Bioenergija in ‘čudežni’ zdravilci
Zanima me ali je kristjanom obisk pri bioenergetiku prepovedan oziroma ali je to proti božji volji? Je tak obisk greh?
Pavle
Na zastavljeno vprašanje ne bom odgovoril preprosto z da ali ne, saj je preveč aktualno in tudi zapleteno. Raje poskušajmo na to temo skupaj razmišljati. Ali je pri posamezniku nekaj greh, pa prepustimo pogovoru pri spovedi.
Nekoč je bilo govorjenje o raznih kozmičnih in življenjskih (bio) energijah v domeni okultistov in hermetistov. Tu je torej izvor. Danes pa je postala tako imenovana bioenergija izjemno moderna in se kar množično z njo ukvarjajo in k njej zatekajo. V sedanji obliki spada med ‘novodobske’ pojave. Vse polno je samozvanih zdravilcev, ki pravijo, da z bioenergijo zdravijo tako telesne kot duševne in včasih celo duhovne težave. Množičnost je nesporno produkt naravnost obsedenosti mnogih ljudi z zdravjem, ki dobiva naravnost kultne razsežnosti. Če upoštevamo nesporno dejstvo, da že prepričanje, da nekdo pomaga s svojo ‘energijo’, more ozdravljati po principu (avto)sugestije ali velikega pričakovanja (in komur medicina ne more več pomagati, se gotovo odpre vsem drugim možnostim, čeprav niso razumsko razvidne), potem ni težko razumeti, da pride do resničnih ozdravljenj, ki potem še povečajo ‘sloves’ določenega zdravilca in to spet daje ljudem še večje zaupanje vanj. Poznam primere, ko je bioenergetik direktno nagovarjal svoje paciente, da morajo vanj bolj zaupati kot v Jezusa Kristusa, če želijo, da jim bo lahko pomagal. In v stiski marsikdo v sebi to tudi naredi. Drugi pa Jezusa in Marijo ter svetnike naravnost uporabljajo, da si z njihovo pomočjo pridobijo zaupanje. Nesporno je pa tudi dejstvo, da ni nobene povsem razvidne razlage; tudi ta z avtosugestijo je nejasna in ostaja v mejah paranormalnega.
Kaj je bioenergija?
Govorjenje o raznih energijah je zelo splošno in se pod tem imenom skrivajo zelo različne razlage, ki ostajajo nepreverljive. V ozadju so skrita najrazličnejša pojmovanja o obstoju sveta in človeka ter celotnega kozmosa, ki si tudi nasprotujejo in niso v skladu z biblično-krščanskim razodetjem o stvarjenju in Stvarniku. Mnogi govorijo o bio-energiji, a ko jih vprašaš, kaj to je, na kaj pri tem mislijo, nimajo jasnega odgovora. Enotne definicije bioenergije ni. Če je to ‘energija’, nam fiziki povedo, da je to oblika materije; gre torej za materialno in ne duhovno resničnost. Poznamo več oblik energij, ki se lahko spreminjajo. Res pa je, da verjetno še ne poznamo vseh, ki pa že obstajajo, in da je kdo lahko bolj občutljiv na te vrste energij ter jih na neki način zaznava. Atomska energija je obstajala, ko je še nismo poznali, in je tudi takrat vplivala na nas. Če je bioenergija torej v tem redu, gre pač za neko terapijo z materijo v obliki energije.
