Da bi slišal več in bil manj sam
17. januarja goduje sv. Anton Puščavnik (250-356). Po tem, ko je oskrbel svojo mlajšo sestro, se je ta božji mož umaknil v samoto
Sedaj jo izkušam tudi sam. Samoto namreč in to, da ima samota neki poseben čar, ki ga v bivanju sredi množice z mnogo vsega ne moreš izkusiti.
Res je, da te lahko umik iz odvisnosti od gneče in hrupa spravi najprej v stisko, celo v paniko, ki traja, dokler ne preboliš abstinenčne krize po nenehnih dražljajih, ki ti preusmerjajo (beri: kradejo) pozornost na zunanje in površno. Ta odvisnost ni lahka, je pa zato svoboda, ki jo dosežeš, toliko boljša.
Sam sem bil v samoto prisiljen. ‘Oplazila’ me je namreč možganska kap in potem je po zahtevi zdravstva vse steklo tako, da delujem sedaj iz odmaknjenega kotička sredi gora – iz samote, v katero se po vsaki obveznosti vračam.
Gotovo, v samoti si (na videz) sam. Ko zapustiš mestni vrvež z nešteto obveznostmi in si postavljen v gnezdo, kjer te obdajajo le gorski vršaci, se prebudijo najprej tesnobna čutenja. Čeprav veš, da je to normalno, te tesnoba kljub temu tesno zateguje v nelagodje. Pojavi se izjemno močna skušnjava, da bi iz nje pobegnil ali vsaj v njej ustvaril hrup (kar ni težko, saj imamo dandanes za tovrstno početje nešteto pomagal, ki smo jih vkomponirali v kontekst naše civilizacijske normalnosti in običajnosti).
Pa sem se odločil, da ne bom bežal in bom prebolel krizo. Ko naj bi poslušal poročila, sem se odpravil v hlev ali k potoku; ko naj bi gledal televizijo, sem prižgal svečko in bral ali se preprosto z molitvijo prebujal v božje sočutno; ko naj bi po nepotrebnem šaril po računalniku, sem se odpravil na potep in pogosto kar tako, brez pravega razloga, mimogrede pozdravil še sosede; ko naj bi kar naprej poslušal glasbo, sem prisluhnil zvenenju same narave. In skušnjava, da bi zbežal vsaj v hrup, če že ne iz samote, je bila vedno bolj neznatna, dokler mi ni postal poseben privilegij v tihih nočnih urah stopati pod zvezdno nebo in prisluškovati vsemu, kar zveni iz svojega bistva k naši osebni resničnosti, da bi zazveneli v medsebojnem sočutju.
Samote ni, če pa že je, potem ni tam, kjer je mir, pač pa domuje tam, kjer je hrup in je toliko vseh in vsega, da posameznik ni več opažen, kaj šele zaznan v svojem osebnem resničnem. Samota, ki boli v dno duše, je tam sredi mnogih, med katerimi smo notranje sami. Žlahtna in tista ta prava samota ni nikoli sam, saj nas notranje odpre in zbliža z vsem, kar nas obdaja. In prav zato je za nekatere strah in trepet.
Samota – tihota te namreč notranje prisili k srečanju s sabo in vsem, kar si do takrat spravljal ‘pod preprogo’, z izgovorom, da ni bilo časa za razčiščevanje. Čas je! Mnogo obveznosti (ki niso obveznosti) in mnogo hrupa si naložimo in povzročimo, ker bežimo. Predvsem bežimo pred bližino in odnosi. Ker ne obvladamo mojstrstva sobivanja (učijo nas vse mogoče, samo tega ne), si poiščemo opravičljive razloge za beg in umik in potem blefiramo in se skrivamo – pogosto celo za delavnostjo in pridnostjo (tipično slovensko). Človek pač išče tehtne razloge za bežanje od bližnjih – v največji nevarnosti so najbližji.
Zakaj pišem te misli? Zato, ker sem spoznal, da bi se lahko ustavil, še preden me je v to prisilila kap. Zakaj me je moralo zadeti v možgane, da me je srečala pamet (vsaj upam, da me je!) in sem spoznal, kako veličastno in dobro je stopiti za kuliso nase navlečene gneče in hrupa. Ko se odvrnemo od toliko vsega za čimer se skrivamo, in se upamo srečati najprej s sabo, potem nam postane tudi srečevanje z Bogom na duhovni otip. In prav v tem srečevanju je poseben užitek, saj nas sveto svetle moči Večne ljubezni vračajo k nam samim – k vsemu tistemu, kar smo v sebi zatajili, ker so nas najbližji niso zmogli sprejeti v naši resničnosti. In ko se v svoji izvornosti sprejmemo sami, se prebudi v nas silna potreba, da bi tudi bližnje srečevali v njihovi izvirnosti – v njihovi drugosti in drugačnosti v kateri so priložnost za rast in nenehno preraščanje iz lastnih ujetosti.
Pa še nekaj se zgodi, ko odstranimo tisti hrup in toliko vsega, s čemer smo bežali od sebe: čas začne teči počasneje. Kar naenkrat zaznaš kot osebni dih vsak trenutek v času in prostoru, ki ti je dan kot dobra priložnost. Mnogi bežijo pred smrtjo, tako da begajo od dogodka k dogodku. Delajo si slabo uslugo: čas se jim v njihovem doživljanju izteka samo še hitreje. Ko se v življenju ustavljamo in vstopamo v območje tihote in samote (ki ni nikoli sama), ustavljamo čas – še več, zaznavamo, da smo v njem že večni.
Nekoč sem vprašal meniha kartuzijana: »Zakaj si se umaknil v samoto?«
Odgovoril mi je: »Da bi več slišal in bil manj sam.«
Danes razumem njegov odgovor in vem, da smo ga lahko v izkustvu deležni tudi mi.
GRŽAN, Karel. (Zapisi izvirov), Ognjišče (1) 2011, str. 37
Zdravnica, ki deluje v puščavskem delu Afrike, mi je pripovedovala, da domačini osteoporoze (bolezen krhkih kosti) praktično ne poznajo, čeprav je njihova hrana zelo pičla. Na vprašanje: »Zakaj?«, mi je razlagala o moči gibanja na Soncu, ki se s svojimi močmi v naši koži preobrazi v vitamin D in ta je odločujoč, da kalcij utrjuje moč kosti.
Razpoznavni in zaščitni znak slovenske televizije, ki se je ‘rodila’ leta 1957, je Deček s piščalko, čigar pravo ime je Pastirček. Njegov oče je kipar Boris Kalin, kateremu posvečamo ta spomin ob stoletnici rojstva. Bronasti kip dečka, ki igra na pastirsko piščalko, so pred prvim majem leta 1946 postavili nad otroško igrišče v ljubljanskem tivolskem parku, kjer stoji še danes. Pionirji slovenske televizije so v njeno ‘osebno izkaznico’ na ozadje bežečih oblakov (simbola gibljive televizijske slike) vnesli obris ljubljanskega gradu (mesto) in lik Pastirčka (podeželje). Zdenko Kalin je sredi prejšnjega stoletja postal eden od vodilnih kiparjev na Slovenskem. Njegove umetnine v bronu, marmorju in žgani glini obsegajo portrete, ženske akte in figuralne kompozicije, poleg številne male plastike tudi nagrobne in javne spomenike. Predvsem je veljal za mojstra portreta. Posebno poglavje njegove umetnosti je otroški portret. Med njegovimi stvaritvami na tem področju je poleg Pastirčka najbolj znan cikel Otroške igre. Njegov veliko delo (skupaj s kiparjem Karlom Putrihom) so kipi na portalu palače Slovenskega parlamenta.
Zdenko Kalin je zagledal luč sveta 11. aprila 1911 v Solkanu, skoraj šest let za bratom Borisom, ki je šel za umetniškim klicem in postal priznan slovenski kipar. Ob njem se je za isti poklic ogrel tudi Zdenko. Oče Tomaž Kalin, doma iz Ajdovščine, višji računski svetnik v Gorici, in mati Hedvika Žvokelj, poštarica v Solkanu, sta imela sedem sinov in vsem sta zagotovila primerno izobrazbo. Na začetku prve svetovne vojne se je družina preselila v Ljubljano. Tam je Zdenko v letih 1926-1929 študiral na Tehnični srednji šoli, kjer sta bila med njegovimi profesorji kiparja Alojzij Repič in France Kralj. Šolanje je v letih 1930-1934 nadaljeval na likovni akademiji v Zagrebu, ker Slovenci takrat še nismo imeli svoje umetniške visoke šole. Po diplomi v Zagrebu se je izpopolnjeval v Italiji in Franciji. Francoski mojstri so precej vplivali na njegov umetniški razvoj, predvsem velika kiparja Rodin in Maillol. Po vrnitvi v Ljubljano se je Kalin vključil v skupino Neodvisnih in z njo tudi pogosto razstavljal: pred drugo svetovno vojno po raznih mestih tedanje Jugoslavije, po vojni pa tudi na tujem. Bil je prvi slovenski kipar, ki je bil izbran za beneški bienale (1952). Sprva je živel kot svobodni umetnik, leta 1948 pa je postal profesor za kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost (ALU) v Ljubljani in to službo opravljal do upokojitve leta 1978. Leta 1976 je postal dopisni, leta 1981 pa redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU). Dvakrat je prejel Prešernovo nagrado: leta 1959 za kipe na pročelju palače Slovenskega parlamenta, leta 1982 pa za življenjsko delo na področju likovnega ustvarjanja. Njegova bogata življenjska pot se je iztekla 11. novembra 1990.
V prvem obdobju Kalinovega umetniškega ustvarjanja izstopajo predvsem portreti. V iskanju osebnega izraza se je sprva opiral na francoske mojstre, zlasti na Rodina, očeta moderne plastike, in Maillola, ki je bil mojster v oblikovanju ženskih likov. Vpliv prvega se kaže v hrapavi površini (Moj oče, 1937), drugega pa v čisti in uglajeni kiparski formi (Ženski akt, 1945). Vrhunec portretne plastike je njegov ženski portret Marion (1940). Številnejši, zlasti v kasnejših obdobjih, so moški portreti. “Družijo jih nekatere osnovne značilnosti njegove portretne plastike: psihološko poglobljen izraz, skrbna kompozicijska forma glave in močna težnja po podajanju čistega volumna” (Zoran Kržišnik). Za spomenik v Ljubljani je ustvaril portret Simona Gregorčiča (1937). Izmed zgodnejših moških portretov sta portreta Otona Župančiča in Alojza Gradnika še “najbolj zrasla iz duše” (Franc Šijanec).
Po sodbi umetnostnih zgodovinarjev je Zdenko Kalin s svojim Pastirčkom uresničil svoja prizadevanja, da bi ustvaril umetnino s čistimi kiparskimi sredstvi. Nastal je leta 1942, se pravi med vojno, ko so bili povojni tokovi še nepredvidljivi. Publicist Peter Kolšek vidi v tem kipu nekaj ‘preroškega’ in pravi, da je umetnik v kip “zajel duha bližnjih migracij s podeželja v mesto”. Pastirčka povezuje s kmečkim okoljem njegova pastirska piščalka in “novopečeni meščani so v njem videli idealno pričevanje o svojem izvoru in hkrati dosegljive blagodati novega socialnega položaja”. Vsekakor je ta Kalinov deček lep primer modernistične skulpture, v kateri utripa živa ljudska tradicija.
Na neki način prav gotovo, kajti četrta božja zapoved ne govori samo o dolžnostih otrok do staršev temveč našteva tudi dolžnosti staršev do otrok. Katekizem katoliške Cerkve (Kompendij) jasno pove: »Otroci dolgujejo staršem spoštovanje, hvaležnost, učljivost in pokorščino. Tako prispevajo, tudi z dobrimi odnosi med brati in sestrami, k rasti harmonije in svetosti vsega družinskega življenja. Če bi se starši znašli v stanju pomanjkanja, bolezni, osamljenosti ali starosti, so jim odrasli otroci dolžni moralno in gmotno pomagati.« Starše pa poučuje: »Starši, deležni božjega očetovstva, so prvi odgovorni za vzgojo svojih otrok in prvi oznanjevalci vere, Starši imajo dolžnost ljubiti in spoštovati otroke kot osebe in kot božje otroke. Kolikor mogoče, se morajo zavzemati za njihove telesne in duhovne potrebe, izbrati zanje primerno šolo ter jim pomagati s pametnimi nasveti pri izbiri poklica in življenjskega stanu. Prav posebej imajo poslanstvo vzgajati jih v krščanski veri.« (sč)
Dejal bi, da je Jezus ‘ponosen’ na to, da ima tako popolno mater, in je vesel, da svoje prošnje v naših vsakdanjih skrbeh in težavah “pošiljamo na njegov naslov” po njenem posredovanju. Sin, ki ima srce za vse ljudi, nam bo postal rešitev iz stisk in naših številnih nevarnosti na posredovanje Nje, po kateri smo prejeli Začetnika življenja. Kot temelj vere v Marijino sredništvo teologi navajajo angelove besede ob oznanjenju: »Zdrava, milosti polna« (Lk 1,28): njena polnost milosti se pretaka na druge. Slovenske Marijine pesmi, ki jih doživeto prepevamo, posebej pri šmarnični pobožnosti v mesecu maju in na romanjih v Marijina svetišča, s katerimi je posejana naša domovina, so polne zaupnih prošenj za Marijino ‘posredovanje’ pri Očetu in Sinu. Po prvi svetovni vojni je Cerkev uvedla poseben praznik Marije, srednice vseh milosti, ki se pri nas obhaja 6. maja. (sč)
Francozi ne le da so naredili preiskavo, objavili so celo rezultate. Ugotovitve kažejo, da učenci zaužijejo v šolskem obroku (na dan analize) 81 kemikalij. Od teh je polovica za zdravje problematičnih, nekatere med njimi pa so zagotovo rakotvorne. Upravičeno domnevam, da bi bili tudi pri nas rezultati zastrašujoči.
Dela usmiljenja pomenijo izkazovanje dejavne ljubezni ljudem okoli sebe, zlasti najbolj potrebnim. Po tem, ali smo jih izvrševali ali ne, bomo sojeni, ko ob koncu življenja pridemo pred Jezusa, ki je v svojem govoru o sodbi ob koncu časov dejal: »Kar koli ste storili /ali niste storili/ enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste/niste meni storili« (Mt 25,40). Tako telesnih kot duhovnih del usmiljenja je po sedem in utemeljena so z zgledi iz Svetega pisma. Telesna dela usmiljenja so: lačne nasičevati, žejne napajati, popotnike sprejemati, nage oblačiti, bolnike obiskovati, jetnike reševati, mrliče pokopavati. Duhovna dela usmiljenja pa so: grešnike svariti, nevedne učiti, dvomljivcem prav svetovati, žalostne tolažiti, krivice voljno trpeti, žaljivcem iz srca odpustiti, za žive in mrtve Boga prositi. To je prav lep ‘program’ za krščansko življenje v dejanju in resnici. (sč)
Za odgovor na tvoje vprašanje, sem ‘prosil’ patra Tomaša Špidlika, moža globoke duhovnosti, ki je bil mnogim spovednik in duhovni voditelj. On pravi: »Kdor ima stalnega spovednika, in morali bi ga imeti vsi, avtomatsko povezuje spoved z duhovnim vodstvom. Ni lahko najti izkušenega spovednika. To bi moral biti nekdo, v katerega zaupamo in mu povemo vse, kar nam leži na srcu. Zato ga moramo tudi ubogati in se prepustiti njegovemu vodstvu. Pogosto menjavanje spovednikov je že samo po sebi znamenje nestalnosti in nestanovitnosti. Brez dvoma je duhovno vodstvo stvar zaupanja. Vendar ne pozabimo, da na tem svetu ni človeka, na katerega bi se mogli povsem zanesljivo opreti. … Tako ali drugače nas noben človek ne more popolnoma razumeti, razumela pa nas bo božja previdnost.«
Rok nemo zre v daljavo, kjer se onstran doline kažejo obrisi gozdnatih vrhov. Ob steni se vleče le še nekaj rahlih meglic, na vse strani pa se odpira vedno več pogledov na sveže umite gore.
Razlogov za zunajzakonske skupnosti je verjetno veliko: strah pred prihodnostjo, če se vežejo za zmerom, cincanje in neodločnost današnjega človeka, ki pogosto spreminja svoje delovno mesto, poklic, stanovanje in posledično tudi svojega zakonskega partnerja. Rumeni tisk, filmi in rumene spletne strani poveličujejo neuspele zakonske ali bolje zunajzakonske zveze, kar ustvarja negativen in zastrašujoč odnos do stalne in dosmrtne zakonske zveze in pomislek, da bi lahko tudi njegova zakonska zveza ne uspela. Nezrele ali ranjene osebnosti ob soočenju in srečanju s temi vsiljevanimi ponudbami postajajo še manj sposobne za odločitev za poroko. V sredstvih javnega obveščanja je preveč črnih kronik, zanemarja ali pozablja pa se predstavljati uspešne, trdne in dobre, večkrat tudi svete zakonce, čeprav tudi tukaj velja, da zgledi vlečejo. Pri nas pa je celo ‘finančna’ zakonodaja bolj prijazna do zunajzakonskih skupnosti kot do poročenih parov, kar je vnebovpijoča krivica do narodovega bitja in žitja. Mladi si navadno do centa natančno preračunajo, kdaj in kako se jim izplača zatajiti družino, partnerico, če je treba, tudi otroka za vrtec, za večji otroški dodatek, kaj šele za stanovanje. Pri nas kasnejših kontrol ni, v očeh okolice pa žal goljufanje države tako in tako ni moralno sporno. Posledično pa prav v teh dneh lahko beremo, da je mednarodna raziskava Trusted brand 2011, ki jo po svetu že 11 let izvaja revija Reader’s Digest, glede zaupanja v institucijo poroke za Slovenijo porazna, saj je evropsko povprečje 67 odstotkov, ki jih zaupa v institucijo poroke, v Sloveniji pa jih zaupa samo 43 odstotkov.