Avtor: Marko

… o Svetem Frančišku

Napisal Marko na 13. avgusta 2014. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

PRAVA PRENOVA

Sveti Frančišek se je nekega dne pogovarjal z enim od asiških plemičev, ki je tožil nad zmedo, nadlogami in nesrečami, ki pretresajo svet.
»Gospod, ne vznemirjajte se zaradi teh stvari,« mu je dejal sveti mož, »kajti imamo zdravilo zoper vse to.«
»Kakšno zdravilo obstaja zoper tako zlo?« je vprašal plemič.
Sveti Frančišek je odgovoril: »Zelo preprosto. Vi in jaz morava postati to, kar sva in se resnično notranje spreobrniti. Vsak človek naj potem naredi isto in prenova bo uspela. Najslabše je, če vsi govorijo, kako bi se morali drugi spremeniti, a se ne potrudijo, da bi odpravili svoje napake.«

zgodba iz knjige: B. Rustja, ur., Zgodbe s semeni upanja: Zgodbe za dušo 6. Tretja izdaja. Koper 2015, Ognjišče, str. 26.

SVETI FRANČIŠEK IN NOVINEC
Neki novinec je hotel imeti svojo knjigo psalmov. Želel je, da bi te svetopisemske molitve pogosteje molil in ob njih razmišljal tudi med dnevom. Toda Frančišek mu ni hotel tega dovoliti. Dejal je: »Ko boš imel psalter, boš kmalu želel imeti brevir. Potem boš želel sedeti na svojem stolu kot velik prelat in ukazati svojemu bratu: ‘Prinesi mi brevir.’«
Novinec še ni razumel, zato je Frančišek nadaljeval: »Dragi prijatelj, v preteklosti smo imeli velike junake in vojščake in slavne viteze. Prestali smo velike težave in premagali bridke izkušnje. Danes hodijo naokrog pevci, ki opevajo njihovo slavo, ne da bi delali, kar so storili ti slavni ljudje, ampak, da jih opevajo. To lahko postane tudi tvoja skušnjava. Ko boš enkrat začel brati knjige in govoriti o njih, boš bolj zaupal v znanje, ne pa v plemenita dejanja.«

zgodba iz knjige: Rustja, B. ur., 2009. Zgodbe za pogum: Zgodbe za dušo 8. Druga izdaja. Koper: Ognjišče. str. 182.

FRANČIŠEK ASIŠKI

Žareč odsev svetósti Rešenika,
oblečen v sončno pesem razsvetljenja,
pokazal je resnični cilj življenja:
uboštvo, ki ljubezni se dotika.

Trpljenje, vdanost, stigme – znana slika;
kot živ spomin na uro odrešenja
je šel služabnik Božjega čaščenja
spokojen pred nebeškega Sodnika.

Le kaj pomaga zemeljsko imetje,
zakladi, ki nam ŕja jih razjeda?
Kdor ljubi hrup, mar sliši ptičje petje?

Bogastvo vselej je duhovna beda.
V Frančišku spet odmeva razodetje,
notránji mir nam Božja da Beseda.

sonet je iz knjige: L. Oblak, 2014. Sto svetnikov in svetnic v sonetih. Druga izdaja. Koper: Ognjišče. str. 69.Razprodano.

SVETI FRANČIŠEK ASIŠKI

Ta je še smrti rekel sestra. Kaj šele vodi, ki je tako dobra, da odžeja, umije, ohladi … Ali pa zemlji, ki nas hrani s tolikimi dobrotami.
Rodil se je v Italiji v 12. stoletju. Bil je sin bogatega trgovca in je kar dolgo časa zapravljal njegov denar. Rad je bil v veseli druščini, prijatelji pa v njegovi. Navduševal se je za viteštvo. Celo v dveh vojnah je sodeloval. Ko je resno zbolel, je začel premišljevati o svojem veseljačenju. Bral je Sveto pismo. Sklenil je upoštevati Jezusove nasvete.
Nekoč je v sebi zaslišal Jezusov glas, naj popravi njegovo cerkev. Bil je prepričan, da je to razpadajoča cerkvica sv. Damijana. Zdaj je očetov denar porabljal za njeno popravilo. Oče se je nad sinom razjezil, sin se je pa odpovedal očetu.
Frančišek je spoznal pomen Jezusovih besed: ne razpadajočo majhno cerkvico, ves svet je treba popraviti. Sklenil je služiti samo Bogu. Mnogi so se mu pridružili in postali so skupnost. To je skupnost redovnikov frančiškanov, ki je že dolgo razširjena po vsem svetu. Frančiška je želela posnemati tudi Klara, hčerka iz bogate družine. Njej se je pridružilo veliko drugih deklet. Tako je začela delovati skupnost redovnic, ki jim zdaj rečemo klarise
Nekaj časa je Frančišek živel v votlini na gori La Verna. Tam so se mu ob premišljevanju Jezusovega trpljenja na rokah pojavile njegove rane.
Za svetnika ga je razglasil papež Gregorij IX. kmalu po Frančiškovi smrti. Ker je imel tako rad naravo, je postal zavetnik za vse živali. Njegov god je 4. oktobra.
Pri nas delujejo frančiškani v Ljubljani, na Brezjah, na Sveti Gori, v Mariboru … Svoje geslo so povzeli po vzorniku sv. Frančišku. Glasi se: Mir in dobro.

odlomek je iz knjige: B. Golob, in Karim, S., 2013. Svetniki svetli svetilniki. Koper: Ognjišče. str. 42-43.

TO JE VESELJE

Ko sem se včasih po vročem soncu vzpenjal na goro Subasio, se mi je zdelo, da vame prodira ta močna svetloba, z njo pa tudi veselje.
Tedaj sem se spraševal, kako bi bilo mogoče biti žalosten.
Veselje je bilo v meni. Osvojilo me je.
Tista svetloba je bila božja stvar, ki mi je bolj kot vse govorila o njegovi prisotnosti. Ko je prodirala vame, je prehodila isto pot, ki jo je prehodil Bog, ko me je iskal in nagovarjal.
Nikoli mi ni bilo težko misliti na stvari, na vse stvari, kot na poslanke Boga, njegova znamenja.
Tedaj sem se navadil, da sem svojim tovarišem rad govoril o stvareh kot o božjih znanilkah in znamenjih.
Dejansko sem začel moliti takole:

Hvaljen, moj Gospod,
z vsemi tvojimi stvarmi,
posebno s soncem, velikim bratom,
ki razsvetljuje dneve in nas.
Lepo je in v velikem sijaju žari.
Tebe, Najvišji, odseva.

Da, odseva.
Stvari so odsev Boga.
Polne so božje prisotnosti.
Polne so je, jo žive, jo izražajo v prosojni čistosti, ne da bi se je polastile.
Stvari imajo v sebi moč, da nas počasi počasi vodijo h globokemu razmišljanju. Zanj je potrebno tudi naše sodelovanje, zato se imenuje ‘pridobljena kontemplacija’ in je vir velikega veselja.
Gledal sem sonce in se mu smehljal.
Potem sem rekel: »Ljubim te.«
Toda zavedal sem se, da tisti ‘ljubim te’ ni bil namenjen soncu, ampak tistemu, katerega odseva – Bogu, katerega znamenje je sonce.
Tak pogovor s stvarmi je bil nekaj izrednega in me je spravljal v tako veselje, da bi skakal, kričal, pel.
Počutil sem se potopljenega v Boga, kot sem bil potopljen v vse tisto, česar sem se dotikal, v vse tisto, kar sem videl.
Vse skupaj je bilo kot ena sama resničnost. Zanikati Boga bi pomenilo zanikati stvari, zanikati svetlobo, zanikati resnični svet.
To ni bilo mogoče, četudi je bilo v skrivnosti njegove vedno presegajoče Osebe obrnjeno proti Vsemu, kar ta Oseba vsebuje.
‘Skrivnost’, ki me je že od otroških let vznemirjala, se mi je zdaj postopoma odkrivala kot ena najbolj zanimivih in izrednih zadev v stvarstvu.
Skrivnost je bil prostor, ki ga je Bog razpel okoli mene iz spoštovanja do moje majhnosti in moje svobode.
Bila je somrak vzvišene votline, kjer sta se srečevala Vse in Nič, da bi se objela in se vedno globlje spoznavala, da bi se razodela brez silovitosti in da ne bi oslepile oči zaradi prevelike svetlobe.
Veter mi je bil znamenje gibljivosti vseh stvari, znamenje njihovih neizčrpnih vzgonov k iskanju, bil mi je kot glas ljubljene osebe, ki pride iznenada, bil je izkustvo Njega, ki je prihajal, da bi me dvignil iz osamljenosti, bil mi je vedno mogoče ljubkovanje, skladnost in neizčrpna pobuda k nenehni rasti.
Tudi binkošti je oznanil veter, podoben bližajočemu se silnemu viharju, ki loputa z vrati.
Veselilo me je reči:

Hvaljen, moj Gospod, v bratu vetru.

In kaj naj bi rekel o ognju?
Besedam, ki so izhajale iz njega, ni bilo konca. Vse sem mogel videti v njem, ko sem zrl vanj in v temni noči, ki je, podobno kot nejasna vera, trenutek pred izbruhom žareče luči.
Življenje, smrt, čas, prostor, neskončnost, zemlja, nebo, ljubezen, svetost, bolečina, veselje, objem. Vse, prav vse je mogel predstavljati ogenj, tudi smisel življenja: neizčrpno podarjanje samega sebe, toplota, ki se sprošča ob tvojem počasnem použivanju samega sebe.In bilo mi je ljubo moliti z njim:

Hvaljen, moj Gospod,
v našem bratu ognju,
v katerem nam noč razsvetljuješ;
lep je in vesel
in krepak in močan.

Ni mi bilo treba veliko časa, da sem pri Svetem Damijanu sestavil Hvalnico stvarstva.
Ko se mi je zdela dovolj izpiljena, sem poklical tovariše in skupaj smo jo zapeli.
V vse večje veselje mi je bilo, da smo molili skupaj.
Tudi zato vas je Bog sklical: da bi skupaj molili.
Povedati vam moram še neko čisto osebno zadevo.
Brž ko sem začel moliti, mi je kar samo od sebe prišlo, da sem dvignil roke kvišku.
Počutil sem se kot v središču vesolja in zdelo se mi je, da se vse: rože, ptice, zvezde, sploh vse stvari, stiskajo okoli mene, da bi skupaj z menoj hvalile Boga.
Postajal sem glas stvarstva, duhovnik vsega, kar je bilo majhno, nepomembno in brez glasu.
To me je razvnemalo.
V tej službi sem odkrival svoj skriti poklic.
Redke besede iz svetega pisma so me prevzele tako globoko, kot Petrove iz njegovega prvega pisma: »Vi ste izvoljen rod, kraljevo duhovništvo…«
Bil sem pomirjen.
Nikoli nisem želel postati duhovnik, kar so tudi moji tovariši dobro vedeli.
Resničnih vzrokov jim z veseljem nisem razkril, kajti o teh zadevah je težko govoriti. Toda bolj ko sem bil zadovoljen, da nisem duhovnik, bolj sem čutil, da sem duhovnik.
Bilo je kot poklic, ki je dozoreval počasi in bi ga rad prenesel v celotni moj red.
Zdelo se mi je, da so duhovniki, tisti, ki so jih posvetili škofje, v Cerkvi prav zato, da vsem ljudem, vsem moškim in vsem ženskam, govore: »Vi vsi ste duhovniki, ker pripadate duhovniškemu ljudstvu!«
Zaradi tega sem se počutil domače, ko sem molil s povzdignjenimi rokami in ko sem z roko delal znamenje križa ter blagoslavljal ptice in ribe.
Da, v živo sem izkušal tisto, kar vi zdaj tako lepo pojete in kar mi je všeč ter se avtorju te pesmice zahvaljujem.

Res je prijetno, kadar v srcu čutim
srečo, veselje, tiho pesem stvarstva.
Vem, da na svetu nihče ni osamljen,
vsak je le delček širnega življenja,
ki radodarno razliva se povsod.
Vse to je dar, neizmerni dar Ljubezni.

In zdaj, brat in sestra, ki sta se rodila skoraj osem stoletij za menoj, pa sta z menoj povezana po veri v istega Očeta, lahko nadaljujemo s skupno molitvijo.
To je moja molitev iz tistega časa, izražena z istimi besedami kot tedaj:

Najvišji, vsemogočni, dobri Gospod,
tebi hvala, slava in čast in ves blagoslov.
Tebi, Najvišji, edinemu pristoji
in nihče ni vreden tebe imenovati.

Hvaljen, moj Gospod,
z vsemi svojimi stvarmi,
posebno s soncem, velikim bratom,
ki razsvetljuje dneve in nas.

Lepo je in v velikem sijaju žari.
Tebe, Najvišji, odseva.

Hvaljen, moj Gospod,
v sestri luni in zvezdah;
ustvaril si jih na nebu
jasne, dragocene in lepe.

Hvaljen, moj Gospod,
v bratu vetru in zraku,
v oblačnem in jasnem,
sploh vsakem vremenu,
s katerim ohranjaš svoje stvari.

Hvaljen, moj Gospod,
v naši sestri vodi;
mnogo koristi,
ponižna, dobra in čista.

Hvaljen, moj Gospod,
v našem bratu ognju,
v katerem nam noč razsvetljuješ;
lep je in vesel
in krepak in močan.

Hvaljen, moj Gospod,
v naši sestri zemlji,
ki nas kakor mati hrani
in nam gospodinji
in prinaša različno sadje
in pisane rože z zelenjem.
(Prevod Vital Vodušek)

Za zdaj se ustavimo tukaj. Pesem bomo končali kasneje, ko se boš naučil z ljubeznijo prenašati bolečino.
Tudi pri meni je namreč trajalo dolgo časa, preden sem mogel reči: »Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri smrti«; moral sem nekaj časa hoditi ter dolgo potrpežljivo ostati v šoli Jezusovega križa.

Drug vir veselja v meni je bil občutek svobode, ki mi jo je dajal evangelij.
Zavest, da sem rešen suženjstva, je bila nenehen povod za radost.
Jaz, Frančišek, sem bil svoboden, rešen malikov, strahu in svojih mračnih misli.
Čutil sem se srečnega. Osvojil sem si Psalm 114 in z njegovimi besedami sem molil:

Ko so Izraelci šli iz Egipta,
je bilo božje ljudstvo rešeno suženjstva.
Postali so božje svetišče,
božja posest in kraljestvo.

Zvenelo mi je prav tako, kot če bi govoril:

Ko je Frančišek odšel s svojega doma
in začel misliti kot svoboden človek,
je Bog postal njegovo Vse
in on je postal ljubljenec Boga…

Morje se je pred njim umaknilo,
Jordan se je ustavil pred njim.
Gore so se stresle v silnem potresu,
zamajali so se griči.

Kaj ti je, morje, da se umikaš,
in tebi, Jordan, da se ustavljaš?
Kaj vam, gore, da se plašite kot ovni,
in vam, griči, da skačete kot jagnjeta?

Kako čudovito!
Tudi narava je bila deležna naše sreče.
Videti človeka, ki se je rešil suženjstva, je bila res tako velika stvar, da so se tega radovala celo morja in hribi.
In vi se čudite, če je ponoči, ko smo molili, bilo videti, kot da se je vnel gozd okoli cerkvice Marije Angelske?
Se vam zdi nenavadno, da bi se vrtnice razcvetele tudi sredi zime?
In da bi volkovi postali krotki?
In da bi nas poslušale ribe?
Ne, bratje, prej se čudite, če se dogaja nasprotno: čudite se, če vidite, da se ob vsem vašem veselju nebo ne zgane in se ne zmeni za vas.
Vse je zlito v eno in vse sodeluje pri istem prazničnem veselju.
Treba je znati videti.

+++

In če hočemo videti, je treba dobro gledati.
Povedal sem vam že, da pred svojim spreobrnjenjem stvari nisem videl.
Vrstile so se mimo mene kot nekaj tujega, kot okras pokrajine.
Zdaj sem jih videl.
Z vso pozornostjo sem jih ogledoval.
Opazil sem, da tudi stvari gledajo mene.
Morda – zakaj pa ne! – so iskale način, kako bi navezale stik z menoj.
Morda bi me razumele.
Poskušal sem govoriti z njimi… in uspelo mi je.
Nekoč sem potoval prek Rietijskega jezera, namenjen v samoto pri Grecciu, in neki ribič mi je podaril majhnega vodnega ptiča.
Z veseljem sem ga sprejel, potem pa sem odprl pest in ptička nagovoril, naj zleti v prostost. Toda ni hotel, ampak je lepo počenil na moji dlani kot v gnezdu.
Začel sem moliti in sem se zamaknil. Ko sem se spet zavedel, kot da sem se vrnil od nekje daleč, sem v dlani zagledal ptička, ki me je gledal, z glavico nagnjeno na levo stran. Ljubeznivo sem ga opazoval in mu prigovarjal, naj odleti. Toda čakal je na moj blagoslov. Potem je mirno odletel.
In kaj naj bi vam rekel o prijateljstvu, ki se je spletlo med menoj in nekim sokolom?
Nekaj časa sem preživel v samoti, kamor sem se bil umaknil, da bi v miru molil.
Opazil sem, da je prav blizu tistega kraja gnezdil sokol.
Postala sva prijatelja, skupaj sva jedla, dolgo sva opazovala eden drugega.
Sokol se je navadil, da me je budil, ko je bil čas za molitev, bodisi ponoči ali ob zori za hvalnice.
Na to svojo dolžnost ni nikoli pozabil in bil je zelo točen.
Prišlo je tudi tako daleč, da je storil še več, kot je bilo v njegovi navadi. Ko je opazil, da sem oslabel, me ponoči ni več budil, ampak samo zjutraj za hvalnice.
Menim, da ga je Bog sam uporabil in me po njem vodil.
Lahko se tudi smejete in po pravici, saj nimate izkušenj te vrste. Meni pa se je to dogajalo in bilo mi je tako všeč, da sem se z vsemi stvarmi pogovarjal v raznih pridigah.
Narava, živali so tako navajene v človeku videti svojega sovražnika, da zbežijo, čim se jim približa.
Dolge rodove človek ne dela drugega, kakor da živali pretepa, ubija in muči. Živalim je prišel strah pred človekom v kri in pred njim takoj utihnejo ali pa v strahu zbežijo.
Prizadeval sem si, da bi jim dal razumeti, da sem jim prijatelj. Najprej so se čudile, potem pa so mi verjele.
Približale so se mi.
In poslušale so me.
To me je napolnjevalo s takim veseljem, da sem bil ves iz sebe.
Bilo je kot da se mi odpirajo nove razsežnosti božjega kraljestva.
Bilo je kot da prejemam nove dokaze za obstoj Boga.
Bilo je kot da se je prek vsake mere pomnožilo število mojih bratov in sester.
Nekega dne, ko sem bil pri Porciunkuli, sem na smokvi ob svoji celici zagledal škržata, ki je neutrudno prepeval.
Stegnil sem roko proti njemu in mu rekel: »Brat škržat, pridi k meni.« Prišel je, kot da je razumel moje vabilo, ter sedel na mojo dlan. Potem sem mu rekel: »Brat škržat, zapoj in z veseljem hvali Gospoda, svojega in mojega stvarnika.«
Brez obotavljanja je ubogal.
Začel je peti in ni prenehal, vse dokler nisem tudi jaz sam začel peti hvalnice Gospodu. Ko me je zaslišal, je umolknil. Ko sem jaz utihnil, je spet začel peti on, kot da pojeva v koru.
Osem dni je ostal tam na veji pred mojo celico. Ko sem prihajal domov, sem ga pogladil z roko in pustil se je božati, kot da v tej prijaznosti uživa.
Komaj sem mu rekel: »Brat škržat, zapoj!«, je s svojo pesmijo napolnil mojo celico.
Nekoč mi je blizu Greccia eden od sobratov prinesel zajčka, ki se je ujel v zanko. Rekel sem živalici: »Brat zajček, zakaj si se pustil ujeti? Pridi k meni.«
Brž ko sem ga spustil, mi je skočil v naročje in se udobno spravil spat.
Čez nekaj časa sem ga ljubeznivo pogladil in mu rekel: »Pojdi, vrni se nazaj v prostost gozda!« Toda ko sem ga položil na tla, mi je skočil nazaj v naročje.
Ostal je pri meni tako dolgo, dokler nisem bratom naročil: »Odnesite ga v gozd«. Potem ga nisem več videl.
Da, lahko se smejete!
Vi, ljudje modernega časa, ste vse preveč razumarji in tudi to je eden od vzrokov vaše zagrenjenosti.
Jaz pa sem izkustveno doživljal povezanost, ki obstaja med naravo in tistim, kar je nad njo, in razumel sem, da mnogokrat preprosto ne vidimo vsega tistega, kar nas obdaja.
Slepi smo in večina stvari se nam izmakne.
Zato mislim, da so samo otroci bolj sposobni razumeti, in čeprav jih ne upoštevamo, prav oni bolje vidijo. Jezus ni brez razloga rekel: »Če ne postanete kakor otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo.«
Otroci so mi bili vedno všeč, še raje pa sem imel odrasle, ki so imeli otroško srce.
Kako čudovito!
Kakšno veselje je bilo živeti z njimi!
Živeti s takšne vrste ljudmi kot je bil brat Juniper.
Njega se prav dobro spominjam.
Nekoč ga je predstojnik strašno oštel, ker je brez dovoljenja podaril srebrne zvončke, ki so krasili oltar.
Brat Juniper pa je razmišljal: »Moj predstojnik je name tako vpil, da je skoraj izgubil glas.«
Šel je v kuhinjo in je pripravil maslen močnik.
Pozno ponoči je potrkal na vrata celice svojega predstojnika; v eni roki je nosil skodelico močnika, v drugi prižgano svečo.
»Kaj pa spet to pomeni?« je vprašal predstojnik.
Brat Juniper pa: »Oče, ko si mi danes očital moje napake, sem opazil, da je tvoj glas postal hripav, najbrž zato, ker si se preveč trudil, in tako sem pomislil, da bi ti tale močnik dobro del: okrepil ti bo pljuča in ti prečistil grlo.«
Predstojnik, zbujen tako sredi noči, je ponovno zlil na ubogega brata pravo ploho – poslal ga je k vragu – Juniper pa spet čisto mirno: »Oče, ne razburjaj se. Primi svečo, bom pa jaz pojedel močnik.«
Res, največje veselje so mi pripravljali najbolj preprosti, najbolj odkriti bratje. Želel bi, da bi celotna naša skupnost bila takšna in spoznal sem, da so prav ti najboljši borci za zmago nad satanom in nad svetom.
Preveč pametnih me je bilo strah.
Čutil sem, da je treba zapleteno resničnost vesoljstva jemati s humorjem.
To je bil najboljši način, da si mogel vztrajati v boju.
Ko sem na primer videl brata Rufina, ki je bil eden najbolj sposobnih mož v Assisiju, kako je v samih spodnjicah pridigal nasmihajočim se pobožnim ženam, sem čutil, da lahko samo ljudje takega kova spreminjajo svet.
In ko sem videl brata Bernarda da Quintavalle, ki se je napol mrtev od lakote in praznih rok vrnil s poti, kjer je prosil vbogajme, in se mi je opravičeval, da je med potjo pojedel edini kos kruha, ki ga je dobil ter se tega obtoževal kot velike krivde, sem jokal od veselja in takrat sem se čutil zares brata vsem ljudem.
To je bilo veselje.

poglavje iz knjige: Carretto, C., 1994. Jaz, Frančišek: Žepna knjižnica 16. Tretja izdaja. Koper: Ognjišče. 2020

pripravlja Marko Čuk

Misli sv. Maksimilijana Kolbeja

Napisal Marko na 13. avgusta 2014. Objavljeno v Misli po avtorjih.

sv. Maksimilijan Kolbe:

+ Motor črpa svojo moč iz goriva in ne od železnih delov, pa naj bodo ti še tako dobri in usposobljeni za brezhibno delovanje. Podobno je tudi z nami: če zapremo kanale, po katerih nam doteka milost, bomo vedno bolj slabotni in nazadnje bomo še izhirali.

+ V Brezmadežni stvarjenje dosega vrhunec svoje popolnosti. Mati božja je od vseh stvari Bogu najbolj podobna.

+ Mislimo na to: pri poslednji sodbi bomo dajali odgovor ne le zato, kar smo storili, Bog nam bo pripisal krivdo tudi za vsako dejanje, ki bi ga lahko storili, pa ga nismo.

+ Jezus je dejal, da drevo spoznamo po njegovih sadovih. Če ti kaj povzroča nemir in je to še vzrok raztresenosti, potem to gotovo ne prihaja od Boga.

+ Varujmo se slepila, da uspešnost zunanje zaposlenosti dokazuje vrednost našega dela. Spreobrnjenje in posvečenje duš je in ostane delo božje milosti.

+ Najboljša pokora je vestno izpolnjevanje naših vsakdanjih dolžnosti. Najpomembnejša molitev je predpisana vsakdanja molitev.

+ Evropa se je danes zelo oddaljila od Boga, zato so morale priti nad njo raznovrstne preizkušnje. Jasno je Bog nam pri tem ne jemlje svobodne volje. Kdor hoče, te preizkušnje izkoristi v svoje dobro, kdor pa noče ga vodijo v pogubo. Vsakemu se godi tako, kot sam hoče …

+ Če bi le za hipec razpolagali z neskončnim razumom, bi tudi mi ne dopustili nič drugega kot to, kar dopušča Bog; kajti neskončno modro Bitje najbolje ve, kaj je dobro za našo dušo, in kot neskončna Dobrota hoče in dopušča le to, kar je koristno za našo polnejšo srečo v nebesih

+ Kakšno srečo zahteva človek? Hoče srečo, ki je brezmejna po svoji vsebini, veličini, trajnosti, po vsem. Takšna sreča pa je le Bog, brezmejni vir vse sreče.

+ Vsak se je rodil s sposobnostmi, ki so mu potrebne, da izpolni svojo nalogo. Čim bolj bo izpolnil svojo nalogo, tem bolj bo opravičil svoje poslanstvo, tem večji in svetejši bo nekoč v božjih očeh.

+ Veliko moramo moliti, da bi lahko bolje razumeli pomen besed, ki jih je Brezmadežna izgovorila v uri oznanjenja: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!« Naj se zgodi, kar hoče Bog. V teh besedah je zajeta vsa blaženost, toda tudi naša naloga tukaj na zemlji.

+ Ob polaganju računov bomo odkrili, da so bile razprostrte roke molivcev vsaj toliko v službi bratov kakor stisnjene pesti revolucionarjev

+ Genij lahko prinaša človeštvu korist, pogosto pa tudi škodo. Svetnik pa po Jezusovem zgledu hodi okoli in deli dobrote. Kamor koli pride, zaseje resnico in srečo. S svojim zgledom kaže na večno dobroto. Vsakdo ne more biti genij, pot do svetosti pa je odprta vsakomur.

+ Vzljubimo dobo, v kateri smo rojeni. Vzljubimo križ, v njem je dokončni mir in zveličanje. Blagoslovljen bodi Bog, ki v svoji previdnosti nobenemu človeku ne prepušča, da si sam izbira, kdaj in kje naj se rodi.

+ Mislimo na to: pri poslednji sodbi bomo dajali odgovor ne le za to, kar smo storili, Bog nam bo pripisal krivdo tudi za vsako dejanje, ki bi ga lahko storili, pa ga nismo.

+ Kaj pomeni brezmejna ljubezen do Brezmadežne? Ona je Bogu najbližja. Če se bližamo njej, se s tem bližamo samemu Bogu.

+ Ko igralci nastopajo na odru, se eden obleče kot kralj, drugi kot služabnik ali kot vojak. Lahko bi vprašali, kateri je najveljavnejši. Brez dvoma tisti, ki je svojo vlogo najbolje odigral.

+ Vsi življenjski cilji imajo le tolikšno vrednost, kolikor vodijo k poslednjemu cilju. Če vodijo od tega cilja proč, bi bili škodljivi, zato bi se jim morali odreči, pa naj bi bili še tako privlačni.

+ Sreča, ki ne temelji na resnici, prav tako ne more biti trajna, kakor neresnica ni trajna.

+ Vsak hip moramo postajati sveti, saj ne vemo, kaj pride kasneje. Sedaj, to uro, se moramo posvečevati, ker ne vemo, če bo večer še naš.

+ Razum hoče spoznati vzrok vseh reči. Čim prodornejši je, tem bolj bo stremel po tem spoznanju. Toda če razum zamegli nemoralno življenje ali napuh, bo obtičal že takoj na začetku.

+ Zakaj je toliko ljudi, ki so celo bistri in na drugih področjih podkovani, ki se niti malo ne potrudijo spoznati, kaj je njihov življenjski cilj in kakšen je njihov odnos do Boga?

zbral Marko Čuk

14. avgust

Napisal Marko na 13. avgusta 2014. Objavljeno v Spominjamo se.

LETA 1464 UMRL ENEA SILVIO PICCOLOMINI

TRŽAŠKI ŠKOF, LITERAT IN HUMANIST, PAPEŽ PIJ II. (* 1405)

Ta vsestransko razgledani mož, eden vodilnih humanistov 15. stoletja, po rodu Italijan, je bil “po službeni dolžnosti” povezan z našo domovino, ki v njegovem času še ni bila enotna Slovenija, temveč je bila razdeljena na “dežele”: Kranjsko, Koroško, Štajersko, Goriško. Piccolomini je skozi nje potoval in se v njih ustavljal. Kar je videl in doživljal, je popisal v svojih zgodovinsko-zemljepisnih delih. Tako je postal predhodnik geografov slovenskega ozemlja ob nastopu novega veka. Pomemben je njegov delež pri ustanovitvi ljubljanske škofije: z odlokom, ki nosi datum 6. septembra 1462, je potrdil ustanovno listino cesarja Friderika III. z dne 6. decembra 1461.

... več o njem preberite v obletnici meseca 10_2005

LETA 1512 V NOČI MED 14. IN 15. AVGUSTOM

SE V STRUNJANU ČUVAJEMA VINOGRADOV PRIKAŽE MARIJA

Piranski župnik ju izpraša o dogodku, generalni vikar v Kopru pa odloči, naj o dogodku obvestijo ljudstvo pri slovesni maši. Marijino sporočilo (v narečju Istranov iz obdobja Beneške republike) je bilo: njej posvečeno cerkvico, ki je tam stala že okoli leta 1200, naj popravijo in olepšajo. Marija je seveda mislila predvsem na to, da je treba bolj skrbeti, “da se ne bi podirala notranja cerkev v našem srcu, naša vera in naša pripadnost Cerkvi”. Že naslednji mesec je bilo v Strunjan prvo romanje in procesija. Cerkev je dobila naziv Sveta Marija od prikazanja in spomin na ta dogodek se vsako leto obhaja na predvečer Velikega šmarna. Piranski župnik je ustanovil bratovščino (Pobožna zveza), zbirali so miloščino za obnovo, sprva je bila maša vsak mesec, kasneje ob nedeljah in skozi stoletja je Strunjan postal priljubljena istrska božja pot. Ob 400-letnici prikazanja (1912), so Marijo v procesiji po morju odpeljali v Piran, veliko romanje po morju je bilo tudi leta 1937 (ob 25- letnici kronanja Marije). Po 60-letih (2005) so tradicijo procesije z barkami po morju obnovili in milostni kip strunjanske Matere božje peljali po morju izmenoma iz Pirana in Izole. Posebno slovesno je bilo praznovanje 500-letnice prikazanja (2012), ko je Marijo v Strunjanu pričakalo nekaj tisoč vernikov. Cerkev Marije od prikazanja je romarsko svetišče za vso Istro, radi pa jo obiščejo tudi romarji iz notranjosti domovine in turisti.

LETA 1892 ROJEN FRANC JAKLIČ

DUHOVNIK, PISATELJ, BARAGOV ŽIVLJENJEPISEC († 1967)

Duhovnik dr. Franc Jaklič, ribniški rojak (Andol v župniji Sv. Gregor), je svoja najpomembnejša dela posvetil življenju in delu slovenskih duhovnikov, misijonarjev, »ki jih je božji klic poslal na naporno pot razsvetljevanja zapuščenih in preziranih ljudstev Severne Amerike in Afrike«. Po končanem šolanju je bil med prvo svetovno vojno posvečen v mašnika, nekaj časa kaplan v Sostrem, škof Jeglič pa ga je kmalu poslal na študije v Innsbruck. Po doktoratu (1921) je začel poučevati jezike in filozofijo v Škofovih zavodih, hkrati pa je še študiral na Filozofski fakulteti. Po drugi vojni se je umaknil z begunci na Koroško, leta 1948 pa je odpotoval v Argentino. Že v Sloveniji je pripravil Baragov življenjepis, ki ga je potem v Argentini moral še enkrat (rokopis je ostal v Sloveniji). Škof Rožman mu je naročil, naj prevzame raziskovanja v zvezi z misijonarjem Barago in tako se je 1956 preselil h Gornjemu jezeru v Marquette, kjer je preučeval Baragovo duhovno življenje …

LETA 1897 ROJEN FRANCE PAVLOVEC

SLIKAR SLOVENSKE KRAJINE († 1959)

Umetnost je začel študirati v Ljubljani in na akademiji v Zagrebu po prvi svetovni vojni. Na njegovo odločitev za slikarstvo je vplivalo srečanje z deli Riharda Jakopiča in čutil se je njegovega dediča. Njegovo slikarstvo se naslanja na tradicijo slovenskega impresionizma in zgodnjega modernizma, njegov motivni svet je segel na vsa področja od portreta do tihožitja, sinonim za Pavlovčevo slikarstvo pa je krajina. Iz njegovih upodobitev raznih slovenskih pokrajin je čutiti spokojnost in razsežnost čustev.

LETA 1928 ROJENA GITICA JAKOPIN

PISATELJICA IN PREVAJALKA († 1996)

Po študiju germanistike in romanistike je veliko prevajala (iz srbohrvaščine, ruščine, francoščine, nemščine in angleščine – več kot 70 knjig – Dostojevskega, Londona, Agatho Christie … in tudi veliko filmov) in za svoje izvrstno delo prejela tudi Sovretovo nagrado. Pisala je tudi za otroke: prozo (Devet fantov in eno dekle, Slovo od deklištva … ) in pesmi (Anina uspavanka, Se praprot budi), veliko pa je objavljala tudi v otroških revijah in časopisih.

LETA 1941 UMRL SV. MAKSIMILIJAN KOLBE

rojen kot Rajmund Kolbe, POLJSKI REDOVNIK MINORIT, PRIČEVALEC LJUBEZNI DO KONCA, SVETNIK (* 1894)

Jezusove besede o najvišji stopnji ljubezni do bližnjega, ki zastavi zanj svoje življenje, je dobesedno uresničil sv. Maksimilijan Kolbe, poljski redovnik, ki je v koncentracijskem taborišču Auschwitz daroval svoje življenje, da je rešil življenje sojetnika – družinskega očeta. To daritev je izvršil 14. avgusta 1941, na predvečer slovesnega praznika vnebovzetja Matere Marije, kateri je bil vse življenje otroško vdan. Kraljestvo miru in ljubezni njenega Sina je širil iz Niepokalanowa – mesta Brezmadežne v bližini Varšave, kjer je delovala za tiste čase najmodernejša tiskarna, ki jo je postavil v službo oznanjevanja evangelija. V svojem razmeroma kratkem življenju je storil ogromno. Največji “uspeh” pa je bilo njegovo svetništvo. Skoraj preroško zvenijo njegove besede: “Človeško življenje ima tri stopnje: priprava na delo, delo in trpljenje. Čim hitreje duša doseže svetost, toliko hitreje doseže tretjo stopnjo – trpljenje, ki ga zahteva ljubezen.”

… več o njem preberite v rubriki pričevanje 08_2004

nekaj njegovih misli:

Zakaj je toliko ljudi, ki so celo bistri in na drugih področjih podkovani, ki se niti malo ne potrudijo spoznati, kaj je njihov življenjski cilj in kakšen je njihov odnos do Boga?
Razum hoče spoznati vzrok vseh reči. Čim prodornejši je, tem bolj po stremel po tem spoznanju. Toda če razum zamegli nemoralno življenje ali napuh, bo obtičal že takoj na začetku in ne bo mogel prestopiti svojih meja.
Človek je stvar, ki je bila poklicana iz niča v bivanje. Sam od sebe je nič, popoln Nič. Kar premore in zmore, ima od Boga. Še bolje: vsak trenutek dobiva od Boga tisto, kar potrebuje.
Vsi prav dobro vemo, kateri so viri milosti: premišljevanje, srečanja, molitev, sveta maša in predvsem sveto obhajilo ter stalno zatekanje k božji Materi.
Popolnoma se posveti nebeški Materi, pa boš zmagovito prebrodil vse težave v življenju in postal boš svetnik.
Človek sam od sebe je nič, popoln Nič. Kar premore in zmore, ima od Boga. Še več: vsak trenutek dobiva od Boga tisto, kar potrebuje.
Če bi ne bilo treba nič trpeti, zaradi česa pa naj bi potem prišli v nebesa?
več:

LETA 1960 UMRL EMIL KOMEL

SKLADATELJ, SODELAVEC PRI IZDAJI CERKVENIH PESMARIC (* 1875)

Emil Komel, rojen v Gorici, je že kot osemletni otrok igral na orgle. Po končanem študiju glasbe na Dunaju je deloval v rodnem mestu kot skladatelj, organist in glasbeni pedagog. Napisal je tudi več cerkvenih skladb. Z Vinkom Vodopivcem je sodeloval pri pripravi cerkvenih pesmaric Gospodov dan, Zdrava Marija in Božji spevi, ki jih je izdala Goriška Mohorjeva družba v letih 1929-1933.

LETA 1986 UMRL FRANCE VODNIK

PESNIK, ESEJIST, GLEDALIŠKI IN LITERARNI KRITIK TER PREVAJALEC (* 1903)

Njegova knjiga Od obzorja do obzorja je izšla v redni knjižni zbirki celjske Mohorjeve družbe za leto 1972. Ta knjiga je prva v zbirki Mladinska knjižnica, katere urednik je bil njen pisec. Ta izredno razgledani mož, ki so ga zaradi njegove duhovne širine vsi spoštovali, je to, kar je zapisal mladim, sam živel. Vsak dan ga je pot vodila v cerkev, kjer je pred Najsvetejšim krepil in vedril svoje “duhovno vesolje”.Prvo Vodnikovo knjižno delo je bila antologija Slovenska religiozna lirika, ki je izšla leta 1928, v dopolnjeni in razširjeni izdaji (spet pod njegovim uredništvom) pa leta 1980 pri Mohorjevi družbi v Celju. Izšlo je tudi več knjig njegovih esejev in ocen. Knjiga njegovega življenja se je nepričakovano zaprla 14. avgusta 1986, na predvečer praznika Marijinega vnebovzetja. Prizor tega svojega zadnjega zemeljskega dejanja je opisal v Pesmi o smrti in pogrebu, objavljeni leta 1938 v Kocbekovi reviji Dejanje.

… več o njem si preberite v obletnici meseca 03_2003

nekaj njegovih razmišljanj:

Umrl bom nocoj, ako ne srečam Jezusa. / O, sestre in bratje, pridite vsi, pridite vsi, / jokajmo, molimo, odpustimo si! / Saj ne živi, kdor nima v srcu Jezusa.
To je prvo znamenje mladosti: biti v srcu lep in svetál. Kdor tega globoko ne občuti, kdor tega močno ne doživlja sam, ta ni resnično mlad.
Duhovno vesolje? To je svet vere in milosti, to je življenje po veri iz milosti, to je tisto, čemur evangelij pravi tako preprosto – božje kraljestvo.
Drug drugemu sva muka lahko, / drug drugemu sva radost lahko.
Biti človek je več kakor biti samo umetnik, izumitelj, znanstvenik ali imperator. Biti človek se pravi, biti zvezda na ščitu Večnega, cvet v Njegovih dlaneh, pesem v srcu Nevidnega.
Kolikor več je v knjigi misli, s katerimi se moremo strinjati, in lepot, ki ogrejejo in oplemenitijo naše srce, toliko ljubša, toliko bližja, toliko dražja nam je.
Materin jezik nam odkriva svet v nas samih in zunaj nas, lahko bi rekli, da je posrednik med človekom in človekom, pa tudi med človekom in svetom.
Knjige nam ne smejo biti samo pot do izobrazbe v smislu bogve kakšne “učenosti”, marveč je važnejše, da se ob njih poglabljamo vase, da duhovno rastemo in da postajamo boljši ljudje.
Knjige nam razodevajo to, kar je v človeku najbolj bistvenega, vsem prirojenega, vsem skupnega, in zato vsak izmed nas pravzaprav išče in najde v njih vedno tudi samega sebe.
Žal je veliko takih, ki je v njih že skoraj popolnoma zamrl čut za vrednote, za človeka, za naravo, za lepoto, za kulturo.
Če boš v sebi resničen, boš tudi prost; če pa boš prost, boš svoji mladosti tudi zvest, boš veren njenim razodetjem.
Kaj bi bila Evropa, kaj bi bil svet, če bi noben narod ne ostal sebi zvest? Le kdor veruje vase, le kdor ohrani sebe, more koristiti tudi celotni skupnosti.
Vsak zaveden človek spoštuje in ljubi svoj jezik in ga je, ako je v nevarnosti, pripravljen braniti.
Duhovno vesolje: to je svet vere in milosti, to je življenje po veri in iz milosti, to je tisto, čemur evangelij pravi tako preprosto – božje kraljestvo.

LETA 1992 UMRLA BOGDANA STRITAR

TEMPERAMENTNA OPERNA PEVKA (* 1911)

Rodila se je v Solkanu, osnovno in srednjo šolo pa je obiskovala na Ptuju. Kot dijakinja na učiteljišču in konservatoriju v Ljubljani je s sestrama pela v tercetu Stritar (tudi na radiu). Pred drugo svetovno vojno je bila nekaj let učiteljica, od leta 1940 pa do upokojitve leta 1964 je bila članica ljubljanske Opere. Kot mezzosopranistka z obsežnim glasovnim razponom in temperamentnostjo je ustvarila vrsto opernih likov.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Kaj pa stigme, Kristusove rane?

Napisal Marko na 12. avgusta 2014. Objavljeno v Pisma.

V današnjem času praznoverja, new agea, alternativne duhovnosti, znanstvene fantastike in raznih prevar, me vznemirja vprašanje, ali je Cerkev kdaj pojasnila stigme. Kako se da razložiti ta pojav Kristusovih ran, ki se pojavijo pri navadnih smrtnikih. Nekoč mi je neki duhovnik razložil, da Cerkev čaka toliko časa, dokler se o tem najprej ne izrazita medicina in psihologija in da o ničemer ne odločajo, dokler je tisti človek še živ. Povedal mi je tudi, da je do tega pojava prvič prišlo leta 1224 pri sv. Frančišku Asiškem, do konca 19. stoletja je bilo več kot 300 takih primerov (večina pri ženskah), ki pa niso bili dokazani, v zadnjem času je eden izmed takih sv. pater Pij iz Pietrelcine. Seveda me zanima, kaj mislite o tem: ali so stigme naravni pojav ali čudež. Zanimivo se mi zdi, da v vzhodni Cerkvi tega pojava ne poznajo. Na Zahodu pa je veliko svetnikov, ki so imeli stigme, vendar naj kanonizacija ne bi bila utemeljena s stigmami. Ali so ti pojavi povezani s svetim življenjem, molitvijo, ali pa se pojavijo tudi pri ljudeh, ki nimajo nobenega stika s krščansko duhovnostjo? Janez

Iz vašega vprašanja je jasno, da nekatera dejstva o stigmah poznate. Kljub temu bom najprej za tiste, ki jim je to področje manj znano, razložil osnovne pojme. Začnimo s pojmom stigma (vbodljaj, znamenje, madež, brazgotina, rana), ki se včasih pojavi na telesu mistika in ustreza Kristusovim ranam. Gre za stranski pojav mističnega izkustva, značilen izključno za krščanske (zahodne) mistike, znan pa je od srednjega veka, ko so začeli poudarjeno častiti Jezusovo trpljenje in smrt na križu. Na začetku omenjate današnja praznoverja, new age, alternativne duhovnosti, znanstveno fantastiko in razne prevare. Enega od takih novodobskih alternativcev so pred leti predstavljali tudi po Sloveniji. Ker sem se ukvarjal z novodobskimi alternativci, sem se udeležil ‘predstave’ enega od italijanskih ‘stigmatičnih’ ponudnikov v Športni dvorani SC Postojna in takoj ugotovil, da gre za eno od znanstvenofantastičnih prevar. Podobne ali še bolj primitivne prevare so s stigmami in krvavitvijo poskušale Vodiška Johanca (Ivana Jerovšek, 1885-1919), Jeričeva iz Zibike in še kdo tudi na Slovenskem. Milivoj Bolobanić, hrvaški ekzorcist v Zadru, pa celo meni, da bi lahko stigme povzročil satan v svojo korist. Tu nas ne zanimajo primeri stigem pri fakirjih ali v primerih protestantskih denominacij ali celo v islamu, pri derviših in raznih medijih, ker bi rad na vaše vprašanje odgovoril kot teolog.

Duhovnik vam je pravilno razložil, da se Cerkvi glede ugotavljanja pristnosti stigem ne mudi in čaka, da se o njih najprej izrečejo medicina, psihoanaliza, psihologija in tudi alternativne ‘znanosti’, da bi razložile pojav stigem kot naravni ali mimonaravni pojav. Gotovo veste, da so nekatere stare kulture razvile marsikaj tako na področju medicine (npr. kitajska medicina) kot tudi na psihosomatskem področju. Najbrž vam je znano, da so nekateri sveti kristjani imeli levitacijo (lebdenje). Za mnoge je znan mistik sv. Jožef Kupertinski, ki je zaradi levitacije postal zavetnik letenja, letalstva in vesoljcev. Obenem pa praktikanti transcendentalne meditacije trdijo, da do pojava levitacije prihajajo tudi v njihovih meditacijah po določenih koncentracijah in metodah. V new ageu se nekateri hvalijo tudi z drugimi paranormalnimi ali mimonaravnimi veščinami, sicer pa je v človeku še marsikaj neznanega in neraziskanega. Pomislimo na hipnozo ali avtohipnozo itd., čeprav moramo biti pri vsem tem previdni, da ne bi zašli v šarlatanstvo, v katero od novodobskih znanstvenofantastičnih različic ali v komercialno praznoverno ponudbo.

Pišite na:
Ognjišče, Rubrika Pisma,
Trg Brolo 11, 6000 Koper
ali po e-pošti:
pisma@ognjisce.si

Vas zanimajo stigme, ki so jih nosili nekateri, bilo bi jih naj okrog tristo, zahodni svetniki, večinoma ženske. Moram vam pritrditi, da pravoslavni kristjani ne poznajo stigem, in sicer najbrž zato, ker pri njih ni poudarek na Kristusovem trpljenju in smrti, ampak bolj na njegovem vstajenju in poveličanju, in temu sledi tudi vzhodna mistika. Moramo pa tudi povedati, da se je prvi znani stigmatik sv. Frančišek Asiški (1182–1226), če izpustimo apostola Pavla (Gal, 6,17), spreobrnil ob pogledu na Asiški križ v cerkvi sv. Damijana, na katerem ima Kristus, ki ga je nagovoril, naj popravi njegovo hišo, vstajenjski in poveličani izraz. Sicer pa se je Frančišek pozneje srečeval s trpečim Kristusom tako doživeto, da je tudi sestavil »Molitveno bogoslužje Gospodovega trpljenja«. To pomeni, da je Frančišku podoba zahodnega trpečega Kristusa bila zelo blizu in je najbrž zato na gori La Verna dve leti pred smrtjo, leta 1224, prejel Kristusove rane. Od moških svetnikov je znan stigmatik sv. p. Pij iz Pietrelcine (1887–1968), ki je izjemno priljubljen in češčen svetnik. Predvsem pa je bilo na Zahodu veliko žensk, ki so bile mistikinje in so mnoge od njih zelo posegle v dogajanje Cerkve, obdarovanih s stigmami. Od moških je še znan sv. Janez od Boga (1495–1550), ki je bil ustanovitelj usmiljenih bratov, ki se posvečajo bolnikom. Omenimo vsaj nekatere bolj znane mistikinje in večinoma vidkinje s Kristusovimi ranami: samostansko tretjerednico sv. Angelo Folinjsko (1246–1309), cerkveno učiteljico sv. Katarino Siensko (1347–1380), ki je zadnja leta živela samo od evharistije, avguštinsko eremitinjo sv. Rito iz Cascie (1380–1457), bolniško negovalko sv. Katarino iz Genove (1447–1510), sv. Katarino Ricci (1522–1589), klariso kapucinko sv. Veroniko Giuliani (1660–1727), nemško avguštinko bl. Katarino Emmerich (1774–1824), sv. Gemo Galgani (1878–1903), poljsko redovnico in mistikinja sv. Favstino Kowalsko (1905–1938). Pri vseh navedenih svetnikih ni bilo pomembno pri razglasitvi za svetnike, da so nosili stigme in imeli druge mistične pojave (zamaknjenja, videnja, prikazovanja in posebna razodetja, krvave solze in krvavi pot, odsotnost hranjenja /inedia/, mistično obhajilo, materializacijo, ksenoglosijo, kardiognozijo in še druge izredne mistične pojave), temveč dejstvo, da je bilo njihovo življenje sveto. Morda je prav, da omenim, da v zadnjem času narašča zanimanje za Magdaleno Gornik (1835–1896) z Gore pri Sodražici, ki bi naj tudi imela stigme (prim. Martina Kraljič, Magdalena Gornik, Ponova vas 2008; ista, Magdalena Gornik (1835–1896) z Gore pri Sodražici, Ljubljana 2004, diplomsko delo na Teološki fakulteti univerze v Ljubljani; http://blog.ognjisce.si/joze/2012/05/06/stigme-magdalena-gornik-in-vodiska) in se razmišlja o njenem postopku za razglasitev za blaženo.

Ko gre za Kristusove rane, je pomembno, da gre za trditve zasebne narave. Preden bom zadeve poskušal razložiti, naj omenim, da je enkrat samkrat bogoslužno izražena trditev Cerkve, da je nekdo imel rane, in to velja za sv. Frančiška Asiškega. Cerkev je namreč dovolila, toda samo Frančiškovim redovom, da lahko bogoslužno obhajajo Vtisnjenje ran Frančišku Asiškemu, kar je 17. septembra, ko bi naj prejel rane na gori La Verna. Po načelu ‘zakon molitve – zakon vere’ (lat. lex orandi – lex credendi) bi po nekaterih razlagah pomenilo, da bi šlo že za normo vere (versko resnico), ki bi izpričevala nezmotljivost vere Cerkve. Toda praznik Vtisnjenje ran lahko obhajajo samo Frančiškovi redovi, kar pomeni, da to lahko – na neki način – primerjamo z beatifikacijo svetnika in ne kanonizacijo. Še bolje in bolj jasno to razloži Vladimir Truhlar na primeru praznika Lurške Marije, ki meni, da po bogoslužju še ni mogoče sklepati, da ‘Cerkev veruje’ v nekaj, kadar sama ne izjavi izrecno in z vso jasnostjo, da predpostavlja ali udejanja tako vero. »Tako npr. iz liturgičnega praznika lurške Marije ni mogoče sklepati ‘vero Cerkve’ v prikazovanja, ki se pripisujejo Bernardki Soubirous. Treba je razlikovati med predmetom kulta in povodom kulta. Na praznik Lurške Marije je predmet kulta Marijino brezmadežno spočetje, povod kulta pa so prikazovanja. Vera, ‘božja vera’, velja le resnici Marijinega brezmadežnega spočetja, ne pa prikazovanju Bernardki. Obredni kongregaciji so izrecno predložili vprašanje, ali je Sveti sedež ta prikazovanja kdaj potrdil. Kongregacija je odgovorila: bilo je ‘samo dopuščeno, da jim ljudje pobožno verjamejo kot nečemu, kar tako vero zasluži’, a da jim gre ‘zgolj človeška vera’, ne tista, ki ji navadno dajemo ime ‘vere’ (= božja vera), – človeška vera pa tolika, kolikor morejo utemeljiti zgodovinska dejstva« (Vladimir Truhlar, Leksikon duhovnosti, 301). Enako velja, ali še manj, ker gre samo za praznik znotraj Frančiškovih redov in ne za vesoljno Cerkev, za Vtisnjenje ran sv. Frančišku Asiškemu.

Cerkev se uradno o nadnaravnosti stigem ne izraža in zato te ne spadajo v področje ‘božje’, temveč ‘zgolj človeške vere’.

Vinko Škafar

13. avgust

Napisal Marko na 12. avgusta 2014. Objavljeno v Spominjamo se.

LETA1699 UMRL MARKO IZ AVIANA

pater kapucin, pridigar, čudodelnik, rešitelj krščanske Evrope, blaženi (* 1631)

Na belo nedeljo, 27. aprila 2003, je papež Janez Pavel II. razglasil šest novih blaženih italijanskega rodu, med katerimi je tudi furlanski kapucin p. Marko iz Aviana (1631-1699). Sveti oče je dejal, da je “v njegovi duši žarela želja po molitvi, tišini in češčenju božje skrivnosti… Neoboroženi prerok božjega usmiljenja je bil zaradi zgodovinskih okoliščin prisiljen dejavno braniti svobodo in enotnost krščanske Evrope. Evropsko celino, ki se v teh letih odpira novim možnostim sodelovanja, spominja, da bo njena enotnost trdnejša, če bo temeljila na skupnih krščanskih koreninah.” Znamenitega kapucinskega pridigarja, imenujejo “apostol odpuščanja”, “glasnik miru”, “rešitelj Evrope” . V polni meri mu pristaja predvsem zadnji naziv, saj je kot pridigar s svojimi ognjevitimi besedami septembra 1683 dosegel, da so se poveljniki vojaških čet na Dunaju, ki ga je oblegala silna turška vojska, zedinili in prepustili, da jih v odločilni boj vodi poljski kralj Jan Sobieski. Pred odhodom v boj je p. Marko maševal za njegov uspešen izid in Sobieski mu je pri maši 12. septembra 1683 na Kahlenbergu stregel. Dosežena je bila zmaga. Jan Sobieski je po njej izrekel: “Venimus, vidimus et Deus vicit” (Prišli smo, videli in Bog je zmagal). Tri leta pozneje je pater Marko iz Aviana odigral zelo pomembno vlogo pri osvobajanju madžarskega mesta Budim in Beograda (1689) izpod turškega jarma. Tako je bila od Evrope odvrnjena islamska nevarnost.

več o njem preberite v rubriki pričevanje 06_2003

nekaj misli patra Marka:

Pogosto ponavljaj: trdno verujem, moj Bog, trdno verujem, popolnoma trdno!
Imej vero! Imej vero! Pogosto prosi za odpuščanje svojih grehov in potem si izprosiš od Boga vsakršno milost. Podelil ti jo bo, kajti ima te rad!
Naš Gospod in Bog naj nam nakloni tiste darove, duhovne in telesne, osebne in splošne, ki bodo njemu v čast in našim dušam v korist – v skladu z njegovo Božjo voljo!
Ljubimo edinole mir: mir s Teboj, mir z nami samimi in mir z vsemi našimi bližnjimi.
Glejte, da ne boste dajali pohujšanja! Pokažite s svojo bogaboječo držo, da ne obstaja naša katoliška vera v besedah in praznih obljubah, ne v neki mrtvi veri, ampak v živi veri, ki se kaže v dejanjih ljubezni.
Kadar nisem zavzet z razgovorom z ljudmi, sem sam s svojim Bogom in zdi se mi, da sem v nebesih.
Bog vse vidi in vse ve. Njegova božja moč lahko vse popravi. V obupnih primerih moramo prav tako zaupati v božjo dobroto. Manj ko zadoščajo človeška sredstva, toliko bolj se moramo z vsem zaupanjem zatekati k božjim.
Ne morem biti v raju (miru samostana) proti božji volji. Bog naj napravi iz mene to, kar mu je drago. Bog pozna namen vseh mojih del in ravnam se tako, kot je čista božja volja.
Moja preljuba Mati Marija, ob spominu Jezusove oporoke na križu, ko te je zaupal Janezu in Janeza tebi, se ti priporočam in te ponižno prosim: vedno skrbi zame, kot skrbi mati za svojega sina, da zaradi tvojega varstva ne bi nikoli grešil in ne bi padel v oblast zla. Posebej mi stoj ob strani v uri moje smrti, o
Marija, in obvaruj mojo dušo hudih skušnjav in večnega pogubljenja.

LETA 1814 ROJEN ANDERS JONAS ANGSTROM

ŠVEDSKI ASTRONOM, FIZIK († 1847)

Raziskoval je Sončev spekter in spektre kometov. Za dolžinsko enoto svetlobnega valovanja je uvedel desetmilijoninko milimetra, ki se po njem tudi imenuje ångström (Å).

LETA 1835 ROJEN IVAN TUŠEK

PEDAGOG, NARAVOSLOVEC, PRIPOVEDNIK IN PREVAJALEC († 1877)

Doma iz Martinj Vrha pri Škofji Loki, gimnazijo končal v Ljubljani, univerzo pa na Dunaju. Izšolal se je za srednješolskega učitelja fizike in matematike, poučeval na Dunaju, v Zagrebu in do leta 1877 na ljubljanski gimnaziji. Že zgodaj se je pridružil ‘vajevcem’ (pisali so v list Vaje), znan je po svojih prirodopisnih črticah, eden prvih pri nas je pisal o naših planinah. Najbolj so znane njegove Pripovedke iz Martinj Vrha (izšle več kot sto let po njegovi smrti) in pa potopis Potovanje okrog Triglava (1860). Prevedel je tudi več učbenikov in velja za utemeljitelja slovenskega botaničnega besedišče.

LETA 1899 ROJEN ALFRED JOSEPH HITCHCOCK

BRITANSKI FILMSKI REŽISER († 1980)

Alfred Hitchkok, eden najbolj znanih filmskih ustvarjalcev 20. stoletja, je svoj prvi film posnel že pri trinajstih (Številka 13). Čeprav se je sprva ukvarjal z reklamami, se je kmalu navdušil nad srhljivkami in se z njimi zapisal v filmsko zgodovino. Njegovi filmi so nekaj posebnega tudi v tehničnem pogledu, saj je znal izkoristiti vse možnosti, ki mu jih je ponujalo prizorišče, sledil pa je tudi razvoju in uporabil številne novosti. Najbolj je znan po filmih: 39 stopnic, Pokliči M za umor, Ptiči, Psiho …

LETA 1909 ROJEN VALENTIN BIRTIČ

DUHOVNIK, PESNIK, PEVEC SLOVENSKE BENEČIJE († 1994)

Kmečki sin iz Ruonca nad Nadižo je bil leta 1933 posvečen v duhovnika. Služboval je po več krajih v Benečiji. Pisal je domoljubne pesmi in veliko prigodnic, posebno novomašnikom domačinom pa tudi ob posebnih slavjih in dogodkih v Beneški Sloveniji. S svojimi predavanji o Slovenski Benečiji je večkrat nastopal med Slovenci v zamejstvu in tudi v Sloveniji.

LETA 1912 UMRL JULES MASSENET

FRANCOSKI OPERNI SKLADATELJ, GLASBENIK ŽENSKE IN LJUBEZNI (* 1842)

Francoski skladatelj Jules Massenet je napisal veliko orkestralne in zborovske glasbe, slaven pa je samo po operah, ki so obogatile francoski repertoar. Med njimi je najbolj znana opera Manon (1884). V njej je skladatelj bolj kot v kateri drugi “glasbenik ženske in ljubezni”. Mojstrsko je vanjo prelil čustvenost znamenitega romana Manon Lescaut pisatelja Antoina-Francoisa Prevosta.

LETA 1935 ROJEN JOŽE KORUZA

literarni zgodovinar, slovenist in kritik († 1988)

Študiral je slavistiko, najbolj pa ga je zanimala starejša slovenska književnost, ki jo je tudi predaval na slavistiki. Veliko je predaval tudi na tujih univerzah, kjer je zbiral gradivo. Pripravil je Izbrano delo Valentina Vodnika, objavil faksimile Pisanic, pisal o protestantizmu in začetkih slovenske književnosti. Bil je tudi urednik Jezika in slovstva in Slavistične revije, zanimala pa ga je tudi dramatika, o kateri je pripravil nekaj TV oddaj in objavljal gledališke kritike.

LETA 1946 UMRL HERBERT GEORGE WELLS

ANGLEŠKI PISATELJ (* 1866)

Angleški pisatelj H. G. Wells je kot vajenec v drogeriji veliko bral, dobil štipendijo in študiral naravoslovje ter postal profesor. Kmalu pa se je posvetil samo pisanju. Literarni uspeh mu je prinesla vrsta znanstveno-fantastičnih in utopičnih romanov, utemeljenih v viziji prihodnjega razvoja in napredka znanosti (Časovni stroj, Vojna svetov, Prvi ljudje na Luni). Pozneje je pisal tudi zgodovinske in družbeno kritične romane in povesti iz malomeščanskega življenja v tragikomičnem tonu.

LETA 1959 UMRLA MARA SAMSA

UČITELJICA, PROSV. DELAVCA, PISATELJICA (* 1906)

Rodila se je v družini pristaniškega delavca v Trstu. Po šestih letih šolanja v rojstnem mestu je odšla v Ljubljano, od tam pa na učiteljišče v Tolminu. Pod fašizmom je službovala v zakotnih krajih, zato je pobegnila v Jugoslavijo in učila najprej na Rakeku, nazadnje v Vojniku pri Celju. Taborišči v Gonarsu in na Rabu sta ji uničili zdravje. Po vojni je bila nekaj časa učiteljica na Tržaškem, uveljavila se je tudi kot novinarka in pisateljica. Leta 1958 je izšla njena knjiga novel in črtic Trst je klical.

LETA 1986 UMRL IVAN ZELKO

DUHOVNIK, ZGODOVINAR, OČE CERKVENE ZGODOVINE PREKMURJA (* 1912)

Ljubiteljsko zanimanje za zgodovino svoje rodne pokrajine je preraslo v strokovno preučevanje pri duhovniku Ivanu Zelku. Ko mu je bilo 62 let, je na teološki fakulteti v Ljubljani dosegel doktorski naslov z delom, ki pomeni temelj za raziskovanje starejše prekmurske zgodovine. V letih 1968-1974 je bil profesor cerkvene zgodovine na mariborskem oddelku Teološke fakultete Univerze v Ljubljani.

LETA 1986 UMRL JANKO LAVRIN

LITERARNI ZGODOVINAR, ESEJIST, PISATELJ, PREVAJALEC, UREDNIK (* 1887)

Rojen v Krupi pri Semiču, velja za enega najboljših poznavalcev ruske književnosti na svetu, ki jo je predaval na univerzi v Nottinghamu v Angliji (1918-1953). Pisal je večinoma v angleščini, mnoga njegova dela so prevedena v slovenščino in v razne svetovne jezike.

LETA 1998 UMRL JULIEN GREEN

FRANCOSKI PISATELJ IN MISLEC AMERIŠKEGA RODU (* 1900)

“Slovenija, srečna dežela! Človek ji želi, da bi ostala zunaj našega nemirnega sveta in sveta poslovnosti, ki je grozljiv,” je po svojem obisku na Bledu oktobra 1995 zapisal v svoj dnevnik Julien Green, francoski pisatelj in ameriški državljan, ki si je za svoje zadnje počivališče (umrl je na današnji dan 1998) izvolil cerkev sv. Egidija v Celovcu. Celo življenje so ga mučile skušnjave “mesa”, ki pa jih je umirjala milost usmiljenega Boga. Njegov življenjski boj se je pričel na začetku prejšnjega stoletja.

… več o njem preberite v rubriki pričevanje 06_1999

nekaj njegovih misli:

Zgodi se, da tako pogosto in običajno mislimo na Boga z naučenimi izrazi, da se ta velika stvarnost, ta edina stvarnost izgubi za izrabljenimi frazami. Morali bi misliti na Boga v njegovi novosti, v njegovi večni svežini.
Govorico narave razume samo tisti, ki ljubi molk. Kljub temu, da je silno velika, ni moč slišati njenega glasu, če ji ne prisluhneš, in najtišji šepet pregluši zvok njene besede.
Človeška beseda je skoraj vedno obsojena na poraz. Tolikokrat je nesposobna povedati tisto, kar hoče, da se človek sprašuje, ali ni to nasledek Padca. Za podajanje misli bi morali imeti kakšno drugo sredstvo, nekaj, kar bi bilo manj grobo kot beseda.
Bog umira od mraza. Trka na vsa vrata, toda kdo jih sploh še odpre? Prostor je zaseden. In kdo ga je zasedel? Mi sami.
Največji raziskovalec na tej zemlji ne naredi tako dolgega potovanja kot tisti, ki se spusti na dno svojega srca in ki se sklanja nad prepadi, kjer med ozvezdji odseva obličje Boga.
Sploh si ne moreš misliti, v kolikšni meri se Bog zanima zate. Ko bi bil ti edini človek na zemlji, bi Bog poslal svojega edinega Sina samo zate.
Brž ko se človek trka na prsi, misleč da je cestninar, glej, takoj postane farizej, kajti danes je farizej tisti, ki se baha, da je cestninar.
Prenekateri mladi ljudje delajo napako, da v Bogu gledajo nekakšnega učitelja, pozabljajo pa, da je Bog ljubezen, ki obsoja greh, nikoli pa ne obsodi grešnika, kar človek ostane vse do smrti.
Vsem ljudem povzroča veliko težav smrt, ker ne vemo, kaj pravzaprav je. Toda v luči vere vemo, da bomo vse tisto, kar pričakujemo, našli, ko prestopimo prag smrti. Tisto, kar nas čaka, je ljubezen in nič drugega.
Res je, da bomo sojeni po delih ljubezni, ki smo jih v življenju izvrševali. Prav tako pa ni nobenega dvoma, da nas bo sodila ljubezen, ki ni nihče drug kakor Bog sam.
Bog ne neha obstajati niti takrat, ko ljudje prenehajo verovati vanj.
Pot do bližnjega, ki ga vidimo vsak dan, je dolgo potovanje.
Ponavadi se ljudje najraje spovedujejo grehov drugih.
Če niste nikoli rekli ničesar, kar bi nekomu ne bilo všeč, pomeni, da niste vedno govorili resnice.
Verujem, da je življenje slehernega od nas skrivnost, do katere ima ključ samo Bog.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Misli Hansa Ursa von Balthasarja

Napisal Marko na 11. avgusta 2014. Objavljeno v Misli po avtorjih.

Hans Urs von Balthasar

– Otrokova naravna odvisnost od oskrbovanja in njegovo naravno zaupanje samega sebe tistim, pri katerih se počuti zavarovanega, to pri njem ni pridobljena krepost, marveč za njegovo starostno dobo nekaj samoumevnega. Prav tako samo po sebi umevno naj bo razmerje Jezusovega učenca do Boga.

– Trpljenje je znamenje, da nas Bog jemlje resno, da nas pridružuje poti svojega Sina. Poskusimo brez godrnjanja nositi tisti kos lesa križa, ki ga morda kot takega sploh ne spoznamo.

– Nihče več nas ne more tožiti pred božjim sodnim stolom; od Boga darovani Sin je tako neovrgljivi zagovornik, da onemi vsaka človeška obtožba zoper nas.

– Bogu lahko rečeš samo “da” ali “ne”, ne moreš pa se z njim igrati.

– Vedno pravimo: “Cerkev bi morala”, redko pa se zavedamo, da bi bilo pravilno reči: “Jaz bi moral”.

– Poznejše spreobrnjenje je boljše kot samopravičnost, ki si domišlja, da ne potrebuje spreobrnjenja.

– Smrtna rana, ki so jo Kristusu prizadejali ljudje, utemeljuje mir, ki prihaja od njega; sovraštvo se je razbesnelo nad njim, njegova ljubezen pa je bila zmagovitejša.

– Jedro krščanstva je preprosto zgodovina. V njej Bog ni le govoril, ampak se je utelesil v človeški usodi.

– Božje bistvo, ki nam ga Bog sam razkriva, kot bistvo neskončne, vedno nove ljubezni, ki se je ne naveličaš, je veliko več kakor vse, kar si more zaželeti najzahtevnejše človeško hrepenenje.

– Samo v Kristusovem križu se križata horizontala (vodoravnica) in vertikala (navpičnica), samo v njem je zavzetost za človeštvo popolnoma eno z neposrednim stikom z Očetovo voljo.

– Gospod kristjanom naroča, naj ostanejo v ljubezni preprosti kakor otroci. Le preprostim je namreč Bog razodel svojo skrivnost, modri in razumni pa tega sploh ne razumejo.

– Kompas ima to prednost. da mu je treba samo kazati, ne dokazovati. Abecednik ima to pomanjkljivost, da marsičesa, na kar kaže, ne more dovolj izčrpno dokazovati.

– Če gremo Kristusu naproti, more vsako gledanje nazaj na preteklo krivdo, da bi se zaradi nje grizel, samo škodovati, kajti ta je odpuščena.

– Razprava zoper Jezusa ima svojo podobnost v procesih dvajsetega stoletja: priče si nasprotujejo, so najete, plačane ali ustrahovane; zakonito se Jezusa ne bodo mogli otresti, moral bo sam reči kaj takega zoper sebe, kar ga bo po zakonu pogubilo.

– Kaj je tisto, kar presega vso slavo in čast? Ljubiti tiste, ki te sovražijo, odpustiti jim do sedemdesetkrat sedemkrat; sreča je, če te zaradi tega sovražijo in se ti posmehujejo; ne sodi, da ne boš sojen, ne stikaj po tujem življenju, živi, kakor govoriš, največji so otroci in ne modri, ne živi samo od kruha, bližnji ti mora biti dražji

– Da pravica živi, je treba nadčloveške volje ter ljubezni do daljnega in do bližnjega. Za vsako stvar, ki je količkaj vredna, je treba potočiti nekaj krvi. Kri oplaja vrednote, kri jih dela!

– Če gremo Kristusu naproti, more vsako gledanje nazaj na preteklo krivdo, da bi se zaradi nje grizel, samo škodovati, kajti ta je odpuščena.

– Kolikor bolj človek ves prostor v sebi prepušča Bogu, toliko bolj postaja čisto božje orodje: postaja “glas, ki vpije v puščavi: Izravnajte pot za Gospoda!”

– Oče svojega Sina daruje za svet: več nam res ne more dati. Vprašanje je samo, ali ljubezen sprejmemo, tako da se more v nas izkazati učinkovita in rodovitna, ali pa se pred njeno svetlobo skrijemo v svojo temo.

– Krščanska vera, če je pristna, premakne celega človeka… Na božji klic mora odgovoriti celo življenje.

– Če kdo ne mara lepote in gleda nanjo kot na nekaj odvečnega, smem z gotovostjo o njem misliti, da privatno ali javno ne zna več moliti in kmalu tudi ne bo znal več ljubiti.

– Kaj je ljubezen, je mogoče razumeti in opredeliti samo iz tistega, kar je Bog storil za nas: svojega Sina je dal za nas kot spravo za naše grehe.

– Kakor se je Kristus iz ljubezni do nas dal v daritev, tako mora njegovo evharistično žrtvovanje postati vodilo krščanskega življenja.

– Obe glavni zapovedi – ljubezni do Boga in do bližnjega – postaneta ena sama le v Njem, ki je hkrati Bog in človek.

– Tisto, kar nam Jezus na zemlji podarja s svojim življenjem, svojim trpljenjem, svojim vstajenjem, svojo Cerkvijo in svojimi zakramenti, je že večno življenje.

– Kakšno korist bi imel od tega, če bi se izpovedal za pripadnika katoliške vere, hkrati pa bi jo za samega sebe in za druge ponarejal?

– Zakrament krsta je često označen kot vtisnjen pečat: krščeni človek naj ve, komu pripada in po čigavem življenju in zgledu naj se ravna.

– Noben človek ne more biti bogat v Bogu, če noče biti deležen božjega uboštva.

– Bog je večna svoboda: ko sebe podarja, more ustvarjeno bitje le osvoboditi za svobodo.

– Apostoli in njihovi nasledniki imajo kot možje le neko službo v Cerkvi, toda Marija, kot žena, zastopa celotno Cerkev pred Gospodom in Ženinom.

zbral Marko Čuk

12. avgust

Napisal Marko na 11. avgusta 2014. Objavljeno v Spominjamo se.

LETA 1673 ROJEN JANEZ KRSTNIK MESAR

JEZUITSKI DUHOVNIK IN MISIJONAR († 1723)

Misijonska dejavnost izvira iz bistva Cerkve; razlog zanjo je volja Boga, “ki hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice” (1 Tim 2,4), in Jezusovo naročilo apostolom pred vnebohodom: “Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu” (Mr 16,15). To nalogo je Cerkev izvrševala od začetka skozi vso zgodovino in ji bo ostala zvesta do konca časov. Gledanje na misijonsko dejavnost (evangelizacijo) se je skozi zgodovino spreminjalo, ker so se korenito spremenili življenjski pogoji in razmere. Danes si misijonskega dela ne predstavljamo več ‘romantično’ kot nekdanje čase.
Cerkev na Slovenskem je misijonsko kar ‘prebujena’, saj trenutno Misijonsko središče Slovenije združuje več kot sedemdeset misijonarjev, ki delujejo po vsem svetu. Njihovo delo je različno, saj zaobjema tako pastoralno delo, kakor socialno pomoč ljudem. Misijonarji in misijonarke gradijo cerkve, šole, dispanzerje, ceste … ob tem pa se tudi aktivno ukvarjajo z ozaveščanjem ljudi v šolah, zdravstvenih centrih … Slovenski kristjani so bili misijonsko zelo delavni v času med obema vojnama; iz bolj daljne preteklosti pa poznamo like misijonskih ‘junakov’, med katerimi izstopa naš svetniški kandidat škof Friderik Baraga, ki je sredi prejšnjega stoletja misijonaril med ameriškimi Indijanci.
“Zgodovina slovenskega misijonarstva je v celoti še slabo raziskana,” piše etnolog dr. Zmago Šmitek, profesor na ljubljanski univerzi (v zborniku Slovenska Cerkev in misijoni, Ljubljana 1991). “Temu je vzrok zlasti pomanjkanje primarnih virov, ki v dobršni meri še niso objavljeni, so pa razpršeni po raznih tujih arhivih, muzejih in knjižnicah in zato težko dostopni. Od natisnjenih virov je za nas posebno pomembnih štirideset zvezkov zbornika jezuitskih misijonskih pisem s skupnim naslovom Der Neue Welt-Bott.” V prvem zvezku tega dela je objavljeno tudi pismo, ki ga je poslal v Evropo jezuitski misijonar Janez Krstnik Mesar (Joannes Baptista Messari), za katerega je mogoče s precejšnjo gotovostjo trditi, da je bil slovenskega rodu (Z. Šmitek, Klic daljnih svetov, 99) in je umrl mučeniške smrti na današnji dan.

več:
S. Čuk, Janez Evangelist Mesar. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 6 (1993), 44-45.

Mesarjevo pričevanje v pismu jezuitu Mihaelu Faitu z dne 19. junija 1715

Preteklega 8. dne decembra (1714), na praznik Marijinega spočetja, sem v cerkvi Matere božje našega kolegija v Macau s štirimi slovesnimi zaobljubami začel svoje javno delovanje… Moj urad v Macau pod imenom Očeta vseh kristjanov je bil tako daljnoviden, da sem se zaradi njega moral družiti z vsakovrstnimi ljudmi in se vmešavati v skoraj vse posle; med drugim sem moral tudi krščevati novoverce. Ob koncu aprila sem se iz Macaa napotil v Tunkin (kjer naj bi skrbel za deset do dvanajst tisoč duš), in to kljub ožuljenim nogam, katerih močna otečenost, me pri hoji ni ovirala, temveč le slabila in utrujala.

LETA 1873 UMRL JANOŠ KARDOŠ

PASTOR, PISATELJ, PESNIK, PREVAJALEC, POLITIČNI VODNIK NA MADŽARSKEM (* 1801)

Rojen v Železni županiji na Ogrske, po končani madžarski gimnaziji je študiral na Dunaju. Leta 1830 je bil posvečen v duhovnika in bil 38 let župnik v Hodošu. Prevajal je v prekmurščino (Mojzesovo Peteroknjižje, madžarski učbenik za prekmurske šole). Med pomladjo narodov (1848), ko so katoliški duhovniki podpirali Habsburžane, evangeličani pa Madžare, je podprl takratno teorijo, da med Muro in Rabo živijo Vendski Slovenci, ki govorijo stari jezik, ki ni enak tistemu kranjskih Slovencev. V tem je videl rešitev za ohranitev evangeličanske manjšine. Kljub temu je pomemben za ohranitev slovenskega (prekmurskega) jezika in narodne zavesti ogrskih Slovencev.

LETA 1884 ROJEN MIHAEL TOROŠ

DUHOVNIK, NARODNI DELAVEC, APOSTOLSKI ADMINISTRATOR († 1963)

»Brž ko sem bil imenovan za apostolskega administratorja na Goriškem, sem si postavil dva cilja: da bi dosegel za naš duhovniški naraščaj malo semenišče, za vse naše ljudi pa verski list, ki so ga tako potrebni in si ga tako žele. Lejte jo tukaj, dragi duhovniki in verniki, Družino, verski list za goriško administraturo.« Tako je v prvi številki Družine, ki je izšla 7. maja 1952 zapisal dr. Mihael Toroš. Po dolgem in napornem prizadevanju mu je uspelo uresničiti oboje in s tem se je zapisal v zgodovino Cerkve na Slovenskem, saj je malo semenišče v Vipavi kasneje postalo vzgojni zavod za duhovniške kandidate ne le za Primorsko, Družina pa se je iz skromnega verskega lista sprva samo za Goriško razvila v vsebinsko bogat slovenski katoliški tednik. Sredi septembra leta 2006 je bil v Rimu Torošev simpozij, na katerem so predavatelji z različnih vidikov osvetlili življenje in delovanje dr. Mihaela Toroša, ki se ga spominjamo ob obletnici rojstva.

… več o njem preberite v obletnici meseca 12_2013

LETA 1897 BLAGOSLOVLJENA KAPELICA LURŠKE MATERE BOŽJE NA KREDARICI

12 08 1897-blagoslov-kapelice-na-Kredarici Na današnji dan je bila blagoslovljena prva kapela na Kredarici, ki jo je zgradil dovžanski župnik Jakob Aljaž. »Ustregel sem ne le duhovnom, ampak tudi mnogim turistom, da sem napravil na Kredarici zraven hiše tudi malo, lično kapelico … priporočeni Lurški Materi božji.« Zgrajena je bila leto prej, vendar je zaradi snega v septembru slovesnost odpadla. Leta 1952 so potem kapelico uničili »neznanci« (ohranili sta se dve plošči). Do nove kapele je moralo preteči štirideset let. Že leta 1983 je France Urbanija, novi župnik na Dovjem, izrazil željo po postavitvi kapele – podobno je bilo ob obletnici blagoslovitve Aljaževe (1987). Po načrtih Jožeta Marinka je bila leta 1992 kapela vendarle postavljena in 19. avgusta jo je blagoslovil ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar (5.000 ljudi se je zbralo ob teh priložnosti). To je najvišje ležeče svetišče v Sloveniji (2515 m). Glavni shod je na praznik Marije Snežne (5. avgusta), maše pa so od začetka julija do septembra vsako nedeljo ob 18. uri.

nekaj misli Jakoba Aljaža o kapeli:

Kapelico so postavili furlanski zidar Pezzano ter moja dva neutrudna pomočnika: Požganc in Kobar, plačal pa sem jo sam, le nekaj dobrotnikov mi je stalo ob strani.
In katera Mati Božja naj bo v triglavski kapeli? Dolgo sem premišljeval o tem in se nazadnje odločil za lurško Mater Božjo … Ko sem imel pripravljen kip in vse drugo za odprtje kapelice, so se oglasile planšarice z Velega polja: “Ker je na Triglavu večni sneg in led, bi morali v kapelico postaviti Marijo Snežno …” Pobuda mi je bila všeč, a kaj, ko je prišla prepozno.
In tako je bila postavljena kapelica na najvišjem kraju v Evropi. Veliko planinskih časnikov sem premetal in nikjer nisem zasledil, da bi bil postavljen kje kak božji hram na 2515 metrih!

LETA 1905 ROJEN HANS URS VON BALTHASAR

ŠVICARSKI TEOLOG IN KARDINAL († 1988)

Eden najpomembnejši teologov in mislecev prejšnjega stoletja. Rojen v ugledni švicarski družini, študiral leposlovje na Dunaju in Berlinu, doktoriral v Zürichu in leta 1929 nepričakovano stopil k jezuitom. Študiral je filozofijo in teologijo in bil v duhovnika posvečen leta 1936. Njegovo prepričanje je bilo, da se more Cerkev odpreti svetu le tedaj, če je živo zakoreninjena v svojem središču, Kristusu. Najprej je bil duhovni voditelj mladih v Baslu, kjer je še bolj spoznaval pomembnost osredotočanja na evangelij, z vsem srcem se je posvečal pastorali za študente. Kasneje je skupaj z Adrienno von Speyr ustanovil svetni inštitut v okviru jezuitskega reda. Začel je pisati in prevajati vse tisto, kar se mu je zdelo pomembno, da morajo današnji kristjani vedeti in si prisvojiti (dela številnih duhovnih ljudi). Papež Pavel VI. ga je imenoval v teološko komisijo, ustanovil je mednarodno katoliško revijo Communio, ki izhaja tudi pri nas. Kljub vsemu napisanemu pa je hotel, da bi bilo v središču njegovega prizadevanja predvsem prizadevanje za prenovo Cerkve, z podpiranjem novih občestev, hoja za Kristusom in bivanje sredi sveta kot pričevalec. Vsa teologija bi morala biti po njegovem v službi življenja. »Balthasar hoče biti teolog samo zato, ker hoče biti apostol. Biti hoče Kristusov pričevalec v Cerkvi,« je o njem povedal teolog H. de Lubac. Tudi pri Ognjišču smo izdali dve njegovi knjigi (Živeti iz poslednjih globin (1986) in Marija za danes 1988)

nekaj njegovih misli:

Kristjan se mora veseliti z veselimi in jokati z jokajočimi, nikdar pa ne sme iz solidarnosti z omahljivci kolebati. Zato se mora trdno zasidrati v Božjem molku.
Vsakdo, ki v življenju hoče nekaj dokončnega, bodisi ljubezen ali dejanje, se mora žrtvovati. S samim seboj mora plačati to, kar hoče kupiti.
Vsaka mati se zahvaljuje, ko prvikrat drži v rokah svojega otroka, kajti zaveda se, da ga ni dobila iz svoje telesne in duševne moči: podarjen ji je … nekaj od enkratnosti Boga zasije v vsakem človeku.
Marijino bistvo in delovanje je posredovanje, sredništvo med Bogom in svetom, Kristusom in Cerkvijo, Duhom in mesom, med svetom svetosti in svetom grešnikov. Marija stoji na vseh križiščih, da bi nam kazala pot.
Na začetku vsakega delovanja stoji pokorščina. Pripravljenost dati se z vso svojo voljo na razpolago Bogu.
Naše resne in velike zadeve najdemo v Marijini miselnosti, toda kakor del nečesa mnogo večjega: kot del zadeve in prošnje njenega Sina, da se na zemlji poveliča božje ime, da pride božje kraljestvo in se uveljavi božja volja kakor v nebesih tako na zemlji.
Če kristjani po Mariji molijo k Jezusu, se morajo nujno dati uvajati po Marijinem zgledu v enkratno otroško ravnanje, značilno za Sina. Ko namreč slediš Jezusu, ki te uvaja v Očetovo naročje, je v tem že od začetka vključeno Marijino otroško razmerje do Očeta v Svetem Duhu.
Človek, ki ga naglica utesnjuje, odlaga srečanje z Bogom na neki “prosti trenutek”, ki je nenehno odložljiv, na “prostor molitve”, s trudom iztrgan z dolžnosti napolnjenemu delavniku.
več:

LETA 1945 UMRL BL. KARL LEISNER

DUHOVNIK IN MUČENEC (* 1915)

V zloglasnem nacističnem taborišču Dachau, ki je začelo ‘delovati’ že leta 1933, je bilo med množico jetnikov tudi 2720 duhovnikov iz vse Evrope, med njimi tudi okoli 30 iz Slovenije. Duhovniki-taboriščniki so bili v posebnih barakah, ločenih za duhovnike nemške in poljske narodnosti, bila pa je še skupna ‘baraka narodov’. Duhovnike so ločili od drugih zapornikov zato, da niso mogli vršiti svojega poslanstva in sotrpinom vlivati poguma ali jih pripravljati na smrt. V eni od barak za duhovnike so na posredovanje papeža Pija XII. smeli imeti kapelo, kjer je en duhovnik ob nedeljah maševal, drugi pa so bili pri maši. Decembra 1944 se je v tisti kapeli zgodilo nekaj izrednega: 29-letni nemški diakon Karl Leisner, ki je bil v Dachauu od leta 1940 in je bil hudo bolan, je v največji tajnosti prejel mašniško posvečenje in daroval svojo prvo sveto mašo, ki je bila zanj tudi edina v življenju. Tega pričevalca je papež Janez Pavel II. med mašo na olimpijskem stadionu v Berlinu 23. junija 1996 kot mučenca razglasil za blaženega. Med duhovniki, ki so pri tem slavju sodelovali, je bil tudi Maks Ledinek, ki je bil v Dachauu od aprila 1943 do 29. aprila 1945, ko so ameriški vojaki osvobodili Dachau, in je umrl kot upokojeni župnik v Zrečah 23. decembra 1982. V pogovoru za Ognjišče julija 1975 je dejal, da je bilo to doživetje zanje kot sončni žarek Božje bližine v mrazu in temi sovraštva. Duhovniki so peli v ‘mednarodnem zboru’.

več:
S. Čuk, Blaženi Karl Leisner: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2012), 16-17.

njegova zahvala za rešitev iz Dachaua

O znova pridobljena ljubezen in človeško dostojanstvo! Mi ubogi taboriščniki. Hoteli so nam ubiti dušo. O Bog, kako se ti zahvaljujem za rešitev v kraljestvo ljubezni in človeškega dostojanstva. Da, tudi v Dachau je bilo izkazano veliko pristne preizkušane ljubezni in dostjanstva v trpljenju, pa vendar, kako revne so bile naše zunanje možnosti. in kako grdo sovraštvo in otopelost, ki je človeka obdajalo proti volji. Gospod, daj, da te bom vedno bolj ljubil. Ljubezen in zadoščevanje! Zahvaljujem se ti za vse, odpusti mi moje slabosti!
Tako sem vesel, da smem blagoslavljati. Bog, kmalu me spet popelji k svojemu oltarju, da bom smel tebi, preljubi Oče, darovati tvojega ljubljenega Sina. O, kako hrepenim po tem! Spet hočem ozdraveti za Kristusa in njegovo kraljestvo, njegova srčno ljubljena Mati mi bo pomagala…

o njem:

Njegova pogumna vera in njegovo navdušenje za Kristusa naj bi zlasti mladim ljudem, ki živijo v okolju, zaznamovanem z nevero in brezbrižnostjo, bila spodbuda in vzor (sv. Janez Pavel II. ob razglasitvi za blaženega, 1996)

LETA 1955 UMRL THOMAS MANN

NEMŠKI PISATELJ, DRUŽBENI KRITIK, NOBELOVEC (* 1875)

Leta 1929 je Nobelovo nagrado za književnost prejel nemški pisatelj Thomas Mann, “predvsem za veliki roman Buddenbrookovi, ki je klasično delo sodobne književnosti” in pripoveduje o denarnem zlomu rodbine. Mann je tudi v svojih drugih delih predvsem opisoval meščansko družbo, ki moralno propada, njegov človek je razklan sam v sebi, razdvojen med telesnostjo in duhom … Med najbolj znanimi romani so še Čarobna gora, Jožefovi bratje, Doktor Faustus, ter novele Smrt v Benetkah …

LETA 1962 UMRL MAKS FABIANI

ARHITEKT, SVETOVLJAN S KRASA (* 1865)

»Poleg Jožeta Plečnika je Maks Fabiani gotovo najpomembnejši slovenski arhitekt. O Ljubljani med obema svetovnima vojnama govorimo kot o Plečnikovi Ljubljani, Fabiani pa je vtisnil mestu svetovljanski videz v obdobju po potresu 1895 pa vse do prve svetovne vojne. Vendar ko Plečniku pripisujemo večjo ustvarjalno moč, ne smemo pozabiti, da je v dobi monarhije Fabiani dosegel najvišja družbena priznanja in ugled. Prvi arhitekt z doktoratom v monarhiji, osebni svetovalec prestolonaslednika, sodelavec Otta Wagnerja, profesor na Dunaju so nazivi, s katerimi so se lahko pohvalili le redki,« nam v uvodu razkošne monografije Maks Fabiani (Cankarjeva založba, Ljubljana 2010) sporočata njena pisca, arhitekta Andrej Hrausky in Janez Koželj. Podnaslov knjige, ki jo bogatijo fotografije Mirana Kambiča, je Dunaj – Ljubljana – Trst. Ta tri mesta so glavne postaja Fabianijeve ustvarjalne poti. Čeprav je bil svetovljan, je ostal zvest svojim kraškim koreninam; v drugi polovici svojega življenja je trideset let preživel v rojstnem kraju, zadnjih petnajst let pa v Gorici, kjer je na današnji dan umrl v častitljivi starosti 97 let.

… več o njem preberite v obletnici meseca 08_2012

LETA 1975 UMRL RAJKO SLAPERNIK

SLIKAR IN RESTAVRATOR (* 1896)

Študiral je slikarstvo na različnih akademijah. Prva leta po drugi svetovni vojni je delal pri Zavodu za spomeniško varstvo v Ljubljani. Leta 1948 je ustanovil amatersko slikarsko šolo in jo več let tudi vodil (med njegovimi učenci je bil tudi ljudski pisatelj in ljubiteljski slikar Ivan Malavašič). Slikal je krajine, tihožitja, portrete, avtoportrete, zgodovinske prizore. Po leta 1945 se je posvetil obnovi kulturnih spomenikov.

LETA 1992 UMRL PAVLE ZIDAR

PISATELJ IN PESNIK (S PRAVIM IMENOM ZDRAVKO SLAMNIK) (* 1932)

Delavski otrok s Slovenskega Javornika pri Jesenicah se je izšolal za učitelja. Sprva je učil na osnovnih šolah na Dolenjskem, po letu 1956 pa v Piranu in Luciji. Leta 1966 je zapustil učiteljski poklic in postal svobodni umetnik. Preživljal se je s pisateljskim delom. Napisal je 76 knjig, od tega 35 romanov in 18 novelističnih zbirk, 5 povesti oz. pripovedi, 16 otroških in mladinskih del, 2 pesniški zbirki. V začetku je objavljal pod svojim pravim imenom, od leta 1956 dalje pa pod psevdonimom Pavle Zidar.

nekaj njegovih misli:

Vsak človek je luč, eden večja, drugi manjša. Kraji dobivajo štiri vrste svetlobe: sončno, lunino, zvezdno in človeško. Glavni sta dve: sončna in človeška. Če zmanjka prve, umreš, če zmanjka druge.
Jezus preprosto je. Njegovo temeljno oznanilo na Gori blagrov nam ga približuje vsak hip; kraljestvo, h kateremu v resnici težimo, nam je odkril.
Živeti za božje kraljestvo ni šala. Kako je njegovo življenje izmučilo njega, kralja kraljestva, vemo, a kako muči nas, bomo zvedeli. Prej seveda navedimo bistvo tega kraljestva: biti prvi, da si zadnji, bogat, da si ubog, večji, da si manjši …
Moramo se razumeti, ljudje smo! Sovraštvo in jeza sta rja človekovega življenja. Le v razumevanju je ljubezen, je luč in blaga tema za našo utrujenost. Kdor živi v ljubezni, živi v soncu.
Ne išči pravice na sodiščih, zdravja v bolnišnicah in modrosti po šolah; tam bi vse to moralo biti, ampak ni, žal; prav tako ni čistega vina v gostilnah in človeške ljubezni v zakonih; med brati in sestrami ni sestrske in bratovske ljubezni.
Kdo še ni izdal Gospoda v sebi? Vsi smo ga izdajali in prodajali: ta za ugodnejšo lego v fotelju, ta za službo, oni za duševni mir.
Božje kraljestvo je edino kraljestvo, ki je vredno tega imena: je kraljestvo brez hierarhije, je kraljestvo poslednjih, malih, otrok, ubogih vseh vrst, preganjanih in lačnih pravice.
Malo Zahejev imajo mesta tega sveta. Krivic pa sploh nihče več ne popravlja. Krivica je postala danes metoda za ohranitev reda, toda reda je vse manj in vse več je krivic.
Oče naš, ki si v nebesih, blagoslovi delo svojih otrok; niso vselej otroci in vselej dobri, a te ljubijo, čeprav skozi sebičnost.
Človek je slep in vidi samo tisto, kar je, in nikoli tistega, česar ni in tudi je. Kar je torej treba verjeti.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Misli bl. Johna Henryja Newmana

Napisal Marko na 10. avgusta 2014. Objavljeno v Misli po avtorjih.

John Henry Newman

+ Kakor se sončna ura ravna po soncu, tako se hočem tudi jaz ravnati edinole po tebi, Gospod, če me le hočeš sprejeti in me voditi.

+ O Bog, ustvaril si me zase, da ti služim na svoj način. Izbral si me za delo, ki ga nisi namenil drugim … Nisi me ustvaril brez določenega namena, ampak zato, da delam dobro. Izvršiti moram delo, ki si mi ga zaupal.

+ Vsa lepota narave, blagodejni vpliv menjajočih se letnih časov, blagoslov sonca in lune, sadovi zemlje, ugodje družbenega življenja, prijetno sožitje v družini in s prijatelji, vse te dobre stvari so le razprostrta čudovita podoba tvoje dobrote in znamenja blagrov tvojega kraljestva.

+ Vsi ljudje, ki jih poznam, vsi, ki jih srečavam, ki jih vidim in o katerih slišim, vsi živijo v tebi.

+ Gospod, ti nam nisi hotel odvzeti stiske tega sveta, rekel si pa nam: »Zaupajte, jaz sem svet premagal…« Kaj pomenijo potem vse skrbi, vse stiske in nadloge? Saj bo vse prešlo v vstajenje in večno življenje v tvojem novem svetu: v rastočem približevanju tebi

+ Nihče se ne more zveličati in biti srečen brez tebe. O, daj, da nikdar ne bom na to pozabil v vrvenju in opravkih dneva.

+ Čemu bi ugibali, po kakšni poti bo poslej teklo naše življenje, da je le tvoja pot! Kaj bi spraševali, kam pelje, če nas le pripelje k tebi! Kaj bi skrbeli, kaj vse nam misliš naložiti, da nam le pomagaš vse nositi z dobro voljo, zvestim srcem in v pravem duhu.

+ Ostani pri meni, nepojemajoča luč … Naj te razglašam, ne da bi pridigoval: naj te oznanjam ne z besedo, marveč s svojim zgledom, s skrivno močjo, s tihim vplivom ljubezni.

+ Bog me Je ustvaril, da mu služim na poseben način. Povsem določeno nalogo je zaupal prav meni in ne nekomu drugemu. Jaz imam svojo nalogo in svoje poslanstvo.

+ Daj, da se mi ne bo nikoli treba bati tvojega pogleda! Naj bi ne bil nikoli primoran priznati, da si ne prizadevam odkritosrčno ugajati le tebi.

+ Pot do resničnega veselja ne vodi prek popustljivosti do sebe, temveč prek odpovedi; do moči nas vodi – slabost, do uspeha – polom, do modrosti – nespamet, do časti – preziranost.

+ Kristjan ni otožen. Kes brez ljubezni ni pristen. Spokornost, ki je ne blažita vera in vednost, ni Bogu všeč. Živeti moramo v sončnem siju tudi takrat, ko smo žalostni: v božji pričujočnosti moramo živeti.

+ Vedno se hočem zavedati: naj se mi godi dobro ali hudo – Bog je Bog, neskončno blag in moder, jaz pa človek, ki sem vedno v njegovih rokah.

+ O Bog, kakor je moj izvir v tebi, kakor sem ustvarjen od tebe in kakor je moje življenje iz tebe, tako hrepenim, da bi se naposled vrnil k tebi in živel s teboj na vekomaj.

+ Vse naj ti povem, za vse naj te vprašam, za vsako dejanje izprosim tvoj da in tvoj blagoslov. Kakor se sončna ura ravna po soncu, tako se hočem tudi jaz ravnati edinole po tebi.

+ Gospod, družinskim očetom vlij globoko zavest, da bodo morali nekoč dajati odgovor za duše svojih otrok. Zakonce uči nežnosti in zvestobe, žene potrpljenja in poslušnosti, otroke učljivosti, mladini daj čistost, starim ljudem mladostnega duha.

+ Nihče ne ljubi drugega zares, če ne čuti tudi nekaj spoštljivosti do njega … Brez medsebojnega spoštovanja ni trajnega prijateljstva.

+ Ni se nam treba bati duhovnega napuha, ko hodimo za Kristusovim klicem, če mu le sledimo kot resni ljudje … Resnemu je le do tega, da vrši božjo voljo.

+ Moj Bog, ne dopusti, da bi le za hip pozabil na resnico, da si ti moje življenje, moje edino resnično življenje!

+ Podeli mi milost, da verujem tako, kakor bi te gledal! Naj te imam vedno pred očmi, kakor da bi bil ti pričujoč v vidni telesnosti.

+ Bog me je ustvaril, da sem na svoj način v njegovi službi. Poveril mi je delo, ki ga ni zaupal drugim.

+ Kristusov križ ne opravičuje tako, da se nanj oziramo, temveč tako, da si ga privzamemo, da se nam zasadi v srce.

+ Bog lahko vse obrne v naše dobro. Lahko blagoslavlja in posvečuje celo naše slabosti. Lahko nas ljubeče kaznuje, če smo ošabni, lahko nas opogumlja, če postajamo malodušni.

+ Tisti, ki jih Kristus rešuje, so oni, ki se sami trudijo za rešenje, vendar nimajo upanja, da bi ga mogli doseči iz svojih moči.

+ Najvišja popolnost, do katere se običajno povzpnemo, je v tem, da spoznamo svojo hinavščino, neodkritost in duhovno plitvost.

+ Na svojem mestu sem prav tako potreben, kot je na svojem mestu potreben nadangel.

Kristus, nadvse ljubljeni, vsemogočni božji Sin, postaja kot Odrešenik v polnem pomenu besede last slehernega kristjana, postaja naša pravičnost.

+ Kristus je ljubezen do sorodnikov in prijateljev posvetil in ukazal. Taka ljubezen je velika dolžnost.

+ Ljudje, ki jih javnost običajno spoštuje, se našim očem zdijo največji iz daljave. Ko se nam približajo, postanejo majhni.

+ Kar smo bili kot otroci, je le ljubka, tolažljiva slutnja tega, kar hoče Bog napraviti iz nas, če se bomo s srcem predali vodstvu njegovega Svetega Duha.

+ Vera ustvarja v najboljših primerih junake…, ljubezen pa rojeva svetnike.

+ O moj učlovečeni Bog, ti si vsemogočnost, ki se je hkrati dala poviti v plenice nemoči, ujetnik človeka, katerega si sam ustvaril.

+ Čim bolj človek razumeva svoje lastno srce, tem bolj razumeva tudi evangeljske nauke.

+ Raje se otresimo čezmernega govorjenja! Naj sveti naša luč pred ljudmi po naših dobrih delih!

+ Vsak človek beži pred polnostjo, ker se je boji, in bi rad užival nad praznoto v sebi, če bi mogel.

+ Bogu služimo na plemenit način, če delamo dobro, ne da bi mislili na to, brez računov in pretehtavanja, iz ljubezni do dobrega in sovraštva do zla.

+ Kristus nas ne kliče le enkrat, ampak večkrat, skoz vse življenje. Prvič nas kliče pri krstu, pozneje pa prav tako. Najsi poslušamo Njegov glas ali ne: spet in spet nas ljubeznivo kliče.

+ Verujem, da sem nesmrten; toda ta vera, ta grozljivi pogled v neskončnost bi me strl, če ne bi zaupal in molil v neomajnem upanju, da bo ta večnost napolnjena z Bogom, da bom večno v navzočnosti troedinega Boga.

+ Bog nas vodi po nenavadnih potih. Vemo, da hoče našo srečo; mi pa ne vemo, kaj je naša sreča, niti ne za pot do nje… Njemu se moramo prepustiti.

+ Prava in resnična sreča ni v tem, da nekaj veš, občutiš ali raziskuješ, temveč da ljubiš, upaš, se veseliš, občuduješ, častiš in moliš.

+ Varuj me svojeglavega mišljenja, ki ni pravilno, če me oddaljuje od tebe! Daj mi dar razločevanja resnice od zmote v duhovnih vprašanjih.

+ Jezus, naj Te vedno ljubim, ne s človeškimi očmi, temveč z očmi duha, ki gledajo drugače kakor telesne oči!

+ Vsakdo je poklican, da naredi nekaj ali da postane nekdo, za kar ni poklican nihče drug.

+ Tudi najboljši ljudje so nezanesljivi. Veliki so, drugič spet majhni. Trdno stoje, nato pa padejo. Taka je človeška krepost.

+ Bog ni s tistimi, ki se ustavljajo, ampak s tistimi, ki korakajo in živijo.

+ Kdor se trudi, da bi bil poslušen Bogu, nedvomno pridobiva vsaj spoznanje o samem sebi – to pa je prvi in najvažnejši korak na poti do spoznavanja Boga.

+ Ko greš po svojih opravkih, se potrudi, da boš z Bogom v srcu združen in vedno v navzočnosti Jezusa Kristusa, ki je tvoj prijatelj in Odrešenik.

+ Gospod, vem, da ne bo zapustil tistih, ki te iščejo, niti ne boš razočaral tistih, ki vate zaupajo.

+ Želite biti veliki? Napravite se majhne! Med ponižanjem samega sebe in resničnim napredovanjem je neka skrivnostna zveza.

+ O Bog, naj z vsakim novim letom lepše / mi vsako lepo čustvo v prsih zacveti, / zaneti vsako novo leto svojo mi ljubezen, / da v stalen plamen zažari!

+ Vera je skrivnostna posredovalka, po kateri prejmemo božje darove, ki jih sicer ne bi mogli biti deležni – po besedi Svetega pisma: “Trdno veruj; vse je mogoče tistemu, ki veruje!”

+ Gospod, podeli nam milost, da bomo mirno zaspali, brez teže grehov! Daj nam mirno počivati, dokler ne zasije dan vstajenja!

+ Dragi Gospod, tako zelo si ljubil človeško naravo, ki si jo ustvaril. Zato si prišel k nam kot človek, povsem tak kot mi, z vso našo krhkostjo in slabostjo.

+ Kdor Boga vestno posluša in sveto živi, prepričuje vso svojo okolico, da veruje v nevidno moč Kristusa in da se je boji.

+ Če si ti z menoj, moj Bog, potem se mi zaradi zavesti, kako zelo sem grešen, ni treba pogrezati v brezupno žalost, ampak se smem veseliti, da si tako brezmejno milostljiv.

+ Do današnjega dne si nam vselej pomagal, nas nisi pozabil in nas boš tudi poslej blagoslavljal. Nisi nas ustvaril za nič.

+ Moj Gospod in Zveličar, v tvojih rokah sem varen. Če me ti držiš, se mi ni nikogar in ničesar bati. Če bi se me ti odrekel, ne bi mogel ničesar več upati.

+ O Bog, zadovoljen sem in čez mero bogat, če ima tebe. Brez tebe sem nič, izgubljen sem, umiram, propadam.

+ Čas ne pomeni nič, če ni seme večnosti.

+ Ne prosim te zemeljskega blagostanja; tega te prosim, Gospod, da blagosloviš moje prizadevanje, da bi bil dober in da bi moj trud rodil bogat sad.

+ Če hočemo biti kristjani, prav gotovo ni dovolj, če smo le to, kar moramo biti tudi brez Kristusa; ni dovolj, da smo le dobri pogani in nič več, ni dovolj, da smo nekako pravični, pošteni, zmerni in verni.

+ Pred dnevom vstajenja, našim praznikom, je štiridesetdnevni post; to nam kaže, da bodo tisti – in samo tisti, ki sejejo v žalosti, želi v veselju.

+ Evangelij je zakonik božje resnice, ki naj bi bil ljudem vedno pred očmi, da bi se vanj poglabljali, ga preučevali in bi jim postal življenjski usmerjevalec v duševnih bojih.

+ Kdorkoli si, Bog gleda nate individualno. “Kliče te po imenu.” Vidi te in te razume, saj te je ustvaril. Ve, kaj je v tebi, pozna tvoje posebno čustvovanje in mišljenje, tvoje zmožnosti in želje, tvojo moč in tvoje slabosti. Vidi te na dan veselja in na dan žalosti.

+ Le Bog pozna dan in uro, ko se bo zgodilo to, na kar nas stalno opozarja. Medtem pa nas vzpodbuja to, kar se je zgodilo doslej, naj ne obupamo, se ne utrudimo, naj se ne bojimo viharjev, ki prihajajo nad nas. Vedno so prihajali, vedno bodo, naš delež so.

+ Božji izvoljenec je več kot pravičen, zmeren, prijazen; ima prisrčno ljubezen do Boga, močno vero, sveto upanje, prekipevajočo ljubezen, plemenito zadržanost, strogo vestnost, stalno ponižnost, ljubeznivo vedenje in govorjenje, ves je preprost, skromen in naraven.

+ Vera ustvarja v najboljšem primeru junake, ljubezen pa rojeva svetnike. Vera nas more dvigniti nad naš svet, ljubezen pa nas vodi pred božji prestol. Vera nas dela trezne, ljubezen pa nas osrečuje.

+ Vera brez ljubezni je pusta, groba, slabotna. Manjka ji mehkobe, prikupnosti, očarljivosti, miline. Ljubezen nam je prinesla Kristusa. Ljubezen je drugo ime za Tolažnika.

+ Verni ljudje po besedah Svetega pisma “živijo v veri v božjega Sina, ki jih je vzljubil in se zanje daroval”. A tega ne pripovedujejo vsem ljudem; prepuščajo jim, da to odkrijejo, ako morejo.

zbral Marko Čuk

Misli Karla Mauserja

Napisal Marko na 10. avgusta 2014. Objavljeno v Misli po avtorjih.

Karel Mauser

– Časi so vedno taki kakor ljudje. Nihče ni iz samega zlata. Nihče ni bil in nihče ne bo. Če je v srcu upanje, je lahko vsak čas zlat.

– Ob milosti majhnih in svetih sta zloba in napuh nevernih brez moči. Iz dneva v dan se krušita in drobita in vsak dan je zmagoslavje majhnih večje in večje.

– Preteklost Bog človeku vrne umito, če se kesa; za drobtino ljubezni vse pozabi. On ni kakor ljudje.

– Ko gledam nazaj, vidim, da človek skrivi lahko še tako sveto stvar, ker je sam krivičen.

– Potrebno nam je spoznanje, da ob svojem času in na svoj način Bog postavi človeka v življenje in sicer tako, da največ koristi.

– V vsakem človeku je nekaj dobrega. V vsakem človeku tli neka iskra, celo v najbolj nizkotnem. Nihče ne more vreči duše iz sebe.

– Vsaka dobra in lepa ljubezen je trnjeva. Mnogo daje, malo dobiva, toda nekoč bosta prenehali biti vera in upanje in ostala bo samo ljubezen. Vere in upanja ne bo več treba in ljubezen bo preplavila vse naše bitje do poslednjega vlakna.

– Čeprav je življenje že samo po sebi vrednota, postane čudovit dragulj šele zaradi cilja.

– Srce je naj boljši tožnik in najboljši branilec. Ko te toži, te že brani, samo da pokažeš, da ti je žal.

– Vsaka družina, kjer so dobri otroci in kjer sta dobra oče in mati, je sveta družina.

– Bil sem v Tebi od vekomaj / in bil sem brat milijardam, / ki so se k Tebi že vrnili, / in milijardam, / ki še niso bili spočeti.

– O Bog, zdaj vem, / da sem iz prsti in Besede, / ki si jo dihnil vame, / ko sem bil spočet. // Bil sem v tebi vekomaj / in sem brat milijardam , / ki so se že k tebi vrnili, / in milijardam, / ki še niso bili niti spočeti.

se spotikati ob drobtinah krivic. Jutri bodo že manjše, pojutrišnjem še manjše.

– Moj Bog, / daj mi spoznati stvari, / kakor si jih ustvaril, / naj jih vidim take, / kakor si jih tisto prvo uro / postavil na skorjo zemlje.

zbral Marko Čuk

Misli Cvetane Priol

Napisal Marko na 10. avgusta 2014. Objavljeno v Misli po avtorjih.

Cvetana Priol

– Oj, ti mladost, ki še verjeti prav nočeš, kaj je bolezen, in misliš, da je smrt še nekje silno daleč!

– Ti misliš le na sebe, / želiš udobja le, / za svojo srečo prosiš, / za tujo srečo ne. // A vedi, da ljubezen / zapoved glavna je, / če te ne boš izpolnil, / je izgubljeno vse!

– Srce človeško, kot sonce plamteče, / svet okrog sebe z dobroto zažgi! / Sveti in grej in za druge zatoni – / življenje priklije le iz srčne krvi.

– Bog zahteva pogum in zvestobo, / strahopetni ne bodite! / Življenje si boste rešili, / če ga izgubite!

– Srečo poznajo tista dobra srca, ki žive le za druge. Taka je tudi materinska sreča, ki pozablja nase.

– Tako radi mislimo, da mora vse naše trpljenje biti odkrito. Pa vendar Bog vse naše največje trpljenje skrije, ker je najbolj sveto. Tudi Kristusa na Kalvariji je zakrivala tema.

– Vernemu srcu je glasba tudi molitev: tista molitev, ki privre iz dna človeškega srca brez besede, ki pa jo razume Tisti, ki je dal izmučenim ljudem najlepše – glasbo.

– Naši neuspehi so edini resnični uspehi pred Bogom.

– Jezusove duše ne smejo bežati pred križem. Križ je naše edino orožje, kadar odpovedujejo vsa druga sredstva, in naša edina zmaga.

– V knjigi narave je pisano: na zemlji, božjem vrtu, ni nobenega tujca. Vsi, ki žive pod božjim soncem, so si bratci in sestrice.

– Kje je sreča doma? Tam, kjer vsak čim bolje spolnjuje svojo dolžnost, pa naj bo profesor ali pa hišnica v njegovi šoli. Tudi tisti ljudje so srečni, ki znajo vse svoje težave, vse svoje trpljenje sprejemati kot dar.

– Novo leto! Sveto Dete, naj ga s teboj začnem in s teboj tudi dovršim! Daj, da bom vedno bolj razumela svoje poslanstvo: prinašati tebe, tvojo radost med ljudi.

– O Gospod, daj, da bom za ljudi cvet, utrgan iz raja! Daj, da bom ljudem spomin na tvojo Dobroto.

– Moj Bog, ki živiš na skrivnosten način v meni, vodi me skozi mojo negotovost in temo.

– Nevernim ljudem se zdi v njihovem strašnem trpljenju smrt in samomor rešitev. Toda zaupam, da bodo tudi oni našli nekoč pot pod križ, saj je tudi njihovo trpljenje božje.

– Jezusove duše morajo najprej same v sebi vzpostaviti Božje kraljestvo do skrajnih možnosti, zato da ga morejo nato razširjati na zemlji.

– Naše življenje je čudovit mozaik, sestavljen iz tisočerih drobnih dogodkov in doživljajev in trpljenja, od prvih otroških let pa do smrti.

– Poglej prebodene roke, / poglej prebodeno Srce; / Ljubezen, ki ne omaguje, / Ljubezen, ki te osrečuje, / se darovala je za te.

– Tako dosti mislim na nebesa. Ko bom tam, se bo šele začelo moje pravo poslanstvo in neprenehoma bom spremljala korake vseh tistih, ki je trudijo za božje kraljestvo na zemlji.

– Mati Marija, čuj nas otroke: / naša življenja združi v svoj dar, / v sreči, trpljenju, v smrti, življenju / v slavo naj Bogu bodo vsekdar.

– Bratje in sestre, dajmo si roke / in jih sklenimo preko sveta, / naš rod človeški bo le rešila / bratska ljubezen, dobrota srca.

– Kadar Bog dušo ljubi, ta najbolj trpi. Kadar duša v Bogu umira, tedaj najbolj živi.

– Hvala ti, da vodiš, Neizrekljivi, Modri, našo življenjsko pot, kamor ti hočeš, in da lahko spoznamo, da si ti skrivnostni Bog.

– Hočem trpeti s teboj. Hočem tvoj križ. Morda bo zaradi tega kak zapuščen otrok nekje sredi sveta spoznal tebe, ki si Ljubezen. In ti vrnil ljubezen z ljubeznijo.

– Ti, ki daješ življenje in ga jemlješ, ti, ki so ti neskončno velika svetovja mali minljivi prašek pod tvojimi nogami, ti se skloniš v malo srce. Ti si me gledal od vekomaj in se veselil – tvoje Cvetane.

– Nauči me darovati tako, kot si darovala ti, Marija! Nauči me ljubiti tako, kot si ljubila ti, Marija! Moli v moji duši svojega Sina, Marija!

– Jezus, glavno, da sem in ostanem tvoj otrok, vse drugo ni važno. Ti vidiš mojo bodočnost in meni je dovolj, da smem počivati kot otrok v tvojem naročju.

– Jezusove duše morajo osvajati svet za Kristusa z vso svojo osebnostjo, samo v danih razmerah pa tudi z besedami.

– Sedaj se mi zdi, da je pred menoj še velika življenjska naloga: odkriti Marijo v sebi in živeti iz njenega življenja.

– Veliko poguma bom morala imeti, da bom vedno bolj naslonjena na Boga in vedno manj na ljudi.

– Kristjan po krstnem listu, ne življenju, / apostol nisi, nisi luč sveta! / Kdo v tebi najde naj Boga?

– Hotel si imeti eno človeško srce več, na katerega bi se oziral s toplim pogledom; eno srce več, ki bi te klicalo vedno znova, da te ljubi.

– Gospod, daj, da bom tvoja priča! Razodeni na meni vso svojo moč, svojo ljubezen, svojo dobroto do vseh bratov in sester, posebno pa tistih, ki te dovolj ne poznajo.

– Božja Mati, zvezda zlata, / v duši lučko mi prižgi, / ki bo za Boga plamtela / vsak trenutek mojih dni.

– Vse življenje te iščemo, vse življenje z muko potujemo k tebi, dokler te v smrti ne najdemo: Saj si bil vedno v nas!

– Moj Bog, kolikokrat hodimo ljudje v življenju drug ob drugem in je med nami prepad in se v svoji sebičnosti nismo potrudili, da bi ga morda z eno samo besedo ljubezni premostili ali zmanjšali.

– Dokler boš ti visel na križu po vsej naši domovini, dotlej bo odmeval tudi tvoj klic: Žejen sem! – Ne samo vode. Tudi po naši ljubezni te žeja.

zbral Marko Čuk

Avtor: Marko

sv. Maksimilijan Kolbe:

LETA 1464 UMRL ENEA SILVIO PICCOLOMINI

TRŽAŠKI ŠKOF, LITERAT IN HUMANIST, PAPEŽ PIJ II. (* 1405)

LETA 1512 V NOČI MED 14. IN 15. AVGUSTOM

SE V STRUNJANU ČUVAJEMA VINOGRADOV PRIKAŽE MARIJA

LETA 1892 ROJEN FRANC JAKLIČ

DUHOVNIK, PISATELJ, BARAGOV ŽIVLJENJEPISEC († 1967)

LETA 1897 ROJEN FRANCE PAVLOVEC

SLIKAR SLOVENSKE KRAJINE († 1959)

LETA 1928 ROJENA GITICA JAKOPIN

PISATELJICA IN PREVAJALKA († 1996)

LETA 1941 UMRL SV. MAKSIMILIJAN KOLBE

rojen kot Rajmund Kolbe, POLJSKI REDOVNIK MINORIT, PRIČEVALEC LJUBEZNI DO KONCA, SVETNIK (* 1894)

LETA 1960 UMRL EMIL KOMEL

SKLADATELJ, SODELAVEC PRI IZDAJI CERKVENIH PESMARIC (* 1875)

LETA 1986 UMRL FRANCE VODNIK

PESNIK, ESEJIST, GLEDALIŠKI IN LITERARNI KRITIK TER PREVAJALEC (* 1903)

LETA 1992 UMRLA BOGDANA STRITAR

TEMPERAMENTNA OPERNA PEVKA (* 1911)

LETA1699 UMRL MARKO IZ AVIANA

pater kapucin, pridigar, čudodelnik, rešitelj krščanske Evrope, blaženi (* 1631)

LETA 1814 ROJEN ANDERS JONAS ANGSTROM

ŠVEDSKI ASTRONOM, FIZIK († 1847)

LETA 1835 ROJEN IVAN TUŠEK

PEDAGOG, NARAVOSLOVEC, PRIPOVEDNIK IN PREVAJALEC († 1877)

LETA 1899 ROJEN ALFRED JOSEPH HITCHCOCK

BRITANSKI FILMSKI REŽISER († 1980)

LETA 1909 ROJEN VALENTIN BIRTIČ

DUHOVNIK, PESNIK, PEVEC SLOVENSKE BENEČIJE († 1994)

LETA 1912 UMRL JULES MASSENET

FRANCOSKI OPERNI SKLADATELJ, GLASBENIK ŽENSKE IN LJUBEZNI (* 1842)

LETA 1935 ROJEN JOŽE KORUZA

literarni zgodovinar, slovenist in kritik († 1988)

LETA 1946 UMRL HERBERT GEORGE WELLS

ANGLEŠKI PISATELJ (* 1866)

LETA 1959 UMRLA MARA SAMSA

UČITELJICA, PROSV. DELAVCA, PISATELJICA (* 1906)

LETA 1986 UMRL IVAN ZELKO

DUHOVNIK, ZGODOVINAR, OČE CERKVENE ZGODOVINE PREKMURJA (* 1912)

LETA 1986 UMRL JANKO LAVRIN

LITERARNI ZGODOVINAR, ESEJIST, PISATELJ, PREVAJALEC, UREDNIK (* 1887)

LETA 1998 UMRL JULIEN GREEN

FRANCOSKI PISATELJ IN MISLEC AMERIŠKEGA RODU (* 1900)

Hans Urs von Balthasar

LETA 1673 ROJEN JANEZ KRSTNIK MESAR

JEZUITSKI DUHOVNIK IN MISIJONAR († 1723)

LETA 1873 UMRL JANOŠ KARDOŠ

PASTOR, PISATELJ, PESNIK, PREVAJALEC, POLITIČNI VODNIK NA MADŽARSKEM (* 1801)

LETA 1884 ROJEN MIHAEL TOROŠ

DUHOVNIK, NARODNI DELAVEC, APOSTOLSKI ADMINISTRATOR († 1963)

LETA 1897 BLAGOSLOVLJENA KAPELICA LURŠKE MATERE BOŽJE NA KREDARICI

LETA 1905 ROJEN HANS URS VON BALTHASAR

ŠVICARSKI TEOLOG IN KARDINAL († 1988)

LETA 1945 UMRL BL. KARL LEISNER

DUHOVNIK IN MUČENEC (* 1915)

LETA 1955 UMRL THOMAS MANN

NEMŠKI PISATELJ, DRUŽBENI KRITIK, NOBELOVEC (* 1875)

LETA 1962 UMRL MAKS FABIANI

ARHITEKT, SVETOVLJAN S KRASA (* 1865)

LETA 1975 UMRL RAJKO SLAPERNIK

SLIKAR IN RESTAVRATOR (* 1896)

LETA 1992 UMRL PAVLE ZIDAR

PISATELJ IN PESNIK (S PRAVIM IMENOM ZDRAVKO SLAMNIK) (* 1932)

John Henry Newman

Karel Mauser

Cvetana Priol

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing