Avtor: Marko

Vladimir Truhlar

Napisal Marko na 31. avgusta 2011. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 3. september 1912, Gorica, † 4. januar 1977, Longomoso, Italija

Od revnega osnovnošolca do profesorja na univerzi v Rimu

Pesnik in teolog Vladimir Truhlar se je rodil 3. septembra 1912 v Gorici. Njegov oče je bil Čeh František Truhlar, ki je bil kot železničar prestavljen k južni železnici v Divačo, kjer se je leta 1897 poročil z Marijo Malnerčič, hčerjo tamkajšnjega gostilničarja in župana. Družina je živela v znameniti Škratljevi hiši, kjer se je rodila večina otrok. Vladimir, osmi in zadnji, pa je zagledal luč sveta v Gorici, kamor je bil prestavljen oče. Maja 1915 se je morala družina zaradi soške fronte umakniti na Jesenice, kjer je Vladimir preživel svoje otroštvo. V železarskem mestu je končal osnovno šolo, potem pa nadaljeval šolanje na klasični gimnaziji v Ljubljani. Preživljal se je v glavnem z instrukcijami; tri leta v družini pesnika Otoka Župančiča, katerega sin Marko je bil njegov sošolec.

Po maturi leta 1933 se je vpisal v bogoslovje. Na teološki fakulteti ga je najbolj pritegnila filozofija in profesor Aleš Ušeničnik ga je priporočil za študij na Gregorijanski univerzi v Rimu, kjer je bil 29. oktobra 1939 posvečen v duhovnika. Ob branju moderne filozofske in teološke literature si je izoblikoval »eksistencialno-izkustveni« k stvarnosti. To razodeva tudi njegova doktorska disertacija Proces pobožanstvenja pri Vladimiru Solovjevu (v nemščini). Po doktoratu se je vrnil v Ljubljano, kjer je bil do leta 1945 spiritual v bogoslovju. Maja 1945 je spremljal večjo skupino ljubljanskih bogoslovcev v Praglio pri Padovi. Iskal je pot, kako bi mogel združevati kontemplacijo z akcijo, o čemer je že dolgo razmišljal. Leta 1946 je vstopil v Družbo Jezusovo. Po noviciatu je bil leta 1949 zaradi razgledanosti na področju duhovne teologije, na katero so opozarjali njegovi članki v teoloških revijah, povabljen za profesorja na papeško Gregorijansko univerzo v Rimu, kjer je predaval petindvajset let.

Teologija naj odkriva človeku izkustveno pot k Bogu

Vladimir Truhlar se je kot profesor duhovne teologije in mentor doktorskih disertacij prizadeval, da bi teologija odkrila sodobnemu človeku izkustveno pot k Bogu. To spoznanje je v njem zorelo postopoma, kot razodevajo njegovi spisi – vseh (knjig in člankov) je okoli 180. Strokovne razprave je pisal najprej v latinščini, pozneje pa v nemščini in italijanščini, mnoga njegova dela so bila prevedena v druge svetovne jezike. Snov, ki jo je na Gregorijani predaval, je sprva dajal ime ‘mistično izkustvo’ in leta 1951 izdal latinska skripta s tem naslovom. Potem pa je postal “vse bolj pozoren na mesto Kristusa v tem izkustvu (leta 1964 je izšla knjiga Christuserfahrung – Izkustvo Kristusa) … Tako mi je duhovna teologija prešla v stroko o izkustvu Absolutnega, Boga v Kristusu, in o duhovnih temah znotraj izkustvene razsežnosti.« Tega se je dosledno držal pri pisanju svojega najobsežnejšega dela – Leksikona duhovnosti. V uvodu italijanske izdaje (1973) je izrazil željo, da bi verni in neverni bralci, ki spričo današnje duhovne razcepljenosti iščejo v svoji eksistenci vsebine, trdnosti in poštenja, mogli v njegovih sestavkih doživeti in ‘okusiti’ odgovor na lastna življenjska vprašanja.

Cerkev na Slovenskem je skušal »prevetriti« s svojimi knjigama Pokoncilski katoliški etos (1967) in Katolicizem v poglobitvenem procesu (1970), ki sta izšli v redni zbirki Mohorjeve družbe v Celju. Z njima je hotel slovenske kristjane opozoriti na ‘vetje Duha’ in na podlagi vseh koncilskih dokumentov nakazati nove poglede in drže, ki jih narekuje koncil. Vzbudili sta nekaj ostrih kritik, vendar pa je prevladalo prepričanje, da sta bili napisani z dobrim namenom.

Služba življenju / je dozorela / v samoto

Tako je Truhlar v pesniški slutnji izpovedal v svoji pesmi ‘Razpadajoči most’. V rokopisnem seznamu svojih del iz leta 1974 je Truhlar zapisal, da se je njegova ustvarjalnost začela utelešati najprej v pesmi in šele pozneje hkrati tudi v znanosti. Pesniti je začel v gimnazijskih letih; pesmi je objavljal najprej v listih Žar, Zrelo klasje, Plamen, nato v Mentorju, Mladiki, Naši Zvezdi ter v bogoslovskih letih v Dom in svetu. V njegovi poeziji je bilo od vsega začetka ‘nekaj mističnega’. Po dvajsetletnem molku se je Truhlar oglasil s svojo prvo pesniško zbirko Nova zemlja (1958), ki je izšla v založbi SKA v Buenos Airesu, leta 1961 je pri isti založbi izšla zbirka Rdeče bivanje. Obe je potem združil v eno z naslovom V dnevih šumi Ocean (Mohorjeva družba, Celje 1970). Tematsko je razpeta med tihožitjem in svetopisemskimi vzgibi, spremno besedo ji je napisal Edvard Kocbek. Sledilo je še nekaj drugih zbirk. Izbor njegovih pesmi vsebuje knjiga Temni karmin (Celjska Mohorjeva družba 2007).

Po božiču leta 1974 se je Truhlar vrnil v Slovenijo z iskreno željo, da bi mogel svojim rojakom nuditi duhovno bogastvo, ki si ga je pridobil z dolgoletnim delom. Upal je, da bo lahko predaval na teološki fakulteti v Ljubljani, pa so mu dali le specialna predavanja o duhovnosti v slovenski književnosti. Ta so izšla po njegovi smrti z naslovom Doživljanje absolutnega v slovenskem leposlovju (Župnijski urad Dravlje 1977). Nerazumevanje, ki ga je doživljal, ga je nagnilo, da z bolečino v srcu julija 1976 zapustil domovino in tiho odšel v vasico Lengmoos na Južnem Tirolskem, kamor je iz Rima zahajal na počitnice. V tej samoti se je 4. januarja 1977 zaradi možganske kapi končala njegova služba življenju.

obletnica meseca 09_2012

Daj se voditi

Napisal Marko na 31. avgusta 2011. Objavljeno v Pogled v nebo.

Daj se voditi,
toda ne zapeljati.

Daj se spremljati,
toda ne omejevati.

Daj se ljubiti,
toda ne vkleniti.

Daj se posvariti,
toda ne obsoditi.

Daj se objeti,
toda ne zadušiti.

Daj se na rokah nositi,
toda ne izgubiti
trdnih tal pod nogami.

Daj se v Božje roke
varno skriti.

BROCK Michael. (Pogled v nebo). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 9, str. 41.

Pametni ne ‘pametujejo’ le s pametjo

Napisal Marko na 26. avgusta 2011. Objavljeno v Zapisi izvirov.

28. avgusta goduje sv. Avguštin (354-430), ki ga je Bog vodil v spoznanje, da pametni ne “pametujejo” le s pametjo

zanimiva zgodba njegovega življenja opisuje, kako se je ta veliki cerkveni oče Zahoda – kasneje so ga poimenovali ‘učitelj milosti’, sprehajal po morskem obrežju. Bilo je pred praznikom Svete Trojice in Avguštin je razmišljal, kako naj razloži ljudem skrivnost: en Bog je, v njem pa so vendarle tri osebe. V pozornost ga je pritegnil otrok, ki je zajemal s kanglico v morje in zlival vodo v jamico, ki jo je izkopal na peščeni obali. Seveda je voda takoj poniknila nazaj v morje. A otrok je vztrajal in prenašal in prelival … Pametnega Avguština je seveda zmotilo otrokovo nespametno početje.
»Ja, kaj pa počneš?« ga je vprašal.
»Morje bom prelil,« mu je pojasnil.
»Kako boš prelil veličino morij v to majhno jamico?« je bil zgrožen Avguštin nad neumnostjo otroka.
In ta – pravijo, da je bil Gospodov angel, mu je odvrnil: »Prej bom jaz pretočil vodo iz globin oceanov, kot boš ti s svojo glavo doumel veličino Boga.«
Ja, mi smo zelo pametni! – Vsaj domišljamo si tako. Obvladati želimo vse. Ni nam bilo dovolj, da spravimo ‘pod kontrolo’: zemljo, rastline, živali …, skoraj popolnoma je ‘ujet’ tudi človek in ‘obvladan’ sam Bog. No, tu se je pojavila težava. Boga ne moreš doumeti – ne moreš ga ujeti in obvladati s spoznanjem. Pomislite na mravljico, ki si domišlja, da bo razumela človeka. Čeprav izhajamo iz istega božjega izvora, smo vendarle vsak v svojem redu, zato mravljica ne zmore “do-umevati po človeško”. In Bog v neskončno presega človeka! Kako ga bomo obvladali s svojo pametjo, če pa z njo nismo uspeli priti niti do svoje prve zvezdne sosede – to je Proksima (v prevodu: Najbližja), ki se nahaja v ozvezdju Kentavra? (Z naše zvezde – Sonca potuje do nas svetloba 8 minut, s Proksime pa približno 4,3 leta.) Vesoljska sonda Voyager 1 je sicer na poti proti njej in to že trideset let; potovala bo še ‘samo’ 74.000 let. In ‘Najbližja’ je le ena izmet približno sto milijard zvezd, kolikor jih je v naši Galaksiji – Rimski cesti. In galaksij z milijardami zvezd naj bi bilo tudi tam nekje sto milijard.
»Ko gledam nebo, delo tvojih prstov, luno in zvezde, ki si jih utrdil: kaj je človek, da se ga spominjaš, sin človekov, da ga obiskuješ?« se sprašuje psalmist (Ps 8,4-5). In vendar nas Bog obiskuje! Kljub razodetju pa ga lahko ‘razumemo’ le nebogljeno. Pamet razuma je nemočna, močnejše je spoznavanje v izkustvu duha!
»Racionalizem je crknil! Bogu hvala!« sem prebral na enem izmed vagonov, ki vozi ta grafit po slovenskih železnicah. Čeprav tudi: hvala Bogu za naš razumski uvid, pa ima ta svoje meje, za povrh pa ni edini. Tudi naše telo ima svojo pamet, pa duša, pa duh … In razum lahko iz teh pametnosti le nekaj razbere …
V teh dneh sem se pogovarjal z mlado ženo, ki pričakuje rojstvo prvega otroka. »Ne bojim se!« mi je rekla. »Ko bo prišel čas, bo moje telo vedelo, kaj mora storiti. Dovolj je pametno!« Ob njenih besedah sem bil prevzet – še toliko bolj, ker sem se, nedolgo tega, ob obisku knjigarne, čudil nad poplavo spolnih priročnikov. In sem videl najstnika, ki je ves zbegan brskal po enem izmed njih. Kaj se bo šel spolnost s knjigo v roki? V danem trenutku bo telo vedelo, kaj mora storiti! S prevelikim razumskim razglabljanjem področij, ki imajo svojo ‘pamet’, se budimo le v negotovost, strah, frustracije, zbeganost … Telo bo vodilo – dovolj je pametno! Mi pa bomo umni, če bomo v spolnost pritegnili tudi dušo in globino duha – naše notranje osebno in takrat bo spolnost mistični obred – ne le potešitev, v povezanosti z Bogom tudi pot v odrešitev.
Tudi srce ima svojo pamet – pravimo, da ima ‘svoje razloge’. In tudi naša duhovnost ima svojo pamet. Po svojem razumu smo lahko neverujoči, nikoli pa po svoji duhovni inteligenci. Ljudje, ki so mi razumsko zatrjevali, da so ateisti, so bili z mano najbolj ognjeviti razpravljavci o Bogu. »K sebi si nas ustvaril in nemirno je naša srce, dokler ne počije v Tebi,« pravi sveti Avguštin iz izkustvenega spoznanja (Izpovedi I,1). Naša duhovna razsežnost sama po sebi teži k Bogu; ona ve, da je. O tem je popolnoma prepričana, saj je v Njem in ga okuša.
Upam, da se bomo iz ‘shizofrenosti’, v katero nas je (med drugimi) zavozil tudi racionalizem, počasi vendarle povrnili k celovitosti svoje osebnosti. Vse na svojem mestu in vse po pameti – a ne le pameti razuma, pač pa tudi telesa, srca, duha … Vsa ta pametnost nas vodi sama po sebi k Lepoti, ki ni daleč od nas, saj je najbolj osebno v nas … v njej smo … v nedoumljivi skrivnosti Svetega, kot je zapisal Avguštin v svojih Izpovedih: »Tako pozno sem te vzljubil, ti lepota, tako stara in tako nova – pozno sem te vzljubil. Kako se je moglo to zgoditi: bila si v meni in jaz sem bil zunaj sebe.« Vrnimo se k sebi!

GRŽAN, Karel, (Zapisi izvirov), Ognjišče (8) 2011, str. 34

Bog trpi, ko trpi nemočni človek

Napisal Marko na 20. avgusta 2011. Objavljeno v Naši preizkušani bratje.

Upokojeni mariborski pomožni škof Jožef Smej je že v 90. letu. Pa je bil do nedavnega izredno čil. Rad je hodil na sprehode, ki jih je izkoristil za molitev in premišljevanje. Pred časom pa so ga prepeljali v bolnišnico. Dovolj velik povod, da smo ga obiskali in povprašali, kako je, ko se škof znajde v bolnišnici.

»Vesel sem obiska in rad pristanem na pogovor,« mi je dejal ob prihodu, »a samo zato, da bi spregovoril o pomenu trpljenja. Morda bo komu to pomagalo.« Prosil me je še, da bi se tiho pogovarjala, saj njegov sosed počiva. Bolnik, ki je bil s škofom v sobi, je namreč Madžar. V Sloveniji je doživel hudi prometno nesrečo in škof se je v bolnišnici spremenil še v prevajalca. Bil je edini, ki je razumel njegov jezik.
Kar nekaj truda je bilo potrebno, da sem izvedel, zakaj je v bolnišnici. »To ljudi ne zanima,« je zamahnil z roko škof. Potem pa je vendarle nadaljeval: »Letos sem imel že dvakrat neke vrste pljučnico. Kašelj mi ni dal ponoči spati. Dobil sem antibiotike. Poleg tega sem veliko delal in premalo počival. Pred 27 leti sem prevedel Ivanocyjevo disertacijo Sveto pismo in klinopisni spomeniki. Prosili so me, naj napišem njegov življenjepis v romanizirani obliki, podobno kakor sem napisal o prvem prekmurskem pisatelju Miklošu Kuzmiča Po sledovih zlatega peresa.« In tako je škof Smej delal, morda preko mere. Gotovo je premalo počival, sprašuje se, če je tudi premalo molil, a dodaja, da je tudi delo molitev, če ga posvetiš Bogu. »Vedno sem prosil Jezusa: Samo ti mi ostani. Če je po božji volji, naj to napišem.«
Tej bolezni pa se je pridružil še zlom noge: »Zgodilo se je že lani za binkošti, da sem padel na stopnicah župnišča v Murski Soboti. Tam sem si zlomil nekaj kosti na roki, a sem vseeno birmoval. Veste, zelo me moti, če me kdo gleda ali opazuje. In v Soboti se je to zgodilo. Letos pa se na nedeljo Svete Trojice zjutraj vračam od sester, kjer sem maševal. Namesto da bi šel z dvigalom v prvo nadstropje, sem šel po stopnicah. V rokah sem imel dežnik ter evangeljsko knjigo. Stopnice nimajo opore, pa še malo višje so. Najbrž sem stopil na talar in znašel sem se na tleh. Nekaj časa sem tam ležal, saj sem mislil, da bo kdo prišel mimo. Ker ni, sem poklical na pomoč. Odpeljali so me v bolnišnico in še isti dan je sledila operacija kolka, saj sem bil še tešč.«
V dneh, ko sem ga obiskal, je že naredil prve korake s hojco. In kaj je delal, ko je bil cele dneve priklenjen na posteljo? »V bolnišnico sem nalašč vzel s seboj francoski bogoslužni molitvenik (brevir).« Pokaže mi polepljen molitvenik in zatrdi: »To je znamenje, da ni šele prišel iz tiskarne, ampak da ga uporabljam.« Ko se pozanimam, zakaj je vzel francoski molitvenik, mi razloži: »Ker ima himne (pesmi v začetku posameznih molitev) drugačne kakor so v latinskem. V eni izmed himen pravi: Sveti Duh, ti si ogenj in ti izžgi iz naš plevel. Dovolj je, da boš ti naš dih! Še to: beseda ognjišče prihaja od besede Ogenj. Ogenj pa je simbol za Svetega Duha.
Sprašujem se, zakaj sem v bolnišnici že skoraj dvajset dni. Vse je za nekaj dobro! Ko je človek tako sam, gre vase. Veliko, izredno veliko premišljujem o svojem življenju. V francoskem brevirju je himna, ki pravi: Kdo je ta naš Bog, ki ga moremo tako globoko raniti, če ranimo človeka? Čudovita misel. Francozi, veste, to so možgani Evrope! Dalje pravi: Kdo je ta naš Bog, ki potrebuje najmanjše, da ga lahko najdemo? Tu se skriva evangeljska misel: karkoli ste storili kateremu izmed mojih najmanjših bratov, ste meni storili. In še tretja: Kdo je ta naš Bog, ki joka nad našo slabostjo in nad našo boleznijo kakor mati? Že te misli bi bile dovolj, da bi jih še in še premišljevali.
Trpljenje je skrivnost
V tem brevirju je tudi vrstica, ki je v slovenskem prevodu ni: Velika armada tam zgoraj se bojuje za nas. Kako velika tolažba je to! Tudi za bolnike. Tudi zato sem namenoma vzel s seboj francoski brevir, čeprav ga imam v slovenskem, latinskem, madžarskem in francoskem jeziku. Manjkata mi italijanski in nemški.« Škof Smej zelo rad bere duhovne knjige in jih premišljuje. Tudi v tujih jezikih. »Vsak dan po maši molimo s sestrami hvalnice. Potem pa vzamem v roke Sveto pismo in preberem eno stran Nove zaveze v grščini, v jeziku, v katerem je bila napisana.
Tu, v bolnišnici imam čas. Lahko se ustavim pri eni ali drugi vrstici. Ustavim se, premišljujem in si kaj tudi podčrtam! Spominjam se duhovnih vaj, kjer je pater jezuit rekel: »Naglica pri molitvi brevirja je zelo nevarna!« O tem tudi raje govorim kakor o svoji bolezni.«
