Avtor: marko

Imam ogromno vprašanj in marsikaj mi še ni jasno. Če boste pri volji, bom vesela vašega razmišljanja.
Kot prvo naj napišem, da sem bolj mlačna vernica. Tako se je izrazila gospa pri Prenovi v Duhu. Pa ne, da ne bi verjela v Boga, … o, to verujem in predvsem verjamem, da ko svet zapustimo odgovarjamo za dejanja, ki smo jih storili. Bolj me bega to, da pri svojih srednjih letih še nisem našla svojega poslanstva. Ne bi rada slišala od Boga: »Irena, kako si izrabila darove, ki sem ti jih podaril, si jih pomnožila?« Stala bom pred njim in ne bom vedela kaj reči, kaj pokazati.
Neprijetno, mar ne?
Sem poročena žena, mama dveh malih otrok. Zavedam se, da je to blagoslov in lepo poslanstvo. Ampak čutim in nekaj mi ne da miru, da ni to vse, da je še nekaj, pika na ‘i’… Samo nekako še ne vem, kaj bi to bilo, še nisem našla … gotovo moram neki dar, ki mi je bil dan, izkoristiti in dodati nekaj dobrega, svojega. Pravijo, da sem zelo vesela in nasmejana in znam čutiti ljudi … duša mi zapoje, ko vidim, da sem komu kaj dobrega naredila … mogoče je to dar … Išči in boš našel …
Pravijo, da se vsi odgovori skrivajo v nas, le pogledati, zazreti se moramo vase. Menda je to novodobno razmišljanje, new age – nekako tako rečejo temu. Ampak po mojem je to delal že Jezus, tudi on je šel v samoto in razmišljal. Torej to ne more biti neka nova znanost. Zakaj bi torej to bilo tako narobe?
Ko sem prebrala knjigo Zadela me je strela (verjetno jo poznate), sem se zamislila in sama pri sebi dejala: »Irena, glej, ne da greš v pekel! Ker v nebesa pridejo samo svetniki in mala peščica, ki gre po ozki in strmi poti …«
Če prav razumem Sveto pismo, je pomembno, da svoje misli, besede in dejanja uravnavam po ‘zlatem pravilu’, ki ga je povedal Jezus v svojem govoru na gori: »Vse, kar hočete, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim« (Mt 7,12).
Verjetno se tole bere vse skupaj malo zmedeno.
Ura je že pozna in tudi moje misli so že utrujene.
Malo sem opisala svoja razmišljanja, res malo. Zanima me vaše mnenje, ko boste imeli čas in voljo.
Irena

Največji zaklad, ki nam ga Bog daje, je čas, ki ga imamo na razpolago. Ta je tako dragocen, da nam ga ne daje ‘na debelo’, v večjem kosu, ampak ga daje sproti, da ga ne moremo zapraviti. Vsak trenutek lahko uporabimo za različna opravila. Imamo čas za spanje, čas za poklicno delo, čas za odmor, čas za klepet, čas za kosilo, večerjo, čas za gledanje televizije, čas za molitev… Tako si razporedimo čas. In prav je tako. Če rečemo: “Nimam časa”, je to samoprevara. Lahko pa rečemo: to ima prednost, to moram nujno narediti, vendar ves čas je naš. Uporabimo ga lahko, kakor hočemo. Pravilno stališče je: uporabiti čas, kakor Bog hoče. On hoče, da delamo, in tudi da počivamo, da jemo in spimo, tudi, da se zabavamo, da skrbimo zase in za druge, kot si zapisala po zlatem pravilu: »Vse, kar hočete, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim« (Mt 7,12). Torej vprašanje je, ali delam tisto, kar Bog pričakuje od mene? Ali pravilno uporabljam svoj čas, za katerega bom moral dajati Bogu odgovor?
To vprašanje je lahko zastrašujoče, kot si brala v knjigi, ki jo omenjaš (tudi jaz sem jo bral). K sreči vemo, da moramo verjeti le evangeliju, Jezusovemu nauku, in ne dogodkom, ki jih opisuje knjiga Zadela me je strela. Če se je njej dogajalo to, kar opisuje, je dolžna verjeti in se po tem ravnati samo ona, ne pa tudi jaz. Temu pravimo privatno razodetje, ki ga upoštevamo pod pogojem, da se sklada z razodetjem v evangeliju. In nisem prepričan, da se tisto, kar je zapisano v tej knjigi, povsem sklada s Svetim pismom, začenši s tem, da bi morali biti vsi v peklu.
Če pogledamo na svoje življenje, vemo, da nam ga je Bog dal, da bi naredili kaj dobrega, čim več dobrega. Kaj to pomeni? Izkazati bližnjim čim več ljubezni. Zlato pravilo, ki ga navajaš, je povezano z ljubeznijo do Boga. Ko ga je neki učitelj postave vprašal, katera je prva zapoved, je Jezus odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (Mt 22,37–39). V tem smislu je treba razumeti zlato pravilo: »Vse, kar hočete, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim. To je namreč postava in preroki« (Mt 7,12).
Nisi zadovoljna sama s seboj. To je koristen občutek, ki se pojavlja v tvojih letih, ko se sprašuješ: Kaj sem pomembnega naredila do sedaj v svojem življenju? Imaš družino, moža, otroke, službo … To je že veliko, kar si dosegla. Tudi glede vere si dejavna, iščeš. Morda ne vedno na pravem kraju in pri pravem izviru. ‘New age’, kot imenujemo sodobno iskanje. Pobira malo tukaj ‘malo tam’, vzamem, ‘kar mi je všeč’. Nobene obveznosti, nič stalnega, nič obvezujočega, nobena trdna skala, o kateri govori Jezus, na katero bi lahko zidali stavbo svojega življenja, svoje družine. In bi je viharji in nalivi ne porušili. Po mojem moraš od sebe zahtevati več discipline. Ne vem, kako je s tvojo molitvijo, z molitvijo v družini? Nedeljska maša in obhajilo bi mora biti tvoja ‘trdna skala’. Ne pravim, da bi se morala ozirati na oceno Prenove v Duhu, ki najbrž ni edini pravilni način ’verovanja“, za nekatere pa je spodbuda za globlje versko življenje. Osnova naj ti bo Sveto pismo, zlasti Nova zaveza, ki jo pogosto beri in premišljuj, evharistija in pobožnost k Mariji. Če si boš dobro razporedila čas, boš lahko poglabljala svojo vero. To ti bo še najbolj dalo občutek, da si naredila nekaj pomembnega – v sebi. Potem boš lahko to prenašala na otroka, moža, svoje okolje. To ne sme biti neko pobožnjakarstvo, ampak trdna navezava na Boga.
Morda ti manjka neka zdrava opora v kakšni prijateljici ali skupini, ki ima čisto določen dobrodelni načrt. Prilik je danes, ko smo v takih težavah, prav veliko. Biti določeni družini v pomoč, starejšim, bolnim … Imeti vpogled v svojo okolico in pomagati. Si inteligentna in podjetna, škoda bi bilo zakopati vse te talente. To pomeni tudi izkoristiti čas, ki ga nam Bog daje sproti, po kapljicah, da bi ga čim bolj cenili.k

F. Bole (oče urednik), Pismo meseca, v: Ognjišče 10 (2013), 6-7.

Imam vprašanja, na katera bi rada bolj konkretne odgovore.
Ni mi jasno, kaj se zgodi z dušo človeka po njegovi smrti. Na pogrebu namreč župnik pravi: “Vzemi, zemlja, kar je tvojega …” in pa, ponesite njegovo dušo pred obličje Najvišjega” … ali nekako tako. Ampak božje sodba bo ob koncu sveta, ob drugem Kristusovem prihodu. Torej se duši ne sodi takoj, kako potem gre lahko duša v nebesa ali pekel, dokler se ji ne sodi? Vice oziroma svet duš niso v Svetem pismu nikjer omenjene, pred leti sem celo brala, da bo papež vice ukinil – ali je že – potem pa o tem nisem več nič zasledila. V Veri tudi pravimo, da bo Jezus “prišel sodit žive in mrtve”, torej šele na sodni dan bo odločeno, kdo bo šel v nebeško kraljestvo. V Svetem pismu tudi piše, da mrtvi spijo, da mrtvi ne vedo ničesar, da človek, ko umre, gre v podzemlje, da bo vstajenje ob Jezusovem drugem prihodu in pa da ima nesmrtnost samo Bog. Torej se to, kar piše v Svetem pismu, in kar slišimo na pogrebih, izključuje …
Drugo vprašanje: ena izmed božjih zapovedi pravi: “Spominjaj se sobotnega dne in ga posvečuj!” Ko sem pogledala zadaj razlago, sem videla, da sobotni dan pomeni dan počitka. Šest dni delaj, sedmi dan počivaj. In ker začnemo delovni teden v ponedeljek, se mi je zdelo vse v redu. Potem pa sem neko nedeljo po televizijskem prenosu slišala župnika reči: “Zbrali smo se na prvi dan v tednu …” Če je prvi dan v tednu nedelja, potem je sedmi dan sobota?
Imam še nekaj: mama je zelo gluha, pri maši ne sliši niti ene besedice. Kaj je potem bolj smiselno, da hodi k maši, samo da je pri maši, ali da ta čas doma moli?
Helena

Mesec november začenjamo s praznikom Vseh svetnikov in Spominom vseh vernih rajnih. V teh dneh gremo radi na pokopališča, nesemo na grobove svojih dragih cvetje, prižgemo sveče … To storijo tudi taki, ki morda sploh ne gredo v cerkev. To je lep običaj, spomniti se pokojnih, ki so nam naredili veliko dobrega ali nam celo dali življenje. Spoštovanje do rajnih je najstarejša oblika verovanja v zgodovini. Arheologi odkrivajo grobnice iz pradavnine. To je dokaz, da so ljudje že od začetka verjeli v dušo, ki ne propade skupaj s telesom.
Največ o usodi naših rajnih najdemo v Svetem pismu, predvsem v Novi zavezi. V Stari zavezi je tudi nekaj zapisov, zlasti v psalmih, ki nas morda začudijo. Nekoliko je to pesniška oblika in pa vpliv takratnega verovanja okolice, tudi poganov. Tudi razodetje se razvija postopoma. Ljudje nekdaj ne bi bili sposobni razumeti stvari, ki jih mi danes z lahkoto razumemo.
Tvoje osnovno vprašanje je: kam gre duša po smrti? Res je, da bo vesoljna sodba ob koncu sveta. Tega ne bi vedeli, če bi nam Jezus ne govoril tako obširno in s poudarkom. Hotel nas je prepričati, da bomo dajali odgovor, kako smo izpolnjevali najbolj osnovno zapoved: ljubezen do Boga in do bližnjega. Zato nam je že vnaprej povedal, kako bo ta sodba potekala (Mt 25,31-46). Kje pa bo duša do vesoljne sodbe? Vemo, da je Jezus na križu skesanemu desnemu razbojniku, ki ga je prosil: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« obljubil: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju« ( Lk 23, 42-43). To pomeni, da ne bo čakal do sodnega dne. Katoliški nauk je, da po smrti duša pride pred Boga in Bog jo sodi. To je osebna sodba. Duša na temelju te sodbe gre ali v nebesa ali v vice ali v pekel, kakor si je zaslužila.
Ni res, da bi papež vice ‘ukinil’. Časopisi pišejo marsikaj, kar ni res. Res je, da se o vicah v Svetem pismu ne govori izrečno, razen v nekem odlomku Prvega pisma apostola Pavla Korinčanom: » Kdor bo gradil na temelju, bo prejel plačilo, če bo njegovo delo zdržalo. Tisti pa, čigar delo bo zgorelo, bo trpel škodo. Sam se bo sicer rešil, vendar kakor skozi ogenj« (1 Kor 3, 15). Razlagalci Svetega pisma vidijo v tem stavku nakazan obstoj vic. Nauk v vicah v Cerkvi sloni tudi na izročilu, ki je eden od virov razodetja. Vemo, da so grehi lahko zelo različni, majhni ali veliki. Čudno bi bilo, da bi nekdo, ki je živel v grehih, naredil veliko hudega, tudi če se je pred smrtjo skesal in očistil, bil izenačen z eno od tistih duš, ki so se stalno trudile za dobra dela, se žrtvovale za svojo družino, kot so to delale po večini naše mame. Čut za pravičnost narekuje, da take duše ne morejo biti izenačene z toliki sebičneži, ki niso naredili skoraj nič dobrega, pač pa povzročili veliko hudega. Neko povračilo zanje mora biti. Če povemo s primero. Nekoga, ki je ves umazan in razcapan, povabijo naj pride pred kralja. Seveda bo rekel: »Tak ne morem pred kralja, me je sram. Dajte mi možnost, da se okopam, čisto obleko, potem bom šel pred njegovo obličje.« Podobno je z dušo, ko pride pred Boga: uvidi, da še ni sposobna njegove večne ljubezni, dokler se ne očisti.
Tvoje drugo vprašanje se nanaša na praznovanje sobote in prvega dne v tednu. Evangelist Luka poroča, da so šle nekatere žene, ki so hodile za Jezusom, prvi dan po soboti h grobu. V petek so Jezusa na hitro pokopali, ker je bila drugi dan sobota, ko Judje niso smeli opravljati nobenega dela, sobota pa je po njihovem načinu računanja nastopila z sončnim zahodom v petek. Dan po soboti so hotele dokončati pogrebne običaje, kot beremo: »Prvi dan tedna so šle žene navsezgodaj h grobu« (Lk 24,1). Za kristjane je ‘prvi dan v tednu’, dan po soboti, t. j. nedelja, Gospodov dan. Največji dogodek v zgodovini človeštva, Jezusovo vstajenje, je zanje postal glavni praznik, ki so ga obhajali vsak teden. V Apostolskih delih, zgodovini prve Cerkve, beremo: »Ko smo se prvi dan v tednu zbrali k lomljenju kruha«, to pomeni, pri maši. Tako so že apostoli zamenjali judovsko soboto z našo ‘nedeljo’, čeprav so še nekaj časa, ko so bili med Judi, obhajali tudi soboto, da niso pohujševali Judov. Judje še danes obhajajo kot dan počitka in molitve soboto.
Glede maše tvoje ostarele mame pa je tako: maša je ponovitev Jezusove daritve na križu. Mi se združujemo z njim v duhu in pri svetem obhajilu tudi telesno. Niso najbolj važne molitve, ampak Jezusova prisotnost na oltarju. Pri maši smo kot občestvo in zato, če le zmore, naj prisostvuje sveti maši v cerkvi, je mnogo več kot, če doma moli.*

BOLE, Franc (oče urednik). (pismo meseca), Ognjišče, 2011, leto 47, št. 11, str. 6-7.