Avtor: Marko

† 1812, frančiškan v Neaplju
god: 7. februar 

Današnji godovnjak nam dopoveduje, da je svetost, h kateri smo kot Jezusovi učenci poklicani, vsem dosegljiva, kajti Bog od nas ne zahteva nič drugega, kakor da z veliko ljubeznijo opravljamo svoje majhne vsakdanje dolžnosti. Frančiškanski brat Egidij je bil dolgo časa samostanski kuhar in svoje delo je opravljal tako zvesto in natančno, tako skromno in ljubeznivo, kakor bi bila služba kuharja najvišja služba v samostanu. Potem so ga predstojniki postavili za samostanskega vratarja. Kot vratar je brat Egidij prihajal v stik s preprostimi in imenitnimi ljudmi, z bogatimi in revnimi. Vse je sprejemal s tako prisrčnim spoštovanjem in s tako sveto ljubeznijo, da je šla kmalu po mestu Neaplju vest: frančiškani imajo v svojem samostanu za vratarja svetnika! Zvesto se je držal načela, da sprejme Kristusa, kadar sprejme najmanjšega izmed njegovih bratov. Zato pa mu je Bog podelil toliko moč do človeških src, da je bil skromni samostanski vratar kmalu najvplivnejši mož v Neaplju.
Takšne preproste in prisrčne svetosti se je navzel od svojih staršev v mestu Taranto na jugu Italije, kjer se je rodil 16. novembra 1728. Revni, toda pobožni starši so mu pri krstu dali ime treh velikih frančiškanskih svetnikov: Frančišek Anton Pashal. Ta imena so bila kakor prerokba, da bo tudi ta otrok postal član Frančiškovega reda. Precej časa ni prav nič kazalo, da se bo prerokba uresničila. Kot desetleten deček se je moral iti učit krznarstva. Njegov mojster je kasneje izjavil, da se nič ne čudi svetosti brata Egidija, saj je že kot vajenec z največjim veseljem šel k maši zgodaj zjutraj, preden je prišel v delavnico, iz delavnice pa je spet šel v cerkev. Pri delu je bil najbolj zanesljiv in zavzet. Zgodaj je izgubil očeta in že je mislil, da bo moral s svojim zaslužkom skrbeti za osirotelo družino, toda mati se je drugič poročila in dobili so zelo dobrega očima, ki je bil otrokom iz prvega zakona kot pravi oče.

Po raznih preizkušnjah so se fantu le odprla samostanska vrata. Kot frančiškanski redovnik je dobil ime brat Egidij. Zaradi posebne pobožnosti, ki jo je imel do svetega Jožefa, je prosil, naj mu dodajo še vzdevek ‘od svetega Jožefa“. Varuh svete Družine ga je včasih čudežno obvaroval nevarnosti, zato je med samostanskimi brati širil njegovo češčenje. Mladega brata so kmalu poslali v samostan svetega Pashala v Neaplju, v katerem je potem ostal vse življenje. Najprej je bil, kot smo že povedali, samostanski kuhar, nato pa vratar. V stiskah in težavah je vse hitelo k bratu Egidiju tudi ministri in člani kraljevske družine so pri njem iskali sveta in se mu priporočali v molitev. Bogatini so mu prinašali lepa darila: denarja in živila, da je lahko pomagal množici revežev. Za vse je skrbel, le nase je vedno pozabljal.
Ljubeznivo, kakor je živel, je brat Egidij tudi umrl. Ko so ga iz njegove vratarske celice nesli v sobo za bolnike, se je od svojega dolgoletnega siromašnega bivališča poslavljal: »Celica moja, celica moja, več ne povrnem se vate!« Sobrate je prosil, naj zanj opravijo devetdnevnico v čast Materi Božji. »Ob sklepu te devetdnevnice bom umrl!,« je mirno povedal. In res je izdihnil svojo sveto dušo 7. februarja 1812 z vzklikom: »Ljuba Mati moja in ljubi moj sveti Jožef, peljita me v nebeški raj!« Papež Leon XIII. ga je leta 1888 prištel med blažene.

IME in GOD
Egidij je ime več svetnikov, najbolj znan je sv. Egidij (Tilen), Grk iz Aten, ki je živel kot puščavnik v Provansi v Franciji (1. 9. – tam več o imenu), in spada med naše pomočnike v sili. Slovenska različica imena je Tilen (iz narečnih oblik imena Egidij – Gilj, Ilj, Tilj).

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 1. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja – ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 81-83.

