Avtor: Marko

LETA 304 UMRL sv. FLORIJAN

Mesec maj je bil nekdaj fantovski mesec. Marsikje po Slovenskem so starejši fantje sprejemali v svoje vrste mlajše. Na večer pred godom sv. Florijana (4. maja) so koledovali, zlasti pa so se izkazovali z mlaji, ki so jih navadno postavljali sredi vasi. Sv. Florijan je umrl kot mučenec pred 1700 leti (304).

 

LETA 1655 ROJEN BARTOLOMEO CRISTOFORI

(BARTOLOMEO CRISTOFORI DI FRANCESCO) ITALIJANSKI IZDELOVALEC INSTRUMENTOV, IZUMITELJ KLAVIRJA († 1731)

O njegovi mladosti je malo znanega, s 33. leti pa je prišel v službo h princu Ferdinandu de Medici, in postal varuh in upravljalec kraljevih glasbil. Princ je imel tudi inovatorsko žilico in Kristofori se je lotil izpolnjevanja čembalov: najprej je trzajoči mehanizem čembala nadomestil z mehanizmom s kladivci, ki so tolkla po strunah z večjo ali manjšo močjo in tako dopuščal glasnejše in tišje tone. Prvi klavir je tako nastal leta 1709, in je zvenel zelo podobno svojemu predhodniku, do leta 1726 pa ga je močno izpopolnil. Imenoval ga je ”gravicembalo col piano e forte”, kar pomeni ”čembalo z glasnimi in tihimi toni”. Glavna razlika med klavirjem in čembalom je prav v tem, da pri klavirju na strune udarjajo kladivca, ki omogočajo, da struna vibrira in zv eni, dokler tipke ne spustimo … Ohišja njegovih inštrumentov, ki jih je iz lesa izdeloval po vzoru čembal, niso dovoljevala močnega napenjanja strun, kar je poznejšim klavirjem omogočilo tvorbo močnega zvoka. V Italiji za njegovo iznajdbo (izboljšavo) niso pokazali pretiranega navdušenja, kasneje so jo uporabili Nemci. Prva skladba objavljena prav za klavir je sonata Lodovica Giustinija iz leta 1732 (leto dni po Christoforjevi smrti)

o klavirju:

• Klavir je najpopolnejše od vseh glasbil, njegova iznajdba je za glasbo to, kar je bila iznajdba tiska za poezijo. (George Bernard Shaw)

 

LETA 1876 UMRL VALENTIN OROŽEN

DUHOVNIK, LJUDSKI PEVEC (* 1808)

Štajerski duhovnik Valentin Orožen je začel pesniti pod Slomškovim vplivom. Njegove pesmi so bile namenjene petju. Čeprav jih literarna kritika ne ceni, je mnoge od njih ljudstvo sprejelo za svoje, saj razodevajo čut za preprosto doživljanje sveta. Med temi sta pesmi Vse mine (Kje so moje rožice) in Lastavici v slovo (Mrzel veter tebe žene).

 

LETA 1879 ROJEN CVETKO GOLAR

PESNIK, PISATELJ IN DRAMATIK († 1965)

Cvetko Golar je bil doma s Sorškega polja kot njegov daljni sorodnik Simon Jenko. V ljubljanski gimnaziji je bil sošolec Josipa Murna Aleksandrova, kot pesnik velja za Murnovega učenca predvsem zaradi motivov iz kmečkega življenja in iz narave, vendar se po slogu popolnoma razlikujeta. Med njegovimi ljudskimi igrami je najbolj znana Vdova Rošlinka.

nekaj njegovih verzov:

• Zgodaj zjutraj grem na polje – / z mano zarja in mladost – / kje ste njiva, mak, škrjanček, / rad bi danes bil vaš gost. // Pisane in zlate mize / same se pogrinjajo – / na veselo se gostijo / mladi svatje zgrinjajo. // Objemimo se, zapojmo – / poj najprej, škrjanček ti! / Naj se mlada pesem dela / v polnem žitu oglasi! // Že smo se naveselili – / srpi ostri se blešče / in nas kličejo na delo – / naše njive že zore. (Zgodaj zjutraj)

 

LETA 1902 ROJENA VIDA JERAJ HRIBAR

VIOLINISTKA IN GLASBENA PEDAGOGINJA († 2002)

Rodila se je na Dunaju očetu violinistu Karlu in materi pesnici Vidi. Leta 1919 se je družina preselila v Ljubljano, kjer je nadaljevala glasbeni študij. Poučevala je na Konzervatoriju za glasbo, po ustanovitvi Srednje glasbene in baletne šole pa je leta 1953 postala njena ravnateljica. Leta 1991 je pri 91. letih napisala avtobiografijo z naslovom Večerna sonata: spomini z Dunaja, Pariza in Ljubljane; zanjo je prejela Levstikovo nagrado. Umrla je 6. maja 2002, dva dni po svojem stotem rojstnem dnevu.

 

LETA 1927 UMRL JAKOB ALJAŽ

TRIGLAVSKI ŽUPNIK, LJUBITELJ GORA IN SKLADATELJ (* 1845)

Rojen je bil v zaselku Zavrh pod zahodnimi obronki Šmarne gore. Na Dovje je prišel za župnika leta 1889. Bil je član SPD od vsega začetka in zadal si je nalogo popolnoma pregnati Nemce s Triglava in njegove soseščine. Za uvod je spomladi 1895 sprožil misel, da vrh Triglava postavi majhen stolp, ki “bode okrogel, 1,90 metra visok, 1,25 metra bode meril v premeru in imel prostora za štiri do pet ljudi ter štiri okna proti glavnim stranem neba. Aljažev stolp na Triglavu bode najvišja stavba ne le na Slovenskem, ampak sploh po slovanskem svetu.” Njegovo zamisel je uresničil 7. avgusta 1895 kleparski mojster Belec iz [entvida nad Ljubljano: s pomočniki je kovinske kose prinesel iz doline, stolp sestavil in zvaril, postavil strelovod in ga močno pritrdil v skalovje. Nekateri so mu napovedovali kratko življenje, pa pogumno stoji še danes in čaka na skorajšnjo stoletnico. Isto leto je Aljaž dal 50 m pod vrhom Triglava v skalo vsekati votlino, kamor bi se planinci zatekli pred neurjem – to je Staničevo zavetišče. Leta 1895 je SPD kupilo svet na Kredarici, Aljaž pa je od Zasipljanov kupil še precej sveta, da bi na kraju, ki ga je zamislil, ‘nobena konkurenca ne mogla postaviti planinske koče’. Leta 1896 so v triglavskem kraljestvu odprli kar dve Aljaževi planinski koči: 9. julija Aljažev dom v Vratih, 10. avgusta pa Triglavski dom na Kredarici. Obe koči je osebno blagoslovil Aljaž, ki je ‘lepo obredno molitev opravil v latinskem in slovenskem jeziku. Po obhodu okoli koče so izbrani pevci, na čelu jim slavni zborovodja g. Mat. Hubad, zapeli Lepa naša domovina ter milokrasno pesem Triglav, katero je uglasbil sam g. župnik Aljaž.” (Ta pesem ‘Oj, Triglav, moj dom’ je himna slovenskih planincev.) Eno leto po odprtju koče na Kredarici je dekan Novak (12. avgusta 1897) blagoslovil kapelico Lurške Matere božje ‘poleg Triglavske hiše, v kateri se lahko mašuje, ker pride veliko duhovnov na Triglav’, je zapisal Aljaž v dovško župnijsko kroniko, kjer se upravičeno pohvali: “Da je Triglav ostal v slovenskih rokah, je največ moja zasluga.” Druge Aljaževe gradnje na Triglavu in v dolinah so: Tominškova pot (1903), Aljažev dom I v Vratih (1904), ki ga je marca 1909 odnesel plaz, prenovljeni Triglavski dom na Kredarici (1909), Šlajmerjeva vila v Vratih (1907), Aljažev dom II v Vratih (1910). Leta 1915 je župnijski kroniki potožil: “Bolj težke ture so na Triglav. Na vrhu Triglava sem bil dvanajstkrat ali trinajstkrat, na Kredarici pa petindvajsetkrat… Prvikrat sem se povzpel na Triglav z Dobrave (pri Kropi, kjer je župnikoval) leta 1887, zadnjikrat leta 1904 (59-leten).” Leta 1905 je imel težko operacijo zaradi žolčnih kamnov in od tedaj ni mogel več v gore. Sicer pa je bil pri 80 letih še trden; ko je 24. februarja 1927 šel iz župnišča v cerkev, na poledeneli cesti padel in si zlomil nogo v kolku. 4. maja 1927 je umrl. Pokopali so ga ob zakristijskih vratih na južni steni cerkve na Dovjem. “Srečnega se čutim,” je zapisal v sporočilu pogrebcem, “da bo moje truplo počivalo med planinskimi tovariši in v zemlji, ki sem jo tako ljubil.”

več:
S. Čuk, Jakob Aljaž: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2017), 52-53.
– v rubriki Vabilo na pot 05_2002 (Aljaževa pot od doma do Doma)
– v prilogi 03_1993 (Sto let slovenske planinske organizacije)
– v rubriki Na obisku 09_2010 (Slovenski planinski muzej)
– v rubriki Muzeji Slovenije 05_2012 (Slovenski planinski muzej)

nekaj njegovih misli:

• Kaj vleče mladega človeka na gore? Hrepenenje po višji idealni lepoti, krasen razgled, neko pesniško navdušenje; zato pevci radi zapojo, ko pridejo na višavo.
  
• Če se po ravnem izprehajaš, imajo le noge dobiček, če pa zlezeš na goro, vsi udje.
  
• Stolp sem napravil na svoje stroške ter ga pozneje podaril Slov. Plan. Društvu. Vrh Triglava sem kupil od Dovške občine za 1 fl. Bil sem “najvišji” posestnik.
  
• Ustregel sem ne le duhovnom, ampak tudi mnogim turistom, da sem napravil na Kredarici zraven hiše tudi malo, pa lično kapelico, v kateri se lahko mašuje. Prostora imajo v njej mašnik in kakih pet ljudi; drugi stoje lahko med mašo zunaj pred vratmi.
  
• Najbolje plezajo domačini, ker so že od mladosti vajeni po stenah laziti za ovcami, ki včasih zaidejo visoko v skale. Pastirji ne uživajo alkoholnih pijač, ampak mleko in žgance; zato imajo močne živce: mirnokrvno gledajo z vrha skale v globok prepad.
  
• Bolj težke ture so na Triglav. Na vrhu Triglava sem bil dvanajstkrat ali trinajstkrat, na Kredarici pa petindvajsetkrat… Prvikrat sem se povzpel na Triglav z Dobrave (pri Kropi, kjer je župnikoval) leta 1887, zadnjikrat leta 1904 (59-leten).
  
• Kar v srcu nam mladem gori / naj v pesmi glasno zadoni, / odmeva naj dol in planina: / Oj vzdrami se, vzdrami mladina! (Aljaževa oporoka mladim)

 

LETA 1928 ROJEN IGNACIO LARRANAGA

DUHOVNIK, KAPUCIN, UČITELJ PRIJATELJSKEGA POGOVORA Z BOGOM († 2013)

Španski kapucin p. Ignacio Larrañaga je po desetletju šestdnevnih duhovnih vaj, ki jih je imenoval Srečanja – izkušnja Boga, leta 1984 pričel delo, ki ga je imel za najbolj pomembno v svojem življenju: Delavnice molitve in življenja (DMŽ). Na Slovenskem so zaživele leta 1994 po zaslugi njegovih sobratov kapucinov. Neutrudni učitelj prijateljskega pogovora z Bogom se od 28. oktobra 2013 pogovarja z Očetom iz obličja v obličje.

… več o njem v pričevanju 01_2014

Jutranja molitev

Gospod, / v tišini nastajajočega dneva / te prihajam prosit za mir, / modrost in moč. / Danes hočem gledati na svet z očmi ljubezni; / biti hočem potrpežljiv, razumevajoč, / ponižen, blag in dober. / Videti onkraj videza tvoje otroke, / kakor jih vidiš ti, / da bom mogel tako ceniti / dobroto vsakega posameznika. / Zapri moja ušesa za mrmranje, / varuj moj jezik pred obrekovanjem; / naj bodo v meni le tiste misli, / ki blagoslavljajo. / Hočem imeti tako dober in pravičen namen, / da bodo vsi, ki se mi bodo približali, / začutili tvojo navzočnost. / Odeni me s svojo dobroto, Gospod, / daj, da bom ves današnji dan / odseval tebe. Amen.

 

LETA 1931 ROJEN JANEZ ROTAR

LIT. ZGODOVINAR in TEORETIK, UNIV. PROFESOR († 2013)

Iz rojstne Brezovice ga je pot vodila na univerzo v Ljubljano, kjer je diplomiral iz slovenskega jezika in književnosti ter doktoriral z razpravo o Franu Maslju Podlimbarskem. Njegova pot slavista in slovenista se je nadaljevala na oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je bil vodja katedre za zgodovino hrvaške in srbske književnosti. Predaval je tudi na drugih univerzah v nekdanji državi in v tujini. Slovenskim bralcem je predstavljal sodobne južnoslovanske pisce.

 

LETA 1945 UMRL FRANCE MESESNEL

UMETNOSTNI ZGODOVINAR, LIKOVNI KRITIK (* 1894)

Rodil se je leta 1894 v Cervignanu (Furlanija), njegov oče je bil po materini strani direktni potomec slikarja Matevža Langusa. Ko je France študiral v Ljubljani, je počitnice preživljal pri sorodnikih v Vipavi, ki mu je postala drugi rojstni kraj. Študij umetnostne zgodovine je končal v Pragi z disertacijo o slikarju Janezu Wolfu. Posvetil se je starejšemu slovenskemu slikarstvu. Ko je bil odpuščen z univerze v Ljubljani, je kot kustos muzeja v Skopju raziskoval makedonsko umetnost. Tik pred koncem vojne, 4. maja 1945, je padel pod streli domobranskih policistov. Umetnostni zgodovinar Luc Menaše je o svojem dobrih trideset let starejšem poklicnem “tovarišu” Francetu Mesesnelu, zapisal, da je “vnašal svežega duha v slovensko umetnostno življenje. Umetnostna zgodovina in umetnostna kritika sta postali v njegovem jasno pisanem delu enakovredni, ko nam je umetnost preteklosti neprisiljeno približal, do sedanjosti pa omogočil objektiven pristop, obenem živ in brez predsodkov.” Njegova zgledna monografija o slikarstvu bratov Janeza in Jurija Šubica po mnenju stroke sodi med temeljna dela slovenske umetnostne zgodovine in Mesesnel slovenska umetnika postavlja v evropski okvir.

več:
S. Čuk, France Mesesnel: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2005), 40.

