Verniki so zaznavali delovanje angelov kot pomoč na poti za Kristusom
Zanima me, če angeli res obstajajo. Danes se pomen angelov zelo poudarja. Vanje verujejo tudi tisti, ki ne hodijo v cerkev. Zato me to tudi malo bega – ali niso človeška izmišljotina? Je pa problem, če angeli ne bi obstajali, me zanima, kako je lahko Marija prejela sporočilo, da bo postala Božja mati, če angeli niso nikoli v resnici obstajali?
Glede tega me še zanima, kje v Svetem pismu je zapisano, da so bili nekateri angeli dobri in drugi slabi, ki so se uprli Bogu? Ali je to morda cerkvena dogma, ki jo moram spoštovati in vanjo verjeti? Prav tako me zanima, kje v Svetem pismu piše o stvarjenju angelov in o uporu nekaterih od njih? To je moralo biti pred stvarjenjem človeka, saj je rečeno, da je v raju kača (Satan, uporni angel) prvima človekoma nastavila zanko v obliki skušnjave, v katero sta padla.
Miha
Pravilna je ugotovitev, da danes zanimanje za angelska bitja narašča. Res pa je tudi, da pozorno proučevanje tega pojava pokaže, da s tem imenom ne poimenujejo vsi istega pojava. Nekateri popularni filmi prikazujejo angele kot pokojne ljudi, ki se vračajo v naš svet in pomagajo. Medtem ko je svetopisemsko razodetje o angelih jasno, da so to ustvarjena duhovna bitja, torej bitja brez telesa. Vendar Sveto pismo ne razlaga obstoja angelov, ampak enostavno poroča o njihovem obstoju. Sama beseda angel pomeni ‘poslanec, sporočevalec’ (mal’ak – heb., angelos – gr.). Sam pojem je v Svetem pismu uporabljen tudi za človeka, ki ga Bog pošilja ali celo odposlanca, ki ga pošilja drug človek ali skupnost. A je iz kontekstov jasno mogoče razbrati, da pomenijo tudi Božje poslance, ki so čisti duhovi, a vseeno ustvarjena bitja.
V Stari in Novi zavezi so številna besedila, kjer nastopajo angeli. V Stari zavezi so angeli na primer omenjeni v dogodku, ko Abraham pogosti tri tujce, ki se izkaže, da so angeli, ki so mu prinesli izredno pomembno sporočilo o rojstvu Izaka. Tudi v pripovedih o Mojzesu, od dogodka pri gorečem grmu naprej, srečamo navzočnost angelov, ki vodijo izraelsko ljudstvo iz izgnanstva. Tudi v preroških besedilih niso ravno redko omenjeni. Kasneje se pojavijo celo poimensko kot nadangel Rafael pri Tobitu, prav tako Mihael in Gabriel. Imena pričnejo izražati njihov osebni značaj, sicer pa označujejo bolj njihovo poslanstvo, nalogo, kot njihovo bistvo. Vedno pa so v posredniški vlogi med povsem presežnim Bogom in človekom. Vsekakor lahko iz starozavezne vere dojamemo, da svetopisemski človek dojema angela kot realno bitje, čeprav ga ni mogoče enoumno opredeliti. Nedvomno pa gre za ustvarjeno duhovno bitje, ki ima osebne značilnosti. Tudi v novi zavezi so angeli preprosto dejstvo; so bitja, ki so povezana z božjo sfero bivanja in povezani z Božjo svetostjo. V novi zavezi je beseda angel še komaj kdaj uporabljena za človeškega odposlanca. So božji posredniki, katerih naloga ni le sporočilo, ampak tudi uresničenje sporočila. Njihova beseda je torej prepojena z Božjo močjo. Pomembno vlogo odigrajo v evangelijih Jezusovega otroštva in v poročilih o Jezusovem vstajenju in dogodkih ob praznem grobu. Vendar v evangelijih in drugih novozaveznih spisih (v Knjigi razodetja so omenjeni kar 67-krat) nikoli ne zavzemajo osrednjega mesta. Le-to je vedno Kristusovo. Tudi ko Jezus omenja svoj drugi prihod, oznani, da bo prišel v spremstvu angelov.