Če pa kdo daje poudarek na ‘bio(s)’ – kar pomeni življenje – potem to pomeni, da ta bioenergetik drugim daje življenje. V tem primeru pa je to nekrščansko pojmovanje, saj stoji v ozadju neka drugačna predstava sveta, človeka in boga; v takšni predstavi ni prostora za osebnega Boga, kakor je krščanski Bog. Takšne so večinoma vzhodne religiozne predstave, kjer je bog nekaj vseobsegajočega, kozmični bog, celota in harmonija vsega. In ta vesoljska ‘energija’ naj bi se pretakala tudi v človeku po določenih kanalih in meridianih, v presečiščih pa nastajajo posebni centri, čakre. In kadar ti ‘kanali’ niso pretočni za to vesoljsko ali življenjsko ali kako drugače imenovano energijo, je to za človeka slabo, ker ni v sozvočju z vsem vesoljem, z božjim. Zaradi tega nastajajo razne bolezni ali motnje na različnih področjih. Rešitev je seveda preprosto v tem, da ti nekdo te kanale odpre. To je povsem drugačen pogled na svet, vsekakor pogled, ki ni v skladu s krščanskim razodetjem, ki pa tudi v ničemer ni dokazljiv. Krščanski bioenergetik ali drug alternativec, ki bi tako razlagal učinke svojega delovanja, v tej razlagi ni več kristjan. To pa lahko postane nevarno za tistega, ki pride k njemu po pomoč in je kristjan, ker lahko začne v te razlage verjeti in tako počasi krščansko razodetje Boga zamenja za drugo. Ker pa smo prepričani, da je krščansko razodetje Boga najvišje razodetje, bi to pomenilo, da je ta človek sprejel neko nižjo podobo boga in se s tem po svetopisemskem pojmovanju odločil za idolatrijo. Vprašanje bioenergije je torej zelo težko, saj bi nekdo, ki bi si pripisoval moč nad življenjem, zasedel mesto Boga. Pa smo spet na začetku svetega pisma, kjer sta Adam in Eva hotela biti kakor Bog. To pa ustvarjenemu človeku seveda nikoli ne more uspeti.
Medsebojni vpliv ljudi
Po drugi strani pa je spet splošna izkušnja, da ljudje vplivamo drug na drugega, eni tako, drugi drugače.
Za krščanstvo velja, da priznava pozitivne vplive med osebami, ki jih prinašajo spontani stiki. Takšni pojavi so preprosto lahko obogatitev vsakdanjega življenja, nikakor pa niso rešitev vseh težav. Treba pa je biti seznanjen tudi z možnimi negativnimi posledicami tako spontanih kot hotenih vplivanj drug na drugega, saj nam dogajanja pri tem še niso razvidna in se je treba pri tem ‘odpirati’, nekako na pamet, neznanim silam. Kljub rečenemu pa se najdejo posamezni primeri, v katerih določena oseba, obdarjena z močmi, le-te uporablja s takšno držo poslušnosti Bogu in v resnični službi bližnjim, da je mogoče v njem prepoznati vlogo ‘usmiljenega Samarijana’ in mu ni treba prepovedati njegove karitativne dejavnosti. Takšen primer lahko po preverjanju prepoznamo za karizmatičnega.
Nikoli pa ne smemo zanemariti praktičnih ugotovitev, da je danes veliko število ‘bioenergetikov’ šarlatanov in prevarantov, ki so si privzeli ta naziv, da bi obogateli na račun lahkovernosti svojih žrtev. Po moje ni noben zdravilec, ki računa za svoje posredovanje, zanesljiv. Mnogi svoje ‘kliente’ prav navezujejo nase in jih ‘zdravijo’ samo za določeno obdobje, nato pa se morajo spet oglasiti pri njih in seveda spet plačati ali kupiti kakšne pripomočke. Osebno, in mnogi duhovniki me pri tem potrjujejo, pa poznam veliko primerov, ko je obisk pri bioenergetiku ali podobnem zdravilcu dolgoročno pomenil nekaj slabega za obiskovalca, tako na področju zdravja kot v njegovem duhovnem življenju. Zato raje svetujem vsakemu zelo veliko previdnost in zadržanost v odnosu do raznih ponudnikov bioenergetskega zdravljenja in preverjanja njihovih življenjskih drž.
A nekateri vendarle res ozdravijo
Postavi se vprašanje, kako da v nekaterih primerih ljudje res nenavadno ozdravijo, ko nič drugega ni pomagalo več? Alternativne metode ne delujejo vedno, včasih pa. Kako to razumeti? Odgovor je mogoče iskati v tri smeri. Prva smer bi bila karizma, a to v primeru, ko se je nekdo obrnil stran od Boga, verjetno ne pride v poštev. Karizma je namreč vedno izredni Božji dar, ki ga Sveti Duh po svoji presoji podeli posamezniku v dobro celotne skupnosti in ga cerkvena skupnost tudi preverja in potrjuje. Druga možnost je povsem naravna oblika zdravilnega učinka človekove bližine ali njegovega dotika. Za primer lahko imamo starše, za katere sem prepričan, da tudi nevede velikokrat ozdravijo svoje otroke, ko z ljubeznijo zanje skrbijo, jih ure in ure pestujejo in privijajo k sebi, tolažijo, božajo, so jim blizu … To ni bioenergija, ampak so to enostavno oni v vsej svoji celovitosti materije in duha, ki z duhovno razsežnostjo ljubezni pozitivno delujejo tudi na telesno zdravje svojih otrok. Tretja smer iskanja odgovora pa je lahko tudi delovanje hudega duha. Tudi v tem primeru so lahko rezultati, ki jih vidimo, pozitivni, gledano samo na enem področju ali na kratek rok. Krščansko duhovno izkustvo pričuje o tem, da hudi duh velikokrat vstopa kot angel luči, izstopa pa vedno tak, kakršen v resnici je, z vsemi katastrofalnimi posledicami na vseh področjih, še najbolj pa na duhovnem: kot razdiralec, kot ubijalec, kot tisti, ki destruktivno deluje. Zato je vse pojave treba presojati dolgoročno, kajti na kratek rok se lahko motimo. Mimo Boga in brez Boga nihče ne more storiti nič zares trajno dobrega. Ni pa vsako navidezno dobro tudi zares celostno dobro za človeka. Tudi hudi duh lahko ozdravi nekoga na spektakularen način. Kasneje pa tak človek začne hudo trpeti na drugih področjih, pa tudi tam, kjer je bil ozdravljen, se lahko po začasnem izboljšanju stanje drastično, celo usodno, poslabša. Prav je, da smo previdni. Pri tem naj poudarim, da se eksorcisti in duhovniki, ki se posebej ukvarjajo z ljudmi v težavah, srečujejo predvsem z ljudmi, ki imajo negativne posledice po iskanju pomoči pri nekaterih alternativnih oblikah pomoči. Drugi, ki pa imajo pozitivno izkušnjo, se pa seveda najpogosteje ne izpostavljajo. S tem bi rad poudaril samo to, da ni treba imeti vsakega alternativnega zdravilca kar avtomatsko za orodje hudega duha, da pa je kljub temu potrebna velika previdnost in preizkušanje duhov, ker so nevarnosti nedvomno velike; prevarantov, ki želijo samo izprazniti denarnice, pa tudi veliko.
TURNŠEK, Marjan (Pisma) Ognjišče (2011) 09, str. 48
Družinski pevski in glasbeni koncerti
Poleti jih je obiskoval skladatelj Slavko Osterc, ko je prihajal na počitnice v domači Veržej. Večkrat se mu je pridružil violinist Franc Serajnik. »Ob takih prilikah se je v našem domu živahno razlegala glasba. Oče je igral klavir, Osterc na violo, Serajnik na violino.« Ko se je družina sredi dvajsetih let preselila v Maribor, se je Dragotin vpisal v glasbeno šolo Glasbene matice, ki mu je nudila sistematično strokovno izobrazbo. »Septembra 1932 sem v skladu s svojimi načrti odšel v Ljubljano, kjer sta bili instituciji, ki sta me zanimali: konservatorij in univerza.« Za ‘svojega’ profesorja na konservatoriju je izbral Slavka Osterca. Preživljal se je z instrukcijami. Leta 1936 je diplomiral na filozofski fakulteti, naslednje leto na konservatoriju, leta 1938 pa je promoviral za doktorja filozofije, ob tem se je hkrati izpopolnjeval v kompoziciji v mojstrski šoli praškega konservatorija.
Takoj po končanem šolanju, leta 1938, je postal predavatelj na Glasbeni akademiji v Ljubljani, leta 1945 pa je postal profesor za glasbeno zgodovinske in teoretske predmete na Akademiji za glasbo ter vodja oddelka za glasbeno zgodovino, poznejšega zgodovinsko folklornega oddelka. Leta 1962 je ustanovil oddelek za muzikologijo na filozofski fakulteti v Ljubljani in ga vodil do upokojitve. Leta 1965 je pod njegovim uredništvom začel izhajati Muzikološki zbornik s prispevki domačih in tujih strokovnjakov. V letih 1970-1972 je bil dekan filozofske fakultete. Tržaški skladatelj Pavle Merkú (1927) pričuje, da se mu je leta 1950, glasbenemu novincu, Dragotin Cvetko “predstavil kot mentor, predvsem kot prijatelj”. Imenoval ga je ‘kolega’, ga pritegoval k muzikološkemu raziskovanju, sledil njegovemu osebnemu in družinskemu življenju. »To je bila njegova posebna odlika: mlade je vedno podpiral in jim dajal poguma ter jih vzpodbujal, da so se lotili temeljitega, načrtnega, poglobljenega del.« Ob raznih srečanjih z muzikologi vsega sveta se je videlo, je zapisal Merkú, “kako so ga vsi imeli radi zaradi globoke človečnosti in osebne radodarnosti”.
Dragotin Cvetko je leta 1938 doktoriral z disertacijo Problemi občega muzikalnega vzgajanja ter izobraževanja in kot mlad profesor se je sprva zanimal za probleme glasbene teorije in vzgoje. Po drugi svetovni vojni pa se je osredotočil na glasbeno zgodovino, predvsem slovensko in jugoslovansko. Slovenska glasbena preteklost je bila dosti manj raziskana kot literarna in likovna, zato si je naprtil težko nalogo, da zapolni to praznino. Tako je nastajalo njegovo, lahko rečemo, življenjsko delo Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem (1958-1960) v treh knjigah, ki obsegajo 1373 strani! To je prvo temeljno delo te vrste. V svoji Zgodovini uporablja Cvetko stilno periodizacijsko lestvico iz likovne umetnosti: temelji (najstarejša doba) – romanika – gotika – renesansa – barok – klasika – romantika.- moderna. Svoj pogled na razvoj stila v zgodovini slovenske glasbe je Cvetko še natančneje prikazal v knjigah Stoletja slovenske glasbe (1964), ki je izšla tudi v francoščini (1967), in Slovenska glasba v evropskem prostoru (1991). V nemščini je izšla njegova Glasbena zgodovina Južnih Slovanov (1975).
Pomembne so tudi njegove monografije, posvečene posameznim slovenskim skladateljem (Risto Savin, Davorin Jenko, Gojmir Krek, Anton Lajovec, Slavko Osterc). Med njimi gre posebno mesto knjigi Jacobus Gallus Carniolus (1965), ki je izšla tudi v nemščini in angleščini in je v njej predstavil našega velikega rojaka. Pripravil je tudi kritične izdaje del starih slovenskih skladateljev. Skladba njegovega življenja je izzvenela 2. septembra 1993, na pragu dvainosemdesetega rojstnega dne.
Pesnik in teolog Vladimir Truhlar se je rodil 3. septembra 1912 v Gorici. Njegov oče je bil Čeh František Truhlar, ki je bil kot železničar prestavljen k južni železnici v Divačo, kjer se je leta 1897 poročil z Marijo Malnerčič, hčerjo tamkajšnjega gostilničarja in župana. Družina je živela v znameniti Škratljevi hiši, kjer se je rodila večina otrok. Vladimir, osmi in zadnji, pa je zagledal luč sveta v Gorici, kamor je bil prestavljen oče. Maja 1915 se je morala družina zaradi soške fronte umakniti na Jesenice, kjer je Vladimir preživel svoje otroštvo. V železarskem mestu je končal osnovno šolo, potem pa nadaljeval šolanje na klasični gimnaziji v Ljubljani. Preživljal se je v glavnem z instrukcijami; tri leta v družini pesnika Otoka Župančiča, katerega sin Marko je bil njegov sošolec.
Po maturi leta 1933 se je vpisal v bogoslovje. Na teološki fakulteti ga je najbolj pritegnila filozofija in profesor Aleš Ušeničnik ga je priporočil za študij na Gregorijanski univerzi v Rimu, kjer je bil 29. oktobra 1939 posvečen v duhovnika. Ob branju moderne filozofske in teološke literature si je izoblikoval »eksistencialno-izkustveni« k stvarnosti. To razodeva tudi njegova doktorska disertacija Proces pobožanstvenja pri Vladimiru Solovjevu (v nemščini). Po doktoratu se je vrnil v Ljubljano, kjer je bil do leta 1945 spiritual v bogoslovju. Maja 1945 je spremljal večjo skupino ljubljanskih bogoslovcev v Praglio pri Padovi. Iskal je pot, kako bi mogel združevati kontemplacijo z akcijo, o čemer je že dolgo razmišljal. Leta 1946 je vstopil v Družbo Jezusovo. Po noviciatu je bil leta 1949 zaradi razgledanosti na področju duhovne teologije, na katero so opozarjali njegovi članki v teoloških revijah, povabljen za profesorja na papeško Gregorijansko univerzo v Rimu, kjer je predaval petindvajset let.
Vladimir Truhlar se je kot profesor duhovne teologije in mentor doktorskih disertacij prizadeval, da bi teologija odkrila sodobnemu človeku izkustveno pot k Bogu. To spoznanje je v njem zorelo postopoma, kot razodevajo njegovi spisi – vseh (knjig in člankov) je okoli 180. Strokovne razprave je pisal najprej v latinščini, pozneje pa v nemščini in italijanščini, mnoga njegova dela so bila prevedena v druge svetovne jezike. Snov, ki jo je na Gregorijani predaval, je sprva dajal ime ‘mistično izkustvo’ in leta 1951 izdal latinska skripta s tem naslovom. Potem pa je postal “vse bolj pozoren na mesto Kristusa v tem izkustvu (leta 1964 je izšla knjiga Christuserfahrung – Izkustvo Kristusa) … Tako mi je duhovna teologija prešla v stroko o izkustvu Absolutnega, Boga v Kristusu, in o duhovnih temah znotraj izkustvene razsežnosti.« Tega se je dosledno držal pri pisanju svojega najobsežnejšega dela – Leksikona duhovnosti. V uvodu italijanske izdaje (1973) je izrazil željo, da bi verni in neverni bralci, ki spričo današnje duhovne razcepljenosti iščejo v svoji eksistenci vsebine, trdnosti in poštenja, mogli v njegovih sestavkih doživeti in ‘okusiti’ odgovor na lastna življenjska vprašanja.
Cerkev na Slovenskem je skušal »prevetriti« s svojimi knjigama Pokoncilski katoliški etos (1967) in Katolicizem v poglobitvenem procesu (1970), ki sta izšli v redni zbirki Mohorjeve družbe v Celju. Z njima je hotel slovenske kristjane opozoriti na ‘vetje Duha’ in na podlagi vseh koncilskih dokumentov nakazati nove poglede in drže, ki jih narekuje koncil. Vzbudili sta nekaj ostrih kritik, vendar pa je prevladalo prepričanje, da sta bili napisani z dobrim namenom.
Tako je Truhlar v pesniški slutnji izpovedal v svoji pesmi ‘Razpadajoči most’. V rokopisnem seznamu svojih del iz leta 1974 je Truhlar zapisal, da se je njegova ustvarjalnost začela utelešati najprej v pesmi in šele pozneje hkrati tudi v znanosti. Pesniti je začel v gimnazijskih letih; pesmi je objavljal najprej v listih Žar, Zrelo klasje, Plamen, nato v Mentorju, Mladiki, Naši Zvezdi ter v bogoslovskih letih v Dom in svetu. V njegovi poeziji je bilo od vsega začetka ‘nekaj mističnega’. Po dvajsetletnem molku se je Truhlar oglasil s svojo prvo pesniško zbirko Nova zemlja (1958), ki je izšla v založbi SKA v Buenos Airesu, leta 1961 je pri isti založbi izšla zbirka Rdeče bivanje. Obe je potem združil v eno z naslovom V dnevih šumi Ocean (Mohorjeva družba, Celje 1970). Tematsko je razpeta med tihožitjem in svetopisemskimi vzgibi, spremno besedo ji je napisal Edvard Kocbek. Sledilo je še nekaj drugih zbirk. Izbor njegovih pesmi vsebuje knjiga Temni karmin (Celjska Mohorjeva družba 2007).
Po božiču leta 1974 se je Truhlar vrnil v Slovenijo z iskreno željo, da bi mogel svojim rojakom nuditi duhovno bogastvo, ki si ga je pridobil z dolgoletnim delom. Upal je, da bo lahko predaval na teološki fakulteti v Ljubljani, pa so mu dali le specialna predavanja o duhovnosti v slovenski književnosti. Ta so izšla po njegovi smrti z naslovom Doživljanje absolutnega v slovenskem leposlovju (Župnijski urad Dravlje 1977). Nerazumevanje, ki ga je doživljal, ga je nagnilo, da z bolečino v srcu julija 1976 zapustil domovino in tiho odšel v vasico Lengmoos na Južnem Tirolskem, kamor je iz Rima zahajal na počitnice. V tej samoti se je 4. januarja 1977 zaradi možganske kapi končala njegova služba življenju.
Daj se voditi,
Ja, mi smo zelo pametni! – Vsaj domišljamo si tako. Obvladati želimo vse. Ni nam bilo dovolj, da spravimo ‘pod kontrolo’: zemljo, rastline, živali …, skoraj popolnoma je ‘ujet’ tudi človek in ‘obvladan’ sam Bog. No, tu se je pojavila težava. Boga ne moreš doumeti – ne moreš ga ujeti in obvladati s spoznanjem. Pomislite na mravljico, ki si domišlja, da bo razumela človeka. Čeprav izhajamo iz istega božjega izvora, smo vendarle vsak v svojem redu, zato mravljica ne zmore “do-umevati po človeško”. In Bog v neskončno presega človeka! Kako ga bomo obvladali s svojo pametjo, če pa z njo nismo uspeli priti niti do svoje prve zvezdne sosede – to je Proksima (v prevodu: Najbližja), ki se nahaja v ozvezdju Kentavra? (Z naše zvezde – Sonca potuje do nas svetloba 8 minut, s Proksime pa približno 4,3 leta.) Vesoljska sonda Voyager 1 je sicer na poti proti njej in to že trideset let; potovala bo še ‘samo’ 74.000 let. In ‘Najbližja’ je le ena izmet približno sto milijard zvezd, kolikor jih je v naši Galaksiji – Rimski cesti. In galaksij z milijardami zvezd naj bi bilo tudi tam nekje sto milijard.
»Vesel sem obiska in rad pristanem na pogovor,« mi je dejal ob prihodu, »a samo zato, da bi spregovoril o pomenu trpljenja. Morda bo komu to pomagalo.« Prosil me je še, da bi se tiho pogovarjala, saj njegov sosed počiva. Bolnik, ki je bil s škofom v sobi, je namreč Madžar. V Sloveniji je doživel hudi prometno nesrečo in škof se je v bolnišnici spremenil še v prevajalca. Bil je edini, ki je razumel njegov jezik.
Trpljenje je skrivnost
Vsakdo se mora sprostiti,
Tvoje vprašanje je še kako omembe vredno in tudi spada med Pisma, le da si moral počakati na odgovor do zdaj, ko je spet ‘aktualno’ z ozirom na praznik Marijinega vnebovzetja. Res je, v Svetem pismu nove zaveze, predvsem v evangelijih, ki poročajo o Jezusovem življenju in nauku, se ne omenja Marijino vnebovzetje, kakor se ne omenja tudi toliko drugih stvari o Jezusu, njegovem nauku in delovanju, saj je evangelist Janez zapisal na koncu svojega evangelija: »Jezus pa je storil še veliko drugega. Če bi vse to popisali eno za drugim, mislim, da ves svet ne bi mogel obseči knjig, ki bi bile napisane« (Jn 21,25). Veliko se je ohranilo v ustnem izročilu, ki je tudi del razodetja. Čim dlje nazaj, že v prvi dobi krščanstva, je kakšen dogodek v zvezi z Jezusom omenjen, toliko bolj je zanesljiv.
Priljubljen zdravnik, sam pa bolnik
Plačanega mesta pa v Ljubljani ni mogel dobiti, zato je leta 1929 prevzel službo splošnega zdravnika v Zagorju ob Savi, kjer je ostal vse do svoje smrti. Veljal je za res dobrega zdravnika in bil je zelo priljubljen. V sebi pa je bil načet: vdajal se je pijači in morfiju. Posledica tega je bil rak na jetrih, ki je 3. avgusta 1949 prestrigel nitko njegovega življenja.
O Mati čudovita,