† ok. 250, devica in mučenka iz Katanije na Siciliji
god: 5. februar 

Življenjepis današnje svetnice, ki ga je na podlagi legende za mohorsko knjigo Življenje svetnikov in svetnic Božjih pred več kot sto leti napisal Josip Rogač, duhovnik ljubljanske škofije, se bere kot roman. Na začetku pisec pove, da je ta svetniški cvet zrastel v plemeniti družini v mestu Katanija na Siciliji. Bila je “nežna, telesno in dušno visoko obdarjena deva ter je zaslužila svoje lepo ime Agata”, ki po naše pomeni Blaga ali Dobra. Njena lepota je privabljala številne snubce, med katerimi je bil tudi Kvintijan, “glavar sicilskega otoka”. Agata, ki je svoje srce oddala Božjemu Ženinu, je vse gladko zavrnila. Tudi Kvintijana. Ko je pod cesarjem Decijem leta 250 izbruhnilo preganjanje kristjanov, se je Kvintijan spomnil, da je Agata odbila njegovo ponudbo, ker je kristjanka. Nastopila je ura maščevanja. Poklical jo je pred svoj sodni stol in jo najprej zlepa, potem s številnimi krutimi mukami hotel pripraviti do tega, da bi prelomila svojo zaobljubo devištva in da bi se odpovedala svoji veri. Vse zaman. Agata je junaško vztrajala do konca.

Opis njenega mučeništva je nastal šele v 5. stoletju in zgodovinsko ni zanesljiv. Ohranjena cerkvena izročila soglašajo v naslednjih potezah: deviška mučenka Agata je bila nedvomno doma iz Katanije, njeni starši so bili premožni in ugledni meščani. Bila je vzgojena v krščanski veri in že kot mlado dekle se je odločila, da bo v čast Kristusu, svojemu Odrešeniku, živela deviško. Zaradi krščanske vere je pretrpela strašne muke, vendar je pogumna spoznavavka ostala stanovitna do smrti. Mučeniško smrt je prestala med preganjanjem za časa cesarja Decija, najbrž leta 251. Njeno mučenje, zlasti kruto rezanje njenih deviških prsi, so srednjeveški umetniki pogosto upodabljali. Navadno jo prikazujejo tako, da nosi svoje deviške prsi na krožniku, včasih pa tudi z rogom samoroga kot simbolom devištva. V rokah pogosto drži škarje in klešče ali pa sta ti orodji njenega mučeništva ob njej.
Sveto Agato časte kot posebno zavetnico mesta Katanije in celotne Sicilije; za svojo zavetnico so si jo izbrali tudi livarji zvonov, tkalci in pastirice. Verniki se ji priporočajo, da bi jih obvarovala ognja, nevihte, lakote in potresa. Zavetništvo glede slednjega ji pripisujejo zaradi izročila, da je Agata ob izbruhu ognjenika Etna rešila mesto Katanijo pred uničenjem.
Na evropsko celino so češčenje sv. Agate prenesli nemški vitezi v 12. in 13. stoletju. Na nemškem območju se je sveta Agata priljubila kot ‘krušna svetnica’ (v prsih na krožniku, ki ga je imela v rokah svetnica, je ljudstvo videlo dva hlebčka). V Nemčiji delijo na njen god blagoslovljene hlebčke med vernike. »Kruhu svete Agate«, ve povedati Niko Kuret, »pripisujejo čudodelne lastnosti: ne plesni, poslom preganja domotožje, napoveduje prihodnost, pokaže, kje leži utopljenec …«

IME in GOD
Ime Agata prihaja iz grščine in pomeni ‘dobra’. Pri nas se češčenje sv. Agate ni posebej uveljavilo, zato so tudi osebna imena Agata dokaj redka (1. 1. 2017 – 465 deklet in žena).
Ob Agati je znana še različica Agica (62). Agata je glavna junakinja znanega Tavčarjevega romana Visoška kronika.

ZAVETNICA
Sv. Agata je zavetnica dojilj, pastiric, zvonarjev, tkalcev, rudarjev; priprošnjica proti raku na prsih in vnetjih; proti neurju, ognju, različnim nesrečam …

CERKVE PRI NAS
Edina cerkev sv. Agate pri nas stoji na pokopališču v Dolskem (župnija Sv. Helena-Dolsko).

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 1. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja – ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 77-78.

Ingenuin (Genuin), sv., † 598 ali ok. 605, in Albuin, sv., † 1005/6), briksenska škofa
god: 5. februar 

Naši predniki so častili sv. Ingenuina in sv. Albuina, ker sta bila briksenška škofa; pod duhovno in svetno oblastjo briksenških škofov sta bila dolgo časa Bled in Bohinj z okolico. Sveti Ingenuin (Genuin) je živel v šestem stoletju (+ ok 598). Bil je prvi zgodovinsko izpričani briksenški škof. Sveti Albuin (Albin) pa je živel štiristo let pozneje. Bil je moder svetovalec mladega cesarja Otona II. Sedež briksenške škofije je leta 990 prenesel v ravni Briksen, ki je bil v središču škofije. Njegovo življenje se je izteklo leta 1006.

IME in GOD
Nekateri naši Albini imajo za zavetnika tudi sv. Albuina, večinoma pa godujejo na god sv. Albina (1. 3. – tam več o imenu).

ZAVETNIK
Sv. Ingenuin je zavetnik rudnikov.

CERKVE PRI NAS
Edina cerkev, ki je pri nas posvečena sv. Ingenuinu in Albuinu, je žup. cerkev na Koroški Beli (pri Jesenicah).

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 1. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja – ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 78.

† ok. 679, apostol Belgije in prvi misijonar med sev. Slovani
god: 6. februar 

Amand je misijonaril na Koroškem okrog leta 630, ko Slovenci še niso bili dovzetni za krščanstvo. Moralo je preteči več ko sto let, preden se je začelo krščanstvo uspešno širiti med njimi, prvi krščanski knez Gorazd je zasedel prestol koroških vojvod leta 750.

IME in GOD
Ime Amand, Amanda prihaja iz lat. amandus, amanda (“ki ga (jo) je treba ljubiti, ki je vreden (vredna) ljubezni”). Pri nas je večinoma v rabi le ženska oblika (237). Pomensko sorodni sta jima imeni Amat in Amata, v slovenščini pa imeni Ljubo (517) in Ljuba (444). Godujejo tudi 18. in 25. 6.

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 1. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja – ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 80.

† 305, mučenka
god: 6. februar

V Življenju svetnikov in svetnic Božjih, dveh zajetnih knjigah, ki sta izšli že v 19. stoletju pri Družbi sv. Mohorja, je današnja svetnica Doroteja ali Rotija, kakor ji pravi naše ljudstvo, tudi upodobljena in sicer kot mlado dekle, ki drži v desni roki palmov list, simbol mučeništva, v levi pa meč, s katerim je bila umorjena. Ob njej stopa majhen deček, ki nosi v rokah košarico s cvetjem. Ta upodobitev se naslanja na legendo o njenem mučeništvu. Ko je sodnik izrekel smrtno obsodbo, je Doroteja glasno zaklicala: »Srčna hvala, ljubitelj duš, ki me vabiš, da kot nevesta pohitim k tebi!« Mladi odvetnik Teofil se je ponorčeval iz nje: »Dobro se imej, Kristusova nevesta, pa mi pošlji z rajskega vrta svojega ženina jabolk in rož!« Doroteja mu je obljubila in obljuba je bila čudežno izpolnjena. Zaradi tega legendarnega dogodka sveto Dorotejo častijo kot zavetnico nevest in cvetličarjev.
Bistveno o svetnici pove rimski martirologij na dan 6. februarja: »V kapadokijski Cezareji se praznuje rojstni dan (za nebesa) svete Doroteje, device in mučenke. Sapricij, cesarski namestnik te province, jo je kaznoval z mučenjem, potem so jo s pestmi bili v obraz, nazadnje pa obsodili na smrt z obglavljenjem.

Ob njenem pričevanju se je k veri v Kristusa spreobrnil sodni pristav Teofil; tudi tega so takoj nato trdosrčno trpinčili na mučilnem konjiču, končno pa umorili z mečem.« To poročilo dopolnjujejo stara izročila, ki hvalijo na svetnici njeno zgledno deviško čistost, ljubezen do Boga in do ubogih pa tudi njeno modrost. Nobenega dvoma ni, da je Doroteja samostojna svetniška osebnost, izpričana po dosti starem življenjepisu, pozneje legendarno spremenjenem v spodbudno pripoved. Mučeniško smrt je pretrpela za časa cesarja Dioklecijana, najbrž leta 304.

IME in GOD
Ime Doroteja prihaja iz grščine in pomeni ‘dar Božji’ prav podobno kot tudi Teodor (v obrnjenem vrstnem redu), ki mu ustreza latinsko ime Deodatus – slovenski Bogdan. Med ženskimi imeni je Doroteja na 164 mestu (1.400). Znano je bilo že v srednjem veku, zanimanje zanjo pa po letu 1960 upada. Druge znane oblike so: Dora (486ꜛ), Dorica (130), Doris (555ꜛ), Rotija (10),  pa tudi Tea (1.609ꜛ – tudi z zavetnicami Mateja in Terezija), Teja (2.761ꜛ–101. mesto, v vzponu je moška oblika Tej (68ꜛ). Moški (Dorotej – 23) imajo svojega zavetnika tudi 5. 6. in 9. 9.

ZAVETNICA
Sv. Doroteja je zavetnica nevest, vrtnarjev, cvetličarjev, pivovarjev, rudarjev; priprošnjica v porodnih bolečinah, v revščini, v smrtni stiski.

CERKVE PRI NAS
Sv. Doroteji sta v Sloveniji posvečeni dve cerkvi; župnijska v Dornavi pri Ptuju  in podružnična v Kostanju (žup. Šmartno v Tuhinju).

VREMENSKI PREGOVOR
Sv. Rotija navadno ima – vsako zimo največ snega.

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 1. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja – ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 80-81.

1. st., osebi iz evangelija
god: 3. februar 

Starček Simeon in prerokinja Ana sta, predstavnika starih ljudi, ki so v molitvi vedno blizu Bogu in kličejo na ta naš svet Božji blagoslov. Ostareli ljudje se pogosto čutijo nekoristne, toda s svojo molitvijo opravljajo nadvse dragoceno službo in veliko delo.

Starček Simeon je vzel Jezusa v naročje in zapel pesem veselja in sreče: »Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru … moje oči so videle …«, moje srce je dočakalo … moji utrujeni udje lahko ležejo k počitku … moj duh se zdaj že lahko raduje v Tebi.

IME IN GOD: Simeon je bilo ime tudi več svetnikom (v LS jih najdemo osem), poleg svetopisemskega moža, ki se ga spominjamo danes, sta najbolj znana sv. Simeon Stilit (27. 7. – tam več o imenu) in sv. Simeon Jeruzalemski (28. 4.). Ime ima tudi obliko Simon (v Svetem pismu jih je pet, med svetniki v LS pa sedem), najbolj znan je apostol Simon Gorečnik (skupaj z apostolom Judom Tadejem – 28. 10.; tam več o imenu).

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 1. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja – ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 73.

† 865, apostol severne Evrope
god: 3. februar

Svetnik s tem imenom je bil prvi škof nemškega mesta Hamburga, doma pa je bil iz Francije. Bil je benediktinski menih in je misijonaril v raznih deželah severne Evrope, zato ga imenujejo ‘apostola nordijcev’. Umrl je na današnji dan leta 865 v Bremenu.

O Bog, svetega škofa Oskarja si poslal oznanjat evangelij narodom severne Evrope. Na njegovo priprošnjo nam podeli, da bomo vedno hodili v luči tvoje resnice.
(mašna prošnja na bogoslužni spomin sv Oskarja)

IME IN GOD
Danes godujejo tisti, ki jim je ime Oskar (pri nas 1.151ꜛ moških); znana je tudi angl. oblika Oscar (15). Nekdaj je bil v koledarju 4. 2., zdaj pa je njegov god dan prej.

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 1. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja – ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 74.

1. st., sveta žena
god: 4. februar

Francoski zgodovinar Daniel – Rops v knjigi Jezus v svojem času piše: »Izročilo, ki ga je katoliška Cerkev sprejela – o tem priča šesta postaja križevega pota – trdi, da je bila ena od žena tako pogumna, da je obrisala obsojenčev obraz, obraz, ves spačen od udarcev ter pokrit s pljunki in prahom, z znojem in krvjo… Ganljiva legenda je trdila, da je ta žena močne vere na platnu, s katerim je obrisala Božje obličje, zagledala Gospodov obraz.«

IME in GOD:
Ime Veronika prvotno pomeni “tista, ki prinaša zmago”, pri nas je ime dokaj pogosto (4.584 – 59. mesto). Njena različica Nika (7.177ꜛ – 30. mesto) jo še presega, manj razširjene pa so različice Ronja (114), Verena (108 – tudi svetnica 1. 9.) in Verona (205). Veronike godujejo tudi 13. 1. in 10. 7. (Veronika Giuliani).

ZAVETNICA
Sveta žena Veronika je zavetnica župnijskih gospodinj, šivilj, trgovcev s platnom, tkalcev, peric; je tudi priprošnjica za srečno smrt, pri hudih poškodbah in krvavitvah.

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 1. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja – ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 76.

† 1505, francoska kraljica in ustanoviteljica reda Marijinega oznanjenja
god: 4. februar

Nekdaj je bil god Ivane Valois 14. 2.

IME in GOD:
Ime Ivana pogosto uvrščamo k imenu Janez (v koledarju je okrog 120 svetnikov in 80 blaženih s tem imenom, najbolj znana pa sta sv. Janez Krstnik (26. 6. – tam več o imenu, in njegovo mučeništvo – 29. 8.), in sv. Janez evangelist (27. 12.). Najbolj znani svetnici s imenom Ivana pa sta v koledarju 12. 12. (sv. Ivana Šantalska – tam več o imenu) in 30. 5. (sv. Ivana  Orleanska)

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 1. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja – ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 76.