Ali se res vsak dan nekaj novega naučimo?
Začeti je najtežje. Tako je pri skoraj vseh stvareh in pri vsakem posamezniku. Kot je vsaki osebi težko začeti nekaj na novo, obrniti novo, sveže poglavje knjige svojega življenja ali pa vnesti v svoj vsakdan le nekaj sprememb, tako sem tudi jaz zelo počasi in težko začela pisati tole. Sèm, na list papirja, izlivam svoja razmišljanja in ugotovitve, ki se mi čez dan porajajo. Pred meseci sem imela zelo zanimiv pogovor s sošolcem, ki mi bo, se mi zdi, za vedno ostal v spominu, pogovarjala sva se o znanju. Od nekdaj sem imela v svoji zavesti znanje kot eno izmed najpomembnejših vrednot, vendar ne tako znanje, ko po štiriletnem izobraževanju pogledaš nazaj in znaš vsebino skoraj vseh učnih gradiv, ki so bila obvezna, ampak znanje, ki ga, ja, dobiš tudi z učenjem iz obveznih gradiv, vendar tudi znanje, ki ti nudi pomoč v življenjskih situacijah, ki te izoblikuje, na čemer si nekako ustvariš svoja načela in vrednote in seveda znanje, ki te naredi krepostnega. Ravno v tistem času pa sem bila zelo zasedena z izpiti. Bila sem živčna, nejevoljna in nezadovoljna s sabo, ker se kakšen dan preprosto zaradi lenobe nisem nič učila. Pa sem dejala sošolcu, da me občutek, ko se zvečer zleknem v posteljo, vedoč, kako v prazno je šel dan, da se nisem nič novega naučila, spravi v negativno razmišljanje in posledično slab spanec, mi je zelo dobro odvrnil, da se vsak dan vendarle česa novega naučimo. Mogoče sedaj to zveni dokaj klišejsko, oziroma dolgočasno in tako sem sprva tudi sama mislila, pa vendar se v tem stavku skriva nekaj globljega. Osebno mislim, da človek res vsak dan nekaj novega spozna, pa naj bo zavedno ali nezavedno. Človek je zelo zapleteno bitje. Od drugih živih bitij ga loči njegov razum. Kar je v našem razumu, je seveda zavedno, obstaja pa, kot vemo, tudi svet nezavednega.
Koliko je rastlin in živali, za katere (še) ne vemo, oziroma jih še vedno odkrivamo. Vesolje je neskončnost galaksij, in se nam niti ne sanja, koliko jih je. Koliko je stvari, ki jih človeštvo še ni in jih mogoče tudi ne bo nikoli spoznalo, čeprav vemo, da je naš um v teku zgodovine odkril in iznašel toliko novega, Naš um je veličasten, je božanski, saj smo ustvarjeni od Boga. Vendar pa smo ljudje omejeni. Nezavednega dela razuma človek ne more spoznati, kaj šele nadzorovati. Preprosto rečeno, še lastnih zmožnosti oz. svojih razumskih sposobnosti ne poznamo dobro!
Kdor hoče začutiti Božjo navzočnost in biti deležen Božjega kraljestva, mora znati poslušati božji glas in se vsak dan znova kaj naučiti. Ljudje se premalo zavedamo, da so nam dnevi podarjeni a hkrati tudi šteti. Moje sporočilo v tem razmišljanju je: bodimo Bogu hvaležni za naš prečudoviti um in čimbolj odprti za nova spoznanja vsak dan znova, saj je vsak dan priložnost za zbližanje z Bogom.
Špela
Danes govorimo o permanentnem, to je, nenehnem izobraževanju, pri čem ne mislimo samo na šolsko izobraževanje, ampak mnogo širše. Prav si napisala: »znanje je ena najpomembnejših vrednot«, kot je razum tisto, po čemer se ločimo od živali in nam omogoča, da napredujemo, se razvijamo, ustvarjamo, izumljamo, se izpopolnjujemo, česar druga živa bitja ne zmorejo. Še ne tako davno je bilo izobraževanje mogoče samo določenemu čisto ozkemu krogu. Od mojih sošolcev v osnovni šoli nas je bilo za prste ene roke takih, ki smo šli na univerzo. Danes je povsem drugače, saj je študentov zelo veliko. Vendar tu ne govorimo toliko o formalni izobrazbi, ki je lahko samo kos papirja, pač pa o obogatitvi duha.
Tvoje iskreno priznanje, da te vest peče, kako v prazno je šel dan, ker se en dan zaradi lenobe nisi učila, ne velja samo za študenta, za tistega, ki se mora nekaj »napiflati«, ker sicer ne bo znal odgovarjati na izpitu, ampak za tisto razgledanost, ki jo da »permanentno učenje«, predvsem branje. Najbrž se bo sčasoma način učenja spremenil, vendar brez branja v papirnati ali elektronski obliki ne bo šlo. Branje pa zahteva določen napor. Z razumom spoznavamo, kako čudovito smo ustvarjeni, da smo sposobni občudovati svet okrog nas, to je dejansko občudovanje Stvarnika. Koliko »čudežev« je že v našem telesu. Od oči, ki so najbolj popolne snemalne kamere, ušes, ki nas povezujejo z okoljem in soljudmi, do možganov, ki so najpopolnejši računalnik, živčnim sistemom, ki se lahko kosa z vsako električno in telefonsko ali internetno povezavo. Pa se vseeno še najde kdo, ki trdi, da je vse to nastalo »slučajno«, da ne potrebujemo Boga, Inženirja, ki je položil v naravo vse te zakonitosti, ki se skozi tisočletja razvijajo. Ali je slep ali pa noče gledati, kar je eno in isto.
Tvojemu razmišljanju sem dodal še nekaj svojega, da bi vsaj tisti, ki imajo željo in voljo, da bi videli, spregledali.
BOLE, Franc. (Pismo meseca), Ognjišče, 2010, leto 46, št. 11, str. 6-7.
Rožni venec Božjega usmiljenja je notranji (Božji) glas narekoval poljski redovnici Favstini Kowalski (1905-1938), ki jo je Jezus izbral za glasnico Božjega usmiljenja. V svojem dnevniku piše, da je 14. septembra 1935 ob prihodu v kapelo v duši zaslišala, kako naj moli »za pomiritev božje jeze«. Podobno kakor običajni rožni venec: najprej očenaš in zdravamarijo ter vero, nato na velikih jagodah očenaša besede: »Večni Oče, darujem ti telo in kri, dušo in božanstvo tvojega preljubega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa, v spravo za naše grehe in grehe vsega sveta.« Na malih jagodah pa besede: »Zaradi njegovega prebridkega trpljenja – usmili se nas in vsega sveta.« Na koncu (zadnje desetke) se trikrat ponovi: »Sveti Bog, sveti Močni sveti Nesmrtni, usmili se nas in vsega sveta.« Ko je papež Janez Pavel II. Favstino Kowalsko leta 2000 razglasil za svetnico, je »rožni venec Božjega usmiljenja« dobil cerkveno potrditev.
Čez nekaj dni bodo šolarji spet sedli v šolske klopi. Učenje ni le za šolarje, pač pa za vse. Veliko se lahko naučimo od starejših, ki so v življenju nabrali veliko izkušanj. Ogromno jih ima naš tokratni sogovornik, Boris Pahor, tržaški pisatelj, ki je 26. avgusta stopil v 98. leto življenja. Intervju z njim smo želeli narediti že pred poletjem, a je bil v tistem času neprestano zaseden s predavanji, kjer mladim razlaga bogato življenjsko zgodbo, saj je na lastni koži grobo izkusil vse tri totalitarne režima prejšnjega stoletja: fašizem, nacizem in komunizem. Boris Pahor jo ostal domoljub – zaveden Slovenec, svobodnega in demokratičnega razmišljanja.
Tu bi moral obveljati ideja zvestobe samemu sebi, oziroma svoji tradiciji. Na žalost, skušamo biti Slovenci pretirano univerzalni in se hitro prilagajamo. Pri mladih ljudeh se je zelo prijela levičarska ideja, da moramo prerasti svojo nacionalnost. To je sicer možno, samo ne na škodo lastnega jaza. Srečko Kosovel je umrl mlad, pri 22. letih, leto pred smrtjo je rekel: »Mi smo za evropskega človeka, spoštujmo se in imejmo se radi, ampak ohranimo svoje obraze.« To je norma, ki bi morala bit napisana v vseh slovenskih zgodovinah! Tudi profesorji in šolske knjige bi moral biti zveste predvsem tej ideji. Na žalost, niso.
Slovenci imamo vedno v sebi neko idejo popuščanja v smislu dobrega medsosedskega odnosa in miru. Danes se tudi sprašujemo, kaj bo rekla Evropa. Preveč se na to oziramo. Slovenija ni mogla v Evropo, dokler nismo izpolnili italijanskih pogojev, danes, ko smo mi že del Evrope, mi popuščamo drugim. Znotraj Jugoslavije je Slovenija tako ali tako največ popuščala in delala za druge. Malo več samozavesti nam ne bi škodovalo.
“V Božjem kraljestvu ni mladih in starih, ni profesorjev in učencev, vsi smo samo božji otroci.”
Verjetno je tudi to vplivalo na mojo odločitev za duhovništvo,” jo povedal v pogovoru za Ognjišče junija 1992. Tam je bil samo dobrih šest mesecev, kajti v začetku aprila 1941 so Štajersko zasedli Nemci in zaprli vse slovenske šole. Janežič se je z nekaterimi sošolci umaknil v Ljubljano, kjer je nadaljeval bogoslovni študij. Maja 1954 se je krvavim nasiljem umaknil na Koroško. Mašniško posvečenje je prejel 17. junija 1945 v Zermanu pri Trevisu v severni Italiji. Kot mlad duhovnik je “prijel za plug” med Slovenci na Tržaškem: najprej je deloval kot kaplan župnij Prosek in Kontovel, kjer se je posvečal zlasti otrokom. V letih 1954-1960 je študiral na univerzi Gregoriani in Papeškem vzhodnem inštitutu v Rimu, kjer je doktoriral iz vzhodnega bogoslovja z disertacijo Posnemanje Kristusa pri Tihonu Zadonskem (njegov mentor je bil nedavno umrli Tomaš Špidlik).
Po vrnitvi na Tržaško je deloval v župniji Mačkolje, pri Sv. Ivanu v Trstu je vodil Ekumenski center ter bil urednik zbornika Kraljestvo božje (po vrnitvi v domovino se je zbornik izhajal pod imenom V edinosti in Janežič je bil dolga desetletja njegov urednik). Devet let je pridigal po radiu in s svojimi ognjevitimi besedami privabljal poslušalce tudi v Sloveniji, kamor je segel glas slovenskega radia iz Trsta. O svojem tržaškem obdobju je dejal: “To so bila zelo lepa in razgibana leta, od verske do mnogostranske prosvetne dejavnosti.”
Leta 1969 je prišel domov, v Maribor, kjer je opravljal razne odgovorne naloge: bil je profesor za osnovno in ekumensko teologijo na mariborskem oddelku teološke fakultete v Ljubljani, nekaj let spiritual Slomškovega dijaškega semenišča, študijski prefekt v mariborskem bogoslovju in duhovni asistent za študente v Mariboru. Kot vnet delavec za edinost kristjanov je bil izbran za predsednika Slovenskega ekumenskega sveta, urejal je že omenjeni ekumenski zbornik V edinosti. Pri vseh teh številnih nalogah je našel čas za leposlovno ustvarjanje. “To je moje veliko veselje, muka in zadoščenje hkrati.” Kot pesnik se je uveljavil že v srednji šoli, ko je sodeloval v semeniškem literarnem listu Brazde, kot maturant je nekaj svojih prispevkov objavil v almanahu Majolika (1940). Njegovo pero nikoli ni mirovalo. Pisal je znanstvene članke in knjige s teološkega področja, zlasti ekumenskega; dragocen je njegov Ekumenski leksikon (1986). Njegove radijske duhovne misli so izšle v knjigi s pomenljivim naslovom Radost življenja (1966).
Še obsežnejša je bera njegovih leposlovnih knjig: izdal je devetnajst pesniških zbirk, enajst knjig proze in štiri knjige pesmi v prozi. Njegova religiozna lirika je zbrana v knjigi Božja obzorja (1990). “Z religiozno pesmijo lahko pomagaš drugemu, da doživi nekaj podobnega, kar si doživel sam.” Ko je razlagal, kaj je hotel povedati s svojo pesniško zbirko Morje (1992), je dejal: “Tudi naše življenje je valovanje. vse pa vodi h končnemu cilju, v pristan, in ta pristan je večnost.”
