Spodbudna kritika
Zgodba
Gledaš v ogledalo
Neki mož je mislil, da je dober kritik. Zato je povsod, kamor je prišel, tudi kritiziral. Nekega dne je skupaj z ženo obiskal muzej. Doma je pozabil svoja očala, zato ni mogel dobro videti slik, vendar ga to ni oviralo, da ne bi kritiziral vsega, kar je videl in kolikor je videl.
Ko je prišel, kakor je predvideval, do portreta pomembne osebnosti v naravni velikosti, ga je začel kritizirati: »Okvir ni v sorazmerju s sliko. Obraz je preveč jezen za človeka, ki je zavzel tako držo. Obleko ima zanemarjeno …«
V tistem trenutku je k njemu stopila žena in mu zašepetala: »Ljubi mož, v ogledalo gledaš. Samega sebe gledaš!«
Ob ženinih besedah je začel razmišljati. Postalo ga je sram in sklenil je, da v prihodnosti ne bo več kritiziral.
Misel
Kritiziranje ni nujno obsojanje. Lahko je opozorilo ali celo spodbuda. V tem primeru je kritika celo dragocena. Konstruktivna kritika je vedno dobronamerna.
Ko se nam zdi, da moramo koga kritizirati, moramo imeti pred očmi, da ne presojamo drugih tako, kakor ne želimo, da bi drugi sodili o nas. Vedno ravnajmo z drugimi, kakor bi želeli, da bi drugi ravnali z nami.
Ne smemo se bati kritike, kadar imamo prav, prav tako je ne smemo preslišati, če ravnamo narobe.
Ko nas kritizirajo, se moramo ustaviti in se zamisliti. Če ugotovimo, da so kritike na naš račun upravičene, spremenimo svoje življenje. Če pa so neutemeljene, jih preprosto preslišimo.
Molitev
Gospod Bog,
če bomo morali kdaj izreči kritiko na račun drugih,
naj premišljeno in vljudno tehtamo
napake in dejansko stanje
ter kritiko povemo prijazno in obzirno.
Pomagaj nam,
da bomo dovolj modri
in bomo dovzetni za grajo na svoj račun.
Naj bomo dovolj ponižni v zavesti,
da tudi mi potrebujemo opomin,
da bi postali bolj modri in pravični.
Naj se zavedamo,
da nam bo opomin koristil,
če ga bomo upoštevali.
Pomagaj nam razumeti nauk:
če se ne zmenimo za opomine,
nimamo možnosti, da bi se iz napak kaj naučili.
Iskra
Kadar si tisti, ki so vedno tako strašno nagnjeni h kritiziranju, ne lastijo avtoritete, ki jim pripada, so za skupnost prav koristni, ker vsakogar pripravijo do tega, da je pozoren.
Sv. Alfonz Ligvorij
B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2013), 28-29.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 8.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let
Ko je zelo hudo, pa mi veter vsak dan prinese še bolj črne oblake. Res sočustvujem z vsemi delavci, ki so prišli v obljubljeno deželo Slovenijo, dobili delo in so zdaj razočarani ostali brez vsega, tudi brez zasluženega denarja. Toda kako naj jim pomagamo, ko si še sami ne moremo. Počasi pa postajam kar očitno nejevoljna in ljubosumna na cigane in druge tujce, ki imajo službo in stanovanja, hiše. Verjamem, da bi morala biti kot zgledna in dejavna katoličanka bolj usmiljena. Toda, verjemite mi, ni lahko biti, ko vidiš, kako vsak dan kršijo tvoje pravice, da ti potem konec meseca dajo vedeti, da ti dajejo miloščino.
Kaj naj ti darujem, Bog?
»Šola je pomenila zame pravcato ječo«
Na mladi ljubljanski univerzi je študiral biologijo in filozofijo. Tam se je seznanil s Klementom Jugom, filozofom in alpinistom, ki je imel močan vpliv nanj. V roke so mu prišle knjige Sigismunda Freuda in poglobil se je v študij psihoanalize, ki je zaznamovala tudi njegovo pisateljsko delo. Po doktoratu v Ljubljani je odšel za dve leti v Pariz, kjer si je razširil obzorje. Po vrnitvi v Ljubljano je živel od pisateljskega dela, posebno od objav v reviji Modra ptica. Pri njeni založbi je leta 1938 izšel njegov roman Alamut.
»Vse mogoče in nemogoče poklice sem si bil v otroških letih zamišljal, da jih bom izvrševal, ko odrastem. Toda da bom nekoč pisatelj, mi še v sanjah ni prišlo na misel,« priznava Bartol v svojih spominih. Vendar ko prebiramo te njegove zapise, se ne moremo znebiti vtisa, da je imel nekaj pisateljskih ‘zasnov’ že od zgodnjih let. Bil je tako poseben otrok, ki je bil rad sam, da je v miru razmišljal. Pisati je začel kot študent v Ljubljani. Opisoval je predvsem nenavadne ljudi in sicer tako, da svoje zgodbe pripovedujejo junaki sami, pisatelj pa je navzoč ter v prvi osebi posega v dogajanje. Junake skuša razumeti s pomočjo psihoanalize ter njim samim in tudi bralcem razložiti, zakaj so ravnali tako in ne drugače. Leta 1935 je izšla zbirka Bartolovih novel Al Araf – naslov je vzel iz korana, muslimanske svete knjige, in pomeni goro, ki je meji med dobrim in slabim. Iz muslimanskega sveta je tudi njegovo glavno delo – roman Alamut (1938). Pobudo zanj mu je dal Josip Vidmar, s katerim se je srečal na študiju v Parizu. Opozoril ga je na potopis Marca Pola, v katerem med drugim pripoveduje o nekem orientalskem mogotcu, ki je mlade vernike naredil za orodje svojih oblastniških načrtov. 
To je zgodovinski roman o sekti izmailcev iz 11. stoletja v Perziji. Njihovo vodilo je bilo: »Nič ni resnično, vse je dovoljeno.« Izšel je leta 1938 pri založbi Modra ptica in naletel je na hladen sprejem pri bralcih in pri kritiki. Pisatelja je to prizadelo, kasneje pa je spoznal: »Alamut je v literaturi nekaj tako novega in nepričakovanega, da z današnjega stališča v resnici ne morem šteti v zlo, če me tisti, ki so prvi brali moj roman, niso mogli prav razumeti.«
Sveti Ivan, največje tržaško predmestje (ime nosi po župnijski cerkvi Mučeništva sv. Janeza Krstnika), je bil v Bartolovi mladosti skoraj izključno slovenski kraj, nekje med vasjo in mestom. To je bil svet njegovega otroštva in mladosti, ki se mu je vtisnil globoko v spomin. Ob koncu prve svetovne vojne so se Bartolovi preselili v Ljubljano in Vladimir je samo nekajkrat ‘mimogrede’ obiskal svoj ‘mladostni raj’. Po drugi svetovni vojni (4. maja 1946) je iz Ljubljane prišel v Trst in tam ostal do leta 1956. V tem času so nastali njegovi spomini, nekakšen ‘obračun’ vsega njegovega dela. »Zamisel za spomine je zorela v meni leta in leta, najmanj od mojega povratka po osvoboditvi v Trst. Toda odločitev je prišla čez moč. Naenkrat sem videl pred seboj kakor v kalejdoskopu potopljeni kos sveta. Domislice, spomini so se mi nizali kakor pisano kamenje pri mozaiku. Začel sem jih zapisovati, toda bilo jih je toliko, da jih nisem sproti dohajal. Nekatere sem si pribeležil z dvema, tremi besedami, kdaj tudi z eno samo.« Pod naslovom Mladost pri Svetem Ivanu so Bartolovi spomini izhajali kot podlistek v tržaškem slovenskem časniku Primorski dnevnik v letih 1955 in 1956. Bartol je upal, da bodo njegovi spomini nekoč objavljeni v knjižni obliki. Njegovo pričakovanje se je uresničilo po zaslugi založbe Sanje iz Ljubljane: v letih 2003-2006 so izšli v treh knjigah: Svet pravljic in čarovnije, Pot do učenosti, Romantika in platonika sredi vojne. Tehtno spremno besedo jim je napisal tržaški pisatelj Dušan Jelinčič. Spomini niso popolni: končajo se namreč s prvo svetovno vojno. Življenje njihovega pisca Vladimira Bartola pa se je po hudi bolezni izteklo 12. septembra 1967.
Kaj naj ti rečem, Bog, na začetku nove poti?