Ker so angelske sledi v Svetem pismu tako jasne, ni nič nenavadnega, da je nauk o obstoju angelov poglabljalo in izražalo tudi cerkveno učiteljstvo. Na nicejskem vesoljnem cerkvenem zboru (l. 325) so v veroizpoved že vključili, da je Stvarnik ustvaril ‘vidne in nevidne stvari’. In nevidne, torej duhovne, ustvarjenine so tudi angeli. Naštevali bi lahko veliko sinod in drugih oblik izjavljanja cerkvenega učiteljstva v povezavi z angeli, a naj omenim samo še četrti lateranski vesoljni cerkveni zbor (l. 1215), ki je dotakratno učenje dvignil na normativno raven s slovesno obliko in mu dal s tem dogmatično vrednost v najožjem smislu. Poudarja, da je Bog “v začetku časa iz nič ustvaril hkrati obojno stvarstvo, duhovno in telesno, to se pravi angelsko in zemeljsko; nato pa še človeka, ki obsega na neki način oboje, ker sestoji iz duha in telesa”. Tako je tudi v Katekizmu Katoliške cerkve jasno zapisano: »Obstoj duhovnih, netelesnih bitij, ki jih Sveto pismo navadno imenuje angeli, je verska resnica« (t. 328). Tudi zdrav razum nam pravi, da se občestvo Cerkve ne bi moglo dva tisoč let zatekati k bitjem, ki ‘niso nič’. Še posebej jasno so verniki vedno zaznavali delovanje angelov kot pomoč na poti za Kristusom – od tod ideja o angelih varuhih. Katekizem Katoliške cerkve takole povzema to zaupanje: »Od otroštva do smrti spremljata človekovo življenje njihovo (angelov) varstvo in njihova priprošnja. “Vsak vernik ima ob svojih straneh angela kot zaščitnika in pastirja, da ga vodi k življenju.” Že tu na zemlji je krščansko življenje v veri deležno blažene družbe angelov in ljudi, zedinjenih v Bogu« (t. 336). Prav zaupanje angelom varuhom in molitev Sveti angel, varuh moj sta za otrokov duševno-duhovni razvoj izrednega pomena. Saj pomagata v otroku vzpostaviti že od najnežnejših let stik s tem dobrim bitjem, ki je stalno navzoče. Za otroka, ki mora v dobi zorenja skozi množico strahov in bojazni, starši in drugi vzgojitelji pa ne morejo biti vedno in v vseh ozirih ob njih, je zavedanje prisotnosti teh mogočnih varuhov in vodnikov odločilnega pomena. Z večjim mirom in samozavestjo so sposobni premagati določene težke in temne situacije tako v otroštvu in mladosti kakor tudi kasneje v življenju.
Cerkvena tradicija uči tudi, da so vsi angeli bili ustvarjeni kot dobra bitja. A ker imajo kot duhovna bitja še višjo možnost svobode kot človek, so se lahko tudi odločili proti Bogu. Zaradi svoje duhovne narave, ki je enovita, se ‘odločajo’ samo enkrat za vselej, saj je tudi njihovo doživljanje časa povsem drugačno od našega. Ker je njihova sposobnost svobode in zato tudi ljubezni višja, zgolj duhovna, je tudi padec v odnosu do Boga globlji in strašnejši. In tako smo že pri drugem delu vprašanja o padlih angelih. Nova in že Stara zaveza prepoznava obstoj zla, ki je različno imenovano (satan, hudič, vrag, moči, gospostva, vladarstva …) in ga ni mogoče zreducirati na človekov greh. Človek je sicer svoboden, a je pred temi silami zla brez Kristusove pomoči nemočen in se jim sam ne more dokončno zoperstaviti. O tem, kdaj in kako se je zgodil padec nekaterih angelov, Sveto pismo ne poroča, saj v njem že od samega začetka srečamo hudobnega duha kot dejstvo. Iz Svetega pisma in iz učenja Cerkve pa vendarle lahko strnemo spoznanje, da je nauk vere, da je hudobni duh postal hudoben po svoji krivdi; ni pa razodeta vsebina tega greha niti niso jasni motivi, ki so del ustvarjenih angelskih bitij nagnili, da so se oddaljila od Boga. Zato so skozi zgodovino nastajale različne teorije o tem. Največji teologi se v glavnem strinjajo, da je v osnovi tega upora Bogu angelska želja “biti kakor Bog”, seveda na svoji duhovni ravni. Ker so sami nepreklicno ‘pristali’ v zlu, je razumljivo, da želijo škodovati tudi vsem drugim bitjem, zlasti človeku, ki ima tudi sposobnost svobodnega odločanja za dobro ali za zlo. Zato poskušajo preko skušnjav spoznati slabost posameznega človeka in mu nato napredujoče škodovati, če se jim človek s pomočjo Božje milosti ne upre.
