Avtor: Marko

»Božji milosti in pobožnosti moje mame se moram zahvaliti, da sem postal duhovnik. Drugače si ne morem predstavljati, da bi lahko študiral. Bili smo zelo revna družina. Mama je skrbela, da smo preživeli in poskrbela je za dobro vzgojo. Bila je čudovita žena,« je o svojem duhovništvu dejal Ivan Tomažič, ki je leta 2013 praznoval 70-letnico duhovništva.

P.Ivan Tomažič se je tako že s prvimi besedami vrnil v svoje otroštvo in rojstni kraj Pregarje v Brkinih. Potem ko je celo življenje preživel v tujini, sedaj večer življenja spet preživlja na domačih tleh, v domu starejših v Ilirski Bistrici.
Mama je v spominu p. Tomažiča ostala tem bolj v ospredju, ker je oče zgodaj umrl. Prvi otrok se je rodil prav ko je oče moral na fronto, divjala je prva svetovna vojna. »Ko se je oče vrnil, smo se rodili še trije otroci. Toda oče je kmalu umrl. Težko življenje na bojiščih, je pripomoglo, da je umrl tako mlad. Jaz sem bil ob njegovi smrti še majhen.«
Za družino je potem morala skrbeti mama. Za vse, za preživetje in za versko vzgojo. Tudi ona si je želela, da bi Ivan postal duhovnik. »Najprej sem poskusil, da bi se vpisal v goriško semenišče. Ona sama me je spremila s Pregarij v Gorico, kar takrat ni bilo kar tako. Dva dni je z menoj čakala, kakšni bodo rezultati sprejemnih izpitov. Seveda izpitov nisem naredil, ker nisem bil dovolj pripravljen. Slovenske šole nisem imel, kar je bilo v italijanščini, pa je bilo zelo slabo. Kam sedaj? Mama je imela zveze z msgr. Jakobom Ukmarjem. Bil je tudi njen spovednik. Svetoval ji je, naj pogleda h klaretincem. Ti so imeli v Trstu župnijo. Sprejeli so me in odšel sem v semenišče v Frascati blizu Rima. Tam sem naredil gimnazijo.«
Ves čas šolanja ni mogel domov. Ko je končeval šolanje, je izbruhnila druga svetovna vojna. Predstojniki so se zavedali nevarnosti, ki je grozila mladim fantom. Zato so jih poslali v Španijo. Tam je študiral bogoslovje. »To je bila pametna odločitev, saj tam ni divjala druga svetovna vojna. V Španijo sem prišel samo mesec po koncu državljanske vojne, med katero je Cerkev zelo trpela.« S patrom sva se potem pogovarjala, kako so republikanske sile med državljansko vojno pobile veliko vernikov, redovnikov in duhovnikov. Med drugim vse v njihovem klaretinskem semenišču.
V Španiji je bil tudi posvečen v duhovnika, vendar ni mogel priti domov, da bi imel novo mašo. Bilo je sredi vojne, leta 1943. Zato je še dve leti ostal na Iberskem polotoku. Poučeval je otroke. »Bili so zelo dobri. Še vedno mi pišejo, čeprav so stari že nad sedemdeset let,« se nekdanjih učencev spominja p. Ivan.
Izredno dejaven
v cesarski prestolnici
Temu je sledila sprememba: iz Španije je odšel v Rim, kjer je bil šest let kaplan. Po šestih letih je dobil dekret za Dunaj. »Nemško ne znam, Dunaja ne poznam,« je bil negotov pater. »Generalnemu predstojniku sem dejal, da bi rad šel v zamejstvo (npr. Trst ali Gorico) in bi deloval med Slovenci. Na to mi je odgovoril: »Pa saj imate Slovence tudi na Dunaju. Pojdite tja!« Pa nisem poznal nobenega. Šele tam sem jih začel spoznavati. Z njihovo pomočjo sem tudi začel spoznavati zgodovino Slovencev in začel o njej pisati.«
P. Tomažič, ki je napisal več knjig. V njih zagovarja, skupaj z nekaterimi drugimi pisci, venetsko teorijo o izvoru Slovencev. »Slovenci smo od vedno tu,« pravi. »Ni res, da smo sem prišli, tukaj smo že bili,« pribije. Proučeval je venetske napise in zatrjuje, da jih ni mogoče drugače razumeti, kakor s pomočjo slovenskega jezika.
»Na Dunaju sem bil bolniški duhovnik. V bolnišnici za starejše sem opravljal to službo pet in petdeset let. Občasno sem pomagal ali nadomeščal tudi v drugih bolnišnicah ali domovih. Stalno prebivališče sem imel sicer v hiši klaretincev, sicer pa sem stanoval v bolnišnici.« Vedno je želel biti pripravljen, ker je šlo za starejše in bolne ljudi in jim je bilo treba podeliti zakramente, zlasti zakramente za umirajoče. Deloval je namreč v bolnišnici, kjer je bilo kar 1300 starih ljudi!
Poleg te skrbi za starejše, je p. Ivan na Dunaju začel s še eno pomembno dejavnostjo. Ukvarjanje s Slovenci, zlasti s študenti. Zgradil je dva domova. Najprej je študentom namenil eno nadstropje v klaretinski hiši in tam uredil nekaj sob, da so lahko v njih stanovali. Začeli so se tudi družiti, občasno so imeli tudi kakšne prireditve, predavanja, pogovore. Enkrat je prišel kot gost mednje Bruno Kreisky, takrat je bil zunanji minister.
Spoznal se je s Slovenci, ki so živeli na Dunaju in organiziral je mašo zanje. To je bila prva maša za Slovence v avstrijski prestolnici in p. Ivan je tako postal prvi župnik za tamkajšnje Slovence. To delo je opravljal vse dokler ni prišel duhovnik iz domovine, ki se je posebej posvetil dušnopastirskemu delu za Slovence.
»Ko je bil zgrajen dom Korotan, smo tam imeli kapelo sv. Modesta, kjer smo imeli redno sveto mašo za Slovence. Ko je Mohorjeva družba prevzela Korotan, so kapelo podrli.« To je p. Ivana zelo bolelo. Še ena pomembna podrobnost je povezana z Dunajem. Iz tega mesta je p. Ivan prvič prišel domov v Slovenijo. Po 22 letih je spet stopil v rojstno vas in videl domače. Tudi mamo. Potem se je domov še večkrat vračal. Bilo je celo tako, da je mamo nič hudega sluteč peljal v bolnišnico na operacijo. Komaj je prišel na Dunaj, so mu sporočili, da je mama umrla. Vrnil se je domov in bil kot duhovnik na maminem pogrebu. Tako je mama, ki si je tako želela sina duhovnika, imela tega na svojem pogrebu. »Mami sem postavil tablo na zvoniku domače cerkve. Dela sem financiral jaz, posvetil pa mami!«
Vedno duhovnik
Poleg knjig, ki govore o izvoru Slovencev, je p. Ivan Tomažič napisal tudi nekaj knjig verske vsebine. V knjigi Na poti je ‘na kratko in jasno’, kakor sam pravi, predstavil verske resnice. »Ljudem se je tako priljubila, da sem jo ponatisnil. Tudi v domu sem jih že nekaj razdelil. Zadnja knjiga, ki sem jo napisal, je brošura o Magdaleni Gornik. Najprej sem napisal knjigo v nemščini in jo razposlal po Avstriji in Nemčiji. Poslal sem jo tudi papežu Benediktu XVI. in zanjo se mi je njegov tajnik lepo zahvalil. To knjigo sem potem izdal še v slovenščini v 2.000 izvodih. Ta slovenska mistikinja, ki je bila toliko let pozabljena, me je navdušila s svojo popolno predanostjo Jezusu. Zelo se je žrtvovala, zlasti za grešnike in zato da bi ljudje spoznali Jezusa. Trpela je podobno kot mučenci!«
Duhovniškemu delu je pater ostal vedno zvest. Tudi sedaj, v visoki starosti: »Vsak dan mašujem. Imam pa že težavo z velikim misalom, zato mi je tukajšnji župnik kupil ‘droben misal’, kjer si vstavljam mašna besedila za določen dan. Veste, moj spomin peša. Imam pač 94 let! Pol besed se ne spomnim. Vedno moram paziti in iskati prave besede. Preprosto se jih ne spomnim.
Vesel sem, da je kapela za mašo polna ljudi. Zato se splača maševati. Zanje, ki so celo življenje hodili k maši, je to zelo pomembno, da tudi sedaj skupaj molijo. Številni oskrbovanci ne morejo priti. Poleg tega onemogle pripravim na obhajilo, mnoge mazilim in jih pripravim tudi na smrt in na srečanje z Bogom. Z njimi se pogovarjam in molim.«
Ima tudi čas za osebno pobožnost: »Sedaj imam tudi čas za molitev. Vsako jutro najprej zmolim brevir, popoldne imam mašo …« Med dnevom pa obiskuje stanovalce po oddelkih. Z njimi se pogovarja, spoveduje in pripravlja na druge zakramente in to mu zapolnjuje večer življenja. »To je moje veselje, zadoščenje in tolažba,« zatrjuje, »če tega ne bi imel, bi se počutil, kakor da sem vržen proč, da nisem za nobeno rabo.«
Spomnim ga, da ima za to ‘prakso’, saj je na Dunaju toliko let skrbel za ostarele. »Da, 55 let sem že opravljal to delo. Tam bi tudi ostal, a bi moral za dom plačati dvakrat več kot tukaj. Zvedel sem za ta dom, prišel sem, si ga ogledal in sklenil, da bom tukaj tudi ostal. V tem domu mi je izredno lepo in sem zelo zadovoljen. Vsaj dvakrat na dan grem na sprehod po dvajset minut in tako vidim tudi rojstno vas. Je pa to tudi vas, kjer bom počival za vso večnost … Prihranil sem si grob, kjer je pokopan edini duhovnik na Pregarjah. Umrl pa je tistega leta, ko sem bil jaz rojen.«
Patrovo navezanost na domači kraj lahko toliko bolj razumemo, saj je vse življenje preživel v tujini. Zato je toliko bolj vesel, da sedaj lahko mašuje in moli vse v slovenskem jeziku. Prej je moral dolga leta to delati v tujih jezikih. Nima niti ene ure slovenske šole: »Gimnazijo sem naredil v italijanščini, teologijo sem študiral v španščini. Ko sem prišel na Dunaj, sem se začel seznanjati s slovenskim jezikom. Tam sem se poglobil v slovenščino, da sem lahko pisal. Ni bilo lahko!
P. Ivan je klaretinec. V tem redu je bilo več Slovencev: »Poznal sem p. Husuja. Je nekaj let starejši od mene. V italijanščino je prevedel Prešerna in Gregorčiča. V zadnjem času so izdali njegov prevod knjige Alojza Rebule Smer nova zemlja v italijanščino. Napisal je knjigo o klaretinskih mučencih, ki so jih ubili v Španiji. V času mojega študija je bilo kar nekaj Slovencev iz okolice Trsta pri klaretincih. Žal so že vsi pokojni. Sedaj nas je v Sloveniji zelo malo.« »Torej se morate vi dobro držati, da se ne bi vaše število še zmanjšalo,« sem mu rekel ob slovesu in pater je kar pritrdil mojim besedam.

Rustja B., Naši preizkušani bratje, v: Ognjišče (2013) 7, str. 19.

Leta 2014 je diplomirala na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo smer Geodezija. Nadaljevala je z magistrskim študijem na zgodovini, kjer ji manjka samo še magistrska naloga. Vzporedno je delala magisterij na arhitekturi, sedaj pa opravlja zadnji letnik magisterija na geodeziji. Zakaj toliko poudarjati Ninin študij? Zato, ker so po nesreči staršem dejali, da bo imela poškodovane možgane, da ne bo mogla govoriti …, njej pa svetovali naj si izbere kakšen lažji študij.

Nina Vidic iz Lesc je bila ‘preizkušana’ že ob rojstvu, saj je rojena na dan državnosti leta 1991. Mama se spominja, kako so jeseniško bolnišnico tisti dan preletavala letala, zato so se morali umakniti v zaklonišče. Tudi zato je danes ponosna, da je Slovenka.
Toda njeno življenje je usodno zaznamovala nesreča ob koncu tretjega letnika gimnazije, le nekaj dni po osemnajstem rojstnem dnevu. »Kot kolesarko me je zbil avto in udarila sem z glavo v rob škarpe. Očividci so mi povedali, da sem bila v šoku, saj sem govorila: “Pustite me, pustite me,” opaziti ni bilo krvi, niti vidnih poškodb. Mama je prosila, naj me z rešilcem odpeljejo na opazovanje v jeseniško bolnišnico. Prav tako je prosila, naj mi naredijo preiskave, a se na prošnjo niso odzvali. Mama je ostala celo noč pri meni, mislila je, da spim, a sem padla v nezavest. Drugo jutro sem na viziti pred zdravniki bruhala kri, kar je znak, da imaš možgansko krvavitev. Šele zjutraj so naredili CT glave. Zaradi nujnosti so naročili helikopter in posredovali informacijo v Klinični center Ljubljana, da k njim prihaja primer za zelo nujno operacijo.«
Nina v svoji nesreči prepoznava veliko ‘božjih posegov’. Že glede helikopterja. Najprej niso vedeli, če bo sploh lahko poletel, ker je bilo slabo vreme. Pa je! Kasneje se je takih ‘slučajev’ nabralo še nekaj. »Nevrokirurg, ki me je operiral, je na srečo velik strokovnjak. Ker je prišlo do zapletov s trebuhom, so mi pod nujno naredili operacijo. Operiral me je celo predstojnik oddelka. Pa je šlo za nujne operacije, ko ni bilo časa izbirati zdravnika!«
V Ljubljani je bila zdravniška ekipa pripravljena in jo je čakala, tako da se je operacija takoj začela. »Bila sem v umetni komi in operirali so mi glavo ter me dali na CIT, to je oddelek za najhujše poškodbe. Vsak dan je bilo nekaj narobe z mano (npr. zenice niso reagirale, napihnjena roka ali trebuh …). Peti dan sem imela zelo napihnjen trebuh. Naredili so MR trebuha in so mi zaradi neznane tekočine v abdomnu odprli celoten trebušni del. Ugotovili so, da gre za poškodbo trebušne slinavke. Moje stanje je bilo zelo kritično in zdravniki so menili, da ne bom preživela. Po še eni operaciji možganov so bili primorani uporabiti drugo metodo zdravljenja (gretje glave).« V komi je bila 21 dni. »Po 21-ih dneh so se odločili, da me zbudijo, ne glede, kaj bo z mano narobe. Staršem so rekli, da je že to, da sem preživela, čudež. Če bom preživela, ne bom imela spomina, ne bom znala brati, bom hroma … Tisti dan, ko so me začeli zbujati, sem reagirala na dražljaje, kar pa ni bilo zagotovilo, da bo z mano vse v redu.«

Ko se je zbudila iz kome, je ugotovila, da je brez las, saj so ji morali glavo obriti, da so jo lahko operirali. In to je bilo za osemnajstletno dekle velik šok!
»Iz CIT-a bi me morali premestiti v bolnišnico na Jesenice. Mama je glede na slabe izkušnje prosila zdravnika – celo tekla je za njim po hodniku –, naj me premestijo raje v Klinični center ali kam drugam. In ugodil je njeni prošnji. Premestili so me na intenzivno nego na Travmatološko kliniko. Bila sem čisto brez moči, kajti po 21-ih dneh kome imaš izredno oslabljene mišice. Ko so mi dali v roke mobilnik, mi je padel na tla. Nisem imela niti toliko moči, da bi ga obdržala … Ko sem prišla nekoliko bolj k sebi, so mi starši prinesli – malo z zamudo za rojstni dan darilo, ki sem si ga zelo želela – nov računalnik. Čeprav ga na oddelku ne bi smela imeti, so mi to dovolili. Vmes sem dobila dve izredno hudi infekciji, veliko hujši od MRSE (huda infekcijska bolezen). V trenutku sem imela čez 40 stopinj vročine. Poklicali so najboljšo infektologinjo. Ni vedela, kaj naj naredi, a predlagala je eno vrsto antibiotikov, ki so ‘prijeli’.« Še eno od ‘naključij’ v Nininem zdravljenju. »Počasi so začeli k meni spuščati obiske. Ko sem želela na stranišče, a sem padla. Stopala nisem mogla premikati …«
Zapletov je bilo veliko, a Nina je začela, kakor sama pravi, tretjo fazo svojega zdravljenja – rehabilitacijo noge v Rehabilitacijskem centru Soča. Žal je bil prvi poskus neuspešen, a se je fizioterapevtka zelo potrudila in z njo delala vaje dvakrat na dan. Nina je prepričana, da je to še ena oseba, ki ji jo je na pot življenja pripeljal Gospod in ji je pomagala ozdraveti. Vztrajnost in potrpežljivost sta počasi rodila sadove. Na Soči je ostala dva meseca. Po treh tednih je Nina prvič prišla domov. Mama jo je vsako jutro pripeljala na terapije in jo popoldne odpeljala domov. »Šele na Soči sem se zavedala, kaj bi lahko bilo z mano.« Morda je k temu spoznanju pripomoglo to, da je na Soči videla še veliko hujših primerov poškodbe glave. Niso mogli govoriti, niso imeli spomina, niso se mogli premakniti … Takrat je šele doumela, kakšno srečo je imela.
Ob vseh naporih zdravnikov je potekal še drugi ‘način’ zdravljenja: »Mnogi ljudje so izredno veliko molili zame ob nesreči. Starši so hodili na Brezje, stara mama celo vsak dan, šla je po kolenih okrog Marijinega oltarja. Kot sem kasneje izvedela, je zame molil tudi leški župnik g. Štefan Babič.«
Nini se je zdelo, da je po bivanju na Soči že zdrava in da bo nadaljevala šolanje. »Po dvomesečni zamudi sem se vrnila v šolo in so se začele težave, na katere so me opozarjali na Soči. Delovna terapevtka ji je predlagala, naj dela en letnik v dveh šolskih letih, toda Nina ni hotela o tem niti slišati. »A že prvi dan sem morala po prvi uri domov zaradi bolečin v glavi. Bila je velika preobremenitev za možgane. V šoli sem zdržala dve ali tri ure, več ne! Tako sem četrti letnik delala dve leti, drugače ni šlo. Počasi sem ‘pogruntala’ svoj sistem: učim se pol ure, naredim desetminutni odmor, pa še pol ure in potem grem za nekaj časa počivat …. Tudi sedaj kot študentka se več kot dve uri skupaj ne morem učiti. Zavedam se, da ‘funkcioniram’ drugače kot sošolci. Vem pa tudi, da moram naloge opraviti.«
Na Soči jo je zdravnik vprašal, kaj želi študirati. Odgovorila mu je geodezijo. On ji je to odsvetoval, saj je tam veliko matematike, kar za poškodbo glave ni priporočljivo. Toda Nina je poskusila in na geodeziji je celo dobila priznanje za najuspešnejšo študentko. Po dveh letih ji je zdravnik dejal, da se je pravilno odločila.
Nine ni prizadela samo nesreča leta 2009, ampak tudi operacija trebuha leta 2012. »Pri vsakem obroku jem tablete. To so encimi, ki pomagajo trebušni slinavki, da razgradi hrano. Imam posebno dieto, saj imam težave tako z želodcem kot žolčnikom. Tega so mi odstranili skupaj z žolčnimi kamni. Večkrat sem pristala na urgenci zaradi težav z želodcem. Imam stalne preglede pri gastrologu.« Ima težave z hormoni.
Skratka, težav ne manjka. Še vedno jo mučijo hudi glavoboli, ima slabo koncentracijo, včasih težko prikliče besede. Po poškodbi glave ji škoduje tudi sonce. »Moje življenje je sedaj drugačno kot je bilo prej. Hvaležna moram biti staršem, ker veliko naredijo zame. Ko študiram v Ljubljani, moram jesti posebej pripravljeno hrano in ne morem jesti na študentske bone. Ob strani mi stojijo starši, stari starši in mnogi prijatelji …«
Ko so jo s helikopterjem pripeljali v Klinični center, so zdravniki dejali: “Ta je za odpisati!” Pa se tako ni zgodilo. Ne goji sovraštva do zdravnikov v jeseniški bolnišnici, ki so naredili veliko napako, kajti, če bi jo takoj začeli zdraviti, ne bi prišlo do tako velikih zapletov. »Kljub težavam sem pozitivna oseba. Je razlog, da sem preživela to nesrečo in preizkušnjo. Mislim, da ima Bog ima neki načrt z mano. To pomeni, da imam še neko nalogo, ki jo moram opraviti na tem svetu,« optimistično sklene Nina.

RUSTJA, Božo (Naši preizkušani bratje). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str 30.

V spomin na predanega frančiškana p. Pavla Krajnika, od katerega so se 13. 11. poslovili na Sveti Gori, objavljamo pogovor z njim, iz lanske junijske številke Ognjišča (Naši preizkušani bratje).

“Celo dopoldne nisem niti za trenutek šel iz spovednice, toliko spovedi je bilo na Sveti Gori.”

“Celo dopoldne nisem niti za trenutek šel iz spovednice, toliko spovedi je bilo na Sveti Gori.”»Na Sveti Gori sem od leta 1971, sami lahko izračunate, koliko let sem že tu,« mi je dejal p. Pavel Krajnik ob obisku. Na največji primorski božji poti je uredil knjižnico, pa tudi arhiv dobro pozna. Tu je lahko izživel še en svoj hobi, predvsem pa je sprejemal romarje in ure in ure presedel v spovednici. Slednje še danes, kljub starosti, rad počne. Vesel je, da bo konec letošnjega junija lahko praznoval 300- letnico kronanja svetogorske Matere Božje.

»Na Sveto Goro sem prišel z Dobove, prej pa sem bil na Viču v Ljubljani. Doma sem iz podružnice Sv. Volbenka, župnija Poljane nad Škofjo Loko, kjer sem bil rojen leta 1924,« pravi triindevetdesetletni p. Pavel Krajnik. »Oče, ki je bil doma s Suhe pri Škofji Loki, se je priženil na mamin dom. Doma nas je bilo šest otrok, najmlajša sestra je bila v Ljubljani, ker jo je vzela k sebi teta. Jaz sem najstarejši fant, pred mano je bila samo še ena sestra. Ljudsko šolo sem obiskoval v Poljanah. V naši okolici ni frančiškanov, samo kapucini so v Škofji Loki. Mamin stric, Adolf Čadež, je bil misijonar na Bližnjem vzhodu. On je poskrbel, da so me sprejeli v frančiškanski konvikt (internat) v Ljubljani. Doma ne bi mogli plačevati vzdrževalnine.« Zanimivi so članki p. Adolfa, ki jih je pisal v frančiškansko glasilo Cvetje z vrtov sv. Frančiška. »Jaz sem ga komaj poznal, saj sem se samo enkrat srečal z njim. Spremljal sem ga do druge hiše. Takrat me je vprašal, če me veseli učenje tujih jezikov. Umrl je v Jeruzalemu in je tam tudi pokopan, a ko sem med romanjem v Sveto deželo iskal njegov grob, ga nisem našel. Stric je malo prihajal domov, ker je bilo takrat težko potovati.
Po četrti gimnaziji sem prosil, da bi me sprejeli v frančiškanski red. Sprejeli so me in šel sem v noviciat v Kamnik. To je bilo leta 1941 prav tisto leto, ko so Nemci napadli Jugoslavijo. Iz Kamnika smo morali bežati. In še dobro je bilo, komur se je posrečilo zbežati. Nekaterim to ni uspelo in so jih zajeli Nemci. Tudi mučili so jih! Pribežal sem v Ljubljano. Noviciat pa sem nadaljeval na Trsatu, skupaj s hrvaškimi novinci, od maja do konca avgusta 1941 sem bil v tem svetišču nad Reko. Tam sem naredil tudi prve zaobljube. Tako Ljubljana, kakor Trsat sta bili namreč pod italijansko okupacijo.
Po končanem noviciatu sem se vrnil v Ljubljano. Pri tem, da sem lahko prišel v Ljubljano, mi je pomagal p. Tarzicij Toš, ki je bil župnijski upravitelj nekje na Notranjskem. Stanoval sem na Tromostovju pri Marijinem oznanjenju, v klasično gimnazijo pa sem hodil v bližino Tivolija.«
Mature pa ni opravil takrat, kajti vojne razmere so se začele vse bolj zapletati. Proti koncu vojne, leta 1944 so se morali bogoslovci odločiti, ali gredo v nemško vojsko ali pa k domobrancem. Večina bogoslovcev se je odločila za odhod k domobrancem, saj so jim ti zagotovili, da bodo opravljali bolničarsko službo in jim ne bo treba nositi orožja. Vstop v nemško vojsko bi skoraj gotovo pomenil smrt nekje na vzhodni fronti.
Z veliko natančnostjo p. Pavel nato opisuje spomine na konec vojne: »Po vojni je šlo za življenje in smrt. Vsi domobranci smo bili določeni, da nas bodo pobili. Jaz sem bežal in sem prišel nekje na mejo med Dolenjsko in Štajersko. Spominjam se, da sem pri neki hiši prosil za civilno obleko, ki so mi jo tudi dali. Takoj zatem so mi pokazali, kako blizu so partizani in kako bodo vsak čas pri hiši. Vzel sem svojo prtljago in šel za gospodarsko poslopje in sedel na tla. Vedel sem, če začnem bežati in me na begu dobijo, to zame pomeni konec. Tam me je zajel hercegovski partizan. Privedel me je k svojemu komandantu, ki me je začel zasliševati. Potem sta prišla dva slovenska partizana in me zasliševala. Od tega komandanta sta zahtevala, da me prepusti njima. Ta se je pa uprl in dejal: “Jaz sem ujel tega ‘cvikeraša’”. Imel sem namreč očala. “Šel bo z menoj!” Prišli smo do Celja. Tam so se stvari začele obračati drugače, a sem imel srečo, saj so me dali v vojaško enoto, ki je bila določena za lov na Mihajlovića. Tega takrat seveda nismo vedeli. Zato smo šli iz Slovenije na Hrvaško, potem pa v Bosno in Srbijo. Bil sem vojak, a ker sem znal pisati tudi cirilico, so me uporabili kot pisarja v štabu. To je bilo zame dobro, saj se mi ni bilo treba izpostavljati nevarnostim. Mihajlovića so ujeli mi pa smo se vrnili iz Srbije v Ljubljano. Celo noč smo se vozili z vlakom. V Ljubljani sem bil določen za stražarja na meji, ‘za graničarja’, kakor so takrat rekli. Bil sem na koroški meji, nato pa so me premestili na Primorsko. Potem sem bil demobiliziran. Kolikor se spominjam, je bilo to tik pred veliko nočjo.«
S tem je začel novo obdobje v življenju. Želel je postati duhovnik, ampak ni še imel niti končane gimnazije. »Ko so me odpustili iz vojske, sem nadaljeval gimnazijo. Najprej sem naredil razredni izpit, nato pa še veliko maturo. Jezike smo se pa učili tako, kot so bili ‘gospodarji’. V osnovni šoli smo se učili srbsko in cirilico, v gimnaziji sem imel grščino, latinščino in francoščino. Ko so prišli Italijani, smo se učili italijanščino, na koncu, pod Nemci, pa še nemščino. Bog zna vse obrniti na dobro. Znanje vseh teh jezikov mi je v življenju prišlo prav. Tudi tukaj na Sveti Gori.«

Teologijo je študiral na Teološki fakulteti v Ljubljani. Leta 1951 ga je ljubljanski škof Anton Vovk posvetil v duhovnika. Nato je služboval na Viču in v Dobovi, pred 46 leti pa je prišel na Sveto Goro. Spominja se, kako je bil ob prihodu na Sveto Goro vesel, da so imeli v samostanu še kravo. »Bil sem navdušen, da bi kosili in posušili ter domov pripeljali seno za kravo. Predstojniki pa nikakor niso bili tako navdušeni za to, kakor sem bil jaz. Kosili smo na roke, ker so senožeti zelo strme. Poleg mene je še več kosil brat Rudi Rudež. Imeli smo traktor in z njim smo vozili seno. Nekatere parcele so bile precej daleč in težko je bilo spravljati seno domov. Strmine niso predstavljale samo ovire za košnjo, ampak tudi za vožnjo s traktorjem. Brat Rudi Rudež ni rad vozil traktorja, vendar ga je moral, zaradi nuje. Tudi cesta, ki vodi na Sveto Goro, je bila ob mojem prihodu še makadamska. K sreči smo imeli avto, da nam ni bilo treba pešačiti iz Nove Gorice. Danes krave ni več. Tudi hlevov ni več, ker so jih podrli in na njihovem mestu so zgradili Družinski center.«
P. Pavel je na Sveti Gori tudi urejal knjižnico. »Po univerzalni decimalni klasifikaciji, po priročniku, ki ga je izdal NUK,« pove natančno. »Urejal, ne pa uredil,« pripomni, saj je to delo, ki nikdar ni končano, ker je treba vedno znova katalogizirati nove knjige. »P. Ernest Žižmond mi je poskrbel od mizarjev omaro s predali. Kar sem naredil, je shranjeno na kataložnih listkih v tisti omari. Sveta Gora je bila v prvi svetovni vojni porušena do tal. Tudi knjižnica je bila uničena, zato tu nimamo bogate stare knjižnice.«
S p. Pavlom nikakor ne moreva mimo njegovega glavnega dela na Sveti Gori – spovedovanja. »Tu sem ogromno spovedoval. Še danes spovedujem, ampak prva leta celo dopoldne nisem šel niti za minuto iz spovednice. Toliko spovedi je bilo! Bila so župnijska romanja in sem so romali tudi posamezniki. Danes je manj spovedancev, čeprav ljudje še prihajajo na Sveto Goro. Na Primorsko sem se hitro navadil in rad sem bil na Sveti Gori. Spovedoval sem v veliki večini v slovenščini. Nemcev ali Italijanov je bilo zelo malo. Italijani niso spokorniki. Še danes spovedujem in sicer v spovednem kabinetu. Za gluhe, pravim jaz.«
Kljub častitljivim triindevetdesetim letom je p. Pavel še vedno dejaven. »Še vedno spovedujem, molim, mašujem, pa tudi še vedno skrbim za knjižnico. Če kdo skrbi zanjo, potem jaz. Ker še vedno prihajajo knjige, jih je treba katalogizirati. In to še vedno z veseljem delam.«
Ko sem ga na koncu vprašal, če sva kaj pozabila omeniti, je odgovoril, da sva prav gotovo kaj pozabila. »Pozabila, a ne nalašč. Pa ni čudno, če toliko let živiš, potem tudi kaj pozabiš.«

 

RUSTJA, Božo (Naši preizkušani bratje). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 6, str 30-32.