Ali je za hiter uspeh res dovoljeno storiti vse, tudi prodati svoje telo?
Stara sem enaindvajset let in obračam se na Ognjišče, ker vam zaupam. Vaš časopis redno prebiram in res ne vem, kateri drug časnik ali revija v tej naši domovini bi lahko posredoval odgovor na moje vprašanje, razmišljanje. Pred kratkim sem končala študij, predvsem so me zelo zanimali mediji in seveda vzgoja zanje, kar pa se danes v veliki meri pozablja. Sprašujem se, ali so vse tiste moralne vrednote, ki so nekdaj živele v naših družinah in se prenašale iz roda v rod, res že preteklost in ali ni ničesar več, na čemer bi lahko gradili in se nekako poskušali upreti vsemu tistemu medijskemu ‘linču’, ki nas vsak dan pritiska k tlom, da moramo misliti in delati tako, kot nam je vsiljeno.
Ker sem ženska, izhajam najprej iz predpostavke, da so ženske danes postale samo še predmet izkoriščanja, za dosego denarja in nekih hitrih ekonomskih učinkov. Če hočeš pozitiven odziv ljudi, daj samo žensko na naslovnico, v reklami jo razgali tako in drugače in uspeh je nekako zagotovljen. Nihče se več ne sprašuje o čem globljem – in vendar je trgovina delovala tudi nekdaj. Koliko pornografskega gradiva danes kroži čisto legalno med nami, med mladostniki, zakonci in celo otroci zlahka pridejo do takih vsebin. Naša družba pa o tem ne razmišlja preveč, od časa do časa se sicer dvigne kakšna afera okrog spolnega izkoriščanja otrok, tu in tam zaprejo kakšnega zvodnika, ki trpinči mlada dekleta … Toda celotna miselnost ljudi ostaja taka, da je za hiter uspeh vse dovoljeno, za zaslužek je dovoljeno uporabljati tudi lastno telo in pri tem ni treba razmišljati o kakšnem dostojanstvu. Seveda niso samo ženske postale predmet ekonomskega poželenja. Nekaj podobnega je tudi z moškimi. Zakaj mnogi prodajajo svoje telo? Zakaj se po vseh ‘pozitivnih’ dosežkih feminizma, še vedno izkorišča žensko, njeno telo pa spreminja v potrošniško blago? Ali je mogoče, da se vse naše bivanje, življenje in doživljanje skrči samo na to? Prodajamo telesa in kupujemo še tisto malega ‘duha’, ki ga Slovenci premoremo v naših tradicionalnih okoljih. Seveda so tu mnogi in mnoge, ki so samo sužnji in se temu ne morejo svobodno upreti in se morajo ‘prodajati’ zaradi groženj in nasilja. Tu bi morali svoje povedati tudi organi pregona. To je res velika sramota naše družbe in na kakšen način bi se morali temu upreti in narediti konec temu začaranemu krogu? Ali obstaja kakšen žarek upanja? Sprašujem vas, ali nismo v tej situaciji kristjani poklicani, da bi se vsak dan v našem življenjskem okolju, trudili in gradili neko novo spoštovanje med ljudmi. Sprožiti bi morali kakšno pobudo za neko novo javno moralo, da bi temu ne pritrjevali ampak tudi v javnosti obsodili tako ravnanje, ne pa še naprej spodbujali to umazano tržišče. Morda bi kanček k temu lahko prispevalo tudi Ognjišče, ki bi lahko prineslo kakšen članek, rubriko, ki bi govorila čisto konkretno o tem, kako se boriti proti tem medijskim napadom na človeško moralo in etiko.
Damjana
V svojem pismu si opozorila na probleme, ki obstajajo, a se o njih premalo govori. Res je, naša družba je postala ‘instant’ družba, kjer ljudje hočejo doseči vse, takoj in na čim lažji način. Po svoje je to razumljivo, saj ljudje težimo k lažjemu načinu življenja in tudi krščanstvo uči, da trpljenje ni samo po sebi vrednota. Je pa napor sestavni del našega življenja, zlasti pa se mu ne smemo izogibati in tako zapasti nepošteno ravnanje. Naj navedem zelo preprost primer. Ljudje se moramo preživljati s svojim delom. Laže bi seveda bilo, da nam ne bi bilo treba zjutraj vstajati in delati ter se truditi dan za dnem. Toda za preživetje je napor nujen. Lahko se bi se mu izognili, tako da bi kradli, sleparili in si na ta način pridobili sredstva za preživljanje. Toda oškodovali bi nekoga drugega. In v tem je tudi problem naše družbe. Danes čedalje bolj odkrivamo, kako so nekateri ljudje, žal tudi iz Cerkve, hoteli špekulirati in na nepošten način hitro obogateti. In kam so pripeljali našo družbo? V krizo, ki močno prizadeva številne ljudi.
Nekaj podobnega je na področju morale. Sicer pa čedalje več ljudi trdi, da je sedanja kriza najprej moralna in šele nato gospodarska. Da, prav imaš, ko praviš, da danes vse skušajo prodajati na podlagi spolnosti. Koliko reklam igra na ta človeški nagon! Prav tako je zanimivo, kar si napisala, kako se ponižuje ženo, zlasti njeno telo. V družbi, ki tako poudarja, kako je žena enakopravna, kako jo hočemo na vseh položajih, v politiki zahtevamo posebne ’ženske kvote“ …, pa obenem tako ponižujemo dostojanstvo žene. Pri nekem duhovniku sem videl zanimivo umetniško sliko (delo umetnice!). Najprej je upodobila ženo v preteklosti: pokrita je z ruto in preprosto oblečena in z lepim obrazom. V prihodnjih upodobitvah je žena čedalje bolj razkrita, vse manj obleke ima in čedalje bolj so poudarjeni njeni ženski atributi, obraz pa je vse manj viden. Čedalje na višjem podstavku je žena, čedalje bolj ‘neobremenjena’, a zgodila se je zelo pomembna stvar – izgubila je obraz!
Prav tako je res, da je pornografija vedno bolj dostopna. Tudi otrokom. Raziskave pravijo, da so na internetu zelo obiskane prav te strani. Posebej skrbi lahka dostopnost do teh vsebin. Zlasti je zaskrbljujoče, da se številni otroci tako zgodaj srečajo s pornografijo in jo enačijo s spolnostjo in se tako samo na ta način srečajo s spolnostjo. So raziskave, ki pravijo, da mladi preveč pričakujejo od telesne ljubezni (mislijo, da so v filmih), zanemarjajo druge oblike odnosa med moškim in žensko in tudi zato propada veliko število zakonov. V nekaterih zakonih prihaja do krize zaradi odvisnosti (zlasti moških) od interneta in internetne spolnosti. Prav tako je zaskrbljujoča vse večja odvisnost od računalnika in interneta. Rezultati raziskav, zlasti med mladimi, so skrb zbujajoči.
Pa vendar le ni vse tako črno. So družine in okolja, kjer ne pomeni vse telesnost, kjer se življenje ne zreducira samo na spolnost, ampak še živijo pristno in polno življenje. Tu opažamo, kako važno vlogo ima družina. Drugi važen pomen ima družba, skupine in prijatelji, s katerimi se družijo mladi. Praviš, da si končala študij. Upam, da si bila članica mladinske ali študentske skupine, da si hodila na duhovne vaje in se tako družila z ljudmi, ki imajo podobne vrednote, kot jih imaš ti. Več ko imamo takih stikov, laže se bomo upirali ‘diktatu’ in močnemu vplivu javnega mnenja. Več ko nas bo, laže bomo oblikovali javno mnenje in ga spreminjali. Ni tako nepomembno tudi naše družbeno delovanje. Kajti nimajo tudi vse stranke enakega odnosa do družine, splava, do istospolnih porok, pornografije. So nekatere, ki jim družina pomeni malo ali nič, so druge, ki branijo družino. So nekatere, ki bi za družino rade razglasile vse, kar komu pride na pamet, so druge, ki branijo družino, ki temelji na dosmrtni zvezi moža in žene … So nekatere, ki jim večje število otrok ni vrednota in so druge, ki jim je. Saj smo kristjani že po krščanskem nauku dolžni podpirati družino tudi v javnosti, a tvoje pismo nas prepričuje, da je še več razlogov, da jo podpremo. Hvalevredno je, da so se prav v zadnjem času razvile nove civilne iniciative, ki branijo dostojanstvo zakona in družine in s tem tudi žene in otrok.
Na koncu samo še o tvoji zanimivi pobudi o člankih in knjigah, ki bi govorili o medijski vzgoji. Imaš prav, da jih je premalo. A nekaj vendarle je: v vsaki številki Ognjišča so v rubriki Film predstavljeni in ocenjeni filmi. Obenem je pri njih nekaj priporočil o (ne)primernosti za otroke in družine. Večji narodi npr. Italijani imajo v okviru škofovske konference na svoji spletni strani predstavljeno oceno primernosti še za večje število filmov. Tudi katoliški tednik Družina ima posebno prilogo, namenjeno medijem. Žal ne more slediti vsemu dogajanju, oceniti in predstaviti vseh oddaj in filmov, kar bi bilo za mnoge ljudi zelo dobrodošlo. Sam sem pred leti pol leta pisal o problematiki medijev, zlasti novejših, v Ognjišču. Pri naši založbi je izšla tudi kakšna knjiga na to temo (npr. Izzivi sodobnih medijev). Nekaj odgovorov na svoje pismo boš našla v knjigah Bogdana Žorža (o zasvojenosti, pa o vrednotah, vzgojnih težavah …). Predvsem pa ostani še naprej odprtih oči in kritično spremljaj dogajanje okrog sebe. Kakor doslej, ne podlegaj mišljenju večine, predvsem pa utrjuj svoje ravnanje s stalno prošnjo Bogu, naj ti daje spoznati, kaj je prav in kaj želi od tebe ter ti daje moči, da se boš po teh spoznanjih tudi ravnala.
Božo Rustja
Ognjišče (2013) 09, str. 52
V Svetem pismu stare in nove zaveze se po imenu predstavljajo trije nadangeli: Mihael, Gabrijel in Rafael. Njihova osebna imena pomenijo njihovo poslanstvo. Mihael (‘kdo kakor Bog?’) nastopa kot voditelj angelov, ki dosežejo sijajno zmago v boju s satanom in njegovimi angeli. Gabrijel (‘božji junak’) je kot božji poslanec oznanil rojstvo Janeza Krstnika in Jezusa Kristusa, zato velja za ‘angela učlovečenja’. Rafael (‘božje zdravilo’) je spremljal mladega Tobija in je ozdravil njegovega oslepelega očeta. Apokrifni, od Cerkve nepriznani spisi pa navajajo (namišljena) imena še štirih nadangelov: Uriel, Barahiel/Maltiel, Jehudiel in Sahiel. (sč)
Mama ji je sledila s pogledom: »Saj se bodo spomladi vrnile,« je rekla, tudi ona ganjena do solz.
Od spovedi do spovedi se nič ne spremenim.« To je problem, ki ga čutimo vsi. Bog nas kliče, da “odrinemo na globoko”. To pa ne pomeni, da ne bomo po spovedi naredili nobenega greha ali napake. Bog tega niti ne pričakuje. Naše slabosti in mali grehi nas silijo k priznanju, da smo grešniki. Bog ima rajši ponižnega grešnika, kot ošabnega pravičnega. To nam je jasno povedal s priliko o farizeju in cestninarju, ki jo omenjaš. Oba sta prišla v tempelj molit, toda kako različna je bila njuna molitev! Farizej je molil: “Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.” Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: “Bog, bodi milostljiv meni grešniku!” Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan,« (Lk 18,11–14). Seveda se nam je težko ponižati pred Bogom in njegovim duhovnikom ter priznati, da smo grešniki. Zato nam je spoved neprijetna in se izmišljujemo razne izgovore. Mnogi rečejo, da nimajo nobenega greha in karkoli jim spovednik omenja kot greh, ki so ga morda storili, rečejo, da ne. Takemu spovedancu duhovnik ne more dati odveze, ker ga nima česa ‘odvezati’. Za to, da prejmemo zakramentalno odvezo, moramo imeti ‘materijo’ in to ni težko najti, saj pravi apostol Janez: »Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas« (1 Jn 1,8). Brez greha sta bila samo Jezus in Marija.
Spreminjal se je on in spreminjali so se rodovi mladih. Da so vedno zahtevnejši in vedno težje obvladljivi, je menila večina profesorjev. Razočarano so tudi ugotavljali, da se dijaki vedno bolj borijo le za ocene, namesto da bi si nabirali pravo znanje. Vsi po vrsti so tožili, da so mladi vedno bolj nemirni in da prihajajo iz razredov vedno bolj utrujeni.
Frančiškanski glasbenik in skladatelj p. Angelik Hribar je s svojimi preprostimi, prisrčnimi melodijami nagovoril ljudsko dušo. Njegove pesmi za vse dobe cerkvenega leta vedno radi pojemo, prav do srca seže njegova otroško zaupna Ti, o Marija. Ob njegovi prezgodnji smrti je Andrej Kalan, urednik Cerkvenega glasbenika, zapisal: »Prištevati ga je med najpopularnejše cerkvene glasbenike. In ker ima vsak boljši skladatelj tudi svoje posebno mesto v kulturni zgodovini, bi glede njega izrekli svoje skromno mnenje takole: Izšel je iz ljudstva, delal je za ljudstvo, ki se je hvaležno poprijelo njegovih skladb. V zgodovino preporoda slovenskega cerkvenega petja bi ne mogli pogrešati p. Angelika Hribarja – on je trden most, ki je strnil dobo Riharjevo in dobo cecilijansko v lepo harmonijo, v trajno celoto. Začetek njegovega glasbenega delovanja sega v dobo Gregorja Riharja (1796–1863), ko je gospodovala lahka, poskočna melodija v preprostem narodnem tonu, cecilijanstvo pa je vpeljalo resno umetno pesem, ki se je postopoma uveljavljala tudi po naših cerkvah.«
Ko je p. Angelik Hribar prevzel nalogo pevovodje in organista, so na frančiškanskem koru za višje glasove uporabljali še deške glasove. To pa je povzročalo velike težave: dečki so kmalu mutirali in pevovodja je moral iskati vedno nove višje glasove. Leta 1890 je prišel iz Novega mesta v Ljubljano p. Hugolin Sattner, da bi prevzel vodstvo frančiškanskega kora, je sklenil temu narediti konec. Namesto deških glasov je vpeljal ženske glasove in šele zdaj je bilo mogoče, da se je frančiškanski povzdignil do dovršenosti. Delo na koru sta si p. Hugolin in p. Angelik delila tako, da je prvi navadno dirigiral, drugi pa orglal. Orglanje pri službi božji je imel za svojo življenjsko nalogo. Igral je vedno umirjeno in v cerkvenem duhu. Skladatelj Franc Ferjančič v svojem zapisu o p. Angeliku pravi: »Naj omenim iz njegovega orglanja malenkost, ki pa je naredila name velik vtis. Na dan nekega občnega zbora Cecilijanskega društva v Ljubljani je bila popoldne v frančiškanski cerkvi adoracija pred izpostavljenim svetim Rešnjim telesom s petjem in z litanijami. Orglal je p. Angelik. Od začetka je igral najmogočneje s polnimi orglami. Prav v tistem trenutku, v tisti sekundi, ko je diakon odprl tabernakelj, se je naenkrat mogočno orglanje spremenilo v tiho, nežno igranje. Človeku se je zazdelo, kakor da bi tedaj, ko so se odprla vratca tabernaklja, orgle same padle na kolena v globokem spoštovanju pred Najsvetejšim. Bil je duhovit domislek p. Angelika, ki je dosegel popoln uspeh.« V dolgoletnem sodelovanju sta si p. Angelik in p. Hugolin, ki je bil priznan skladatelj, izbistrila največ glasbenih vprašanj. Ob izvajanju raznih skladb sta odkrivala, kaj je pisano za zbor in kaj ne. To ju je tudi spodbujalo k ustvarjanju.
V zgodovino slovenske cerkven glasbe se je p. Angelik Hribar zapisal predvsem kot skladatelj. »Njegov duhovni obraz, ki se zrcali iz njegovih skladb, je tako svojstven, tako domač, tako res slovenski, da ga ni mogoče zamenjati s kom drugim: je v vsakem oziru samonikla glasbena osebnost,« je o njem zapisal glasbenik Anton Dolinar. Se danes velja, kar je dognal pred sedemdesetimi leti: »Pogledi po naših cerkvenih korih jasno spričujejo, da je Angelikova pesem med nami tako zakoreninjena, da je postal nepogrešljiv del njihovega repertoarja: šteti ga moremo za Riharjem med najpopularnejše skladatelje.« Naj navedem nekaj njegovih pesmi, ki so postale prav ljudske: Čuj iz višav veseli glas, Kedaj, Zveličar, prišel boš, Ponižno tukaj pokleknimo, Pridi skoraj, Jezus moj, Srce jaz ljubim presladko, V zakramentu vse svetosti, višek pa je Ti, o Marija. Njegove pesmi, zlasti prvih let, so povsem preproste, a sočne in živahne. Njihova posebna odlika je, da se naslanjajo na ljudsko melodijo, zato so njegove cerkvene pesmi povsod priljubljene. Nekaj skupnih zbirk sta izdala s p. Hugolinom Sattnerjem, tako Marijinih kakor tudi mašnih pesmi. Angelikove se jasno ločijo od Hugolinovih in takoj bi jih spoznal, četudi ne bi bile imensko označene. Vsaka pesem spričuje, da je Angelik ves izšel iz ljudstva in da drugačen ni hotel biti. Več njegovih skladb in tudi vse tri latinske maše so izšle v Cerkvenem glasbeniku. Sam je izdal nekaj zbirk. Blaga melodija njegovega življenja je izzvenela 6. aprila 1907. Po njegovi smrti sta p. Hugolin Sattner in Stanko Premrl izdala tri zvezke njegovih skladb.
In kaj zdaj, Bog?
Njegov rojstni kraj je Veliki Lipovec v župniji Ajdovec pri Žužemberku na robu Suhe Krajine. Janez je bil prvi otrok Jožefa in Jožefe roj. Pust; luč sveta je zagledal 29. septembra 1873. V družini so bili vsi pogoji, da je Janez postal plemenit človek, vzoren duhovnik in škof, svetniška osebnost. Otroci so bili deležni trdne človeške in krščanske vzgoje. Mati je bila mirna, krotka žena, oče pa je bil podjeten kmet, odločnega značaja in vsaka tri leta je šel k Sv. Jožefu v Celje in tam opravil tridnevne duhovne vaje. Vsak večer so otroci s starši pokleknili ob družinski mizi in molili rožni venec. Ob zimskih večerih je oče bral iz knjige Življenje svetnikov. Mati Jožefa je umrla v 33. letu starosti po porodu tretjega otroka, ko je bilo Janezu osem let. Oče se je znova poročil; v drugem zakonu so se rodili prav tako trije otroci. Oče je dal kar tri sinove v šolo k frančiškanom v Novo mesto. Vsi trije – Janez, Karel in Anton so postali duhovniki. Janez je bil vseskozi – od ljudske šole do univerze marljiv učenec. Leta 1892 je z odličnim uspehom končal gimnazijo in vstopil v ljubljansko bogoslovno semenišče. Po štirih letih študija je 23. julija 1896 v ljubljanski stolnici prejel mašniško posvečenje. Po novi maši je bil poslan za kaplana v Idrijo, naslednje leto pa je bil prestavljen v Vipavo. Vsi so ga takoj vzljubili in splošno so mu ljudje rekli sveti Alojzij.
Leta 1898 je vodstvo ljubljanske škofije prevzel škof Anton Bonaventura Jeglič. Ena njegovih prvih zamisli je bila ustanovitev škofijske klasične gimnazije, kjer naj bi poučevali profesorji duhovniki. Na škofovo željo je vipavski kaplan Janez Gnidovec leta 1899 odšel na Dunaj, kjer se je vestno posvetil študiju klasične filologije in slovenskega ter nemškega jezika.
Začetki prve slovenske gimnazije so bili težki. Predvsem je bilo čutiti pomanjkanje slovenskih učnih knjig. Sproti so jih sestavljali šentviški profesorji in s svojim delom omogočili, da so še na drugih srednjih šolah začeli s poukom v materinem jeziku. Vsako leto so začeli z novim razredom in tako je bila gimnazija popolna v šolskem letu 1912/1913. Na koncu tega šolskega leta je bila prva matura. Ravnatelj Gnidovec se je trudil, da bi bili gojenci deležni splošne izobrazbe. Predvsem pa mu je šlo za to, da bi bilo v dušah mladih bogato duhovno življenje, zato je za svoje učence veliko molil. Uspeh zavodske vzgoje je videl v samostojnem gledanju na svet v luči vere. Šentviška gimnazija je dijake navajala k resnemu delu, zato je v času pred drugo svetovno vojno, ko je prenehala delovati, veljala za najboljšo v Sloveniji.
Leta 1919 je Janez Gnidovec prosil škofa Jegliča, naj ga razreši službe ravnatelja, ker se je želel še bolj posvetiti duhovnemu življenju in apostolskemu delu. Odločil se je za vstop v Misijonsko družbo lazaristov, ko je bil že oblikovana svetniška osebnost. Vstopil je 7. decembra 1919. Po dveh letih notranjega semenišča je leta 1921 naredil večne zaobljube in še pred tem postal voditelj novincev. Upal je, da bo v Misijonski družbi varen pred novimi odgovornostmi.
Tam je vernike pozdravil v srbskem in albanskem jeziku, ki se ga je neverjetno hitro naučil. Njegova škofovska služba je bila eno samo neprestano darovanje: božje ljubezni, ki ga je razvnemala, materialne pomoči, ki je nikomur ni odrekel, življenjske moči, ki je v hudih naporih naglo izgorevala. Ko je 9. januarja 1939 bolan odhajal v Ljubljano, je dejal: »Grem domov umret.« Prišel je k lazaristom na Taboru, ki so ga prepeljali v sanatorij Leonišče, kjer je 3. februarja 1939 izdihnil svojo svetniško dušo. Jakob Šolar, profesor na šentviški gimnaziji, je dejal, da bi si Slovenci “dali spričevalo duhovne lenobe, če takega moža ne bi spravili na oltar”.
V mlajših letih sem v svojih planinskih potepanjih še posebej rad imel bližnjice. Na planinskih poteh jih je veliko. Tudi takih, dobro nadelanih, dobro vidnih, celo bolje vidnih od ‘pravih’ stez. No, v resnici jih je pravzaprav vedno manj, ker se vzdrževalci planinskih poti zelo trudijo, da bi preprečili njihovo uporabo, da bi planince navadili na hojo po nadelanih, markiranih planinskih poteh, kar je z več vidikov zelo dobro premišljeno početje, ki ga močno podpiram.
Kmalu je na mestu, kjer je bila prej udobna mulatjera, zazijal podor, nastal je kar nerodno prehoden graben … Popravilo teh podorov je terjalo kar veliko časa in napora. Društvo se je trudilo, da bi z različnimi ovirami preprečevalo dirjanje po teh bližnjicah, a zdelo se je, kot da je ta napor nesmiseln. No, zadnja leta se vendar nekaj spreminja: vse manj je planincev, ki pri sestopu dirjajo po bližnjicah.
In tako se dogaja pravzaprav z vsem lovljenjem bližnjic v življenju, ne le tistih na planinskih poteh. V vsakdanjem življenju jih kar naprej iščemo in kar naprej se nam zdi izjemno pomembno, če kje uspemo ubrati kako bližnjico. Pravimo, da smo potrošniška družba. In prav pri potrošništvu je to iskanje bližnjic še najbolj očitno. Kar naprej se obremenjujemo z razmišljanji, kako bomo ‘po bližnjici’ prišli do zaslužka, do avtomobila, do službe, ali do najnovejšega modela športnih copat, ali do najnovejše zgoščenke tega in tega modnega pevca … Bližnjice se zdijo nekaj najpomembnejšega v življenju!
