bl. Ana Katarina Emmerick
† 1824, mistična vizionarka iz Nemčije
god: 9. februar
Nemška vidkinja Ana Katarina Emmerick se je rodila 8. septembra 1774 v Vestfaliji. Že kot majhna deklica se je poglabljala v Kristusovo trpljenje. Po večletnih prošnjah je bila sprejeta v samostan. Nekoč se je pri delu ponesrečila in posledice je nosila vse življenje. Leta 1807 je dobila znamenja Kristusovih ran. Njena videnja iz Marijinega in Jezusovega življenja, zlasti trpljenja, je zapisoval pesnik Clemens Brentano. Umrla je 9. februarja 1824. Zasebna razodetja so lahko velika spodbuda za večjo ljubezen do Boga in bližnjega. Po njenem razodetju in natančnem opisu so nad Efezom v resnici odkrili ostanke hiše, v kateri je Marija skupaj z učencem Janezom preživela devet let. Papež Janez Pavel II. jo je 3. oktobra 2004 razglasil za blaženo. V postopku je bil priznan čudež, ko je bila na njeno priprošnjo neka nemška redovnica ozdravljena tuberkuloze.
Sv. Katarina je bila že zelo zgodaj deležna različnih videnj, mističnih razodetij in zamaknjenj, imela je sposobnost prerokovanja … Vse življenje se je veliko posvečala molitvi, zlasti češčenju Najsvetejšega in Marije ter delom ljubezni do bližnjega. S svojimi videnji Kristusovega trpljenja je bila navdih Melu Gibsonu pri filmu Pasijon.
ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 1. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja – ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 87.
Gospod naj te blagoslovi z varnostjo.
Družini kmeta in mlinarja na Jeranovem pri Kamniku so ga ‘darovali’ sveti Trije kralji: rodil se je na njihov praznik, 6. januarja 1903, in ime je dobil po drugem od treh modrih, ki so se prišli poklonit Jezusu. Rojstni kraj ga je s svojo slikovito okolico zaznamoval za vse življenje in ostal mu je zvest do zadnjih dni. Svet podob, v katere se je zagledal kot otrok, je nosil vedno s seboj in ga je navdihoval pri njegovem ustvarjanju. Prve korake v svet likovne umetnosti je naredil v Kamniku, šolanje je nadaljeval v Ljubljani, nato v Zagrebu, nekaj časa na Dunaju in nazadnje na grafični specialki v Pragi. Praga je pomenila zanj več kot zaključek študija in potrditev njegove usposobljenosti za slikarja in grafika. Praga je v njem prebudila in izoblikovala vse talente, ki so brsteli v mladem kmečkem fantu. Po diplomi je prišel v Ljubljano, kjer je odprl Umetniški salon Miha Maleš, nekaj časa je poučeval na gimnaziji, nato pa živel in delal kot svobodni umetnik.
Delal je veliko in z veseljem. Leta 1928 je ustanovil skupino Četrta generacija. Mladi umetniki Miha Maleš, Mira Pregelj, Olaf Globočnik, France Pavlovec, Janez Mežan in Nikolaj Pirnat so ustvarjali brez skupnega programa, edina vez med njimi je bila mladost in skupen študij. Med vsemi člani skupine je bil Maleš najbolj vsestranski: bil je odličen grafik in ilustrator, deloval pa je tudi kot založnik, pisec, ustanovitelj in urednik edine tedanje likovne revije Umetnost. Ustanovil je svojo Bibliofilsko založbo v Ljubljani in pri njej je izdal več grafičnih map in knjig, opremljenih s svojimi deli in z deli drugih umetnikov. Najbolj odmevna je bila Rdeče lučke ali risbe o ljubezni leta 1929. Prešernov Sonetni venec je ilustriral s tridesetimi zgovornimi linorezi (1937, 1959).
Vesnani so bili slovenski slikarji, grafiki in ilustratorji, ki so leta 1903 na Dunaju ustanovili umetniški klub Vesna in se programsko zavzeli za ohranjevanje preprostim ljudem dostopne umetnosti. Maleš in umetniki njegove Četrte generacije so odklonili avantgardistično umetnost in se vračali k realnejšim podobam in h kmečkim motivom, ki so bili simbol slovenstva. Maleš je to nosil v srcu vse od svojega otroštva.
To je izpovedoval v svojih grafičnih delih, ki kažejo njegovo sorodnost s francoskim umetnikom Henrijem Matissom. Njegove priljubljene tehnike so bile lesorez, linorez, litografija in monotipija. Prvo njegovo večje grafično delo so bili portreti zaslužnih Slovencev od 15. stoletja dalje, ki so izšli v knjigi Slavni Slovenci (1938) in kot razglednice. Študij in poglabljanje v religiozno umetnost pa tudi ne prav lahko gmotno stanje sta ga spodbudila, da je leta 1931 sprejel naročilo za poslikavo cerkve v Cirkvenici na Hrvaškem, naslednje leto pa še v Vočinu. V obeh primerih je šlo za poslikavo starejših cerkva, tudi spominsko pomembnih. Oba cerkvena prostora sta z Maleševimi freskami postala svečano vesela. Leta 1931 začne nastajati Maleševa znamenita serija Tivolijev, ki so “prepesnjena narava, ujeta v razpoloženje vseh letnih časov, različnih dnevnih časov” (Marko Lesar). Naslikal je tudi veliko avtoportretov. Veliko je potoval po Evropi ter bil je seznanjen z vsemi novostmi na področju grafike in slikarstva. Spremljal je delo svojih sošolcev, prijateljev in znancev in kot zbiratelj je ohranil veliko del svoje generacije.
Po drugi svetovni vojni je bil Miha Maleš dozorel umetnik, priznan grafik in slikar. Leta 1977 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo, vendar je bil nekoliko odrinjen od nove akademije in revij. V njegovih risbah, grafikah in slikah iz tega obdobja se oglašajo tragični toni. V slikah je izginila igrivost, v grafikah veselost, postal je resen in strog. Skupaj z ženo Olgo sta ustvarila eno največjih umetniških zbirk v Sloveniji.
Leta 1979, ob 750. obletnici prve omembe kamniških meščanov v pisnih virih, je umetnik svojemu domačemu mestu Kamniku podaril 2634 likovnih del iz vseh obdobij svojega ustvarjanja. Za njihovo predstavitev je bila obnovljena stara meščanska hiša s konca 18. stoletja na Glavnem trgu v Kamniku. Tako se je rodila Galerija Mihe Maleša. Galerijski program sestavljajo stalne in občasne razstave umetnosti 20. stoletja. Te dopolnjujejo s pregledi življenja in dela Mihe Maleša, njegovih sodobnikov, sopotnikov in prijateljev. Leta 1980 je bila v obnovljenih prostorih galerije predstavljena prva razstava o življenju in delu umetnika. Galerija redno pripravlja manjše preglede njegove ustvarjalnosti in del iz njegove zbirke. Leta 1987 so pripravili razstavo Miha Maleš – slikar in izdali pregledno monografijo z enakim naslovom. Razstavo o slikarskem opusu Mihe Maleša so načrtovali skupaj z umetnikom ob njegovi 85-letnici, ki pa je ni dočakal, kajti njegovo ustvarjalno življenje se je 24. junija 1987 izteklo.
V naši deželi je več kot 300.000 revnih. Resda je za nekatere Slovenija sončna dežela, a je za premnoge mračna v tolikih odtenkih ponižanosti. Tudi naš modri planet – Zemlja je prijetno domovališče le za izbrane, za večino je območje s preveč gorja. Samo za primer: za malarijo zboli na leto 300 do 500 milijonov ljudi in od tega jih umre od enega pa do 2,7 milijonov, čeprav bi za ozdravljenje bolnika potrebovali le dva evra. Nedaleč od našega ugodja umirajo ljudje (med njimi je največ otrok), ker si ne morejo privoščiti vsote, ki je za mnoge izmed nas samo drobiž … A (če sem neizprosno iskren do sebe) to ne pomeni, da si ne bom nocoj privoščil piva za ceno enega življenja … Tragičnost našega časa je v odsotnosti sočutja do tistih, ki živijo le ‘korak’ od naše udobnosti.