 

LETA 2019 UMRLA LOJZKA BRATUŽ

LIT. ZGODOVINARKA, ORGANISTKA IN ZBOROVODKINJA, KULTURNA DELAVKA (* 1934)

Z bratom Andrejem sta po očetu Lojzetu – skladatelju in zborovodju – podedovala glasbeno nadarjenost, čut za leposlovno in strokovno ustvarjalnost pa je dobila po mami Ljubki Šorli – pesnici upora, upanja in ljubezni; po obeh pa “neomajno zvestobo in predanost slovenstvu in živetemu krščanskemu izročilu”. Dve leti stara je doživela očetovo mučeniško smrt ,ki so ga fašisti zastrupili v Podgori leta 1936, otroštvo je med vojno zaznamovala mamina aretacija in mučenje v tržaških zaporih. Med vojno se je družina pred fašizmom zatekla v Tolmin, kjer je Lojzka končala osnovno šolo, leta 1952 maturirala na klasičnem liceju v Gorici in končala študij na filozofski fakulteti v Trstu. Poučevala je na različnih slovenskih šolah v Gorici in okolici, od leta 1978 do upokojitve pa slovensko književnost na fakulteti za tuje jezike in književnosti videmske univerze. Ukvarjala se tudi z leksikografijo in slovaropisjem. Izdala je sedem samostojnih knjig, sourejela je zbornike ter poskrbela je za več glasbenih publikacij.  (…) Za svoje delo je prejela več priznanj: bila je častna članica Slavističnega društva Slovenije, leta 2000 je prejela papeško odlikovanje Proecclesiaetpontifice, Republika Slovenija ji je 2004 podelila red za zasluge, tudi Republika Italija ji je podelila priznanje (2007), Društvo slovenskih izobražencev v Trstu pa ji je 2010 namenilo nagrado Vstajenje

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1881 UMRL JOSIP JURČIČ

MOJSTER NAŠE POLJUDNE POVESTI IN OČE SLOVENSKEGA ROMANA (* 1844)

Vsak povprečno razgledan Slovenec, ki mu knjiga ni tuja, bo vedel, da je prvi slovenski roman Deseti brat, ki ga je leta 1866 napisal Josip Jurčič, doma z Muljave pri Krki na Dolenjskem. Dasi je dočakal komaj 37 let, je zapustil prav lepo število povesti, ki jih še danes z veseljem vzamemo v roke. Najbolj sta priljubljeni povesti Jurij Kozjak; njegov knjižni prvenec (1864), Sosedov sin (1868).

več:
S. Čuk, Josip Jurčič (1844-1881): Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2014), 46-47.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Tudi človeško srce je kakor nebo. Gibljaji so v našem srcu, ki pridejo in zginejo kakor blisk. Kadar jih čutimo, ne moremo oči odprtih imeti, slepe nas; kadar preidejo, puste le sled za seboj, njih samih ne moremo gledati. Doma so iz višjega, nam tujega sveta.
• Ime nič ne velja; vprašanje je, kakšen je človek, ki ga ima.
• Krvna vez je vendar še vedno najtrdnejša na svetu za človeka, ki ima srce. Prva ljubezen, ki blaži človeka, je gotovo ljubezen do matere, do očeta in do tistih, ki so z nami vred iz enega vira dobili življenje.
• Lepa je narava, lepša in višja pa je njena krona – človek. In če ji ostane zvest, če se more ohraniti v soglasju z njo, ima vse, ker ima mir.
• Govori, kar ti srce da na jezik, / in s tem ne moreš govoriti krivo!
• Človek brez srca malokdaj pozna svojega bližnjega in njegovo no­tranjo vrednost. Vajen je soditi po sebi in blažjih čutov nese­bične ljubezni, prizanesljive potrpežljivosti in dobrohotnosti, ki so njemu samemu tuji, tudi pri drugih ne išče in ne najde.

 

LETA 1903 UMRL SIMON RUTAR

ZGODOVINAR, GEOGRAF IN ARHEOLOG (* 1851)

»Očitalo se nam je že mnogokrat, da nimajo Slovenci zgodovine; a imajo jo gotovo, navedena knjiga nam to dovolj spričuje. Ako že ob­sega zgodovina Tolminskega, katero je le majhen del Slovenskega, celo knjigo, koliko več vse slovenske po­krajine!« je ob izidu knjige Zgodo­vina Tolminskega (Gorica 1882) za­pisal naš zgodovinar Franc Kos. Zgodovinar, zemljepisec in arheo­log Simon Rutar, njen pisec, ki se ga spominjamo na današnji dan, je sodil: »Ne nahajam boljšega sredstva, bu­diti in krepiti narodno zavest našega ljudstva, nego ravno v tem, da se mu podaja ogledalo njegove pre­teklosti.« To je naloga zgodovino­pisja in Simon Rutar spada v »tisto skupino slovenskih zgodovinarjev, ki je v zadnjih desetletjih prejšnji stoletja postavila temelje zgodovinski znanosti pri nas. Postavila je znanje o slovenski preteklosti na trdna tla kritično pretresenih virov, ki jih je sistematično iskala in zbirala« (Bogo Grafenauer).

… več o njem si preberite v obletnici meseca 10_1991

 

LETA 1913 ROJEN JANEZ MILČINSKI

PRAVNIK IN ZDRAVNIK, STROKOVNJAK ZA SODNO MEDICINO (+ 1993)

Rodil se je v Ljubljani v družini mladinskega sodnika in pisatelja Frana Milčinskega. Najprej je v Ljubljani študiral pravo, štiri leta zatem (1940) pa je v Zagrebu končal študij medicine. Po vojni je bil imenovan za profesorja sodne medicine in predstojnika novo ustanovljenega Inštituta za sodno medicino. Dvakrat je bil rektor Medicinske fakultete, enkrat dekan Univerze v Ljubljani. Bil je član številnih združenj doma in po svetu. Kot strokovnjak je pomagal pri naravnih in množičnih nesrečah (Longarone, Skopje).

 

LETA 1925 ROJENA JELKA MRAK DOLINAR

ŽRTEV IN PRIČA KOMUNISTIČNE REVOLUCIJE

Rodila se je v Kranjski Gori staršem, ki so pribežali pred fašisti s Tolminskega na Kranjsko. Oče je bil finančni uradnik, zato so se veliko selili (do Skopja), po zasedbi Jugoslavije so živeli v Ljubljani, kjer so doživeli strahote komunistične revolucije. Ko sta se s sestro Kristo skušali umakniti na Koroško kot prostovoljki na vlaku, ki je peljal domobranske ranjence, so ju zajeli partizani, vrnili v Ljubljano, ranjence so pomorili, Jelko pa skupaj s sestro zaprli. Najprej v Škofovih zavodih v Šentvidu, potem pa v sodnih zaporih v Ljubljani, kjer so jo obsodili na dvanajst let zapora. Je ena redkih povojnih zapornic, ki je napisala svoje spomine na povojne krute razmere v socialističnih zaporih. Knjiga Brazde mojega življenja je leta 2009 izšla pri založbi Družina.

… več o njej preberite v pričevanju 04_2009

 

LETA 1926 ROJEN IVO ZORMAN

ČASNIKAR, UČITELJ, PISATELJ IN UREDNIK (+ 2009)

Doma iz Gore pri Komendi, kmalu so se preselili v Kamnik, ki je mesto njegovega otroštva in iz številne teh dogodivščin je uporabil v svojih delih. Po vojni je bil nekaj časa novinar, nato urednik, pisati je začel pozno, od vojnega in povojnega realizma se je razvijal k zmernejši modernistični prozi. Med romani je najvažnejši Draga moja Izza (tudi film Vojka Duletiča), napisal je tudi družinsko kroniko (9 romanov o družini Bauman). Omenjamo pa ga predvsem zaradi njegovih mladinskih del o otroštvu in odraščanju (Gnezdo sršenov in povest V sedemnajstem) Pisal je tudi radijske igre.

 

LETA 1930 UMRL SIMON OGRIN

SLIKAR (* 1851)

Slikarske veščine se je učil pri podobarju Avguštinu Goetzlu, nato pri Janezu Wolfu, od leta 1876 pa je izobraževal na akademiji v Benetkah in na Dunaju. V tem času se je ukvarjal tudi z ilustracijo (za Stritarjev Zvon), svojemu učitelju Wolfu je med počitnicami pomagal pri poslikavi vipavske cerkve sv. Štefana. Prvo samostojno delo je bilo za kapucinsko cerkev v Vipavskem Križu leta 1882. Med najbolj uspelimi deli je poslikava Marijine kapele v Škofji Loki, največja dela pa so iz obdobja od leta 1885 do 1930, kar lahko razberemo iz beležke naročil, ki je ohranjena še danes in v njej so navedena vsa njegova dela. Slikal oltarne podobe, križeve pote, bandera in božje grobove ter s freskami okrasil veliko cerkva in kapelic.

 

LETA 1944 UMRLA ANICA ČERNEJ

OTROŠKA PESNICA – PROFESORICA MATEMATIKE (* 1900)

Mladinska pesnica in pisateljica Anica Černejeva, rojena v Čadramu pri Slovenskih Konjicah, je šla po očetovih stopinjah. Po diplomi na učiteljišču pri šolskih sestrah v Mariboru se je v Zagrebu usposobila za profesorico matematike. Bila je tudi pesnica, pisala je predvsem pesmi za otroke, ki so izšle v knjigi Metuljčki (1930). Umrla je 3. maja 1944 v nemškem koncentracijskem taborišču Neubrandenburg.

njeni verzi:

• Plavaj, naša misel, plavaj / po slovanskem južnem svetu / naše kraje nam pozdravi / in prostost v desetem letu!
  Vsepovsod smo mi in naši / in nikjer ni tuje volje, / naše je nebo nad nami, / naše je to zlato polje.
  Koder plavaš, kamor sežeš, / vsepovsod je domovina, / vsepovsod je naša zemlja, / naša gora in dolina.
  In na polju naše žito, / naši klinčki v naših gredah, / in povsod je naša duša / v naših pesmih in besedah.
  ln povsod je naša želja, / da zaslužimo Svobodo, / in povsod je naša volja, / da si kujemo usodo. (Po našem svetu)

 

LETA 1975 UMRL FRANCE VEBER

EDINI “SLOVENSKI” FILOZOF (* 1890)

Tako je o Francu Vebru, prvem profesorju filozofije na ljubljanski univerzi, ki je bil zagovornik t.i. predmetne teorije, zapisal filozof Janez Janžekovič. Drugi naši filozofi so zastopali bodisi dediščino Tomaža Akvinskega (tomizem), bodisi marksistično misel, on pa je ubral samostojno pot. Napisal je 17 filozofskih knjig (med njimi Knjigo o Bogu).in 73 razprav. Po prisilni upokojitvi je bil dolga leta lektor verskega lista Družina.

… več o njem v obletnici meseca 05_1995

 

LETA 1991 ROJEN CARLO ACUTIS

IT. NAJSTNIK, RAČ. GENIJ, BLAŽENI, zavetnik za odgovorno uporabo interneta (+ 2006)

Carlo Acutis se je rodil v Londonu v bogati družini, ki se je kmalu po njegovem rojstvu vrnila v Italijo, v Milan, kjer je Carlo preživel večino svojega življenja. Na njegovo krščansko vzgojo je vplivala varuška, ki ga je s svojim zgledom vodila v iskreno prijateljstvo z Bogom. Leta 1995 je začel hoditi v vrtec, kjer je našel družbo, ki jo je doma pogrešal. Že od zgodnjega otroštva ga je zanimalo vse, kar je povezano z Bogom. Mami Antoniji je začel postavljati ‘teološka’ vprašanja.Počitnice je preživljal na podeželju, pri maminih starših blizu Salerna, kjer je hodil vsak dan k maši … rad je pomagal potrebnim. Leta 1997 je šel v osnovno šolo, naslednje leto pa k prvemu sv. obhajilu in odtlej je vsak dan hodil k maši, prejemal obhajilo, molil rožni venec … ljudje so v njem prepoznali nekaj božjega. Sošolcem je rad pomagal pri nalogah, jih razveseljeval s svojimi smešnimi pripombami ter jih zabaval tako, da je na računalnik risal 3D risanke in stripe. Bil je pozoren do vseh, pomagal je priseljencem, invalidom, zapuščenim otrokom, brezdomcem. V vsakem človeku je videl nekaj dobrega. Njegova strast so kmalu postali računalniki. Pravijo, da je bil računalniški genij, vendar je tudi internet uporabljal za oznanjevanje. Kot gimnazijec je v domači župniji učil verouk otroke, ki so se pripravljali na birmo – tudi s pomočjo računalnika. V začetku oktobra 2006 je Carlo zbolel za neozdravljivo obliko levkemije … in po hudem trpljenju se je 12. oktobra 2006 ustavilo komaj petnajstletno Carlovo srce. Fant, ki je na sodoben način uresničil svetost, je bil 10. oktobra 2020 v Assisiju razglašen za blaženega.

več:
B. Rustja, Blaženi Carlo Acutis, Petnajstletni računalniški genij je postal novi blaženi: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2020), 8-12.

nekaj Carlovih misli:

• Zakaj ljudje tako skrbijo za lepoto svojega telesa, ne pa tudi za lepoto svoje duše.
• Moj življenjski program je biti vedno blizu Jezusu.
• Zazrtost vase prinaša žalost, zazrtost v Boga pa osrečuje.
• Edina stvar, za katero moramo prositi Boga v molitvi, je želja, da bi bili sveti.
• Svetost ni v dodajanju, temveč odvzemanju: manj prostora zame in več za Boga.
• Če bi se ljudje zavedali, kako pogubno je kršenje Božjih zapovedi, bi se veliko bolj pazili resnih grehov in opozarjali tudi brate in sestre, ki ne živijo po krstu, ki so ga prejeli.