Na koncu pa želim poudariti, da so hudobni duhovi v Kristusu že doživeli poraz; za nas ljudi pa je to priložnost, da v Kristusu zmagamo nad zlom tudi mi. Ne nauk o angelih, ne nauk o hudobnih duhovih nista osrednja v krščanskem razodetju, ampak sta glede na nauk o Kristusu in njegovem odrešenju le obrobni učenji.
TURNŠEK Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 10, str 52
Vest, ki je notranji glas v vsakem, vernem in neverujočem človeku, ni sad krščanske vzgoje in se je ni Cerkev izmislila, saj ima vest vsak človek, in odkar obstaja človeštvo, obstaja vest in razločevanje med dobrim in zlim. Ta vest je temelj vseh verstev in kultur, je Božja danost in Božji zapis v človekovem srcu, je nekaj, kar ga napravlja Bogu podobnega. Zato izmed vseh zemeljskih bitij samo človek odgovarja za svoja dejanja, ker je edini sposoben razločevati med dobrim in zlim. Ob tem naravnem moralnem zakonu, ki obvezuje vse ljudi, pa imajo posamezni narodi, verstva in kulture zdavnaj pred krščanstvom in tudi pred judovstvom oblikovana svoja pravila, zakone, ki ščitijo dobro in kaznujejo zlo. Vest sta imela že ‘Adam in Eva’, in jo imamo tudi vsi njuni ‘potomci’. V tej luči trdi 2. vatikanski cerkveni zbor, da “zvestoba do vesti povezuje kristjane z ostalimi ljudmi pri iskanju resnice in pri pravilnem reševanju tolikerih nravnih vprašanj, ki se pojavljajo v življenju posameznikov in družbe” (CS 16). Zato je pred desetletjem nastalo gibanje, ki ga imenujejo svetovni etos, ki bi rad povezal vse tisto, kar je skupno za vse kulture in vsa velika verstva (ne ubijaj, ne kradi, ne laži, imej urejeno spolnost), da bi tako zavarovali človeštvo pred uničujočo prihodnostjo. »Čim bolj se uveljavlja prava vest, tem bolj se osebe in skupnosti oddaljujejo od slepe samovoljnosti in si prizadevajo za skladnost z objektivnimi pravili nravnosti« (CS 16).
Zakaj molčiš, Bog?
Stari katekizem z vprašanji in odgovori pojasnjuje, da se sedmeri grehi, med katere spada lakomnost, imenujejo glavni zato, ker iz njih izvira mnogo drugih grehov. Kako se jih obvarovati? Glede lakomnosti duhovni učitelji naštevajo nekaj načel, ki se jih moramo držati. Ni si dovoljeno prisvojiti dobrine protizakonito, v nasprotju z božjimi zapovedmi. Marljiv človek išče, kje bi denar pošteno zaslužil, lakomnež pa dela samo za dobiček, druge vrednote ga ne zanimajo več. Lakomnež zaupa svojemu denarju in verjame, da bo z njim vse dosegel. Čuti se zavarovanega in ne potrebuje nikogar, niti si ne želi pomoči od Boga. Lakomni ljudje imajo kamnita srca, nobena beda jih ne gane. Zdravilo zoper lakomnost je Jezusova beseda: »Kjer je tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce« (Mt 6,21). (sč)
»Biti duhovnik pomeni biti mučenec.«
jeseni 1945 pa je bil imenovan za župnika v Kanfanaru sredi Istre. Vestno se je vrgel na delo: otroke je učil verouk, okoli sebe je zbiral mlade, širil je češčenje Jezusovega in Marijinega Srca v obrambo vere, ki so jo komunisti hoteli iztrgati iz src ljudi. V šolskem letu 1946/47 so odprli škofijsko semenišče v Pazinu in Bulešić je postal podravnatelj in profesor na tamkajšnji gimnaziji. Z vsem srcem se je posvetil vzgoji mladih fantov, povečini duhovniških kandidatov. Postal je tudi tajnik Duhovniškega zbora sv. Pavla.
