LETA 1923 UMRL MAKS PLETERŠNIK

JEZIKOSLOVEC IN SLOVAROPISEC (* 1840)

Maks Pleteršnik je avtor znamenitega Slovensko-nemškega slovarja v dveh debelih knjigah (1871 strani, I. del je izšel leta 1894, II. del pa 1895), ki je nekakšno ‘sveto pismo’ vseh, katerim je pri srcu slovenski jezik, eden glavnih izrazov naše narodne samobitnosti. Gradivo zanj so zbirali več kot sto let (Zois, Kumerdej, Linhart, Miklošič in drugi). Leta 1883 je uredniško delo odločno vzel v roke Pleteršnik in ga uspešno zaključil proti koncu leta 1892. To je temeljno delo slovenskega besedoslovja in jezikoslovja; iz njega so zajemali vsi, ki so se v 20. stoletju ukvarjali s slovenskim jezikom. Kraj njegovega rojstva in smrti pa so Pišece, gručasta vas na Bizeljskem, vinorodni pokrajini med vzhodnim robom posavskega hribovja in spodnjo Sotlo. Luč sveta je zagledal 3. decembra 1840; na svojem rojstnem domu, kjer je delovno preživljal pokoj, je tudi pričakal božjo deklo smrt, ki je prišla ponj 13. septembra 1923. Njegovi rojaki vedo, da profesor Maks pomeni na področju besedoslovja in jezikoslovja za Slovence prav toliko kot Prešeren v poeziji ali Cankar v prozi.

… več o njem preberite v obletnici meseca 09_1993

 

LETA 1947 UMRL ALBERT SIRK

SLIKAR MORJA IN MORNARJEV (* 1887)

Izšel je iz ribiške družine iz Sv. Križa pri Trstu; od leta 1908 do 1912 je bil v vojni mornarici, potem pa se je slikarsko šolal, da se je usposobil za učitelja risanja. V zgodovini slovenskega slikarstva je znan kot slikar morja, marin in mornarjev. Sprva je svoje morske pejsaže in ljudi postavil na domačo obalo, kasneje na dalmatinsko.

pripravlja Marko Čuk

LETA 1683 JAN SOBIESKI PORAZI TURKE PRED DUNAJEM

S tem odločilnim porazom pred Dunajem (Turki so ga oblegali od julija tega leta) je bilo konec turškega prodiranja v Srednjo Evropo. Poljska vojska pod poveljstvom kralja Jana Sobieskega jih je ob pomoči avstrijske vojske popolnoma porazila pred Dunajem in tako se je končalo dolgo obleganje habsburškega cesarstva. Z mirom v Sremskih Karlovcih so Habsburžani spet dobili Ogrsko, Banát, Slavonijo in Liko. Časnik Slovenski gospodar je leta 1933 (ob 250 letnici bitke) takole pisal: »Branilci Dunaja so se pod vodstvom Rudigerja Staremberškega in škofa Koloniča branili z največjim junaštvom. Odbili so vse turške napade. Dolgo pa ne bi mogli več vzdržati, ker so se njihove vrste jako razredčile in ker so bolezni in glad začeli zelo razsajati med njimi in dunajskimi prebivalci. Rakete, ki so se 11. septembra s stolpa cerkve sv. Štefana dvignile v zrak, so napovedale, da preti mestu največja nevarnost ter da je skrajni čas, da pride pomoč. In je prišla. Slavni poljski kralj Jan Sobieski je prišel z 20.000 vojaki ter se pridružil cesarskemu poveljniku ter Bavarcem in Saksoncem, ki so tudi prišli Dunaju na pomoč. V jutru 12. septembra — bila je nedelja— je bila na hribu sv. Leopolda pred Dunajem sv. maša, ki jo je daroval glavni propovednik vojne proti Turkom kapucinski pater Marko Avianski. Ministriral je sam poljski kralj. Po sv. maši je imel kralj nagovor na svoje vojake, v katerem jih je bodril ter rekel: »Bitka, ki jo bomo danes vojevali, ne velja samo rešitvi Dunaja, mar več tudi ohranitvi Poljske in rešitvi vsega krščanstva.« Boj je bil krvav. Turki so se krčevito upirali. Njihovi napori pa so bili zaman. Ob 4. uri popoldne so Turki omagali ter počeli bežati. V. neredu so zapustili tabor z velikanskim plenom, ki je prišel v roke zmagovalcem. Kralj Jan Sobieski je bil predmet velikih časti. Vse je drvelo k njemu, generali, vojaki in meščani, poljubljali so mu roke, objemali noge ter vzklikali: »Naš dobri kralj! Naš rešitelj!«

 

LETA 1739 ROJEN MIHAEL ZAGAJŠEK

DUHOVNIK, SLOVNIČAR, PISATELJ, PREVAJALEC († 1827)

V župniji Kalobje, nedaleč od Šentjurja pri Celju, je skoraj 50 let (1773–1820) kot duhovnik služboval Mihael Zagajšek, ki je deloval tudi slovstveno. Sestavil je nemško-slovenski slovar, ki je ostal v rokopisu, pač pa je bila leta 1791 natisnjena njegova Slovenska Grammatika, prva slovensko pisana slovnica slovenskega jezika. Iz njegove zapuščine je Anton Martin Slomšek dobil Kalobski rokopis, pesmarico z latinskim naslovom Liber cantionum Carniolicarum iz srede 17. stoletja, ki vsebuje 45 cerkvenih pesmi in druga besedila.

 

LETA 1798 ROJEN JOVAN VESEL KOSESKI

GLAVNI PESNIK BLEIWEISOVIH NOVIC († 1884)

Kmečki sin iz Kosez pri Moravčah, finančni uradnik, je svojo prvo pesem v slovenščini – sonet Potažva – objavil leta 1818. Spet se je oglasil leta 1844 z napihnjeno odo Slovenija cesarju Ferdinandu I. in postal prvi pesnik Bleiweisovih Novic in staroslovenskega kroga, katerega geslo je bilo “Vse za vero, dom, cesarja!”. Užival je nezasluženo slavo. Z Levstikovo kritiko in Stritarjevimi napadi ne njegovo neizvirnost in jezikovno prisiljenost je ugled Koseskega upadal. Tak je tudi jezik njegovih prevodov (Schillerja, Byrona).

več:
S. Čuk, Jovan Vesel Koseski (1798-1884): Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2018), 42-43.

njegovi verzi

• Naj žuga svet, gorijo naj puščave. / Vihar valove morja naj dervi, / Na zemljo tresk, po zraku grom verši, / Divjajo naj snežnikov goličave; / / Na puštinjah porušene planjave / Naj ljutih vojsk sirovi krik doní, / Pred njim, za njim nemili glad morí / Vekšaje strah raztrešnice kervave: // Ta tužni dol, te britke časne sanje,/ Nevihti cilj, zaupnem sercu lom, / Ni bitju tem, ni duhu mojmu stanje! // Čez groba noč beseda vedno sveta / Mi kaže tje – mi kaže krasni dom, / Moj stalni dom: veseli dom Očeta! (Potažba, 1852)
  
• Mi čvrsti Slovenci smo, gremo na boj / Za pravdo, za dom, za Cesarja, / Zakonu domačimu vitežki roj, / Protivnimu groza viharja. / Obraze bojari nam hrabrosti blesk, / Desnica, če vdari, razruši ko tresk. / Ude trum ločimo, / Grade naskočimo, / Tabor pred nami drobi se ko pesk. // Podravske, posavske planave so nas / Iz krepkiga jedra rodile / Neplažba, sloboda, premaga tačas / So tri rojenice nam bile. / Železo nam perva je dihnula v dlan, / Sloboda domovja naročila bran. / Zmaga le gledala, / Nekaj povedala, / Slišali boste, če bliža se dan. (Vojaška)

 

LETA 1865 ROJEN OTOKAR RYBAR

SLOVENSKI POLITIK IN DIPLOMAT ČEŠKEGA RODU († 1927)

Rojen v družini češkega inženirja in Slovenke v Postojni, kasneje so se preselili na Dunaj, kjer je Otokar obiskoval gimnazijo in študiral pravo. Bil je član Slovanskega pevskega društva in češkega Sokola, poročil se je s Slovenko in po doktoratu iz prava, je bil odvetnik v Trstu, kjer je deloval v političnem društvu Edinost in bil soustanovitelj Narodne delavske organizacije. Zelo dejaven in slovensko zaveden je bil tudi kot poslanec deželnega zbora v Trstu in poslanec državnega zbora na Dunaju. Leta 1911 je dosegel ponovitev ljudskega štetja za Trst in Gorico (glede jezika – našteli so 24.971 Slovencev več). Sodeloval je pri sestavi Majniške deklaracije, veliko govoril na zborovanjih, deloval pri Tržaški posojilnici in hranilnici, …) Narodnem domu ter Sokolu. Po prvi svetovni vojni je bil delegat Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev na mirovni konferenci v Parizu ter pisec različnih mednarodnih sporazumov oziroma konvencij.

