Janez Jenko
* 5. maj 1910, Mavčiče, † 24. december 1994, Koper
“Trdno je veroval, da se bo vera spremenila v blaženo gledanje in življenjski boj v zmago.”
“Po božji odredbi je prva naloga škofa oznanjevanje evangelija. Vernikom, zaupanim njegovi skrbi, oznanja vero, ki jo je treba sprejeti in po njej uravnavati svoje življenje,” je zapisal dr. Janez Jenko, prvi škof obnovljene in povečane koprske škofije v svojem pismu vernikom ob vzpostavitvi njene samostojnosti (17. oktobra 1977). Močno izstopajoča lastnost škofa Janeza Jenka je bila njegova pravovernost – zvestoba neokrnjenemu evangeljskemu nauku, kakor ga ohranja in iz roda v rod posreduje cerkveno učiteljstvo, škofje v občestvu s papežem. Tega se je držal že pred nastopom škofovske službe, v kateri si je kot vodilo izbral geslo “Vera – zmaga” (Fides – victoria) po besedah apostola Janeza: “Zmaga, ki premaga svet, je naša vera” (1 Jn 5,4). Po tem geslu se je dosledno ravnal. Njegov naslednik škof Metod Pirih je ob njegovem pogrebu (28. decembra 1994) dejal: “Škof Janez je trdno veroval, da se bo vera spremenila v blaženo gledanje in trd življenjski boj v zmago.” Ob stoletnici njegovega rojstva smo Bogu hvaležni za pogumno pričevanje tega naslednika apostolov, moža trdne vere, ki je bil močna opora svojim duhovnikom in vernikom.
“Rojen sem petega petega desetega leta,” je rad povedal. Rodil se je namreč 5. maja 1910 kot deseti otrok kmečke Petrove družine na Jami v župniji Mavčiče na Gorenjskem. Starše je še posebej razveselil, ker je bil prvi sin po devetih hčerah (za njim je prišel še brat Franc). Drugi dan po rojstvu je bil krščen in postavljen v varstvo sv. Janeza Nepomuka (god 16. maja). Prvo šolsko znanje si je nabiral najprej doma, potem pa na Bledu, kjer je bil stric Janez, graditelj sedanje blejske cerkve, župnik. Strica Valentina, ki je bil župnik v Preski in je tam zgradil cerkev, so “neznani znanci” septembra 1951 ustrelili.
Kot “gost meseca” v Ognjišču decembra 1977 je povedal: “Kot enajstletni deček sem leta 1921 prišel v Škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano. Po maturi sem se prijavil za ljubljansko bogoslovje, sprejel me je škof Jeglič, v duhovnika pa me je po petem letniku 8. julija 1934 posvetil škof Rožman. Nastavljen sem bil za kaplana v Kostanjevici na Krki, a že po sto dneh prestavljen za prefekta v Škofove zavode, kjer sem ostal šest let. V tem času sem opravil doktorat iz teologije (Nauk apostola Pavla o evharistiji). Jeseni 1940 sem nastopil službo profesorja verouka na drugi moški gimnaziji v Beogradu. V Beogradu sem ostal skoraj 24 let. Med vojno sem obiskoval slovenske pregnance. Ob koncu vojne sem se preselil v nadškofijo in sem imel več opravka kot generalni vikar. Šestnajst let sem bil glavni in odgovorni urednik verskega mesečnika Blagovest. Ko je nadškof Ujčić opešal, sem namesto njega opravljal vizitacije in birme in ga tudi nadomeščal pri diplomatskih sprejemih. Mesec dni po Ujčićevi smrti sem prejel dekret za apostolskega administratorja slovenskega dela goriške nadškofije.” Svojim primorskim vernikom se predstavil pri maši v svetogorski baziliki 24. maja 1964, na praznik Marije Pomočnice. 17, julija tega leta je dobil v upravo še tržaško-koprski del primorske Cerkve. Tega dne je bil tudi imenovan za naslovnega škofa akufidskega. Škofovsko posvečenje je prejel 6. septembra 1964 v Logu pri Vipavi.