 

LETA 2008 UMRL UROŠ KREK

SKLADATELJ, PEDAGOG (*1922)

Na Akademiji za glasbo je leta 1947 zaključil študij kompozicije pri Lucijanu Mariji Škerjancu. Na Radiu Ljubljana je bil urednik za simfonično glasbo in nekaj let vodja glasbenega programa. Na glasbeni akademiji v Ljubljani je do leta 1982 poučeval kompozicijo in teoretične predmete. Veljal je za enega najtehtnejših sodobnih komponistov. V svojo glasbo je rad vpletal tudi folklorne elemente, ki jih je zbiral in zapisoval na našem etničnem ozemlju od Rezije do Porabja.

pripravlja Marko Čuk

LETA 1698 ROJEN FRANCESCO ROBBA

ITALIJANSKI KIPAR, ZNAN PO LJUBLJANSKEM VODNJAKU († 1757)

Italijanski baročni kipar Francesco Robba, ki je prišel v Ljubljano okoli let 1721, je najbolj znan po Vodnjaku slovenskih rek pred ljubljanskim magistratom. Njegova glavna dela v Ljubljani pa so oltarji za razne cerkve: pri Sv. Jakobu, pri frančiškanih in uršulinkah, keruba na oltarju sv. Rešnjega telesa v ljubljanski stolnici.

 

LETA 1816 ROJEN ALEKSANDRER TERPLAN

Ev. PASTOR, MADŽ. – SLO PISATELJ († 1858)

Prekmurski protestantski pisec Aleksander (Šandor) Terplan, rojen v Ivanovcih, je srednjo in višjo šolo končal v Šopronu na Madžarskem, po enem letu študija teologije na Dunaju je postal pastor v Puconcih. Leta 1848 je pripravil novo izdajo prevoda Nove zaveze Štefana Küzmiča, ki ji je dodal svoj prevod psalmov (Knjige zoltarske) za protestantsko bogoslužje. V glavnem je upošteval dotedanji prekmurski jezik in pravopis, obogatil pa je besedni zaklad.

 

LETA 1838 ROJEN HINKO DOLENC

SLIKAR GOZDA IN NJEGOVIH ŽIVALI († 1908)

Pravnik Hinko Dolenc, rojen v Razdrtem pri Postojni, kjer se je tek njegovega življenja tudi končal, je za literarni časopis Ljubljanski zvon napisal obsežno naravoslovno in spominsko kramljanje O gozdu in nekaterih njegovih ljudeh (1903), kjer je čudovito prikazal veličastna gozdna prostranstva na Snežniku in njihove prebivalce: od medvedov do vseh ptičjih zborov.

 

LETA 1900 ROJEN IGNAZIO SILONE

ITALIJANSKI PISATELJ IN POLITIK († 1978)

Ignazio Silone je v svojih romanih obravnaval družbeno, politično in moralno problematiko. V slovenskem prevodu imamo precej njegovih del (Fontamara, Vino in kruh, Seme pod snegom, Prgišče robidnic). Eno njegovih zadnjih del je drama o življenju svetniškega papeža Celestina V. (1294) z naslovom Zgodba ubogega kristjana, ki je hkrati njegova osebna izpoved.

 

LETA 1904 UMRL ANTONIN DVORŽAK

ČEŠKI SKLADATELJ GLOBOKE VERE (* 1841)

Češki skladatelj Antonin Dvoržak je najbolj znan po svojih Slovanskih plesih, s katerimi je zaslovel (1878). Bil je globoko veren mož in to vero je čutiti v njegovih religioznih skladbah, kot so: Stabat Mater (1877), Requiem (1890), Svetopisemske pesmi (1894). V teh delih sta njegova melodika in slog srečno povezana z globoko duhovnostjo. Mojster je umrl 1. maja 1904, zadet od kapi.

 

LETA 1907 ROJEN BORIS MERHAR

LITERARNI ZGODOVINAR, ETNOLOG, AKADEMIK († 1989)

V letih 1951-1959 je izšlo devet zajetnih knjig, ki so bralcem predstavile Izbrano delo največjega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja. Urejal jih je literarni zgodovinar in etnolog Boris Merhar. Veliko je raziskoval slovensko pesništvo, zlasti ljudsko, o katerem je napisal temeljito obravnavo Slovenske ljudske pesmi (1961).

 

LETA 1908 ROJEN GIOVANNI GUARESCHI

ITALIJANSKI ČASNIKAR IN PISATELJ, HUMORIST († 1968)

Italijanski pisatelj Giovanni(no) Guareschi je v svojih humorističnih povestih in romanih slikal italijansko družbo, njene politične strasti in to najbolj otipljivo prikazal v romanih, v katerih nastopata odločni podeželski župnik Don Camillo in njegov nasprotnik-prijatelj komunistični župan Peppone. Na filmskem platnu sta ta dva njegova lika upodobila Fernandel (Don Camillo) in Gino Cervi (Peppone).

 

LETA 1913 ROJEN MARTIN JEVNIKAR

LIT. ZGODOVINAR, UNIV. PROFESOR, UREDNIK, PREVAJALEC, KRITIK, KULTURNI DELAVEC († 2004)

»V slovenskem svetu veljajo za ustvarjalce predvsem pesniki in pisatelji, daleč za njimi so uredniki in režiserji, skoraj pozabljeni so organizatorji in podporniki. Martin ni pisal pesmi niti romanov, ni nastopal kot slavnostni govornik. Vendar brez njega marsikatere slovenske dejavnosti ne bi bilo … Če bi Martin lahko napravil obračun, kako je porabljal svoj čas od diplome na ljubljanski univerzi leta 1939 do danes, bi moral navesti precej nalog, ki jih uradni kronisti komaj poznajo.« Tako je leta 2003 ob devetdesetletnici literarnega zgodovinarja in kritika profesorja Martina Jevnikarja zapisal v jubilejni številki tržaške Mladike njegov prijatelj Jože Velikonja. Po rodu je bil Dolenjec, ki je maja 1945 odšel v begunstvo. Kmalu se je posvetil svojemu profesorskemu poklicu, najprej v begunskem taborišču, potem pa na slovenskih srednjih šolah v Trstu, nazadnje pa na univerzah v Padovi in Vidmu. Deloval je še na številnih drugih področjih. Slovencem na Tržaškem je posvetil skoraj dve tretjini svojega dolgega življenja, ki se je pričelo pred sto leti.

… več o njem preberite v obletnici meseca 05_2013

 

LETA 1913 ROJEN STANE MIKUŽ

UMETNOSTNI ZGODOVINAR, KRITIK, PUBLICIST († 1985)

Lepote tega našega sveta je zagledal v Šmarju pri Ljubljani. Za svoj poklic umetnostnega zgodovinarja se je pripravljal na likovni akademiji v Ljubljani. Bil je zvest učenec Izidorja Cankarja. Študij je dokončal z doktorsko disertacijo o slovenskem baročnem slikarju Frančišku Jelovšku (1949). Po vojni je predaval umetnostno zgodovino najprej študentom likovne akademije, leta 1952 pa je postal učitelj za občo zgodovino umetnosti novega veka na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Veliko je o umetnosti tudi pisal.

 

LETA 1931 ROJEN MARIJAN BRECELJ

bibliograf, prevajalec, urednik, literarni zgodovinar, slovaropisec, bibliotekar († 2019)

Marijan Brecelj je bil zavezan slovenstvu, živel je s knjigami in za knjige – “eden zadnjih goriških enciklopedistov”, kot so zapisali zamejski mediji ob njegovi smrti….dolgoletni vodja študijskega oddelka Goriške knjižnice, veliko pa je pomagal tudi na številnih drugih področjih, v župniji Nova Gorica – Kapela (knjižica o frančiškanskem samostanu, več kot 50 let je bil skrbnik samostanske knjižnice …) Blizu mu je bila tudi likovna umetnost, saj je bil  izvedenec za ex -librise. Pripravil je dva slovarja: furlansko-slovenskega in brazilsko-slovenskega … S spremnimi besedami, komentarji in opombami je opremil več izdaj (pesniški zbirki Ljubke Šorli in Ludvika Zorzuta ter izdajo pisem Francetu Bevku in Ivanu Trinku) .Dobil je tudi Goropevškovo nagrado za »prispevek k razvoju in prepoznavnosti domoznanstva na Goriškem in preko slovenskih nacionalnih meja«.Goriški muzej mu je posvetil posebno številko Goriškega letnika (Brecljev zbornik)
Za založbo (Ognjišče) je pripravil dve knjigi – obe sta izšli v zbirki Graditelji slovenskega doma (za katero je dal tudi pobudo). Leta 1992 je v omenjeni zbirki izšla knjižica o Filipu Terćelju – o njegovem življenju in delu z nekaterimi proznimi besedili, pesmimi in vzgojnimi spisi. Leta 2001 pa je izšla v isti zbirki tudi knjiga o duhovniku Petru Butkoviču – Domnu, ki je bil primorski narodni buditelj, pa tudi pesnik, pisatelj, … likovnik in prvi slovenski ugankar. …

več:
 S. Čuk, Marijan Brecelj (1931-2019), Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2021), 34-35.

 

LETA 1955 PRVIČ PRAZNIK SV. JOŽEFA DELAVCA

Druga socialistična internacionala je leta 1889 prvi maj razglasila za mednarodni praznik dela. Na prošnje krščanskih delavcev, ki so z vseh strani sveta prihajale v Rim, je papež Pij XII. 1. maja 1955 na prvi maj postavil praznik sv. Jožefa Delavca, ki je bil, kot poroča Sveto pismo, “tesar”. Jožef Delavec je bil do leta 2021 prvi zavetnik obnovljene koprske škofije – zdaj je to sv. Hieronim.

 

LETA 1994 UMRL AYRTON SENNA DA SILVA

BRAZILSKI AVTOMOBILSKI DIRKAČ FORMULE 1 (* 1960)

Na dirki Formule 1 je prvič nastopil na Veliki nagradi Brazilije 1984, zadnjič pa na Veliki nagradi San Marina 1994 v Imoli leta 1994. Skupno je nastopil na 161 dirkah. Zmagal je na 41 dirkah (Luis Hamilton doslej 103 … Michael Schumacher 91 … Verstapen 55). Na prvem štartnem mestu je stal 65-krat (Hamilton 104, Schumacher 68) . Trikrat je postal svetovni prvak (sezone 1988, 1990, 1991). V karieri je zbral 614 točk.

… več o njem: šport, v: Ognjišče (1994) 6

 

LETA 1963 UMRL ANTON SOVRE

JEZIKOSLOVEC, PREVAJALEC AVGUŠTINA (* 1885)

“Vsa evropska kultura, ves način mišljenja in odnos do znanosti ima korenine v antičnih tleh. Odpravljati antiko iz našega kulturnega življenja se pravi žagati vejo, na kateri sedimo,” je zapisal profesor Anton Sovre v uvodu knjige O pesništvu (Ljubljana 1963), ki je bila njegovo zadnje delo (izida ni dočakal). Socialistični šoli, ki si je zadala nalogo vzgajati ‘novega človeka’ (plitvo bitje brez korenin), antika ni dišala, zato sta bili iz slovenskih šol kmalu po vojni pometeni latinščina in grščina. ‘Zaostala’ Evropa je oba jezika ohranila, saj brez njiju ni mogoče razumeti strokovnih izrazov znanosti. Naša mlada država, ki se želi z Balkana vrniti v Evropo, v šole spet uvaja jezika antike (grščino in latinščino). Antika seveda ni samo poganska, saj sta grščina in latinščina jezik Svetega pisma in starokrščanskih pisateljev. Klasični filolog je mojstrsko prelil v slovenščino različna dela (drame, poezijo, zgodovinopisje) antičnih grških in latinskih avtorjev. Slovenskim bralcem je pripravil odličen prevod Izpovedi cerkvenega učitelja sv. Avguština. Po Sovretu se imenuje nagrada za prevajalske dosežke.

… več o njem preberite v obletnici meseca 05_1993

 

LETA 1986 UMRL MIRKO JAVORNIK

PISATELJ, POPOTNIK IN POTOPISEC (* 1909)

Kot pisatelj se je v Cerknici rojeni Mirko Javornik uveljavil z dvema novelama v zborniku Sedem mladih slovenskih pisateljev (1930), ki so izšli iz kroga “krščanske socialistične mladine”. Javornik je veliko potoval po svetu in pisal bogate potopise. Izbor je izšel v knjigi Pero in čas (1944). Po letu 1961 je živel v Washingtonu kot uslužbenec zunanjega ministrstva ZDA.

 

LETA 1995 UMRL MILOŠ RYBÁŘ

BIBLIOTEKAR, ZGODOVINAR, ODBORNIK MOHORJEVE (* 1928)

Vse šole, od osnovne do univerze, je opravil v rojstni Ljubljani. Diplomiral je najprej na Pravni, potem pa še iz zgodovine na Filozofski fakulteti. Služboval je v NUK-u kot bibliotekar in kot vodja oddelka za katalogizacijo. Od leta 1965 do 1980 je na Pedagoški akademiji predaval knjižničarstvo. Svoje poljudnoznanstvene zapise je objavljal v periodičnem tisku. Dragocene so njegove biografije pomembnih osebnosti za razne leksikone in koledarje. Dolga leta je bil odbornik Mohorjeve družbe v Celju. Preučeval je njeno zgodovino in pisal Mohorsko bibliografijo 1972–1981.

 

LETA 1996 UMRL FRANCE PAPEŽ

PESNIK, PISATELJ, UREDNIK, STEBER SLOVENSTVA V ARGENTINI (* 1994)

Rodil se je v Kotu pri Semiču, šolal se je v Črnomlju. Po vojni se je z domobranci umaknil na Koroško, leta 1948 je iz begunskega taborišča Senigallia, kjer je končal gimnazijo, odšel v Argentino. Ob delu v tovarni je pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu končal slikarsko šolo. S svojim pesniškim, pisateljskim in uredniškim delom je bil eden najpomembnejših kulturnih delavcev med slovenskimi izseljenci v Argentini. Sodeloval je pri Glasu SKA, Duhovnem življenju in bil urednik revije Meddobje.

 

LETA 2004 UMRL LOJZE KOVAČIČ

PISATELJ (* 1928)

Rodil se je leta 1928 očetu Slovencu in materi Nemki v Baslu in tam preživel otroštvo. Šolal se je v Ljubljani, po vojni so bili njegovi domači izgnani v Avstrijo, on je ostal v Sloveniji pod udbovskim nadzorstvom. Med drugim se je ukvarjal z lutkarstvom. Pisal je zato, »da bi izrazil svojo nesrečo«. Snov je zajemal iz osebnega in družinskega življenja. Z novelami Ljubljanske razglednice (1954) je sprožil ideološke ugovore, med njegova glavna dela spada roman Deček in smrt (1968). Uveljavil se je tudi kot mladinski pisatelj.

 

LETA 2004 – Slovenija, Madžarska, Češka, Slovaška, Poljska, Litva, Latvija, Estonija, Malta in Ciper (samo grški del) postanejo članice Evropske unije

Prvi maj leta 2004 je pomemben datum v zgodovini slovenskega naroda: naša mlada država Slovenija je postala polnopravna članica Evropske unije, velike družine, v katero je bilo tedaj vključenih 25 držav stare celine (18 jih je bilo še zunaj). “Članstvo v Evropski uniji nam bo kljub pregovorni majhnosti omogočilo, da aktivno soustvarjamo lastno prihodnost v okviru širše skupnosti evropskih držav,” je zapisal dr. Janez Potočnik, slovenski minister za evropske zadeve. “Da bi bili pri tem uspešni, moramo seveda dobro poznati postopke odločanja v evropskih institucijah, evropski pravni red, interese drugih držav članic.” Pri svojem združevanju Evropa ne bi smela pozabiti na krščanske korenine, ki so dediščina večine njenih narodov in tudi smernica za prihodnost, poudarja papež Janez Pavel II. v svoji apostolski spodbudi Cerkev v Evropi.

… več si preberite v prilogi 05_2004

 

LETA 2011 – PAPEŽ JANEZ PAVEL II.

RAZGLAŠEN ZA BLAŽENEGA

Življenjske postaje od rojstva do odhoda k Očetu

1920 20 maja: Karol Wojtyla se rodi očetu Karolu in materi Emiliji Kaczorowski v Wadowicah, 30 kilometrov od Krakova na Poljskem.

1938 Po maturi na gimnaziji v rojstnem mestu se vpiše na fakulteto za književnost in filozofijo Jagelonske univerze v Krakovu, kamor sta se preselila z očetom.

1940 Da se izogne deportaciji na prisilno delo v Nemčiji, se zaposli v kemični tovarni.

1942 Oktobra vstopi v tajno semenišče v Krakovu, kjer se pripravlja na duhovniški poklic.

1946 1. novembra prejme skupaj s sedmimi sošolci mašniško posvečenje v krakovski stolnici po rokah kardinala Adama Sapieha.

1948 Krakovski nadškof ga pošlje na študij v Rim; vpiše se na papeško univerzo Angelicum, kjer po dveh letih doseže doktorat z disertacijo o sv. Janezu od Križa.

1954 Postane profesor etike na filozofski fakulteti katoliške univerze v Lublinu.

1958 Imenovan je za pomožnega škofa v Krakovu.

1962 4. oktobra skupaj z drugimi poljskimi škofi odpotuje v Rimu, da sodeluje na zasedanjih drugega vatikanskega koncila (od 11. oktobra 1962 do 8. decembra 1965).

1964 13. januarja imenovan za nadškofa v Krakovu in s 43 leti je najmlajši škof katoliške Cerkve.

1967 28. junija mu papež Pavel VI. podeli kardinalski biret; ima 47 let in je najmlajši član kardinalskega zbora.

1978 Leto treh papežev. 6. avgusta umre papež Pavel VI., za njegovega naslednika je bil 26. avgusta izvoljen beneški patriarh Albino Luciani, ki je kot papež vodil Cerkev le 33 dni. Po njegovi smrti 29. septembra je bil nov konklave, iz katerega je 16. oktobra kot rimski škof in papež izšel krakovski nadškof Karol Wojtyla, ki si je privzel ime Janez Pavel II. Službo pastirja Kristusove Cerkve je nastopil 22. oktobra.

1979 Štiri apostolska potovanja po svetu (Mehika, Poljska, ZDA, Turčija). Smernice svoje papeške službe je zarisal v svoji prvi okrožnici Človekov Odrešenik (4. marca).

1981 Atentat med splošno avdienco na Trgu sv. Petra 13. maja. Potrebno je bilo dolgo zdravljenje v kliniki Gemelli. 13. maja 1982 se je kot romar v Fatimi zahvalil Mariji, da mu je rešila življenje.

1985 Prvi svetovni dan mladih v Rimu (1. aprila).

1986 Molitev za mir v Assisiju 27. oktobra pri kateri so se zbrali predstavniki vseh velikih svetovnih verstev.

1991 Na mednarodni praznik dela in praznik sv. Jožefa Delavca izšla okrožnica ‘Ob stoletnici’ (okrožnice ‘Rerum novarum’ Leona XIII., prve papeške okrožnice o delavskem vprašanju).

1996 Prvi papežev obisk v Sloveniji – od 17. do 19. maja (njegovo 71. potovanje po svetu). Ob zlati maši je izšla njegova knjiga Dar in skrivnost o njegovi poti do duhovništva.

1998 Drugič na Hrvaškem, razglasitev kardinala Alojzija Stepinca za blaženega. Okrožnica ‘Vera in razum’ (o odnosu med vero in znanostjo).

1999 Drugič v Sloveniji: 19. septembra v Mariboru razglasitev škofa Antona Martina Slomška za blaženega. 24. decembra odprtje svetih vrat bazilike sv. Petra v Rimu in začetek velikega jubileja 2000.

2002 Apostolsko pismo Rožni venec Device Marije, v katerem objavlja pet novih – svetlih – skrivnosti rožnega venca in razglaša leto rožnega venca.

2004 Zadnje (130.) apostolsko potovanje 15. avgusta v Lurd, kjer se pridruži bolnikom. Apostolsko pismo ‘Ostani z nami’, Gospod in razglasitev leta evharistije.

2005 Za veliko noč (27. marca) brez besed zadnjič podeli apostolski blagoslov ‘mestu in svetu’; 2. aprila, v soboto pred belo nedeljo, ki jo je leta 2000 razglasil na nedeljo Božjega usmiljenja, ob 21.37 odide na svoje zadnje potovanje – v Očetovo hišo.

2011 1. maja: ob navzočnosti 1,5 milijona vernikov z vsega sveta ga papež Benedikt XVI. razglasi za blaženega. Njegov god se obhaja 22. oktobra, na obletnico njegovega nastopa papeške službe.

2014 Uresniči se ‘referendum Svetnik takoj’ (Santo subito) ob njegovem pogrebu: papež Frančišek ga 27. aprila skupaj z Janezom XXIII. prišteje med svetnike katoliške Cerkve – kot apostola našega časa, zavetnika nove evangelizacije in mladih, ki so ‘upanje Cerkve’.

… več o papežu Janezu Pavlu II. si preberite v člankih (kronološko)

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 311 IZIDE TOLERANČNI EDIKT

Cesar Galerij je v prestolnici Vzhodno rimskega cesarstva Nikomediji izdal tolerančni edikt. Z njim je krščanstvo postalo dovoljena vera, končalo pa se je preganjanje kristjanov. Kristjani naj, molijo k svojemu Bogu za njegovo varnost, za varnost države in za svojo varnost, da bi imela država neokrnjeno prihodnost na vsakem področju, in da bi lahko živeli varno na svojih domovih. Le dve leti po izdaji tolerančnega edikta je Konstantin Veliki z milanskim ediktom izenačil kristjane v Rimskem cesarstvu s pripadniki drugih verstev, kar je zanje pomenilo svobodo verovanja. Uradna vera cesarstva pa je krščanstvo postalo v času cesarja Teodozija leta 380.

 

LETA 1870 ROJEN FRANZ LEHAR

avstrijski skladatelj madžarskega rodu († 1948)

Avstrijski skladatelj Franz Lehar spada med najslavnejše operetne skladatelje. K pisanju operet ga je spodbudil uspeh njegove prve operete Dunajčanke (1902). Od številnih mojstrovin te glasbene zvrsti je najbolj znana Vesela vdova (1905), ki je morda najbolj priljubljena opereta novejšega časa. V Buenos Airesu so jo leta 1907 istočasno izvajali v petih gledališčih v petih jezikih.

 

LETA 1883 ROJEN JAROSLAV HAŠEK

ČEŠKI PISATELJ IN VOJAK, AVTOR KNJIGE DOBRI VOJAK ŠVEJK († 1923)

Češki pisatelj Jaroslav Hašek je med drugo svetovno vojno pobegnil iz avstrijske vojske k Rusom in se po vojni vrnil v domovino. Napisal je več humoristično satiričnih del. Svetovni sloves si je pridobil s knjigo Pustolovščine dobrega vojaka Švejka v svetovni vojni (1928), v kateri je s pomočjo navidez omejenega junaka prikazal ves nesmisel militarizma in vojne.

 

LETA 1883 UMRL EDOUARD MANET

FRANCOSKI IMPRESIONISTIČNI SLIKAR (* 1832)

Eden najpomembnejših slikarjev druge polovice 19. stoletja je slikal predvsem portrete in krajine. Njegova impresionistična dela so polna navdiha, slikal je resničen svet – heroizem modernega življenja – in se ni predajal domišljiji. Slikal je v tehniki olje na platno, barvo je nanašal v debelih slojih, poteze lahko vidimo, uporabljal pa je veliko barv, da je dosegel želene odtenke. Nekaj njegovih najbolj znanih del: V vrtni restavraciji, Zajtrk v travi … Zelo je vplival na moderno slikarstvo.

 

LETA 1906 ROJEN IVAN MRAK

DRAMATIK, PISATELJ IN ESEJIST († 1986)

Ljubljančan, sin gostilničarja (Pri Mraku). Obiskoval je klasično gimnazijo, po dveh letih pobegnil v Trst in jo nadaljeval ter končal na Ptuju. Že kot dijak se je odločil za življenje svobodnega umetnika. Leta 1925 je prvič nastopil s samostojnim dramskim delom, spoznal svojo življenjsko sopotnico slikarko Karlo Bulovec. V Zagrebu je študiral režijo, in do leta 1933 živel v Münchnu, Parizu in Pragi, kar je pustilo sledi tudi na njegovem pisanju. Po vojni je pisal tragedije in eseje in vodil svoje gledališče. V prvem delu ustvarjanja je pisal kratko prozo, ki je tudi njegova najboljša zvrst, pisal je tudi pesmi, kasneje pa je začel z eseji, ki jih je posvečal slikarjem in slovenskemu kulturnemu dogajanju. Vse od konca prve svetovne vojne do sedemdesetih let je pisal dnevnike. Napisal je več kot trideset himničnih tragedij, največji uspeh je bila uprizoritev zgodovinske tragedije v ljubljanski Drami, druge njegove drame pa so igrali v glavnem amaterski odri, saj ga je kritika zavračala, prav tako tudi profesionalna gledališča …

nekaj njegovih misli:

• Jezus je luč, ki sije skozi stoletja in tisočletja, mi pa se ji bližamo ali se od nje oddaljujemo, jo blagoslavljamo ali preklinjamo, ob njej propadamo ali rastemo.
• Če bo človeštvo sploh hotelo obstati, bo moralo zavzeti povsem drugačen odnos do stvarstva, kajti vse to, kar počnemo zdaj, je nespoštovanje življenja.
• Brez krščanstva bi si sploh ne mogli zamišljati sveta, kakršen je danes, ker je krščanstvo pravzaprav predpogoj človečanskih pravic.

 

LETA 1911 ROJENA LUISE RINSER

nemška pisateljica († 2002)

Luise Rinser se je uveljavila s svojimi romani in novelami s tematiko ljubezni in zakona, z motivi žrtve in odpovedi. Dobri so psihološki orisi moderne ženske v romanu Sredi življenja (1950). Pod nacizmom ni smela objavljati svojih del, do konca leta 1944 je bila v zaporu iz političnih razlogov (to je opisala v svojem delu Jetniški dnevnik).

 

LETA 1912 ROJEN MILAN LIPOVEC

PISATELJ IN UREDNIK († 1997)

Rojen v Trstu, v Ljubljani je končal trgovsko šolo, se priučil za stavca in se zaposlil v Narodni tiskarni. Začel je objavljati prve črtice in humoristične prispevke. Po vojni se je vrnil v Trst in delal v raznih tiskarnah, sodeloval je tudi s slovenskim radiem Trst A, objavljal v Primorskem dnevniku, Mladiki … bil je urednik Soče in revije Zaliv. Napisal je tudi dva romana (Ljudje ob cesti – o Brkincih in Leseno jadro – Ljubljansko barje, zanimiva je parodija o slovenski zgodovini (Slovenci pod jelševo brezo). Pisal je v impresionističnem slogu, čustveno opisoval predvsem nepokvarjeno naravo in ljudi, ki tam živijo …

 iz romana Ljudje ob cesti

Takšna je torej cesta, ki vodi / iz preteklosti v prihodnost.
Sem čez goličavo hiti popotnik. Vsak korak pospremi z zamahom proste roke in gre — varno, moško, prav nič utrujeno. Prišel je izza roba, iz ohlapne megle, ki boža ločice v dolini. Tam je dan še mlad, ni se še ugrel, medtem ko je tod, po kraškem robu razlita ena sama božja svetloba.
Popotnik se dviza po rdečem kolovozu, navzdol, navkreber, kakor je pač svet v teh krajih, in ureja korak z zamahi desnice. Z drugo roko napenja oprtnico, na kateri visi platnena torba. Tako prispe do pod Obrova in stopi na cesto, ki je sonce še ni oblilo.
Drugače pa ji ne manjka sonca tej ljubi, stari cesti, ves dan se greje na njem. Le tam, kjer steče skozi naselje, pade včasih nanjo za klobuk orehove sence. A kaj bi s tem! Vasi so redke in popotnik, če se je že odpravil z doma, ne kani posedati v hladu. Vdan v božjo voljo tepta po prahu, hiti s pripeko in svojo skromno mislijo…
Takšna je cesta poleti.
Pozimi tudi ni najti na njej pravega zavetja, ker je speljana po vleknjenem žlebu, po nekakšnih ogromnih naravnih nečkah. Te pa so nagnjene na sever. Prav tako bi se moglo reči, zakaj tod se poizgubljajo brkinske hribine, od juga pa rasto čičarijske gore. Nikakih toplih sap potemtakem, zgolj mraz in sneg in burja …
Burja! Fiii… In zameti? (…)

 

LETA 1917 ROJEN STANKO KOCIPER

PISATELJ DRAMATIK, UREDNIK, PUBLICIST († 1997)

Beseda goričanec pomeni vinogradnika, prebivalca vinskih goric, kot je poljanec poljski ali ravninski kmetovalec. Roman Goričanec je osrednje pripovedno delo, ki ga je Stanko Kociper napisal pri 24 letih kot študent prava na ljubljanski univerzi. V njem je upodobil Prlekijo, njene ljudi in njihovo navezanost na zemljo. V Mariboru rojeni Kociper je mladost preživel pri Sv. Miklavžu v Prlekiji. Po vojni se je umaknil v Italijo, od koder je leta 1948 odšel v Argentino.

 

LETA 1952 UMRL FRAN LIPAH

IGRALEC, REŽISER, DRAMATIK, PUBLICIST IN PREVAJALEC (* 1892)

Najbolj znano delo Frana Lipaha je tridejanka Kralj Matija Gubec (1916). Kot vojna prispodoba je delo zaradi cenzure izšlo samo v odlomkih. Ta drama je pogumna izpoved mladega rodu, ki teži po svobodi. Ljudski odri so radi uprizarjali njegovo veseloigro Glavni dobitek (1930). Pisal je tudi gledališke ocene in o začetkih slovenskega filma.

 

LETA 1959 UMRL DAMIR FEIGEL

pisatelj in primorski kulturni delavec (* 1879)

Pisatelj Damir Feigel, rojen v Idriji, je najprej za razne časnike pisal humoreske s satirično ostjo, ki so izšle tudi v knjigah (Pol litra vipavca, Bacili in bacilke, Postrani klobuk). Potem pa je pisal večinoma daljše povesti ali romane z motivi znanstvene fantastike in tehničnih čudežev (Pasja dlaka, Faraon v fraku, Čudežno oko, Supervitalin).

 

LETA 1967 UMRL FRANJO BAŠ

geograf, zgodovinar in etnograf (* 1899)

Študij zgodovine in geografije je začel na Dunaju, končal pa leta 1925 v Ljubljani. Še kot študent je sodeloval pri ustanovitvi Geografskega inštituta in Geografskega društva Slovenije. Kot profesor v Mariboru je vodil tudi muzej. Po vojni je bil na ljubljanski univerzi prvi predavatelj muzeologije. Dolga leta je bil ravnatelj Tehniškega muzeja v Bistri in spodbujal je ustanavljanje muzejev tehnične dediščine v več slovenskih mestih. Bil je med ustanovitelji revije Kronika, časopisa za slovensko krajevno zgodovino. Veliko je tudi pisal.

 

LETA 1975 UMRL ALFONZ ČUK

DUHOVNIK, PROFESOR PSIHOLOGIJE V AMERIKI (* 1912)

Po končanih bogoslovnih študijih v Gorici in v Rimu je duhovnik Alfonz Čuk, doma iz Bilj pri Gorici, deloval na slovenskih šolah v Gorici. Leta 1948 je odšel v New York. Ob dušnopastirskem delu je študiral psihologijo in doktoriral. Postal je profesor psihologije na St. Vincent College v mestu Latrobe (Pennsylvania), kjer je na današnji dan umrl. Objavljal je znanstvene članke s svojega področja.

 

LETA 1988 UMRL DANILO GORINŠEK

IGRALEC, PEVEC, REŽISER, PREVAJALEC IN DRAMATIK ( * 1905)

V Avstriji (Lipnica) rojeni Danilo Gorinšek se je uveljavil kot gledališki igralec in mladinski pesnik. Igralsko se je šolal privatno. V letih 1928-1941 je bil angažiran v mariborskem gledališču. Bil je vsestranski gledališčnik: igralec, pevec v opereti in operi, režiser, lektor in umetniški vodja. Rad je igral komedijske vloge, pa tudi kot karakterni igralec se je uvrstil med vodilne člane mariborske Drame. Pesmi za otroke je začel pisati že leta 1921 in izdal več zbirk. Napisal je tudi mladinsko igro Rdeča kapica.

 

LETA 1993 UMRLA LJUBKA ŠORLI

PESNICA, UČITELJICA, KULTURNA DELAVKA, TRPINKA (*1910)

“Ljubka Šorli je simbol slovenske matere, ki je nobena težava ne zlomi, pogumno prenaša trpljenje in se prepričano zanaša na Boga, ki ji nikoli ni naložil takega bremena, da bi ga ne mogla prenesti. Nikoli ni obupala, vedela pa je, da ji bo Bog pomagal, zato je hodila pogumno po svoji poti.” Tako je o Ljubki Šorli, ki ji z globokim spoštovanjem posvečamo ta zapis ob obletnici njenega rojstva, zapisal profesor Martin Jevnikar. Ob njeni smrti je pisatelj Alojz Rebula izpovedal: “Z Ljubko Šorli odhaja od nas ne samo velika Slovenka, ki je ob svojem možu Lojzetu Bratužu – mučencu že prešla v naš narodni primorski mit, ampak tudi velika kristjanka.” O svoji trnjevi življenjski poti je pripovedovala v pogovorih z Marijo Češčut na slovenskem Radiu Trst A v nizu šestih srečanj od 14. oktobra do 9. decembra 1975. Izšli so v zborniku ob njeni osemdesetletnici. Tiste njene izpovedi in pripovedi, ki jih bomo povzeli ali navajali dobesedno, naj nagovorijo tudi nas

… več o njej si preberite v obletnici meseca 02_2010

nekaj njenih verzov:

• Skoz trnje pot gre v paradiž. / Naj ve, kdor išče ga na zemlji: / le z Bogom srečo si zgradiš.
  
• Nad Jezusa gorje se zgrne, / usmiljen sprejme ga za nas. / Skoz temo časa in prostora / on naša luč je in opora.
  
• Naj ve, kdor išče ga na zemlji: / le z Bogom srečo si zgradiš. / Za Kristusom zvesto hodimo, / življenja križe z Njim nosimo!
  
• Odrešeniku čast in slava! / Iz groba tretji dan je vstal. / Odslej je žalost posvečena / in Jezus kažipot svetal
  
• Sin božji, milostljiv nam bodi, / po krivdah naših nas ne sodi!
  več
  

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1388 UMRLA sv. KATARINA SIENSKA

ITALIJANSKA DOMINIKANKA, TEOLOGINJA, MISTIKINJA, FILOZOFINJA IN CERKVENA UČITELJICA (* 1347)

Rodila se je leta 1347 kot predzadnja od petindvajsetih otrok barvarja kož Jakoba Benincasa iz mesta Siena. Z dvanajstimi leti je prišla v spor z domačimi, ker je hotela v samostan, ostrigla si je lase in tako pokazala svojo trdno namero, da se posveti Bogu. S šestnajstimi leti je vstopila v tretji red sv. Dominika. Pri dvajsetih se ji je prikazal Jezus in ji napovedal, da ji bo zaupana posebna naloga: da je pomagala prepričati papeža Gregorja XI., naj se vrne iz francoskega Avignona v Rim. Leta 1376 je to res storil: ko se je papež vračal v Petrovo mesto, se je Katarina ponižno umaknila v rodno Sieno, potem ko je svojo nalogo izpolnila. Pozneje si je še veliko prizadevala, da bi prinesla mir v Cerkev in v srca ljudi. Njena številna pisma (ohranilo se jih je 380) pričajo o njeni dejavnosti za Cerkev in o njeni veliki ljubezni do Jezusa; dragocena so tudi zato, ker nam omogočajo vpogled v tisto mučno obdobje zgodovine Cerkve, ko je ta žena povzdignila svoj glas.

… več o njej: pričevalec evangelija, v: Ognjišče (2010) 4

nekaj njenih misli:

• Kristus je most in sicer edini most, ki povezuje zemljo z nebesi. In na levo in na desno je prepad.
  
• Na ljubezen je mogoče odgovoriti samo z ljubeznijo. Jezusovo prebodeno srce nam razodeva skrivnost njegove ljubezni. Ljubezen bi morala navdihovati in voditi vsa naša dejanja.
  
• Marija je knjiga, v katero je Bog zapisal, kako naj živimo.
  
• Nobena krepost ne more sama od sebe imeti življenja; življenje zajema iz kreposti ljubezni. Dojilja in rednica ljubezni pa je ponižnost.
  
• Življenje je sestavljeno iz majhnih dejanj in krepost iz majhnih zmag.
  
• Bližnji nam je bil dan, da lahko pokažemo ljubezen, ki jo imamo do Boga.
  
• Čas za dobro delo je takoj.

 

LETA 1847 UMRL VALENTIN STANIČ

DUHOVNIK, ALPINIST, PESNIK, PISATELJ, PREVAJALEC, UČITELJ, VZGOJITELJ IN KULTURNI DELAVEC (* 1774)

“Bil je ‘gospod’, bil je zdravnik, bil je kmet, zidar in mizar; za vsak nauk je bil, pa je bil tudi šaljiv; bil je oster pa tudi otročji, dober pa tudi hud, potrpežljiv pa tudi nagle jeze gospod. Nikoli ni bil pri miru, vse je delal, vse skušal, vse uganjal; nobeno delo ni bilo preveliko, da ga ne bi zmogel, nobeno premajhno, da se ga ne bi poprijel.” Tako so se stari Banjškarji spominjali Valentina Staniča, ki je bil v letih 1802-1809 njihov kaplan. Upravičeno mu gre naslov ‘prvi slovenski alpinist’, saj spada tudi med začetnike modernega evropskega alpinizma. Knjige so bile zanj najpomembnejše sredstvo za širjenje izobrazbe med ljudmi, zato je okrog leta 1840 ustanovil knjigarno: naročal in kupoval je knjige ter jih delil ljudem Na prostem je učil mlade ljudi brati, pisati, računati, telovaditi, spoznavati naravo in zvezde. Otroke je po pouku vodil k Soči in jih učil plavati. Literarni zgodovinar Fran Levec sodi, da je ta mož “brez ugovora pričetnik narodnega življenja in gibanja na Goriškem”.

… več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (1997) 4

njegov verz …

Devica! Hči si svojega Sina! / Telo je Tvoje v svetstvom b’lo izbrano, / v njem bivati dopadlo je Bogu // Z življenjem Tvojim je Življenje dano; / zveličanje prikaže se sveto / Tvoj sin nam je ozdravil smrtno rano.

 

LETA 1865 ROJEN MAKS FABIANI

ARHITEKT († 1962)

»Poleg Jožeta Plečnika je Maks Fabiani gotovo najpomembnejši slovenski arhitekt. O Ljubljani med obema svetovnima vojnama govorimo kot o Plečnikovi Ljubljani, Fabiani pa je vtisnil mestu svetovljanski videz v obdobju po potresu 1895 pa vse do prve svetovne vojne. Vendar ko Plečniku pripisujemo večjo ustvarjalno moč, ne smemo pozabiti, da je v dobi monarhije Fabiani dosegel najvišja družbena priznanja in ugled. Prvi arhitekt z doktoratom v monarhiji, osebni svetovalec prestolonaslednika, sodelavec Otta Wagnerja, profesor na Dunaju so nazivi, s katerimi so se lahko pohvalili le redki,« nam v uvodu razkošne monografije Maks Fabiani (Cankarjeva založba, Ljubljana 2010) sporočata njena pisca, arhitekta Andrej Hrausky in Janez Koželj. Podnaslov knjige, ki jo bogatijo fotografije Mirana Kambiča, je Dunaj – Ljubljana – Trst. Ta tri mesta so glavne postaja Fabianijeve ustvarjalne poti. Čeprav je bil svetovljan, je ostal zvest svojim kraškim koreninam; v drugi polovici svojega življenja je trideset let preživel v rojstnem kraju, zadnjih petnajst let pa v Gorici, kjer je 12. avgusta 1962 umrl v častitljivi starosti 97 let.

… več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2012) 8

 

LETA 1896 ROJEN JAKOB ŠOLAR

JEZIKOSLOVEC, PREVAJALEC, UREDNIK († 1968)

“Znanost je iskanje resnice, znanstvenik pa njen služabnik. Kdor bo iskal sebe, svoje slave, svojega priznanja, bo izginil brez sledu; le tisti, kdor bo samega sebe žrtvoval resnici, bo z resnico živel tudi sam.” Tako je zapisal profesor Jakob Šolar, neutrudni garač, ki ga je pred sto leti rodila Selška dolina. Bil je raziskovalec slovenskega jezika, skrbel je za izdajo dobrih slovenskih učnih knjig, sodeloval je pri novejših izdajah naše slovnice in pravopisa, bil je urednik, prevajalec, vzgojitelj mladih v šoli in izven nje. Ob stoletnici rojstva se je Jakoba Šolarja z velikim spoštovanjem in hvaležnostjo spomnil njegov učenec Stane Gabrovec v Koledarju celjske Mohorjeve 1996. “Reči moramo,” je zapisal, “da je imel en sam poklic in ta je bil služiti slovenstvu. Služil mu je kot duhovnik in v vseh svojih številnih poklicih: ko je hodil vsako soboto na Brezje spovedovat, ko je pisal zakone slovenščini, ko je učil vse nas ne samo slovenščine, temveč celotnega življenja. To je delal kot profesor na Škofijski gimnaziji, pa tudi kot jetnik v zaporu.”

… več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (1996) 4

nekaj njegovih misli …

• Kako prazno mora biti v hiši, kjer je časopisnega papirja na kupe, a lepe knjige manjka!
  Kdor hoče res realno živeti, živeti iz duha in mesa, živeti iz vseh svojih življenjskih korenin, naj seže brezpogojno po lepi in modri knjigi, da mu živi duh prezgodaj ne ohromi.

 

LETA 1913 ROJENA KSENIJA VIDALI

OPERNA PEVKA IN GLASBENA PEDAGOGINJA († 2004)

Ksenija Vidali, rojena v Škednju pri Trstu, je po očetovi smrti odraščala pri babici v Kubedu v Slovenski Istri. Od mladih nog je sodelovala pri raznih zborih. Poklicno pot operne pevke je nastopila leta 1937 v ljubljanski Operi, kjer je bil dirigent Demetrij Žebre, ki je kmalu postal njen soprog. Kot prva zvezda liričnega repertoarja je Ksenija gostovala na številnih evropskih opernih odrih. Po upokojitvi je bila vzgojiteljica številnih mladih pevcev.

 

LETA 1945 OSVOBOJENO KONCENTRACIJSKO TABORIŠČE DACHAU

45. ameriška pehotna divizija je na današnji dan ob 17.15 osvobodila taborišče Dachau, ki so ga Nemci hoteli v noči na 29. april razstreliti, da bi zakrili sledove svojega nečloveškega ravnanja v njem. Jetniški odbor je izvedel za to namero in uspel obvestiti ameriško vojaško poveljstvo … Dachau je prvo nacistično taborišče, postavljeno že leta 1933 na pobudo Himmlerja, ki je načelnik policije v Münchnu. V taborišču naj bi prevzgajali politične nasprotnike, pozneje pa so sem vozili vedno več Judov. Leta 1937 je bilo postavljeno novo taborišče (30 barak, vsaka dolga 100 in široka 7 m – v njih je bilo prostora za 20.000 jetnikov, ki pa so spali tudi po trije v eni postelji v dveh nadstropjih …) V dvanajstih letih je bilo v Dachau zaprtih okrog 200.000 ljudi iz tridesetih držav. V kartoteki je zabeleženo, da jih je umrlo okrog 30.000, toda veliko umrlih ni zabeleženo, saj so številni umrli že na poti sem ali za posledicami v drugih taboriščih. Mrtve so najprej sežigali v Munchnu, potem pa so zgradili dva krematorija. V taborišču je bilo tudi veliko Slovencev (okoli 6000, umrlo naj bi jih 1600) ob osvoboditvi jih je svobodo dočakalo 1746, ki so zapustili taborišče v začetku junija 1945. V taborišču je bilo zaprtih tudi 2794 duhovnikov različnih veroizpovedi iz dvajsetih narodov in med njimi je bilo 2652 katoliških (kar 1773 Poljakov, od katerih jih 868 ni preživelo). V Dachauu je umrlo 1106 katoliških duhovnikov. V taborišču je bilo tudi 29 slovenskih duhovnikov, nekaj pričevanj je bilo objavljenih tudi v Ognjišču (Slovenski duhovniki pod nacističnim bičem v Dachau;  06_1975 in 07_1975), kjer so svoje spomine iz taborišča uredniku Francu Boletu zaupali: Franc Hrastelj, Matija Munda, Maks Ledinek in Franc Puncer.

misel:

Dvanajst let trajajoča grozodejstva nad človekom v Dachauu ne smejo nikoli izginiti iz spomina vseh generacij. Kardinal je označil slepoto za Boga za enega od vzrokov za nehumanost nacionalsocializma. Ker so bili odgovorni ljudje slepi za Boga in njegove zapovedi, so postali vse bolj zaslepljeni tudi za čast in spoštovanje človeka. Ta kraj tolikšnega trpljenja in poniževanja človeka nam postavlja jasno zahtevo: ne smemo postati slepi za Boga in njegove zapovedi. S tem ne bomo nikoli izgubili izpred oči prave podobe bližnjega in bomo znali zavračati nečlovečnost. Svet je odrešil Križani, in ne tisti, ki so ga križal… (kardinal Wetter ob spominski slovesnosti 2005)

 

LETA 1980 UMRL ALFRED JOSEPH HITCHCOCK

BRITANSKI FILMSKI REŽISER (* 1899)

Alfred Hitchcok, eden najbolj znanih filmskih ustvarjalcev 20. stoletja, je svoj prvi film posnel že pri trinajstih (Številka 13). Čeprav se je sprva ukvarjal z reklamami, se je kmalu navdušil nad srhljivkami in se z njimi zapisal v filmsko zgodovino. Njegovi filmi so nekaj posebnega tudi v tehničnem pogledu, saj je znal izkoristiti vse možnosti, ki mu jih je ponujalo prizorišče, sledil pa je tudi razvoju in uporabil številne novosti. Najbolj je znan po filmih: 39 stopnic, Pokliči M za umor, Ptiči, Psiho …

 

LETA 1999 UMRL LOJZE KOZAR

BOŽJI SLUŽABNIK, DUHOVNIK, PISATELJ IN PREVAJALEC (* 1910)

“Prvič sem držal v rokah onega, ki je večji kakor vesoljstvo, mogočnejši od vseh vladarjev, lepši od vse zemeljske lepote; njega, ki ima več ljubezni kakor vse matere sveta in časa skupaj; njega, ki me je zapuščenega in nevrednega sredi samote pobral in mi vžgal svojo neizmerno ljubezen. Zato ga prosim zdaj vsak dan, da me tako pritegne k sebi, da se ne bom mogel več ločiti, ker vem, da je moja sreča edino pri njem, ki je moja mladost in vsa moja ljubezen.” Tako je 26. julija 1936, na dan svoje nove maše pri cerkvi sv. Ane v Boreči, zapisal Lojze Kozar, kasnejši odranski župnik in pisatelj. Njegovo človeško in duhovniško podobo je v prekmurskem koledarju Stopinje ob stoletnici njegovega rojstva (za župnijo Odranci je leto 2010 Kozarjevo leto) prikazal njegov nečak Lojze Kozar, sedanji odranski župnik, pod naslovom “Vsa moja ljubezen”, ki so mu ga narekovali stričevi dnevniški zapiski, ki jih je pisal občasno, od nove maše do 8. maja 1947. Iz teh zapisov, pričevanj in osebnih srečanj “se zarisuje njegova duhovna podoba – podoba duhovnika, ki zasluži nebesa”.
Kongregacija za zadeve svetnikov je z odlokom 24. novembra 2015 potrdila, da se postopek za beatifikacijo duhovnika Alojzija Kozarja (1910-1999) lahko opravlja. S tem dnem se nekdanji odranski župnik in pisatelj imenuje Božji služabnik. V torek, 5. januarja 2016, je škof dr. Peter Štumpf podpisal cerkveno dovoljenje, da se lahko javno moli molitev za beatifikacijo Božjega služabnika Alojzija Kozarja. Vabljeni smo, da to molitev pogosto molimo, tudi doma, osebno ali skupaj v družini. Ob koncu molitve lahko dodamo namen, ko prosimo Boga, naj nam na priprošnjo Božjega služabnika Alojzija Kozarja podeli določeno milost (zdravje, pravo odločitev, uspeh v šoli ali službi …). Primerno je tudi, da uslišano prošnjo sporočimo na postulaturo (Škofija Murska Sobota, Postulatura, Gregorčičeva 4, 9000 Murska Sobota). Več bo takih uslišanj, več bo možnosti, da postopek napreduje in se tudi uspešno konča.

več:
S. Čuk, Lojze Kozar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2010), 84-85.

nekaj njegovih misli:

• Rad bi vam povedal, da je najvažnejše biti dober. Da je v vsakem človeku nekaj dobrega in da je to potrebno obuditi, da se tega zave.
  
• Koliko velja v božjih očeh kakšen človek, spoznamo samo na ta način, če vemo, koliko je v tistem človeku ljubezni.
  
• Veliko bolje je biti skromen in zadovoljen, kakor veliko imeti pa še več želeti.
  
• Kar začneš, tudi dokončaj, pa če si ti bo zdelo še tako težko ali nemogoče. Ne popusti, tudi če se ti bo zdelo, da nisi sposoben, kajti to je samo skušnjava. Kar človek hoče, tudi more.
  
• Pobožnost ne more biti nikoli pretirana, kakor tudi dobrota ne more biti pretirano velika. Oboje bi lahko bilo samo nepristno, narejeno.
  
• Če bi se kdaj poglobil v to, kakšna vrednota je Bog, kakšna brezmejna ljubezen in dobrohotnost, ti srce ne bi dalo, da bi se odvrnil od njega.
  
• Božjo sled odkrijemo v hrepenenju po lepoti in resnici. Seveda, dokler sami sebe ne uravnamo v to smer, hodimo mimo sledov kot slepci.
  
• Urediti si hočeš srečo po svoje, pa se šele potem izkaže, da si zašel na slepo stezo, ki ne vodi nikamor drugam kakor v razklanost, nemir, obsojanje samega sebe.
  
• Hiša je kakor človek: brez ljubezni ne more obstati.
  
• Posluha za glasbo si ni mogoče pridobiti, če ga kdo nima, posluh za pogovor pa si je mogoče pridobiti.
  več …

 

LETA 1987 UMRL RADO NAKRST

GLEDALIŠKI IN FILM. IGRALEC (* 1906)

Rado Nakrst je bil rojen v stavbi Narodnega doma v Trstu in tam je kot otrok stopil na odrske deske. Šolal se je najprej v Trstu, nato pa v Ljubljani, v Mariboru je končal trgovsko šolo. Kot skladiščnik na železnici je nastopal na amaterskih odrih. V sezoni 1929/30 je postal poklicni igralec mariborskega gledališča, kjer se je hitro uveljavil kot najbolj nadarjen igralec. Po vojni je bil steber SNG v Trstu. Za svoje delo je prejel številna priznanja, med drugim Borštnikov prstan (1976) in Prešernovo nagrado (1979) za življenjsko delo.

 

LETA 1987 UMRL SLAVKO JAN

GLED. REŽISER, IGRALEC, PEDAGOG (* 1904)

Doma iz Zagorja ob Savi; od leta 1923 je bil igralec, po 1945 pa režiser in nekaj časa tudi ravnatelj ljubljanske Drame. Na AGRTF je bil predavatelj za govorno tehniko, od leta 1952 profesor za režijo. Kot igralec je bil zlasti v mlajših letih zelo uspešen in priljubljen. Odigral je 276 gledaliških vlog. Kot režiser je postavil na oder 65 del v Ljubljani in Mariboru pa tudi drugje. Uveljavil se je predvsem z uprizoritvami slovenskih dramskih del, še posebej Cankarja; zgodovinska je bila njegova uprizoritev Cankarjevih Hlapcev (1948).

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1722 UMRL HIPOLIT NOVOMEŠKI

SLOVNIČAR, PREVAJALEC IN KAPUCINSKI REDOVNIK (* 1667)

Menda je študiral pri jezuitih v Ljubljani, ok. 1684 postal kapucin ‘štajerske pokrajine’, ki je obsegala tudi Kranjsko, bival v raznih samostanih te province, opravljal razne samostanske službe in končno bil izvoljen za gvardijana v Kamniku . Za knjige se je navdušil ob zapuščini Matije Kastelca (v novomeškem samostanu) in pridigah sobrata Janeza Svetokriškega. Sklenil je, da bo pripravil koledar, najprej naj bi bil za interno uporabo kapucinov, pozneje se je odločil za tiskano izdajo, ki jo je do leta 1712 je uredil za tisk slovar v dveh knjigah (latinsko-nemško-slovenski), a ni izšla. Za ponatis je pripravil slovnico Adama Bohoriča ‘Grammatica latino-germanico-slavonica’ (1715). V novi priredbi lekcionarja ‘Evangelia inu lystuvi‘ je objavil več srednjeveških ljudskih cerkvenih pesmi. Predelal je priročnik Hoja za Kristusom Tomaža Kempčana v prevodu Matije Kastelica in ga objavil pod naslovom Bukvice od Slejda inu Navúka Kristusa nášega Izveličerja (1719).

 

LETA 1889 ROJEN IVAN ZORMAN

PESNIK PREVAJALEC IN GLASBENIK († 1957)

Z družino se je konec 19. stol. dvakrat selil v Ameriko, ustalil se je v Clevelandu, kjer je študiral angleščino, francoščino in italijanščino ter glasbo. Kot pianist je nastopal po raznih gledališčih in koncertnih dvoranah, organist in pevovodja je bil tudi v slovenski župniji sv. Lovrenca v Newburghu pri Clevelandu, na slovenski šoli pa je poučeval slovensko književnost. Je prvi pomemben prevajalec slov. poezije v angleščino. Tako je seznanjal potomce ameriških Slovencev z glavnimi predstavniki slovenske poezije, izdal je tudi antologijo slovenskega pesništva. Velik je tudi njegov skladateljski opus, uglasbil je številne pesmi.

 

LETA 1894 ROJEN JOŽEF BAŠA-MIROSLAV

SLOVENSKI PESNIK IN NOVINAR NA MADŽARSKEM († 1916)

Slovenski pesnik in novinar na Madžarskem (madžarsko Bassa József). Njegov brat je bil pisatelj Ivan Baša. Baša je v svojih pesmih, v katerih je izpovedoval predvsem tisti del svoje biti, ki ga je vezal na rod, domovino, in tudi poezijo, okorni ritem dotedanjih verzifikacij suvereno in izjemno melodično vpel v trohejsko, jambsko in redkeje amfibraško valovanje ter prekmurščino usposobil za resnejše pesniške naloge.

 

LETA 1909 ROJEN VILKO NOVAK

ETNOLOG, SLAVIST, LITERARNI ZGODOVINAR, UREDNIK, PREVAJALEC († 2003)

Na god rožnovenske Matere Božje, 7. oktobra 2003, je mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej podelil profesorju dr. Vilku Novaku, svojemu staremu prijatelju, v Duhovniškem domu Mane nobiscum (Ostani z nami) v Ljubljani, zakramenta sprave in bolniškega maziljenja ter mu podelil sveto popotnico. Ob omembi zadnje želje njegove mame, naj ji na grobu zapojejo: “Ti nebeško Detece, sliši, česar prosim te: Daj nam vsem v nebesa priti, angelcem se pridružiti”, se je Vilko blaženo nasmehnil. Še zadnji stisk roke, njegov šepetajoči glas: Bog plati in Zbogom ter obljuba škofa Smeja: “Vilko, ne bomo te zapustili. Ostanimo združeni v molitvi!” Škof Smej je svojega umrlega prijatelja pospremil k večnemu počitku na božji njivi župnije Ljubljana Vič. Takrat je v svojem nagovoru med drugim dejal: “Če rečeš Prekmurje in njega del Porabje, ki je na Madžarskem, si hkrati rekel: VILKO NOVAK.” Tega velikega Prekmurca se spominjamo ob obletnici rojstva.

… več o njem v obletnici meseca 05_2009

.

LETA 1915 ROJEN FRANC DOLINAR

duhovnik, cerkveni zgodovinar, arhivar, PREROK SLOV. DRŽAVE († 1983)

Rojen v Ljubljani, kjer je hodil v osnovno in kasneje klasično gimnazijo. Ob prepovedi Slovenske ljudske stranke (1929) je protestiral proti kralju, zato so ga izključili iz klasične gimnazije. Študij je nadaljeval v Škofovih zavodih, hkrati je leta 1939 končal tudi študij teologije na TEOF v Ljubljani. Po posvečenju je postal prefekt v Škofijskih zavodih v Šentvidu, vmes pa je do 1943 študiral cerkveno zgodovino in pravo na papeški univerzi Gregoriana v Rimu. Maja leta 1945 se je iz Ljubljane umaknil na Koroško in nato v Rim, kjer je nadaljeval študij zgodovine. Leta 1968 je nastopil službo v tajnem Vatikanskem arhivu, kjer je delal tudi v času, ko so odkrili (Jože Markuža leta 1971) enega od treh ohranjenih izvodov Trubarjeve Cerkovne ordinge (Cerkvenega reda, 1574). Pisal je v Meddobje (glasilo Slovenske kulturne akcije) vrsto zgodovinskih študij, esejev in kritik. Med pomembnimi sta eseja o Grivcu in  Slomšku. Izšle so tudi tri njegove knjige: Slovenska državna misel, Odsotnost slovenske državne misli v prevratu 1918 in zbirka esejev, razprav in člankov Slovenska katioliška obzorja (1990). Leta 1980 se je preselil v Gorico, pokopan pa je v Sovodnjah, saj mu totalitarni režim v Sloveniji ni odpustil njegovega odklonilnega stališča do komunizma. Imenujemo ga prerok slovenske države, saj si je tudi po zaslugi njegovega delovanja  ideja slovenske samostojne države začela utirati svojo pot med mlajše slovenske izseljence, vizionarje in zagovornike samostojne slovenske države (dr. Cirila Žebota, Franca Jeze …).

nekaj njegovih misli:

• Slovenska zgodovina bi bila manj nesrečna, če bi Slovenci imeli pogum do identitete.
  
• V politični strategiji moremo Slovenci imeti samo en cilj, neodvisno slovensko državo. V tem pomenu je samo in zgolj samoslovenska res slovenska politika.
  
• Dokler ni samosvoje slovenske države, Slovenci politično žive še vedno v predzgodovini.
  
• Očetom, ki so nam v letu 1918 izbojevali svobodo, čeprav ne v polni meri, moramo biti prepričano hvaležni; brez njih dejanja tudi njih sinovi ne bi mogli slovenskega problema bolj globoko in jasno spoznati. Odgovornost za prihodnja pokolenja pa nalaga vsem kritično presojo naše zgodovine.
  
• Slovenci imamo svojo magno charto v samodržavno zedinjeni Sloveniji. Naši predhodniki v letu 1848 so jo uvideli z jasnovidnostjo mladih src. Kadarkoli v poznejši zgodovini nismo znali ohraniti primata slovenski državni misli, smo zmerom morali pozneje obžalovati svojo nezvestobo.

 

LETA 1942 UMRL GREGOR EINSPIELER

DUHOVNIK, POLITIK, IZGNANEC IZ RODNE KOROŠKE (* 1853)

Izšel je iz rodbine Einspieler iz Sveč pri Bistrici v Rožu, ki je v 19. stol. dala šest zavednih slovenskih duhovnikov. Najbolj znan je Andrej (1813–1888), soustanovitelj Mohorjeve družbe. Njegov nečak Gregor je kot duhovnik služboval v različnih koroških farah. Od leta 1906 do 1919 je bil prošt v Tinjah, od koder se je moral umakniti pred napadi nemškutarjev. Po smrti strica Andreja je nadaljeval njegovo delo. Po plebiscitu je bil iz Koroške izgnan, in prevzel je župnijo Sv. Jurij v Slovenskih goricah.

 

LETA 1954 UMRL BARON ANTON CODELI

KRANJSKI IZUMITELJ, VELEPOSESTNIK, PLEMIČ IN POLITIK (* 1875)

Codelli se je rodil v Neaplju, vendar se je z družino kmalu preselil v Ljubljano, kjer je pri 16 letih podedoval graščino Turn na Kodeljevem. Za nekaj časa se je posvetil študiju prava, vendar ga je vedno bolj zanimala tehnika, zato se je v celoti posvetil strojništvu in avtomobilski tehniki. Postal je pomemben izumitelj in leta 1898 prvič patentiral svoj električni vžigalni sistem za motorna vozila. Kasneje se je posvetil raziskovanju in načrtovanju različnih naprav, kot so motorna kosilnica, motorni čoln, rotacijski motor, kompresor in planetno gonilo. Prav tako je bil eden izmed pionirjev na področju razvoja televizije. Največje navdušenje doma je požel leta 1898, ko se je iz Dunaja v Ljubljano pripeljal z avtomobilom Benz Velo Comfortable, ki je bil prvi avtomobil na slovenskem. Umrl je na današnji dan v Švici.

 

LETA 1962 UMRLA GIANNA BERETTA-MOLLA

ITALIJANSKA ZDRAVNICA, ŽENA IN MATI, SVETNICA (* 1922)

25. aprila 1994 je papež Janez Pavel II. razglasil za blaženo Gianno Beretta-Molla, vzorno zakonsko ženo in mater štirih otrok. Da bi omogočila življenje četrtemu, je darovala svoje življenje. Ko je bila razglašena za blaženo, je njen mož zapisal: “Poklekujem pred njo, zaročenko, nevesto, ženo ter čudovito in močno materjo, ki se je v svoji ljubezni do življenja in do bitja, ki ga je nosila pod srcem, znala povzpeti do najvišjih vrhov ljubezni, ki nam jih je nakazal Kristus.” Ta žena, ki je živela evangelij v vsakdanjosti in nam s tem kaže “uresničljivo” pot svetosti, je bila 16. maja 2004 prišteta med svetnike. Naj bo vzornica krščanskih zakoncev, posebej mater. Njena Pisma možu – ohranilo se jih je 73 – odpirajo novo in pomembno poglavje krščanske duhovnosti: pot svetosti pelje tudi skozi vsakdanje življenje sredi sveta, v življenju žene in matere. V vseh njenih pismih čutimo v ozadju “gospodinjskih” skrbi neko svetlo božje ozračje. To nadnaravno dediščino je prinesla iz svoje družine, v kateri je bila dvanajsti otrok.

… več o njej si preberite v pričevanju 04_2004

nekaj njenih misli …

• Dobro vem, da bo kdaj tudi hudo, toda če se bomo vedno imeli tako radi, kakor se imamo radi sedaj, bomo z božjo pomočjo zmogli vse prenesti.
  
• Biti poklican za družinsko življenje, ne pomeni, zaročiti se pri štirinajstih letih. Že zdaj se moraš pripravljati na družino. Ne moreš se podati na to pot, če ne znaš ljubiti.
• Ljubiti pa pomeni prizadevati si poboljšati sebe, ljubljeno osebo, premagati svojo sebičnost in se darovati.
  
• Ko si visoko v gorah in je nad tabo jasno nebo in te obdaja belina snega, neizmerno uživaš in slaviš Boga. Pietro, ti dobro veš, kako srečna sem, kadar sem v stiku s tako lepo naravo in bi jo rada ure in ure občudovala.
  
• Kako rada bi bila zate močna žena, ki jo hvali Sveto pismo, pa se čutim tako slabotno! Torej se bom oprla na tvoje močne roke. Ob tebi se počutim tako varno.
  
• Pogosto se sprašujem, Pietro, ali sem te vredna, ko se počutim tako majhna, čeprav srčno želim, da bi te osrečila. Tedaj molim takole: “Gospod, ti vidiš moja čustva in mojo dobro voljo, torej posreduj in mi pomagaj, da postanem žena in mati, kakor hočeš ti.”
  
• Kadar mislim na najino veliko obojestransko ljubezen, se znova in znova zahvaljujem Gospodu. Zares je ljubezen najlepše čustvo, ki ga je Gospod posadil v srca ljudi.
  
• Le še nekaj dni naju loči od prejema zakramenta ljubezni in to me navdaja z globokim ganotjem. Postala bova božja sodelavca pri stvarjenju, tako mu bova lahko darovala otroke, ki ga bodo ljubili in mu služili.
  
• Ko je sinoči padre Mariano na televiziji govoril o pravi zakonski ljubezni, je dejal, da je “prava ljubezen tista, ki ne traja samo en dan, ampak vedno”. Poročena človeka, ki sta se vedno ljubila, bosta, ko prideta v nebesa, začutila, da je bil čas, ko sta se imela rada, kratek, in razveseljevala ju bo misel, da imata pred sabo vso večnost, da se ljubita.

 

LETA 1973 UMRL JACQUES MARITAIN

FRANCOSKI SPREOBRNJENEC, NAJVEČJI KATOLIŠKI FILOZOF 20. STOLETJA (*1882)

Pred sto leti, 25. junija 1905, sta v Parizu “dva otroka dvajsetih let” stopala po neštetih stopnicah, ki vodijo na grič Montmartre, vrh katerega stoji znamenita cerkev Srca Jezusovega. Namenjena sta bila na obisk k možu, ki je v bližini tega svetišča stanoval in kateremu sta dva tedna prej pisala, če smeta priti. Tisti mož je bil po sodbi ljudi čudak; bil pa je tudi popoln siromak, toda po milosti in veri silno bogat. Ime mu je bilo Leon Bloy: bil je pisatelj, ki pisal romane, v katerih je pokvarjenemu svetu brezobzirno kričal resnico v obraz. “Kaj bo povedal nama, ki tudi blodiva v temi nevere?” sta se spraševala ta dva mlada obiskovalca – Jacques Maritain in njegova žena Raissa, poročena dobrega pol leta. Oba sta bila strastna iskalca resnice. Ob srečanju z Bloyem sta začutila, da je smisel življenja biti svetnik. Ko sta s tega “usodnega” obiska prišle domov, sta zapisala: “Ne da se povedati, kaj vse nama je razodel v nekaj besedah, še bolj pa po tem, kar je nevidno in neslišno izžarevala njegova tako samosvoja osebnost: krščansko ljubezen, usmiljenje in skrb, kaj bo z nama – sploh nedopovedljiva čustva, ki so tega izrednega človeka prevzemala, ko je videl najini ubogi, goli, blodeči duši.”

… več o njem si preberite v pričevanju 06_2005

nekaj njegovih misli ...

• Kristjan ne daje svoje duše svetu. A mora iti k svetu, mora govoriti svetu, mora biti v svetu in najgloblje v svetu…
  
• Nevidno ozvezdje duš, posvečenih kontemplativnemu življenju, in to v samem svetu, v samem naročju sveta, to je, glejte, navsezadnje naš zadnji razlog, da smemo upati.
  
• To, kar je treba predvsem in zmerom reči ljudem, je, naj ljubijo Boga, naj vedo, da je Bog ljubezen… Ljubezen daruje iznad zakona. Ljubezen ustvarja zaupanje, svobodo duha, enakost, domačnost.
  
• Ubogi bebci , ki dušo v svoji hudobiji mečejo v smetnjak, si domišljajo, da razumejo človeka, pa ne vedo, da je človek nedoumljiv, ker je njegova duša po podobi Boga, Nedoumljivega.
  
• On, katerega ime je nad vsemi imeni, večno Zmagoviti, je gotov, da bo na koncu dobil igro, kakor jo sicer dobiva vsak trenutek, tudi kadar se zdi, da jo izgublja.
  
• Kristus je umrl za Vzhod in za Zahod – Bog objema Vzhod in Zahod v isti neustvarjeni ljubezni… Cerkev je vesoljna, ker je rojena iz Boga, vsi narodi so doma v njej, križane roke njenega Učenika so razprostrte nad vsemi rasami in civilizacijami…
  
• Skriti žar božjih prijateljev, glejte, predvsem to ima vrednost za življenje vesolja. Samo ljubezen, poplava ljubezni lahko reši narode. Danes je ljubezen izgnana iz javnega življenja.
  
• Bog je bolj pozoren za dejanje ljubezni ali za četrt ure molitve kot za trušč imperija, ki se zruši, ali za socialno revolucijo.
  
• Ena sama misel, če je pravilna, nas reši napora neštevilnih poskusov.
  
• Krščanstvo je ljudi naučilo, da je ljubezen vredna več kot inteligenca.
  
• Hvaležnost je najbolj žlahtna oblika plemenitosti.
  
• Rodili smo se, da bi težili k popolni ljubezni, k ljubezni, ki objema vse ljudi, ki ne pušča prostora sovraštvu do enega samega človeka in ki preobrazi vse naše bitje.
  
• Nekdaj je zadoščalo pet dokazov za božje bivanje; sodobnemu človeku se zdijo nezadostni in hoče imeti šestega, najbolj prepričljivega: življenje tistih, ki verujejo v Boga.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1882 UMRL RALPH WALDO EMERSON

AMERIŠKI FILOZOF, PESNIK IN ESEJIST (* 1803)

Rojen v Bostonu, postal je unitarni duhovnik in pridigar, veliko govori o odnosu med Bogom, človekom in naravo, ki ga obkroža in zavrača vsako avtoriteto, prav tako pa tudi individualizem, ki se razodeva v razodetju resnice vsakemu posamezniku. Velja za glavnega predstavnika ameriškega transcendentalizma, ki pod vplivom nemškega klasičnega idealizma pojem duha postavlja za edino resničnost. V njegovi filozofski misli so vidni vplivi puritanstva platonizma, empirizma in ideje nemške romantike. Pesnik je po njegovem mnenju tisti, ki odkriva stalno v minljivem in v metaforah razlaga splošna moralna načela … Kot pesnik je bil simbolist. Nekaj del: Narava, Zaupanje vase, Drugi eseji, Ugledni ljudje, Ameriški učenjak

nekaj njegovih misli:

• Leta nas naučijo veliko stvari, katerih se od dni ni mogoče naučiti.
  
• Prilagodi svoj korak naravi. Njena skrivnost se imenuje potrpežljivost.
  
• Vse, kar sem videl, mi narekuje, naj zaupam Stvarniku glede vsega, česar nisem videl.
  
• Sreča je dišava, ki je ne moreš dati drugim, ne da bi kakšna kapljica padla tudi nate.
  
• Kdor ima tisoč prijateljev, nima niti enega, na katerega bi se lahko zanesel; kdor ima enega sovražnika, ga bo srečal vsepovsod.
  
• Prijatelj je človek, pred katerim lahko na glas razmišljaš.
  
• Uskladi svoje korake z naravo: njeni skrivnosti je ime potrpežljivost.
  
• Ni važna dolžina, pomembna je globina življenja.
  
• Kaj je uspeh: Pogosto in veliko se smejati, pridobiti si spoštovanje pametnih ljudi in naklonjenost otrok; naučiti se spoštovati iskreno kritiko in prenesti izdajo lažnih prijateljev, ceniti lepoto, najti v drugih najboljše, narediti svet vsaj malo boljši – s tem, da odpravimo kakšno socialno stisko …, vedeti, da vsaj eno ustvarjeno bitje lažje diha, ker si ti živel. To je uspeh!

 

LETA 1903 ROJEN TINE DEBELJAK

LITERARNI KRITIK, PREVAJALEC, UREDNIK IN PESNIK († 1989)

Urednik Doma in sveta in kulturne rubrike v Slovencu … Pisal je pesmi, kritike, preglede, veliko je prevajal iz slovanske literature (Puškin, Macha, Mickiewicz …). Po smrti pesnika Franceta Balantiča je njegove pesmi uredil, napisal spremno besedo in jih leta 1944 izdal pod naslovoma V ognju groze plapolam in Venec. Po končani drugi vojni je leta 1945 emigriral v Argentino, kjer je izdal več pesnitev in pesniških zbirk, postal je podpredsednik Slovenske katoliške akcije in leta 1969 njen predsednik. Umrl je 1989 v Buenos Airesu, posmrtno je izšel izbor njegovih pisem in že objavljene proze in poezije.

… več o njem preberite v obletnici meseca 01_2009

 

LETA 1915 ROJEN P. JOŽE CUKALE

DUHOVNIK, JEZUIT, MISIJONAR, PESNIK, SLIKAR († 1999)

Slovenci smo imeli znamenite misijonarje, kot je bil Friderik Baraga med Indijanci, Ignacij Knoblehar v Sudanu, salezijanec Andrej Majcen na Kitajskem in v Vietnamu. Globoko v misijonsko zavest pa se je zapisal tudi p. Jože Cukale, ki je od leta 1950 misijonaril v Bengaliji, kjer je delo slovenskega misijona ob Gangesu s svojo smrtjo tudi končal. Luč sveta je zagledal na Cankarjevi Vrhniki na današnji dan kot najstarejši od sedmih otrok. Po štirih letih ljudske šole na Vrhniki se je začel kot “vagonar” voziti v ljubljanske šole. Od tretje gimnazije naprej je bil v Zavodih sv. Stanislava, kjer je leta 1935 maturiral. Ves čas je razmišljal o duhovniškem poklicu, zato je vstopil v bogoslovje in bil 7. julija 1940 posvečen v duhovnika. Leta 1941 je prišel za kaplana v Gornji Logatec, kjer je ostal do konca vojne. Ljudem, zlasti otrokom, je na stežaj odprl svoje srce. Bodoči zmagovalci so ga imeli na seznamu “sumljivih”, zato se je maja 1945 umaknil čez Karavanke in našel zatočišče v Italiji. Med duhovnimi vajami v Rimu je začutil, da ga Bog kliče v jezuitski red: vstopil je decembra 1946 in tako je lahko uresničil tudi svojo željo po delovanju v misijonih. Leta 1950 je odpotoval v Bengalijo, kjer se je pridružil slovenskim in hrvaškim jezuitom in redovnicam, ki so oskrbovali takrat še cvetoči bengalski misijon. Prvih sedem let je deloval med najbolj bednimi v kalkutskem predmestju, potem je bil župnik velike župnije Keurapukur blizu Kalkute (1965-1990). Nekaj časa je delal v jezuitskem noviciatu, tri leta misijonaril v Bangladešu, zatem je imel na skrbi središče za gobavce, zadnje leto pa je vodil središče z vzgojo mladih v kalkutskem predmestju.

… več o njem v članku gost meseca 10_1988

… v prilogi 10_1998, v kateri se spominjamo slovenskih vezi z Materjo Terezijo

… in v pričevanju 01_2000

nekaj njegovih misli …

• Nekoč mi je nekdo rekel: “Vse gre navzdol!” Jaz pa sem mu odgovoril: “Vse gre navzgor!” Kajti kadar smo v krizi, takrat je tudi velik izziv za nas, da nekaj naredimo, da nekaj zgradimo, če se je karkoli podrlo.
• Vidim in opazujem, da je v vsakem človeku nekaj dobrega. Ko sem prišel v Slovenijo, sem se odločil, da bom pozdravil vsakega človeka, ki ga bom srečal na ulici. Zanimivo je, da so mi skoraj vsi odgovarjali, celo nasmehnili so se.
• Cerkev mora pričevati med tistimi, ki Kristusa še ne poznajo. Če bodo videli v meni Kristusa, če bodo videli v meni, da živim evangelij, potem se bodo najbrž približali.
• V Indijo sem prišel z namenom, da bom v to de¬želo prinesel Kristusa, a Kristus je tam že čakal, na ulicah in cestah Indije, treba je bilo samo, da mu ljudje odprejo svoja srca, da ga sprejmejo.
• Če Cerkev ne bo trpela, če ne bo šla sko¬zi kalvarijo, evangelij ne bo prodrl. Kajti evangelij je pot križa, pot krvavih lis in to je pač resnica, s katero se je treba soočiti, če hočemo biti Kristusovi.
• Kristus je bil predvsem pričevalec, bil je tisti, ki je najprej s svojim življenjem privabljal množice. Treba je poudariti, da pričevanje veliko bolj privlačuje kakor beseda.
• Vsak dan sem lahko slab, vsak dan lahko zaidem, zato moram skrbeti, da samega sebe spremenim in da se pogovorim s sabo in s svojim Bogom.
• Slovo je vedno nekaj težkega, je pa tudi nekaj nujnega. Mi se pravzaprav v svojem življenju vedno poslavljamo. Slovo je obenem tudi nekaj slovesnega, ni samo nekaj žalostnega.
• Ti lipov les, slovenske lipe naše, / ko vzame v dlan te vaški lesorez, / razcveteš se v razpelo nove maše.
• Kako veličastno je sedeti pri Tvojih nogah in biti Tvoj molk, o Beseda!
• Temnordeče je obzorje, / bol je črna kakor morje. // Zrem na križ / in čakam svit…
• Veliko sveta sem prehodil. Moje poglavitno spoznanje je: ljudi vsega sveta muči predvsem lakota po duhovni hrani.

 

LETA 1945 UMRL JANEZ KALAN

DUHOVNIK, UREDNIK IN PISATELJ, BOREC PROTI ALKOHOLIZMU (* 1868)

Kot duhovnik je nekaj let deloval po raznih župnijah ljubljanske škofije; v silni želji, da bi se mogel popolnoma posvetiti delu za verski dvig ljudstva po Marijinih družbah in boju proti alkoholizmu, se je naselil v Ljubljani, kjer je razvil vsestransko dejavnost. Kot apostola abstinence se ga je prijelo ime “Wasser Kalan” (vodni Kalan).

 

LETA 1993 UMRL FRANCE BEZLAJ

ETIMOLOG, JEZIKOSLOVEC, AKADEMIK (* 1910)

Iz Litije ga je pot zanesla v Kranj in Ljubljano, kjer je po maturi študiral slavistiko ter dosegel doktorski naziv z disertacijo Oris slovenskega knjižnega izgovora. Nekaj časa je poučeval na ljubljanskih gimnazijah, leta 1942 pa ga je Fran Ramovš pritegnil, da je zbiral gradivo za etimološki slovar slovenskega jezika. Postal je mednarodno priznan strokovnjak za etimologijo, vedo, ki raziskuje nastanek in prvotni pomen besed. Njegov Etimološki slovar slovenskega jezika I–V je izhajal od leta 1976 do leta 2007.

 

LETA 1999 UMRL OTMAR ČRNILOGAR

DUHOVNIK, PREVAJALEC, PROFESOR LATINŠČINE IN GRŠČINE, LJUBITELJ GORA (* 1931)

Otmar Črnilogar je bil doma v vasi Šebrelje na Cerkljanskem. Po končani gimnaziji in študiju teologije je bil leta 1957 posvečen v duhovnika. Pozneje je študiral še grški in latinski jezik na ljubljanski filozofski fakulteti. Največ svojih moči je ob župnikovanju v Podragi posvetil prav poučevanju latinskega jezika: od leta 1959 je poučeval ta klasični jezik v Malem semenišču, pozneje pa na Škofijski gimnaziji v Vipavi. Dolga leta je skrivnosti tega jezika odstiral tudi študentom Teološke fakultete v Ljubljani.

Z latinščino in grščino je povezano tudi njegovo prevajalsko delo. Pomagal je prevajati koncilske odloke ter molitveno bogoslužje, vrh njegovega prevajalskega dela je sodelovanje pri prevajanju Svetega pisma. Najprej je sodeloval pri jubilejnem prevodu Svetega pisma Nove zaveze (1984), pozneje pa še pri Standardnem prevodu Svetega pisma (1996).

Na pogrebu je škof Metod Pirih takole strnil Črnilogarjevo življenje: “Rajni g. Otmar je bil zvest duhovnik, izvrsten intelektualec in vzgojitelj, kulturni delavec, zaveden narodnjak in dober dušni pastir. Naj mu bo Bog sam njegovo bogato plačilo za vse, kar je dobrega storil za nas.” Tej škofovi prošnji se pridružujemo tudi na Ognjišču, saj je bil profesor Otmar tudi zvest sodelavec našega časnika. Pri Ognjišču je izdal svoj prevod Knjige modrosti in Sirahove knjige. Leta 1989 je v knjižici križevih potov Križev pot – pot življenja izšel tudi njegov križev pot z naslovom Upanje v tretji dan.

več:
ČUK, Silvester. Otmar Črnilogar (1931-1999). (Obletnica meseca). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 11, str. 40-41

nekaj njegovih misli …

• Z molitvijo podpišemo svoje ime pod vse, kar smo v teku dneva dobrega storili; z molitvijo postanemo avtorji svojega življenja.
• Žlahtne, a razsute marmornate kamenčke dneva naj bi molitev povezala v življenjski mozaik, v podobo, v osebo.
• Ni lepšega, kakor je mati, ki ima v naročju svojega otroka in mu s prstom kaže nebo, od koder je prišel. Marija pa je gledala nebesa v lastnem naročju.
• Trije so kraji, kjer ni treba iskati nič dobrega: sodišče, bolnišnica in spovednica. Pa so vsi ti trije kraji pomerjeni prav za človeka.
• Če za molitev ne znamo najti trenutka, bo tudi drugo naše delo ostalo jalovo. Ne bo pomerjeno ne po Bogu ne po njegovem stvarstvu.
• Bogu se zablode in kriva pota upirajo, vendar kot dobri Oče človeka še vedno ljubi, kakor mati ljubi otroka, ker je pač njen otrok, čeprav ji niso po volji njegove napake.
• Na vsem svetu je ni lažje stvari, kot je doseči božje odpuščanje; Bog si bolj želi podeliti odpuščanje, kot si ga mi želimo prejeti.

… več misli Otmarja Črnilogarja

 

LETA 2020 UMRL FRANCE BERNIK

LITERARNI ZGODOVINAR, PISATELJ IN AKADEMIK

Doma iz Ljubljane, kjer je leta 1946 končal realno gimnazijo. Vpisal se je na Filozofsko fakulteto in leta 1951 diplomiral. Najprej je bil asistent za slovensko literarno zgodovino na ljubljanski filozofski fakulteti, potem pa izključen iz političnih razlogov in tri leta in pol brez zaposlitve. Od leta 1961 do 1972 je bil tajnik in urednik Slovenske matice, od 1972 do 1999 v Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. 1971 je postal docent, leta 1984 pa redni profesor za zgodovino slovenske književnosti. Ukvarjal se je predvsem s slovensko književnostjo 19. in 20. stoletja v evropskem prostoru. Objavil je več kot štiristo znanstvenih in strokovnih razprav in prispevkov v nacionalnih in mednarodnih revijah. Napisal je šestnajst knjig … nazadnje (2006) monografijo Ivan Cankar. Predaval je doma in na univerzah v tujini, bil je častni član Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU (1995), Slavističnega društva Slovenije (1996) …

več:
F. Bole, predsednik SAZU dr. France Bernik: Gost meseca, v: Ognjišče 2 (1996), 6-10.

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk