Anton Hribar Korinjski
* 12. januar 1864, Mali Korinj, † 30. september 1953, Zali Log
Mož brez žolča z razširjenim srcem
Na pogrebu mu je govoril v slovo prijatelj pisatelj Finžgar, ki je med drugim povedal, kaj je o dobrodušnem Hribarju dejal njegov prijatelj Jože Benkovič: “da mu Bog ni ustvaril žolča in mu je rajši raširil srce za ljubezen do vseh ljudi” Rodil se je 12. januarja 1864 na Malem Korinju nad Krko. Po končani ljudski šoli sta mu nadaljnje šolanje omogočila domači župnik in pa stric Martin Molek, tedaj župnik v Savi pri Litiji. Nekaj časa je obiskoval gimnazijo v Novem mestu, kjer je ostal do konca drugega razreda, preostale razrede pa je naredil v Ljubljani. Bil je gojenec Alojzijevišča in je pridno sodeloval pri zavodskem glasilu Domače vaje kot pesnik in risar. Po maturi je vstopil v bogoslovje in bil leta 1891 posvečen v duhovnika. Kot kaplan je služboval po raznih krajih ljubljanske škofije, pod katero so tedaj spadale tudi dekanije Idrija, Postojna in Vipava. Njegove postaje so bile: Vinica, Košana, Dobrova, Polhov Gradec, Smlednik. Potem je postal župnijski upravitelj in župnik na Gorah nad Idrijo, nato v Šentgotardu in nazadnje v Zalem Logu v Selški dolini.
Leta 1941 so ga Nemci izgnali na Hrvaško, konec vojne je reven med revnimi sorodniki dočakal v rojstni vasi, potem pa se je vrnil v svoj mirni kotiček v Zalem Logu, ki se mu je tako priljubil, da je prav tam po štiridesetletnem delavniku dočakal božjo deklo smrt. Še v grobu je za vedno ostal med ljubim ljudstvom, ki ga je z veliko ganjenostjo pospremilo k zadnjemu počitku 2. oktobra 1953. Ob dušnopastirskem delu si je krajšal čas z rezljanjem kmečkih grčavk (palic za opiranje pri hoji) in čeder. Svojim župljanom je tudi na stara leta rad zakrožil kako popevčico, ki so v mladih letih iz njega kar žuborele.
“Po novem ne znam, po starem me ne poslušajo”
Anton Hribar je začel pesnikovati že v gimnazijskih letih, ko se je družil z mlajšima prijateljema Jožefom Benkovičem (1869-1901), pesnikom in zgodovinarjem, ter pesnikom in dramatikom Antonom Medvedom (1869-1910). Med mladostnimi deli naj omenimo prvo samostojno knjižico nabožnih verzov Posvečevanje dneva s svetimi mislimi (1890). Ko je leta 1888 začel izhajati Dom in svet, je Hribar celo desetletje ostal njegov vodilni pesnik. Njegov vzornik pri pisanju epskih pesmi je bil Anton Aškerc. Rad je opisoval znane kraje iz svoje domače okolice (zato se je podpisoval Korinjski), zgodovinske dogodke in ljudske motive, ki si jih je tudi sam izmišljeval. V letih 1898 in 1899 je svoje pesmi izdal v dveh knjigah z enakim naslovom Popevčice milemu narodu. “S takim naslovom je povedal vse: niso to slovite in imenitne pesmi, le popevčice so, iz ljudstva zajete, domače, ne za učene glave, le za preprosti, mili mu narod,” je dejal pisatelj Finžgar.
“Kljub temu ga mladi pesniški naraščaj ni hotel in ni mogel razumeti. Ko je zbirka Popevčic izšla, ko so jo preprosti ljudje in tudi drugi z velikim veseljem prebirali, so se oglasili mladi (najglasnejši je bil Ivan Cankar) in z visokega trona zagrmeli nanj. Ni bil pravi način, ni bila pravična taka trda beseda in obsodba. Hribar ni bil ne jezen ne žalosten. Utihnil je.” Prijatelj Anton Medved ga je nekoč vprašal: “Ljubi Tone, zakaj nič več ne poješ?” Hribar se mu je ljubo nasmejal in dejal: “Po novem ne znam, po starem pa me ne poslušajo.”
Hribarjev gramofon z velikansko trobento
Kot podeželski župnik je bil Anton Hribar zelo domač in družaben. Pogosto je obiskoval svoje duhovniške sosede, ki so ga zaradi njegove sončne narave odprtih rok sprejemali. Rad se je ustavljal pri pisatelju Finžgarju, s katerim sta ga vezala ne le duhovniški poklic in iskreno prijateljstvo, ampak tudi pisanje. Iz časa, ko je bil župnik v Želimljem (1902-1908) se Finžgar spominja zanimive prigode, ki lepo osvetljuje Hribarjev radoživi značaj. “Ko pripovedujem o šoli, naj ne pozabim obiska pesnika Antona Hribarja. Bil je v Ljubljani in se sešel z nekaj znanci. Dogovorili so se, da se potegnejo v Želimlje in me obiščejo. Tone Hribar, ki je ves denar sproti zapravil in je bil vedno v dolgovih, ni menda vedel za boljši zakup, kakor da si je oskrbel v Ljubljani gramofon. Takrat je bil ta inštrument še velika novost in na kmetih neznan. Privlekel je to trobento s seboj v Želimlje.
Jaz sem imel šolo za popoldanske otroke. Hribar me naprosi, naj dovolim, da otrokom nekaj zanimivega pokaže. Postavil je gramofon z velikansko trombo na kateder in ga navil. Imel je ploščo, na kateri je bil ujet smeh po notah. Otroci so plašno gledali in vstajali, da bi v trobenti zagledali smejočega se moža. Hribar pa je navijal in navijal ter se sam kleščil, dokler ni vsa šola bušila v tek smeh, da so se otroci kar v krčih zvijali od smeha. Za navrh jim je tromba zapela še pesmico in tako smo slovesno pred časom pouk končali. Otroci so drli v smehu domov in pripovedovali o čudnem možaku, skritem v trobenti” (Leta mojega popotovanja, 166).
Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2003) 10, str. 42.
Družina slikarjev in čebelarjev
Od leta 1752 je Anton delal kot grajski vrtnar v Radovljici. Leta 1766 pa je skupaj s petnajst let mlajšim bratom Lovrom (roj. 1749) odšel na Dunaj, kjer sta obiskovala bakroreznorisarsko šolo. Leto kasneje je prišel na dunajsko likovno akademijo študirat še njun brat Valentin (roj. 1747). Lovro in Valentin sta se uveljavila kot uspešna slikarja: prvi je bil predvsem krajinar in nekaj let tudi profesor krajinarstva na dunajski akademiji, Valentin pa se je uveljavil na področju zgodovinskega slikarstva. Anton se je leta 1769 posvetil čebelarstvo. Slikarsko znanje mu je prišlo prav pri poslikavanju panjskih končnic.
Že leta 1770 je z odliko opravil izpite in postal prvi cesarsko-kraljevi učitelj čebelarstva. Dobil je nalogo, naj potuje po Avstriji ter preučuje in poučuje čebelarstvo. Svoje čebelarsko znanje, ki ga je pridobil v “šoli” pred domačim čebelnjakom na Breznici, kjer so se na klopci radi zbirali umni gospodarji in modrovali o kmetovanju in čebelarjenju, je z vsem ognjem začel izpopolnjevati in poglabljati. Kmalu je zaslovel z nazornimi in vzornimi predavanji, slonečimi na temeljitem poznavanju čebel. Gorenjski način čebelarjenja je razširil po vsej deželi. Janša je prvi učil, da se čebele ne smejo moriti, učil je voziti čebele na pašo, ovrgel je nauk, da so troti vodonosci. Prvi je strokovno dognal, da se z rojem seli stara matica in sicer nekoliko dni prej, preden se izvali mlada, razen če je stara odmrla ali jo je mlada umorila, če zaradi slabega vremena ni mogla rojiti. Njegova odkritja in dognanja, zapisana pred več kot 200 leti v knjigah, so še danes veljavna. Njegova glavna spisa sta Razprava o rojenju čebel (1771) in Popolni nauk o čebelarstvu (1775). Čeprav je Anton Janša poklic cesarsko-kraljevega čebelarskega učitelja opravljal le slaba štiri leta, je bistveno vplival na razvoj čebelarjenja. Umrl je 13. septembra 1773 na Dunaju za vročinsko boleznijo, star komaj devetintrideset let.
Čebelarstvo ima v Janševi domovini dolgo tradicijo: že v urbarjih iz 13. stoletja so podatki o dajatvah, ki so jih plačevali čebelarji. Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske (1689) poroča o zelo razvitem čebelarstvu. Sredi 19, stoletja so našteli na Štajerskem 75.000, na Koroškem 32.000, na Kranjskem 72.000 in na Primorskem 19.000 panjev, kakor se imenuje “domovanje” čebelje družine (poleti, ko je le-ta najštevilnejša, je v njej 40.000-60.000 delavk, od 600 do 800 trotov in ena sama matica). Stavba za čebelne panje se imenuje čebelnjak. Obstajajo razne čebelje pasme; po vsem slovenskem ozemlju razširjena čebelja pasma je tako imenovana kranjska “siva” čebela (Apis mellifera carnica), ki se odlikuje po pridnosti, krotkosti, varčnosti s hrano in mirnosti. Čebelarstvo je bilo že od nekdaj pomembna gospodarska panoga, saj je dajalo dva pomembna “sadova”; med, ki je dolgo nadomeščal sladkor (služi pa tudi za pripravo medice, blage alkoholne pijače), in vosek za izdelavo sveč.
Zgodovino čebelarstva na Slovenskem si lahko nazorno ogledate v Čebelarskem muzeju v Radovljici, ki je bil odprt leta 1959, zatem pa nekajkrat prenovljen oz. razširjen, zadnjikrat leta 2000. Osrednji prostor muzeja je namenjen predstavitvi zbirke prek 200 panjskih končnic – prednjih deščic ljudskih panjev “kranjičev’, ki so nepogrešljivi del slovenske ljudske kulture. Čebelarji vedo, da čebela loči barve in da po sliki lažje najde svoj panj. Slikarstvo panjskih končnic je nastalo sredi 18. stoletja, zamrlo pa je na začetku 20. stoletja. Šteje nad 600 motivov: posvetnih je nekoliko več kot religioznih. Prav religiozna motivika pa predstavlja ne tem področju največjo zakladnico evropske ljudske ikonografije.
Božji orel, ki kaže pot k Soncu
Že jeseni 1922 je Ivan Merz postal profesor francoščine in nemščine na nadškofijski klasični gimnaziji v Zagrebu. V tem mestu je deloval le šest let, vendar je v tem kratkem času močno zaznamoval življenje Cerkve na Hrvaškem. Moč za svoje apostolsko delovanje je črpal iz redne molitve, vsakdanje svete maše in obhajila, vsakoletnih duhovnih vaj, poglobljenega študija teologije. Uključil se je v katoliško gibanje, ki ga je na Hrvaškem sprožil Slovenec dr. Anton Mahnič, krški škof. Največja zasluga Ivana Merza na področju apostolata je v tem, da je poleg orlovske (gimnastične) organizacije vpeljal na Hrvaško tudi Katoliško akcijo in njena načela po smernicah papeža Pija XI Pri svojem delu z mladimi je Ivan Merz posvečal posebno pozornost moralnim problemom, vzgoji za zakonsko in družinsko življenje. V ta namen je napisal knjižico “Ti in ona”. Resno se je ukvarjal z mislijo, da bi ustanovil svetni inštitut, moški in ženski, ki bi povezoval Bogu posvečene laike za delo v Cerkvi in širjenje Kristusovega kraljestva. Njegovo zamisel je deloma uresničila njegova sodelavka Marica Stankovič, ki je ustanovila Skupnost sodelavk Kristusa Kralja, prvi svetni inštitut na Hrvaškem.
Zadnje leto življenja Ivana Merza sta zaznamovala bolezen in pričevanje njegove vere v moč križa in vstajenja. Preden je šel na operacijo, je sestavil oporoko-nagrobni napis, v katerem izraža svoje zaupanje v Boga, kateremu je vse življenje zvesto služil. Svojo dušo je izročil Bogu 10. maja 1928. Leta 1958 je tedanji zagrebški nadškof Franjo Šeper začel škofijski postopek za njegovo razglasitev za blaženega. To se je uresničilo 20. junija 2003 v mučeniški Banja Luki, rojstnem mestu novega priprošnjika pri Bogu.
Končno je pred očeta stopila najmlajša hčerka ter dejala: »Nimam več zrna, ki si mi ga dal ob odhodu.«
“Ta zemlja ni bila zanj samo ‘dežela smehljaja’, tudi bridke strani so se mu odpirale v knjigi življenja, a vedno tako, da ga je Bog razveseljeval, zato je z Bogom v srcu umel z nastopom in pisano besedo razveseliti vsakega, ki ga je srečal. Zato je ostal med mladino, ki jo je poučeval, vedno mlad in je znal vzgajati za Boga in za narod,” je ob odprtem grobu profesorja Janka Mlakarja, kateheta in planinskega pisatelja, ob veliki množici hvaležnih pogrebcev dejal škof Anton Vovk. To je bilo 13. avgusta 1953, dva dni po Mlakarjevi smrti.
Janko meni, da bi moralo na tabli pisati “pisatelj in krojač”, kajti filozofsko navdahnjeni oče je hotel svetu nakazati pot iz materializma in svoje misli je posredoval v knjižicah z naslovom Pot, pa sta izšla le dva zvezka, ker mu je cerkvena gosposka pisanje prepovedala. “Morebiti sem od očeta podedoval nekoliko pisateljske žilice, žal, da ne za nabožno stroko!” Ko je Janko dopolnil šest let, je šel v šolo na Graben, kjer so se takrat zbirale ljubljanske “barabice”. Prvi razred je končal z odliko, potem pa nobenega več. “Mati nas je skrbno vzgajala v skromnosti in ponižnosti ter nas večkrat opominjala: ,Otroci, držite se tal, potem ne morete globoko pasti!’ Jaz sem si njen nauk vzel k srcu in se pridno vadil v teh čednostih. Zato sem bil, zlasti v ljudski šoli, že zadovoljen, da sem zlezel.” Po končani ljudski šoli je šel na gimnazijo: dogodivščine iz teh let slikovito opisuje v svojih Spominih. Po maturi leta 1893 je vstopil v ljubljansko bogoslovje. Leta 1897 je pel novo mašo na Breznici na Gorenjskem.
“Gorniku Janku je bila gora božjih zapovedi prvo – posebej zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega. Zato je v luči ljubezni tako ljubil svoj narod, zato je bil vesel v družbi, šaljiv v predavanjih in spisih zgolj iz ljubezni do bližnjega,” je dejal škof Vovk ob njegovem pogrebu. Ljudje so radi brali njegove spise, v katerih je na svoj izvirni način “prosvetljeval, opominjal in vedril slovensko planinsko in širšo javnost” (Tine Orel). Ko je Planinski Vestnik med svojimi bralci nekajkrat naredil anketo, kaj in kako naj planinsko glasilo piše, so številni odgovarjali: “Zakaj nihče ne piše tako kot Mlakar? Mlakar, ta je znal!” V Planinskem Vestniku se je oglasil kot bogoslovec leta 1893, v prvem letu njegovega izhajanja. “Na skrivnem, da nihče ni slutil, sem popisal turo čez Luknjo v Bovec in poslal članek takratnemu uredniku Antonu Mikušu, ki ga je takoj priobčil. Občutkov, ki so me navdajali, ko sem bral prvikrat svojo besedo tiskano, ne bom popisoval.” Sprva se je podpisoval le z začetnima črkama J. M., leta 1902 pa je prišel na dan s polnim imenom. V letih 1938-1940 je Slovensko planinsko društvo izdalo Mlakarjeve planinske potopise v štirih knjigah. Izbor le-teh pa je izšel po drugi svetovni vojni v knjigi Iz mojega nahrbtnika, ki je doživela dve izdaji (1958, 1972). Gore so Janka Mlakarja učile skromnosti in žive povezanosti z dihanjem narave. Ko je hodil po tujih gorah, je dostojno predstavljal našo domovino, naše planince, Zadnja leta svojega življenja je veliko trpel, ker mu je, ljubitelju naravnih lepot, močno opešal vid. Delal pa je do zadnjega. Na Goro Gospodovo je odšel 11. avgusta 1953.
Živel je mož, ki je imel eno samo veliko strast: da bi si nagrmadil čimveč zlata.
Tamara je imela hišo sredi vasi in v njej trgovino. Bila je izučena trgovka. Hišo sta ji zapustila dedek in babica.
Raoul Follereau je bil poslan na ta svet pred sto leti: rodil se je 17. avgusta 1903 v mestu Nevers v osrednji Franciji. Oče, lastnik manjšega industrijskega podjetja, je zgodaj umrl, in Raoul je moral kot najstarejši misliti na to, da za njim prevzame vodstvo, zato se je vpisal na srednjo tehniško šolo, zatem pa na pravno fakulteto. Globoko verna mati je svoje otroke navajala, da berejo evangelij in ga v življenju uresničujejo. Raoul si je njene nauke vzel k srcu. Poglabljal se je tudi v socialni nauk katoliške Cerkve. Ko mu je bilo triindvajset let, se je poročil z Madeleine, svojo mladostno ljubeznijo, ki je bila njegova zvesta spremljevalka na vseh življenjskih poteh. Zakon ni bil blagoslovljen z otroki, bogatila pa ga je iskrena in spoštljiva medsebojna ljubezen. Raoul je bil pesniška duša in že pri sedemnajstih letih je izdal svojo prvo pesniško zbirko. V svojih pesmih ni “brenkal na strune dekliških src” – njegove pesmi govorijo o ljubezni do vseh ljudi, posebno do najbolj zapuščenih.
Naslov njegove prve pesniške zbirke je “Bog je ljubezen”, kar nakazuje njegovo bodočo življenjsko pot. Mladi pesnik je že takrat nosil staromodno kravato, ki ji je ostal zvest do konca. “Ta moja ljuba kravata je znamenje moje svobode: ne dovolim, da bi me zasužnjila tiranija mode.” Drugi razpoznavni znak tega izrednega moža je bila sprehajalna palica, dar njegove mame. Prvi pesniški zbirki je sledilo še več drugih, vendar Raoulu ni bilo do literarne slave. Svoj pesniški talent je hotel uporabiti za to, da se širi “revolucija evangeljske ljubezni”.
Ob začetku druge svetovne vojne je ostro nastopil zoper Hitlerja, zato je moral bežati. Leta 1942 je iz samostana, kjer se je skrival, sprožil akcijo Ura ubogih, ki je naletela na izreden odmev. Predlagal je, da bi vsak daroval zaslužek ene ure svojega dela za potrebe ubogih. V desetih letih je bilo tako zbranih 250 milijonov frankov, ki jih je ob pomoči sodelavcev v raznih delih sveta posredoval najbolj potrebnim. Brž po vojni je začel svoja potovanja po svetu. Povsod je ljudi navduševal za uresničenje evangeljske zapovedi ljubezni do bližnjega. Klical je: “Srce, ki se ob bedi ne zgane, je zares bedno srce!” Samostan, v katerem sta med vojno živela z ženo, je pripadal redovnicam, ki so pošiljale misijonarke v Afriko, tudi med gobavce na ozemlju Slonokoščene obale. Raoul jim je pomagal, da so uresničile načrt zgraditi za gobavce naselje, v katerem bi živeli kot “normalni ljudje”.
Raoul in Madeleine sta jih pogosto obiskovala in jih pozdravljala kot zdrave ljudi: objemala sta jih in poljubljala in s tem hotela pokazati, da se ne bojita “okužbe”, kajti gobavost ni nalezljiva. “Gospodom vojne in miru”, kakor je imenoval mogočne državnike, je naslovil več poslanic, v katerih jih je pozival, naj denar, ki ga porabijo za oboroževanje, namenijo pomoči ubogim. Pri njih je naletel na gluha ušesa, znali pa so mu prisluhniti mladi. Njegov glas je utihnil 6. decembra 1977.