Lojze Kozar
* 11. november 1910, Martinje; † 29. april 1999, Odranci
“Sem duhovnik, to je poklic, ki ga moram živeti”
“Kozar je bil predvsem duhovnik, dušni pastir. K ljudem se je zmeraj odpravil z Gospodom v rokah, oziroma z Gospodom v srcu, zato so tudi besede, ki jih je govoril, bile besede upanja, spodbude, moči,” je po njegovi smrti o njem zapisal nečak Lojze, njegov dolgoletni sodelavec in naslednik v Odrancih. Jutro življenja mu je zasijalo na Martinovo, 11. novembra 1910, v Martinju na Goričkem, kjer je preživel otroštvo in rano mladost ob očetu Juriju, materi Mariji in leto dni starejšem bratu Vendelu. Mama mu je umrla komaj triletnemu in namesto nje ga je – kot je izpovedal v svojih dveh knjigah – grela le materina ruta, topla dlan babice Lize in ljubeča skrb tete Julije. V osnovno šolo je hodil Martinju, potem nekaj let nič. Na priporočilo župnika Kuharja ga je oče peljal na gimnazijo v Mursko Soboto, kjer je bil gojenec salezijanskega dijaškega zavoda Martinišče. Zadnja dva letnika je končal na Ptuju, ker je bila soboška gimnazija ukinjena. Po maturi se je odločil za duhovniški polic. Po končanem bogoslovju v Mariboru je bil 5. julija 1936 posvečen v duhovnika.
S hvaležno predanostjo Kristus je pel novo mašo 26. julija v podružnični cerkvi sv. Ane v Boreči (zdaj župnija Gornji Petrovci). Sejalec božje ljubezni je bil kot kaplan v Trbovljah, Hrastniku, Brežicah in Turnišču. Med vojno je doživljal “babilonsko izgnanstvo” na madžarskih župnijah, po štirih letih se je vrnil v domače kraje. Po kratkem postanku v Veliki Polani (župnija je ostala brez pastirja po umoru mučenca Danijela Halasa 16. marca 1945) ga je mariborski škof Tomažič poslal v Odrance z nalogo, da tamkajšnje vernike poveže v župnijsko občestvo, postavi cerkev in župnišče. Vse to je uresničil in odransko občestvo je vodil od leta 1945 vse do upokojitve leta 1991.
Neuničljivo upanje na križevem potu gradnje
V zadnjem dnevniškem zapisu 8. maja 1947 je Lojze Kozar strnil svoj križev pot zadnjih let. Tam piše: “Umaknil sem se v Odrance, da tu sprejmem najtežji križ. Po prvem poletu v delu za novo cerkev sledi udarec za udarcem: odklonitev odobritve načrtov po okrožju, zaslišanja, 75-dnevni zapor z vmesnimi postajami: zaslišanja, razprava, obsodba. Nato sledi najstrašnejše: prepoved službe od ministrstva za notranje zadeve. In kakor odmev groma: zaplemba vsega nabranega denarja in materiala za novo cerkev.” O tem pripoveduje v svoji knjigi Neuničljivo upanje (Mohorjeva družba, Celje 1990), ki je po sodbi Vilka Novaka, Kozarjevega prijatelja, “dokument tistih časov, ko so se v imenu nekih izmišljenih namenov igrali s človekovo svobodo, ko so plenili med ljudmi zbrani denar in ko so si pretkano, zvito, dejansko pa nesramno nečloveško izmišljali ovire, zahteve, da bi ljudem preprečili, za kar so se odločili”. Blagi Lojze Kozar, ki je vse hudo sproti odpuščal, pravi: “Ko sem prišel v Odrance, so bili ljudje zelo enotni, držali so skupaj … B
rez tolikšne pomoči župljanov gotovo ne bi nikoli naredili tega, kar smo.” Najbolj črn dan njegovega življenja je bil 14. marec 1966, ko se je zaradi hudega mraza podrla kupola cerkve, ki so jo gradili po načrtih Plečnikovega učenca arhitekta Janeza Valentinčiča, in pod seboj pokopala osem žrtev. Iz potrtosti so mu pomagali vstati verniki, “ki zaradi nesreče niso postali malodušni, ampak so še bolj zavihali rokave”. Cerkev Svete Trojice, ki jo je poslikal Stane Kregar, je bila blagoslovljena 5. novembra 1967, posvečena pa 17. aprila 1977. Po prvotni zasnovi arhitekta Valentinčiča so v letih 2004-2005 na pročelju zgradili tri zvonike, simbole Svete Trojice.
“Pišem vedno zato, da ljudi dvigam”
Lojze Kozar je napisal enajst leposlovnih knjig, dve – Materina ruta in Babičina topla dlan – je izdala založba Ognjišče. Po Francu Saleškem Finžgarju, Ksaverju Mešku in Janezu Jalnu je bil Lojze Kozar edini pravi pisatelj med duhovniki. Na vprašanje, kako je prišel do svojega pisateljskega poklica, je odgovoril: “Niti sam ne vem, kako se je začelo. Željo sem nosil v sebi že izza gimnazijskih let. Ko sem postal duhovnik, je bilo pisateljevanje za nekaj časa potisnjeno ob stran.” Vendar pa njegovo pero ni mirovalo, kar dokazujejo pesmi in črtice v Mohorjevem koledarju, z daljšim besedilom pa je nastopil šele leta 1962 ko je kot večerniška povest izšla njegova knjiga Takšen prag. Dogajanje je postavil v svoje goričke kraje. Značilnost Kozarjevega pisanja je tekoče pripovedovanje in lep jezik, predvsem pa vera, da je v vsakem, še tako zakrknjenem človeku, iskrica dobrote. Njegova pisateljska dejavnost ni bila ločena od duhovniške: kar je napisal, je napisal kot duhovnik. V pogovoru za Ognjišče marca 1973 je dejal:
“Pišem vedno zato, da ljudi dvigam, da jim vsaj nekoliko oplemenitim srce.” Literarni zgodovinar Vilko Novak, dober poznavalec našega slovstva, zlasti prekmurskega, je zapisal, da se Kozarju kot pisatelju dela krivica, ker pregledi slovenske književnosti njegovega imena ne omenjajo, čeprav je s svojimi knjigami v naše slovstvo prinesel “mnogo novega in veljavnega, novo pokrajino z novimi ljudmi ter drugačnimi zgodovinskimi dogajanji”. Odlika Kozarjevih knjig je dobro poznavanje duševnega življenja ljudi, zlasti pa je nedosegljiv mojster v prikazovanju otroškega življenja, zlasti zapuščenih otroških usod, v katerem je precej avtobiografskega (Materina ruta, Topla babičina dlan). Zadnja stran knjige njegovega blagoslovljenega življenja se je zaprla, 29. aprila 1999.
ČUK, Silvester. Lojze Kozar. (Obletnica meseca). Ognjišče, 2010, leto 46, št. 11, str. 40-41.
Zakonca Maria Teresa in Ruggero Badano iz Sassela pri Savoni na severu Italije sta bila presrečna, ko se jima je 29. oktobra 1971, po enajstih letih pričakovanja, rodila hčerka, ki sta ji dala ime Chiara. Novorojenko sta posvetila Mariji. Za njeno vzgojo je skrbela predvsem mama, globoko verna žena, kajti oče je bil kot voznik tovornjaka pogosto odsoten. Pripovedovala ji je zgodbe iz evangelija in mala se je kmalu naučila “delati tako, kot je Jezusu všeč”. Ko je bila še majhna, ji je mama nekoč rekla, naj ji pomaga pripraviti mizo, je rekla ne, toda že čez nekaj trenutkov je prišla k njej: “Mama, spomnila sem se tiste zgodbe o očetu, ki je rekel svojima sinovoma, naj gresta v vinograd.
Prvi je rekel ja, pa ni šel, drugi pa je rekel ne, a je potem šel … Mama, obleci mi predpasnik!” Mama je pazila, da hčerka kot edinka ne bi bila razvajena in sebična. Na njeno besedo je odbrala svoje najlepše igrače za revne otroke. Domačo vzgojo je nadaljeval vrtec, ki so ga vodile redovnice. Leta 1977 je šla v šolo in bila je srce razreda po svoji odprtosti in pripravljenosti pomagati drugim. Pred svojim prvim obhajilom, ki ga je prejela 27. maja 1979, ko ji je bilo komaj deset let, je v šolski nalogi z modrostjo zrelega človeka napisala: “Gospod, ti nam daješ kruh, ti nam daješ svojo ljubezen. Pomagaj tudi nam darovati tisto, kar smo prejeli: kruh in ljubezen.”
Ko je bila stara devet let in pol, je doživela odločilno srečanje v svojem življenju: spoznala je dve leti starejšo Claro Coriasco, ki so ji pravili Chicca. Ta jo je seznanila z Gibanjem fokolarov, ki ga je sredi vihre druge svetovne vojne ustanovila Chiara Lubich. Mati Gibanja je Marija, zato ga imenujejo tudi Marijino delo. Chiara se je udeleževala srečanj Gen (deklet starosti od 9 do 16 let), kjer se je učila spoznavati Boga-Ljubezen in živeti evangelij. O teh svojih novih in osrečujočih izkušnjah ni veliko govorila. “Ne smem o Jezusu govoriti, Jezusa moram dajati s svojim življenjem.” Ob njej sta se za ta ideal ogrela tudi oče in mati. Po kongresu Gen leta 1983 je pisala Chiari Lubich: “Odkrila sem, da je Zapuščeni Jezus ključ edinosti z Bogom in hočem ga izbrati za svojega prvega ženina in se pripraviti za tedaj, ko pride.”
Ko je šla v srednjo šolo, je imela pred očmi zamisel, da bo potem študirala medicino in šla v Afriko zdravit otroke. Zaradi šole se je družina jeseni 1985 preselila v Savono. Chiara je zelo pogrešala svoj rojstni Sassello in svoje vrstnike. V prvem razredu liceja je padla. “To je bila zame velikanska bolečina in sprva je kar nisem mogla darovati Jezusu.” V razredu je bila “sonce”, ki je osvetljevalo in grelo vse, sošolce in profesorje. V petem letniku gimnazije se je že začela oglašati Chiarina bolezen. Nanjo jo je opozorila huda bolečina v levi rami, ko je igrala tenis in ji je lopar padel iz rok. Zdravnik je rekel, da gre samo za izpah. Ko bolečine niso popustile, je Chiara sama poklicala zdravnika in se dogovorila za nove preglede. Globinsko rentgensko slikanje je pokazalo diagnozo: kostni rak. “Počutila sem se, da bi najraje umrla,” pripoveduje mama Maria Teresa. “Z Ruggerom sva se tesno objela in rekla: Samo Jezus nama lahko pomaga reči najin da, in goreče sva prosila Marijo, naj Chiaro vodi za roko po tej poti.” Začel se je njen križev pot. Tisti, ki so jo obiskovali, so našli Chiaro, kakršno so poznali, ko je bila zdrava: sproščeno, veselo, pozorno do drugih, čeprav se je jasno zavedala teže svoje bolezni. Ob njeni bolniški postelji je bilo čutiti posebno ozračje miru in moči, kajti Chiara je bila trdno prepričana, da je ob njej Jezus in da je ne bo zapustil.
Koliko je rastlin in živali, za katere (še) ne vemo, oziroma jih še vedno odkrivamo. Vesolje je neskončnost galaksij, in se nam niti ne sanja, koliko jih je. Koliko je stvari, ki jih človeštvo še ni in jih mogoče tudi ne bo nikoli spoznalo, čeprav vemo, da je naš um v teku zgodovine odkril in iznašel toliko novega, Naš um je veličasten, je božanski, saj smo ustvarjeni od Boga. Vendar pa smo ljudje omejeni. Nezavednega dela razuma človek ne more spoznati, kaj šele nadzorovati. Preprosto rečeno, še lastnih zmožnosti oz. svojih razumskih sposobnosti ne poznamo dobro!
Rožni venec Božjega usmiljenja je notranji (Božji) glas narekoval poljski redovnici Favstini Kowalski (1905-1938), ki jo je Jezus izbral za glasnico Božjega usmiljenja. V svojem dnevniku piše, da je 14. septembra 1935 ob prihodu v kapelo v duši zaslišala, kako naj moli »za pomiritev božje jeze«. Podobno kakor običajni rožni venec: najprej očenaš in zdravamarijo ter vero, nato na velikih jagodah očenaša besede: »Večni Oče, darujem ti telo in kri, dušo in božanstvo tvojega preljubega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa, v spravo za naše grehe in grehe vsega sveta.« Na malih jagodah pa besede: »Zaradi njegovega prebridkega trpljenja – usmili se nas in vsega sveta.« Na koncu (zadnje desetke) se trikrat ponovi: »Sveti Bog, sveti Močni sveti Nesmrtni, usmili se nas in vsega sveta.« Ko je papež Janez Pavel II. Favstino Kowalsko leta 2000 razglasil za svetnico, je »rožni venec Božjega usmiljenja« dobil cerkveno potrditev.
Čez nekaj dni bodo šolarji spet sedli v šolske klopi. Učenje ni le za šolarje, pač pa za vse. Veliko se lahko naučimo od starejših, ki so v življenju nabrali veliko izkušanj. Ogromno jih ima naš tokratni sogovornik, Boris Pahor, tržaški pisatelj, ki je 26. avgusta stopil v 98. leto življenja. Intervju z njim smo želeli narediti že pred poletjem, a je bil v tistem času neprestano zaseden s predavanji, kjer mladim razlaga bogato življenjsko zgodbo, saj je na lastni koži grobo izkusil vse tri totalitarne režima prejšnjega stoletja: fašizem, nacizem in komunizem. Boris Pahor jo ostal domoljub – zaveden Slovenec, svobodnega in demokratičnega razmišljanja.
Tu bi moral obveljati ideja zvestobe samemu sebi, oziroma svoji tradiciji. Na žalost, skušamo biti Slovenci pretirano univerzalni in se hitro prilagajamo. Pri mladih ljudeh se je zelo prijela levičarska ideja, da moramo prerasti svojo nacionalnost. To je sicer možno, samo ne na škodo lastnega jaza. Srečko Kosovel je umrl mlad, pri 22. letih, leto pred smrtjo je rekel: »Mi smo za evropskega človeka, spoštujmo se in imejmo se radi, ampak ohranimo svoje obraze.« To je norma, ki bi morala bit napisana v vseh slovenskih zgodovinah! Tudi profesorji in šolske knjige bi moral biti zveste predvsem tej ideji. Na žalost, niso.
Slovenci imamo vedno v sebi neko idejo popuščanja v smislu dobrega medsosedskega odnosa in miru. Danes se tudi sprašujemo, kaj bo rekla Evropa. Preveč se na to oziramo. Slovenija ni mogla v Evropo, dokler nismo izpolnili italijanskih pogojev, danes, ko smo mi že del Evrope, mi popuščamo drugim. Znotraj Jugoslavije je Slovenija tako ali tako največ popuščala in delala za druge. Malo več samozavesti nam ne bi škodovalo.
“V Božjem kraljestvu ni mladih in starih, ni profesorjev in učencev, vsi smo samo božji otroci.”
Verjetno je tudi to vplivalo na mojo odločitev za duhovništvo,” jo povedal v pogovoru za Ognjišče junija 1992. Tam je bil samo dobrih šest mesecev, kajti v začetku aprila 1941 so Štajersko zasedli Nemci in zaprli vse slovenske šole. Janežič se je z nekaterimi sošolci umaknil v Ljubljano, kjer je nadaljeval bogoslovni študij. Maja 1954 se je krvavim nasiljem umaknil na Koroško. Mašniško posvečenje je prejel 17. junija 1945 v Zermanu pri Trevisu v severni Italiji. Kot mlad duhovnik je “prijel za plug” med Slovenci na Tržaškem: najprej je deloval kot kaplan župnij Prosek in Kontovel, kjer se je posvečal zlasti otrokom. V letih 1954-1960 je študiral na univerzi Gregoriani in Papeškem vzhodnem inštitutu v Rimu, kjer je doktoriral iz vzhodnega bogoslovja z disertacijo Posnemanje Kristusa pri Tihonu Zadonskem (njegov mentor je bil nedavno umrli Tomaš Špidlik).
Po vrnitvi na Tržaško je deloval v župniji Mačkolje, pri Sv. Ivanu v Trstu je vodil Ekumenski center ter bil urednik zbornika Kraljestvo božje (po vrnitvi v domovino se je zbornik izhajal pod imenom V edinosti in Janežič je bil dolga desetletja njegov urednik). Devet let je pridigal po radiu in s svojimi ognjevitimi besedami privabljal poslušalce tudi v Sloveniji, kamor je segel glas slovenskega radia iz Trsta. O svojem tržaškem obdobju je dejal: “To so bila zelo lepa in razgibana leta, od verske do mnogostranske prosvetne dejavnosti.”
Leta 1969 je prišel domov, v Maribor, kjer je opravljal razne odgovorne naloge: bil je profesor za osnovno in ekumensko teologijo na mariborskem oddelku teološke fakultete v Ljubljani, nekaj let spiritual Slomškovega dijaškega semenišča, študijski prefekt v mariborskem bogoslovju in duhovni asistent za študente v Mariboru. Kot vnet delavec za edinost kristjanov je bil izbran za predsednika Slovenskega ekumenskega sveta, urejal je že omenjeni ekumenski zbornik V edinosti. Pri vseh teh številnih nalogah je našel čas za leposlovno ustvarjanje. “To je moje veliko veselje, muka in zadoščenje hkrati.” Kot pesnik se je uveljavil že v srednji šoli, ko je sodeloval v semeniškem literarnem listu Brazde, kot maturant je nekaj svojih prispevkov objavil v almanahu Majolika (1940). Njegovo pero nikoli ni mirovalo. Pisal je znanstvene članke in knjige s teološkega področja, zlasti ekumenskega; dragocen je njegov Ekumenski leksikon (1986). Njegove radijske duhovne misli so izšle v knjigi s pomenljivim naslovom Radost življenja (1966).
Še obsežnejša je bera njegovih leposlovnih knjig: izdal je devetnajst pesniških zbirk, enajst knjig proze in štiri knjige pesmi v prozi. Njegova religiozna lirika je zbrana v knjigi Božja obzorja (1990). “Z religiozno pesmijo lahko pomagaš drugemu, da doživi nekaj podobnega, kar si doživel sam.” Ko je razlagal, kaj je hotel povedati s svojo pesniško zbirko Morje (1992), je dejal: “Tudi naše življenje je valovanje. vse pa vodi h končnemu cilju, v pristan, in ta pristan je večnost.”