Avtor: marko

LETA 1179 UMRLA sv. HILDEGARDA IZ BINGENA

BENEDIKTINSKA OPATINJA, MISTIČNA PISATELJICA, GLASBENICA IN ZDRAVILKA, SVETNICA (* 1098)

Med slovesnim bogoslužjem 7. oktobra 2012 na Trgu sv. Petra v Rimu ob začetku škofovske sinode o novi evangelizaciji je papež Benedikt XVI. razglasil dva nova cerkvena učitelja: sv. Hildedegardo iz Bingena (1098-1179), benediktinsko opatinjo, mistično pisateljico, glasbenico in zdravilko, španskega teologa in ustanovitelja univerze sv. Janeza Avilskega (1500-1569). O sv. Hildegardi je dejal, da je bila velika žena, “prerokinja, ki govori tudi današnjemu času, in sicer s svojim pogumnim razločevanjem znamenj časa, s svojo ljubeznijo do stvarstva, s svojim zdravljenjem, s svojo poezijo in glasbo ter s svojo ljubeznijo do Kristusa in njegove Cerkve, čeprav ranjene z grehi duhovnikov in vernikov.” Izrazil je željo, da ni Sveti Duh obudil v Cerkvi svete in pogumne žene, kot je bila sv. Hildegarda, ki bi dale svoj dragocen prispevek k njeni prenovi in rasti. Ko je govoril o tej izredni ženi, je omenjal apostolsko pismo papeža bl. Janeza Pavla II. O dostojanstvu žensk (1988), v katerem je poudarjena dragocena vloga žene v življenju Cerkve.

… več o njej preberite v rubriki pričevanje 11_2012

nekaj njenih misli:

+ Bog te vidi in te pozna in te nikdar ne bo zapustil

+ Volja je kakor ogenj, ki vsako delo speče kot kruh v peči. Kruh se namreč peče zato, da bi z njim nahranili in okrepili ljudi za življenje. Tako je tudi volja moč celotnega dela.

Videnje prevzame vse moje bitje: ne vidim s telesnimi očmi, ampak se mi to pojavi v duhu skrivnosti … Poznam globoki pomen tega, kar je predloženo v psalteriju, v evangelijih in v drugih knjigah, ki se mi pokažejo v videnju. To gori v mojih prsih in moji duši kakor plamen in me uči, kako v globini razumeti besedilo.

+ Za duhovno življenje je treba skrbeti z veliko predanostjo. Spočetka je napor grenak. Zahteva namreč odpoved zunanjim rečem, ugodju mesa in drugim takim stvarem. Če pa se sveta duša pusti prevzeti od svetosti, se ji bo sam prezir do sveta zazdel sladek in ljubek. Treba je samo pametno paziti, da se duša ne ukloni pregreham.

 

LETA 1837 ROJEN JOHANNES FRISCHAUF

AVSTRIJSKI MATEMATIK, GEODET IN ALPINIST ( † 1924)

Obiskovalci Savinjskih Alp se ustavijo v Frischaufovem domu na Okrešlju (1378 m), ki stoji med macesni ob mrzlem studencu v ledeniški krnici. Koča, ki je bila postavljena leta 1908, je bila poimenovana po dr. Johannesu Frischaufu, ki je bil sicer tujec, toda vnet častilec Savinjskih Alp in velik prijatelj Slovencev.

 

LETA 1890 ROJEN IN 1970 UMRL FRANCE BEVK

PISATELJ, PESNIK, DRAMATIK, PREVAJALEC IN UREDNIK ( UMRL NA SVOJ 80. ROJSTNI DAN)

Najplodovitejši slovenski pisatelj, ki ga umrl prav na svoj osemdeseti rojstni dan, je otroštvo preživljal na Cerkljanskem, med hribi, kjer je prisluškoval žgolenju ptic, vetru v mogočnih gozdovih in šumenju reke. Vse to je vplivalo na njegovo pretanjeno literarno žilico, s pomočjo katere je znal ubesediti življenje kot nihče drug. Za večino njegovih povesti in romanov je značilen umirjen realizem, bogata pripoved, predvsem o življenju ljudi na Primorskem. Med njegova najboljša dela sodi roman Kaplan Martin Čedermac (1938).

… več o njem v rubriki Mojstri besede 08_2009

nekaj njegovih misli:

– Vsak človek ima svojega angelca in svojega hudobca. Že k zibelki priletita, se prepirata za njegovo dušo. Kateri jo bo dobil? Nato ga spremljata vse življenje in se tepeta zanj.

– Eno je hudo: imeti srce in ne smeti biti človek. Pa to ni najhujše. Največje zlo je, imenovati se človek in biti brez srca.

– Domovina ni samo zemlja, na kateri prebivamo, je mnogo več: kri je, ki je Bog ni dal, da bi jo po nepotrebnem zapravljali … Kadar tedaj ljubimo domovino, ne ljubimo samo sončnih pobočij, zelenih gozdov, oljčnih gajev, ampak predvsem kri, ki se nam pretaka po žilah.

– Tisti, ki so bili ponižani, bodo povišani … Toda božje pravice in dobrote bodo deležni le tisti, ki so si znali ohraniti, kar so prejeli iz božjih rok.

– Ena sama beseda je, ki vsebuje lepoto vseh vekov, ki je bolj vesoljna kakor svet, bolj neizračunljiva kot večnost, bolj zagonetna kakor človeška duša, bolj jasna kakor cvet, ki je pred teboj… Ta beseda je: Bog.

– Pravice ne boš dobojeval z nasiljem in s krvjo. Ljubezni ne pridobiš z mržnjo.

– Pri Materi na skali / ljubezni smo iskali, / smo Jezusa našli, / ga v srce zaklenili, / lepo ga poprosili /ljubezni vseh ljudi.

– Vstali smo s Teboj. Grobovi so danes vrtovi. Tvoja roka nas je dvignila. Ne zaide nam sonce nikdar več!

– Kar daš komu izmed ubogih, daš Bogu. Kaj misliš, da bi storil Kristus na tvojem mestu? Ako rešiš tisoč ljudi, si sezidal tisoč cerkva, zakaj v vsaki duši je Bog.

 

LETA 1926 ROJEN JEAN-MARIE LUSTIGER

PARIŠKI NADŠKOF IN KARDINAL († 2007)

“Rojen sem bil kot Jud. / Prejel sem ime Aron / po dedu mojega očeta. / Ko sem po veri in krstu / postal kristjan, / sem ostal Jud / kot apostoli. / Za svoje svete zavetnike sem imel / velikega duhovnika Arona, / apostola Janeza, / Marijo, polno milosti. / Papež Janez Pavel II, / me je imenoval za 139. nadškofa Pariza. / Ustoličen sem bil 27. februarja 1981. / Tukaj sem izvrševal svoje poslanstvo. / Vsi, ki hodite tod mimo, molite zame. Aron Jean-Marie kardinal Lustiger, pariški nadškof.« Tako je bivši nadškof francoske prestolnice kardinal Jean-Marie Lustiger je že leta 2004 napisal kot nagrobni napis, v katerem je povedal vse o sebi. ” Svoje zadnje bivališče – čakalnico za vstajenje – je dobil v pariški stolnici Notre-Dame. “Kardinal Lustiger je bil velika osebnost v duhovnem, moralnem, intelektualnem in verskem življenju Francije,” je o njem dejal nekdanji francoski predsednik Nicolas Sarkozy.

… več o njem preberite v rubriki pričevanje 10_2007

nekaj njegovih misli:

Za ljubezen do sovražnika je potrebno več moči kot za boj proti njemu. Med kristjani je potreben porast ljubezni. Kristjani naj živijo tako ljubezen, ki jim bo omogočila, da postanejo znamenje ljubezni za tiste, ki ne vedo, kaj pomeni ljubiti

+ Na moč zla je mogoče odgovoriti samo s še večjo močjo ljubezni.

+ Judje in kristjani so varuhi razodetja edinega Boga in njegovega načrta, da vse ljudi nekoč privede skupaj.

 

LETA 1971 UMRL FRANCE MAGAJNA

SADJAR, PISEC HUMORESK IN UREDNIK (*1895)

Pri Magajnovih v Gornjih Vremah so imeli kmetijo in trgovino, zato se je France, starejši brat pisatelja Bogomira, v Trstu izučil za trgovca, v Novem mestu pa za naprednega kmeta. V letih 1913–1922 je bil v Ameriki, kjer se je preživljal s težaškimi deli in tudi s pisanjem. Po vrnitvi domov je prevzel kmetijo. Objavljal je članke strokovne vsebine (predvsem o sadjarstvu). Pridno je prevajal in tudi pisal. Večinoma je dajal literarno obliko ljudskim anekdotam v knjigi Žalostne zgodbe o veselih Kraševcih (1952).

pripravlja Marko Čuk

LETA 1098 ROJENA sv. HILDEGARDA IZ BINGENA

BENEDIKTINSKA OPATINJA, MISTIČNA PISATELJICA, GLASBENICA IN ZDRAVILKA, SVETNICA († 1179)

Med slovesnim bogoslužjem 7. oktobra 2012 na Trgu sv. Petra v Rimu ob začetku škofovske sinode o novi evangelizaciji je papež Benedikt XVI. razglasil dva nova cerkvena učitelja: sv. Hildegardo iz Bingena (1098-1179), benediktinsko opatinjo, mistično pisateljico, glasbenico in zdravilko, španskega teologa in ustanovitelja univerze sv. Janeza Avilskega (1500-1569). O sv. Hildegardi je dejal, da je bila velika žena, “prerokinja, ki govori tudi današnjemu času, in sicer s svojim pogumnim razločevanjem znamenj časa, s svojo ljubeznijo do stvarstva, s svojim zdravljenjem, s svojo poezijo in glasbo ter s svojo ljubeznijo do Kristusa in njegove Cerkve, čeprav ranjene z grehi duhovnikov in vernikov.” Izrazil je željo, da ni Sveti Duh obudil v Cerkvi svete in pogumne žene, kot je bila sv. Hildegarda, ki bi dale svoj dragocen prispevek k njeni prenovi in rasti. Ko je govoril o tej izredni ženi, je omenjal apostolsko pismo papeža bl. Janeza Pavla II. O dostojanstvu žensk (1988), v katerem je poudarjena dragocena vloga žene v življenju Cerkve.

… več o njej preberite v rubriki pričevanje 11_2012

nekaj njenih misli:

• Bog te vidi in te pozna in te nikdar ne bo zapustil.
• Volja je kakor ogenj, ki vsako delo speče kot kruh v peči. Kruh se namreč peče zato, da bi z njim nahranili in okrepili ljudi za življenje. Tako je tudi volja moč celotnega dela.
• Videnje prevzame vse moje bitje: ne vidim s telesnimi očmi, ampak se mi to pojavi v duhu skrivnosti … Poznam globoki pomen tega, kar je predloženo v psalteriju, v evangelijih in v drugih knjigah, ki se mi pokažejo v videnju. To gori v mojih prsih in moji duši kakor plamen in me uči, kako v globini razumeti besedilo.
• Za duhovno življenje je treba skrbeti z veliko predanostjo. Spočetka je napor grenak. Zahteva namreč odpoved zunanjim rečem, ugodju mesa in drugim takim stvarem. Če pa se sveta duša pusti prevzeti od svetosti, se ji bo sam prezir do sveta zazdel sladek in ljubek. Treba je samo pametno paziti, da se duša ne ukloni pregreham.

Knjiga Medicina sv. Hildegarde je priročnik, v katerem je skupno 336 in 32 natančnih receptov za izdelavo starodavnih zdravil. Je preplet originalnih Hildegardinih citatov z razlago avtorjev. Posebna je tudi zato, ker je veliko rastlin osvetljenih z vidika sodobne znanosti, vključno s kontraindikacijami.
V knjigi boste našli zdravilno hrano, Hildegardin post in kar je posebnost, vzroke za nastanek bolezni, ki imajo izvor v duši. Temu je dan še posebno velik poudarek v knjigi pri posameznih poglavjih in kot samostojno poglavje imenovano Hildegardina psihoterapija.

LETA 1849 PRIPELJE PRVI VLAK V LJUBLJANO

Progo od Dunaja do Trsta so Avstrijci začeli načrtovati že leta 1837. Na slovenskem ozemlju so jo leta 1846 pripeljali do Celja, na današnji dan pa je bila uradna otvoritev v Ljubljani, čeprav je v našo prestolnico prvi vlak pripeljal že 18. avgusta 1849, na rojstni dan cesarja Franca Jožefa I. Na slovesnosti, ki jo Ljubljana po pisanju časnikov do tedaj še ni vedela, so lokomotivi Ljubljana in Triglav sprejeli s topovskimi salvami, zvonjenjem iz vseh cerkva …

 

LETA 1905 ROJEN MAKS WRABER

SLOVENSKI BOTANIK († 1972)

Rodil se je 1905 v Sp. Kapli na Kozjaku kmetu Francu in Elizabeti v Mariboru je obiskoval gimnazijo, v Ljubljani pa je leta 1930 diplomiral iz rastlinske organografije, študije (specializacijo) je nadaljeval v Münchnu, v Montpellieru, bil je prof. na gimnaziji v Bjelovaru v Ljubljani in na kemičnem oddelku Tehnične fakultete, nekaj let je bil zaposlen na Gozdarskem inštitutu, na inštitutu za biologijo. Raziskoval je gozdno vegetacijo Slovenije in obravnaval različna vprašanja gozda. Opisal je več novih smrekovih, bukovih … rastlinskih združb in prvi podal fitocenološko razčlembo gozdne vegetacije v Sloveniji. Obravnaval je biološko, ekološko, sociološko, … problematiko vegetacije. Razprave so izvirne, slonijo večinoma na njegovih raziskavah in izkušnjah. Sam ali s sodelavci je izdelal okoli 100 elaboratov, predvsem za gozdna gospodarstva v Sloveniji. Z njimi je položil znanstvene biološke temelje in podal biotehnične smernice za pravilno gospodarjenje z gozdovi.

… več o njem preberite v rubriki gost meseca 05_2008, kjer je gost njegov sin Tone, tudi izjemen botanik, o svojem očetu povedal

 

LETA 1952 UMRL FRAN RAMOVŠ

JEZIKOSLOVEC, NAREČJESLOVEC IN IMENOSLOVEC (* 1890)

Jezikoslovec Fran Ramovš je bil prvi profesor slovenskega jezika na novoustanovljeni univerzi v Ljubljani, njen rektor in tudi med ustanovitelji Akademije znanosti in umetnosti. Ukvarjal se je s historično slovnico slovenskega jezika, raziskoval je narečja in izdelal Dialektološko karto slovenskega jezika (1931). Skupaj z Milkom Kosom je pripravil kritično izdajo Brižinskih spomenikov (1937). Leta 2001 smo dobili nov Slovenski pravopis, zelo debelo knjigo (1808 strani), ki pa za nujno “vsakdanjo rabo” tistih, ki pišejo, ni tako priročen in uporaben, kot so bili Slovenski pravopisi, pri katerih je sodeloval učeni jezikoslovec Fran Ramovš. Po prvi izdaji leta 1935 je izšlo več novih. “Ramovš je imel pri vseh izdajah vlogo organizatorja, urednika in vodnika. Odločal je zlasti o vsem tistem, kar je zadevalo izreko knjižnega jezika” (Rudolf Kolarič). Ponatis obsežne izdaje v letu 1962 je posvečen prav njemu ob desetletnici njegove prezgodnje smrti.

… več o njem preberite v obletnici meseca 09_2002

 

LETA 1964 UMRL KAREL DOBIDA

POZNAVALEC UMETNOSTI IN ODLIČEN PREVAJALEC (* 1896)

Kranjčan Karel Dobida, po izobrazbi doktor prava, se je uveljavil kot umetnostni kritik. V umetnosti je bil zelo razgledan in je že od mladih let spremljal slovensko umetnostno življenje. Od leta 1950 do smrti je bil ravnatelj Narodne galerije v Ljubljani (1952–1957 tudi Moderne galerije). O umetnosti je veliko pisal. Odlični so njegovi prevodi francoskih pisateljev R. Rolanda, G. Flauberta, A. Daudeta, H. de Balzaca, A. Francea.

 

LETA 1974 UMRL JOŽE JAGODIC

DUHOVNIK, PUBLICIST, ŽIVLJENJEPISEC (* 1899)

Izšel je iz trdne kmečke družine z Visokega pri Šenčurju, po prvi svetovni vojni je v Ljubljani študiral teologijo in bil leta 1922 posvečen v duhovnika. Postal je tajnik škofa Jegliča in urednik škofijskega lista ter Cerkvenega glasbenika. Leta 1945 se je umaknil na Koroško in ostal v Avstriji do smrti (vstajenja čaka na Tirolskem). Papež Pij XII. ga je postavil za vrhovnega dušnega pastirja katoliških jugoslovanskih beguncev v Avstriji. Napisal je življenjepis škofa Antona Bonaventure Jegliča (1941, 1952) in spomine Mojega življenja tek (1974).

 

LETA 1977 UMRLA MARIA CALLAS

GRŠKO-AMERIŠKA SOPRANISTKA (* 1923)

Glasbo je študirala na konservatoriju v Atenah, kjer je leta 1938 petnajstletna pela svojo prvo operno vlogo (Santuzza v operi Cavalleria rusticana Pietra Mascagnija). Svet jo je spoznal po nastopu v Veroni (1947), kjer se je predstavila v operi La Gioconda in odtlej je pela v velikih opernih hišah po vsem svetu. Ob izredni vokalni tehniki in velikim razponom glasu je znana tudi po tem, da se je znala izredno vživeti v vloge svojih likov. Skladatelj Leonard Bernstein jo je nekoč imenoval “Operna Biblija”. Ustvarila je okrog 40 nepozabnih sopranskih vlog, najbolj je uspela v naslovnih vlogah Norme, Medeje in Tosce. Po letu 1965 je prenehala z odrskimi nastopi: z mnogimi priznanimi skladatelji je snemala je le še plošče.

 

LETA 1988 UMRL OTON BERKOPEC

AKADEMIK, BIBLIOTEKAR, LIT. ZGODOVINAR (* 1906)

Belokranjec iz Vinice je študiral slavistiko v Ljubljani in Pragi, kjer je doktoriral. Večji del svojega življenja je deloval v češki prestolnici. Uveljavil se je kot prevajalec, bibliograf in literarni zgodovinar. Objavljal je večinoma v češčini, delno tudi v slovenščini in nemščini. Pisal je razprave o slovenskih avtorjih od Prešerna do moderne; raziskoval je češko-slovenske literarne odnose, prevajal je tudi v sodelovanju s češkimi pesniki. Bil je najvidnejši posrednik med slovensko in češko kulturo in literaturo.

 

LETA 2002 UMRL FRANCOIS X. NGUYEN VAN THUAN

VIETNAMSKI KARDINAL, PRIČEVALEC KRIŽA (* 1928)

Ob koncu duhovnih vaj (papež jih z najožjimi sodelavci opravi vsa­ko leto na začetku postnega časa) v kapeli Odrešenikove Matere 18. marca 2000 se je Janez Pavel II. v imenu vseh zahvalil vodi­telju, vietnamskemu nadškofu Francoisu Xavieru Nguyenu Van Thuanu. Med drugim je dejal: “Bil je pričevalec križa v dolgih letih zapo­ra v Vietnamu, zato nam je pogosto pripovedoval o dejstvih in do­godkih iz svojega trpljenja polnega zapora in nas tako okrepil v tolažilni gotovosti, da takrat, ko se vse okrog nas in morebiti tudi znotraj nas ruši, Kristus ostaja naša neuničljiva opora.”

… več o njem si preberite v pričevanju 03_2002

nekaj njegovih misli …

• Na slovesnem romanju, ki se ga udeleži na tisoče ljudi, bi vsi radi nosili križ na čelu procesije. Koliko pa je pripravljenih nositi svoj lastni križ na romanju vsakdanjega življenja?
• Ljubezen Marije, naše Matere, je kakor svež vetrič ali kapljica jutranje rose; prinaša sladkost in tolažbo duši, ki hrepeni po miru.
• Božja navzočnost v tebi ni le pobožna misel: je stvarnost. Bog, naš Oče, je na tvoji strani z vso svojo močjo in ljubeznijo. On je Oče, ki te ščiti, ti svetuje, te kliče, opominja, ti odpušča in te nenehno ljubi.
• Navada kritiziranja bližnjih je ena največjih ovir za rast duhovnega življenja. Grajanje bližnjih nje same vznemirja, v tvojem srcu pa goji grenkobo.
• Dva tisoč let se vrsta tistih, ki hodijo za Jezusom, ni pretrgala in se ne bo pretrgala do konca sveta.
• Poklicani smo, naj bomo majhna sonca ob Soncu ljubezni, ki je Bog. Torej so vsi ljudje naslovljenci naše ljubezni.
• Ko je Jezus visel na križu, je postal navzoč tam, kjer so živeli vsi prekleti, tam, kjer je živel grešni svet, oddaljen od Boga. In ravno s tem, je vsem ponudil spravo in rešenje.
• Brez občestva med nami molitev ni všeč Bogu. Kako bi namreč mogel biti v naši duši on, ki je enota, če smo mi razdeljeni?
  več:

 

LETA 2019 UMRL DAVORIN (DAVO) KARNIČAR

GORNIK, ALPINIST IN EKSTREMNI SMUČAR (* 1962)

Ljubezen do gora in smučanja mu je bila položena v zibelko, kasneje pa ga je s hribi še bolj povezalo preživljanje otroštva na Češki koči, kjer  je bil njegov oče oskrbnik.  Davo je opravil več kot tisoč alpinističnih vzponov, presmučal najpomembnejše alpske stene tako v Sloveniji (Triglav, Jalovec, Špik) kakor tudi v tujini (1994 – SV steno Eigerja, in V steno Matterhorna). Leta 1995 je z bratom Drejcem prvi smučal z Anapurne (8091 m), leta 2000 pa kot prvi na svetu z vrha Everesta (8848 m). Za ta izjemen alponističen dosežek, ki je odprl novo poglavje v zgodovini Himalaje, je dobil Bloudkovo nagrado in častni znak svobode Republike Slovenije Po spustu z najvišjega vrha sveta se je v prvih letih tretjega tisočletja s smučmi spustil tudi z najvišjih vrhov vseh sedmih kontinentov.  Do leta 2019 je vodil šolo gorništva in smučanja na Jezerskem. Umrl je leta 2019 v delovni nesreči (v gozdu).

več:
V. Ponikvar, Prvi s smučmi z najvišje gore sveta: Šport, v: Ognjišče 12 (2000), 52-53.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1737 ROJEN MIKLOŠ KUZMIČ

DUHOVNIK, PISATELJ, PREVAJALEC, NARODNI BUDITELJ († 1804)

“Kdo je ohranjal ter budil narodno zavest v pokrajini med Muro in Rabo? Zanemarjeni kmečki domovi s slovensko govorico, ki jo je teden za tednom utrjevala Cerkev s slovensko molitvijo in pesmijo, pridigo, od 18. stoletja pa dajala ljudem v roke tudi nabožne, pozneje celo poučne in zabavne knjige v njihovem narečju… Ko bi bilo ljudstvo vsa stoletja prepuščeno samo sebi in ne zavednim, skoro edinim med njimi delujočim izobražencem – duhovnikom, bi danes Prekmurje ne bilo v Sloveniji.” Tako je zapisal dr. Vilko Novak, najboljši poznavalec prekmurskega slovstva, ob 250-letnici rojstva Mikloša Küzmiča, katoliškega nabožnega pisatelja. Najbolj razširjeni knjigi izpod “zlatega” peresa Mikloša Kuzmiča sta bili Szveti evangelyomi in Kniga molitvena; evangelije so do leta 1920 še trinajstkrat ponatisnili, Kniga molitvena pa je doživela kar sedemindvajset ponatisov! Jože Zadravec, sin Slovenske okrogline, je zapisal: “Ob nedeljah in praznikih – ‘na vse nedelne i svetešnje dni’ – so prekmurski in ‘ogrski’ (porabski) verniki nad 150 let poslušali glavne dele evangelijev v Kuzmičevi besedi ter tako ohranjali od svojih dedkov in babic podedovano besedo.”

več:
ČUK, Silvester. Mikloš Küzmič. (Obletnica meseca). Ognjišče, 2004, leto 40, št. 4, str. 70-71.

 

LETA 1858 ROJEN CHARLES DE FOUCAULD

REDOVNIK – JEZUSOV MALI BRAT, MUČENEC ZA VERO, BLAŽENI († 1916)

“Moj poklic je kar najpopolneje posnemati našega Gospoda Jezusa Kristusa v njegovem skritem življenju v Nazaretu,” je zapisal Charles da Foucauld, ki se je podpisoval “Jezusov mali brat Karel”. Bil je francoski častnik, daleč od Boga. Leta 1886 je odkril Boga in mu posvetil vse svoje življenje in postal začetnik redovne skupnosti Jezusovih malih bratov. Leta 2005 je bil razglašen za blaženega.

… več o njem v rubriki pričevanje 12_2001  in v rubriki pričevalec evangelija 12_2011

nekaj njegovih misli

+ “Če pšenično zrno ne umrje, ne obrodi nič…” Jezus ne odreši sve­ta s svojimi božanskimi besedami, ne s svojimi čudeži, ne z dobri­mi deli, temveč s križem; najrodovitnejša ura Njegovega življenja je ura največjega ponižanja, izničenja, ura, ko je najbolj potop­ljen v trpljenje in ponižanje…

+ V vsaki stvari se vprašaj: “Kaj bi napravil naš Gospod?” in tisto napravi. To je tvoje edino pravilo, a tvoje absolutno pravilo.

+ Najboljša molitev je tista, ki je v njej največ ljubezni. Tem boljša je, čim bolj so pogledi duše prežeti z ljubeznijo, čim než­neje, čim bolj ljubeče se duša zadržuje pred svojim Bogom.

+ Če smo polni Jezusa, smo polni ljubezni. Ljubezen je najmočnejše sredstvo, da vzbudimo ljubezen. Ljubiti je najmočnejše sredstvo, da postanemo ljubljeni.

+ Trpeti za tistega, ki ga ljubiš, je najbolj prepričljiva pot, da dokažeš ljubezen… In večje ko je trpljenje, bolj prepričljiv je dokaz, kako globoka je ljubezen, ki jo izpričujemo.

+ Naj se zgodi kar koli: če sem dober, bo moj mimohod po tej zemlji za duše koristen. Če pa sem slab ali povprečen, bom morda veliko delal, toda po mojih rokah se ne bo izvršilo veliko dobrega.

+ Ljudje vere bomo, če bomo v vsakem človeku, za vsemi zagrinjali in videzom, videli nedopovedljivo sveto bitje – del Kristusovega telesa.

+ Kot milost moramo sprejeti sleherni trenutek življenja, z vsem, kar prinaša, srečo ali nesrečo, a križe še z večjo hvaležnostjo kakor ostalo: križi nas trgajo z zemlje in nas s tem priklepajo na Boga!

+ Jezus se najprej razodene pastirjem: božja luč, “prava luč”, raz­svetli duše po meri njihove čistosti, ne pa bistrine ali učenosti. Duša napravi toliko dobrega, kolikor je sveta, ne pa kolikor je učena in bistroumna.

 … več misli Charlesa de Foucaulda

 

LETA 1862 ROJEN JOŽE KOMAC PAVER

gorski vodnik († 1932)

Že v mladosti znan kot eden najdrznejših divjih lovcev in poklicni vodnik nemško-avstrijskega planinskega društva. Ker je bil preveč slovensko zaveden so ga leta 1914 izključili iz vrst vodnikov. Znan je po številnih izjemnih vzponih (zimski Jalovec, Poliški Špik – Montaž …), leta 1908 je brez vrvi in druge opreme preplezal severno steno Triglava. V Julijce je vodil znane planince, tudi Kugyja, ki ga je imenoval »divji Joža. Zelo dobro je poznal Julijske Alpe in odkril je veliko planinskih poti.

spomini dr. Henrika Tume

Jožef Komac Pavr je brez drugega najboljši slovenski vodnik. Ne le, da pozna poleg Ojcingerja v Zajzeri vso hribolasko tehniko, ampak je izboren iskalec potov tudi po popolnoma neznanem terenu in je jako inteligenten. Ako je sploh mogoče dobiti pristop ali prehod, ga najde in kot drzni divji lovec izza mladih let zasledi še tako neznaten gamsov sled. Kamor pride gams, prideva tudi s Pavrom.

 

LETA 1890 ROJENA AGATHA CHRISTIE

ANGLEŠKA PISATELJICA (†1976)

Rodila se je kot Agatha Mary Clarissa Miller, ameriškemu borznemu posredniku in hčeri britanskega vojaškega kapitana, ki jo je spodbujala k pisanju. Pred prvo sv. vojno se je poročila, delala v bolnišnici, po vojni v farmaciji … Njen prvi zakon je propadel, leta 1930 se je drugič poročila z arheologom Mallowanom, s katerim je veliko potovala in to ji je bil navdih za številne romane, ki so se dogajali na Bližnjem vzhodu … V njenih kriminalnih romanih primere rešujeta tudi Hercule Poirot (nastopa v 33 romanih) in Miss Marple. V svojem življenju je Agatha Christie napisala 80 kriminalk, njene knjige pa so prevedene v več jezikov kot dela njenega slavnega rojaka Williama Shakespeara. Poleg romanov je napisala tudi več kot 150 kratkih zgodb, ki so bile deloma objavljene v revijah, pozneje tudi v knjigah …

V Ognjišču je bilo v rubriki Priporočamo, berite v petdesetih letih objavljeno tudi šest (6) ocen njenih knjig. Prvi je bil v julijski številki 1975 predstavljen njen roman Mož v rjavi obleki. Takole piše o pisateljici urednik rubrike Silvester Čuk, ki knjige v Ognjišču predstavlja že od januarja 1967: Detektivske zgodbe angleške pisateljice Agathe Christie, ki je dočakala častitljivo starost, imajo poseben čar. Bralce pritegne njen način pripovedovanja, ki je kramljajoč in poln duhovitih domislic (na ta način stara Agatha pove prenekatero življenjsko modrost), osvoji pa ga tudi napeto dogajanje. Na lov za raznimi kriminalnimi tipi ona navadno ne pošilja kakšnih policijskih inšpektorjev in podobnih profesionalcev, ampak preproste ljudi, pogosto ženske, ki so na videz krhka in manj sposobna bitja, dejansko pa so odločne in brez strahu, podjetne in bistre … S priznanjem ženski bistrosti in žilavosti je Agatha Christie veliko naredila tudi za emancipacijo svojih vrstnic.

 

LETA 1910 ROJEN VIKTOR SMOLEJ

LITERARNI ZGODOVINAR, KRITIK, PREVAJALEC IZ SLOVANSKIH JEZIKOV († 1992)

Na današnji dan se je v Prvačini na Goriškem rodil literarni zgodovinar in kritik, ki se je uveljavil kot odličen prevajalec iz slovanskih jezikov (češčine, slovaščine, lužiške srbščine). Po končanem študiju slavistike v Ljubljani se je izpopolnjeval v Bratislavi. Napisal je Slovenski dramski leksikon, sodeloval pri Zgodovini slovenskega slovstva ter sestavil Slovaško-slovenski in Slovensko-slovaški slovar.

 

LETA 1937 ROJEN IN 1993 UMRL GIUSEPPE PUGLISI

ITALIJANSKI DUHOVNIK, MUČENEC ZA VERO, BLAŽENI († 1993)

»Prosimo Gospoda, da spreobrne srca teh ljudi. Ne smejo delati tega! Ne smejo, bratje, delati iz nas sužnjev!« S temi besedami se je papež Frančišek pri opoldanski molitvi angelskega češčenja v nedeljo, 26. maja 2013, spomnil prvega mučenca mafije, tajne kriminalne organizacije, ki je zelo močna na Siciliji. Ta mučenec je duhovnik Giuseppe (Pino) Puglisi, ki se je trudil z vzgojnim delom in oznanjevanjem presekati lovke te hobotnice; zaradi tega je bil umorjen in sicer prav na svoj 56. rojstni dan. Puglisi je bil vzoren duhovnik, ki se je posebej posvečal mladim. Vzgajal jih je po evangeliju in tako odvračal od zgrešenega način življenja, zato ga je mafija skušala premagati s tem da ga je umorila. Dejansko pa je on izšel kot zmagovalec z vstalim Kristusom. Mislim, na tolikšno trpljenje mož in žena pa tudi otrok, ki jih številne mafije zlorabljajo, jih prisilijo, da vršijo dela, ki jih napravljajo za sužnje … Za temi izrabljanji, za tem zasužnjevanjem se skriva mafija.

… več o njem preberite v rubriki pričevanje 07_2013

 

LETA 1963 UMRL RUDOLF BADJURA

PRVI SLO UČITELJ SMUČANJA, ORGANIZATOR PLANINSTVA IN POTOPISEC (* 1881)

V Litiji rojen slovenski alpinist in pisatelj Rudolf Badjura je bil prvi slovenski učitelj smučanja, organizator planinstva in potopisec. Napisal je prve slovenske turistične in planinske vodnike, med drugim: Na Triglav (1913), Vodić kroz jugoslovenske Alpe (Vodnik po jugoslovanskih Alpah, 1922), Pohorje (1924), Kozjakovo pogorje (1927), Zasavje (1928), Sto izletov po Dolenjskem, Gorenjskem in Notranjskem (1930), Izleti po Karavankah (1932) Zimski vodnik po Sloveniji (1934). Njegova je tudi prva slovenska smučarska knjiga Smučar (1924) in Smučarska terminologija (1921). Zbral je veliko krajevnih imen in jih obdelal v Ljudski geografiji (1953) ter o tem napisal še vrsto razprav. Kot član alpinističnega društva Dren si je prizadeval za razvoj alpinizma in smučanja.

 

LETA 1946 ROJEN MIHA DREVENŠEK

REDOVNIK MINORIT, MISIJONAR, ‘ČRNEC V BELI KOŽI’ († 2011)

V Zambiji je bil od januarja 1977. Kmalu po prihodu se je s kratkim pismom oglasil bralcem Ognjišča, ki so ga poznali kot kitarista in pevca ansambla Minores, katerega so sestavljali slovenski minoritski bogoslovci (deloval je v letih 1969-1973). Nedolgo zatem je prišlo njegovo drugo pismo, polno iskric in domislic, v katerem je med drugim zapisal: »Po mojem pismu, ki je bilo objavljeno v marčni številki letošnjega Ognjišča, sem prejel precej pošte. Mnogi me sprašujejo, kako se mlad človek lahko odpove glasbi in ‘blišču’ mestnega življenja ter sprejme nase ta ‘težki’ misijonski križ. Moj odgovor je zelo kratek: vse, kar človek dela, naj dela z veseljem, ljubeznijo in vero v srcu in noben križ ne bo težak, četudi se bo navidez zdel takšen. “Išči srečo drugih in svojo boš dobil za nameček”.« Po tem pravilu se je ravnal vse življenje. Po apostola Pavla, ki je postal ‘vsem vse’, je pater Miha postal črnec med črnci: imenovali so ga ‘črnec v beli koži’. Po sedmih letih misijonskega delovanja v Zambiji je prišel ‘na dopust’ v domovino. Ob misijonski nedelji oktobra leta 1984 smo ga predstavili kot ‘gosta meseca’. Naš urednik Franc Bole je pogovor z njim začel z vzklikom: »Miha, saj si že pravi Afričan!«, Miha pa je lepo odgovoril: »Po obrazu še ne, pač pa po duši.« Svojo ‘misijonsko domovino’ je tako vzljubil, da je želel tam dočakati dan vstajenja.

… več o njem v rubriki pričevanje 12_2011  in v zapisu v rubriki verski film 09_2014

nekaj njegovih misli:

Vse, kar človek dela, naj dela z veseljem, ljubeznijo in vero v srcu in noben križ ne bo težak, četudi se bo navidez zdel takšen. “Išči srečo drugih in svojo boš dobil za nameček.

 Pišite, komponirajte, rišite, ustvarjajte …, ker bo to naredilo vaše življenje čudovito. Ne objokujmo katastrof in težav, ki nas doletijo v življenju. Raje se veselimo čudovitih stvari.

 

LETA 1965 UMRL JANEZ KMET

DUHOVNIK in PISATELJ (* 1917)

Janez Kmet, sin Suhe krajine, je prijel za pero že kot dijak škofijske klasične gimnazije v Šentvidu in kot bogoslovec. Kratko prozo je objavljal v raznih katoliških listih. Po novi maši leta 1943 je bil dlje časa na svojem domu in takrat je napisal svoje najdaljše delo, povest Nove brazde. V letih 1947–1965, ko je bil župnik v Ajdovcu pri Žužemberku, je napisal več črtic za mohorski koledar. V njih je zelo rad opisoval kmečke posebneže. Leta 1964 je pri Mohorjevi družbi izšla njegova večerniška povest Dom pod Borštom.

 

LETA 1987 UMRL MITJA ŠARABON

PESNIK IN PREVAJALEC (* 1922)

Šole vseh stopenj je obiskoval v rojstni Ljubljani, slavistike pa ni končal zaradi vojne. Opravljal je razna pisarniška dela. Bil je zelo nadarjen in ustvarjalen pesnik. Leta 1944 je izdal pesniški zbirki Bolečina in Nema radost. Zaradi sodelovanja pri zborniku Zimske pomoči je bil po vojni zapostavljen. Šarabon je med slovenskimi pesniki napisal največ sonetov. Njegova posebnost so sonetni venci. Višek njegovega pesniškega ustvarjanja je Sonetni venec sonetnih vencev (225 sonetov), izšel v samozaložbi (1970).

iskalec in zbiralec Marko Čuk