Bolnišnica mu je tudi priložnost, da premišljuje svoje življenje. »Sem namreč že v 90. letu. Sprašujem se, ali sem čas preizkušnje, ki mi ga je dal Bog, dobro prestal ali ne? Ko je človek v letih, ga najbolj bolijo grehi zoper bližnjega. To je zanimivo. Kakor pravi v francoskem brevirju: Kdo je ta naš Bog, ki ga moremo tako globoko raniti, če ranimo človeka?«
»Ni človeka, ki ne bi trpel. Bodisi na duši ali na telesu. Moj sosed zelo trpi. Zelo ga boli, da je šestnajstletno dekle, ki je bila z njimi v avtu, umrla v prometni nesreči. Ni njegova hčerka, samo podpiral jo je, potem ko ima že dva svoja odrasla otroka. Vprašal me je, zakaj ni on umrl, ne pa tako mlado dekle? Žalostne tolažiti je dobro delo, zato sem ga tolažil. Dejal sem mu: Trpljenje je skrivnost! Kakor je sploh skrivnost naše življenje! Koncilska poslanica bolnikom lepo pravi: Tudi Jezus Kristus nam ni popolnoma razodel skrivnosti trpljenja. Zakaj tudi nedolžni trpijo? Poglejte, v nesreči je umrlo dekle, voznik ni bil poškodovan, moj sosed malo bolj … Jezus Kristus ni do konca razodel skrivnosti trpljenja, vendar ga je Božji Sin vzel nase in je s tem pokazal, kako dragoceno je!
Konec junija smo se postili in molili za našo domovino. Koncilska poslanica še pravi, da je v Božjih očeh veliko vredno trpljenje bolnikov. Tako sem skušal tudi svoje trpljenje, svoje noči brez spanja darovati Bogu za našo drago domovino.«
Vsi hrepenimo po sreči
Preden je odšel v bolnišnico, je škof Smej napisal tudi letošnje vrtnice. »Tako sem prvo poglavje v knjigi vrtnic Odrešeniška ljubezen v psalmih naslovil Sreča. Vsak človek hrepeni po sreči, pa naj se tega zaveda ali ne. Zelo me je prizadelo, ko sem slišal, da je v bolnišnici mlad fant, ki je skušal iti pod vlak. Njegovo življenje je sedaj v veliki nevarnosti. Najbrž je tudi on mislil, da bo tako dosegel srečo … Tudi veliko delo svetovne književnosti Faust se ukvarja z vprašanjem sreče. Faust Mefistu proda svojo dušo. V zameno mu Mefisto zagotovi: “Srečen boš vse življenje in ko boš na višku sreče, takrat reči: ‘Obstoj trenutek!’” Dolgo časa Faust uživa vse. “Trenutek obstoj!” pa reče šele takrat, ko je opravljal dobra dela. To je bil obenem tudi trenutek njegove smrti. Dokončne sreče na zemlji ni. To čudovito izrazi Goethe. Pesnik Gregorčič prosi Boga, naj ustvari karkoli, samo človeka, ki bi moral trpeti in ne bi bil srečen, naj ne ustvari. Nasprotno pa psalmi govorijo o sreči. Kje najdemo srečo? Gospod, pokaži, da je ta samo v tebi. Ali: Ti me osrečuješ z večjim veseljem kot vse zemeljske dobrine.«
Kaže, da so škofu vrtnice zelo blizu, saj se ob tej knjigi večkrat ustavi. »Ker se pogovarjava za Ognjišče, naj še to povem: V knjigo nisem dal naslova Žareče ognjišče ljubezni (fornax ardens caritatis), čeprav je to vzklik v litanijah Srca Jezusovega. V latinščini fornax ardens dobesedno pomeni žareča peč. Mi pa smo prevedli ognjišče. Vsaj štirikrat na leto grem pomagat k Sv. Ani v Slovenskih goricah. Tam vidim, kako župnik po maši sam deli naročnikom revijo Ognjišče. Tako, da boste videli, kakšno skrb imajo naši duhovniki za Ognjišče!«
Naj sklenem še z enim posebnim škofovim doživetjem v bolnišnici: »Ko sem bil prvo nedeljo v bolnišnici, je prišel zgodaj zjutraj k meni p. Kranjc. Vprašal me je, če bi maševal. “Če je mogoče, bi,” sem mu odgovoril. Prinesel mi je potrebne svari. Vprašal sem ga, po kakšnem namenu naj mašujem. Odgovoril mi je: “Za vse bolnike v bolnišnici, pa za vse zdravnike in drugo zdravstveno osebje …” Jaz pa sem dodal in še za oba bolniška duhovnika.« Gotovo se škof Smej v svojih molitvah kdaj spomni tudi nas, dragi bralci Ognjišča.

Rustja B., Naši preizkušani bratje, v: Ognjišče (2011) 8, str. 24.

Prijetne počitnice

Napisal Marko na 3. avgusta 2011. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk, 216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022.

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Vsakdo se mora sprostiti,
vsi potrebujemo dneve in tedne,
ko odložimo vsakdanje skrbi.
Za to niso nujno potrebna
kakšna dolga potovanja.
Tudi preprosti sprehodi
nas lahko lepo razvedrijo.
Pomembno je predvsem to,
da znamo, kjer koli že smo,
zadihati v utripu narave,
da odpremo svoja srca
za zelena prostranstva gozdov,
za skalno belino gorskih vrhov,
za razkošno cvetje travnikov,
za mehko preprogo polj in njiv,
za šumljanje gorskih potokov,
za veseli ples morskih valov,
za zvezdni sijaj nočnega neba.

Želim ti srečo in blagoslov
za vse počitniške tedne;
želim ti srečno vožnjo –
bodisi z avtom ali z vlakom,
bodisi po zraku ali po morju.
Želim ti ubranost in sozvočje
z vsem božjim stvarstvom.

Želim ti prijetne počitnice,
miren in poživljajoč dopust,
poglobljene, a hkrati vesele
dneve zdravilne sprostitve.
Želim ti, da se med svoje
vrneš poln novih moči
in veselja do življenja.

A. Bailling, Molitev, v: Ognjišče 8 (2011), 31.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

V Svetem pismu Marijino vnebovzetje ni omenjeno

Napisal Marko na 3. avgusta 2011. Objavljeno v Pismo meseca.

Hčerka dobiva vašo revijo Ognjišče. Tudi jaz ga včasih vzamem v roke, saj je v njem dosti lepih člankov. Zlasti v njem iščem, kadar mi kaj ni povsem jasno. Sredi avgusta (15.) je v koledarju praznik Marijinega vnebovzetja. Zanima me, kaj to pomeni, ker mi tega ni še nihče pojasnil in tudi v Svetem pismu nisem našel odgovora. Sveto pismo poroča samo o Jezusovem vnebohodu, vnebovzetje Jezusove matere Marije pa ni omenjeno.
Sam pri sebi razmišljam, da je preveč knjig, ki razlagajo Sveto pismo in da vsak razlagalec trdi, da ima samo on prav. Gre mu za to, da proda svojo knjigo in zasluži. Zato pa je že samo v katoliški veri toliko različnih mnenj, da se Bog usmili, kaj šele v drugih krščanskih verah. Ko bi bilo vsaj malo edinosti, saj smo se učili pri verouku, da je samo en Bog. Z zanimanjem sem začel brati Sveto pismo in ga tudi počasi prebral, kar me je še bolj utrdilo v mišljenju, da obstaja samo en Bog.
Prihajam do prepričanja, da bi Jezus tudi danes moral pretrpeti enako kalvarijo kot jo je pred dva tisoč leti, ker je resnica na tem svetu, v katerem se šopiri laž, še kar naprej preganjana in jo hočejo utišati.
Izpovedal sem svoje mišljenje. Ne vem, če to spada pod rubriko Pisma. Upam, da bo nekdo prebral to moje razmišljanje, za odgovor pa se odločite sami, če mislite, da je moje vprašanje omembe vredno.
Tone

Tvoje vprašanje je še kako omembe vredno in tudi spada med Pisma, le da si moral počakati na odgovor do zdaj, ko je spet ‘aktualno’ z ozirom na praznik Marijinega vnebovzetja. Res je, v Svetem pismu nove zaveze, predvsem v evangelijih, ki poročajo o Jezusovem življenju in nauku, se ne omenja Marijino vnebovzetje, kakor se ne omenja tudi toliko drugih stvari o Jezusu, njegovem nauku in delovanju, saj je evangelist Janez zapisal na koncu svojega evangelija: »Jezus pa je storil še veliko drugega. Če bi vse to popisali eno za drugim, mislim, da ves svet ne bi mogel obseči knjig, ki bi bile napisane« (Jn 21,25). Veliko se je ohranilo v ustnem izročilu, ki je tudi del razodetja. Čim dlje nazaj, že v prvi dobi krščanstva, je kakšen dogodek v zvezi z Jezusom omenjen, toliko bolj je zanesljiv.
Že v prvih krščanskih stoletjih so nastali številni apokrifni spisi, podobni svetopisemskim, ki pa jih Cerkve ni sprejela v seznam knjig Svetega pisma (kanon), čeprav vsebujejo nekatera dejstva, ki so se iz roda v rod ohranjala kot ustno izročilo. Mnogi od njih poročajo tudi o Marijinem ‘prehodu’ s tega sveta. Zatrjujejo, da Marija ni umrla, temveč je le ‘zaspala’. Ti spisi, pričevanja cerkvenih očetov in mašni obrazec za 15. avgust, ko so že od 6. stoletja dalje obhajali kot praznik spomin dneva, ko je Marija ‘zaspala’ v Gospodu, so spodbudila papeža Pija XII., da je na prošnjo škofov vsega sveta 1. novembra 1950 razglasil versko resnico, da je bila Marija z dušo in s telesom vzeta v nebesa. Najstarejše cerkve na evropskih tleh, tudi pri nas, so posvečene prav Marijinemu vnebovzetju ali Vnebovzeti.
Temelj naše vere je božje razodetje: to je Sveto pismo in ustno izročilo. Glede Marijinega vnebovzetja je naš priznani mariolog dr. Anton Strle zapisal: »O dejstvu, da je bila preblažena Devica tudi s telesom vzeta v nebesa, nam Sveto pismo izrecno ne govori. Pove pa to, da je bila kar najtesneje povezana s svojim Sinom in dejavno navzoča ob odločilnih trenutkih Jezusovega odrešeniškega delovanja … Kakor je torej Kristus vstal od mrtvih in šel v nebesa, tako je morala preblažena Devica biti poveličana tudi v svojem telesu.« Kaj je vsebina verske resnice o Marijinem vnebovzetju, zgoščeno pove Konstitucija o Cerkvi drugega vatikanskega koncila: »Ko je brezmadežna Devica, obvarovana v nedotaknjenosti od kakršnega koli madeža izvirnega greha, dovršila tek zemeljskega življenja, je bila končno s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo; Gospod jo je povišal za Kraljico vesoljstva, da bi bila v popolnejši meri upodobljena svojem Sinu, Gospodu gospodov in zmagovalcu nad grehom in smrtjo.«
Katoličani in pravoslavni zelo častimo Božjo Mater Marijo, protestanti pa ne. Vloge Marije v zgodovini odrešenja ne moremo odmisliti. Marijo častimo, ker je mati Kristusova. Njena moč izvira iz njenega božjega materinstva. Če jo je Jezus imel rad, zakaj bi je ne imeli tudi mi?
Ne bi rekel, da gre piscem knjig z razlago Svetega pisma za zaslužek. Večina piše iz prepričanja in zavzetosti. Prav si zapisal, da bi bilo dobro “ko bi bilo vsaj malo edinosti”. Danes je, hvala Bogu, verske nestrpnosti mnogo manj kot v preteklosti, zlasti na katoliški strani. Postaviti moramo svojo vero na temelj Svetega pisma. Ločiti pa moramo pomembne stvari od nepomembnih in s proučevanjem Svetega pisma razumeti, kaj je posamezni pisatelj hotel povedati, odkriti bistvo. Danes nam pri tem pomagajo tudi druge znanosti kot so zgodovina, zemljepis, arheologija. Hvalevredno je, da si prebral (in upam, da še prebiraš) Sveto pismo. Ne smeš ga pa razlagati samovoljno, temveč se držati razlage Cerkve, ki je varuhinja Božje besede. Preberi si opombe in tehtne razlage. Takih knjig je danes veliko tudi v slovenščini. Kar precej strokovnih in poljudnih knjig o tem smo izdali tudi pri založbi Ognjišče in marsikaj napišemo v revijo Ognjišče. Takih iskalcev kot si ti, bi moralo biti več. Včasih ni bilo denarja in časa za to, danes pa nam v glavnem ne manjka ne enega ne drugega, če imamo dobro voljo.