Za mesec avgust 1947 je bila napovedana birma v številnih župnijah okoli Buzeta. Tržaško-koprski škof Antonio Santin si ni upal v Istro, saj so ga 19. januarja 1947 napadli v Kopru, zato je z dovoljenjem Svetega sedeža šel tja birmovat dr. Jakob Ukmar, ugledni slovenski duhovnik iz Trsta. Za spremljevalca so mu dali Miroslava Bulešića. Ozračje je bilo napeto. »Kjer je pretila nevarnost, je Bulešić šel naprej pogledat, kakšno je stanje,« je povedal Ukmar. Nasprotniki so organizirali izgrede, da bi birmovanje motili ali celo preprečili. Prva dneva sta potekala mirno, izgredi so izbruhnili v Tinjanu, nato v Buzetu, višek pa so dosegli v Lanišću, kjer je bil župnik Slovenec Štefan Cek.
Kljub grožnjam je Jakob Ukmar v nedeljo, 24. avgusta, tam podelil birmo 237 otrokom. Župnikovi redarji so preprečili nerede v cerkvi, a so se ‘manifestanti’ maščevali po maši. V župnišču so do smrti zabodli Miroslava Bulešića, nato pa pretepli Ukmarja. Misleč, da je mrtev, so ga nezavestnega pustili na tleh. Župnik Cek se je z materino pomočjo skril, da ga niso našli. Bulešića niso pustili pokopati v rojstni župniji Svetvinčenat, pokopan naj bo v Lanišću. Na sodnem procesu v Pazinu konec septembra so za nerede obtožili župnika Ceka in birmovalca Ukmarja. Cek je bil obsojen na šest let prisilnega dela v Stari Gradiški. Te bridke dogodke je opisal v svojih Spominih (pripravljamo njihov natis).
Na svetu ni lepšega kraja kot je Dobrepolje
Po končani dobrepoljski šoli je France najprej doma pomagal pri vseh kmečkih opravilih, pozimi se je šel tri mesece učit čevljarstva, češ: v življenju vse prav pride! Bil je pripraven za vsako delo. Božja previdnost ga je pripravljala za poslanstvo, ki mu je bilo namenjeno. Prvo službo je nastopil kot strežnik v bolnišnici usmiljenih bratov v Kandiji pri Novem mestu. Potem je bil sprejet v dvoletno Zadružno gospodarsko šolo v Ljubljani. Kam sedaj? France je bil že v otroških letih vedno židane volje in veseljak je ostal tudi, ko je odrasel. Kjer je bil on, na svatbah, na veselicah, v fantovski družbi, se je vse smejalo. Mnoga dekleta so ‘sanjala’ o njem. Zato ljudje niso mogli verjeti novici, da gre veseli France v samostan! Preden je na pepelnično sredo leta 1921 šel k jezuitom, se je prišel poslovit od rojstnega kraja, ki si ga je tako vtisnil v spomin, da je še čez dolga pisal iz Indije: »Na vsem svetu ni lepšega kraja kot je Dobrepolje.«
Redovniško pot je začel z dveletnim noviciatom v Zagrebu. Sklenil je vse svoje življenje posvetiti delu za Kristusovo kraljestvo in bil je pripravljen iti, kamor ga pošljejo. Najprej so ga poslali v Travnik v Bosni. Ko so slovenski in hrvaški jezuiti začeli z misijonom v Bengaliji, se je brat France Drobnič že leta 1927 ponudil, naj ga pošljejo tja, toda ni dobil potnega lista, ker še ni odslužil vojaščine. Leta 1929 je bilo vse urejeno. 22. novembra 1929 se je domovina poslovila od treh jezuitskih misijonarjev: bogoslovca Stanka Poderžaja ter bratov Janeza Udovča in Franceta Drobniča. V Kurseong na pobočju Himalaje, kjer so imeli jezuiti šolo za bodoče misijonarje, so prispeli 17. decembra. Brat France je bil poslan v novoustanovljeno župnijo v naselju Bošonti, ki je obsegala 35 vasi. Ko je prišel tja, je bil nepopisno vesel. »Nisem si mogel kaj, da ne bi od veselja prešerno zavriskal.« Kot misijonar je opravljal različne naloge, predvsem pa je bil gradbenik. Izredno prav so mu prišla vsa znanja ki si jih je pridobil v mladosti. »Ljudje ne vedo, komu gre hvala – a to je moj prijatelj sveti Jožef, ki me vodi, da stvar izpeljem dobro in poceni.«
Misijonar Jožko Vizjak je o njem zapisal: »Kje koli je treba pomagati ljudem, je France takoj pripravljen … Da bi imeli v našem misijonu vsaj še deset takih bratov kot je naš France, potem bi šele čudeže delali!« Ko se je po prestali operaciji sproščeno pogovarjal z zdravniki in bolniškim osebjem, so ga vprašali: »Kako da ste vedno tako židane volje?« Odgovoril jim je: »Zakaj bi ne bil, ko živim po božji volji in delam za blagor ljudi.«
Brat France Drobnič je bil trdnega zdravja tudi ko je prekoračil šestdeseto leto. Pri gradbenem delu jeseni 1963 je dobil visoko vročino. Moral je v bolnišnico v Kalkuto. Zdravniki niso mogli ugotoviti, kaj naj bi bilo narobe. Grlo mu je oteklo, jesti ni mogel, težko je dihal. Odločili so se za operacijo. Dali so mu injekcijo kot pripravo na operacijo. Ko so čez nekaj časa prišli, da ga odpeljejo v operacijsko sobo, so našli mrtvega. To je bilo 22. oktobra 1963. Niso mogli ugotoviti vzroka smrti. Malo pred smrtjo je pisal svojemu starejšemu bratu: »Sporočaš mi, da si dopolnil sedemdeseto leto. Leta hitro minevajo in tako se približuje konec našega življenja. A to bo največja sreča za vsakega od nas. Da bomo le pripravljeni na ta prehod iz solzne doline v večno in srečnejšo domovino. Bog daj, da se tam združimo za vse večne čase!«
»Nič ni bolj dragocenega kot biti v ječi zaradi Jezusa Kristusa«
Njegova želja, da postane duhovnik, se je uresničila 9. oktobra 1923, ko mu pariški nadškof kardinal Dubois podelil mašniško posvečenje. Kot duhovnik je nato sedem let deloval »reven duhovnik med najrevnejšimi« v pariškem predmestju Villejuif. Tam je zgradil leseno barako, ki je imela tri prostore: kliniko in kapelo za zdravljenje telesa in duše, in sobico z leseno klopjo, na kateri je spal. Za njegovo neutrudno apostolsko delovanje ga je papež Pij XI. odlikoval z naslovom apostolski protonotar in poslej so mu vsi pravili ‘Monsinjor’. Ustanovil je molitveno občestvo Bratje in sestre sv. Janeza, ki so častili Najsvetejše in premišljevali Sveto pismo, zlasti so se poglabljali v Jezusovo velikoduhovniško molitev po zadnji večerji na veliki četrtek (Jn 17,1–26).
Novi oblastniki so hoteli presekati vezi katoliške Cerkve v Romuniji z Apostolskim sedežem v Rimu, da bi imeli sebi podložno narodno Cerkev. Ghika si je z vsemi močmi prizadeval, da se te vezi ohranijo in da katoličani v Romuniji ostanejo člani vesoljne Kristusove Cerkve pod vodstvom naslednika apostola Petra. To je veleizdaja! 18. novembra 1952 so ga aretirali in po številnih dnevnih in nočnih zasliševanjih, med katerimi so ga na vse načine mučili in poniževali, so ga obsodili na tri leta zapora v koncentracijskem taborišču Jilava. Čeprav je zaradi mučenja skoraj oglušel in oslepel, ga niso zlomili. To je v svojem nagovoru poudaril kardinal Amato: »Dostojanstvo, odpuščanje preganjalcem, duhovna podpora jetnikom, ki so bili z njim, globoko molitveno življenje, vse to je iz njega naredilo visok vzor evangeljskega pričevanja.« Njegove telesne moči, izčrpane zaradi lakote in mučenj, so ugasnile 16. maja 1954. »Umiram s čisto vestjo, ker se zavedam, da sem storil vse, kar sem mogel, za pravo Kristusovo Cerkev.«
Postopek za njegovo razglasitev za blaženega je začela nadškofija Bukarešta leta 2002. Zbiranje gradiva ni bilo lahko, saj so komunisti uničili vso dokumentacijo o tem, kaj so počeli z njim pri zaslišanjih in v zaporu. Voditelj tega postopka Francisc Ungureanu je o njem dejal: »Vladimir Ghika je bil osebnost ki je presegala vse zemljepisne in narodne meje. Bil je duhovnik, spovednik, duhovni voditelj, znanstvenik, diplomat; deloval je v najrazličnejših krogih: od kronanih glav, državnikov, politikov, filozofov do umetnikov, pisateljev, teologov, pastoralno pa tudi med anarhisti, homoseksualci in prostitutkami.«
V tem svetu spoznanja dobrega in hudega, ki smo si ga (kljub odsvetovanju Boga – 1 Mz 2,16-17) izbrali, pa se naše izkustvo srečuje (žal) tudi s semeni, ki nosijo v sebi kal smrti. Samo primer: Vedno pogosteje srečujem mlade zakonce, ki ne morejo imeti otrok – so neplodni. Vem, razlogov je lahko več, a je po najnovejših raziskavah eden izmed temeljnih vzrokov uživanje hrane iz semen, ki nosijo v sebi kal smrti – po genski predelavi so tudi sama neplodna – ubita za razmnoževanje. Rezultati raziskav odkrivajo, da se genska informacija po uživanju gensko spremenjene hrane ‘pripne’ na naše celice. Zato je Ameriška akademija za okoljsko medicino (AAEM) pozvala zdravnike, naj predpisujejo svojim pacientom diete brez gensko spremenjene hrane. Navajajo številne študije na živalih, ki dokazujejo mutacijo celic, okvaro organov, bolezni prebavil in imunskega sistema, neplodnost …
Pred leti sem sedel ob cerkvici sv. Hieronima na Nanosu in ob prebiranju pikrih zapisov tega svetnika razmišljal, kako izraziti ogorčenost, ne da bi pikal – zbadal in netil spor. V izbruhu potlačenih prizadetosti ni namreč nobene pameti, je le srdito sporočanje ranjenosti in je to sporočanje doživljajsko: zbodemo tistega, ki nas je prizadel. Le na ta način mu lahko namreč sporočimo dovolj osebno in globoko, kako močno nas je zadelo njegovo ravnanje. Tudi tu se kaže, da si samo v 7% (tako pravi statistika) sporočamo osebno resnično z besedami, vse drugo pa z ravnanji – in ranjeni ranimo. Mnoga maščevanja nam sicer dragim osebam so samo sporočanja, kako nas je ‘zadelo’ njihovo početje. Ker pa niti ne razumemo, kaj šele obvladamo kulturo doživljajskega sporočanja, se ujamemo v začarani krog nenehnega: raniš me – ranim te – raniš me … in je globoka medosebna poškodovanost še edina resničnost.
Jezusove prilike omenjate kot lahko razumljive, blagre pa kot težke. Res nekatere prilike Jezus sam razloži tedanjim svojim učencem in nam. Dejansko imajo prilike namen povedati težke stvari tako, da bi mogel razumeti tudi neuk človek. A ob nekaterih se nam vseeno pojavljajo vprašanja. Tak primer je prilika o krivičnem oskrbniku (Lk 16,1–8) ali tista o enotnem plačilu za vse dninarje, tiste, ki so delali ves dan, kakor za tiste, ki so delali le nekaj ur ali celo samo eno uro (Mt 20,1–16). Celo prilika o izgubljenem sinu je lahko prav pohujšljiva. Saj v njej oče nagradi malopridnega sina, ki je prej zapustil dom z lepo vsoto denarja, zdaj pa se je vrnil strgan in lačen, namesto da bi ga kaznoval vsem za zgled. Ostajajo torej možnosti za nesporazume in vprašanja tudi pri prilikah in pripovedih, ki jih štejete med ‘preproste’.