 

LETA 1894 ROJEN ANTON JOBST

SKLADATELJ, ORGANIST IN PEDAGOG († 1981)

Doma z Brda pri Šmôhorju v Ziljski dolini. Glasbeno nadarjenega so poslali na orglarsko šolo v Ljubljano, kjer se je po končani šoli še izpopolnjeval pod mentorstvom skladatelja Stanka Premrla v orgelski igri, klavirju in teoriji glasbe, nekaj časa je namesto obolelega skladatelja igral tudi v ljubljanski stolnici. Leta 1912 , je žirovski župnik zaprosil profesorja Premrla, naj mu pošlje sposobnega organista (Žiri so se pripravljale na posvetitev nove farne cerkve). Tako je postal organist v Žireh, potem pa je bil poklican k vojakom, vendar se je vrnil med Žirovce. Več rodov je popeljal v svet glasbe, vodil je vse zbore v župniji, bil je kapelnik pihalne godbe in glasbeni učitelj na žirovski osnovni šoli in nižji gimnaziji, po letu 1970 tudi učitelj klavirja na žirovski glasbeni šoli. Bil je izredno plodovit skladatelj, napisal je več kot petsto skladb: dvanajst maš, najbolj je znana Bog na svoj rod se ozri, adventna Milo nekdaj rod človeški, postna Tam na vrtu Oljske gore, velikonočna Ta dan je naredil Gospod, darovanjska Prinašamo, Gospod, med Marijinimi pa je najbolj poznana Ljubečih src pozdravi.

 

LETA 1894 ROJEN VENČESLAV MARIJA VRTOVEC

VOJ. PILOT, JEZUITSKI DUHOVNIK, NABOŽNI PISATELJ († 1988)

Zibelka mu je tekla v kmečki družini v Velikih Žabljah pri Ajdovščini. Po osnovni šoli je šolanje nadaljeval na gimnaziji v Gorici. Med prvo svetovno vojno je bil mobiliziran, konec leta 1916 je v Novem mestu končal šolo za letalske opazovalce. Do maja 1917, ko je bil ranjen, je na območju soške fronte opravil več kot 80 izvidniških poletov. Po vojni je vstopil v jezuitski red in bil po študiju v raznih krajih leta 1920 posvečen. V Ljubljani je prevzel skrb za Marijine družbe, predvsem dijaške. Zanje je pisal članke v glasilu Naša zvezda.

 

LETA 1913 ROJEN JESSE OWENS

AMERIŠKI ATLET († 1980)

Ameriški temnopolti atlet s pravim imenom James Cleveland Owens, je bil rojen v številni družini, ki se je težko preživljala. S priložnostnimi deli si je zaslužil denar za šolanje na tehnični šoli v Clevelandu in kasneje na državni univerzi v Ohiu. Že v času študija so opazili njegovo nadarjenost za tek in na tekmovanjih je dosegal izvrstne rezultate. Posvetil se je treningu in leta 1935 je izenačil svetovni rekord na 100 jardov in postavil nove svetovne rekorde na 220 jardov, na 220 jardov z ovirami ter v skoku v daljavo (rekord 8,13 m je zdržal 25 let). Na olimpijskih igrah leta 1936 v Berlinu je osvojil štiri zlate medalje: v tekih na 100 metrov (izenačil je olimpijski rekord) na 200 metrov (postavil je nov olimpijski in svetovni rekord), v skoku v daljavo (nov olimpijski rekord) ter v štafeti 4 x 100 metrov – tudi to je bil olimpijski in svetovni rekord. Prav na teh igrah je s svojimi zmagami najbolj porazil diktatorja Hitlerja, ki je hotel, da bi se na igrah uveljavila njegova teorija o večvrednosti bele arijske rase (ker se ni hotel rokovati s temnopoltim zmagovalcem, ni prišel na podelitev kolajn).

 

LETA 1967 UMRL VLADIMIR BARTOL

PISATELJ IN DRAMATIK (* 1903)

»Pisatelj ni toliko tisti, ki je jezikovno nadarjen, ki piše že od začetka lep in tekoč jezik, marveč predvsem tisti, ki ima kaj povedati. Kdor je nabit z notranjim življenjem, kogar silijo fantazija in močni čustveni pretresi, da se izpoveduje; kdor ima nepremagljivo strast, da oblikuje, kar se je v njem tehtnega, pomembnega in enkratnega (izvirnega) nakopičilo ter strnilo v vizualne, slišne in miselne podobe; samo ta, ki ima notranje bogastvo, ki sili in terja, da pride na dan, more postati pisatelj.« Tako je svoje gledanje na pisateljski poklic izpovedal Vladimir Bartol, ki je s svojimi prvimi spisi spravil slovensko kritiko v začudenje in zadrego. Še po zgodnji smrti je veljal za ‘problematičnega pisatelja’. Že od začetka je kazal nagnjenje k eksotiki, ki diha tudi iz njegovega ‘življenjskega teksta’ – romana Alamut. Njegovo življenje in delo veliko bolje razumemo, če vzamemo v roke njegove nadvse bogate in zanimive spomine Mladost pri Svetem Ivanu, ki so nastajali v letih 1955–1956 in so v letih 2003–2006 izšli v treh zajetnih knjigah.

… več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2013) 2

njegova misel:

• Kdor deluje javno in veruje v svoj poklic, v svoje poslanstvo, je dolžan vztrajati, pa čeprav bi letele vanj strele od vseh strani.
  
• Če so na svetu čudeži, potem je gotovo eden od največjih med temi prva ljubezen… Prva ljubezen udari v mladostnika kakor strela z jasnega neba.

 

LETA 2009 UMRLA MINKA KORENČAN

PESNICA (* 1920)

Pred 45 leti, septembra 1975, sta bili v Ognjišču objavljeni dve pesmi Minke Korenčan, v naslednjih letnikih (do 1984) je strani našega mesečnika obogatilo 70 njenih pesmi, ki so molitve, meditacije. Pesniti je začela pri petdesetih letih, njena prva pesniška zbirka Pesmi pa je izšla šele leta 1988, sledilo jih je še šest. Po poklicu je bila zavarovalniška uslužbenka. Ni mogla uresničiti svojih sanj: postati operna pevka, ker je pri kirurškem zdravljenju ščitnice prišlo do ohromitve v grlu in izgubila je glas.

več:

 S. Čuk, Pesnica Minka Korenčan: Rojena v petdesetih letih: Štirideset mladih let, v Ognjišče 10 (2005), 14.

nekaj njenih verzov

• Ti veš, / moj Bog, / zakaj smem / hoditi / v svetlobi / Tvojih bridkosti.
• Bodimo rože, ki drugim cveto, / bodimo pesmi, ki drugim pojo, / bodimo reka, ki drugim teče, / bodimo besede, ki drugim govore.
• Vse izveš / na sveti stezi, / onstran črk in besed, / kjer je mesec vrtnar / noči / in rastejo dnevi / drugačne lepote, / vse izveš / na pragu smrti, / v rodovitni bolečini / srca.
• Človek, / dlje glej / moj obraz, / da boš videl / lesk / svojega bivanja, / svoj nasmeh, / svoje nežnosti, / da boš videl / pretresljivo radost / skupne poti.
• Človek, / bil si / moj angel, / razpel si / šotor tolažbe, / natrgal si mi / najlepših rož / in me dvignil / iz prepada / žalosti
  k večnemu / veselju, / ko je čas / postajal / tih, / ko je skrivnost / smrti / preplavljala / bregove.
• Bog, / prihajaš, / vedno prihajaš, / ko ura / bije / samoti večera, / ko je glas srca / najsvetlejši / in so zvezde / najčistejše, / prihajaš, / vedno prihajaš / v sveta pristanišča / moje ljubezni.
• Ostati v tišini časa / in od blizu gledati / lepote zemlje / in vesolja; / od blizu / prisluhniti / šumenju vetra / in šelestenju ptic / na obali sonca, / ostati / v tišini časa / in od blizu / slutiti / tihe in glasne / in neizrekljive / skrivnosti.

 

LETA 2011 UMRL ALEKSANDER LAJOVIC

SKLADATELJ IN GLASBENI PEDAGOG (* 1920)

Rodil se je na Češkem, glasbeno se e šolal v Ljubljani, kjer je deloval njegov stric, odlični skladatelj Anton Lajovic. Od leta 1952 je živel in ustvarjal v Mariboru. Med njegova najboljša dela spadajo samospevi in zbori, predvsem na besedila Alojza Gradnika in drugih slovenskih in tujih pesnikov. Poleg skladateljskega del je bil skoraj trideset let učitelj na Srednji glasbeni in baletni šoli Maribor, nato pa tudi profesor na Oddelku za glasbeno pedagogiko mariborske Pedagoške fakultete.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1674 ROJEN FRANC MIHAEL STRAUSS

SLOVENJGRAŠKI SLIKAR († 1740)

Izšel je iz slikarske družine, katere delavnica je bila pomembna ne le za slovenjgraško območje, ampak je v baroku z oltarnimi slikami oskrbovala naročnike po vsej Štajerski in na Koroškem. Janez Strauss oče Franca Mihaela, se je v Slovenj Gradec priselil najbrž iz Celovca. Najboljše delo Franca Mihaela je slika sv. Elizabete, ki deli revežem miloščino, in krasi glavni oltar župnijske cerkve v Slovenj Gradcu.

 

LETA 1816 ROJEN CARL ZEISS

NEMŠKI OPTIK († 1888)

Začel je pod mentorstvom mehanika dr. Kornerja, se sam izobraževal in odprl svojo lastno delavnico za optične instrumente. Po letu 1847 je začel množično izdelovati mikroskope in razvijati nove tehnologije in njegovi mikroskopi so kmalu veljali za najboljše znanstvene pripomočke v Nemčiji. Podjetje je bilo uspešno, toda kasneje je spoznal fizika Ernsta Karla Abbeja in z njim se je začel nov razvoj tovarne Karl Zeiss v Jeni: nove leče, boljše ločljivosti mikroskopa, novi optični instrumenti (daljnogled s prizmami, objektivi za fotokamero, daljinomer). Zeiss tudi pomembno prispeval k razvoju optike in k sodobnemu načinu izdelave leč.

 

LETA 1878 ROJEN IVAN REJEC

DUHOVNIK, VZGOJITELJ, NARODNI DELAVEC, PREVAJALEC († 1958)

V Šebreljah pri Cerknem rojeni Ivan Rejec je bil ena najbolj vplivnih osebnosti med slovenskimi duhovniki med prvo in drugo svetovno vojno. Nanj so se obračali po nasvet v vsakovrstnih zapletenih vprašanjih in modri svetniški mož je vedno znal dati pravi odgovor. Na svoji številnih duhovniških postajah je bil najdlje župnik v Svetem Križu pri Ajdovščini (1914–1931), kjer je ustanovil Marijino družbo za fante in dekleta ter za matere. Prav njegovo vzgojno delo v okviru Marijinih družb je bilo razlog za fašistično preganjanje.

 

LETA 1885 ROJEN DAVID HERBERT LAWRENCE

ANGLEŠKI PISATELJ, PESNIK IN ESEJIST († 1930)

Najprej je začel objavljati poezijo, sproti pa je pisal psihološko poglobljene romane in novele. Glavna tema je odnos med spoloma, med telesnostjo in duhovno platjo človekove narave, nasprotje med materialnim in duhovnim … . Njegovi najbolj znani romani: Sinovi in ljubimci, Žena, ki je odjezdila, Ljubimec lady Chatterley … Lawrence je tudi eden pomembnejših angleških pesnikov dvajsetega stoletja, ki se izraža skozi slikanje narave in dogajanje v njej. V današnjem svetu tehnike in brezdušnosti je njegova poezija spet vse bolj pomembna …

 

LETA 1885 ROJEN FRAN KOS

ZOOLOG († 1956)

Rojen v Ljubljani, študiral na Dunaju, poučeval prirodopis po različnih šolah in učiteljiščih: v Grosupljem, Trstu, Gorici, Idriji. Leta 1920 doktoriral iz naravoslovja in naslednje leto postal kustos prirodopisnega oddelka v Narodnem muzeju. Raziskoval je morsko favno in floto in pisal članke, pred vojno je našel ostanke losa in mamuta v Nevljah pri Kamniku. Bil je tudi ravnatelj Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani.

 

LETA 1914 ROJEN MIHAEL GREŠAK

DUHOVNIK, MUČENEC 20. STOLETJA († 1942)

Med slovenskimi svetniškimi kandidati je tudi Mihael Grešak, mlad duhovnik (sedanje) celjske škofije, ki so ga nacisti po hudem mučenju v celjskih zaporih 22. julija 1942 ustrelili kot talca. Eno uro pred ustrelitvijo je v poslovilnem pismu očetu zapisal: »Z Bogom in nasvidenje nad zvezdami. Blagoslavljam zadnjikrat vas in vse svoje farane in vse meni izročene.« Rodil se je v Grižah pri Celju, od koder se je družina preselila k Sv. Jedrti nad Laškim. Junija 1939 je bil posvečen v duhovnika in poslan za kaplana v Laporje. Septembra 1941 so ga Nemci aretirali.

 

LETA 1916 ROJENA EVELINA PAHOR

UČITELJICA IN PROSVETNA DELAVKA († 1994)

Luč sveta je zagledala 11. septembra 1916 v kraški družini v Trstu, tri leta za bratom Borisom, slavnim pisateljem, ki je bil nanjo zelo navezan. Leta 1947 je opravila učiteljsko maturo in poučevala na raznih šolah v Trstu in okolici. Kot učiteljica se je potrudila, da je svojim učencem nudila več, kot je zahteval poklic. Zanje je pisala igrice in z njimi nastopila na radijskem odru. Pred vojno je bila katehistinja za osnovnošolske otroke. Bila je tudi zavzeta delavka za edinost kristjanov.

 

LETA 1929 ROJEN PRIMOŽ KOZAK

DRAMATIK, ESEJIST ( † 1981)

Dramatik in esejist Primož Kozak je bil po diplomi na Akademiji za igralsko umetnost in Filozofski fakulteti med vplivnimi osebnostmi javnega življenja. Sodeloval je pri vseh ključnih kulturnih revijah povojnega časa. V času od 1958 do 1969 je napisal štiri dramska besedila, ki predstavljajo enega od vrhuncev povojnega gledališkega pisanja na Slovenskem: Dialogi (19958), Afera (1961), Kongres (1968) in Legenda o svetem Che (1969). Tematsko se usmerjajo k revoluciji v njenih različnih pojavnih podobah.

 

LETA 1940 UMRL ANDREJ RAPE

ŠOLNIK IN MLADINSKI PISATELJ (* 1872)

Rojen je bil v Rafolčah, izšolal se je za učitelja. Napredoval je in dobil mesto šolskega nadzornika v Ljubljani in kasneje v Dravski banovini. Znan je po tem, da je pisal za mladino, zlasti po mladinskih povestih (Ukane Matjaževega Groge in Dane). Za mladino je priredil pravljice Tisoč in ena noč, svoje leposlovne zapise je objavljal v Vrtcu …

 

LETA 1946 UMORJEN FRANCESCO BONIFACIO

ITALIJANSKI DUHOVNIK IN BLAŽENI (* 1912)

Na god sv. Frančiška Asiškega, 4. oktobra 2008, je bil v stolnici sv. Justa v Trstu slovesno razglašen za blaženega božji služabnik Francesco Bonifacio, italijanski duhovnik, rojen v Piranu, ki je deloval v hrvaški Istri in je umrl kot mučenec “iz sovraštva do vere”. Nadškof Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, je prebral odlok papeža Benedikta XVI.: “S svojo apostolsko oblastjo dovoljujemo, da se častiti božji služabnik Francesco Giovanni Bonifacio – duhovnik in mučenec, ki se je blago in predano posvečal dušnopastirskemu poklicu in ki je med pričevanjem vere daroval svoje življenje za Kristusa – imenuje blaženi in se njegov god obhaja v krajih in po ustaljenih pravnih predpisih vsako leto 11. septembra, ob dnevu, ko se je pokojni rodil za nebesa.” Novi blaženi je živel in deloval v treh sedanjih škofijah: koprski, tržaški in poreško-puljski. Ob njem se je tržaški škof Eugenio Ravignani spomnil tudi drugih italijanskih, slovenskih in hrvaških duhovnikov in vernikov, “ki so bili v hudem in bolečem obdobju v Istri in drugod deležni krivičnega nasilja in sovraštva do vere in zaradi katere predvsem izgubili tudi življenje”.

Izpričano je, da je bil duhovnik Francesco Bonifacio mučenec, umorjen iz sovraštva do vere in ni bil žrtev političnega obračunavanja ali narodnostnega sovraštva do Italijanov v Istri po drugi svetovni vojni. S politiko se ni nikoli ukvarjal, med vojno skušal reševati ljudi pred nasiljem. Po vojni je ostal kot dobri pastir med svojimi ovčicami. Če bo izgubil življenje, ga bo med njimi.

… več v rubriki pričevalec evangelija 11_2008

nekaj njegovih misli:

• Živimo v junaških časih: junaki smo zato, da bi bili – če bi bilo treba – sveti, sveti do mučeništva.
• Kdor ni toliko pogumen, da bi umrl za lastno vero, je nevreden, da bi jo izpovedoval’.
• »Svet potrebuje svetost, kajti v nasprotnem primeru bo za človeštvo čedalje huje. Kdo drug pa, če ne (tudi!) duhovnik naj bo svet. Oh, kako bi bilo lepo, da bi nekega dne pokazali svetu svete duhovnike!«.
• »Med čudovitimi in čudodelnimi svetniki, ki so polni posebnih milosti, ki širijo čudovite kreposti in se po njih izvajajo veliki čudeži, so tudi taki, ki so le podoba Gospodovih milostnih darov, ki udejanjajo Njegovo voljo, ki živijo zelo preprosto duhovno življenje, ki čudovito izvršujejo preproste reči, ki vse darujejo za Božjo slavo […] in dokazujejo, da lahko težimo k svetosti v kateremkoli človeškem stanju«.

o mučeništvu blaženega Francesca:

• »Čeprav so vse države na splošno sprejele temeljne človekove pravice, se tudi danes kristjanom krati verska svoboda,« »Tudi pri nas smo priče podtalnemu protikrščanskemu preganjanju v obliki zasmehovanja, sprevračanja dejstev in besed, žalitev in razglašanja krivičnih zakonov. Mediji nas tlačijo z lahkomiselnimi in površinskimi idejami, ki so odkrito protikrščanske.«
  
• Današnja družba zahteva, da se duhovniki in verniki pogumno vedejo in da v celoti razglašajo Besedo evangelija, tako kot je to storil blaženi Francesco Bonifacio. (nadškof Amato)
  
• »Naše Cerkve so s krvjo mučenikov združene v pričevanju ene same vere, ene same svete milosti, ki jih povezuje mir. (nekdanji tržaški škof Eugenio Ravignani).

molitev

Bog, ti si Oče vseh ljudi in želiš, da bi vsi prišli do spoznanja resnice in se zveličali. Boli te, ko se ljudje med seboj izključujemo in sovražimo, še zlasti, če si jemljemo osnovne pravice ali celo življenje. Prosimo te po priprošnji blaženega Bonifacia za vse žrtve vojnega in povojnega nasilja: daj pokojnim večni mir, daj živečim, da bi se med seboj spravili, da žalostna preteklost ne bi obremenjevala sedanjosti in prihodnosti, daj da bi raslo vzdušje odpuščanja in medsebojnega zaupanja. Saj si ti naš skupni Oče in tvoj Sin Jezus Kristus je daroval svoje življenje za nas vse. Prosimo te, podeli nam spravo po njegovem zasluženju. Amen.

 

LETA 1961 UMRL NIKO ZUPANIČ

ZGODOVINAR, ETNOLOG, ARHEOLOG, ANTROPOLOG (* 1876)

Belokranjec iz Gribelj je bil na novomeški gimnaziji nekaj časa sošolec Dragotina Ketteja in Otona Župančiča. Na Dunaju je najprej študiral pravo, potem pa zgodovino, geografijo in arheologijo. Služboval je na Dunaju, v Švici, v Beogradu. Sodeloval je na mirovni konferenci v Parizu (1919), deloval je v politiki. V letih 1922–1940 je bil ravnatelj Etnografskega muzeja v Ljubljani, leta 1940 je bil imenovan za rednega profesorja etnologije na univerzi v Ljubljani. Zanimal se je zlasti za slovanska ljudstva.

iskalec in zbiralec Marko Čuk