Od vsega začetka si je prizadeval, da bi bilo vse primorsko ozemlje združeno v eni škofiji, kar je nakazal že s svojim škofovskim grbom, v katerem sta bila na levi strani svetogorska bazilika in znameniti solkanski most (Goriška), na desni pa pročelje koprske stolnice in jadrnica na morju (Koprščina). Njegova prizadevanja so se ob podpori duhovnikov in vernikov uresničila 17. oktobra 1977, ko je papež Pavel VI. podpisal odlok o obnovitvi koprske škofije v povečanih mejah. Njen prvi nadpastir je bil ustoličen 8. januarja 1978. Kot rezidencialni škof jo je vodil do 16. aprila 1987, ko je pastirsko palico izročil svojemu nasledniku, škofu Metodu Pirihu. Odhajajoči in nastopajoči škof sta ob tej zamenjavi poslala pismi, naslovljeni duhovnikom in vernikom. Škof Janez v poslovilnem pismu duhovnikom zapisal: “Skoraj triindvajset let je trajala moja nadpastirska služba tukaj na Primorskem. V tem času sem opravil okoli 750 kanoničnih vizitacij in birm, posvetil sem 95 škofijskih duhovnikov … Hvaležno moram priznati, da duhovniki v naši škofiji požrtvovalno in neutrudno zastavljate svoje moči in sposobnosti za službo božjemu ljudstvu.”
Mnogi so škofu Janezu Jenku očitali, da je preveč “gorenjski”, da sta ga sam razum in načelnost in da ima premalo srca. Tisti, ki smo dolgo živeli ob njem, pa dobro vemo, da se je pod navidezno “ledeno skorjo” skrivalo čuteče srce, ki pa se zaradi podedovane in privzgojene zadržanosti ni maralo razkazovati. Ena najbolj značilnih potez njegovega značaja je bila odkritost, poštenost, iskrenost. Kakršen je bil pred Bogom in pred samim seboj, tak je hotel vedno biti tudi v odnosu do drugih. “Vsak kompromis na račun resnice je vedno poguben,” je zatrjeval. “Samo na resnici se dajo graditi trdni mostovi med ljudmi; laž, zmota sta vedno usodni. Samo resnica je kriterij dobrote in ljubezni. Marsikaj se prikazuje kot dobrota, pa je škodljivo.” Mnoge idejne nasprotnike njegov odločen nastop v imenu resnice ni motil. Priznali so: “Škof Jenko je poštenjak: pove, kakor misli, in ko imaš opravka z njim, veš, pri čem si!” Tak je ostal do zadnjega diha. Njegovo pričevanje za božjo resnico se je končalo 24. decembra 1994, na sveti večer pred slovesnim praznikom Jezusovega rojstva.
(pričevanje 05_2010)
Vstopila sva v mesec maj, mesec ljubezni, kot pravijo, mesec zaljubljenosti … Oziroma mesec šmarnic … Kar pa je navsezadnje eno in isto, mar ne? Razumsko dojeti in razložiti Marijo, njeno vero in poslanstvo, je težka naloga. Mamo ljubiš, ker je pač mama: tvoja, ena in edina, ne razmišljaš o razlogih za ljubezen, ne svojih ne njenih.
Vedeli smo, da si ti, mami, ne želiš v dom, bala si se, da boš sama. Tako strah te je bilo, kaj vse ti bo prinesla ta bolezen. Ko so ti odpovedovale roke in noge, ko se ti je jezik zatikal in odpovedoval govor, si si želela umreti. Padala si in, če ni bilo koga pri tebi, si kdaj tudi več ur ležala na tleh, ker se nisi mogla več pobrati. Telefoniranje je bilo zate že podoba nekega drugega časa. Ko si bila na vozičku (in vendarle pri meni), si veliko časa presedela pred tipkovnico, kjer si po nekaj urah s težavo napisala nekaj stavkov, saj si le tako še lahko povedala, kaj te teži, česa si želiš, česa te je strah. Vsi smo se vedno znova spraševali: »Ljubi Bog, zakaj takšno trpljenje? Pa komaj na začetku svojih šestdesetih let. O Bog, zakaj?«
Na radiu
“Ko bom velik, bom strojevodja!”
V Trbovljah je odkrival zapuščenost, siromaštvo in propadanje tamkajšnjih rudarjev. Mladega učitelja je globoko pretreslo spoznanje, da živi precejšen del slovenskega naroda človeka nevredno življenje. To je prelil v pesmi, ki so pesmi srda, jeze, premišljevanja o revoluciji, ki pa ima v njegovih pesmih bolj duhovni pomen: pravice ni mogoče dobiti z nasilnim družbenim prevratom, zagotavljata jo le “srce in ljubezen”. V Pesmi revolucionarjev pravi, da njihova pesem ni rušilna, ampak miroljubna: “… svečeniki smo mi / miru in ljubezni, / prostih ljudi in / polnih ljudi”. Pesmi so izšle v Seliškarjevi prvi pesniški zbirki Trbovlje (1923), ki jo je posvetil “vsem sajastim bratom in sestram, ki umirajo na našem s krvjo omadeževanem planetu”. “V pesnitvah te zbirke je Seliškar s prepričljivo zavzetostjo prikazal prizore duhovnega in telesnega životarjenja rudarskih družin in pogrezanja celotnega zasavskega premogokopnega revirja v bedo in propadanje … Kot pesnik in kot socialni tožnik se je najbolj uveljavil v Sedmorojenčkih, nadvse uspeli upodobitvi tedanjega rudarskega družinskega življenja” (Anton Slodnjak). Oton Župančič je Seliškarjeve pesmi ocenil takole: “Vrednost daje tem pesmim velika etična resnoba, silna ljubezen do polnega, zdravega življenja, strastno hrepenenje po obnovitvi sveta. Seliškar je čustveno pravilno usmerjen duh.” Kasneje je izdal še dve pesniški zbirki: Pesmi pričakovanja (1937) in V naročju domovine. Pesmi v teh dveh zbirkah so, po sodbi Antona Slodnjaka, tehnično sicer boljše, a vsebinsko ne tako vznemirljive kot tiste v prvi zbirki.
Tone Seliškar, ki je od leta 1925 do druge svetovne vojne deloval kot učitelj v Ljubljani, je bil nadarjen pripovednik. Resnični umetnosti in čisti človečnosti se je po sodbi literarnih kritikov najbolj približal v nekaterih svojih mladinskih povestih. Za Seliškarjeva mladinska dela so značilna izrazita socialna naravnanost in velika pravičnost njegovih junakov ter živahna, dogodkov polna pripoved. Prvi uspeh je imel s povestjo Rudi (1929), s katero je v naše mladinsko slovstvu uvedel socialno tematiko. Še bolj priljubljena kakor Rudi je bila zaradi razgibane vsebine in živahnega pripovedovanja njegova povest Bratovščina sinjega galeba (1936), pomorska zgodba o fantih, ki v skupnem nastopu proti zlu spoznajo moč tovarištva. Prizorišče zgodbe je otok Brač ter več krajev na srednjem in južnem Jadranu.
Pogumna fantovska “bratovščina sinjega galeba” je simbol, prispodoba nove družbe. Svoje sporočilo mladim bralcem pisatelj polaga v usta Ivovega očeta: “Vsa vas ena sama družina. Vsi ljudje drug za drugega. Nič zavisti, nič pogoltnosti. Prijateljstvo in ljubezen. Vsi smo enako dobri. Prizanesljivi. Vsak čas pripravljeni pomagati.” Bratovščina sinjega galeba je največkrat izdana in v največ jezikov prevedena slovenska mladinska povest. V slovenščini je doslej doživela več kot deset izdaj pri raznih založbah, na srbohrvaškem področji nekdanje Jugoslavije pa celo petnajst. Seliškarjeva mladinska dela – na čelu z Bratovščino – so bila prevedena v številne jezike: hrvaškega, srbskega, makedonskega, madžarskega, češkega, slovaškega, albanskega, romunskega, poljskega, italijanskega in nemškega. Tone Seliškar je napisal tudi več knjig za odrasle. V romanu Tržaška cesta (1947) je postavil spomenik svojemu ljubljenemu očetu. Na zadnji strani knjige življenja Toneta Seliškarja je datum 10. avgust 1969, ko je odšel iz Ljubljane v večnost.
Ta močna žena se je rodila 16. februarja 1895 in po svetnici tega dne je pri krstu dobila ime Julijana. V svojih spominih, ki jih je pisala nerada, “ker me vedno silijo in nagovarjajo”, pove: “Rodila sem se v Bržnikovem mlinu kot drugi otrok v družini. Bilo nas je enajst otrok (sedem deklet in štirje fantje). Tri sestre so postale redovnice usmiljenke. Imeli smo zelo dobre, verne in skrbne starše, za kar bi se ne mogli nikoli Bogu dosti zahvaliti.” Oče je zelo rad bral, če je imel “količkaj prostega časa”. Neizmerno bogastvo za življenje je prejela od mame. “V mami smo imeli lep zgled potrpežljivosti in vdanosti v božjo voljo. Nikoli niso tožili ali obupali. Vedno so rekli: ‘Saj Bog ve za nas, samo zaupati moramo!’ Ni bilo lahko, ko so otroci prosili kruha, pa ga niso mogli dati. Kar je bilo večjih, so že služili, mali pa so bili še doma.” Julijana je napravila samo dva razreda osnovne šole v Šentjoštu pri župniku Lakmayerju. Potem je, kot vsi tedanji revni, bajtarski otroci šla služit za pastirico in deklo. Povsod so jo imeli radi, ker je bila pridna in zanesljiva. Pri petnajstih letih je postala članica dekliške Marijine družbe, katere pravila so bila zelo stroga. Gorje, če je družbenica šla na ples! “Jaz sem se počutila v Marijini družbi kakor otrok v materinem naročju.” Porodila se ji je misel, da bi šla v samostan. “Pa sem povedala mami, kaj mislim. Mama so rekli, meni se zdi, da ti nisi za v samostan. Počasi sem začela misliti, da morda res ne. Čudno se mi je zdelo, že tri moje sestre so šle v samostan, pa jim niso nič branili.”
Njena življenjska naloga se je kmalu pokazala. Na svečnico, 2. februarja 1920, so cerkvene pevke, sicer nerade, šle v Snopkovo gostilno. Tam se je zgodilo “usodno” srečanje s Snopkovim Jožkom, ki je postal njen mož. Poročila sta se 17. maja 1920. “Za ženitovanjsko potovanje smo šli k Mariji Pomagaj na Brezje. Zaupno sem prosila Marijo, da bi imela veliko otrok, in naj mi da milost, da jih hočem vzgojiti za Boga in po njegovi sveti volji. Bila sem uslišana in tudi vzgoja se mi je deloma posrečila. Bilo jih je štirinajst.” Prvi je mamo Julijano osrečil Jože, rojen leta 1921. Za njim pa je Snopkova mama po božji dobroti podarila življenje še trinajstim otrokom. To so bili: Stanko (1922), Lojze (1923), Tine (1925), Lovro (1926), Štefan (1927), Ančka (1929), Matija (1931), Niko (1932), Peter (1934), Janez (1935), Matija (1937), Majda (1938) in Marko (1940).
Ta, zadnji, je dobil ime po svojem botru, Marku Natlačenu, banu Dravske banovine. Mati Julijana pove: “Zdravnik, ki je bil ob meni, je rekel smeje: ‘Dokler bo kaj takih mater, se ni bati za naš slovenski narod.'” Snopkova mama je ljubeče spremljala korake svojih otrok. Prvorojenec Jože se je izučil za mizarja, Stanko je želel postati duhovnik in je bil najprej eno leto pri salezijancih na Rakovniku, potem pa pri lazaristih v Ljubljani, Lojze se je izučil za kolarja, Tineta je mikala krojaška obrt, Lovro je bil pri salezijancih v Veržeju. Pri maši za njen 84. rojstni dan je svojim otrokom naročala: “Za zgled naj vam bodo vaši bratje mučenci, ki so bili tako dobri in verni. Dvakrat bi že gotovo bila nova maša pri nas, ko bi še živeli. Saj sta bila dva brata bogoslovca.” Hči Ančka je šla za božjim klicem kot redovnica pri Marijinih sestrah z imenom s. Miranda. V življenjski zgodi svoje mame je videla “stvarno in pristno svetost, ki dozoreva v navadnih življenjskih okoliščinah … Hodili so po poti evangeljskih blagrov. Bili so duša žrtev. Vse premorem v Njem, ki mi daje moč, so govorili.”
Po vojni je v družini ostalo še osem majhnih, nebogljenih in lačnih otrok. Oče se je leto dni po vojni ponesrečil in mati je ostala sama z nepreskrbljenimi otroki. “Skromno je bilo naše otroštvo – večkrat lačni kot siti,” se spominja sin Matija. “Iskrenega veselja pa je bilo zvrhano mero. Tistega veselja, ki ga danes zaman iščemo. To se imamo zahvaliti naši mami, ki nas je duhovno tako obdarila, da telesne lakote sploh nismo občutili.” Svetilka njene materinske ljubezni je ugasnila 16. decembra 1980. Svojim najdražjim je zapustila oporoko: “Glejte, da boste s svojim lepim zgledom in živim krščanskim življenjem svetili svojim otrokom na poti življenja!”
Josip Gostič je bil velik umetnik in velik človek, dober kolega in sodelavec ter vzor in voditelj mladih. Bil je pojem opernega pevca najvišjih umetniških kvalitet,” piše Marija Barbieri v veliki monografiji o Josipu Gostiču, ki je izšla leta 2000 ob stoletnici umetnikovega rojstva (pri njej sta sodelovala Marjana Mrak in Edo Škulj). “Krščen je bil kot Jožef Gostič, vendar se v vseh nadaljnjih dokumentih navaja kot Josip Gostič in tega sem se držala.” V zadnjem delu knjige so objavljeni spomini nekaterih glasbenikov, ki so z Gostičem delali ali ga poznali. Znani slovenski dirigent Samo Hubad je zapisal: “Kot človek je bil Gostič silno prijeten, skromen, duhovit, dobrohoten, kot pač večina velikih umetnikov. Samohvale ni poznal.” Mirko Cuderman, dolgoletni dirigent in ravnatelj stolnega kora v Ljubljani, pričuje, da je Gostič “hodil enkrat na leto pet v stolnico k majniški ljudski pobožnosti – šmarnicam. Vedno je zapel pesem za tenor solo in zbor … Bil je srčno dober, prijazen in neskončno preprost.” Temu velikemu umetniku ter plemenitemu in vernemu možu posvečamo ta zapis ob 110-letnici njegovega rojstva.
“Zelo veliko slovenskih glasbenikov ima očeta ali starega očeta organista,” piše dr. Edo Škulj. “Tudi Josip Gostič je bil sin organista in ob njem je dobil prvo glasbeno izobrazbo.” Leopold Gostič, rojen leta 1869 v Šentvidu pri Brdu, je leta 1889 prišel za organista na Homec, kjer se je leta 1892 poročil z domačinko Ano Jerman. Na Homcu so se jima rodili štirje od šestih otrok: Angela, Albina, Terezija in Leopold. Leta 1898 je odšel za organista v Radovljico, kjer je ostal dve leti, kajti leta 1900 je nastopil službo organista v Stari Loki. Tam sta se rodila sinova Josip (1900) in Ciril (1902). Leta 1902 se je kot organist vrnil na Homec, kjer je ostal do svoje smrti leta 1919.
Leta 1930 je Gostič diplomiral na konservatoriju in od vseh profesorjev dobil odlične ocene iz glavnega predmeta – solopetja. Ko je ravnatelj Matej Hubad slišal njegovo petje, mu je zagotovil nastop v Operi z vlogo Lenskega v Evgeniju Onjeginu Petra Čajkovskega. To se je zgodilo 5. septembra 1929. Romantična vloga Puškinovega Lenskega je bila za mladega, postavnega Gostiča očarljiv gledališki izziv in za njegov lirski glas pravo zmagoslavje. Kritiki so poveličevali njegovo muzikalnost, njegov lep in zdrav glas, razločno izgovarjavo, s kakršno se ne more pohvaliti vsak pevec, ter njegov igralski talent. Vse te vrline so Gostiča kmalu pripeljale med vrhunske operne umetnike. Njegov repertoar je obsegal 115 opernih in operetnih vlog. Prvih devet sezon je nastopal skoraj izključno v ljubljanski Operi; tam je, pozneje kot gost, imel okoli 850 nastopov.
Na Homcu je bil njegov dom in tja se je vedno rad vračal tudi tedaj, ko je bil angažiran v zagrebški in dunajski Operi. Vsako leto je na Božič pel pri polnočnici v domači župnijski cerkvi. To je čutil kot klic srca, ki se mu ni mogel ustavljati in vse druge obveznosti so morale ta dan odpasti. Leta 1960 je rentgen pri Gostiču odkril raka na dvanajsterniku. Po operaciji je kazalo, da bo bolezen vendarle premagal. Nadaljeval je s petjem, toda njegovo zdravje se je slabšalo. Njegova zadnja predstava je bila v Zagrebu, kjer je 12. oktobra 1963 nastopil kot Manrico v Verdijevem Trubadurju. “Jože je prišel šele dopoldne s Homca; preden sem šel v orkester za pult,” se spominja dirigent Samo Hubad, “in mi je potožil, da ima bolečine in da mora v zadnjem času zelo paziti na prebavo. ‘A brez skrbi, šlo bo, saj smo profesionalci’.” Po bleščečem (zadnjem) nastopu je moral iskati pomoč v bolnišnici v Ljubljani. Na dan pred Božičem je prišel k njemu župnik s Homca, ki mu je podelil zakramente za umirajoče. Pomirjen mu je dejal: “Hvala za vse, pripravljen sem za pot.” Na sam Božič, 25. decembra 1963, je utihnila pesem njegovega življenja. To je bil njegov najlepši Božič, saj se je pridružil petjem angelskih zborov. Ljubljana se je prva poslovila od velikega, malo priznanega umetnika; prisrčno zadnje slovo so mu pripravili njegovi Homčani. Pogreb je bil 28. decembra 1963. Navzoča je bila velika množica ljudi. Mašno slavje in pogreb je vodil tedanji ljubljanski nadškof in metropolit Jožef Pogačnik. Med mašo je tenorist Rudolf Francl, prvak ljubljanske opere, pel njegove priljubljene pesmi.
Svoje pričevanje je potrdil z daritvijo življenja, podobno kot duhovnik Andrea Santoro, ki je bil umorjen 5. februarja 2006 med molitvijo v cerkvi v mestu Trabzon na severu Turčije. “Odpuščamo tistemu, ki je to storil,” je dejal škof Padovesi ob zadnjem slovesu. “Edina pot, po kateri je treba hoditi, je pot dialoga, medsebojnega poznavanja, dobrega sosedstva in naklonjenosti. Toda kako je mogoče misliti na ozračje miru, dokler na televizijskih oddajah in v časopisih izpostavljajo krščanstvo kot sovražnika islama?”
Leta 2004 je bil, kot rečeno, imenovan za naslovnega škofa in apostolskega vikarja Anatolije s sedežem v mestu Iskenderun, kjer je 7. novembra prejel škofovsko posvečenje po rokah nadškofa Edmonda Farhata, apostolskega nuncija v Turčiji (nekdanjega nuncija v Sloveniji). Turčija ima 70 milijonov prebivalcev, 99% je muslimanov, kristjanov je 0,6%, katoličanov je okoli 30.000, vikariat Anatolija ima 4.450 katoličanov, 7 župnij, 3 škofijske duhovnike, 14 redovnikov in 12 redovnic. “Kaj more narediti škof v Turčiji? Osebno sem začutil nekaj pomembnih področij dela. Na prvem mestu je prizadevanje za zaščito pravic katoliških občestev. Rodovitno področje je po moje dialog s turškim kulturnim svetom, drugo pomembno področje je dialog s pravoslavnimi. V prvih mesecih svojega bivanja v Turčiji sem odkril še neko drugo področje: namreč tiste družine, ki so v prejšnjem stoletju prestopile v islam, ne iz prepričanja, temveč zato, da so ubežali preganjanju in zapostavljanju. Mnogi taki, katerih stari starši so bili kristjani, so postali katehumeni in so bili krščeni,” je povedal škof Luigi Padovesi na predavanju v Padovi 12. februarja 2007. Na vprašanje, kaj je glavna naloga njegovega poslanstva, je škof odgovoril: “Treba je graditi prijateljske odnose v vsakdanjem življenju, v katerih pride do izraza lepota krščanske vere in želja skupno graditi prihodnost Turčije.” O sebi je dejal, da je “človek, ki je zaljubljen v Turčijo”.
Bil je mož iskrenega dialoga, znal je stkati prijateljske odnose z vsemi, zato je vse pretresla novica o njegovi kruti smrti 3. junija 2010. Njegov šofer, 26-letni Murat Altun ga je na več mestih prebodel z nožem in ga nazadnje skoraj obglavil, kar naj bi bila “obredna žrtev zoper zlo”. Agencije poročajo, da se je morilec po svojem dejanju povzpel na streho in kričal: “Ubil sem velikega satana! Alah je velik!” Menda je v ozadju tega umora neka tajna organizacija, katere cilj je iztrebiti vse kristjane v državi. Papež Benedikt XVI., ki ga je vest o škofovi smrti močno pretresla, je dejal, da je njegova žrtev klic vsem kristjanom, da pogumno izpovedujejo resnico. Pogrebno maša je bila v stolnici v Iskenderunu 7. junija, zadnje slovo je bilo 14. junija v Milanu, kjer so ga tudi pokopali. Milanski nadškof kardinal Dionigi Tettamanzi je svoj nagovor zaključil z molitvijo, v kateri je prosil Boga, da bi kristjani po zgledu tega škofa-mučenca, v medsebojnih odnosih ne gradili zidov, temveč bi odpirali vrata drug do drugega.