Kako naj prebolim svojega fanta, s katerim sva se razšla?
Že tri leta se trudim, da bi prebolela svojega fanta, s katerim sem se razšla. In še vedno ga nisem pozabila. Še vedno se vsak dan spominjam najinih lepih trenutkov, ki sva jih preživela skupaj v mišljenju, da sva si usojena. Potem pa je bilo vsega veselja konec.
Od takrat sem popolnoma na tleh. Vsak dan, odkar sva s fantom prenehala hoditi, Boga prosim, naj mi pomaga, da ga prebolim. Ampak še zmeraj ga nisem. Tako se sprašujem, ali Bog sploh hoče pomagat trpečim. Saj bi razumela, če bi to trajalo pol leta, samo tri leta je res ogromno! Vmes si je on že našel punco, s katero sta srečna, jaz pa še vedno tu trpim. Hotela sem, da bi ostala prijatelja in tudi on je v to privolil, ampak po dveh mesecih so se odnosi ohladili. Nikoli me ne pokliče, nikoli nisva šla na kavo in klepet. K maši ne hodi več, pa čeprav je bil zelo pobožen, ko sva bila skupaj. Vsako nedeljo sva bila pri maši, celo pela sva v cerkvenem pevskem zboru. Zdaj je čisto drug, ampak jaz ga še vedno ljubim.
Kako naj bom prepričana, da mi Bog hoče pomagati, če še vedno ne vidim rezultata po toliko časa?
Doroteja
Srcu se ne da ukazovati, pravi pregovor. To je sicer res, imamo pa tudi razum. Naš razum ima sposobnost, ki ji pravimo spomin. Veš, da imajo spomin tudi računalniki, saj si to svoje pismo napisala na računalnik in ga poslala po elektronski pošti. Toda naši možgani imajo veliko bolje urejen spomin. Res je, da ga ne moreš kar izbrisati, kot v računalniku, in ga ni več, vendar pa tudi ne ostane za večno, ker bi sicer bil naš možganski računalnik kmalu prepoln. Urejen je tako, da spomin »obledi« in sčasoma povsem izgine. Važni dogodki, zlasti tisti, ki so nas močno čustveno zaznamovali, pa ostanejo veliko časa »na površini«. Vsakokrat, ko se teh dogodkov spomnimo, ponovno oživijo. Če hočeš torej pozabiti na svojega fanta, ne smeš misliti nanj. Tvoji možgani morajo dobiti nove, sveže podatke, ki morda ne bodo tako čustveno močni, kot je bilo tisto, ki ga opisuješ, pa vendar bodo počasi potisnili iz spomina to, kar te moti. Lažje je to napisati in svetovati, kot pa storiti. Naj ti to ne vzame poguma. Moraš imeti toliko modrosti, da ta spomin ne bo ovira, da živiš dalje in iščeš drugačne rešitve. Ne da se živeti od spominov, ki jih sicer moramo ohranjati (spomin na starše, na domače, na prijatelje …), ker naše življenje bogatijo.
Prositi Boga, da ti pomaga, je pametno in potrebno, saj nam je Jezus obljubil, da nam bo dal, karkoli ga prosimo v njegovem imenu. Moramo pa tudi sami nekaj storiti v to smer, Bog noče delati namesto nas, hoče nam pomagati, če smo si tudi sami pripravljeni pomagati. Mislim, da je zate in zanj dobro, da te fant ni več klical po telefonu, da ne povabi na kavo, ker bi s tem še bolj krepil tvoja čustva in sanje, ki niso uresničljive. Mislim, da ni mogoče in nima smisla biti prijatelj z osebo, s katero si bila nekoč močno čustveno povezana.
Pišeš, da tvoj bivši ne hodi več k maši, to pomeni, da je neznačajen. Tudi to ti lahko dá misliti, da ni bil njegov »odhod« prav velikega obžalovanja vreden. Morda ti je Bog s tem, da te noče uslišati, naredil veliko uslugo. Bog ve, koliko razočaranj te je obvaroval. Bolj kot v ljudi moramo zaupati v Boga, ki nas ne bo nikdar razočara in ne zapustil, če mi ne bomo njega. Vsekakor ti bo bolj poglobljena vera lahko veliko pomagala, da svojega življenja ne zapravljaš. Bog ima s teboj lepe načrte, vendar se moraš nehati ozirati nazaj. Glej naprej; kaj lahko narediš dobrega, in ne bodi žrtev preteklih čustev, ki te ovirajo, da bi živela čim bolj polno svoje sedanje življenje in se vestno pripravljala na bodoče.
Bole Franc (oče urednik), Pisma. Ognjišče (2009) 07, str. 70
Vaše pismo priča o dejstvu, da je dandanes med ljudmi velika želja po duhovnem, ponudba nove dobe (new age) v številnih ezoteričnih, okultističnih in praznovernih različicah, ki jih omenjate, pa je zelo mnogovrstna in privlačna, ker sodobnemu verskemu brezdomcu vsaj navidezno ponuja varstvo in teši njegova hrepenenja po sreči. Novodobske ponudbe so še posebno privlačne, ker ponujajo osebno srečo brez napora in judovsko-krščanskih moralnih zahtev.
“Daroval sem se in se ne umaknem.”
Jerzy Popieluszko se je rodil 14. septembra 1947 v kmečki družini v kraju Okopy pri Bialystoku v vzhodnem delu Poljske. Ko mu je bilo osemnajst let, je vstopil v bogoslovno semenišče v Varšavi. Sredi študija je moral (kot bogoslovci tudi pri nas) na dveletno služenje vojaškega roka, kjer so ga zaman skušali odvrniti od poklica, katerega si je izbral. Mašniško posvečenje je prejel leta 1972 po rokah kardinala Štefana Wyszynskega, granitnega stebra Cerkve na Poljskem za časa komunizma. Po novi maši je vršil duhovniško poslanstvo po raznih župnijah v okolici Varšave. Leta 1979 je bil imenovan za duhovnega asistenta študentov medicine pri univerzitetni cerkvi sv. Ane v Varšavi. Potem ko je resneje zbolel, je bil poslan za duhovnega pomočnika v župniji sv. Stanislava Kostka na severnem robu Varšave.
Na ozemlju te župnije je jeklarna Huta Varšava. Avgusta 1980, ko je bil rojen neodvisni sindikat Solidarnost, so stavkajoči delavci te jeklarne prosili kardinala Wyszynskega, naj jim pošlje duhovnika – želeli so prav Jerzyja, ki je ostal z delavci ves čas stavke: maševal je, spovedoval, pomirjal najbolj prenapete duhove in jih svaril pred prenagljenimi potezami. Zadnjo nedeljo februarja 1982, dva meseca po uvedbi vojaškega stanja v državi in ukinitvi Solidarnosti, je Popieluszko v cerkvi sv. Stanislava daroval prvo “mašo za domovino”. Te maše, pri katerih je govoril o perečih problemih poljske Cerkve in družbe, je ponavljal 31 tednov. Partijski funkcionarji so ga tožili, da “izrablja verska čustva v politične namene” (to so njihovi tovariši govorili tudi pri nas!), njegov župnik pa ga je odločno branil: “Vsi lahko potrdijo, da nikoli nikogar ni spodbujal k sovraštvu in maščevanju. Nasprotno: vedno je pozival k ljubezni in odpuščanju.
Nikdar ni razburjal duhov, temveč je vedno pomirjal srca.” V svojem zadnjem javnem nastopu pri večerni rožnovenski pobožnosti v mestu Bydgoszcz je vernike nagovoril: “Prosimo, da bi bili svobodni strahu in nasilja, predvsem pa želje po maščevanju. Zlo moramo premagati z dobrim in ohraniti svoje človeško dostojanstvo, zato se ne smemo posluževati nasilja.” To je bilo 19. oktobra 1984. Ko se je vračal v Varšavo, so njegov avtomobil ustavili trije pripadniki tajne policije in ga aretirali. Šoferju je uspelo pobegniti. Jerzyja pa so zgrabili, ga pretepali in na razne načine mučili; nazadnje so ga v vreči, obteženi s kamenjem, še živega vrgli v Vislo. Njegovo telo so našli po enajstih dneh. Njegov pogreb 3. novembra 1984 je bil veliko pričevanje vere in upanja. Umorjenega duhovnika je z molitvijo spremljalo nad pol milijona ljudi (ne le 20.000, kot se je pisalo takrat). Brž so začeli moliti za njegovo razglasitev za blaženega in svetnika. Varšavska nadškofija je postopek začela leta 1997, končal se je leta 2001, ko je bila v Rim poslana vsa dokumentacija o njegovem življenju in mučeniški smrti. Papež Benedikt XVI. je 19. decembra 2009 podpisal odlok o njegovem mučeništvu, ki je odprl pot za njegovo razglasitev za blaženega. Voditelji Cerkve na Poljskem upajo, da bo zgled novega blaženega, zlasti med mladimi, pripomogel k oživitvi vrednot, za katere je on daroval svoje življenje.
“Ceste, pota, steze, ki peljete v Črnomelj! … Tam moli moja mati vsak dan zame, ki sem po svetu. Moli, da bi bil dober in čist, kakor sem bil tedaj, ko me je pokropila z blagoslovljeno vodo, me pokrižala in spremila k sprejemnemu izpitu v gimnazijo. Moli, da bi nikdar nikomur ničesar zlega ne napravil, da bi bil dober z vsemi ljudmi in vsi ljudje z mano. Moli, da bi mislil vsak dan na življenje na onem svetu. Kdor misli nanj in se pripravlja nanj, se ga ne boji, tako pravi moja mati, pri kateri je dobro biti.” Te misli je v črtici Črnomelj, objavljeni leta 1928 v reviji Dom in svet, zapisal pozabljeni in zamolčani belokranjski pisatelj Matija Malešič, ki je bil vse življenje močno navezan na svojo mater. Veliko je objavljal v raznih revijah, nekaj njegovih povesti je izšlo pri Mohorjevi družbi, zato se njegov rojak Vinko Beličič, pesnik in pisatelj upravičeno čudi, da ni predstavljen v obnovljeni izdaji leksikona Slovenska književnost (1996), v katerega so avtorji “sprejeli celo vrsto imen, ki so se pojavila po letu 1945, četudi z eno samo pesniško ali prozno zbirko”. Predstavljamo ga ob sedemdeseti obletnici smrti.
Matija Malešič je bil kmečki sin, rojen 30. oktobra 1891 v Črnomlju. Dokler je bila mati, preprosta in globoko verna ženica, živa, je rad prihajal domov, kjer je bil brat z družino. Ljudsko šolo je obiskoval v Črnomlju in doma pomagal pri kmečkem delu. Leta 1904 je z materinim blagoslovom odšel na novomeško gimnazijo, kjer je končal štiri nižje razrede, štiri višje pa v Ljubljani, kjer je bil gojenec dijaškega zavoda Marijanišče. Stolni prošt Andrej Kalan, vodja zavoda, na katerega je imelo veliko gojencev Marijanišča lepe spomine, je bil ljubitelj in poznavalec književnosti in je tudi dijake uvajal vanjo. Malešič je pisal črtice in jih pod psevdonimom objavljal v Mentorju, Dolenjskih novicah, Zori, Mladosti. Po maturi je odšel na služenje vojaškega roka, ki naj bi se iztekel julija 1914, toda prav tedaj je po sarajevskem atentatu izbruhnila prva svetovna vojna.
Vsa štiri vojna leta je bil na fronti: najprej v Bosni in Srbiji, leta 1916 pa je prišel na soško fronto, kjer je bil ranjen v levo nogo. Med zdravljenjem se je vpisal na pravno fakulteto dunajske univerze, študij prava pa je potem nadaljeval kot redni študent na zagrebški univerzi. Študij je končal z odliko leta 1920 in že maja tega leta je nastopil službo na okrajnem glavarstvu v Slovenj Gradcu. Služboval je še na glavarstvih v Murski Soboti, Mariboru, Črnomlju, kjer se je leta 1931 poročil in z ženo Elizabeto sta imela pet otrok: prvorojenka je umrla kmalu po rojstvu, za njo pa so družino pomnožili še štirje otroci, dva dečka in dve deklici. Leta 1933, v črnem letu preganjanja, je bil prestavljen v Banjaluko, leta 1935 je prišel za okrajnega glavarja v Konjice, dve leti zatem v Logatec, jeseni 1939 pa je bil prestavljen v Škofjo Loko, kjer je 25. junija 1940 umrl za svojo pisalno mizo, zadet od srčne kapi.
Matija Malešič se je s prvimi črticami oglasil že kot dijak, življenjsko zrelost pa so mi prinesla doživetja v prvi svetovni vojni, ki jih je nazorno popisoval. Od leta 1919 pa vse do smrti je bil zvest sodelavec Doma in sveta, v njem je priobčil celo vrsto črtic: Gospa v kočiji (1919), Kresnica, Na saneh, Adela, Na marofu, Gospa z rdečim nagerlinom, Tam za goro, Črnomelj, Roman brez konca, Skleda leče, Škrlatno nebo na vzhodu in zahodu (1941). To zadnje besedilo je najdaljše in je osnutek vojnega romana, ki naj bi imel tri dele: Boji na Drini, Ob Soči in V zaledju (v knjižni obliki je povest izšla pri goriški Mohorjevi družbi leta 1960). Za njegovo najboljše delo velja povest Kruh (1927), s katero je v slovensko književnost uvedel dotlej neznano Prekmurje. Po sodbi Vinka Beličiča je “Malešič imel vse lastnosti dobrega pripovednika: oči, ušesa, besedo in domišljijo, ko je pisal Kruh. Dal pa se je zanesti ob prikazovanju močnih čustev in epskih prizorov, kjer se je predolgo zamujal, mogoče prepričan, da bojo ljudje ob branju enako uživali kot on ob pisanju.”
Neznani pisec spominskega članka v spomin na Matija Malešiča v Koledarju 1941 celjske Mohorjeve družbe je zapisal: “Iskren človek brez sleherne zahrbtne misli in dobrega, sočutnega srca je bil rajni glavar. Otroško preprost je bil že kot dijak, mehka belokranjska duša, in tak je ostal vse življenje … Latinski pregovor pravi: ‘Honores mutant mores’ (Časti menjajo nravi), to bi se reklo: čim bolj kdo napreduje, bolj je vzvišen. Prav tega pa pri njem nisi našel niti trohice. Njegov značaj je bil preprost, odkrit, otroško dober in sočuten. Zato so ga tudi povsod hitro vzljubili. Radi so ga imeli šolski tovariši, ljubili so ga uradniki, z zaupanjem so se mu bližali ljudje kot glavarju, bil je sonce svoji ljubljeni družini. Ker je bil Bogu zvest vse dni svojega življenja in je svojo vero vanj možato izpovedoval brez strahu pred ljudmi, zato je bil tudi zvest svojemu narodu in izvrsten uradnik svoji domovini.”
“Prav gotovo noben škof doslej ni bil postavljen v tako hude razmere kakor nadškof Anton Vovk. Čez noč so se gmotne in delovne razmere v dušnopastirskem delu popolnoma spremenile in je bilo resnično treba začeti vse znova … V tej dobi je bilo potrebno zlasti eno: vzdržati ljudem vero v Boga, večnost in vrednost žrtve,” je bilo zapisano v okrožnici ljubljanskega nadškofijskega ordinariata z dne 11. julija 1963 o pokojnem nadškofu. To so bili še časi komunistične diktature, zato ni bilo dovoljeno govoriti o preganjanju vere in Cerkve, katerega žrtev je bil dolga leta zlasti škof Vovk. Ko je 1. decembra 1946 prejel škofovsko posvečenje, je izrekel preroške besede: “Volja božja naj bo tudi po meni vedno češčena, volja Cerkve pa do potankosti upoštevana … S pripravljenim srcem in pogumom molim, naj Bog z menoj razpolaga, naj mi križe dopušča in pošilja. Trdno namreč zaupam, da tisti, ki breme ljudem izbere in naloži, po besedi Pavlovi našo slabotnost tudi podpira. V Gospoda zaupam!” Zadnje besede so njegovo škofovsko geslo, ki ga je junaško – svetniško uresničeval.
Ko prebiramo življenjepis Antona Vovka, spoznavamo, da je res bil “mož božje previdnosti”. Na to poslanstvo ga je Bog pripravljal že od otroštva. Po starših mu je podelil darove, ki jih je Anton vestno in odgovorno razvijal. Rodil se je 19. maja 1900 pri Ribču v Vrbi, v isti hiši, kjer je bil sto let poprej rojen prvak slovenskih pesnikov France Prešeren – pesnikova sestra Mina, poročena z Janezom Vovkom, je bila njegova stara mati. Bil je deveti in zadnji otrok v Ribčevi družini. Oče Jožef je umrl, ko je bilo Antonu komaj štiri leta. Skrb za družino je padla na ramena matere Marije. Najmlajšega sina je poslala v šole v Kranj, po smrti matere pa je zadnja dva gimnazijska razreda končal v Škofovih zavodih v Šentvidu. Po maturi se je brez oklevanja odločil za duhovniški poklic. Mašniško posvečenje je prejel 29. junija 1923 in v svoji duhovni oporoki, ki jo je narekoval tega dne leta 1963, teden dni pred smrtjo, pravi: “Zame je to najbolj srečen spominski dan mojega življenja.” Pred očmi je imel en sam cilj: biti dober duhovnik-dušni pastir, ljudi učiti, tolažiti, odvezovati, voditi, posvečevati, razdajati se jim, se zanje žrtvovati. To je uresničeval na vseh postajah svoje duhovniške in nazadnje škofovske službe. Po novi maši je bil poslan za kaplana v Metliko, kjer so ga Belokranjci vzljubili kot sto let pred njim Friderika Baraga. Po treh letih je bil iz Metlike prestavljen v delavski Tržič: dve leti je bil kaplan, leta 1928 pa je postal najmlajši župnik ljubljanske škofije. Po dvanajstih letih nadvse uspešnega delovanja so ga poklicali v Ljubljano, kjer je sprejel številne odgovorne naloge, ki jih je tudi v težkih vojnih letih uspešno opravljal.
Ob koncu vojne je po odhodu škofa Gregorija Rožmana na Koroško na ramena Antona Vovka padlo breme vodstva ljubljanske škofije, ki ga je v svoji zvestobi sprejel. 1. decembra 1946 je prejel škofovsko posvečenje, leta 1950 je postal apostolski administrator ljubljanske škofije z vsemi pravicami rednega škofa. Novi oblastniki so mu od vsega začetka dali vedeti, da ga ne sprejemajo. On pa ni poznal strahu, ker je trdno zaupal v Boga. Nagajali so mu že ob njegovem škofovskem posvečenju. Najhujše pritiske je doživljal v letih 1947 do 1952. “Zaprli vas ne bomo, trpeli pa boste,” mu je dejal notranji minister Boris Kraigher. Mučna so bila nočna zaslišanja, ki so se vrstila, včasih tudi večkrat na teden. “Pošteni ljudje javno nastopajo podnevi, ne ponoči,” je dejal zasliševalcem. Največkrat so ga na zaslišanje vozili v Tacen.
Pozno in zelo utrujen se je vračal domov, o teh zaslišanjih mu je bilo prepovedano govoriti. Vendar je vse te hude izkušnje zapisoval. Zapisi so se kljub vsem preiskavam ohranili in leta 2003 so izšli pri založbi Družina v zajetni knjigi z naslovom V spomin in opomin. Ko te zapise prebiramo, začutimo zlobno pritlikavost tedanjih oblastnikov in duhovno veličino škofa. Mučenje tega pokončnega Kristusovega pričevalca je doseglo višek z zažigom na železniški postaji v Novem mestu 20. januarja 1952. Ameriški škof in pisatelj Fulton Sheen, ki je zaslovel po svojih televizijskih verskih oddajah, je po vrnitvi z drugega vatikanskega koncila dejal: “Imel sem čast, da sem sedel ob škofu mučencu iz komunistične države. Komunisti so ga živega zažgali. Do smrti bo nosil sledove zažiga.”
Po smrti škofa Rožmana leta 1959 je bil Anton Vovk imenovan za rednega ljubljanskega škofa. Leta 1960 je prvič šel v Rim in se srečal s papežem Janezom XXIII., s katerim sta imela podobnih značajskih potez. Ko je bila ljubljanska škofija 22. decembra 1961 povzdignjena v nadškofijo, je Vovk postal prvi ljubljanski nadškof. Hudo bolan se je oktobra 1962 na koncil v Rim. V bolezni in trpljenju je, podobno kot papež Janez Pavel II., ponavljal: “Kakor in dokler Bog hoče!” Svoj junaški boj je dobojeval 7. julija 1963. 24. aprila 1999 je njegov naslednik nadškof Franc Rode izdal odlok o začetku škofijskega postopka za njegovo razglasitev za blaženega. Postopek je bil zaključen 12. oktobra 2007, zbrano dokumentacijo so odnesli na Kongregacijo za zadeve svetnikov v Rim.
Študent, ki so ga zelo zanimali problemi tretjega sveta, je odpotoval v Indijo. Ob prihodu v novo življenjsko okolje se ni najbolje znašel, veliko reči ga je motilo: podnebje, hrana, življenjske razmere, ljudje, s katerimi se je srečeval. Doživel je pravi kulturni šok. Največje presenečenje pa ga je čakalo v stanovanju, ki ga je najel za čas svojega obiska. Ko si je ogledoval, kako je urejeno in kam bo pospravil svoje stvari, je z gnusom ugotovil, da je v sobi tudi grd kuščar.