“Ciciban, dober dan!”
Oton Župančič, katerega pesmi poznajo mnogi otroci zelo zgodaj, se je znal vživeti v otroško dušo kot le malokdo. Tako se je v svojih zapisih spraševal, če mestni otroci sploh vedo, kakšno je pristno razoglavo in bosopeto otroštvo, kot se ga je spominjal on sam. A zanj je trajalo le kratek čas, saj je moral z osmimi leti iz rodne vasi v Novo mesto. Tja se je podal z veselim otroškim pričakovanjem, ko pa je spoznal, da bo moral sam ostati pri tuji gospodinji, se je obesil na domači voz in so ga morali s silo odtrgati stran. V šoli pa je iz prej slabega učenca postal odličnjak.
Eden najpomembnejših slovenskih pesnikov (bil je tudi prevajalec, urednik in dramatik), sicer pa eden od štirih predstavnikov slovenske moderne, se je rodil 23. januarja 1878 v Beli krajini, umrl pa je 11. junija 1949 v Ljubljani. Otroštvo je preživel v relativno premožni družini v Dragatušu, študiral je na Dunaju. Je eden redkih umetnikov, ki ga je narod prepoznal še za časa njegovega življenja in ga znal ceniti; od oblasti je dobil naziv ljudski umetnik, pa tudi častni doktorat mu je bil podeljen.
Za časa njegovega dunajskega študija je nastala prva pesniška zbirka Čaša opojnosti (1899), prvo zbirko pesmi za otroke pa je poimenoval Pisanice (1900) po belokranjskih pisanicah; tretja pesniška zbirka, Čez plan, je izšla leta 1904.
Župančič je bil svetovljan, ki se je počutil domačega tako na Dunaju kot v Parizu ali Ljubljani, kjer je preživel gimnazijska leta.
V Ljubljani se je poročil z Ano Keslerjevo in imel z njo tri otroke; ko je sinček Marko dopolnil prvo leto, je izšla knjiga Sto ugank in še kaj, kmalu za njo pa še zbirka pesmic za najmlajše Ciciban. Slednja je še danes najbolj priljubljena zbirka za otroke, kar jih je kdajkoli izšlo na Slovenskem.
Ko so otroci zrasli, pa se je spet posvetil pesnjenju za odrasle in svoj plodoviti opus sklenil z zbirko V zarje Vidove (1920).
Njegov izjemen talent se je pokazal že v nižji gimnaziji v Novem mestu, saj je pesem Zima, zima bela (kasneje preimenovano v Pesem Nagajivka) spisal kot otrok. Njegov najpomembnejši navdih je bilo zgodnje otroštvo v Vinici oziroma Dragatušu v rodni Beli krajini, ki ga je duhovno hranila vse življenje, čeprav je veliko živel na tujem.
Zbirka Lahkih nog naokrog (1913) je nastala ob prevajanju nemške otroške knjižice, pri kateri je pesnik sredi dela nalogo opustil, saj mu izvirne pesmice preprosto niso bile všeč, pa je k ilustracijam napisal svoje. Med pesmicami iz te zbirke so najbolj prisrčne Možiček-kopitljaček, Kolá se kolač, Hi hop, Sonce, zemlja, mesec. Pravo možgansko telovadbo pa za najmlajše še danes predstavlja Sto ugank.
V rodni Vinici stoji spominska hiša Otona Župančiča, ki smo jo obiskali in v njej posneli pričujoče fotografije. V njej je pesnik preživel le dve leti.
Njegov zadnji dom na ljubljanskih Žalah je povezan s posebno zgodbo: sin Marko, ki ga je oče za prvi rojstni dan razveselil s pesniško zbirko, se je očetu po svoje oddolžil in mu izpolnil veliko željo, da bi mu ob grobu vedno peli ptički. Sin je namreč na spomeniku naredil jamico, kamor se ob dežju steka voda. Tja hodijo pit in se prhat ptički, ki ob tem veselo žvrgolijo. (Karolina Vrtačnik)
(mojstri besede 11_2009)
Po stopinjah svetniškega škofa Janeza Gnidovca
Za svoje “orodje” si je Bog izbral skopskega škofa Janeza Gnidovca, ki je teden dni pred Turkovim mašniškim posvečenjem prišel v Ljubljano, da bi pridobil pomočnike za svoj “balkanski misijon”. Oči je vrgel prav na Turka, ki pripoveduje, kako ga je s svojimi milimi prošnjami “ujel”. Poklical ga je k sebi k lazaristom na Tabor. “Vratar me je takoj odpeljal v škofovo sobico. Čim me je škof zagledal, je brez vsakega uvoda vzkliknil: ‘Vi boste šli z menoj!’ Nato mi je začel razlagati, kako mu primanjkuje duhovnikov, potrebe v obširni škofiji pa so velike. Verniki so raztreseni po vseh krajih, a jih nima kdo obiskovati. Umirajo brez zakramentov in otroci rastejo brez vsakega verskega pouka. Kar solze je imel v očeh, ko je ponavljal, koliko duš je v nevarnosti zaradi takih razmer.”
To je Turka ganilo in je pristal. Z dovoljenjem škofa Rožmana je obljubil, da pride v Skopje dva tedna po svoji novi maši. Mašniško posvečenje je prejel 8. julija 1934 v ljubljanski stolnici, naslednjo nedeljo, 15. julija, je bila nova maša v župnijski cerkvi v Prečni. Domači župnik je ljudem razložil, kam novomašnik odhaja, in zbrali so kar lepo vsoto denarja, ki mu je prišel še kako prav, ko je 29. julija odšel na pomoč škofu Gnidovcu med zapuščene rojake in druge katoličane v Makedoniji.
Ko je prišel v Skopje, je na svoje začudenje tam našel škofa Gnidovca, ki je imel svoj sedež v Prizrenu, kmalu zatem ga je prenesel v Skopje. Škof ga je sprejel z velikim veseljem. Polagal mu je na srce, naj bo ljudem vedno na voljo, zlasti mu je priporočal bolnike in reveže. Šel je povsod tja, kjer so ga potrebovali. Najprej je bil duhovni pomočnik v Bitoli, potem se je vrnil v Skopje. “Škof Gnidovec me predstavil vernikom rekoč, da je on župnik, jaz pa kaplan, on da bo vodil škofijske posle, jaz pa župnijske.” Imenoval ga je za kateheta za vse osnovne, srednje in strokovne šole za vso Makedonijo in priskrbel mu je dovoljenje, da je imel vstop v vse vojašnice. Leta 1935 mu je poleg Makedonije naložil “še pol Črne gore”. Gledal je, da je vse vernike obiskal vsaj za Božič in Veliko noč. Prometnih zvez in prometnih sredstev ni bilo, zato je potoval s konjičkom in s kolesom po prašnih poteh. Notranjo moč mu je dajala hvaležnost teh ljudi, ki so ga prosili: “Pridite še!” Pravoslavni in muslimani so mu govorili: “Pridi tudi k nam, tudi mi smo tvoji!” Pravoslavni v Makedoniji so bili zelo naklonjeni katoličanom, v Srbiji pa so se prijateljski odnosi med katoličani in pravoslavnimi gradili po zaslugi slovenskih usmiljenk, ki so z izredno predanostjo služile bolnikom po raznih bolnišnicah v Beogradu in drugih mestih.
Alojzij Turk je ostal v Makedoniji, kjer je opravljal različne službe, do leta 1955, ko se je moral od tam umakniti. Nekaj časa je bil v Sloveniji (tudi v zaporu), leta 1959 pa ga je tedanji nadškof Josip Ujčić poklical v Beograd, kjer je veliko delal v dušnem pastirstvu. Po odhodu dr. Janeza Jenka za škofa v Koper je prevzel tudi urejanje Blagovesti, tedaj edinega verskega lista v Jugoslaviji, ki je prinašal novice iz katoliškega sveta. Po smrti nadškofa Gabrijela Bukatka je bil imenovan za beograjskega nadškofa; škofovsko posvečenje je prejel 20. aprila 1980 v Plečnikovi cerkvi sv. Antona. Imel je že 71 let, a v svoji škofovski službi se je ravnal po geslu: “Ne branim se dela”. Po površini prostrano, po številu vernikov pa neznatno nadškofijo je vodil do 16. decembra 1986, ko je dobil naslednika dr. Franca Perka. Po upokojitvi se je nastanil na Kapitlju, sedanjem škofijskem domu v Novem mestu. Okoli kapiteljske cerkve, sedanje stolnice, se je vsak dan sprehajal z rožnim vencem v roki. Novomeščani so mu pravili “naš škof”. Njegov naporni, toda srečni življenjski delavnik se je iztekel 20. aprila 1995, na petnajsto obletnico škofovskega posvečenja. Jutro večnega življenja pričakuje na novomeškem pokopališču Ločna.
Na tvoje vprašanje odgovarjam s tem, kar je zapisano v Kompendiju Katekizma katoliške Cerkve (2005). Osma božja zapoved prepoveduje krivo pričevanje, krivo prisego, laž; predrzno sodbo, opravljanje, obrekovanje; laskanje, prilizovanje ali dobrikanje, zlasti če je to povod za težke grehe ali za dosego nedovoljenih ugodnosti. Po drugi strani pa osma božja zapoved zahteva spoštovanje resnice: pri obvestilu in informaciji, ki morata vselej upoštevati osebni in skupni blagor; pri varovanju poklicnih tajnosti, ki jih je treba vedno držati, in tudi pri zaupnih sporočilih, ki so bila posredovana pod pečatom tajnosti. Osma božja zapoved torej velja kot pravilo poštenosti v medčloveških odnosih in tudi na področju javnega obveščanja. (sč)
Veliki slovar tujk Cankarjeve založbe iz leta 2002 razlaga, da beseda empatija v grškem jeziku pomeni strast, psihološka znanost pa z njo označuje sposobnost posameznika, da zazna in razume občutja in razmišljanja druge osebe, vendar se z njo ne poistoveti. Nedvomno je ta sposobnost v veliki meri odvisna od mentalitete naroda in od značaja posameznega človeka. Narodi na severu naše celine so v obnašanju bolj »zapeti«, medtem ko so na toplem jugu zelo sproščeni. Podobno lahko rečemo o značaju ljudi: nekateri iščejo in najdejo stike z ljudmi, drugi pa se zapirajo vase. Za evangeljsko krščanstvo je »empatija« dejansko ljubezen do bližnjega, ki je temeljna zapoved naše vere. Muslimani so morebiti družinsko ali klansko bolj povezani in v tem pogledu nas kristjane vabijo k posnemanju. (sč)
O Antonu Aškercu, velikemu slovenskemu pesniku, mojstru balad in romanc, ki spada med realiste, je treba pisati z ljubeznijo in spoštovanjem obenem. Ni veliko, sinov slovenskega naroda, ki bi tako goreče zagovarjali slovenstvo in se trudili za blagor naroda!
Profesorica Marja Boršnik, ki je o njegovem delu zbrala obilo podatkov, je objavila, da je bilo Aškerčevo prvo objavljeno delo nepodpisano: leta 1877 je v Zgodnji Danici objavil pesnitev Sv. Ciril in Metod, čeprav večina virov navaja kot njegovo prvo objavo pesem Trije popotniki, ki je tri leta pozneje izšla v Ljubljanskem Zvonu. Pisal je lirske in epske pesmi, temelj njegovih balad in romanc so bile slovenske oziroma slovanske zgodovinske zgodbe, pa tudi ljudsko izročilo in Sveto pismo. Njegova zadnja objavljena pesnitev za časa življenja je bila Grobni vrček, ki je prišla med bralce v letu pesnikove smrti.
Tudi strog je bil do sebe: čeprav se je pesnitev hitro nabralo za knjigo, je bil prepričan, da mora pesnik najprej celo desetletje zoreti. Ko pa je eden od kritikov zapisal, da naj mu nikar ne pade na pamet, da bi jih zbral in objavil v knjigi, je kot odgovor na prikrite grožnje storil točno to in leta 1890 so ugledale luč sveta Balade in romance, ki jih je pogumno podpisal kar s pravim imenom. Tako nam je zapustil v dediščino pesniški zbirki Balade in romance ter Staro pravdo, njegove znamenite pesmi, ki jih najdemo tudi v šolskih berilih, pa so: Ponočna potnica, Brodnik, Čaša nesmrtnosti, Mejnik, Godčeva balada, Anka, Poslednje pismo, Kronanje v Zagrebu …
Navada je bila, da so k novemu duhovniku prišli vsi k spovedi. Tako je prišla tudi neka redovnica, Slovenka, ki pa je govorila nemško, a z naglasom, saj je bil nemški jezik tedaj uradni tudi v samostanih. Aškerc jo je vprašal po izvoru in ji kot Slovenki predlagal spoved v maternem jeziku. Kasneje je redovnica še večkrat pripovedovala, da je bila to zanjo nepozabna spoved, saj je smela kesanje, očenaš in zdravamarijo zmoliti v svojem jeziku.
Alma Karlin se je rodila 12. oktobra 1889 v Celju. Oče Jakob Karlin je bil kmečki sin iz Tuncovca pri Rogaški Slatini, upokojeni major avstrijske vojske, mati Vilibalda Miheljak je bila hči prvega slovenskega notarja v Celju; ob njenem rojstvu je imel oče šestdeset, mati pa petinštirideset let. Oba starša sta bila slovenskega rodu, vendar so v družini govorili le nemško, kot je bilo tedaj običajno pri državnih uslužbencih. Zato Alma ni nikoli dobro govorila slovenskega jezika še manj pisala. Rodila se je s poškodovanimi nogami, z napol priprtim levim očesom, tako da je zdravnik dejal, da bo otrok verjetno duševno prizadet! Pa se je zelo zmotil! Ko je začela odraščati, je pokazala smisel za glasbo, za risanje, še najbolj pa za učenje tujih jezikov. Trinajstletna je prestala težke ortopedske operacije. Po končani srednji šoli je odšla v London, kjer je nadaljevala študij jezikov. Sklenila je, da bo koristno izpolnila vsak trenutek svojega življenja. Napravila si je “urnik”: ob ponedeljkih se je učila norveščino, ob torkih francoščino, ob sredah angleščino in latinščino, ob četrtkih danščino, ob petkih italijanščino in švedščino, ob sobotah je obiskovala svoje azijske prijatelje, ob nedeljah je imela ure španščine in ruščine.
Preživljala se je kot prevajalka in s poučevanjem jezikov. Leta 1914 je v Londonu z najvišjimi ocenami opravila izpite iz osmih tujih jezikov. Po začetku prve svetovne vojne avstrijski državljani v Angliji niso bili zaželeni, zato je odšla na Norveško, od tam pa v Švedsko, kjer se je odločila, da bo potovala po svetu in postala pisateljica.
Tedaj je bila prepričana, da bo potovanje trajalo največ tri leta. Nameravala je iti naravnost na Japonsko, toda zadnji hip se je premislila in odšla v Južno Ameriko. Tako se je začelo potovanje, ki je trajalo dobrih osem let, do januarja 1928. V Peruju je doživljala črne dneve, v Panami se je v upravi prekopa zaposlila kot prva ženska sodna prevajalka; tam se je srečala z vudujskimi čarovniki. Preko Srednje Amerike je odšla Združene države Amerike, od tam pa na Havaje, ki so bili njen prvi daljši postanek. Prevajala je za muzej v Honoluluju in si s tem zaslužila denar za nadaljevanje poti. Po letu dni je odpotovala na Japonsko. Življenje v deželi vzhajajočega sonca je bilo najlepši del njenega potovanja: dobila je delo na nemški ambasadi v Tokiu in si dodobra ogledala Japonsko. Navdušena je bila nad Novo Zelandijo. Na Novih Hebridih se je srečala z ljudožerci. Nova Gvineja je bila v tistem času na meji znanega sveta. Iz vseh dežel, ki jih je obiskala, je prinesla domov “spominke” – značilne predmete. Večina teh je zbranih v Zbirki Alme Karlinove v celjskem muzeju. Domov se je vrnila januarja 1928 na prošnjo svoje umirajoče matere vsa bolna, shujšana in obubožana.
Obiskane dežele je Alma podrobno preučila, od zgodovine in splošnega ter duhovnega izročila do drugih podrobnosti dežel. Vse kraje je tudi natanko skicirala ali naslikala v številnih beležkah. Zelo se je zanimala za družbeni položaj žensk, predvsem pa je preučevala starodavna verska izročila. Te svoje zapiske je po vrnitvi domov “pretočila” v knjige – potopise, romane in etnološka dela. Največ knjig je izdala v desetletju 1928 do 1938. V tisku je izšlo 22 njenih knjig, vse so napisane v nemščini (nekatere v več izdajah in tujih prevodih), okoli 40 daljših besedil pa ostalo v tipkopisu. Napisala je nešteto člankov s poljudnoznanstveno vsebino. Zapustila je tudi številne pesmi, notne zapise in risbe.
Devetnajstletni učitelj je svojo prvo službo dobil na salezijanski šoli na Radni in že po enem letu je zaprosil za sprejem med sinove Don Boska. Leta 1925 je z izpovedjo zaobljub postal salezijanec. Zatem je deset let preživel na Rakovniku v Ljubljani, kjer je študiral bogoslovje, obenem pa je deloval kot vzgojitelj in strokovni učitelj rokodelcev (krojačev, čevljarjev, mizarjev), kjer se je veliko naučil za pozneje, ko je postal misijonar. Po mašniškem posvečenju leta 1933 je še dve leti deloval na Rakovniku, potem pa se mu je odprla pot v misijone.
Misijonski križ je prejel v cerkvi na Rakovniku 15. avgusta 1935. V svojih štirinštiridesetih misijonskih letih je bil graditelj zavodov, strokovnih in tehničnih šol, voditelj delavnic, organizator dejavnosti, ki so mlade uvajale v življenje poštenih državljanov in dobrih kristjanov. Po zgledu apostola Pavla, velikega misijonarja, ki je hotel biti “vsem vse”, se je tudi on trudil biti Kitajec med Kitajci, Vietnamec med Vietnamci.
Ko je leta 1976 moral oditi, je bilo v Vietnamu kar 141 salezijancev, vsi razen enega mlajši od trideset” (Tone Ciglar). Izgnanec se je za tri leta ustavil na Tajvanu pri legendarnem misijonskem zdravniku dr. Janezu Janežu. Spomladi 1979 se je vrnil v domovino, kjer je kot misijonar “iz zaledja” deloval še dvajset let. Najprej je bil dve leti v Želimljem, kjer je bil spovednik in misijonski animator, potem pa se je preselil na Rakovnik, kjer je opravljal isto poslanstvo. Z zlato mašo leta 1983 se je načrtno posvečal duhovnemu zorenju, kar priča petnajst popisanih zvezkov (Osebna duhovnost, Premišljevanja, Duhovni dnevniki). Proti koncu svojega življenja je zapisal: “Danes se posebej zahvaljujem Bogu za prehojeno pot doma in v misijonih. Bog je čudovit, četudi je pot križeva. Srečen sem, da sem to pot prehodil. Ideal vsakega svetega duhovnika je, da bi bil kot drugi Kristus, z njim na križu za rešitev duš. Nič ni lepšega, kakor se dajati iz ljubezni do drugih.” Tone Ciglar piše: “Vsi, ki smo ga srečevali, smo na njem občudovali dobroto; postal je nekako poosebljena dobrota Boga Očeta. Vsak, kdor ga je srečal, ga je hotel ponovno srečati. Ljudje, ki so ga srečevali, izjavljajo, da so ob njem doživljali Božjo bližino.” Božji služabnik je odšel k svojemu Gospodarju 30. septembra 1999, na svoj 95. rojstni dan.
