Avtor: marko

LETA 1567 ROJEN FRANČIŠEK SALEŠKI

TEOLOG IN CERKVENI UČITELJ, SVETNIK, ZAVETNIK KATOLIŠKIH ČASNIKARJEV († 1622)

Doma iz francoske pokrajine Savoje, študiral v Parizu, kjer si je nabral odlične izobrazbe, notranje je dozorel, napredoval v duhovnem življenju, poleg tega pa si je pridobil znancev in prijateljev, ki so bili kasneje vodilni v francoskem javnem življenju. Po doktoratu iz prava v Padovi je bil leta 1593 posvečen, bil je odličen pridigar in spovednik. Skupaj s svojim bratrancem šel v Savojo spreobračat kalvince, zagrizene sovražnike katoličanov. Ljudje so se bali prihajati k njunim pridigam, zato je Frančišek začel tiskati kratke in ognjevite letake v obrambo katoliške vere in Cerkve in jih je z velikim uspehom širil med ljudmi. Bil je zelo izobražen mož, ki je imel čut za lepo oblikovanje misli. Pisanje mu je postalo potreba in užitek. Iz njega se je razvil v oblikovnem pogledu prav pomemben pisatelj, ki ima odlično mesto v francoskem slovstvu, vsebinsko pa so njegovi spisi pomembni za ves katoliški svet. Zato ga je papež Pij IX. leta 1877 razglasil za cerkvenega učitelja, Pij XI. pa leta 1923 za zavetnika katoliških pisateljev in časnikarjev. Njegov god praznujemo 24. januarja, ko so njegove relikvije prenesli v cerkev v Anecy.

.več o njem preberite v rubriki pričevalec evangelija

nekaj njegovih misli:

• Pobožnost, če je resnična, nič ne skazi, pač pa vse spopolnjuje, a če kdaj nasprotuje zakonitemu poklicu, je brez dvoma napačna.
• Človek je krona vesoljstva, duh je krona človeka, ljubezen je krona duha, ljubezen do Boga pa krona vse ljubezni. Zato je ljubezen do Boga najvišji cilj, zadnja popolnost in največja odlika vesolja.
• Neka malo bolj živčna oseba me je vprašala, kaj bi lahko storila za mir na svetu. Odgovoril sem ji: »Začnite s tem, da nekoliko bolj narahlo zapirate vrata!«
• Imejte potrpljenje z vsem, predvsem pa sami s seboj; ne dajte se zbegati zaradi vaše nepopolnosti in imejte zmerom toliko poguma, da se vzdignete nad to.
• Stari modrijani so priporočali malo govorjenja. To se ne pravi, rabiti malo besed, temveč ne rabiti veliko nepotrebnih. Pri govorjenju se ne oziramo na število besed, ampak na njih vrednost.
• Ne povešajmo nikdar oči, če nismo prej ponižali svojega srca. Ne delajmo se, kakor bi bili radi zadnji, kadar v resnici ne bi bili radi.
• Kakor jutranje, tako tudi večerne molitve ne smemo nikoli pozabiti. Z jutranjo odpiraš okna svoje duše Soncu pravice, z večerno pa jih zapiraš pred teminami pekla.
• Ljubezen ima dve roki: ena objema Boga, druga pa bližnjega.
  več:

 

LETA 1780 ROJEN JERNEJ KOPITAR

JEZIKOSLOVEC († 1844)

Ime Jerneja Kopitarja ponavadi povezujemo s Prešernovim zabavljivim sonetom “Apel in čevljar”, ki se konča z verzom: “Le čevlje sodi naj Kopitar!” Kopitarja si predstavljamo samo kot ozkosrčnega kritika. Delamo mu krivico, kajti po sodbi literarnih zgodovinarjev je bil Kopitar “eden največjih, široko razgledanih in v znanstvenem svetu svojega časa slovečih jezikoslovcev” (Lino Legiša). S Slovnico slovanskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem (1808-1809) smo dobili prvo slovnico, ki si je zastavila znanstvene in ne praktične cilje. Z njo je Kopitar slovensko jezikoslovje postavil na trdno podlago narodnega govora in zgodovinskega jezikovnega razvoja (sprejela je jezikovno izročilo naših protestantov, obogateno z gorenjskimi oblikami). V njej je razpredal tudi svoje sanje o enotnem slovanskem črkopisu, ki naj bi zedinil razcepljene Slovane.

… več o njem preberite v obletnici meseca 7/8_1994

 

LETA 1802 ROJEN MATIJA ROBIČ

DUHOVNIK, CERKVENI ZGODOVINAR († 1892)

Po študiju teologije in posvečenju je doktoriral na Dunaju. Na teološki fakulteti v Gradcu je bil leta 1834 imenovan za rednega prof. cerkvene zgodovine, predaval je tudi cerkveno pravo in imel vaje v slovenskih nabožnih govorih in katehezi. Sedemkrat je bil dekan teološke fakultete, dvakrat rektor graške, pa tudi ravnatelj deželnih gimnazij, za svoje slušatelje pa je tudi veliko pisal.

 

LETA 1865 ROJEN ANTON GVAJC

SLIKAR († 1935)

Študij slikarstva je končal na dunajski umetnostni akademiji. Kot profesor risanja je delal v Gorici, Trstu in Mariboru, kjer je nadzornik za risarski pouk in predseduje umetniškemu klubu Grohar. Risal je ilustracije, slikal portrete, oltarne podobe, najraje pa tihožitja in gorske krajine Primorja, Gorenjske, Koroške in Štajerske. Po slogu je realist, pogosto pa ga premaga romantično razpoloženje.

 

LETA 1866 UMRL HENRIK FREYER

BOTANIK, FARMACEVT, KARTOGRAF IN NARAVOSLOVEC (* 1802)

Njegov stari oče Ernest je prišel s Češkega v Idrijo in tam ustanovil rudniško lekarno. Henrik je po študiju naravoslovja na Dunaju postal kustos v Deželnem muzeju v Ljubljani. Bil je eden prvih raziskovalcev flore in favne (rastlinstva in živalstva) na slovenskih tleh in kot tak je veliko potoval. Obhodil je vse botanično pomembne gore in hribe pri nas. Zelo pomembno delo je njegova ›zemljepisna karta Kranjske‹, ki jo je ustvarjal v letih 1844–1845. V njej je povsod označil kraj s slovenskim imenom in me šele nato dodal nemško ime.

… več o njem v obletnici meseca 07_2002

o njem:

• Tega moža, čigar stari oče je prišel s Češkega v Idrijo, kjer je leta 1754 ustanovil rudniško lekarno, moramo po sodbi poznavalcev uvrstiti med prve raziskovalce naše flore in favne (rastlinstva in živalstva), med pionirje našega jamarstva in gorništva ter med prve delavce na področju našega zemljepisa. Vendar ni preučeval slovenske narave samo kot naravoslovni entuziast, marveč tudi kot slovenski kulturni delavec (Zmago Bufon).

 

LETA 1885 ROJEN LEO FUNTEK

GLASBENIK, VIOLINIST († 1965)

Sin pesnika in dramatika Antona Funtka je veljal za čudežnega otroka. Z orkestrom Filharmonične družbe je nastopil že s štirinajstimi leti, ko je leta 1902 v Ljubljani prvič igral violinska koncerta Čajkovskega in Dvoržaka. Po končanem študiju v Nemčiji, se je preselil na Finsko, kjer je postal profesor na Sibeliusovi glasbeni akademiji in kasneje dirigent finske nacionalne opere. V svoji novi domovini je užival velik ugled, saj je bil eden vodilnih glasbenikov tistega časa. Istega leta kot Maurice Ravel je napisal tudi priredbo Slike z razstave (Modesta Musorgskega), ki so jo izvajali tudi slovenski filharmoniki.

 iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1683 ROJEN JERNEJ BASAR

JEZUITSKI PRIDIGAR († 1738)

Doma iz Škofje loke, filozofijo in teologijo je študiral na Dunaju, postal škofijski duhovnik, kasneje pa vstopil k jezuitom. Slovel je kot odličen pridigar v jezuitskih kolegijih v Trstu, Gorici, Celovcu in od leta 1726 dalje do smrti v Ljubljani. Zelo znan pa je bil tudi drugod po Evropi. Pripravil je tudi knjigo svojih pridig (Pridige iz bukvic, imenovanih Exercitia svetega očeta Ignacija, zložene na vsako nedelo čez lejtu 1734), ki so bile namenjene voditeljem duhovnih vaj, v njih pa je nekoliko več strogosti kot pri Svetokriškem in Rogeriju, ki sta bila nekako njegova sodobnika.

 

LETA 1728 UMRL P. ROGERIJ LJUBLJANSKI

MIHAEL KRAMER, KAPUCINSKI PRIDIGAR IN NABOŽNI PISATELJ (* 1667)

Odličen govornik, ki je v svoji zbirki pridig Palmarium Empyreum (Zmagovita nebesa) navaja petdelno zgradbo pridige (uvodna napoved teme, utemeljevanje, dokazovanje, sklep) in po tej shemi so tudi urejene vse njegove pridige. V pridige je vnašal zglede in zgodbe iz tujih pridigarskih priročnikov. Slog je bil seveda baročen, bogat s primerami in simboli. Omenjena zbirka pridig o svetnikih (126) je izšla po njegovi smrti.

 

LETA 1863 ROJEN FRANC AVSEC

DUHOVNIK, umetnostni zgodovinar, RESTAVRATOR († 1943)

Po gimnaziji v Novem mestu in študiju teologije je bil posvečen in bil kaplan po raznih krajih in se navduševal za cerkveno umetnost in konservatorstvo. Kot župnik je kasneje deloval v V. Brusnicah v Podkumu in do smrti v Lescah in povsod je delal z velikim občutkom za umetnost, študiral stavbno zgodovino, popisoval in meril zgodovinske stavbe in cerkve (ljubljansko in zagrebško stolnico, cerkev v Gornjem Gradu … ) Bil je tudi član Deželnega konservatorskega urada za Kranjsko in nato Spomeniškega urada za Slovenijo in v času svojega življenja je pripravil in zbral veliko zelo dragocenega gradiva.

 

LETA 1881 ROJEN JERNEJ PAVLIN

DUHOVNIK, STENOGRAF, NABOŽNI PISATELJ († 1963)

V rojstnem Naklem je obiskoval osnovno šolo, v Kranju gimnazijo, po študiju bogoslovja v Ljubljani je bil leta 1906 posvečen za duhovnika. Sedem let je bil kaplan v Cerknici, nato prefekt v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu, od leta 1918 profesor verouka na tamkajšnji gimnaziji. Leta 1919 je v Zagrebu naredil izpit za poučevanje slovenske stenografije. Uveljavil se je tudi kot zavzet delavec za misijone in nabožni pisatelj; med drugim je napisal več življenjepisov za življenje svetnikov.

 

LETA 1884 ROJEN RUDOLF BULTMANN

NEMŠKI TEOLOG, PROTESTANTSKI BIBLICIST († 1976)

Po študiju na nemških univerzah je delal kot profesor za Novo zavezo v Marburgu. Svoje življenje je posvetil biblični eksegezi (razlaganju Svetega pisma) in svoje področje je dobro poznal. V skladu s teženji tedanjega časa pa ga je želel čimbolj približati znanstveno-kritičnemu človeku svojega časa. Tako je nastala njegova slavna teorija o demitologizaciji svetopisemskih besedil. Gre za poskus razumevanja svetopisemske vsebine brez njenih mitičnih okvirov.

 

LETA 1887 ROJEN ŠTEFAN KUHAR ml.

DUHOVNIK, NARODNI BUDITELJ († 1922)

Rodil se je v Gračišču tišinske župnije, obiskoval je madžarske šole od osnovne od bogoslovja, kljub temu pa je ostal zvest svoji materinščini. Njegov brat Janoš je bil zaveden slovenski duhovnik v Slovenskem Porabju. Štefan je bil nekaj let kaplan, med prvo svetovno vojno je postal župnik v Beltincih. Že pred razpadom avtro-ogrske monarhije se je udejstvoval kot iskren Slovenec in Jugoslovan, ki je v Wilsonovi ideji o samoodločbi narodov videl zagotovilo za narodni obstoj prekmurskega ljudstva.

 

LETA 1893 ROJENA BREDA ŠČEK

UČITELJICA IN SKLADATELJICA († 1968)

Rojena v Trstu, po selitvi družine v Gorico pa je tam končala učiteljišče, ob poučevanju v Števerjanu, Štandrežu … je študirala še klavir in kompozicijo na tržaškem konservatoriju in leta 1930 na glasbenem liceju v Bologni diplomirala iz solopetja. Delovala je v okviru Pevskega in glasbenega društva v Gorici in se pri skladateljskem delu omejila predvsem na zborovsko glasbo in samospeve, imela je čut za vodenje glasu in tudi precejšnjo mero izvirne ustvarjalnosti, pa tudi povezanost s širšimi glasbenimi tokovi. Napisala je več kot 650 skladb, med temi dve kantati in zbirko klavirskih del in več priredb ljudskih pesmi. Nekaj časa je živela tudi pri bratu Virgilu (duhovniku, narodnem buditelju in kulturnem delavcu) v Avberju, kjer je tudi pokopana.

 

LETA 1901 ROJEN SALVATORE QUASIMODO

ITALIJANSKI LIRIČNI PESNIK, NOBELOVEC († 1968)

Sin železniškega uradnika s Sicilije, je želel postati gradbeni inženir. Po končani tehnični šoli pa je v Rimu ob gradbeništvu študiral tudi jezike in doktoriral iz italijanske književnosti. Proti koncu prve svetovne vojne je začel pisati pesmi, svojo prvo zbirko pa izdal leta 1930 (Voda in zemlja). V njih je opeval svojo Sicilijo, njeno čudovito naravo, morje … Kasneje se je usmeril v socialno problematiko in se naslonil na klasično, latinsko in grško poezijo. Za zadnje pesniške zbirke in številne prevode dobil tudi nobelovo nagrado (1959).

 

LETA 1908 UMRL GUSTAV IPAVEC

SKLADATELJ IN ZDRAVNIK IZ RODBINE SKLADATELJEV IPAVCEV († 1831)

Rodbina Ipavcev iz Šentjurja pri Celju, katere korenine segajo v Belo Krajino, je slovenski glasbi “podarila” štiri skladatelje, ki so bili po poklicu vsi zdravniki. Gustav je nasledil svojega očeta Frana kot očesni zdravnik, bil pa je tudi nad trideset let župan v svojem rojstnem kraju. Ob vsem delu je našel čas za glasbo. Skladal je predvsem za zbore. Po letu 1861, ko so na Slovenskem zaživele čitalnice in se je prebujala slovenska narodna zavest, je prireditve s svojimi skladbami bogatil tudi Gustav Ipavec. Še danes so priljubljene njegove pesmi Kje so moje rožice, Pobratimija, zlasti pa narodno prebudna Slovenec sem.

… več o njem in rodbini Ipavec preberite v rubriki obletnica meseca 12_1993

 

LETA 1910 ODPRLI HOTEL PALACE

Eden najlepših hotelov ob Jadranskem morju je imel 175 sob, veliko jedilnico in večnamensko dvorano, teraso in bralne salone. Pred njim je bilo peščeno kopališče z dvesto kabinami.. Hotel je bil z zdraviliškim delom, bazenom in blatnimi kopelmi povezan s hodnikom. Skozi Portorož je takrat do Pirana in Lucije vozil trolejbus (breztirnični tramvaj, prvi na Balkanu), leta 1912 pa je začel voziti tramvaj.

 

LETA 1914 UMRL SV. PIJ X.

(Giuseppe SARTO) PAPEŽ, KI MU JE VOJNA STRLA SRCE (* 1835)

Papež sv. Pij X. je šel v zgodovino kot “evharistični papež” zaradi svojih dveh pomembnih odlokov: o pogostnem prejemanju obhajila in o zgodnjem prvem obhajilu otrok. Silno ga je prizadel začetek prve svetovne vojne julija 1914. Vojna mu je dobesedno strla srce, ki je prenehalo biti na današnji dan.

 

LETA 1933 ODPRLI PRVO NAŠE LETALIŠČE

ZA JAVNI ZRAČNI PROMET v POLJU PRI LJUBLJANI

Po prvi svetovni vojni je bilo najprej ustanovljeno jugoslovansko podjetje za zračni promet Aeroput, prva redna proga je bila med Zagrebom in Beogradom, v Sloveniji pa so za potniški promet uporabljali vojaško in športno letališče v Šiški. Z odprtjem letališča v Polju, pa je stekel letalski promet do Zagreba in Beograda, že naslednje leto pa tudi do Celovca in na Dunaj. Po drugi vojni so ga nekoliko modernizirali in ga uporabljali vse do leta 1964, ko so odprli letališče na Brniku.

 

LETA 2013 UMRL JANEZ BOLJKA

KIPAR, SLIKAR, GRAFIK (* 1931)

Iz daljne Subotice, kjer se je Janez leta 1931 rodil, se je družina po vojni preselila v Ljubljano. Na Akademiji za likovno umetnost je končal specialko za kiparstvo in za grafiko. Velja za pionirja v uporabi železa in aluminija v kiparstvu. Varil je kose orožja in s tem izrazil svoj antimilitarizem. Boljkova dela izražajo eksistencialno stisko, opozarjajo na razčlovečenje sodobnega sveta. Prisotni so tudi krščanski motivi (Križani, Mati z Otrokom, Pieta). V arboretumu Volčji Potok so uredili njegovo galerijo (1992).

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1662 UMRL BLAISE PASCAL

FRANCOSKI MATEMATIK, FILOZOF IN FIZIK (* 1623)

Blaise Pascal je znan po svoji teoriji verjetnosti, odkril pa je pravilo o deljivosti števil in sestavil po njem imenovan Pascalov trikotnik. Nesrečni dogodek v novembru leta 1654, ko se je Pascal s konjsko vprego prevrnil in komaj ostal živ, pa je močno spremenil nadaljnji potek njegovega življenja. V njem je namreč zaznal skrivnostno opozorilo, da so njegove matematične dejavnosti vse prej kot po Božji volji. Odločil se je, da se poslej posveti izključno premišljevanju o veri in Bogu. Kmalu zatem se je pridružil skupini zavzetih kristjanov, ki se je zbirala okrog samostana Port Royal, in ji ostal zvest do smrti. Lotil se je pisanja zagovora krščanstva, a je njegovo delo ostalo nedokončano. Prijatelji so po smrti zbrali gradivo na lističih in ga izdali pod naslovom Misli.

… več o njem v zapisu iz Ognjišča 01_1974

nekaj njegovih misli:

• Vera dobro pove to, česar čuti ne povedo, s to ni nasprotno tistemu, kar ti vidijo. Je le nad njimi, ne pa proti njim.
  
• Človek je očitno ustvarjen za to, da misli. V tem je vse njegovo dostojanstvo in vsa njegova vrednost. Tudi njegova dolžnost je vsa v tem, da misli, kakor je treba. Vrstni red misli pa je ta: da začneš pri sebi, pri svojem počelu in svojem cilju.
  
• Samo milost more iz človeka napraviti svetnika. Kdor o tem dvomi, ne ve, kaj je svetnik, ne kaj je človek.
  
• Hudobneži so ljudje, ki poznajo resnico, a se je drže le toliko, kolikor jim je v prid; kolikor jim ni, se ne zmenijo zanjo.
  
• Tisto, kar smo modri ljudje spoznali na višku učenosti, je naša vera naučila otroke.
  
• Ničesar ni na zemlji, kar bi ne kazalo na človekovo bedo ali pa na božje usmiljenje; na človekovo nemočnost brez Boga ali na moč človeka z Bogom.
  
• Ker ljudje niso mogli iznajti zdravila zoper smrt, bedo in nevednost, so se domislili, da bodo srečnejši, če na vse to ne bodo mislili.
  
• Srce ima svoj red, pamet ima svojega, ki se drži načel in dokazovanja. Srce ima drugačnega. Človek ne dokazuje, da mora biti ljubljen, s tem da suhoparno razlaga vzroke za ljubezen: to bi bilo smešno.
  
• Moč kreposti nekega človeka se ne sme meriti po tem, kakšni so njegovi izjemni napori, ampak po tem, kakšen je njegov vsakdan.
  
• Človek ni ne angel ne žival. Nesreča pa hoče, da tisti, ki bi rad iz sebe napravil angela, napravi žival.
  več:

 

LETA 1829 ROJEN ANTON NEDVED

ČEŠKI SKLADATELJ in glas. učitelj, PISEC PRVE SLO. PEVSKE VADNICE († 1896)

Češki glasbeni učitelj in skladatelj Anton Nedved je leta 1856 postal glasbeni ravnatelj filharmoničnega društva v Ljubljani in to službo opravljal do upokojitve (1890). Poučeval je petje na ljubljanski gimnaziji, v Alojzijevišču in v bogoslovnem semenišču. Za razvoj slovenske glasbe je pomemben zlasti kot učitelj. Napisal je prvo slovensko pevsko vadnico Kratek nauk o glasbi (1863), namenjeno bodočim učiteljem. Bil je tudi ploden skladatelj cerkvenih in svetnih pesmi in samospevov.

 

LETA 1920 ROJEN VOJKO ARKO

PISATELJ IN ANDIST († 2000)

Doma iz Ribnice, leta 1944 je v Ljubljani končal študij prava in v Padovi doktoriral iz političnih ved, leta 1948 pa je odšel v Argentino. V Bariločah je bil v začetku šestdesetih prejšnjega stoletja ustanovni član Slovenskega planinskega društva pobudnik graditve planinskih koč in poti ter eden najboljših poznavalcev Andov med Slovenci v Argentini. Od leta 1969 se po njem imenuje tudi eden od vrhov v pogorju (Cerro Arko). Pisal je tudi članke, poročila in črtice o življenju v Bariločah, bil glavni sodelavec slovenske planinske revije v Argentini Gore in z Dinkom Bertoncljem soavtor knjige Dhaulagiri (Prvi Slovenec v argentinski odpravi na Himalajo), napisal je tudi tri samostojna dela.

več o delu Slovencev v Bariločah v pogovoru z Dinkom Bertoncljem v rubriki gost meseca – Ognjišče 09_1987

 

LETA 1936 UMRL FEDERICO GARCIA LORCA

ŠPANSKI PESNIK IN DRAMATIK, SLIKAR, PIANIST IN SKLADATELJ (* 1898)

Na enega največjih španskih pesnikov je imela velik vpliv pokrajina (Andaluzija, predvsem s svojo starodavnostjo, s skrivnostnim hrepenenjem in z globoko žalostjo. Lorca je v Andaluziji iskal tisto najgloblje in je to doživljal bolj čutno kot nagonsko, zato je njegov pesniški svet pogosto skrivnosten, nestvaren in poln človeške nesreče. Lorca velja za izredno karizmatičnega pesnika, je nadrealist in ekspresionist. Spada v mlajši val španske pesniške generacije, ki se je opirala predvsem na ljudsko poezijo (viteški, ciganski, ljubezenski motivi in teme). Dala pa je modern pečat na pomenski in oblikovni plati (nelogične asociativne povezave, miselni preskoki, razbiti stavki, tok zavesti!). V njegovih pesmih gre za izjemno metaforiko; metafore so večinoma izvzete iz narave in so težko razumljive, vendar je simbolika presenetljiva (barva smrti = zelena!). Lorca velja tudi za sodobnika Kosovela.

nekaj njegovih misli:

• Pesem hoče biti luč.
  
• Otroka nimaš kot šopek vrtnic.
  
• Poezija je stvar, ki koraka po cesti.
  
• Vse stvari imajo svojo skrivnost, poezija pa je skrivnost vseh stvari.

 

LETA 1913 ROJEN VINKO BELIČIČ

PESNIK, PISATELJ, PREVAJALEC IN PUBLICIST († 1999)

Tržaška je bila njegova druga domovina, kjer je našel delo in varen dom, ko je moral maja 1945 zaradi svojega doslednega katoliškega prepričanja zapustiti svojo rodno domovino. Tam je že imel službo in družino. Ljubeča misel nanjo ga je vedno spremljala, vse do konca – do preselitve v večno domovino. Bil je sin Bele krajine: zibelka mu je tekla v Črnomlju, kjer se je rodil 19. avgusta 1913 očetu Andreju, posestniku in ključavni­čarju, in materi Katarini Petric, njegovi drugi ženi. Vinko je bil na mamo, svojo “najsvetlejšo luč” (ugasnila je leta 1945), silno navezan. Po osnovni šoli v domačem kraju je šel na gimna­zijo v Novo mesto, kjer je leta 1934 maturiral. “Mati je gojila srčno željo, da bi postal duhovnik,” je povedal v svojem pogovo­ru z Marijem Maverjem v knjigi “Vinka Beličiča pogled nazaj” (Trst 1983). “Mamine želje nisem mogel izpolniti, mislim pa, da je tudi v tem svojem poklicu, kolikor mi je mogla biti priča, nisem razočaral. Videla je, da lahko tudi človek, ki ni duhov­nik, živi spodobno.”

… več o njem preberite v pričevanju 11_1999 in obletnici meseca 08_2013

nekaj njegovih misli in verzov:

• Zrno mora umreti, da zraste iz njega novo, bogatejše življenje in večje slave vredno: to verujem in obenem trepečem, ker se čas do tiste usodne ure tako naglo krajša.
• Moj Bog, ti veš, da verujem vate in da želim hoditi po Tvoji stezi. Ti, ki bogato plačuješ zvestobo, ker veš, kako je težka, bodi potrpežljiv z menoj, bodi usmiljen, ker sem slaboten človek.
  
• Le kdor pogumno kaj dragocenega žrtvuje, ker ne mara okameneti in strohneti v lastni lupini, ne bo ves umrl; le njemu se ne bo s smrtjo vse izteklo.
  
• Hvala vam, ki ste me učili in spodbujali! Hvala vam, ki ste mi znali vcepiti veselje do učenja in ste me nadzirali in vodili! Hvala vam, kažipotom na vzpenjajoči se cesti mojega zorenja! Hvala vam za dober zgled! In hvala tebi, moj Bog, za vse, s čimer si me obdaril!
  
• V vsakomer je skrit vulkan uničevanja, razuzdano­sti in obupa. Kdor ga ima v oblasti, dočaka uro milosti – zna­nilko čistega zraka, cvetja in velike svetlobe.
  
• Nikdar ni sam, kdor ljubi naravo. In če v nava­lu smrtne potrtosti prisluhne, začuje nepozabno melodijo: poje ptica domačega vrta, ptica detinstva, da še ni vsega konec… In iz trave se blesti encijan v nepopisnosti svoje modrine.
  
• Sveti Duh, pomagaj mi, da bom hodil po pravi poti: ne premolčeč in ne prezgovoren, ne prezaupljiv in ne prezaprt, ne preošaben in ne premevžast, ne prepotrt in ne prenasmejan. Ni važno, kaj sem, temveč kakšen sem.
  
• Kruti svet nas preskuša, in kolikor zmagujemo nad njegovimi pastmi, toliko je sreče v duši. Edino vzajemna ljube­zen, s katero prenašamo drug drugega slabosti, nam lahko lajša težo in vročino romarske poti in nje zadnjo preskušnjo ob vra­tih v svetišče večnosti.
  
• Vsak človek je nekje ranjen, vsak človek je ranljiv. Kadar prekorači svoje meje in se postavi za središče sveta, ga Bog izžene iz raja v pustinjo.
  
• Človek se vsak dan pogleda v ogledalo in se mu zdi, da je zmeraj enak. Šele drugi nas opominjajo, da ne stojimo, da tudi po naših obrazih in dušah udarja čas.
  
• Duše, čutim vas okoli sebe. Srce jeclja krik zahvale za ljubezen, s katero ste me imeli radi in ste mi pomagali v stiskah vse do te ure.
  
• Zdaj vidim: treba je mimo vseh postaj, / skozi december ko skozi maj, / dokler srce iz prividov ne vstane / in niso iz njega slabosti izžgane.

 

LETA 1915 ROJEN VLADIMIR LAMUT

SLIKAR IN GRAFIK († 1962)

Rojen v Čatežu ob Savi, študiral je v Novem mestu, kjer je kasneje preživel večino življenja. Študij je nadaljeval v Zagrebu in se po končani umetniški akademiji profesor risanja na novomeški gimnaziji. V grafiki se je izpopolnjeval tudi na bruseljski umetnostni akademiji. Slikal je v olju, od grafičnih tehnik je uporabljal litografijo, suho iglo in jedkanico. Njegov slog je realističen, najbolj poznane so njegove krajine iz okolice Novega mesta, ob Krki …

 

LETA 1992 NADŠKOF ALOJZIJ ŠUŠTAR BLAGOSLOVI

NOVO KAPELICO MARIJE SNEŽNE NA KREDARICI

Nad 5.000 planincev se je v sredo, 19. avgusta 1992 udeležilo blagoslovitve nove triglavske kapele. Blagoslovil jo je ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar, ob njem pa je bilo zbranih okrog 80 duhovnikov. »Nova kapela bo govorila, da je Bog med nami, da tod živijo verni ljudje. Nevernim pa bo pripovedovala o koreninah, iz katerih je stoletja živel in se ohranjal slovenski narod. Vse pa bo spominjala na Božje usmiljenje in božjo dobroto,« je dejal nadškof Šuštar. Triglavski župnik France Urbanija je predstavil zgodovino gradnje in se zahvalil vsem, ki so priskočili na pomoč. »Aljaž je vedno govoril o kapelici lurške Matere božje, čeprav kip v kapelici ni predstavljal lurške Marije. Njegov sosed rateški župnik jo je imenoval Triglavska Mati Božja, domačini iz Bohinja pa so jo imenovali Mati Snežnica ker je bil okrog in okrog nje sneg,« je povedal France Urbanija. Arhitekt Jože Marinko je predstavil kapelico, slovesnost je spremljalo ljudsko petje pa tudi petje zbora Glasbene matice iz Ljubljane in Kolednikov iz Kamnika. V zvoniku na Kredarici so trije zvonovi. Prvi je posvečen Kraljici miru (vlivali so jih v času vojne v Sloveniji), drugi sv. Jakobu, varuhu popotnikov in nebeškemu zavetniku Jakoba Aljaža, tretji pa sv. Bernardu Mentonskemu, zavetniku planincev.

 

LETA 2007 UMRL RAJKO KORITNIK

OPERNI PEVEC IN PEDAGOG (* 1930)

Doma z Lozic pri Podnanosu, šele ko je imel 25 let je začel v Ljubljani študirati petje na Srednji glasbeni šoli (pri Adu Darianu in V. Jenku). Pet let kasneje je pel svojo prvo operno vlogo (Cavaradossia v Puccinijevi Tosci) in postal stalni solist ljubljanske opere. Tu je bil zaposlen dvajset let, potem je bil še osem let honorarni sodelavec. V teh letih je ustvaril 72 glavnih vlog, predvsem iz italijanskega opernega repertoarja, ki mu je bil tako glasovno kot vsebinsko najbližji. Pel je vlogo Rudolfa (La Boheme), Duca (Rigoletto), Janka (Prodana nevesta), Nadirja (Lovci biserov), Poglionea (Norma), Manrica (Il Trovatore), Ernesta (Don Pasquale – vlogo je odpel več kot petstokrat). Gostoval je v opernih hišah nekdanje Jugoslavije, veliko pel v Italiji, spoznal pa tudi odre v Gradcu in Celovcu ter Pragi in Bratislavi. Za delo v operi je Koritnik leta 1992 prejel Betettovo nagrado, najvišje slovensko priznanje za umetniške dosežke in vsestranski prispevek k slovenski glasbi. Od leta 1982 je bil tudi uspešen glasbeni pedagog.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1818 ROJEN FRANC MALAVAŠIČ

PESNIK, PREVAJALEC in ČASNIKAR, USTANOVITELJ PRVEGA SLOVENSKEGA DRUŽINSKEGA LISTA – PRAVI SLOVENEC († 1863)

Franc Malavašič je objavil nekaj pesmi, posnemajoč Prešerna. Najbolj se je uveljavil s svojimi prevodi in priredbami ‘ljudskih’ povesti, večinoma Christopha Schmida (Erazem iz Jame, Lažnivi Kljukec). Leta 1849 je ustanovil list Pravi Slovenec, prvi slovenski družinski list s podobami, v katerem je poveličeval Prešerna kot ‘edinega’ v slovenskem slovstvu, prej pa je častil Koseskega.

 

LETA 1830 ROJEN FRANC JOŽEF I.

AVSTRIJSKI CESAR († 1916)

Avstrijski cesar je postal leta 1848, od leta 1867 pa je bil tudi ogrski kralj. Ime je bilo izbrano namenoma: da bi obudil spomin na svojega pra-pra strica, cesarja Jožefa II., ki je bil veliki reformator. Leta 1854 se je poročil z Elizabeto (Sisi), ki ji bilo le 16 let; ki pa se ni nikoli prilagodila življenju na dvoru, bila je popotnica in modna navdušenka, zato je tudi na Dunaju niso videli pogosto. Franc Jožef je vladal v času, ko je Avstrija začela izgubljati položaj velesile v Evropi, izgubljala je tudi ozemlja (Lombardijo in Benečijo), lotila pa se je osvajanja Balkana (leta 1878 je zavzel Bosno in Hercegovino). Bil je konservativen vladar, podpiral pa je gospodarski in kulturni razvoj dežele, večkrat je bil tudi v naših krajih … Dve leti po njegovi smrti in porazu v 1. svetovni vojni, je Avstro-Ogrska razpadla.

 

LETA 1838 ROJEN JERNEJ KRIŽAJ

DUHOVNIK, PISATELJ, PREVAJALEC Manzonijevih Zaročencev († 1890)

Rojen v Orehku pri Postojni se je šolal v Trstu, kjer se je dobro seznanil z italijanskim jezikom. Po mašniškem posvečenju leta 1866 je služboval po raznih župnijah v hrvaški in slovenski Istri, nazadnje pri Sv. Antonu nad Koprom. Svoje pesniške prvence, ki se jim pozna Prešernov vpliv, je objavil v Slovenskem glasniku. Bolj se je uveljavil kot prevajalec iz ruščine, predvsem pa iz italijanščine: Silvia Pellica in Leopardija. Prevajal je tudi znameniti Manzonijev roman Zaročenca.

 

LETA 1850 UMRL HONORE DE BALZAC

FRANCOSKI PISATELJ (* 1799)

Pisatelj Honoré de Balzac (plemiški “de” si je nadel sam!), eden največjih francoskih pripovednikov, realist, je skoraj vse svoje pripovedno delo združil v ciklus Človeška komedija, ki naj bi kakor sociološka študija prikazoval vse plasti francoske družbe v zadnjih letih cesarstva. Ciklus, ki obsega 24 romanov in več novel, je razdeljen na Študije nravi, Filozofske študije in Analitične študije. V njej nastopa več kot 3000 različnih oseb. Nekaj njegovih najbolj znanih del: Oče Goriot, Izgubljene iluzije, Blišč in beda kurtizan, Teta Liza, Striček Pons …

 

LETA 1898 ROJEN JANKO KRALJ

POLITIK, PUBLICIST IN UREDNIK († 1968)

Po študiju prava je deloval na domačem Goriškem in sicer v duhu krščanskosocialnega gibanja; njegovi članki in razprave so bili posvečeni vprašanjem naroda ter socialnim in idejnim nasprotjem v družbi. Veliko je pisal o pojavu komunizma. Spisal je tudi knjižico Boji malega naroda. V njej opisuje trpko usodo in boje irskega naroda za neodvisnost. V zaključku je pokazal na podobnost slovenske in irske usode. Bil je obsojen na pet let konfinacije. Po kapitulaciji Italije (1943) je odšel v Rim.

 

LETA 1901 ROJEN JEAN GUITTON

KATOLIŠKI FILOZOF, SOGOVORNIK ISKALCEV BOGA (u 1999)

Eno leto po začetku našega stoletja se je pričelo in eno leto pred njegovim iztekom se je končalo življenje Jean Guittona, največjega katoliškega filozofa sodobnosti. S predavanji, po­govori in številnimi spisi je dokazoval, da med vero in raz­umom (znanostjo) ni nasprotja. Znamenita je njegova misel: “Treba je spet vzpostaviti most med sodobnimi ljudmi brez vere in verniki brez sodobnega mišljenja: da bi prvi našli Boga, drugi pa naredili korak naprej na zem­lji.” Bil je globok mislec, po značaju zelo umirjen, znal je pozorno prisluhniti sogovorniku, zato so ga vsi spoštova­li. Francoski predsednik Mitterrand ga je v zadnji bolezni po­vabil k sebi, da se je z njim pogovarjal o smrti. Papež Janez XXIII. ga je poznal iz časov, ko je bil apostolski nuncij v Parizu in povabil ga je na koncil kot prvega laika. Guitton je na koncilu tudi nastopil (4. decembra 1963) z odmevnim govorom o ekumenizmu. S papežem Pavlom VI. ga je vezalo iskreno pri­jateljstvo in Guitton ga je vsako leto 8. septembra obiskoval; sad teh obiskov je bila knjiga Pogovori s Pavlom VI. (1966), ki je bila prevedena v številne jezike. Ta veliki modrijan je bil dekan Francoske akademije znanosti in umetnosti (“nesmrtnih”), katere član je postal leta 1961.

… več o njem si preberite v rubriki pričevanje 04_1999

… nekaj njegovih razmišljanj:

• Bog je zelo daleč in zelo blizu obenem. Zelo daleč zaradi svoje veličine in neskončnosti, zelo blizu zaradi svoje ljubeznivosti in zaupnosti. Zaradi tega ga mora­mo vedno iskati in ga lahko vedno najdemo; iščemo in najdemo ga lahko v nas samih vsak trenutek.
  
• Razum in vera si ne nasprotujeta, marveč se do­polnjujeta; razum nam pomaga živeti na tem svetu, vera pa nas pripravlja na srečanje z Bogom in na združitev z njim. Veruje­mo, da bolje razumemo, in trudimo se razumevati, da bi bolje verovali.
  
• Bog ne zahteva od nas, da bi bili po­polni, ampak da si prizadevamo, da bi taki postali. Imeti mo­ramo dober namen in dobro voljo: volje in namena, ki sta skri­ta v srcih, pa nihče ne pozna. Ljudje, o katerih mislimo, da so podli in hudobni, so morda v globini svojih src že na poti k dobremu.
  
• Kdor upa, se loti dela, četudi to presega dolžino njegovega življenja. Zasadi želod, ki bo postal mogočen hrast šele čez veliko let.
  
• Ko govorimo o drugih, skušajmo molčati o njihovih napakah in raje govorimo o njihovih dobrih lastnostih.
  
• Tolažiti sočloveka ne pomeni veliko govoriti, ampak ga tiho in neopazno spremljati. Beseda, ki je ostala na ustnicah, govori glasneje kot izgovorjena. Tolažiti pomeni pokazati drugim, da smo z njimi.
  
• Ko ne moremo ničesar več storiti, se hrabrost imenuje potrpljenje. Potrpljenje je težje od poguma. Pogum lahko izbere svoj čas, svojo nalogo, svojega sovražnika. Potrpežljiv človek pa ne more izbirati svojega trpljenja, prenašati ga mora v vsakem trenutku.
  več:
  

 

LETA 1905 ROJEN OSKAR HUDALES

PISATELJ († 1968)

Rodil se je na Žagi pri Bovcu, med prvo svetovno vojno se je družina morala preseliti na očetov dom v Rečico ob Savinji. Šolanje je nadaljeval v Radmirju. Ta svoja mlada leta je imenitno popisal v knjigi Mladost med knjigami. Po končani gimnaziji v Celju je študiral na učiteljišču v Mariboru in ga končal 1924. Poučeval je v Kapli na Kozjaku in v Šmartnem ob Paki. Po medvojnem pregnanstvu (v Srbiji) je živel v Mariboru. Pisal je pravljice (Zlati krompir) in mladinske pripovedi, pa tudi povesti in romane za odrasle: Križar Lenart, Ugrabljeni bogovi, Med dvema svetovoma …

 

LETA 1913 ROJEN JOŽE KASTELIC

PESNIK, LITERARNI KRITIK, PREVAJALEC IN ARHEOLOG (u 2003)

Doma iz Šentvida pri Stični, je študiral klasične jezike in zgodovino starega veka. Doktoriral je z disertacijo o antiki v Prešernovem pesništvu. V mladosti je pisal pesmi, uveljavil se je z literarnimi kritikami, pomembni so njegovi komentarji grških in latinskih klasikov. V drugi polovici življenja se je bolj posvečal arheologiji. V letih 1945–1968 je bil ravnatelj v Narodnem muzeju.

 

1934 V ŽENAVLJAH NA GORIČKEM

ZASILNO PRISTANE STRATOSFERSKI BALON (luftbalon)

Belgijska raziskovalca Max Cosyns in Nere van der Elst sta vzletela na današnji dan zjutraj in raziskovala različne meteorološke pojave. Toda neugoden veter ju je odnesel proti jugu, čez Avstrijo, proti Sloveniji in po štirinajstih urah sta morala zasilno pristati v Ženavljah na Goričkem. Presenečeni domačini so ju sprejeli za dva dni, v vas je prišlo veliko ljudi, da bi videli to čudo, ki je v nedeljo zvečer pristalo na njivi fižola. Telefoni in žice so se pregrevale, vse evropsko časopisje in radijske postaje so poročale o tem dogodku z Goričkega … Čez dva dni so balon odpeljali v Ljubljano, od tam pa z letalom v Zagreb. Za ta svoj podvig (zasilni pristanek ?) sta dobila tudi številna priznanja (jugoslovanski kralj Aleksander, belgijski kralj Leopold), v Ženavljah pa so postavili tudi bronast spomenik (v obliki balona) in občina Gornji Petrovci na današnji dan praznuje občinski praznik.

 

LETA 2002 UMRL JOŽE POGAČNIK

SLOVENIST, LITERARNI ZGODOVINAR IN TEORETIK (* 1933)

Doma iz Kovorja pri Tržiču, leta 1958 je v Ljubljani diplomiral iz slavistike, v Zagrebu pa doktoriral z disertacijo o Josipu Stritarju (1964). V sedemdesetih letih je postal redni profesor na filozofski fakulteti, kasneje je predaval tudi v Osijeku, med vojno na Hrvaškem pa v Mariboru. Od leta 1997 je bil tudi redni član SAZU, prejel je tudi Herderjevo nagrado in številna druga mednarodna priznanja. Njegov stric je bil Jože Pogačnik, urednik revije Mladika, Finžgarjev sodelavec in pesnik, kasnejši ljubljanski nadškof in metropolit, kar je tudi zaznamovalo njegovo življenje. V pogovoru za Ognjišče je tako opisal svojo mladost: »Izhajam iz kmečke družine, ki je zelo cenila kulturo. Na podstrešju smo imeli praktično vso slovensko literaturo, zlasti pa knjige, ki jih je od začetka izdala Mohorjeva družba. Takoj ko sem se naučil brati, sem se že v domači hiši srečal s slovensko književnostjo. Vendar ni samo stric Jože, mlajši očetov brat, zasedal pomembno mesto v Cerkvi na Slovenskem; tudi iz materine rodbine izhaja več intelektualcev, med njimi tudi znamenit pravnik, prvi diplomat stare Jugoslavije v Ženevi. To okolje me je nekako usmerilo v študij in raziskovanje, skratka v poklic, ki sem si ga izbral. … Dejansko je nekatere pri meni motilo stričevo mesto, ki ga je zavzemal v Cerkvi. Že v gimnaziji mi je grozila nevarnost, da ne bi mogel maturirati. Tudi pozneje me je neprestano spremljala ta sorodstvena zveza. Tistim, ki so bili sovražno razpoloženi do mene in do mojega dela, je prav prišla tako imenovana Slodnjakova afera leta 1959. Ta odlični profesor me je želel imeti za asistenta in bilo je dogovorjeno, da po vrnitvi iz vojske jeseni leta 1959 začnem delati pri njem. Seveda mi je bilo to onemogočeno. Kajti z ene strani sem bil razglašen za slodnjakovca, z druge pa za nečaka cerkvenega znanstvenika in moral sem odmisliti službo v Sloveniji.

… več o njem preberite v rubriki gost meseca 10_1999

njegovo razmišljanje:

• Držim se latinskega izreka: Nulla dies sine linea, da torej vsak dan kaj napišem. In če vsak dan delaš po pet, šest ur, se v enem letu nabere kar precej gradiva. Nikakor nisem človek, ki bi ždel samo v knjigah, saj imam družino in sem se ukvarjal tudi z mnogimi stvarmi. Je pa res, da je v meni neka posebna volja in vztrajnost. Osebno so me odpori spodbujali k delu. Več kot je bilo odporov, več sem delal. Na ta način sem kljuboval tistim, ki so me hoteli uničiti. Kajti mene je bilo nekaj let v Sloveniji prepovedano celo citirati. Zgodilo se je, da so od avtorjev zahtevali, da iz strokovnih knjig izbrišejo moje ime. To je bila prefinjena taktika prejšnjega režima, da o nezaželenih ljudeh ne govori. Na žalost pa se to v neki meri dogaja še danes.

iskalec in zbiralec Marko Čuk