F. Bole, Pismo meseca, v: Ognjišče 8 (2011), 6-7.

Slavko Grum

Napisal Marko na 3. avgusta 2011. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 2. avgust 1901, Šmartno pri Litiji, † 3. avgust 1949, Zagorje ob Savi

Priljubljen zdravnik, sam pa bolnik

Slavko Grum je v svojem razmeroma kratkem življenju močno doživljal krizo razklanosti med duhom in telesom, kar se odraža v njegovih delih. Rodil se je 2. avgusta 1901 v Šmartnu pri Litiji, kjer je bil njegov oče usnjar in trgovec. Družina se je kmalu preselila v Novo mesto in se potem še večkrat selila, Slavko pa je ostal v Novem mestu, kjer je končal tako osnovno šolo kot tudi gimnazijo. Njegovi prijatelji so bili takrat Anton Podbevšek, Miran Jarc, Marij Kogoj in Božidar Jakac. Po maturi leta 1919 se je odločil za študij medicine na Dunaju. Vestno je študiral, obiskoval je gledališče in tudi pisal svoje dramske poskuse (Pierrot in Pierrette, Trudni zastri). Med počitnicami je režiral igre, med njimi tudi Cankarjevo Lepo Vido, v kateri je glavno vlogo igrala Joža Debelak, hči šmarskega nadučitelja, študentka elektrotehnike. Med njima se je spletla ljubezenska zveza, ki pa ni bila trdna in je po sedmih letih umrla. Tudi kasneje Slavko Grum, ki je leta 1926 postal doktor medicine, zaradi svoje zapletene osebnosti in zaradi svoje močne navezanosti na mater, ni našel nobene ženske, s katero bi osnoval družino. Po doktoratu je nekaj časa služil pri vojakih, potem je bil na stažu v bolnišnici v Ljubljani. Pritegovala sta ga zlasti oddelek za duševne bolnike na Studencu in porodnišnica.

Plačanega mesta pa v Ljubljani ni mogel dobiti, zato je leta 1929 prevzel službo splošnega zdravnika v Zagorju ob Savi, kjer je ostal vse do svoje smrti. Veljal je za res dobrega zdravnika in bil je zelo priljubljen. V sebi pa je bil načet: vdajal se je pijači in morfiju. Posledica tega je bil rak na jetrih, ki je 3. avgusta 1949 prestrigel nitko njegovega življenja.

Kratka proza se mu je sama silila

Slavko Grum je prijel za pero že kot gimnazijec v Novem mestu, o čemer priča kratka zgodba Dobro mleko, z grotesknim humorjem narisana podoba ljudi, ki vidijo samo sebe, ki je bila objavljena v Dolenjskih novicah leta 1917. Pisal je razmeroma malo časa: med študijem medicine na Dunaju in tista leta, ko je kot zdravnik deloval v Ljubljani. Za razliko od večine slovenskih ekspresionistov (Anton in France Vodnik, Srečko Kosovel, Miran Jarc), ki so se ukvarjali predvsem s poezijo, se je Slavko Grum posvetil proti in dramatiki. Ustvaril je najboljša dela slovenske ekspresionistične proze s črticami in novelami, ki se dogajajo v bolniškem, napol patološkem svetu, tudi med blazneži. V pogovoru z Božidarjem Borkom leta 1931 je povedal, da se mu je kratka proza sama silila, ker ga je prevzelo doživetje, ki ga je moral izpisati, medtem ko je dramo hotel napisati, lotil pa se je iz ljubezni do gledališča. Vendar glede snovi med obema zvrstema ni trdne ločnice. Pri svojem pisanju se je opiral na medicinska dejstva o telesnem in psihičnem stanju junakov, se ukvarjal in razlagal njihova dejanja s podzavestnimi motivi. Sklicevaje se na Freuda je Grum razlagal, da je temeljni motiv umetnosti beg iz trpljenja, iz katerega se drugi zatekajo v podzavest, sanje ali smrt. Njegovi pripovedni spisi so ostali raztreseni po revijah in časopisih (v glavnem v Ljubljanskem zvonu in Jutru) in bili skoraj pozabljeni. Njegovo umetniško veljavo je naša literarna kritika zaznala šele veliko let po njegovi smrti. Leta 1957 je prišlo do prve predstavitve v knjigi Goga, proza in drame – izbor črtic, novel in dram, ki ga je pripravil Herbert Grun, leta 1976 pa je Lado Kralj uredil Grumovo Zbrano delo, ki je izšlo v dveh knjigah.

“Dogodek v mestu Gogi”, vrh Grumovih dram

Zgodovinar slovenskega gledališča France Koblar je zapisal, da stoji v središču in na vrhu slovenskega ekspresionizma dramsko delo Slavka Gruma. “V času svojega medicinskega študija na Dunaju 1920 do leta 1927, ko je bil že zdravnik, je dovršil štiri po vsebini in slogu samosvoje drame in z njimi segel v skrajnosti tedanjega slovstvenega ustvarjanja. Iz vseh štirih del odseva poleg trpke poetičnosti duh brezizhodnega družbenega stanja, sled pisateljevega časa ter nakaže tragiko mračnih zapletov sedanjosti. Freudova psihoanaliza mu nakazuje odgovor na nedoumljive pojave življenja.” Njegova prva drama je tridejanka Pierrot in Pierrette (napisana 1921, tiskana 1957), sledita štiridejanka Trudni zastori (1924, uprizorjena 1963) ter enodejanka (1927, uprizorjena na AGRFTV 1963).

Njegovo najboljše in najbolj znano delo je Dogodek v mestu Gogi (1927), igra v dveh dejanjih, groteska, v kateri raziskovalci vidijo že napoved evropske antidrame. Igra je na natečaju prosvetnega ministrstva v Beogradu 1929 dobila drugo nagrado. Slovenska matica pa jo je odklonila “zaradi dvoma v izvirnost, zaradi nekaterih prehudo naturalističnih scen, zaradi organskih umetniških napak, skrajno slabega jezika in zato, ker je satira na malomeščana in ima kot taka programatičen pomen”. Leta 1930 je izšla v knjigi (samozaložba), leta 1931 pa je prišla na oder Narodnega gledališča v Ljubljani in bila pravi gledališki dogodek, ki je ostal v spominu kot eno najmočnejših doživetij. Mesto Goga je simbol malomeščanskega življenja v provinci; v svoji utesnjenosti čaka na dogodek, ki bi prevetril zatohlo življenje. Tega dogodka pa ni, čeprav ga vsi napeto pričakujejo.

(obletnica meseca 08_2011)

Mati, vodi me k Sinu

Napisal Marko na 2. avgusta 2011. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk, 216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022.

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

O Mati čudovita,
daruj me svojemu
ljubljenemu Sinu
kot njegovo večno lastnino!
Po tebi me je Jezus odrešil,
po tebi naj me zdaj sprejme.
0 Mati usmiljenja,
podeli mi milost, da dosežem
od Boga resnično modrost!
Sprejmi me, prosim,
med število tistih, ki jih ti
ljubiš, učiš in vodiš,
hraniš in braniš kakor otroke,
ki so popolnoma tvoji.
0 zvesta Devica, daj,
da bom v vseh rečeh popoln
učenec, posnemovalec in služabnik
učlovečene božje Modrosti,
tvojega Sina Jezusa Kristusa.
Daj me njemu
tako popolnoma v last,
da po tvoji priprošnji
in po tvojem zgledu dosežem
na zemlji polnost Kristusove
starosti in v nebesih
polnost njegove slave.
Amen.

Ludvik Montfortski, Molitev, v: Ognjišče 8 (2011), 2.

izbira in pripravlja Marko Čuk

Otto von Habsburg

Napisal Marko na 2. avgusta 2011. Objavljeno v Pričevanje.

* 20. november 1912, Reichenau an der Rax, Avstro-Ogrska, † 4. julij 2011, Pöcking, Nemčija

Vrednote, prepojene s krščanstvom, bi morale biti temelj Evrope

Pogrebne slovesnosti so se zvrstile v petih krajih; vstajenja čaka v ‘cesarski grobnici’ (Kaisergruft) v kapucinski cerkvi na Dunaju. Zadnji je bil tam položen k zadnjemu počitku njegov ded, cesar Franc Jožef I., ki je vladal celih oseminšestdeset let (1848–1916) avstro–ogrski monarhiji, tudi našim dedom. To poteka po posebnem obredu. Krsta s pokojnim se ustavi pred zaprtimi vrati kapucinske cerkve. Eden od pogrebcev s palico potrka na vrata. Glas kapucina v notranjosti vpraša, kdo je. Trkajoči predstavi pokojnika z njegovimi vladarskimi naslovi. Glas iz notranjosti odgovori, da ga ne pozna. Ponovno potolče po vratih in na vprašanje, kdo je, pokojnika predstavi z drugimi častnimi naslovi. Odgovor se glasi: “Ne poznam ga.” V tretje pa ga predstavi samo z imenom ter doda “smrtnik in grešnik”. Tedaj se vrata cerkve odpro. Ottu von Habsburg so se odprla 16. julija 2011.

Od leta 1916, po smrti cesarja Franca Jožefa, je bil kot prvorojenec njegovega naslednika cesarja Karla I., prestolonaslednik. Po prvi svetovni vojni habsburška monarhija razpadla in Republika Avstrija je leta 1919 nacionalizirala imetje cesarske družine, odpravila plemiške naslove, članom monarhije pa prepovedala politično udejstvovanje v domovini. Otto von Habsburg se je rodil 20. novembra 1912 nadvojvodu Karlu Avstrijskemu (ki je postal cesar Karel I.) in kneginji Ziti Burbonski (kasnejši cesarici). Šolanje je začel po starih avstrijskih učnih načrtih, ki so vključevali tudi madžarščino in hrvaščino. Po razpadu monarhije je cesarska družina odšla v izgnanstvo v Švico, nato pa na portugalsko Madeiro, kjer je oče, zadnji avstrijski cesar Karel I. leta 1922 umrl “kot cesar in kristjan”, star komaj 35 let (papež Janez Pavel II. ga je oktobra 2004 razglasil za blaženega). Svoj položaj je prepustil takrat komaj devetletnemu sinu Ottu. Vdova z otroki se je za nekaj časa preselila v Belgijo, kjer je Otto študiral in na univerzi v Louvainu leta 1935 dosegel doktorat iz družbenih ved. Bil je nadarjen za jezike in je tekoče govoril in pisal vse svetovne jezike in latinščino. Bil je odločen nasprotnik Hitlerja. “Če ste prebrali Mein Kampf, ne morete dvomiti, da nas bo ta človek zapeljal v vojno,” je opozarjal svoje rojake. Po nemški zasedbi Belgije in Francije se je družina umaknila na varno v ZDA. Otto se je leta 1944 vrnil v Evropo. Leta 1951 se je nadvojvoda Otto von Habsburg poročil s princeso Regino Saško. V srečnem zakonu se jima je rodilo sedem otrok: pet hčerk in dva sinova. Od leta 1954 je družina živela v bavarskem mestecu Pockingu. Na avstrijska tla je smel Otto stopiti šele leta 1966, potem ko je pet let poprej podpisal izjavo, da se odpoveduje vsem pravicam prestola in brezpogojno sprejme ustavo Republike Avstrije. Svoje politične cilje je usmeril k združevanju Evrope, toda ne kot zgolj interesne skupnosti, temveč kot družine narodov, ki se zaveda svojih krščanskih korenin. Veliko je tudi pisal: njegova bibliografija obsega 37 knjig v devetih jezikih, posvečenih zgodovini, socialni politiki, predvsem pa vprašanjem evropskega združevanja. Bil je soustanovitelj Panevropske unije in v letih 1973–2004 njen predsednik. Leta 1979 je postal bavarski poslanec v evropskem parlamentu, kjer se je odločno zavzemal za krščanske vrednote. Ko se je razprava nekoč dotaknila vprašanja kloniranja (umetnega izdelovanja človeških zarodkov), je brez ovinkov dejal: “Človek je vendar božja podoba na zemlji – tako nas uči krščanska vera – in kar počnemo /s kloniranjem/, pomeni kratko malo uničenje te podobe. Tovrstni poskusi jasno kažejo, da je svet brez vere pravi pekel.” Ob razpadu Jugoslavije se je zavzemal za diplomatsko priznanje Slovenije in Hrvaške. Bil je tudi vnet zagovornik širitve Evropske unije na Vzhod. Ko je nehal biti evropski poslanec, so ga vabili na vse strani, da bi ljudem spregovoril o združeni Evropi, kakor si jo zamišlja on, ki deluje v politiki kot iskren in prepričan kristjan. Evropa brez krščanskih korenin zanj ni bila razumljiva, zato je gotovo z grenkobo v srcu doživljal njeno oddaljevanje od njih. Iz javnosti se je umaknil po smrti svoje ljubljene žene Regine (3. februarja 2010). Veliki Evropejec, ki je dosegel častitljivo starost svetopisemskih očakov, kaže pot, na katero bi morala stopiti Evropa, da bi postala resnična družina narodov, povezana z duhovnimi in materialnimi vezmi.

(pričevanje 08_2011)

Pismo samemu sebi

Napisal Marko na 1. avgusta 2011. Objavljeno v Za začetek.

Ljubi Gregor!
Tikal te bom! In tega nikar ne jemlji kot izraz nespoštovanja, saj se, kakorkoli že obrneš in obračaš, vendarle poznava že vse življenje. Priznam pa, da bi bilo vikanje bolj na mestu. Sploh, če pomislim, kolikokrat sva bila v tem času sprta in kako redko sva izmenjala nekaj besed ali pa si pogledala v oči (brez pomoči ogledala, seveda)!
Prišlo je poletje in z njim zaslužene počitnice. Možinja prav ta trenutek pakira kovčke, jaz pa sedim pred računalnikom in se pogovarjam s tabo. Oziroma s sabo.
Leto, ki ga puščaš za sabo, je pustilo svoje posledice. Daleč od tega, da bi bilo brez blagoslovov. Kar se tiče tvojega osebnega in družinskega življenja, prej lahko govoriva o celi kopici nezasluženih milosti. A vendar nisem mogel kaj, da ne bi opazil grenkega nasmeha, ki je preletel tvoj obraz, ko si pred nekaj trenutki zaprl ‘službeni’ koledarček po opravljeni letni bilanci. In verjemi mi, da vem, zakaj in da te razumem. Če kdo, te bom jaz! Razumel, namreč. Saj na nerazumevanje naletiš tako rekoč na vsakem koraku, oziroma vsaki besedi, ki jo izrečeš ali zapišeš. Praviš, da se trudiš za Božje kraljestvo, Kraljestvo Resnice, ki ni od tega sveta? Prav. In prav nobenega razloga nimam, da ti ne bi verjel. A oprosti, če se mi zdi tvoje razočaranje, ko ti svetni varuhi tega istega Kraljestva zapirajo vrata pred nosom in ti skrivajo ključ, smešno in otročje! Si mar večji kot Kristus? Seveda ne! In če še njemu ni uspelo prepričati in spreobrniti farizejev, čemu pričakuješ, da bi to lahko uspelo tebi?! In On zanje ni našel lepih besed, kar preberi si še enkrat 23. poglavje v Matejevem evangeliju, niti ni besed izbiral, čeprav je z njimi, s farizeji torej, večkrat sedel za mizo pri kakem obedu. Podobno kot ti z njimi posedaš na kakem sestanku. In tako kot Kristusove besede niso naredile vtisa na nekdanje farizeje, tudi sodobni in posodobljeni farizeji ne vejo, kaj bi počeli s tvojimi besedami. A stop! Bolje, da se ustaviva, preden ti kak golob poštar prinese ukor vznemirjenih pobožnih duš zaradi primerjanja s Kristusom! A s kom, če ne z Njim, pa naj se, za božjo voljo, primerjam!
Poletje je, vroče, ti pa že tako ali tako bolj razgrete glave, tako da … Vrzi v kovček kopalke, brisačo in Sveto pismo, čeprav ti ga nekateri odsvetujejo brati, in odpotuj! Čeprav kam daleč ne boš šel, toliko te že poznam in morda poznam tudi razlog tvojega ‘zapečkarstva’. So ljudje, ki prepotujejo svet po dolgem in počez, se potapljajo v morske globine, osvajajo ledene višine… vse v želji, da “bi se našli”, da bi našli “od trnja do zvezd”! A za nekoga, ki je bil najden (Lk 15, 32) je ta pot ponavadi zelo kratka, saj ve, da je pot do zvezd le delček krožne poti do sebe, ali, kot je zapisal sveti Pavel: »Vse delajte brez godrnjanja in preračunljivosti, da boste neoporečni in nepokvarjeni, brezgrajni Božji otroci sredi sprijenega in pokvarjenega rodu, med katerim žarite na svetu kakor zvezde« (Flp 2, 14-15). Če torej poznaš ‘bližnjico’, res ni potrebe, da se potikaš križem kražem in se izgubljaš po brezpotjih!
Si že zaprl kovček? Krasno! Zdaj pa samo še ugasni telefon, izklopi računalnik in premakni v ‘prosti tek’! Poletje je! Če lahko premnogi gospodje svoje poslanstvo opravljajo ‘v leru’, si lahko tudi ti privoščiš kak mesec oddiha. Pogrešali te ne bodo! Vsaj ti gospodje ne. Pogrešali pa so te preko leta tvoji otroci, ko si opravljal poslanstvo … namesto koga že??!
Otroci so že v avtu. Možinja zaklepa vrata. Samo še tebe čakajo. Pojdi že! Pojdi, Gregor! Ne skrbi: božje kraljestvo ne bo propadlo, če si boš ti malo oddahnil. Ne obnašaj se, kot da moraš ti rešiti svet. To je Kristusova naloga! In opravil jo je izvrstno. Ti pa nikar ne misli, da si kaj posebnega, če kdaj pa kdaj vskočiš namesto Simona iz Cirene. Nisi ne prvi ne zadnji! In tudi edini ne, hvala Bogu!
Uživaj!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 8, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Avtor: Marko

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing