Avtor: marko

LETA 1790 UMRL OŽBALT GUTSMAN

JEZUIT, FILOLOG IN NABOŽNI PISATELJ, BRANITELJ MATERINŠČINE (* 1727)

Koroški jezuit Ožbalt Gutsman, doma iz Grabštajna, je slovenskim duhovnikom Koroške podaril knjigo pridig Kristjanske resnice (1770). Njegovo poglavitno delo pa sta slovenska slovnica Windische Sprachlehre (1777) in nemško-slovenski slovar (1789). V znamenitem uvodu svoje nemško pisane Slovenske slovnice je ponosno branil svojo materinščino pred tistimi, ki so imeli predsodke zoper njo, češ da je “malo koristna”. Kljub temu Gutsmanova slovnica velja za prvo znanstveno zasnovano slovnico našega jezika.

 

LETA 1868 ROJEN JANEZ ZABUKOVEC

DUHOVNIK, NABOŽNI PISATELJ IN ZGODOVINAR († 1946)

Po osnovni šoli v rojstnem Ložu in klasični gimnaziji v Ljubljani je tam študiral bogoslovje in bil leta 1891 posvečen v duhovnika. Ob rednih duhovniških opravilih se je posvečal pisanju. Vključil se je v krajevno-zgodovinsko raziskovanje in napisal knjigo o župniji Slavina pri Postojni (1910). Knjigo Kratek pouk o svetem zakonu (1902) je napisal kot župnik v Zg. Tuhinju. Izpod njegovega peresa je prišlo še nekaj nabožnih in drugih knjig. Nazadnje je bil župnik v Komendi, kjer je skrbel za zapuščino Petra Pavla Glavarja.

 

LETA 1885 ROJENA KRIZINA BOJANC

ROJENA KOT JOŽEFA BOJANC, REDOVNICA, DRINSKA MUČENKA IN BLAŽENA († 1941)

Sestra Krizina Bojanc se je rodila na današnji dan v Zburah. Pri krstu v župnijski cerkvi v Šmarjeti pri Novem mestu je dobila ime Jožefa. Imeli so srednje veliko kmetijo, ki pa ni prinašala dovolj dohodkov, tako da je oče Bojanc leta 1891 šel za zaslužkom v Ameriko, od koder se ni vrnil. Pepca je kot najstarejša od štirih preživelih hčera več kot dvajset let svojega mladega življenja posvetila družini. Ko so mlajše sestre odraščale, ji je Gospod pokazal pot v samostan in sicer k Hčeram Božje ljubezni v Sarajevo, kjer je bil noviciat. To se je zgodilo leta 1921. V samostanu je opravljala podobna dela kot doma: v hlevu pri živini, na njivah, vrtovih, travnikih in v gozdu. Pri vseh opravilih je bila združena s svojim Gospodom in z nebeško Materjo. Ta povezava se je začela z vsakodnevno sveto mašo in obhajilom. Rada je molila rožni venec, ki ga je imenovala “rožni venec Marijinih solz”. Ena od sester, ki je živela z njo, pričuje, da je v pogovoru večkrat rekla: “Zelo si želim, da bi umrla mučeniške smrti.” Ta njena želja je bila uslišana. Po zaslugi škofa Jegliča je veliko vernih deklet iz tedanje ljubljanske škofije, predvsem iz župnij na Dolenjskem stopilo v red Hčera Božje ljubezni, med temi tudi Jožefa.

več o drinskih mučenkah preberite v pričevanju 04_2011 in samo o blaženi sestri Krizini

 

LETA 1912 ROJEN IVAN ZELKO

DUHOVNIK, ZGODOVINAR, OČE CERKVENE ZGODOVINE PREKMURJA († 1986)

Ljubiteljsko zanimanje za zgodovino svoje rodne pokrajine je preraslo v strokovno preučevanje pri duhovniku Ivanu Zelku. Ko mu je bilo 62 let, je na teološki fakulteti v Ljubljani dosegel doktorski naslov z delom, ki pomeni temelj za raziskovanje starejše prekmurske zgodovine. V letih 1968-1974 je bil profesor cerkvene zgodovine na mariborskem oddelku Teološke fakultete Univerze v Ljubljani.

 

LETA 1912 UMRL AVGUST STRINDBERG

NAJVEČJI ŠVEDSKI DRAMATIK (* 1849)

V drugi polovici svojega življenja je švedski dramatik, pisatelj in pesnik Avgust Strindberg doživljal hudo duševno krizo (‘inferno’), po kateri je spremenil način pisanja. Pred njo je v svojih dramah pod vplivom naturalizma prikazoval ljudi, ujete v pasti bioloških in socioloških zakonitosti (Gospodična Julija), po njej pa se je zatekel simbolizem in ekspresionizem (Damask, Sonata strahov).

nekaj njegovih misli:

• Filozofija ima to dobro lastnost, da nam je v tolažbo, zaradi svoje nekoristnosti.
  
• Številni zakoni so smrtna kazen, katere izvršitev traja leta in leta …
  
• Izvirni pisatelj ni tisti, ki nikogar ne posnema, ampak tisti, ki ga nihče ne more posnemati.
  
• Ljudje nas pogosto bolje razumejo, ko jim manj govorimo.
  
• Ne bojim se smrti, ampak osamljenosti.

 

LETA 1924 ROJEN NACE ŠUMI

UMETNOSTNI ZGODOVINAR, DOLGOLETNI PROFESOR IN KONSERVATOR († 2006)

Rojen na Klancu pri Kranju, kot dijak sedmega razreda gimnazije je tri vojna leta preživel v taborišču Dachau, in to je zaznamovalo njegovo življenje in delo. Na ljubljanski Filozofski fakulteti je diplomiral leta 1950, ko je začel delati kot konservator za Ljubljano in ji posvetil večino svojega dela. Leta 1960 je promoviral z disertacijo o baročni arhitekturi v Ljubljani, dve leti zatem pa je postal docent na Filozofski fakulteti – najprej je predaval zgodovino slovenske umetnosti in zgodovino umetnosti drugih jug. narodov. Od leta 1974 je bil redni profesor. Najbolj ga nje zanimala baročna arhitektura, delo arhitekta Gregorja Mačka (prva polovica 18. stol.) … na to raziskovanje je navezal tudi umetnostna vprašanja in v slovenski umetnostnozgodovinski stroki odpiral nove poglede. Leta 1990 je za svoje delo prejel Steletovo nagrado.

 

LETA 1935 ROJEN RUDI ŠELIGO

PISATELJ, DRAMATIK, ESEJIST, POLITIK († 2004)

Rojen na Sušaku pri Reki, diplomiral iz filozofije in psihologije v Ljubljani in magistriral iz estetike. Od leta 1962 je bil zaposlen v Kranju, predaval je tudi na Visoki šoli za organizacijo dela. Posvečal se je pisanju in uredniškemu delu (Revija 57, Perspektive, Problemi, zbirke Znamenja pri založbi Obzorja, sodeloval pri Novi reviji). V letih 1987-1991 je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev, s svojim delom je veliko pripomogel pri slovenskem osamosvajanju. Leta 1990 je bil izvoljen za poslanca, vodil je parlamentarni odbor za kulturo in bil tudi predsednik Sveta RTV-ja Slovenije. S svojim literarnim ustvarjanjem je prinesel v slovensko literaturo veliko novega (reizem), ukvarjal se je z raznimi tematikami, izreden pa je bil njegov slog. Najbolj znana dela: Triptih Agate Schwarzkobler, roman Izgubljeni sveženj (zanj je dobil Kresnika). Med dramami so znane Čarovnica iz Zgornje Davče, Lepa Vida, Volčji čas ljubezni … leta 1989 je prejel Prešernovo nagrado, od leta 2001 pa je bil tudi izredni član SAZU.

 

LETA 1957 UMRL JAKOB KELEMINA

LIT. ZGODOVINAR, TEORETIK, FOLKLORIST (* 1882)

Na univerzi v Gradcu je doktoriral iz germanistike z disertacijo o srednjeveških romancah o Tristanu in Izoldi. Leta 1920 je postal docent, leta 1926 pa redni profesor germanistike na Univerzi v Ljubljani. Sprva je predaval nemški jezik in književnost, po letu 1945 je zasnoval tudi študij anglistike. Velja za ustanovitelja slovenske znanstvene germanistike. Na področje narodopisja je posegel s knjigo Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva (1930).

 

LETA 1972 UMRL MAKS WRABER

SLOVENSKI BOTANIK (* 1905)

Rodil se je 1905 v Sp. Kapli na Kozjaku kmetu Francu in Elizabetiv Mariboru je obiskoval gimnazijo, v Ljubljani pa je leta 1930 diplomiral iz rastlinske organografije, študije (specializacijo) je nadaljeval v Münchnu, v Montpellieru, bil je prof. na gimnaziji v Bjelovaru v Ljubljani in na kemičnem oddelku Tehnične fakultete, nekaj let je bil zaposlen na Gozdarskem inštitutu, na inštitutu za biologijo. Raziskoval je gozdno vegetacijo Slovenije in obravnaval različna vprašanja gozda. Opisal je več novih smrekovih, bukovih … rastlinskih združb in prvi podal fitocenološko razčlembo gozdne vegetacije v Sloveniji. Obravnaval je biološko, ekološko, sociološko, … problematiko vegetacije. Razprave so izvirne, slonijo večinoma na njegovih raziskavah in izkušnjah. Sam ali s sodelavci je izdelal okoli 100 elaboratov, predvsem za gozdna gospodarstva v Sloveniji. Z njimi je položil znanstvene biološke temelje in podal biotehnične smernice za pravilno gospodarjenje z gozdovi.

… več o njem preberite v rubriki gost meseca 05_2008, …  kjer je gost, njegov sin Tone, tudi izjemen botanik, o svojem očetu povedal nekaj spominov.

 

LETA 1981 UMRL RADO SIMONITI

SKLADATELJ IN DIRIGENT ( * 1914)

Iz rojstne Fojane v Goriških Brdih je odšel v Ljubljano, kjer je po klasični gimnaziji študiral glasbo in diplomira v dirigiranju. Dve leti je poučeval na glasbeni šoli v Splitu, potem pa je vodil zbor ljubljanske Opere. Med vojno je ustanovil zbor Srečko Kosovel primorskih Slovencev, po vojni je bil do leta 1978 z nekaj prekinitvami dirigent ljubljanske Opere. Napisal je nad 600 samospevov in zborovskih pesmi na besedila raznih slovenskih pesnikov.

 

LETA 1987 UMRL VITOMIL ZUPAN

PISATELJ, ESEJIST, PESNIK IN SCENARIST (* 1914)

Rojen v Ljubljani, študiral je gradbeništvo, ki ga je končal šele leta 1958, vmes pa je veliko potoval, in se preživljal s priložnostnimi deli (mornar, boksar, pleskar …). Leta 1942 so ga Italijani internirali v Gonars, naslednje leto je odšel v partizane, po vojni delal na Radiu, potem pa bil svobodni pisatelj. Na političnem procesu je bil obsojen na 18 let zapora (1954 je bil izpuščen). Pisati je začel že kot otrok. Štev. zrela dela so več desetletij čakala na natis, po prihodu iz zapora je nekaj časa pisal pod psevdonimom Langus. Njegovo najbolj znano delo je trilogija romanov Menuet za kitaro (na petindvajset strelov), Komedija človeškega tkiva I-II in Levitan v katerih provokativno pripoveduje o predvojnih, medvojnih in povojnih doživetjih, o avanturah in zoper totalitarni dogmatizem. Posebno odkritje so štirje romani, ki so bili natisnjeni več kot tri desetletja po nastanku: Potovanje na konec pomladi (Tajsi), Klement, Zasledovalec samega sebe (Tah) in Mrtva mlaka. Podobni so tudi drugi romani (Igra s hudičevim repom, Gora brez Prometeja, Apokalipsa vsakdanjosti). V svoje povojne drame je vključeval predvsem zlo, ljubezen in smisel … Pisal je tudi radijske igre in scenarije za nekaj naših filmov, po njegovem Menuetu za kitaro pa je posnet film Nasvidenje v naslednji vojni (Živojin Pavlović) …

nekaj njegovih misli:

• Sem utelešena žalost samega sebe nad sabo, nad svojo usodo, nad svojo besedo; nad svojo nesposobnostjo, da bi premaknil kamen med kamni.
  
• Največje napake se zgodijo pri prevajanju občutkov v besede, v misli.
  
• Ali živim zato, da živim, ali zato, da premišljujem, kako živim. Ne plavam, ne pustim se nositi toku, opazujem samega sebe, kako se premikam po vodi.
  
• Nikoli se ne boš umiril, nikoli ne boš zadovoljen z doseženim; do neke točke se boš dvigal, potem boš začel padati, vsi nekdanji uspehi ti bodo samo v bolečino. In v zadnji bolečini se bodo združile vse bolečine tvojega življenja.

 

LETA 1998 UMRL FRANK SINATRA

PEVEC, IGRALEC, SHOWMAN (* 1915)

Ameriški pevec in igralec Frank Sinatra je bil sin italijanskih priseljencev. Kot človek je bil kontroverzna osebnost. Zaslovel je kot pevec, čeprav ni poznal not in se je zanašal samo na svoj odličen posluh in smisel za ritem. Njegove gramofonske plošče so dosegale milijonske naklade, časnikarji so mu nadeli ime ‘The Voice’ (Glas). Nastopal je tudi kot filmski igralec. Leta 1953 je prejel oskarja za najboljšo stransko vlogo v filmu Od tod do večnosti.

 

LETA 2008 UMRL p. MIHA ŽUŽEK

DUHOVNIK, JEZUIT, TEOLOG IN PUBLICIST (* 1923)

“Vsekakor si težko zamišljam, kako bi umiral v topli in mehki postelji. Ne bi bilo v skladu z mojo avanturistično naravo… Morda pa je največje junaštvo ravno počasno umiranje v postelji, vdano sprejeto? Obiskal sem umirajočega prelata Jožeta Šimenca. ‘Čutite bolečine?’ sem ga vprašal. Prijazno se je nasmehnil: ‘Ko boste imeli svojega raka, boste že vedeli.’ Naj bo tako ali drugače, pomembno je le eno: S smrtjo se vse šele začne. Šele po njej bomo – sredi vsega.” To so zadnje vrstice knjige, v kateri pater Miha Žužek pripoveduje zgodbo svojega razgibanega življenja. Dal ji je pomenljiv naslov Sredi vsega. “Živel sem sredi vsega. A vse, to je res vse! To je Big Bang, to je nastanek Zemlje, ohladitev njene skorje, pojav življenja in človeka, pojav greha in odrešenja.” Bog mu je dal veliko talentov, ki jih ni zakopal, temveč je z njimi “kupčeval”. Dal mu je tudi priložnost za “največje junaštvo” – počasno umiranje v postelji -, ki ga je izbojeval na današnji dan v duhovniškem domu v Ljubljani.

… več o njem v pričevanju 07_2008)

nekaj njegovih misli:

• Rečeš dobro besedo, storiš drobno uslugo, pokažeš se kot plemenit človek – kaj veš, na koga vse boš vplival! Nevede in nehote boš pomagal bližnjim, da bodo boljši.
  
• Naj Božja ljubezen prežari vse naše dni, naj bo Bog prisoten po nas v svetu, in naši dnevi bodo res Gospodovi dnevi.
  
• Po krstu in drugih zakramentih je v nas že živa voda, se pravi Kristus sam, in če mu dovolimo, da se v nas razraste, bo tudi iz nas teklo Kristusovo življenje.
  
• Na sodni dan ne bomo odgovarjali na vprašanje, ali smo dovolj tarnali o hudobiji sveta, ampak ali smo storili, kar smo mogli, da bi svet bil boljši.
  
• Materinstvo je prvi božji nasmeh otroku. Ogreval ga bo vse življenje.
  
• Radodarnost je razpoznavno znamenje dobrega človeka. Šele z radodarnostjo dokažemo, da se na tem svetu ne čutimo doma, in zato radi delimo z drugimi.
  
• Kristusova prisrčnost z učenci je bila prvi Cerkvi tudi vzorec prisrčnih odnosov v krščanskih skupnostih, zlasti v družinah.
  
• Združujmo svoje delo s svojo molitvijo. Molitev bo posvetila delo, a delo bo polepšalo molitev. Ta je namreč dostikrat slabokrvna prav zato, ker je iztrgana iz življenja.
  
• Le eno je potrebno: prisotnost Boga. Če je Bog blizu, so nam tudi ljudje blizu. Čim bliže smo Bogu, bliže smo tudi vsem ljudem.
  
• Kristus naj nam ne bo le neki dodatek, ampak vse: in to Kristus križani in po trpljenju poveličani.
  več:
  

 

LETA 2009 UMRL EGIDIJ VRŠAJ

GOSPODARSTVENIK, PUBLICIST, NARODNI DELAVEC (* 1923)

Rojen na Dolenjskem (na Čatežu pri Veliki Loki), mladost je preživljal na Nizozemskem, kjer je oče delal kot rudar, gimnazijo je končal v Šentvidu, in do leta 1945 študiral pravo. Takrat ga je gestapo zaprl in v zaporu je bil do konca vojne. Preselil se je v Trst, se zaposlil na Zavezniški vojaški upravi kot časnikar in delal tudi na Radiu Trst A in študiral na ekonomski fakulteti in leta 1966 postal doktor ekonomnskih ved. Zanimali so ga predvsem mednarodni gospodarski odnosi in bil je strokovnjak za gospodarske izmenjave med Vzhodom in Zahodom … posebno pozornost je posvečal tudi gospodarski problematiki v domovini Sloveniji. Napisal je številne članke (Mladika, Novi list …) in izdal 12 knjig in priročnikov. Tudi pri založbi Ognjišče smo izdali dve: Jubilej 2000 (1999) in Slovenija v Evropski uniji (2002).

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1717 ROJENA MARIJA TEREZIJA

vladarica habsburških dežel († 1780)

Avstrijska cesarica Marija Terezija, ki je vladala štirideset let (1740-1780), se je kot prosvetljena absolutistka zanimala za izobraževanje preprostega ljudstva. Leta 1774 je bila uzakonjena splošna šolska uredba, s katero je bil uveden obvezni pouk, ki naj bi zajel otroke obeh spolov od začetega 6. do končanega 12. leta.

 

LETA 1859 ROJEN IVAN ŠAŠELJ

DUHOVNIK, ZGODOVINSKI PISEC IN ZBIRALEC LJUDSKEGA IZROČILA, († 1944)

Rodil se je v Mokronogu, leta 1883 je bil v Ljubljani posvečen v duhovnika. Služboval je v Beli krajini in na Dolenjskem. Kot župnik je raziskoval zgodovino (izdal je knjigi o župnijah Sv. Peter-Otočec in Adlešiči). Skrbno je zbiral ljudsko izročilo. Blago iz Bele krajine je izdal v dveh knjigah. Iz lastnega gradiva in drugih zbirk, zlasti Frana Kocbeka, je pripravil knjigo Slovenski pregovori, reki in prilike (1934), do tedaj največje zbirke slovenskih pregovorov, rekov in prilik. Pregovori “svetujejo in prigovarjajo, da uberemo pravo in razjasnimo motno” je zapisal Fran Kocbek.

 

LETA 1879 UMRL JOSIP OGRINEC

PRIPOVEDNIK, MOJSTRSKI OPISOVALEC NARAVE, PEDAGOG (* 1844)

Kmečki sin, ki je bil od otroških let v stiku z naravo, je po študiju prirodopisa na Dunaju kot profesor tega predmeta deloval v Ljubljani, Kamniku in nazadnje v Vinkovcih. V svoji knjigi Obrazi iz narave je mojstrsko opisal dogajanje v naravi, ki ga je z bistrim očesom opazoval. Lepi opisi narave so tudi v njegovih romantičnih povestih. Kot dramatik se je naslonil na Linhartovo komedijo; precej uspeha je imel s svojo veseloigro V Ljubljano jo dajmo (1869).

 

LETA 1898 ROJENA VIKA PODGORSKA

NAŠA GLED. IN FILM. UMETNICA V ZAGREBU († 1984)

Njeno pravo ime je Ana Hedvika Čus, rodila se je v Mačah pri Svečah na Koroškem, v Gorici je obiskovala učiteljišče. Po prvi svetovni vojni je kot uradnica v Mariboru hodila v dramsko šolo Hinka Nučiča, se z njim poročila ter z njim leta 1921 odšla v Zagreb. V Hrvaškem narodnem gledališču se je razvila v eno največjih dramskih umetnic. Igrala je skoraj vse velike ženske vloge svetovne dramatike, najbolj doživeto tragične. Igralsko ime Podgorska si je izbrala po vasi Podgora pri Gorici, kamor je rada hodila na sprehod med šolanjem v Gorici.

 

LETA 1907 UMRL JOSIP STARE

ZGODOVINAR, PISATELJ IN PREVAJALEC (* 1842)

Naši ljudje zelo radi prebirajo knjige, ki jim na zanimiv način približajo ‘nekdanje čase’. Mirno smemo reči, da je te ljubezni do domovine nekoliko ‘kriv’ tudi profesor Josip Staré, ki je za Družbo sv. Mohorja napisal Občno zgodovino za slovensko ljudstvo. Dela se je lotil z namenom, da pri šolski mladini vzbudi veselje do zgodovine, kakor je zapisal v Zagovoru na koncu svoje knjige. Izhajala je (v presledkih) celih osemnajst let (1874-1891) in sicer v 15 snopičih ali 5 zvezkih; obsega 2.514 strani. Staré je kot rojen pripovedovalec pri bralcih zbudil tolikšno zanimanje, da so snopiče Občne zgodovine prebirali ‘na dušek’ kakor napeto povest. Zgodovinar Janko Polec je v spominskem članku o Josipu Starétu v Koledarju Mohorjeve družbe 1953 zapisal: »Staretova Občna zgodovina je v resnici prava ljudska knjiga, kakor je le malokatera v naši književnosti.«

… več o njem v obletnici meseca 10_1992

njegova misel o pomenu knjig za darilo:

• Zakaj se slovenski strici, botri, miklavži in kakor se še vsa ta gospoda imenuje, ne ozrejo tudi včasih po Družbi sv. Mohorja, po Cvetniku, po Babici… Kako bi se bogat boter prikupil svojemu birmancu, da ga zapiše za dosmrtnega uda v Družbo sv. Mohorja! Do smrti bi se vsako leto, ko bi mu došle knjige, hvaležno spominjal svojega botra.

 

LETA 1917 SE JE LUCIJI, JACINTI, IN FRANČIŠKU

V FATIMI NA PORTUGALSKEM PRVIČ PRIKAZALA MARIJA

Trije fatimski pastirčki so Marijo prvič videli okoli poldneva 13. maja leta 1917. Lucija je bila stara deset let, Francek devet, Jacinta pa sedem: nihče od njih še ni hodil v šolo, zato so bili nepismeni. Z Gospo se pogovarja Lucija, Jacinta vse vidi in sliši, Francek pa vidi samo podobo in premikanje ustnic. Marija se jim je prikazala na kraju, kjer danes stoji fatimska bazilika. Povabila jih je k molitvi rožnega venca in jim naročila, naj se na isti kraj vrnejo na trinajsti dan naslednjega meseca. Marija se je otrokom prikazala še petkrat, nazadnje 13. oktobra 1917. Takrat se jim je predstavila kot Kraljica rožnega venca, zgodil pa se je tudi sončni čudež, ko se je sonce začelo vrteti na nebu. Dogodku je bilo poleg treh otrok priča tudi veliko število drugih ljudi. Francek in Jacinta (brat in sestra) sta umrla kmalu po prikazovanjih in sta bila leta 2000 razglašena za blažena, Lucija pa je postala redovnica. Umrla je leta 2005, v starosti 97 let.

več o Fatimi in Marijinih prikazovanjih:
S. Čuk, Tretja fatimska skrivnost je v evangeliju: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (1998), 66-67.
S. Čuk, Sestra Lucija dos Santos: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2005), 22-23.
S. Čuk, Marija, okno upanja: Priloga, v: Ognjišče 8 (2016), 58-65.
S. Čuk, Papež Frančišek, fatimski romar: Pričevanje, v: Ognjišče 6 (2017) 42-43.
knjigi: L. Nervi, Fatima, moje brezmadežno Srce bo slavilo zmago, Ognjišče, Koper, 2016 (ponatis)
          Sestra Lucija, Klici fatimskega sporočila, Ognjišče, Koper, 2003 (RAZPRODANO)
DVD (30 minut)  Dan, ko je sonce plesalo (resnična zgodba o Fatimi). zbirka Velikani vere.
drugo o Fatimi v spletni knjigarni Ognjišča

molitev posvetitve presvetemu Srcu Jezusovemu po Brezmadežnem Srcu Marijinem:
Presveto Srce Jezusovo, / po Brezmadežnem Srcu Marijinem / ti darujem svoje misli, besede in dejanja današnjega dne. / Naj bo po priprošnji Matere Marije / vse moje življenje skladno s tvojim evangelijem / in prežeto z vero, upanjem in ljubeznijo. / Tako boš po svojem križu in vstajenju / zame pot, resnica in življenje. Amen.

 

LETA 1920 ROJEN MIROSLAV BULEŠIĆ

HRVAŠKI DUHOVNIK, MUČENEC IN BLAŽENI († 1947)

»Mučeništvo je najvišje pričevanje za resničnost vere; mučeništvo pomeni pričevanje, ki gre prav do smrti,« razlaga Katekizem katoliške Cerkve. »Mučenec pričuje za umrlega in vstalega Kristusa, s katerim je zedinjen po ljubezni … Smrt pretrpi z dejanjem srčnosti« (KKC 2473). Papež bl. Janez Pavel II. je v apostolskem pismu Ob začetku novega tisočletja, s katerim je podal pregled dogodkov v jubilejnem svetem letu 2000, zapisal: »Ob priložnosti Svetega leta je bilo veliko storjeno, da bi zbrali dragocene spomine na pričevalce vere v 20. stoletju. Spomnili smo se jih in jih počastili 7. maja 2000 skupaj s predstavniki drugih Cerkva ali cerkvenih skupnosti na zgovornem prizorišču Koloseja, ki je simbol prvih preganjanj. Te dediščine ne smemo zapraviti, terja trajno dolžnost hvaležnosti in jo ponovno dajemo v zgled za posnemanje.« Med te pričevalce-mučence spada tudi mlad istrski duhovnik Miroslav Bulešić, ki je bil 28. septembra 2013 v puljski Areni razglašen za blaženega. Z njegovo mučeniško smrtjo sta povezana dva slovenska duhovnika: Jakob Ukmar, ki je ta dan, 24. avgusta 1947, v Lanišću birmoval, in Štefan Cek, tedanji župnik v tej istrski vasi.

… več o njem preberite v pričevanju 09_2013

 

LETA 1927 ROJEN FRANCE BERNIK

LITERARNI ZGODOVINAR, PISATELJ IN AKADEMIK († 2020)

Doma iz Ljubljane, kjer je leta 1946 končal realno gimnazijo. Vpisal se je na Filozofsko fakulteto in leta 1951 diplomiral. Najprej je bil asistent za slovensko literarno zgodovino na ljubljanski filozofski fakulteti, potem pa izključen iz političnih razlogov in tri leta in pol brez zaposlitve. Od leta 1961 do 1972 je bil tajnik in urednik Slovenske matice, od 1972 do 1999 v Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. 1971 je postal docent, leta 1984 pa redni profesor za zgodovino slovenske književnosti. Ukvarjal se je predvsem s slovensko književnostjo 19. in 20. stoletja v evropskem prostoru. Objavil je več kot štiristo znanstvenih in strokovnih razprav in prispevkov v nacionalnih in mednarodnih revijah. Napisal je šestnajst knjig … nazadnje (2006) monografijo Ivan Cankar. Predaval je doma in na univerzah v tujini, bil je častni član Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU (1995), Slavističnega društva Slovenije (1996) …

 več
BOLE, Franc, predsednik SAZU dr. France Bernik (Gost meseca), Ognjišče. 1996, leto 32, št. 2, str. 6-10.

 

LETA 1974 UMRL MAKSIM SEDEJ

SLIKAR LASTNE DRUŽINE (* 1909)

Slikar Maksim Sedej, rojen na Dobračevi pri Žireh, se je najprej uveljavil kot grafik, bogat je tudi njegov ilustratorski opus pretežno mladinske literature. Kot slikar je bil predstavnik “barvnega realizma”; rad se je poglabljal v intimni svet svoje družine in njenih drobnih vsakdanjih opravil. V mnoge njegove družinske slike je vključena umetnikova lastna podoba.

 

LETA 1978 UMRL MAKSIMILIJAN DRŽEČNIK

DUHOVNIK, TEOLOG IN ŠKOF SLOMŠKOVEGA DUHA (* 1903)

Edini slovenski škof, ki se je udeležil vseh zasedanj drugega vatikanskega koncila (1962-1965) je bil mariborski škof Maksimilijan Držečnik. Prvi pastir mariborske škofije je bil devetindvajset let (1949-1978). Po značaju in pobožnosti podoben svojemu predniku Antonu Martinu Slomšku je pospešil škofijski postopek za njegovo beatifikacijo. Tega blagega moža je zelo lepo označil škof Vekoslav Grmič, tedanji kapitularni vikar, v zahvalnem nagovoru po pogrebnem obredu: “Z njegovo smrtjo je ugasnila posebna zvezda dobrote na nebu slovenske Cerkve in Slovenije sploh. Toda ta zvezda bo sedaj sijala od tam, kjer ne bo nikoli več ugasnila. Pošiljala bo svoje žarke na nas in ti žarki nas bodo spodbujali, naj hodimo po poti, ki jo je hodil on… Naj tako kakor on pričujemo za Kristusa s svojo dobroto in ljubeznijo.”

… več o njem preberite v pričevanju 05_2003

nekaj njegovih misli:

• Če vprašamo, zakaj je Sveto pismo najbolj razširjena in najbolj brana knjiga, moramo odgovoriti, da zato, ker je življenjska knjiga, ki odgovarja na vsa vprašanja človeškega življenja in to v vseh časih. Ni zbirka predpisov, temveč knjiga načel, nadvse važnih.
  
• Svojo neizčrpno in večno veljavno življenjsko modrost ima Sveto pismo odtod, ker je to božja knjiga, pisana po navdihnjenju Svetega Duha. Zato je njena vsebina vedno sodobna, pred tisoč leti enako kakor pred sto leti ali danes.
  
• Sveta brata Ciril in Metod nas spominjata tistih časov, ko smo bili še vsi kristjani združeni v eni Cerkvi. Spomin na sveta brata nam bodi opomin, da molimo in delamo, da se edinost med kristjani obnovi.
  
• K molitvi za cerkveno edinost vabim tudi drage brate evangeličane. Mi smo bratje po krvi, a še bolj bratje v Kristusu… Verujemo, da smo bili vsi v zakramentu svetega krsta prerojeni v božje otroke, da smo resnično bratje v Kristusu.
  
• Slovenci smo se radi ponašali, da smo krščanski narod, medtem pa je vera v celih slojih naroda pešala, namesto nje pa je nastopila nova “vera” – brezboštvo. Gotovo ne brez krivde kristjanov.
  
• Mladi ljudje so pripravljeni sprejeti avtoriteto, toda treba jo je pravilno izvajati. Ravnati avtoritativno, to je, zgolj v moči pokorščine, bi moralo biti (tudi v samostanu) nekaj izjemnega, saj gre za svobodne in razumne ljudi in moraš vedno spoštovati njihovo svobodo, njihovo mnenje.
  
• Reči moram, da sem dobil na koncilu nove poglede pa veliko notranjo sproščenost. Razpravljanje na koncilu je bilo zame nekaj osvobajajočega.
  
• Nekateri pesimisti pravijo, da vse reforme nič ne koristijo, jaz pa sem prepričan, da imajo v sebi klico Svetega Duha.
  
• Vedno me je spremljala Slomškova misel, da je treba sprejeti nove čase, nove razmere, in jih obrniti v prid Cerkvi. Tudi novi časi so delo božje previdnosti. To moramo upoštevati.

 

LETA 1979 STOPITA NA VRH NAJVIŠJE GORE SVETA

PRVA SLOVENCA: ANDREJ ŠTREMFELJ IN NEJC ZAPLOTNIK

Zlati dan slovenskega alpinizma, saj sta se iz jugoslovanske odprave, ki jo je vodil Tone Škarja na vrh Mount Everesta najprej povzpela Zaplotnik in Štremfelj, dva dni za njima pa še Stane Belak Šrauf, hrvaški alpinist Stipe Božić in nepalski šerpa Ang Phu.

... več o Nejcu Zaplotniku: aktualnosti, v: Ognjišče (1983) 6

… o Mariji in Andreju Štremflju: moj pogled, v: Ognjišče (2010) 8

… o Mariji in Andreju Štremflju, prvima zakoncema na Everestu v pogovoru: gosta meseca, v: Ognjišče (2016) 4

 

LETA 2020 UMRL BERT PRIBAC

SLO-AVST. PESNIK IN BIBLIOTEKAR (* 1933)

V rodnih Srgaših pri Kopru je obiskoval italijansko ljudsko šolo, po vojni v Kopru gimnazijo, v Ljubljani pa je absolviral primerjalno književnost. Leta 1960 se je preselil v Avstralijo in tam opravil magisterij iz medicinskega knjižničarstva. V prostem času je pisal pesmi v slovenščini in angleščini. Njegova prva pesniška zbirka Bronasti tolkač (1962) je tudi prva slovenska knjiga, izdana v Avstraliji. Pomembno je tudi njegovo prevajalsko in antologijsko delo. Leta 2000 se je vrnil v Srgaše.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1842 ROJEN JULES MASSENET

FRANCOSKI OPERNI SKLADATELJ, GLASBENIK ŽENSKE IN LJUBEZNI († 1912)

Francoski skladatelj Jules Massenet je napisal veliko orkestralne in zborovske glasbe, slaven pa je samo po operah, ki so obogatile francoski repertoar. Med njimi je najbolj znana opera Manon (1884). V njej je skladatelj bolj kot v kateri drugi “glasbenik ženske in ljubezni”. Mojstrsko je vanjo prelil čustvenost znamenitega romana Manon Lescaut pisatelja Antoina-Francoisa Prevosta.

 

LETA 1845 ROJEN JANEZ STARIHA

slovenski misijonar in škof v ZDA († 1915)

Belokranjec Janez Stariha (r. 1845) je bil kot dijak frančiškanske gimnazije v Novem mestu vpoklican k vojakom. V želji, da postane duhovnik, se je iz vojske tajno izmaknil in odšel v Ameriko; po raznih preizkušnjah ga je posvetil za duhovnika slovenski misijonski škof Ignacij Mrak. Kot duhovnik je razvil vsestransko dejavnost in leta 1902 je postal prvi škof nove škofije s sedežem v mestu Lead City (Južna Dakota), kjer je imel mnogo truda z Indijanci. Zaradi bolezni se je leta 1909 vrnil domovino in po šestih letih umrl v Ljubljani.

 

LETA 1852 ROJENA AVGUSTA ŠANTEL st.

SLIKARKA († 1935)

Avgusta Šantel st. je slikarski dar dobila po materi Eriki, nečakinji odličnega slikarja Josipa Tominca. Slikarstvo je študirala v Gradcu in Münchnu do leta 1873, ko se je poročila in živela z družino v Gorici do leta 1915, ko so morali bežati pred fronto. Od sedmih otrok so kar trije postali slikarji. Sama je v goriških letih napravila veliko portretov v pastelu ali barvnimi kredami, risbe s črno kredo kot dekorativno nadomestilo za fotografije. V počitnicah je risala tudi pokrajine.

 

LETA 1866 ROJEN LEOPOLD MANDIĆ

ROJEN KOT BOGDAN MANDIĆ, HRVAŠKI KAPUCIN, SPOVEDNIK IN SVETNIK, SLUŽABNIK BOŽJEGA USMILJENJA († 1942)

Ko je papež Janez Pavel II. 16. oktobra 1983 razglasil patra Leo­polda Mandića za svetnika, ga je postavil za vzornika spovednikov. Nekateri so patru Leopoldu očitali, da je do grešnikov preveč ve­likodušen, pa jim je odgovoril tako, da je pokazal na križ: “Vidite, on nam daje zgled. Nismo umrli za duše mi, ampak on, ki je prelil zanje svojo božjo kri. Kakor nas je učil s svojim zgledom, taki moramo biti do duš..” Potem se je malo pošalil: “Če bi mi Jezus oči­tal preveliko širino pri spovedovanju, bi mu rekel: ‘Gospod, ti si mi dal slab zgled, ker si zaradi svoje neskonćne ljubezni do duš umrl na križu.'” “Vsak je poklican, da izpolni neko poslanstvo,” je pisal enemu svo­jih spovedancev. Njega je Bog izbral za orodje svojega usmiljenja. Pater Leopold je dvainpetdeset let svojega duhovništva presedel v spovednici in Bog je po njem delal prave čudeže. Ko prebiramo nje­gov življenjepis (izšel je leta 1983 in ponatis leta 2000 v zbirki Žepna knjižnica Og­njišča, dopolnjeni drugi ponatis iz leta 2012 pa je še na razpolago, od­krivamo, kako dragocen je zakrament sprave.

več:
S. Čuk, Sv. Leopold Mandić, služabnik Božjega usmiljenja: Pričevanje, v: Ognjišče 6 (2001), 72-73.
S. Čuk, Sv. Leopold Mandić, služabnik Božjega usmiljenja: Priloga, v: Ognjišče 5 (2016), 58-63.
knjiga: Bernardi P., Sv. Leopold Mandić. 2012. Žepna knjiga Ognjišča. Ognjišče. Koper.
podobica sv. Leopold Mandić

nekaj njegovih misli:

• Kdor pobožno živi v Kristusu, mora nujno pretrpeti različno gorje človeškega življenja in se z Jezusom darovati v prijetno daritev nebeškemu Očetu. Če je kristjan podoben Kristusu v njegovem trp­ljenju, mu bo tudi v vstajenju.
  
• Ko bi mogli videti, kaj se godi na oltarju, bi naše oči ne prene­sle sijaj evharistične skrivnosti!
  
• Če lahko gremo z mislimi in željami, kamor hočemo, če lahko lju­bimo tiste, ki so daleč od nas, koliko bolj smo lahko osredotočeni v Boga, ki nam je tako blizu, saj je v nas kot naš pravzrok in končni cilj.
  
• V Božjem Srcu, ki je v svojem življenju na zemlji trpelo človeške bolečine, boste našli tolažbo, zavetje in mir.
  
• Zaupajte v vseh preizkušnjah, ki vam jih pošilja nebeški Gospo­dar! On dobro ve, kaj dela.
  
• Bog nam je obljubil, da nam bo dal vse, če ga bomo prosili. Čeprav nam daje vse zastonj, si vendar moramo vse zaslužiti z molitvijo. To je velika skrivnost, ki je ne moremo razumeti. Nič za to; zdaj je dovolj, da molimo, da veliko in radi molimo.
  
• Vedno izkazujmo ljubezen, da jo bomo našli tudi pri nebeškem Očetu! Ljubezen, ljubezen! Samo z ljubeznijo in po ljubezni smo v miru z Bogom, z bližnjim in s seboj.
  več:

 

LETA 1872 ROJEN ANTON KOROŠEC

duhovnik, narodni buditelj in politik († 1940)

“V moških letih je treba pisati programe, v starih letih pa spomine. Na stara leta se vračajo v spomin doživetja iz mladosti s posebno jasnostjo in razločnostjo … Kot najstarejši spomin nosim v svoji duši spomin na Telovo in na vse priprave na za ta čudoviti praznik. Tu mi je Bog prvikrat pokazal krasoto svoje prirode, prvič sem videl cvetje na tratah, livadah in njivah, prvič sem ga privijal k svojemu licu in svojim ustom, srkal njegovo vonjavo v svoje prsi ter stegal svoje prste po njem, da ga naberem za liturgično uporabo … Kadar mislim na sv. Frančiška, kako je v Božjem stvarstvu gledal samo sestre in brate, se spominjam na mlada leta, kako se gledal naravo Božjo pred Telovim.” – To je edini avtobiografski zapis Antona Korošca, duhovnika, narodnega delavca in politika, ki se ga spominjamo ob sedemdesetletnici njegove smrti. Objektivni zgodovinarji ga imajo za največjega slovenskega politika: bil je voditelj Slovenije, ki se je po koncu avstrijske monarhije združila v državo Jugoslavijo, v kateri je uspešno opravljal važne vloge. Pri vsem svojem “posvetnem” delu pa je ostal duhovnik.

več:
S. Čuk, Anton Korošec: Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2010), 84-85.
A. Rahten, 130 let slovenske krščanske demokracije. Zgodovinski okvir političnega organiziranja kristjanov: Priloga, v: Ognjišče 11 (2022), 44-49.

 

LETA 1884 UMRL BEDRICH SMETANA

ČEŠKI SKLADATELJ (* 1824)

Najbolj znano delo češkega skladatelja Bedřicha Smetane je Prodana nevesta, komična opera v treh dejanjih, v katero je skladatelj položil češko dušo. Osvojila je svet, ker je vse dogajanje en sam slovesen prizor s petjem in plesom. Velika mojstrovina je tudi njegov ciklus šestih simfoničnih pesnitev s skupnim naslovom Má vlast (Moja domovina), s katero se je svoji ljubljeni Češki. Naslovi posameznih simfonij so: Vyšehrad, Vltava, Šárka, Iz čeških logov in gajev, Tábor, Blaník.

 

LETA 1912 ROJENA ZORA PIŠČANC

PISATELJICA IN KULTURNA DELAVKA († 1989)

»Zora Piščanc je s svojo nadarjenostjo, s svojskim čustvovanjem, z živahnimi dialogi, s smislom za nazornost in stvarnost upodobila vrsto primorskih ljudi, da so se bralcem prikupili,« je zapisal literarni zgodovinar Martin Jevnikar. »V svojih delih je ljudem razumljiva, realistična, preprosta, iz vseh pa veje velika ljubezen do slovenske zemlje in jezika, globoka vera, dobrota in človečnost. Ni se povzpela na vrh literarnega ustvarjanja, ostala pa bo zapisana v literaturo kot dobra ljudska pripovednica.« Priljubila se je tudi našim bralcem. Leta 1982 je v Ognjišču v nadaljevanjih izhajala njena povest Na obalah morja, ki je nato izšla v knjigi, ki je hitro pošla. Največja uspešnica naše založbe pa je bila njena Pastirica Urška, roman o Marijinem prikazanju na Sveti gori pri Gorici. V zbirki Žepna knjižnica je leta 1980 izšla v nakladi 15.000 izvodov, čez nekaj mesecev pa dodatnih 5.000 izvodih. Pošla je tudi dopolnjena izdaja te knjige iz leta 2003. Pri naši založbi je izšel tudi njen življenjepisni roman Blagovestnika Slovanov (1985). Naše drage sodelavke se spominjamo ob obletnici njenega rojstva.

več:
S. Čuk, Zora Piščanc: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2012), 50-51.

 

LETA 1915 ROJEN BRAT ROGER SCHUTZ

USTANOVITELJ REDOVNE SKUPNOSTI IZ TAIZEJA († 2005)

Vsakoletno septembrsko srečanje verne slovenske mladine v Stični je leta 1981 obogatil s svojo pričevalno navzočnostjo brat Roger Schutz, ustanovitelj ekumenske redovne skupnosti v francoski vasici Taize, kamor že sedmo desetletje romajo mladi z vsega sveta, “iskalci Boga” in smisla življenja. Ko je po maši v Stični nagovoril mlade, je med drugim dejal: “Brž ko kristjani razumejo, kaj je evangeljska sprava, postanejo kvas okolja, v katerem živijo. To se vedno začne s peščico, toda ti maloštevilni pogosto preusmerjajo tok zgodovine.” Brat Roger, ki je tudi pri maši v Stični izpovedal svojo vero v resnično Jezusovo navzočnost v evharistiji, je med mašo ob pogrebu papeža Janeza Pavla II. 8. aprila 2005 prejel sveto obhajilo iz rok kardinala Josepha Ratzingerja, sedanjega papeža Benedikta XVI. Le dobre štiri mesece zatem ga je med večerno molitvijo v Taizéju z nožem do smrti ranila 36-letna domnevno psihično motena Romunka. Krščanski svet je bil pretresen nad novico o tragičnih okoliščinah smrti 90-letnega Rogerja Schutza, ki si je vse življenje prizadeval za spravo in ekumenizem.

več:
Brata Rogerja smo v Ognjišču prvič predstavili že januarja 1968 v rubriki Živo bogoslužje. V kratkem sestavku (V zapuščeni hiši živi velika družina) smo opisali nastanek protestantske skupnosti Taizé, rojene leta 1949.

S. Čuk, Taizé in brat Roger Schutz. Iskalci Boga so vir upanja: Pričevanje, v: Ognjišče 8 (2005), 22-23.

njegove misli:

• Notranja tišina je iskanje tistega, kar je Bog položil v naše srce, iskanje pravih vrednot: zakaj živimo, kakšna je Božja beseda zame, kaj mi Bog danes govori.
  
• V vsakem ‘danes’, da, v slehernem trenutku nam Bog znova pravi: »Pojdi, loti se, začni znova.« Da, točno ta trenutek se začenja vse na novo. Ne kjerkoli, ampak v zaupanju srca.
  
• Kadar nekoga ljubimo z vsem srcem in vso dušo, potem naša ljubezen želi ljubljenemu pustiti vso svobodo, da nam lahko svoboden vrača s podobno ljubeznijo ali da jo lahko svobodno zavrne.
  
• Roža, ki ni obrnjena proti soncu, uvene. Kako lahko verniki mislijo, da notranje življenje raste v njih, če se pozabijo ozreti v Božjo luč in mislijo samo na sence?
  
• Ko pridejo trenutki, ko sploh ne moreš moliti, imaš še vedno možnost, da nekoga prosiš, naj moli zate. To je lahko tudi kakšen zelo star človek v jeseni svojega življenja.
  
• Bog nikoli ne obsodi nikogar na mirovanje. Nikoli nam ne zapre poti naprej. Vedno nam odpira nove poti, čeprav so včasih nekoliko ozke.
  
• Živeti Božji danes. To je najbolj pomembno. In jutri bo še en “Božji danes”.
  več:

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1228 USTANOVLJENA

LAVANTINSKA/MARIBORSKA ŠKOFIJA

Slovensko ozemlje severno od Drave je od leta 811 spadalo pod nadškofijo Salzburg. Nadškof Eberhard je 10. maja 1228 izdal listino o ustanovitvi škofije v Št. Andražu v Labotski dolini, nemško Lavanttal, zato je dobila ime lavantinska. Škofija je bila zelo majhna. Njene meje so se razširile na slovensko ozemlje za časa jožefinskih reform (1787–1789). To je bila njena druga ustanovitev. Za tretjo je poskrbel škof bl. Anton Martin Slomšek, ki je leta 1859 prenesel sedež škofije v Maribor in takrat so bile preurejene tudi meje.

 

LETA 1876 ROJEN IVAN CANKAR

PISATELJ, DRAMATIK IN PESNIK († 1918)

Med najbolj žlahtne spise Ivana Cankarja, največjega slovenskega pisatelja, spadajo njegove črtice, posvečene materi-trpinki (Ob svetem grobu). V njih se “spoveduje” svojih grehov, ki jih je v mladih letih zagrešil v odnosu do nje, ki se je vsa žrtvovala za svoje otroke. Te njegove črtice so najlepši spomenik slovenski materi.

več:
A. Napotnik, Ivan Cankar: Mojstri besede, v: Ognjišče 4 (2009), 78-79.
S. Čuk, Ivan Cankar (1876-1918): Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2016), 52-53.
S. Čuk, Ivan Cankar in njegove poti: Priloga, v: Ognjišče 12 (2018), 50-57.

nekaj njegovih misli:

• Srce ni katekizem, ki bi razločevalo med malimi in naglavnimi grehi … Le malo grehov je napisanih v katekizmu in še tisti niso poglavitni. Če bi bilo srce spovednik – dolga in strašna bi bila spoved.
  
• Ne pokaži ljudem, da si drugačen od njih, ne povej jim nikdar, da je zunaj, daleč za hribom, drugačen in svetlejši svet! Komaj bomo spoznali, da nisi iz njih testa, pa te bodo kamenjali.
  
• Stvar je taka, da pridejo pametni ljudje zmerom prezgodaj; zakaj če bi prezgodaj ne prišli, bi ne bili več tako pametni.
  
• Kdor ljubi svojo domovino, jo z enim samim objemom svoje misli obseže vso… Zakaj ljubezen je ena sama in nerazdeljiva; v en kratek utrip srca je stisnjeno vse – mati, domovina, Bog.
  
• Veliko prenese človek (…), a da se da trpeti toliko in tako dolgo, kakor je trpela moja mati, je bil čudež. Žena je devetkrat močnejša od moža, mati pa devetkrat devetdeset.
  
• Vse božje in cerkvene zapovedi sem združil v eno samo: Ne stori sočloveku zla!
  
• Napiši po vesti in veri, kako si živel, kaj si videl, kaj si mislil in govoril en sam dan. Če hočeš biti tako odkritosrčen, da bi ne povesil oči pred samim Bogom, boš pisal do groba zgodovino tistega dne.
  
• Kar sem videl z očmi, s srcem in z razumom, nisem zatajil; in bi ne bil zatajil za same zlate nebeške zvezde. Resnica je posoda vsega drugega: lepote, svobode, večnega življenja.
  
• Posebna je bila naša vera, nikjer priučena, od nikogar zaukazana … Ne da se razložiti z besedami te resnične vere, ker vsaka vera je nedopovedljiva, brez glasu in brez telesa, kakor luč in kakor ljubezen.
  
• Tudi ko bi človek imel tisto moč in tisti pogum, da bi sam posegel v globočino svojega bitja – do dna ne bi segel, ker dna ni. Prepad se odpira do prepada, brez kraja.
  
• Paradiž ni moj dom, pot je moj dom … Če bi hrepenenja ne bilo v mojem srcu, bi umrlo to srce; v paradižu samem bi umrlo.
  
• Kadar ti pogledam v oko, ljuba moja mati, pretrese mi srce in vsi dobri sklepi mi polnijo dušo, katere pa mi malokdaj izpolni v poznejših dneh lahkomiselna glava.
  več:

 

LETA 1886 ROJEN KARL BARTH

ŠVICARSKI PROTESTANTSKI TEOLOG († 1968)

Najbolj znani švicarski kalvinistični teolog, je bil najprej pastor v Safenwilu (kanton Aargau), potem pa je kot profesor deloval v Gottingenu, v Munstru, ter v Bonnu. Ker je nasprotoval nemškemu nacionalsocializmu (Hitler) je leta 1935 izgubil profesuro v Bonnu in od tedaj deloval v Baslu (do leta 1962). Bil je ustanovitelj dialektične teologije po kateri lahko Boga razume samo človek, ki ima globoko vero v razodetega Jezusa Kristusa. V njegovi teološko filozofska smeri (bartizem), je v središču misel o presežnem, nedoumljivem in nedostopnem Bogu in Božjem humanizmu, ki je krščansko oznanilo. V središču ni več človek s svojo religiozno zavestjo, ampak Božja beseda … Njegovo najpomembnejše delo je Pismo Rimljanom, napisal pa je še Protestantsko teologijo 19. stol. in Cerkveno dogmatiko

nekaj njegovih misli:

• Gospod Bog, ne dopusti, da bi bili otopeli in bili brezbrižni ob veličastni slavi velike noči, marveč daj, da svetloba vstalega Gospoda doseže vsak kotiček naših brezčutnih src.
  
• Človeku, ki sliši svetopisemsko oznanilo in si ga vzame k srcu, ni dovoljeno biti nevesel človek, temveč mu je to odločno prepovedano.
  
• Človek v Svetem pismu išče in najde to, kar sam hoče. Če pa ne bo hotel nič iskati, tudi ne bo ničesar našel.

 

LETA 1928 UMRL IVAN MERZ

PROFESOR, PISATELJ IN PRIČEVALEC EVANGELIJA, BLAŽENI (* 1896)

“Kristusova luč sije v enem od sinov te banjaluške škofije – v Ivanu Merzu, ki bo med današnjim slavjem razglašen za blaženega… Želim vam ga dati kot Kristusovega pričevalca in priprošnjika, obenem pa kot spremljevalca na poti v vaši zgodovini v ponovni izgradnji tistega, kar je porušilo nasilje, v spravi med posamezniki in družinami… Od danes bo vzornik mladim in zgled vernim laikom.” Tako je med bogoslužnim slavjem v Banja Luki 20. junija 2003, med katerim je razglasil za blaženega dr. Ivana Merza, prvega hrvaškega laika, dejal papež Janez Pavel II.

več:
S. Čuk, Blaženi dr. Ivan Merz. Božji orel, ki kaže pot k Soncu: Pričevanje, v: Ognjišče 9 (2003), 16-17.

nekaj njegovih misli:

• Mati večna, ki si utelešenje Poezije, vsega lepega in neminljivega, daj, da bom še naprej sposoben sprejemati darove lepote!
  
• Ni dovolj samo verovati. Naša vera mora biti kažipot življenja, da ne delamo proti načelu pravičnosti in večnosti.
  
• Prepričan sem, da ima vse svoj namen: to delo, te moje male bolečine. Skozi bolečino človek vse drugače in bolj globoko razume bridko besedo življenje.
  
• Za nas kristjane je tudi ta svet nekakšna mala domovina, ker je Bog navzoč v njem in deluje v njem, le da se tega ne zavedamo popolnoma. Toda bolj ko bo božje kraljestvo v naših srcih raslo, globlje bomo doumeli, da se mora uresničiti tudi v naravi.
  
• Narod brez vere spada v zoologijo. Ne misli na smrt, ropa in je. Kadar ga zadene trpljenje, ga zajame malodušje in preti Bogu.
  
• Skrb za zdravje in telesno lepoto je pomembna. Nova generacija mora biti zdrava, vesela in lepa. Kar je grdo, je posledica greha. Zato se mora človek obvladovati in skrb za zdravje in lepoto imeti za sredstvo, da postane gospodar samega sebe in da si okrepi voljo.
  
• Svetnike pogosto prikazujejo kot mrke ljudi koščenih obrazov, kot ljudi, ki se bičajo. Dejansko pa so svetniki svetla bitja, polna notranjega veselja in sreče, katerih lepota se odraža tudi na zunaj. To so idealna bitja, nadljudje v pravem pomenu besede, oni so luči in stebri Cerkve.
  
• Katoliška vera je moj življenjski poklic in mora biti vsakemu verniku brez izjeme. Če se zavedamo, da je to življenje samo kratka priprava na večnost, je naravno, da gredo vsa naša prizadevanja v to smer.
  
• Največja stvar, ki obstaja na svetu je sveta Cerkev; največja stvar v Cerkvi je maša, v maši pa spremenjenje. In kot je Kristus v svojem zemeljskem življenju vse svoje misli usmerjal proti KaIvariji, tako
• Kristusove zaročenka Cerkev upira svoj pogled proti oltarju.
  
• Človek vsak trenutek vidi, kako je majhen, in kako velik je On, ki je umrl za nas; ki daje samega sebe kot božji Kruh. Ni mogoče povedati, kaj čutimo, ko se On združi z nami.

 

LETA 1979 UMRLA IDA KRAVANJA

FILMSKA IGRALKA ITA RINA (* 1907)

Ida Kravanja, hči železničarja iz gornjega Posočja, službujočega v Divači, je bila prva Slovenka, ki je kot filmska igralka svetovno uspela. Kot druga na tekmovanju za miss Jugoslavije leta 1929 je bila zanimiva za nemško filmsko industrijo. Nastopila je v 17 nemških in čeških filmih. Največji uspeh je doživela v filmu Erotikon.

 

LETA 1991 UMRL JOŽE KRIVEC

PESNIK, PISATELJ, UREDNIK in KRITIK (* 1916)

Pisatelj Jože Krivec, ki mu je zibelka tekla v Varejah (Videm pri Ptuju), se je po drugi svetovni vojni pred ‘rdečim’ nasiljem zatekel v Argentino, kjer je vse do svoje smrti (10. maja 1991) aktivno sodeloval pri kulturnem življenju žilave slovenske skupnosti. Vedno je v srcu nosil spomine na svoje domače kraje, ki jih je opeval v idiličnih črticah v knjigi Dom med goricami (1942), za katero je tedaj prejel Prešernovo nagrado mesta Ljubljane.

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1610 UMRL MATTEO RICCI

IT. JEZUITSKI DUHOVNIK, RAZISKOVALEC IN MISIJONAR (* 1552)

V času, ko je bila misijonska dejavnost na Kitajskem popolnoma prepovedana, je italijanski jezuitski učenjak Matteo Ricci ta zid prebil. Prisvojil si je jezik, vedenje in običaje Kitajcev, oblečen kot učenjak. Po zgledu apostola Pavla je postal “Kitajec med Kitajci”. Izstopal je predvsem kot matematik. S svojim znanjem je naredil velik vtis, saj so Kitajci izredno cenili matematiko, astronomijo in mehaniko. Po naročilu cesarja Wanlija je izdelal svetovni zemljevid s kitajskimi črkami.

 

LETA 1676 ROJEN AHACIJ STRŽINAR

DUHOVNIK IN NABOŽNI PESNIK († 1741)

Na Slovenskem, kamor so jezuiti prišli leta 1597, je najbolj znan njihov svetnik sv. Frančišek Ksaverij, ki je umrl kot misijonar pred vrati Kitajske 3. decembra 1552 in je bil leta 1622 razglašen za svetnika. Obdajal ga je venec izrednega čudodelnika, zato se je njegovo češčenje naglo širilo po vsem svetu. Pri nas ima največje zasluge za to Ahacij Stržinar, nabožni pesnik in župnik v Gornjem Gradu, ki je leta 1715 pri podružnici na Straži ustanovil božjo pot sv. Frančiška Ksaverija, ki je hitro močno zaslovela. Stržinar se je rodil na današnji dan.

… več o njem preberite v obletnici meseca 05_2006)

 

LETA 1784 ROJEN URBAN JARNIK

DUHOVNIK, PISATELJ, ZGODOVINAR, ETNOGRAF, PESNIK IN JEZIKOSLOVEC († 1844)

Koroški duhovnik Urban Jarnik je v mladih letih pesnil in je bil poleg Vodnika najspretnejši slovenski pesnik tistega časa: imel je lep jezik, spreten verz in slog. Pred dvesto leti – leta 1814 – je objavil zber lepih ukov za slovensko mladino s pesmimi, pregovori, basnimi; knjiga je pomembna za razvoj slovenske mladinske književnosti. V poznejših letih se je ukvarjal predvsem z jezikoslovjem, med drugim je napisal prvo slovensko razpravo o narečjih. Objavljal je tudi nabožna dela.

njegova misel:
Lubi rojak, treba je, mislim, de se kratko pogovarjava, prej ko tote bukvice bereš. V njih ne boš našel le samo novih in za žejo svoje duše veliko dobriga perdobivnih naukov, temoč tudi en nov pravopis (ortografijo), s katerim si se more biti že malo seznanil, dokler nimaš vsak dan priložnosti, nove v Slovenjim jeziku na svetlobo dane bukvi dobiti ino brati, de bi zvedel, kako se sedaj pravopis Sloven­ski na bolši stran obračova. Nova v Lublani v letu 1808. od Gosp. Kopitarja na svetlobo dana Gramatika je nam v našim jeziku en nov pot pokazala, kako bi mogli čisto Slovenščino pisati, govoriti ino tako po malim se drugim Slovencam približevati. (Urban Jarnik, predgovor knjige Zber lepih ukov za slovensko mladino, 1814)

o njem:

• “Sveti se v kolu koroških Slovencev Jarnika Urbana lepo ime. Bistre glave mož, pa tudi vrle postave, je blagi Ziljčan slovensko cvetje saditi začel v tisti mrzli dobi, v koji se nihče za slovenščino zme­nil ni; po njegovih skušnjah je na Koroškem slovenščina spet ozelenela. Čitaj Jarnikovo Zvezdje, beri poslovenjenega Fridolina na potu v fužine, in čudil se boš, kako visoko se je njegov duh povzdigal, kako gladko mu je že pred polovico stoletja slovenščina tekla.” 
  (bl. Anton Martin Slomšek)

več:
S. Čuk, Urban Jarnik. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 5 (2004), 70-71.

 

LETA 1834 UMRL JOŽEF BALANT

GORIŠKI ŠKOF, NADŠKOF IN METROPOLIT ILIRSKI (* 1763)

Doma je bil v Novi vasi pri Lescah, šolal se je v Ljubljani, bogoslovje je študiral v Gradcu in po posvečenju (1789) je bil najprej kaplan v Kresnicah (1791) in Velikih Laščah ter katehet v Ljubljani. Leta 1798 je postal profesor moralne in pastoralne teologije na liceju, 1805 stolni kanonik in nadzornik ljudskih šol. Kasneje je nekaj časa služboval v Trstu. Po vrnitvi v Ljubljano je bil 1818 imenovan za goriškega škofa. Zelo je skrbel za nove duhovne poklice, odprl semenišče za Primorje in bogoslovno učilišče v Gorici.  1830 je papež Pij VIII. povzdignil Gorico v nadškofijo, njega pa v nadškofa in metropolita ilirskega (podrejeni so bili ljubljanski, tržaško-koprski, poreško-puljski in krški škof. Sodi med naše najpomembnejše cerkvene osebnosti in hkrati tudi med naše pomembne narodnobuditeljske duhovnike in šolnike. Zaslužen je za razvoj osnovnega, višjega in visokega šolstva. Njegov nečak Jernej Legat je leta 1834 postal tržaško-koprski škof.

več:
S. Čuk, Jožef Walland (1763-1834): Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2023), 38-39.

 

LETA 1904 ROJEN SALVADOR DALÍ

ŠPANSKI (KATALONSKI) SLIKAR († 1989)

Študiral je v Madridu, leta 1927 odšel v Pariz in se tam seznanil s Picassom in nadrealističnim gibanjem. Ob začetku druge svetovne vojne je emigriral v ZDA in se po vojni vrnil v Francijo. Bil je izurjen risar, umetnik in eden najpomembnejših slikarjev 20. stoletja. Študiral je psihoanalizo in razvil kritično metodo slikanja, naturalistične slikovne detajle je združeval v nemogoče kombinacije, ki jih je sam imenoval »ročno naslikane fotografije sanj«. Svoje delo je znal tržiti, sodeloval je tudi na snemanjih filmov, bil je znan kot zelo domiseln, in imel je sposobnost delati nenavadne stvari, da je z njimi pritegnil pozornost nase. Njegove ekscentrične navade so včasih pritegnile več pozornosti javnosti kot njegovo umetniško delo. Najbolj znana dela: Stopljeni čas, Goreča žirafa … ciklus ilustracij iz Dantejeve Božanske komedije …

 

LETA 1981 UMRL BOB MARLEY

JAMAJŠKI KITARIST, PEVEC IN SKLADATELJ (* 1945)

Na svetovno glasbeno sceno postavil reggae glasbo. Ta glasbeni slog je nastal na Jamajki konec šestdesetih let iz afrokaribske in ameriške ritem in blues glasbe. Je avtor številnih uspešnic, najbolj znane so njegove: I shot the Sheriff, No woman, no cry, Could you be loved …

nekaj njegovih misli:

• Najbolj bistri ljudje so revni ljudje.
  
• Denar ne more kupiti življenja.
  
• Razsvetlimo temo!
  
• Resnica je, da te bodo vsi prizadeli. Ugotoviti moraš le, kdo je vreden trpljenja.
  
• Nekateri ljudje čutijo dež. Drugi se le zmočijo.
  
• Ena ljubezen, eno srce, ena usoda.
  
• Prebudi se in živi.
  
• Ne zavedaš se kako si močen, dokler ni ‘biti močen’ tvoja edina možnost.”
  
• Tvoj največji sovražnik lahko postane tvoj najboljši prijatelj in tvoj najboljši prijatelj lahko postane tvoj največji sovražnik.

 

LETA 2020 UMRL TONE ŠKARJA

ALPINIST, GOR. VODNIK in REŠEVALEC, PISATELJ, FOTOGRAF (* 1937)

Tone Škarja je dve tretjini svojega življenja posvetil goram, alpinizmu in delu v Planinski zvezi Slovenije. Opravil je več kot 1000 alpinističnih vzponov, od tega prek 30 prvenstvenih. Bil je član odprave Everest 1979, prejel je najvišje državno priznanje za šport, Bloudkovo nagrado. Bil je tudi pobudnik in skrbnik slovenskega dela Nepalskega planinskega muzeja. Objavljal je v Planinskem vestniku in drugih revijah in časopisih, bil je soavtor učbenika Hoja in plezanje v gorah (1984), avtor knjig Stene mojega življenja (1975) in Julang Kang (1987) ter soavtor knjig Kangbačen (1976), Na vrh sveta (1979), Everest (1981) in Na vrhovih sveta (1992). PZS mu je leta 2014 podelila nagrado za življenjsko delo v alpinizmu, leta 2011 je dobil tudi Bloudkovo plaketo za življenjsko delo v športu …

njegova misel:

• Če upoštevam misel Nejca Za­plotnika, da je cilj že pot, potem moram reči, da temu ni ravno tako. Pomembno je, da imamo jasno določen cilj in se trudimo, da ga dosežemo. Včasih nam uspe, drugič ne. Če cilja ni, potem je tako kot z novodobnimi odpravami – vse obvisi nekje v zraku in bi vsak po svoje malce pohajal naokrog. Cilj oplemeniti in osmisli pot.

o njem:

• Po trdi »vajeniški« in ustvarjalni »mojstrski« dobi v domačih in tujih gorah je Tone Škarja uspešno posegel po himalajskih lovorikah in pomagal Sloveniji k ugledu alpinistične velesile. Udeležil se je enaindvajsetih himalajskih odprav in ogledniških pohodov, večine kot vodja, in  zabeležil svojo gorniško pot v sedmih knjigah in vrsti delno potopisnih delno idejnih in realistično ocenjevalnih člankov. (Stanko Klinar)

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk