Avtor: Marko

Uničiti življenje

Napisal Marko na 7. septembra 2009. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Zgodba

Siliti popek, da se odpre
Deklica je šla v cvetličarno kupit rdečo vrtnico, da jo podari mami za rojstni dan. V prodajalni pa ni bilo niti ene vrtnice, ki bi imela popolnoma odprt cvet, vse so bile v popkih.
Na poti domov je na vse načine poskušala popek odpreti. Toda s tem je dosegla samo to, da je uničila obetaven cvet. V njenih rokah se je čudoviti popek rdeče vrtnice spremenil v ovenel list …
Ni ga izročila mami za darilo, saj se je tudi njej zdel preveč grd.

Misel

Vsaka stvar v naravi cveti ob svojem času. Tudi človek v tem ni izjema.
Vsi smo bili nekdaj otroci, sedaj smo odrasli ali starejši. Ta sprememba pa se ne zgodi v trenutku. Zanjo so potrebna leta. Še vedno rastemo in zorimo. Ne vemo, koliko časa bomo še zoreli, kakor tudi ne vemo, koliko časa bomo živeli.
Zato se trudimo, da izkoristimo sedanji trenutek in v njem naredimo stvari kar najbolje moremo.

Molitev

Gospod, pomagaj nam,
da bomo v polnosti živeli svoje življenje,
obenem pa ne bomo pričakovali več,
kot nam bo lahko dano.
Vemo, da od nas ne pričakuješ več,
kot smo sposobni dati ali storiti.
Pomagaj nam,
da se bomo zavedali svojih omejitev,
pomanjkljivosti, napak in slabosti.
Podobno pa naj tudi mi
ne pričakujemo od drugih več,
kot so sposobni storiti.
Stoj nam vedno ob strani,
da ne bomo uničili svojega življenja,
ampak ga bomo vrnili tebi tako lepo,
kot ti pričakuješ, da ga boš dobil od nas.

Iskra

Če prostovoljno skočimo v vodnjak, ne smemo pričakovati, da nas bo od tam rešila Božja previdnost.

Zato, bratje, potrpite do Gospodovega prihoda! Glejte, poljedelec pričakuje dragocen sad zemlje in potrpežljivo čaka … Potrpite tudi vi.
Jak 5,7

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2009), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 101.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Blaženi Slomšek in dve obletnici

Napisal Marko na 4. septembra 2009. Objavljeno v Priloga.

(ob obletnici) “Pozdravljeno, ljubo mesto Maribor, z zelenimi goricami ovenčano… Pozdravljena, novo urejena lavantinska škofija, ki se veseliš, da so izpolnjene tvoje dolgoletne želje in je škofovski sedež postavljen v tvojo sredino,” je nagovoril vernike v mariborski stolnici škof Anton Martin Slomšek 4. septembra 1859, ko je prenesel sedež lavantinske škofije iz Št. Andraža v Maribor. “Danes se posebej veselim z vami, ker bom razglasil za blaženega škofa Antona Martina Slomška. On je znamenje svetosti Cerkve na Slovenskem, priča Boga, ki vedno deluje sredi svojega ljudstva in v vsakem času in kraju kliče k evangeljski popolnosti in apostolski dejavnosti,” je dejal v pozdravu na začetku maše na Betnavi pri Mariboru 19. septembra 1999, papež Janez Pavel II. Ob teh dveh obletnicah je mariborski nadškof metropolit dr. Franc Kramberger razglasil Slomškovo leto; pobudo je sprejela tudi Slovenska škofovska konferenca. V tem letu se vrstijo razna dogajanja, posvečena prvemu slovenskemu blaženemu. Državna proslava Slomškovega leta je bila 3. septembra 2009 v veliki dvorani SNG Maribor, osrednje vseslovensko Slomškovo slavje pa 26. septembra 2009 opoldne na nogometnem stadionu v Mariboru.

Prva, druga in tretja ustanovitev lavantinske škofije

Po razmejitvi za časa cesarja Karla Velikega leta 811 je slovensko ozemlje severno od Drave pripadlo salzburškemu nadškofu. Salzburški nadškofje so na svojem ozemlju ustanavljali podložne škofije. Tako je nadškof Eberhard II. leta 1228 ustanovil škofijo s sedežem v kraju Št. Andraž v Labotski dolini na Koroškem, nemško St. Andra im Lavanttal, in po tej dolini je nova škofija dobila ime – lavantinska. Za njen rojstni dan velja 10. maj 1228, ko je nadškof Eberhard II. s pristankom papeža Honorija III. izdal listino o ustanovitvi. Istega dne je bil imenovan tudi prvi škof Ulrik I. (1228-1257). Po obsegu je bila nova škofija bolj podobna malo večji dekaniji. Od njenega prvotnega ozemlja je danes v mariborski nadškofiji samo predel od Dravograda do Radelj. Med lavantinskimi škofi v prvi dobi izstopa Jurij Stobej (1584-1619) kot voditelj katoliške obnove po protestantizmu v sodelovanju z ljubljanskim škofom Tomažem Hrenom in sekovskim škofom Martinom Brennerjem.

Avstrijski cesar Jožef II. (1780-1790) je želel meje škofij izenačiti z deželnimi mejami, vendar tega ravno pri lavantinski škofiji ni mogel dosledno izvajati. S preurejanjem škofijskih meja so začeli leta 1785. Lavantinska škofija je poleg celjskega okrožja dobila še velikovško na Koroškem. Ta sprememba škofijskih meja pomeni važen mejnik v zgodovini lavantinske škofije. Iz majhne škofije, v kateri so bili večinoma verniki nemške narodnosti, je postala sedaj pretežno slovenska škofija, zato lahko govorimo o njeni drugi ustanovitvi, saj je od njenega prvotnega ozemlja ostal samo še predel od Št. Andraža do Dravograda, vse drugo ozemlje pa je bilo novo. Škofijski sedež pa je ostal še vedno pri Št. Andražu, na skrajnem severnem robu škofije. Vprašanje ponovne razmejitve škofije in prenosa sedeža bolj v osrčje škofije je sprožil že lavantinski škof Leopold Firmian (1800-1822). Za nov sedež škofije so poleg Maribora predlagali še Ptuj in Celje, ki sta bila sedeža škofije v prvih krščanskih stoletjih, in Slovensko Bistrico.

Njegova prizadevanja je nadaljeval škof Slomšek, ki vodstvo škofije sprejel 19. julija 1846. Maja 1850 so ga verniki in duhovniki sekovske škofije prosili, da bi se smeli vključiti v njegovo škofijo. Slomšek se je o tej zadevi posvetoval s salzburškim nadškofom in leta 1853 sta državnim oblastnikom predložila spomenico o preureditvi lavantinske škofije. Lavantinska škofija je 1. junija 1859 odstopila krški škofiji velikovško okrožje na Koroškem. Škofijske meje so se poslej na Koroškem ujemale z mejami koroške dežele vse do konca prve svetovne vojne. Sekovska škofija pa je istega leta 1. septembra odstopila lavantinski škofiji župnije mariborskega okrožja. S tem dejanjem je bil rešen slovenstvu ves levi dravski breg z okoli 200.000 Slovenci, v ostalih župnijah sekovske škofije pa je kakih 30.000 Slovencev ostalo prepuščenih načrtni germanizaciji. Po tej temeljiti preureditvi škofijskih meja bi lahko govorili o tretji ustanovitvi lavantinske škofije.

Zgodovinska prestavitev škofijskega sedeža

Največje in najpomembnejše delo svetniškega škofa Antona Martina Slomška je bila prestavitev škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Labotski dolini v Maribor. Kako je ta potekala, povzemam po zapisu dr. Franca Kovačiča v njegovi Zgodovini Lavantinske škofije (Maribor 1928).

Državna oblast je na prestavitev škofijskega sedeža pristala 26. oktobra 1856. Odobreni predlog so poslali v Rim, ki ga je Slomšek pospremil z dopisom, kakšne načrte ima predvsem glede vzgoje in izobraževanja novih duhovnikov. Papež Pij IX, je podpisal svoj pristanek 20. maja 1857. Papeški odlok je določal, naj škofija ohrani staro ime in svojega dosedanjega patrona, apostola Andreja. Slomšek se je s posebnim pastirskim pismom poslovil od Št. Andraža oziroma tamkajšnjih vernikov, ki so se poslej priključili krški (celovški) škofiji. Selitev iz Št. Andraža v Maribor se je pričela spomladi 1859. Vse selitvene stroške je prevzel Slomšek sam. Večino premičnin so naložili na splave in jih po Dravi pripeljali v Maribor. Žito so spravili v sode, da bi se ne zmočilo, če bi se zgodila kaka nesreča. Spise, knjige in druge dragocenosti pa so prepeljali na vozovih. Na praznik Marijinega vnebovzetja, 15. avgusta 1859, se je Slomšek poslovil od šentandraške stolnice, kjer so nad 600 let vladali lavantinski škofje. Naslednji dan se je Slomšek odpravil proti Mariboru, kamor je prišel na tiho 19. avgusta. Veselejši kot slovo s Koroške je bil sprejem v Mariboru. Na predvečer angelske nedelje, 3. septembra, je “novo dobo lavantinske škofije” oznanjalo slovesno zvonjenje po vsej škofiji.

Stolni kapitelj je s škofom opravil slovesne večernice v prenovljeni cerkvi sv. Janeza Krstnika, ki je bila dotlej župnijska cerkev, zdaj pa je postala stolnica. Drugo jutro je škof prisostvoval tihi maši v cerkvi sv. Alojzija in blagoslovil oltarno sliko. Potem se je pomikala dolga procesija po Glavnem trgu proti stolnici. Ko je v stolnici škof zavzel svoj prestol – napravili so mu nov prestol v gotskem slogu, levo in desno sta bila kipa sv. Maksimilijana in sv. Viktorina, škofa antičnih škofij v Celju in na Ptuju – mu je zastopnik duhovnikov izrekel vdanost in pokorščino. Nato je Anton Martin Slomšek, prvi “mariborski” škof, stopil na prižnico in nagovoril zbrano množico. “Prišel sem k vam, da oznanjam čast Bogu in mir ljudem.

Da se tako veliko delo posreči, je potrebno odgovoriti na tri vprašanja: Kaj pričakujete od mene, novega škofa, kaj pričakujem jaz od vas in kaj pričakuje Bog od nas! (…) Na večer svojega življenja sem s kapitljem zapustil lepo deželo in iz ljubezni do vas prišel med vas. Kaj bomo našli pri vas? Vašo ljubezen! In če bomo našli ljubezen, potem smo našli vse, kar lahko pričakuje oče od svojih ljubljenih otrok. Kot vaš nadpastir pričakujem od vas, da boste radi poslušali moj glas, ki vas bo klical pred prižnico, v spovednico, vas vabil pred oltar k obhajilni mizi… Vem, da svojega škofa ne boste zapustili. Saj ne iščem vašega, ampak vas. (…) V slovesnem sprevodu ste me spremili v novo stolnico. Še malo, pa me boste nesli h grobu.

Toda ob koncu sedanjih dni bo napočilo veliko jutro, ko nas bo trobenta vsemogočnega Boga zbudila k novemu življenju, pa tudi klicala k sodbi. Oskrbite, da vas bom mogel tisti dan vse privesti pred vsevednega Sodnika in reči: Vsi so tukaj! Takrat bo res čast Bogu na višavah in mir ljudem!” Naslednjo nedeljo so po vseh župnijah s prižnic brali Slomškovo pozdravno pismo, v katerem primerja škofijo “prelepi vinski gorici”.

Slovesnost ustoličenja škofa Slomška v Mariboru se je končala s pontifikalno mašo in zahvalno pesmijo.” To poglavje zgodovine lavantinske škofije Kovačič končuje z mislijo: “Ako so tedaj štajerski Slovenci dobili 1859 svojo škofijo, je bil to le čin krščanske pravičnosti, saj se vsem narodom dajejo lastne škofije, v prosvetnem oziru pa je bil to mejnik nove dobe.”

Prva Slomškova skrb je bila vzgoja in šolanje novih duhovnikov. Ustanovil je bogoslovne semenišče in Visoko bogoslovno šolo, ki je začela delovati 14. oktobra 1859 in pomeni začetek visokega šolstva v Mariboru. Slomšku je bilo dano le tri leta živeti v Mariboru. Spomladi leta 1862 je romal v Rim; ko se je vračal, je v krogu prijateljev izrazil slutnjo bližnje smrti: “Bil sem v Rimu in sedaj bom umrl.” Čeprav so mu moči vidno pešale, je opravljal svoja škofovska opravila. Ko so ga duhovniki prosili, naj si prizanaša, je odgovoril: “Ni potrebno, da bi živel, potrebno pa je, da svoje dolžnosti izpolnim.” Ob koncu duhovnih vaj v Rogaški Slatini je duhovnike prosil, naj molijo za tisto dušo, ki se bo od navzočih prva preselila v večnost. In to je bil on sam. Svojo dušo je izročil Bogu 24. septembra 1862 ob devetih zvečer. Pokopali so ga v kapelici mestnega pokopališča. Že takrat je bilo splošno prepričanje, da je umrl svet mož. Papež Benedikt XVI. je 7. aprila 2006 ustanovil tri nove škofije v Sloveniji ter jim imenoval nove škofe-ordinarije, mariborsko škofijo pa je povzdignil v nadškofijo in metropolijo s sufraganskima škofijama Celje in Murska Sobota (ozemlje obeh je bilo sestavni del dotedanje mariborske škofije), ki skupaj z novo nadškofijo oblikujejo mariborsko cerkveni pokrajino.

Ta zgodovinski dogodek so proslavljali v mariborski stolnici prav na praznik bl. Antona Martina Slomška. Prvi mariborski nadškof metropolit dr. Franc Kramberger je v svojem zahvalnem govoru dejal: “Hvaležni smo bl. škofu Antonu Martinu Slomšku… Vsi se zavedamo, da brez njegovega dela, ki ga je opravil s prenosom škofijskega sedeža iz Št. Andraža na Koroškem v Maribor, danes ne bi imeli kaj obhajati in slaviti.”

Slomškova pot do oltarja

Eden od pogojev, da se postopek razglasitve nekoga za blaženega sploh začne, je, da mora med ljudmi prevladovati mnenje, da je živel svetniško (“v sluhu svetosti”), kar je pri Slomšku obstajalo. Kako ta postopek poteka, je pred Slomškovo razglasitvijo za blaženega lepo obrazložil dr. Marjan Turnšek, sedanji murskosoboški škof, tedanji vicepostulator (“pospeševalec”) tega postopka, kot “gost meseca” v Ognjišču aprila 1999. Na osnovi ljudskega mnenja o svetniškem življenju nekoga naj bi se vsa trideset let po njegovi smrti začel formalni postopek za uveljavljanje herojske stopnje krščanskih kreposti pri tem človeku. Proces se ne sme začeti, dokler ne preteče pet let od njegove smrti. Najprej je škofijski del postopka, ko škof ustanovi posebno komisijo v okviru cerkvenega sodišča. Ta zbira in preverja vse podatke ter vse ustno in pisno gradivo o kandidatu. Zasliši tudi vse priče, ki so še žive in so kandidata poznale. Zato je dobro, da se postopek začne vsaj trideset let po njegovi smrti, ko je še živih nekaj prič, ki bi vedele kaj pomembnega o njegovem življenju.

Če se postopek začne kasneje kot po tridesetih letih, pride v zgodovinsko sekcijo, kar pomeni, da je potrebno življenje in delo kandidata raziskovati z zgodovinsko metodo, kar terja dolgo in naporno delo. Treba je pregledati vse, kar je kandidat napisal, in vse, kar se je pisalo o njem, ter spremljati “sluh svetosti”, ki je živ med ljudmi. Ko škofijska komisija zbere vse obstoječe gradivo in na podlagi tega sklene, da se proces nadaljuje, se gradivo prenese v Rim. Tam se začne drugi – apostolski del postopka, ki ga vodi Kongregacija za svetnike. Ta izpelje več postopkov, s katerimi mora dokazati. da gre za herojsko stopnjo kreposti, kar pomeni, da je kandidat vse krščanske kreposti živel v nadpovprečni meri, ne samo na običajen način. Dokler proces traja, se kandidata ne sme javno častiti. To bi pomenilo takojšnjo ustavitev procesa. Privatno pa se seveda moremo k njemu zatekati.

Prva prizadevanja, da bi Slomšek dosegel čast oltarja, segajo v začetek 20. stoletja. Ob stoletnici njegovega rojstva je postala zelo glasna zahteva po začetku postopka, vendar se ni še nič premaknilo. Ob petdesetletnici Slomškove smrti (1912) je celo politik Anton Korošec dal pobudo, ki bi se tudi uresničila, če ne bi nastopila prva svetovna vojna. Leta 1925 je skupina duhovnikov naslovila na škofa Andreja Karlina, naj začne s postopkom. Leta 1926 se je res začel škofijski postopek, toda njegovo delo je zavrla druga svetovna vojna. Končal se je v letih po vojni in škof Maksimilijan Držečnik je leta 1962 vse dokumente prenesel v Rim. Kongregacija za svetnike je po dveh letih preverila in potrdila pravilnost škofijskega postopka. Leta 1964 se je začel apostolski postopek, ki ga je zaključil papež Janez Pavel II. 3. julija 1997. Proces je trajal sedemintrideset let, vendar to ni tako dolga doba, saj mnogi procesi trajajo več kot sto let ali cela stoletja. V zadnjem času pa so nekateri postopki precej krajši, kajti gradivo je z novimi mediji obdelati hitreje, zlasti če gre za ljudi, ki so živeli v našem času. 31. julija 1995 so z izkopom ugotovili istovetnost posmrtnih ostankov božjega služabnika Antona Martina Slomška, 7. maja 1996 pa je bila njegova krsta prenesena iz grobnice v križevo kapelo mariborske stolnice in položena pod oltar. 20. junija 1996 je Kongregacija za svetnike potrdila veljavnost postopka o čudežu na Slomškovo priprošnjo. Pot do oltarja se je odprla.

Prvi slovenski blaženi, sad drugega papeževega obiska

Ostalo je še zadnje dejanje: uradna razglasitev škofa Slomška za blaženega. Papež bi to lahko naredil v Rimu, vendar se je odločil, da ta izredni dogodek za Cerkev na Slovenskem potrdi s svojim drugim obiskom pri nas. “Kolikor mi je znano, je papež želel priti na obisk v Slovenijo tudi zaradi tega, ker je imel lep izkušnje ob prvem obisku leta 1996,” je povedal Marjan Turnšek. To slovesno dejanje je papež Janez Pavel II. opravil med svojim drugim obiskom pri nas, ki je trajal samo en dan, 19. septembra 1999, a je poveličal stoletja slovenske vernosti: pastir vesoljne Cerkve je za prvega blaženega, državljana nebes, razglasil škofa Antona Martina Slomška. To se je zgodilo na Betnavi pri Mariboru, kjer se je na prostrani planjavi zbralo nad 200.000 vernih ljudi z vseh koncev naše lepe domovine. Ko je pristalo papeževo letalo, se je nebo zjasnilo. Svetega očeta je pozdravil mariborski škof dr. Franc Kramberger, ki hje v svojem nagovoru omenil tudi prenos škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Maribor. “S tem dejanjem je v preroškem duhu napisal nov naslov zgodovine slovenskega naroda, psa tudi Cerkve na Slovenskem, posebej še za Slovence na tem geografskem območju. Ohranil nam je vero, dom in rod.” Po mašni Slavi je mariborski škof Petrovemu nasledniku izrekel prošnjo za razglasitev Antona Martina Slomška za blaženega in ga na kratko predstavil: “Rodil se je 26. novembra 1800 na Slomu pri Ponikvi. Na praznik Marijinega rojstva, 8. septembra 1924, je bil posvečen v duhovnika in 26. septembra je obhajal novo mašo v Olimju. Kot kaplan je delovala na Bizeljskem in v Novi Cerkvi pri Vojniku. Od tam je šel v Celovec. kjer je devet let opravljal službo duhovnega voditelja bogoslovcev. V oktobru 1838 je nastopil službo stolnega kanonika pri Sv. Andražu v Labotski dolini, v marcu 1846 pa je bil imenovan za celjskega župnika in opata. Komaj je začel z delom, je bil izbran za lavantinskega škofa. Škofovsko posvečenje je prejel 5. julija 1846 v Salzburgu. Pri Sv. Andražu je stoloval do leta 1859, ko je v mesecu septembru prenesel sedež lavantinske škofije v Maribor. Tu je umrl v duhu svetosti 24. septembra 1862.” Poudaril je Slomškove apostolske vrline ter končal: “Njegovo življenje je izgorevalo v duhu svetosti za večjo Božjo slavo in zveličanje ljudi, kar si je izbral za svoje duhovniško in škofovsko vodilo. Kot luč svetosti je sijal in nam sije s svojim zgledom dobrega pastirja, ki je zastavil vse svoje življenje v blagor Cerkve.” Kot odgovor na škofovo prošnjo je papež Janez Pavel II. slovesno prebral obrazec razglasitve: “Po goreči želji našega brata Franca Krambergerja, mariborskega škofa, mnogih drugih bratov v škofovski službi, mnogih vernikov in potem, ko smo slišali za mnenje Kongregacije za zadeve svetnikov, s svojo apostolsko oblastjo dovoljujemo, da se častitljivi Božji služabnik ANTON MARTIN SLOMŠEK odslej imenuje BLAŽENI in se njegov god obhaja na krajih in po ustaljenih pravnih predpisih vsako leto štiriindvajsetega septembra. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.” Tedaj so veselo zapeli zvonovi, sveti oče je podeli blagoslov s Slomškovimi relikvijami, nato pa zapel glaqvno mašno prošnjo v čast novemu blaženemu: “O Bog, blaženega Antona Martina si v svoji sveti Cerkvi postavil za škofa, da bi tvoje ljudstvo po Kristusovem zgledu spodbujal k bratski edinosti. Na njegovo priprošnjo nam podeli, da ti bomo vedno služili v svetosti in pravičnosti.” V svoji pridigi je papež izrekel spodbudo:

“Predragi bratje in sestre drage Slovenije. Hodite po sledeh tega svojega svetniškega in velikodušnega rojaka, ki je hrepenel spoznati božjo voljo in jo uresničevati za vsako ceno… Posnemajte ga zlasti vi, dragi mladi Slovenci; kakor on, tudi vi brez oklevanja posvetite svoje mlade moči delu za nebeško kraljestvo in službi bratom. Vam, duhovniki, naj bo zgled goreče delavnosti in požrtvovalnosti. Vam, prizadevni laiki, posebno tistim, ki delate v javnih ustanovah, naj bo vzor poštenosti, nepristranskega služenja, pogumnega iskanja pravičnosti in skupne blaginje.” Nagovor pred opoldansko molitvijo angelovega češčenja je sveti oče začel z bedami: “Ob koncu tega slovesnega evharističnega slavja se z molitvijo obrnimo na Marijo, ki ji je bil Anton Martin Slomšek vedno zelo vdan,. V letih svojega življenja se je tolikokrat zatekel k njej in nenehno zaupal v njeno materinsko varstvo.” Popoldne se je papež v molitvi pomudil na grobu prvega slovenskega blaženega v mariborski stolnici ter zatem nagovoril delegate slovenske sinode, višje redovne predstojnike in bogoslovce ter med drugim dejal: “Ozirajte sem dragi bratje in sestre, na blaženega Slomška, ki je vedno gledal na človeka v danih okoliščinah in je znal videti težave, omejenost in nemoč osebe, kakor tudi njeno veselje, njene možnosti, njena najplemenitejša stremljenja.” Poslovil se je z voščilom: “Cerkev v Sloveniji, naj bedi nad teboj in vsako tvojo zamislijo presveta Devica Marija, Mati in Kraljica Slovenije, ki jo tvoje ljudstvo časti z imenom Marija Pomagaj. Zagotavljam ti, ljubljena Cerkev, ki živiš v Sloveniji, zagotavljam vsakemu tvojemu udu kakor tudi vsemu slovenskemu ljudstvu svojo molitev in vas vse in vsakogar iz srca blagoslavljam.” Ko so na nebu zasijale prve zvezde, je letalo s papežem, ki nam je ob svojem drugem obisku “podaril” našega prvega blaženega, poletelo proti Večnemu mestu.

(priloga 09_2009)

Jožef Borovnjak

Napisal Marko na 31. avgusta 2009. Objavljeno v Obletnica meseca.

Skoraj dve tretjini življenja župnik na Cankovi

Jožef Borovnjak je zrastel iz zdravih goričkih korenin. Rodil se je 9. februarja 1826 v Ivanovcih, župnija Sv. Benedikt (Kančevci), očetu Štefanu, gostilničarju evangeličanske vere, ki je prestopil v katoliško vero, bratje pa so ostali evangeličani, in materi Katarini Gomboši. Šolsko učenost je začel nabirati pri Sv. Benediktu, zatem na Tišini; da bi se naučil madžarsko, so ga poslali v Dobrovnik, od tam pa je prišel v Kisek (Koszeg), kjer je kot gojenec sirotišnice končal šest razredov gimnazije. Modroslovje – sedmi in osmi razred gimnazije je obiskoval v Sombotelu. Po maturi je vstopil v sombotelsko bogoslovje. Bil je izredno nadarjen in delaven, zato so ga predstojniki poslali v centralno semenišče v Budimpešto, kjer naj bi študiral na tamkajšnji univerzi in bi verjetno postal prvi doktor teologije slovenskega rodu v sombotelski škofiji. Zaradi političnih homatij leta 1848 prišel domov in potem nadaljeval študije v Sombotelu in tam je bil 13. junija 1851 posvečen v duhovnika. Novo mašo je imel v domači župnijski cerkvi pri Sv. Benediktu. Po novi maši je bil pet mesecev župnijski upravitelj v Števanovcih, nato kaplan v Turnišču, Lendavi, Črensovcih, Murski Soboti in pri Sv. Juriju (povsod le malo časa). 20. junija 1858 je prišel na Cankovo, kjer je ostal več kot 51 let, vse do svoje smrti, najprej kot župnijski upravitelj in nato kot župnik. Po matičnih knjigah so izračunali, da je v teh dolgih letih krstil 3268 otrok, poročil 675 parov in pokopal 1940 svojih vernikov. V letih 1898-1900 so prenovili in povečali župnijsko cerkev, leta je dobil zvonik sedanjo baročno obliko. Borovnjakov delavnik se je končal 11. septembra 1909. Pokopal ga je Franc Ivanocy. Na njegovem nagrobniku je napis: “Za vero in narod goreče, milo srce, počivaj v miru.”

Prekmurski duhovniki, edini slovenski narodnjaki

“Čas, v katerem je živel in deloval Jožef Borovnjak,” piše Stanislav Zver v Zborniku, “slovenskim izobražencem, ki so prihajali zgolj iz duhovniških vrst, ni bil naklonjen. Opredeliti se javno za slovenstvo je bilo praviloma škodljivo pred madžarskimi političnimi pa tudi cerkvenimi oblastmi.” Leta 1860, ko je bil Borovnjak že dve leti župnik na Cankovi, je Božidar Raič potoval po Prekmurju in videl, kako hočejo prekmurske Slovence madžarizirati. Zapisal je: “Med svetno inteligenco ni najti slovenskega narodnjaka, tudi če bi ga iskali z Diognetovo svetilnico. Pisci so samo duhovniki, tako katoliški kot protestantski, ki niso zatajili svoje vere.” Ko je bil Borovnjak župnik na Cankovi, je v prekmurskih župnijah birmoval sombotelski škof Imre Szabo (1869-1881), znan kot velik Madžar. V nagovoru birmancem je povedal nekaj stavkov v prekmurščini, nato pa v madžarščini dejal: “Poglejte, če sem se jaz, ki sem v primeri z vami velik gospod, naučil slovensko, se morate tudi vi naučiti madžarsko.” Borovnjak se je vedno zavedal svojih slovenskih korenin. “Njegova mati, ki je morala biti za takratne čase in razmere prebujena žena, je vcepila mlademu Jožefu narodno zavest,” je ob stoletnici njegovega rojstva zapisal časnikar dnevnika Slovenec. Na mladega Borovnjaka je narodnostno vplival tudi Jožef Košič (1788-1867), prvi posvetni prekmurski pisatelj, še bolj pa Marko Žižek, župnik pri Sv. Benediktu v letih 1848-1860, ki je v madžarskih očeh veljal za panslavista in je Borovnjaka ves čas duhovno spremljal. Pozneje sta Žižek in Borovnjak iskala stike s štajerskimi Slovenci ter bila naročnika in širitelja mohorjevk, gostitelja mnogih obiskovalcev.

Utiral je pot do slovenskega knjižnega jezika

Leta 1902 je Jožef Borovnjak svoje narodno-zavedno delo v tretji osebi takole predstavil: “Jožef Borovnjak, č. dekan in župnik na Cankovi, je bil prvi, ki je svojim sobratom kazal pot do slovenske literatura in do slovenskega knjižnega jezika. Pisal je knjige za šolo, dom in cerkev, prevajal je dela iz madžarščine, pesmi in govore.” Borovnjak ni pisal samostojnih knjig, kot sta jih pred njim pisala Mikloš Küzmič in Jožef Košič, skrbel pa je, da slovenska beseda njunih knjig ni zamrla. Oskrbel je številne njihove nove izdaje (najpogosteje Kuzmičevo Knigo molitveno), posodabljal pravopis, dodal svoje in prevzete cerkvene pesmi. Priredil je Mali katekizem za občinske ludske šole (1880), molitvenika Duhovna hrana ali knižica puna lepih navukov, molitev in pesem za kath. Kerščenike in Sveti angel čuvar ali vodnik v nebesa. Borovnjak je vzdrževal stike s slovenskimi izobraženci onstran Mure, vse do Ljubljane. Ti stiki niso bili le obiski, marveč so obstajali v naročanju slovenskih knjig in listov ter v posredovanju teh drugim duhovnikom. Borovnjak se je oglašal tudi kot dopisnik v slovenskih osrednjih listih. Na novi maši Jožefa Klekla na Tišini leta 1897 je Jožef Borovnjak v svoji zdravici goste spodbujal k zvestobi do materinega jezika. “Kdor jezik materin zaničuje in se v njem govoriti sramuje, ni in ne more biti pošten človek, ne dober kristjan, ne zvest državljan.” K zvestobi svojim koreninam je spodbujal ljudi v svojih pridigah. Kot odličnega govornika močne postave in z mogočnim glasom so ga vabili na različne slovesnosti, kjer je imel slavnostne nagovore, v katerih je ljudi spodbujal k zvestobi Cerkvi in narodu.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2009) 9, str. 76.

Povest družine Martin

Napisal Marko na 20. avgusta 2009. Objavljeno v Knjižne izdaje založbe Ognjišče.

Povest družine Martin v preprostem tonu pripoveduje o življenju staršev svete Terezije Deteta Jezusa, ki sta bila leta 2015 razglašena za svetnika. Zakonca Martin sta se srečevala s podobnimi težavami, kakor se danes srečuje večina sodobnih zakoncev. S požrtvovalno ljubeznijo sta skrbela za pet hčera, med katerimi je bila sv. Terezija najmlajša. Vseh pet se je posvetilo Bogu. V sodobnem svetu, ko zahteva veliko poguma že sama sklenitev zakonske zveze, kaj šele zakonska zvestoba in odločanje za večje število otrok, naj bo ta knjiga vsaj majhna spodbuda in potrditev vsem tistim, ki v slovenskem prostoru pričujejo o lepoti in veličini zakonske zveze, kakor si jo je zamislil Stvarnik.

»Svetlo pričevanje novih svetnikov nas nagovarja, da stopimo na pot veselega služenja bližnjim, z zaupanjem v Božjo pomoč in materinsko varstvo Device Marije.« (papež Frančišek)

Prelistajte

spletni knjigarni Ognjišča

iz vsebine

Na misijonsko nedeljo, 19. oktobra 1997 je sv Janez Pavel II. razglasil za cerkveno učiteljico mlado karmeličanko iz Lisieuxa, sv. Terezijo Deteta Jezusa. To dekle se je po »mali poti« svetosti hitro dvignilo do najvišjih obzorij – tja, kjer prebiva le še LJUBEZEN. V svoji avtobiografiji sv. Terezija pripoveduje: »Če bi kaka majhna cvetka mogla govoriti, mislim, da bi preprosto pripovedovala, kaj je Bog zanjo storil, in ne bi nič poskušala skrivati njegovih dobrot … Cvetka, ki bo pripovedovala svojo povest, je vesela, da sme razglašati velike milosti, katere ji je naklonil Jezus. Njegova zasluga je, da je vzbrstela na sveti zemlji, tako rekoč prepojena z deviškim vonjem …«
Pričujoča knjiga z naslovom Povest družine Martin v preprostem tonu pripoveduje o življenju na tej »sveti zemlji«. Starša sv. Terezije sta se v mladosti vsak na svoj način želela posvetiti Bogu v redovnem poklicu. Božja volja je bila
drugačna. V zrelih letih sta se Zelija in Ludvik Martin srečala. Združila ju je močna ljubezen in jasni življenjski cilji. V družini, ki sta jo ustvarila, je vladala izjemna predanost in zaupanje, kar se je pokazalo predvsem ob preizkušnjah.
Od devetih otrok, katere jima je Bog podaril, so štirje umrli še prav majhni. Kljub veliki bolečini nista omahovala v upanju. S požrtvovalno ljubeznijo in resno vzgojo sta skrbela za pet hčera, med katerimi je bila sv. Terezija najmlajša. Vseh pet se je posvetilo Bogu – štiri v Karmelu, ena pa pri sestrah Marijinega obiskanja. Sv. Terezija je o svojih starših zapisala: »Dobri Gospod Bog mi je podaril očeta in mater, ki sta bila bolj vredna nebes kakor zemlje.«
Zakonca Martin sta se srečevala s podobnimi težavami, kakor se danes srečuje večina sodobnih zakoncev. Preden sta se poročila, sta se dobro usposobila vsak v svoji stroki. Oče se je izučil urarstva, mati pa izdelovanja znanih alençonskih čipk. Poslovanje s to obrtjo jima je zadajalo nemalo skrbi. Bila sta odprta za življenje in se z vso pozornostjo posvečala vzgoji otrok. Mati je zgodaj zbolela za rakom in umrla, ko je Terezika, njen deveti otrok, dopolnila štiri leta. Oče je bil 17 let vdovec. V starosti je zbolel za arteriosklerozo.
Molitev je v družini vselej bila na prvem mestu. Gotovo je bil tudi to razlog, da ob preizkušnjah v družini ni bilo prostora za obup, ampak so vse sprejemali iz Božjih rok. Vendar, če se je sv. Terezija hitro povzpela do vrha svetosti »z
dvigalom ljubezni«, za njena starša velja, da sta nebesa dosegla počasneje, z velikim trudom, po stopnicah vsakdanjega služenja. To je pot večine naših krščanskih zakoncev. Mnogi od njih so v družini Martin našli vzpodbudo za oblikovanje lastnega družinskega ognjišča.

Na misijonsko nedeljo 19. oktobra 2008, ju je papež Benedikt XVI. razglasil za blažena. Tako sta se pridružila vrsti sodobnih svetnikov laikov, kot so sv. Ivana Beretta-Molla, zdravnica in mati, ki je žrtvovala svoje življenje za četrtega otroka (za svetnico razglašena 16. maja 2004); blažena zakonca Luigi in Maria Quattrocchi (beatifikacija v oktobru 2001; od njunih štirih otrok so trije postali duhovniki) in mnogi drugi, znani in manj znani pričevalci za lepoto in svetost življenja v družini. S tem Cerkev ostaja odprta za povabilo 2. vatikanskega cerkvenega zbora, ki govori o poklicanosti vseh k svetosti.

Na tretjo nedeljo v času zasedanja škofovske sinode, 18. oktobra 2015, pa je papež Frančišek zakonca Martin razglasil za svetnika. V navzočnosti več deset tisoč vernikov je sveti oče starša priljubljene svetnice označil kot zgledna kristjana, ki sta služenje bližnjemu zvesto pričevala v svoji družini, »tako da sta dan za dnem gradila okolje, napolnjeno z vero in ljubeznijo«. Velik del nagovora med bogoslužjem je Frančišek namenil še enemu sporočilu: z jasnimi besedami je spomnil, da stremljenje po zemski oblasti v katoliški Cerkvi ne bi smelo imeti prostora. »Častihlepje in karierizem sta nezdružljiva s hojo za Kristusom«, je Frančišek dejal v luči včerajšnjega evangelija na temo »moč in služenje«. Zbrane vernike je pozval, naj »izkoreninijo nagon po prevladi bližnjemu in se urijo v kreposti ponižnosti«. Želja po zemeljski časti in slavi, po uspehu in slovesu ne sodi k logiki Jezusove smrti na križu. »V krščanskem občestvu je slog avtoritete pomeni služenje«, je dejal papež. Resnična avtoriteta v Cerkvi je le tista, ki služi bližnjemu in mu ne odreka ugleda. To je Jezus s svojim zgledom jasno poudaril. »Bodimo kanali njegove ljubezni, njegovega sočutja, še posebej do tistih, ki so se znašli v položajih bolečine, strahu, nespodbude ali osamljenosti«, se je sveti oče obrnil na vernike.

pripravlja: Marko Čuk

Ciril Kosmač

Napisal Marko na 7. avgusta 2009. Objavljeno v Mojstri besede.

Tihega zimskega jutra je zgodnje sonce lenobno poljubljalo zmrznjeno zemljo, ko se nam je nenadoma odprl pogled na Slap ob Idrijci. Vasica? Zaselek? Ali morda kraj? Hiše so raztegnjene in ujete med cesto in Idrijco, zdi se, da stojijo le še streljaj od Tolmina. A ko noga sledi skoraj neopaznemu lesenemu smerokazu čez železni most in naprej proti rojstni hiši Cirila Kosmača, si človek zlahka predstavlja, da je bil nekoč to ves svet za nekajletnega dečka Cirila. Najbrž je bil še prevelik, ko je bilo treba skupaj z brati in sestrami popaziti na nekaj glav živine. Najbrž je bil strašljiv, kadar je Idrijca narasla, njeno bobnenje pa je odmevalo v preprosti hiši, ki spada arhitekturno v škofjeloško-cerkljanski slog.
Tu, v Bukovici, kot se reče po domače, se je čas ustavil. Ujet je v trideseta leta prejšnjega stoletja, v leta, ko je Ciril odšel od doma, ne vedoč, da se bo vrnil kot eden velikanov slovenske književnosti, ki ga Evropa uvršča ob bok Lorce in drugih.
Morda pa so slutili njegovi starši; oče, ki je sinu želel kljub pomanjkanju omogočiti kar najboljše šolanje, in mati, ki je opazila njegovo izjemno nadarjenost. Ta je izstopala do te mere, da je mali Ciril nekoč še sam vprašal, če ga imajo morebiti raje od sorojencev. Pa mu je mama le rekla: »Ne, nimamo te raje, le drugačne ljubezni si potreben od bratov.«
O vsem tem nam je pripovedovala gospa Karla Kofol, etnologinja, ki je v Tolminskem muzeju med drugim zadolžena tudi za Kosmačevo rojstno hišo. S tako ljubeznijo in žarom pripoveduje, da človek kar začuti življenjsko moč Tolmincev! Res je prava za to stvar.

Ciril Kosmač se je rodil 28. 9. 1910 na Slapu ob Idrijci, umrl je 28. 1. 1980 in je pokopan v Ročah nad rojstnim Slapom. Nekaj tednov po smrti je prejel Prešernovo nagrado. Napisal je: V gaju življenja, Pot v Tolmin, Tistega lepega dne, Kruh, Gosenica, Očka Orel, Tantadruj, Pomladni dan, Balada o trobenti in oblaku …

Pove, da so v Bukovici v hiši živeli še pred osmimi leti. Dolgo je niso obnavljali, povsod drugod je bilo že kaj postorjenega, a Cirilov brat Ladko, ki sedaj živi v sosednji hiši, se menda še spomni, da je brat slutil, da bo njuna rojstna hiša nekoč morda muzej, pa mu je že za življenja namignil, naj je ne preureja. Podobna sporočila so prihajala iz muzeja, a gospod Ladko se je konec koncev le uklonil in zamenjal ter polepšal kuhinjo. Pa je prišla ponudba za odkup in lepa nova kuhinja je romala na smetišče, delavci pa so se trudili, da so ji spet pričarali videz izpred osemdesetih let, pri čemer je veliko pomagal z nasveti gospod Ladko. (Naj vam prišepnemo: Če se boste na Slap ob Idrijci odpravili podoživet Kosmačev Pomladni dan, ga le zaprosite za ključ. A pomnite, da lepa beseda lepo mesto najde!)
Pri Kosmačevih je bilo sedem otrok, dve deklici sta umrli že v otroštvu, sedaj sta živa še sestra Ivanka in brat Ladko.

Tolminci menijo, da je Ciril morda nasledil literarni čut po očetu. Ta je bil nekakšen vaški modrec, eden redkih pismenih mož, ki je prevajal dokumente, bil je zborovodja in organist … Kosmač v Pomladnem dnevu, enem najbolj znanih romanov, opisuje, da je tudi oče napisal roman, a ga je sežgal. In ker sam ni mogel v polnosti razviti literarne žilice, je vse sile vložil v sina.
Pa je denarja kljub temu zmanjkalo in po treh letih trgovske šole v Gorici se je moral mladi Ciril brez mature vrniti domov. In ko je postal častni član SAZU, ga je menda vedno pekla vest, da teče njegova poklicna pot med uglednimi akademiki.

Na Tolminskem še živijo ljudje, ki so poznali Cirila Kosmača, saj je od njegove smrti minilo manj kot trideset let. In ker nihče ni prerok v svoji deželi, ga nekateri začenjajo ceniti šele sedaj, ko je malo izpuhtela tudi zamera. Socialni realist, kot je bil, je dogajanja v večini del postavil tako rekoč na domače dvorišče; opisoval je resnične like iz resničnega življenja. Balada o trobenti in oblaku se na primer odvija pri Temnikarju, na sosednji domačiji. In ni jih bilo malo, ki so Cirilu zamerili, ko so se prepoznali. Ali pa kakšno lastnost, poudarjeno na humoren način.
Resničen je (bil) tudi Tantadruj, poznavalci pa so si edini, da so na Kosmačev slog pisanja vplivale tudi zgodbe, ki jih je željno srkal ob domačem ognjišču; mama je pripovedovala bolj vesele, očetove so odsevale trpkost in grenkobo.
Kljub temu in kljub težki mladosti, ko je bil brez dokončane šole in zaprt, v njegovih delih ni črnega žolča. Odlikuje ga sočna pripoved in izjemen jezik, zato ga cenimo tudi kot najboljšega povojnega stilista, še pove gospa Kofol, saj ga odlikuje na videz preprosta, a večplastna pripoved.

Pisatelj, ki je preveden v 26 jezikov, je pisal s tako muko in tako počasi, »kot da bi z najmanjšim pipcem podiral hrast,« je dejal.
Pomladni dan, roman, ki se odvija v nepozabnem okolju Slapa ob Idrijci, je poseben. Tako poseben, da ga je v prevodu nemogoče ujeti. Kajti v njem leži prepletena slovenska duša. Bogata, čeprav v revščini rojena. Široka, čeprav med ozkimi grapami zrasla. Čuteča, čeprav v hudem prekaljena. Naša, domača, kot jo je znal ujeti Ciril Kosmač.

K. Kalan (Alja Napotnik). Ciril Kosmač, Slap ob Idrijci: Mojstri besede, Ognjišče 1 (2009),78-79.

France Bevk

Napisal Marko na 7. avgusta 2009. Objavljeno v Mojstri besede.

* 17. september 1890, Zakojca pri Cerknem, † 17. september 1970

Poznavalci menijo, da je nanj močno vplivala tudi rana smrt matere, s katero sta bila močno povezana in zaupna, saj je pri šestnajstih, v letu materine smrti, objavil prvo črtico z naslovom Vstajenje in na hitro dozorel. Njegov talent so v skromni družini, kjer je bil Franček prvorojeni otrok, zgodaj prepoznali in ded je nasprotoval, da bi prevzel družinsko tradicijo čevljarstva, ampak je družino prepričal, da so ga dali v uk. Čeprav se trgovsko šolanje v Kranju ni obneslo, je cerkljanski dekan Franc Knaus znova opazil njegov talent, mlademu Bevku iz Zakojce predlagal vpis na učiteljišče in v času službovanja pred prvo svetovno vojno je tam preživel nekaj najsrečnejših službenih let.

Prva svetovna vojna mu ni prizanesla, vojni je močno nasprotoval. Ker je to ubesedil v nekaterih delih, je imel tudi težave, saj je postal sumljiv. A njegove želje po pisanju (da bo pisatelj, se je odločil menda že v šoli, ko mu je učitelj posojal knjige) niso mogle ustaviti niti vojne grozote in iz leta v leto je pisal več in opazneje, saj je izdal okoli sto knjig zelo različnih tematik, med njimi pa se najde tudi ena sama pesniška zbirka, Pesmi. Po vojni se je povsem posvetil pisani besedi; tudi kot urednik.

Literarni zgodovinarji poudarjajo, da je na Bevka močno vplival Cankarjev literarni slog, zgledoval pa se je tudi po francoskih in ruskih realistih.

Njegovo najznamenitejše delo za odrasle je roman Kaplan Martin Čedermac, ki opisuje raznarodovanje za časa fašistične Italije. Njegovi Pastirci, Pestrna in Grivarjevi otroci so cele rodove slovenskih šolarjev ponesle med cerkljanske bajtarje in dninarje in jim kalile čut za sočloveka ter soočale z življenjem, ki so ga na Slovenskem okušali otroci še ne tako daleč nazaj. Pa tudi Lukec in njegov škorec je povest, ki je ni zaobšla nobena šolska glavica in prav je tako. Število njegovih izjemnih del je tako veliko,d a vseh niti ne moremo našteti, priporočamo pa, da počitniške dni izkoristite za (ponovno) branje kakšne Bevkove knjige, ki bo odkrila vso lepoto in žalost slovenske duše.

Če potrebujete namig za nepozaben avgustovski izlet, vam predlagamo, da obiščete Bevkovo rojstno vas Zakojco in spominsko sobo, ki je urejena v hiši, kjer je odraščal. Da je to rojstna hiša, ne moremo zapisati, saj se je France Bevkov rodil pri sosedovih, do lastne hiše so prišli šele, ko mu je bilo tri leta. A prav njegova življenjska pot in izjemne literarni opus dokazujejo, da se lahko v skromnih razmerah obrusijo pravi narodovi biseri.

mojstri besede 08_2009

piše Alja Napotnik

Fran Saleški Finžgar

Napisal Marko na 7. avgusta 2009. Objavljeno v Mojstri besede.

* 9. februar 1871, Doslovče, † 2. junij 1962, Ljubljana

Duhovnik in pisatelj, ki je v življenju moral nekajkrat premagati velike ovire, je med Slovenci najbolj znan po romanu Pod svobodnim soncem. Rojen je bil v Doslovčah na Gorenjskem, v objemu Karavank, njegov rojstni dom je sedaj spominska hiša.

Po domače se je reklo Pri Dolencu in hiša je bila ob 100-letnici pisateljevega rojstva preurejena v muzej, ki pripoveduje o pisateljevi mladosti, hkrati pa predstavlja bivalno kulturo kajžarjev v drugi polovici 19. stoletja na Gorenjskem (Finžgarjev oče je tkal platno, šival ovčje kožuhe …) Posebna dragocenost muzeja je, da je delno opremljen še z izvirno opremo.
Za pisatelja, ki je odraščal v revnem okolju, je znano, da je kot otrok kot goba srkal očetovo pripovedovanje in modrost. Ko so ga dali v šolo, je kljub skromnim razmeram, v katerih je odraščal, pokazal veliko nadarjenost in voljo do učenja, tako da sta učitelj in župnik nagovorila očeta, da ga je iz domačega okolja poslal na šolanje v Radovljico. Kasneje se je vpisal na ljubljansko gimnazijo, kjer mu neuspeh v prvem letniku, ki ga je moral ponavljati, ni vzel volje, ampak ga je spodbudil, da je učenje vzel zares in tako je šolanje končal z odliko in ga nadaljeval v bogoslovju. Po mašniškem posvečenju leta 1894 je služboval po različnih župnijah, kot upokojeni duhovnik pa je klic v večnosti kot aktiven pisatelj dočakal v Ljubljani.
Kot pripovednik slovi po delih za staro in mlado; njegove pripovedi govorijo o kmečkem in meščanskem življenju, napisal pa je tudi nekaj ljudskih iger ter sprva celo pesmi (v knjigi je izšel njegov idilični ep Triglav). Njegova dela so odraz njegovega življenja; z njim so tesno prepletena in so osebno pripovedna. Bralci se z nekaterimi izmed njih še danes zlahka poistovetijo. V že omenjenem slovitem delu Pod svobodnim soncem (ki ga je podnaslovil Povest davnih dedov) in je nastalo pred dobrimi stotimi leti, je opisal boj med Bizantinci in Slovani, ki jih v delu imenuje Sloveni.
Fran Saleški Finžgar je znan tudi po ljudskih povestih, v katerih je upodabljal svet svoje mladosti: Dekla Ančka, Beli ženin, Strici. Mnogi pa najbrž še ne vemo, da je ponarodela besedna zveza ‘študent naj bo’ vzeta po naslovu njegovega mladinskega pripovednega dela. Mlajši generaciji je namenil tudi Makalonco, knjigo pravljic. V teh literarnih stvaritvah je mladino skušal tudi vzgajati.
Mojster besede, ki je doživel 91 let, je bil član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

VRTAČNIK, Karolina (Alja Napotnik). Fran Saleški Finžgar. (Mojstri besede). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 6, str 78-79.

Matajurski župnik Paskval Gujon

Napisal Marko na 2. avgusta 2009. Objavljeno v Gost meseca.

* 1. april 1909, Matajur; † 25. februar 2002

V Matajurju že pol stoletja pridigam samo slovensko

Tokratni gost meseca je neobičajen “mladenič”, ki ima vsako nedeljo po tri maše na težko dostopnem področju pod goro Matajur v Benečiji. Z optimizmom in zagnanostjo vzdržuje slovenstvo v teh krajih in s svojo vztrajnostjo vliva redkim prebivalcem upanje. Ta optimistični in duhoviti mladenič je skoraj 90-letni matajurski župnik Paskval Gujon. (Prav zaradi te nenavadne mladostnosti smo ga povabili za gosta meseca. Da bi se tudi mi navzeli nekoliko njegove živosti in veselja.)

– Letos slavite 65-letnico duhovništva, pa še vedno vsako nedeljo mašujete v treh župnijah. Katerih? Koliko ljudi živi tam?

Mašujem v župnijah Strmica, Matajur in Gorenji Barnas. Večinoma živijo tam stari ljudje, ker so se mladi izselili v Furlanijo. Tam so si zgradili hišo ali uredili stanovanje. Domov se vračajo posebno za kvaterne nedelje. V Benečiji je navada, da se gre takrat na pokopališče in se moli za pokojne. Sicer pa pridejo k maši vsi ljudje, ki so v vasi in morejo priti. Mogoče nekateri tudi zato, da se srečamo in se zberemo skupaj.

– Med drugim mašujete tudi v Matajurju. Kdaj ste prišli tja?

Na Matajur sem prišel leta 1938. Letos je torej točno šestdeset let odkar nedeljo za nedeljo tam mašujem.

– Mašujete v narečju ali v knjižni slovenščini?

Vedno sem mislil, da mašujem po slovensko. Pred dvema tednoma pa je prišla k maši v vas Matajur skupina ljudi z Liga. Po maši so me počakali pred cerkvijo in mi rekli: “Kako smo veseli, ker mašujete po naše. Naši duhovniki namreč mašujejo v čisti knjižni slovenščini.” To se pravi, da ne mašujem po slovensko. No, naglas pri branju imam beneškoslovenski, sicer je to slovenščina.

– Kako pa ljudje sodelujejo? Pojejo po slovensko?

Vse, kar pojejo, je slovensko. V Strmcu je malo ljudi, samo starejši in tam ne pojemo. V Matajurju pa pojemo stare slovenske pesmi, ki jih poznajo tudi v Sloveniji, zlasti Marijine. Zelo je razvito ljudsko petje in resnično pojejo vsi ljudje v cerkvi in brez spremljave orgel.

– Ste kdaj naleteli na odpor ljudi, ko ste hoteli maševati slovensko?

Ne, ne. Saj razumejo vsi, kar govorim. Pred šestdesetimi leti sem prišel v Matajur in prvo nedeljo sem pridigal po italijansko. Leta 1933 so fašisti namreč slovenščino prepovedali. Tako sem stopil na prižnico in učeno, teološko govoril. Ljudje so mi potem rekli: “Veste, saj nismo nič razumeli, dajte kar po naše.” Neki moder mož mi je samo rekel: “Vendar pazite, da ne boste imeli težav.” Od takrat pridigam samo po slovensko.

– Ali imate tudi pogrebe in druge obrede v slovenščini?

Ne, pogrebe imam kar po latinsko. Pojem Libera me, Domine in drugo. Ljudje so se navadili na latinščino in jo imajo ob pogrebih zelo radi. V Matajurju pri pogrebih med mašo pojemo tudi običajne mašne pesmi.

– Kako pa krste in poroke?

Ne vem več, kako se krsti, kajti že leta in leta nisem imel nobenega krsta. Bila so leta, ko sem imel vsako leto 25 krstov. Sedaj bi moral po obrednik in se učiti krščevati…. Tudi porok ni več. No, pred časom je bila ena, pa je prišel vojaški kaplan in jo imel. Eden od zakoncev je bil Italijan.

– Gora Matajur je pravzaprav simbol Beneške Slovenije. Prav vi ste pozidali kapelico na vrhu te gore. Kako je prišlo do tega?

Leta 1900 so sezidali prvo kapelico. V svetem letu 1900 so na Matajurju zgradili spominski stolp, enega od devetnajstih v Italiji. Matajurci so ga imenovali “Pri koloni”. Pobožni, kakor so, so ob njem sezidali še kapelico. General Olivieri, ki je pozneje deloval v Benečiji, mi je pripovedoval, kako so med prvo svetovno vojno uporabili kamne kapelice, da so zgradili obrambne okope za vojake. Zato sem napisal prošnjo, da bi mi za kapelico dali vojno odškodnino. Takrat so mi dali le 700 tisoč lir odškodnine. Vendar so mi general Olivieri in ljudje od planinskega društva iz Čedada obljubili, da bodo pomagali pri zidavi kapelice. 2. septembra leta 1962 je videmski nadškof kapelico blagoslovil. Na Matajur so ga pripeljali s helikopterjem. V kapelici je enkrat na leto maša, običajno na obletnico posvetitve.

– Ves čas, tudi med fašizmom, ste imeli slovenski verouk. Je bilo težko, so vas zaradi tega preganjali? Kakšne težave ste imeli?

Krščanski nauk sem učil po našem katekizmu, namenjenem posebej Beneškim Slovencem. Doživel je tri natise, zadnjega leta 1928. Te slovenske katekizme, ki jih je odobril videmski nadškof, sem uporabljal pri verouku otrok. Direktno me fašisti niso preganjali. Sem pa vedno imel težave. Očitali so mi tudi, da sem pomagal partizanom in garibaldincem (italijanskim partizanom). Leta 1974 pa so mi italijanski garibaldinci dali tudi priznanje, nekakšno medaljo.

– Veliko ste “dali skozi” v devetdesetih letih življenja. Med vojno ste bili nekakšen “partizan”, saj ste jih pokopavali.

Partizani so se mi velikokrat smilili. Bili so slabo oboroženi, prezebli, brez prave obutve. V vsaki vasi, kamor so prišli, so ustanovili komisijo s petimi člani. Tako sem bil jaz blagajnik v Matajurju. Pa je bila blagajna vedno popolnoma prazna, v njej ni bilo nič. Sem pa obveščal garibaldince, ko so bili na Livku. V župnišču sem imel radio na baterije. Samo jaz sem jih znal napolniti. Baterij se sicer ni dobilo. Tako sem redno poslušal poročila radia London in vsak dan so garibaldinci poslali kurirja, ki sem mu moral povedati, kaj se dogaja po svetu.

– Znano je, da ste po bitki po krščansko pokopal veliko število padlih.

Da, to so bili ubogi fantje in možje. Bilo jih je nad trideset. Bili so brez prave opreme, z orožjem niso znali delati, če so ga kaj imeli, so imeli kakšne stare puške. Nekateri pa so bili sploh brez njega. Ena sama revščina! Tako so bili lahek plen Nemcev. Novembra je bil že sneg. Ko so prišli Nemci, so ti ubogi ljudje morali bežati na Matajur. Pomislite, v tistem snegu so bili nekateri celo brez obuvala. Nemci so imeli dobro orožje in so jih veliko pobili. Med padlimi je bilo veliko Bricev. Padle je bilo treba pokopati. To bi naredil vsak usmiljen človek, kaj šele duhovnik! Vse sem zapisal, kdo je in od kod je doma. Še preden je končala vojna, so ponje prišli domači in jih odpeljali domov ter jih tam pokopali.

– Po vojni je tu nastala demokratična Italija. Pa vendar je ta zelo budno pazila na Slovence. Pred leti so odkrili dokumente, ki so govorili o tistem težkem času.

Pravzaprav je bilo po drugi svetovni vojni še slabše. V času fašizma smo vsaj vedeli, kako je in da je hudo. Po vojni pa se je pojavila organizacija Gladio (Meč). To je bila tajna, paravojaška organizacija. V ozadju je bila Amerika, ki jih je denarno podpirala, da bi preprečevala širjenje ruskega komunizma. Bali so se namreč, da bi komunizem prišel tudi v Italijo, saj je bil na oblasti čez mejo, ki je od tu le nekaj kilometrov. V naših krajih pa je organizacija dobila čisto drugačno vlogo. Spremenila se je v organizacijo za nadzor Slovencev in za boj proti njim. Tako je bil vsakdo, ki je govoril slovensko, komunist. Spet smo bili na udaru duhovniki. Proti nam so pisali po zidovih, nas zasledovali in vohunili. Pred leti se je pokazalo, da niso bili tako nedolžni, saj so imeli orožje in se z njim vadili celo na Sardiniji. Na žalost je bilo med njimi tudi nekaj Slovencev. Bili so izredno dobro plačani. V hiši, kjer sta bila dva, trije, sodelavci Gladia, se je dobro živelo. Vse pa je potekalo tajno. Prišlo je tako daleč, da je bil sodelavec Gladia celo kakšen italijanski duhovnik in ovajal je svoje slovenske sobrate!

– Ne moremo mimo dogodka, ob katerem je onemela civilizirana javnost. Bilo je 13. novembra 1995, ko so prišli karabinerji z nalogom za preiskavo. Iskali so orožje, ki naj bi ga skrivali v matajurski cerkvi.

Ljudje so mi pripovedovali, da so že prejšnje večere večkrat videli orožnike, ki so hodili okrog cerkve. Tisti večer so v cerkev šli brez naloga in brez župnikovega dovoljenja. Ključ jim je dala neka žena, ki ima sicer ključe. Ob preverjanju so jim aparati prej najbrž res pokazali, da je v cerkvi železo, ker so v stenah in stropu veliki žeblji in podobno. Takoj so poklicali posebno enoto iz Vidma, kajti, pomislite, bili so prepričani, da bodo v cerkvi našli orožje, ki naj bi ga jaz skrival. Tako so v zakristiji prevrtali strop. Ko je prvi pogledal skozi luknjo v stropu, ni videl nič. Drugi, ki je bil ob njem, ni mogel tega verjeti, pa je še sam pogledal, pa zopet ni nič našel. Bili so razočarani. Potem so videli, da je v kotu zakristije drugačen tlak. Hitro so pomislili, da je pod tistim tlakom orožje. Prej je bila tam spovednica in zato tlak ni bil tako zrabljen. Spet so šli vrtat. A spet niso nič našli.

– Kako se je zadeva končala? Je bila v ozadju samo gonja proti Slovencem in vam, ki se tako zavzemate za pravice Slovencev?

Jaz sem v to prepričan. Ta poseg je proti zakonu, saj so šli v cerkev razkopavat brez dovoljenja. Kolikor vem, niso za to odgovarjali. Škodo je popravilo podjetje, ki je po potresu popravljalo cerkve, in ne oni, ki so jo povzročili. Najbrž je to tudi maščevanje dela italijanskih oblasti, ker so nekateri Slovenci v našem verskem listu Dom objavili dokumente, ki govorijo, kako je organizacija Gladio zasledovala in vohunila proti Slovencem ter da so bili ljudje za to plačani, kar je za demokratično državo velika sramota! Zato so hoteli dokazati, da smo pravzaprav Slovenci nevarni, ker smo komunisti, ki imajo orožje. Tako bi opravičili svoje početje, da so se morali boriti proti nam. Seveda niso nič našli. Po tistem dogodku sem dobil ogromno pisem iz Slovenije in od drugod, kjer so mi ljudje izrekali podporo in so se zanimali za položaj Slovencev v Benečiji. Iz pisem sem videl, da so vsi ljudje ta dogodek razumeli kot napad na slovenstvo v Benečiji.

– Verjetno ste poznali tudi znamenite beneškoslovenske duhovnike: monsignorja Trinka pa Kufola, ki ga je upodobil France Bevk kot Kaplana Martina Čedrmaca? Kakšne spomine imate nanje?

Trinko je bil profesor, vendar je mene še komaj kaj učil. Bil je nekoliko rezerviran, on je bil profesor, mi pa študentje. Vsako leto pa nas je vse povabil na svoj god. Že takrat se je pokazalo, da so se nekateri študentje bali priti in jih je bilo sram, da bi pokazali, da so Slovenci. Zelo se je zanimal za ljudi iz naših dolin, saj je bil tudi svetovalec v parlamentu. Tudi Kufola sem poznal. Večkrat sem ga obiskal. Vedno mi je govoril, da ga zasledujejo in vohunijo za njim. Ni se motil, saj je bil njegov sosed vohun.

– Beneško Slovenci nikoli niso imeli svojih šol. Zato ne poznajo svoje zgodovine. Vi ste jim zato hoteli povedati, da imajo bogato zgodovino, na katero so lahko ponosni. Tudi pisali ste o tem.

Da, napisal sem knjigo, da bi ljudem povedal, da smo drugačni od Lahov in Furlanov. Vedno smo bili svobodni in smo imeli avtonomijo. Sami smo upravljali svoje ozemlje, imeli smo svoja sodišča. Pripovedujejo, kako je neki mož iz Benečije šel v Furlanijo. Takrat so hodili zamenjavat npr. kostanj za koruzo. Zvečer so se pogovarjali s Furlani. Menili so se o tem, kako živijo in koliko davka mora kdo plačati gospodarjem itd. In naš Benečan je odgovoril: “Mi nimamo nobenega gospodarja!” Furlan ga je vprašal: “Kako morete živeti brez gospodarja!” Imeti svobodo je velika stvar, zlasti za tako majhno deželo kot je Benečija. Čeprav je bilo zapisano, da je neka vas npr. pripadala določenemu samostanu, temu niso nikoli plačevali davkov. Če je kdo od njih to terjal, so se šli pritožit v Benetke. Dož je posredoval v korist naših ljudi.

– Kje ste se naučili slovenščine? Ali v semenišču? Vam je bilo težko preiti iz narečja v knjižno slovenščino?

Mussolini je kriv, da sem imel v semenišču slovenščino. Takrat smo se morali učiti slovenščine z namenom, da bi ljudi, ki govorijo slovensko, lažje poitaliančevali. To se seveda ni zgodilo. Doma smo govorili narečje. Zato sem imel težave pri govorjenju knjižne slovenščine. Sošolec, ki je bil bliže meje, pa se je veliko lažje učil slovenščine. Profesor Trinko nam je posojal in priporočal v branje slovenske knjige, zlasti Mohorjevke. Še danes se spominjam prve knjige, ki mi jo je posodil: Pohod v Indijo.

– Ko ste bili župnik v Matajurju, ste hoteli ustanoviti šolo za odrasle, da bi jih izobraževali…

Bilo je po drugi svetovni vojni, ko so bile hiše še polne ljudi. Odrasli fantje so prišli k meni in mi rekli: “Morate nas učiti, da bomo kaj znali.” Šli smo v šolo. O tem sem moral obvestiti ravnatelja v Čedadu. Nekajkrat smo imeli šolo, potem je prišel gor in dejal: “Dobil sem učitelja, ki bo učil odrasle.” Tako je stvar propadla in na lep način so preprečili pouk v slovenščini. Benečani imamo sedaj dvojezično šolo v Špetru. V njej imajo tudi verouk. Zanjo vlada veliko zanimanje in imajo lepo število učencev.

– Sedaj stanujete na svojem domu in se vsako nedeljo vozite maševat v Matajur in druge kraje. Kdaj ste se preselili domov?

To je moja rojstna hiša. V tej hiši je nekaj časa stanovala tudi družina Zuanela, ki je dala dva duhovna poklica. Semkaj sem se preselil po velikem potresu v Furlaniji. Takrat je bilo župnišče v Matajurju zelo poškodovano. Nekaj časa sem bival v šoli, kjer pa je bilo zelo neudobno in mrzlo. Najprej sem mislil, da bi npr. v velikem tednu stanoval v Matajurju in se ne bi vsak dan vračal domov. A so brez moje vednosti župnišče dali občini, da bo v njem ambulanta.

– Poleg italijanskega odlikovanja ste prejeli tudi slovensko, saj vas je odlikoval predsednik Republike Slovenije, ki Cerkvi in duhovnikom ni posebno naklonjen. Kako ste se počutili ob odlikovanju?

To je bilo v Robidišču, najbolj zahodnem naselju v Sloveniji. Niti malo nisem bil pripravljen na to odlikovanje. Povabili so me, a mi niso povedali, da me bodo odlikovali. Sem pa rekel, da ga sprejemam v imenu vseh slovenskih duhovnikov v Benečiji, ki so si prizadevali za slovenstvo.

– Kako gledate na Slovenijo? Kako na našo mlado demokracijo?

Nekaj mi med Slovenci ni všeč: to je razdeljenost. Ni sloge. Je to v naši naravi? Tako je tudi pri nas. Najbrž bo to najboljši dokaz, da smo tudi mi v Benečiji Slovenci in ne kaj drugega, kot bi nas kdo rad naredil.

– Kako se ljudje pogovarjajo z vami v slovenščini ali v italijanščini?

Zanimivo, da z menoj govorijo slovensko. Tudi če bi prej kdo govoril italijansko, bo ob srečanju z menoj govoril po slovensko. Sicer pa je smešno, da nekoliko južneje od nas govorijo furlansko, vsi Italijani imajo svoje narečje, mi Benečani pa naj bi govorili čisto italijanščino in zavrgli svoj jezik.

– Pravijo, da ste bolj samotar, da vse sami storite: kuhate, pospravljate, prinašate drva…

Ja, sam živim. Sam si kuham, pripravljam drva pa tudi mojih petdeset pradižnikov lepo kaže. Krompirja imam za kakšni dve leti. Samo zorali so mi zemljo, drugo vse delam sam. Moram delati, najboljše zdravilo je delo, gibanje.

– Je tudi to recept za dolgo življenje?

Pa ne ženite si stvari preveč k srcu. Zadnjič so me okradli. Vzeli so mi odlikovanje, pa dokumente in nekaj denarja. Na občino sem moral prijaviti krajo dokumentov. Mislite, da sem se razburjal zaradi tega? Dajte no! Zakaj bi si s tem škodoval?

Velika ljubezen odlikuje matajurskega župnika do svojega jezika in “naših ljudi”, kakor pravi. Tudi iz te ljubezni pri devetdesetih letih vsako nedeljo prevozi v posebnem majhnem “avtu” nemalo razdaljo in mašuje v treh župnijah. Ko sem ga ob koncu vprašal, kdo bo imel mašo, ko on ne bo mogel več, je skomignil z rameni, nato pa se pošalil: “Se bo moral navaditi kakšen mežnar, ker duhovnikov ni.” Nato pa je resno nadaljeval: “Nekaj bodo morali narediti, ne pa samo govoriti. In zakaj bi se drugi bali zmoliti kakšen oče naš v našem jeziku!” .

Ko sva se s kobariškim župnikom Francem Rupnikom poslavljala, naju je pospremil do avta in spraševal, kako gre kaj v Kopru, ki ga je obiskal pred leti. In seveda kako gre kaj pri Ognjišču, kje ga tiskamo. Celo do njive bi naju peljal, a je bila prevelika rosa. Bo kar sam šel.

Gost meseca 08_2009

pogovarjal se je Božo Rustja

Viktor Kos

Napisal Marko na 31. julija 2009. Objavljeno v Pričevanje.

* 4. september 1899, Podmelec, † 22. julij 1987, Šempeter pri Gorici

“Vse je bila ena sama velika milost božja.”

Rodil se je 4. septembra 1899 v zaselku Podleskovca v Kneški grapi na Tolminskem, kjer je vse: njive, senožeti in pašniki v strmini, toda ljudje so skrbno obdelali vsako ped zemlje. Do župnijske cerkve v Podmelcu je od tam dve uri hoda po stezah, saj poti in cest tam ni. Viktorju je bila dana milost, da je po končani osnovni šoli v Podmelcu, odšel v šole v Gorico, kamor ga je spremljala tiha želja staršev, da bi postal “gospod”. Gimnazijo v Gorici je končal šele po prvi svetovni vojni in takoj po maturi vstopil v goriško bogoslovje. Mašniško posvečenje je prejel 1. julija 1923 po rokah tedanjega goriškega nadškofa Frančiška Sedeja. Med gorami rojeni novomašnik je bil vesel, ko je bil poslan za kaplana v Bovec; dve leti zatem je šel za župnika v Log pod Mangartom. V duhu sv. Frančiška Asiškega se je veselil: “Slišal sem kose, videl zvončke in hijacinte na gmajni… Kako lep je ta božji svet!” Leta 1927 ga je nadškof Sedej poslal za župnika v Žabnice in oskrbnika božjepotne cerkve na Svetih Višarjah, ki so prav tedaj po vojnem opustošenju obnavljali. V Žabnicah je ostal pet let. Znal je vse tri jezike romarjev – slovenskega, italijanskega in nemškega, zato je lahko vsem ustregel. Leta 1932 je kot žrtev fašističnih preganjanj umrl Bogomil Nemec, dekan v Komnu. Nadškof Sedej ga je imenoval za njegovega naslednika. Pri svojih 33 letih je bil najmlajši dekan v škofiji; duhovniki so ga lepo sprejeli in živeli z njim v najlepši slogi vsa leta njegove dekanske službe, ki je trajala petintrideset let.

Plemenitost svojega duhovniškega srca je pokazal ob tragediji Komna in okoliških vasi februarja 1944, ko se je nanje zgrnilo nemško maščevanje za partizanski napad dva tedna poprej. Sporočili so mu, da mora v pol ure priti v zbirališče, kamor so Nemci segnali ljudi, določene za izgnanstvo. “Kaj sem hotel, zahvalil sem se Bogu, kakor je prav v vseh velikih trenutkih življenja,” je zapisal v svoji Kroniki. Ko je prišel v dvorano, kjer so bili zbrani do dna srca prestrašeni ljudje, jim je dejal: “Čutili smo in se bali, da ima priti kaj hudega na nas. Zdaj je prišlo… Naše edino upanje v tem položaju je le ljubi Bog in Marija, Božja Mati za pomoč. On naj nam pomaga, da bi spoznali in delali, kar je prav.” Dalje piše: “Z gospodom kaplanom Mirkom Renerjem sva ponižno sprejela enako usodo z ljudstvom, naj ga že odženejo kamor koli.”

Uboge ljudi so s kamioni prepeljali v Neumarkt na Bavarskem, v delovno taborišče. Dekan Kos in kaplan Rener sta med njimi opravljala duhovna in telesna dela usmiljenja: tolažila sta jih, spovedovala, jim skrivaj nosila sveto obhajilo; dekan Kos je krstil 65 otrok raznih narodnosti, pokopal je okoli 50 svojih vernikov. Ohranjal je pisne stike s svojimi ljudmi, ki so delali po raznih kmetijah na Bavarskem. Našel je stik z nekaterimi dobrimi ljudmi in domačimi duhovniki ter organiziral zbiranje živeža in obleke za internirance. 25. marca 1945 so naše uboge ljudi osvobodili Američani, vendar se je odhod proti domu začel šele 11. julija, ko so bile za silo popravljene železniške proge. “10. julija 1945 sem tako še zadnjikrat maševal v Nemčiji,” je zabeležil Kos v svoji Kroniki in dodaja: “20. julija, prvič po 17 mesecih, mašujem spet v komenski cerkvi. Komenska cerkev, hvala Bogu, med vojno ni bila poškodovana …

Krog in krog cerkve pa same razvaline in pogorišča.” Požgano je bilo tudi župnišče, vendar ni zahteval, da ga obnovijo, temveč je bival v skromni hiši. Ostal je vedno vedrega duha in “Bogu hvaležen za prestano trpljenje, za skrb in ljubezen dobrih ljudi, za vero in upanje trpečih”. Dobrega pastirja, ki v najtežjih urah ni zapustil svoje “črede”, je nova oblast “nagradila” z dvema mesecema zapora, ker je javno pokrižal otroka! Leta 1971 je bil dekan Viktor Kos imenovan za bolniškega duhovnika v bolnišnici v Šempetru pri Gorici. Trikrat na teden je obiskoval bolnike in jim s svojo človeško toplino prinašal božjo tolažbo. Svojega zvestega služabnika je Gospod poklical k sebi 22. julija 1987. Vstajenja čaka med svojimi verniki na pokopališču v Komnu.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2009) 08, str. 18.

Vrnitev izgubljenega sina

Napisal Marko na 15. julija 2009. Objavljeno v zgodbe.

Noč se je prevesila v drugo polovico. Bila je še trda tema, prepojena s tišino. Kljub zunanji tišini in miru ni mogel zaspati. V njegovi notranjosti je močno vrelo, na dušo so trkale besede maminega pisma. Utrujen se je obračal v postelji, na silo zapiral oči, prešteval do deset in nazaj ter si v mislih prepeval priljubljeno staro uspavanko, a spanja od nikoder. Noč se je vlekla in vlekla. Zdelo se mu je, da ji ne bo konca. Vsega nemirnega je neka skrivnostna sila dvignila z ležišča. Prižgal je nočno svetilko in segel pod vzglavnik po mamino pismo. S tresočimi rokami ga je razgrnil pred seboj. Čeprav ga je znal že skoraj na pamet, je znova bral vrstico za vrstico.

Dragi sin!

Pol leta je že minilo od tvojega nenadnega odhoda od doma, meni pa se zdi, da te ni že celo večnost. Ves ta čas sem upala, da se boš vrnil ali vsaj prišel kaj pogledat svoje starše. Od tebe pa ni nobenega glasu. Naju z očetom z vsakim novim dnem vse močneje boli srce, naš dom je vedno bolj mračen in prazen. Dragi sin, bliža se tvoj osemindvajseti rojstni dan. V pričakovanju tega dne tvoj oče in tvoja mati še težje občutiva osamljenost in zapuščenost.

Dragi Lovro, ali je bilo res potrebno, da sta se tistega nesrečnega dne z očetom tako hudo sprla in da si, do kraja prizadet in užaljen, odšel od doma? Priznam, da si imel prav ti in ne tvoj oče. Mlad in napreden kmetijski strokovnjak si in veš, da bi bilo nujno na našem posestvu nekatere stvari posodobiti, oče pa hoče delati vse po starem. Toda, dragi sin, moral bi upoštevati, da je oče takrat že bolehal in se ni mogel obvladovati, da je v pogovoru s teboj tako vzkipel. Njegova bolezen se počasi, a nezadržno slabša. Zdravniki mu ne dajejo nobenega upanja. Zadnje čase povečini poležava, pridejo trenutki, ko ne ve več sam zase. Moj dragi sin, prosim te, pridi k očetu, da bo on odpustil tebi, ti pa njemu. Pa tudi meni odpusti, ker takrat nisem potegnila s tabo. Mislila sem, da bomo zvečer pri mizi zgladili spor, toda tebe ni bilo več doma.

Včasih me prešine misel, da tvoja jeza na očeta ni edini razlog, da si vse te mesece tičal v mestu in se nisi hotel pokazati v domačem kraju. Prepričana sem, da je posredi ljubezenska zveza, iz katere si izšel kot poraženec. Verjemi mi, dragi sin, take stvari se prebolijo in se pozabijo. Nikoli pa ne boš mogel pozabiti, kako dobro dekle si imel. Takšne, kot je Lucija, ne boš našel nikoli več!

Dragi sin, prosim in rotim te, vrni se domov! Če ne prej, pridi vsaj naslednjo nedeljo, da bomo za tvoj rojstni dan spet skupaj, kot smo bili vedno do zdaj. Z očetom te hrepeneče pričakujeva… In še nekdo te pričakuje; kdo je to, naj zaenkrat ostane skrivnost. Toda če ti je ostalo še kaj zdrave pameti, boš zaslutil, za kaj gre. Mislim, da je tvoja sveta dolžnost, da se vrneš domov!

Pozdravlja in pričakuje te tvoja mama.

Položil je pismo na svoje prsi in ga z obema rokama trdno priklenil nase. Pomislil je na očeta in mamo. Močno ga je zabolelo pri srcu. Dobro je poznal njuno zgodbo o tem, kako dolgo sta ga pričakovala. Mama je prvega otroka izgubila kmalu potem, ko je zanosila. Potem sta z očetom dolgo čakala in upala. V vseh tistih letih sta spoznavala, kako prazen je dom brez otroškega smeha in joka in prestajala sta vso kalvarijo bojazni, da morda ostaneta za vedno sama. Šele po desetih letih se jima je nasmehnila sreča. Rojstvo sina je bil največji blagoslov, ki jima ga je podaril Gospodar življenja. Skrbno sta ga vzgajala v delovnega in poštenega človeka. Brezmejno sta ga ljubila.
Ko je pomislil na Lucijo, ga je še huje zabolelo pri srcu. Iz sosednjega kraja je bila. Na videz sta se poznala že kot otroka. Ko sta odrasla, je njuno poznanstvo preraslo v iskreno prijateljstvo, nato pa je vzklila ljubezen. Čutila sta, da drug brez drugega ne bosta mogla živeti. Začela sta se pogovarjati o poroki. Gotovo bi bil zdaj že skrben gospodar lepega hribovskega posestva s čudovito ženo ob sebi, s katero bi morda vzneseno pričakovala novega družinskega člana, če se tok načrtovanih dogodkov ne bi zasukal v drugo smer. Na praznovanju sodelavčevega rojstnega dne je spoznal Rosano. Mlada lepotica ga je tako dolgo vztrajno obletavala, da je naposled izgubil glavo. Iz mesta je bila, gosposka, vzvišena in izredno lepa. Začela sta se sestajati. Kmalu zatem se je doma hudo sprl z očetom, kar je bil povod za odhod od doma. V mestu si je poiskal skromno stanovanje, da sta lahko bila z Rosano čim več skupaj. Po začetni slepi zaljubljenosti je začel vse bolj spoznavati, da dekle ni zanj. Preveč različna sta bila po naravi, premalo podobnih interesov sta imela za skupno življenje. Med njima so se začeli majhni prepiri, ki so postajali vse hujši, dokler niso izzveneli v klavrnem koncu njune zveze.
Ta vihrava ljubezenska zveza, spor z očetom, beg od doma so bili kruti dogodki, ki so ga hudo prizadeli. V svoji takratni značajski šibkosti se jim ni znal izogniti. Zavedal se je, da jih bo prebolel šele čez daljši čas, pozabiti pa jih ne bo mogel nikoli. Trudil pa se bo, da zopet postane dobri stari Lovro, kakršen je bil prej: pošten, pokončen in močan.
V trenutku se je odločil. V potovalko je zmetal nekaj najnujnejših stvari, se praznično oblekel, zaklenil za seboj vrata stanovanja in odhitel na prostor, kjer je imel parkiran svoj avtomobil. Bilo je zgodnje nedeljsko jutro. Na jasnem nebu se je na vzhodu risalo zlato sonce in obetalo čudovit dan.
Počasi je vozil skozi mesto, šele ko je zavil na podeželsko cesto, je pospešil vožnjo. Čez dobre pol ure je bil že doma. Vhodna vrata so bila na stežaj odprta, kakor da bi starši slutili, da pride. V veži se je srečal z mamo. Brez besed ga je prisrčno objela in komaj zadrževala solze sreče. Očeta je našel v dnevni sobi. Ležal je na kavču in zrl v strop. Sedel je k njemu. Poiskal je njegovo roko in jo stisnil v svojo. Prestrašil se je, tako brez življenja je bila. Počasi in premišljeno, tehtajoč vsako besedo posebej, je izrekel: »Oče, naj bo pozabljeno in odpuščeno, kar je bilo med nama… Ne vem, kaj me je prijelo, da sem vaju zapustil. Žal mi je. Glej, zdaj sem se vrnil, vrnil za vedno!«
Povedal je, kar mu je ležalo na srcu. Globoko se je oddahnil. Tedaj je začutil, da mu je oče stisnil roko in se zazrl vanj. Nič obsojajočega ni bilo v očetovih očeh, le tiho veselje je sijalo iz njih. Sina je to pomirilo. Vlilo mu je pogum in moč. Kot bi imel krila, je poletel iz hiše in se naglo odpeljal.
Vozil je po vijugasti hribovski cesti mimo njiv, sadovnjakov in redkih hiš. Odkar je pred šestimi meseci jezen zbežal od doma, se ni več vozil tod. Pri srcu ga je stiskalo od bolečine. Negotovost ga je grizla in hromila. Pred gozdom je zavil na ozko pot, ki je vodila do skromne hiše. Izstopil je in skrušen ostal ob avtomobilu. Dolgo je čakal. Potem jo je zagledal: prišla je iz hiše in obstala na pragu. Bila je utrujena in bleda, toda iz njenih oči je sijal neki poseben žar. Ogrnjena je bila s širokim, lepo izvezenim modrim pledom. Pod njim so se razločno videli obrisi skrivnosti, ki je utripala pod njenim srcem.
Skoraj bi se zgrudil od presenečenja. »Lucija, spoznal sem, da te brezmejno ljubim. Brez tebe zame ni sreče v življenju. Odpusti mi, če moreš!« je skoraj kriknil. Potem pa ni mogel spraviti iz sebe nobene besede več.

Dolgo je upala, da se bo to zgodilo. Vrnil se je k njej. »Vse hudo zakopljiva globoko, sčasoma bo strohnelo,« je rekla odločno. Po licih so ji polzele solze veselja in sreče. Stopil je k njej in jo nežno prijel za roko: »Pridi, Lucija, greva k meni… greva k nam domov,« je rekel mehko in ji pomagal sesti v avto.
V kuhinji je bilo tiho in mirno. Sedeli so za mizo po prazničnem kosilu. Skozi odprto okno je sijalo opoldansko sonce. Mir je preplavljal štiri duše, tiha radost je sijala iz njihovih oči. Srca so poskakovala v veselem pričakovanju novega člana družine, ki se jim bo kmalu pridružil.
Lovro je pogledal po očetu in mami in z očmi obstal na svojem ljubljenem dekletu. Mnogo skrbi in žalosti jim je povzročil, a iz njihovih ust ni slišal niti besedice obsodbe. Hvaležen jim je bil za to. Tudi sam je molčal. V svojem srcu pa se je iskreno pokesal in se zaobljubil, da bo poslej vzoren sin, predvsem pa ljubeč in zvest mož ter skrben oče.
Nives Sitar, zgodbe, v: Ognjišče (2009) 07, str. 53.

Avtor: Marko

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing