Phil Bosmans
* 1. julija 1922 , Gruitrode (B), u. 17. januarja 2012, Mortsel (B)
Kaže, da je ta vedrina v njem tudi zato, ker je Flamec: ti so znani kot ljudje, ki se znajo življenju v dobrem in v hudem nasmejati. Rodil se je 1. julija 1922 v nestecu Gruitrode v belgijski pokrajini Linburg. V domači družini je doživljal iskreno ljubezen. “Nikoli nisem opazil, da bi bili moji starši namrščeni ali da bi se prepirali.” Na vprašanje, kaj bi svetoval zakoncem, je Bosmans odgovoril: “Poročni prstan nositi je lepo, hkrati pa tudi težko. Poročni prstan je znamenje ljubezni in zvestobe… Znajo priti dnevi, ko se človeku zdi, da ne more več vzdržati. Nespamet, nezvestoba – pa pride do poloma. Skozi špranje prodira mrak v tvoje srce in v tvoj dom. Tedaj je samo en izhod, samo eno okno, skozi katero prodira svetloba – odpuščanje. V vaši družini naj ne bo nikoli vojne. Odpuščanje je najlepši od vseh darov.” Ko mu je bilo devetnajst let, je vstopil v redovno družino montfortijancev, ki nosi ime po sv. Ludviku Grignionu Montfortskem (1673-1716), velikem častilcu Matere Božje. Ko je leta 1948 postal duhovnik, je najprej deloval med delavci v Franciji, potem pa se je vrnil v svojo domačo pokrajino Limburg, kjer je kot ljudski misijonar ljudem govoril o božji dobroti in usmiljenju. Sredi dela je nevarno zbolel in bil skoraj dve leti priklenjen na posteljo.
Ta huda preskušnja je še bolj omehčala njegovo srce in še močneje je čutil potrebo, da med ljudi seje semena ljubezni in prijateljstva. Februarja 1958 je začel po radijskih valovih pošiljati “vitamine za srce” – petminutne misli z močnim nabojem vere in optimizma. 20. avgusta 1959 je ustanovil Zvezo brez imena – gibanje za kulturo srca. O njej je povedal: “Zveza brez imena hoče biti klic ljudem, ki imajo pod plaščem srce. Temu svetu je potrebno več srca. Moje srce. Zveza brez imena je družina, v kateri živijo prijatelji. Ljudi ne tlači v predale, jih ne razporeja po blokih, jih ne deli na desne in leve. Zveza brez imena je gibanje za novo kulturo srca, za osnovno kulturo človeka, ki hoče ljudem pokazati pot do svetlobe, do novega način življenja… Imamo ključe od stanovanja, garaže, avtomobila, pisarne blagajne, ključ do svojega bližnjega pa smo večkrat izgubili.” Zveza brez imena se je ukoreninila ne le v Belgiji, ampak tudi marsikje drugo po svetu (oktobra 2000 je zaživela tudi namenljivim naslovom Človek, rad te imam, ki povzema usmeritev njegovega življenja in dela. Tam je med drugim zapisal: “Človek, rad te imam. – Posreduj to naprej z besedami ali brez besed: s smehljajem, s stiskom roke, z besedo priznanja, z objemom, s poljubom ali z zvezdo v očeh.” Sledile so vsako leto nove in vse so brž postale uspešnice sodobne duhovne literature v izvirnih flamskih izdajah in v številnih prevodih. Kratke, “udarne” misli so se porodile iz njegovih srečanj z ljudmi, predvsem nesrečnimi, trpečimi, obupanimi. Vsem ponuja tisto, kar daje življenju smisel: preprostost srca in otroško veselje. Zaradi tega ga imenujejo “moderni Frančišek”.
(pričevanje 02_2003)
Neki jagenjček se je zelo bal volkov. Uvidel je, da ne bo našel miru, dokler ne odkrije, kako bi se zavaroval pred nevarnim volkom. Končno mu je šinila v glavo imenitna zamisel.
Ko je Džen Šen odšel v pokrajino Fei, se je tam zgodil umor. Nekdo je prišel k njegovi materi in ji dejal: »Džen Šen je ubil človeka.«
Nekega dne je zajec zelo hitro tekel in se zaletel v debelo drevo, ki je stalo sredi polja, ter si zlomil vrat in mrtev obležal v travi.
Slanik v izložbi mu je prinesel mecena in prijatelja Sadnikarja
Najprej ga je poslal v Ljubljano, kjer je kot izredni učenec končal umetnostno-obrtno šolo, nato pa na Dunaj. Čakalo ga je razočaranje, kajti na likovno akademijo je bil sprejet po enem letu čakanja (1903). Sadnikar ga je ves čas šolanja gmotno in moralno podpiral. Oba moža je najtesneje povezovalo iskreno prijateljstvo, ki je trajalo vse do Sadnikarjeve smrti (1952).
Rodili so se jima trije otroci: sin Oton ter hčerki ŠtefaniJa Vida in Breda. Umetnik je nekaj časa slikal na ženinem domu in koroška pokrajina je opazna sestavina tudi njegovih poznejših slik. Med prvo svetovno vojno kot italijanski državljan (po očetu) ni bil vpoklican, temveč je vojna leta preživljal v Ljubljani. V tem času je nastal obsežen opus razglednic, povezanih s strahotami vojne – med njimi so tudi prve božične. Razglednice so izhajale pod enotnim naslovom Vojska v slikah, izkupiček pa je bil namenjen družinam vpoklicanih vojakov. Po koncu vojne je bil nekaj mesecev na Koroškem, po nesrečnem plebiscitu pa se je vrnil v Ljubljano, kjer je služboval po raznih šolah kot profesor risanja, leta 1928 pa je bil imenovan za restavratorja in risarja v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani.
Višek svoje ustvarjalne moči je Gaspari dosegel v letih med prvo in drugo svetovno vojno. V tem obdobju je uresničil tudi svojo srčno željo: naslikati razna slovenska narodna obredja, ki so po domovih bogatila cerkvena praznovanja skozi vse leto, posebej okoli božiča in velike noči. Za njegov čopič so bili zanimivi ljudje, ki jih srečujemo v ljudskih pesmih in slovenskih knjižnih delih: vaški posebneži, godci, berači, slepci. “Njegova umetnost je kot narodna pesem; ki vedno znova oživlja in vabi k bistvu, h koreninam slovenske duše” (Verena Koršič). Njegove riske in slike “govorijo slovensko”. Na kratko je vsebino njegovih del povzel Emilijan Cevc: “Religiozno izročilo mu je bilo sveto že kot častitljivo dopolnilo slovenske resničnosti. Marije so se mu spremenile v svete matere z naših polj, zvonovi so zapeli k procesiji z vihrajočimi banderi; dekleta hite z jerbasi k velikonočnemu žegnu in na jutro velike nedelje je družina zbrana ob mizi z žegnom; koledniki zaigrajo v božične dni in Kristus se rodi v domačem hlevcu, kjer so pastirci nabrani z naših gorskih pašnikov…” Ljudje so ga brž sprejeli za svojega, na uradna priznanja pa je moral mojster dolgo čakati: leta 1952 je prejel Prešernovo nagrado za svoje življenjsko delo, dvajset let pozneje je postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Svoje bogato in častitljivo dolgo življenjsko popotovanje je Maksim Gaspari sklenil 14. novembra 1980 v 98. letu starosti.
Pokvarjena noga ga je privedla pred oltar
V srednji šoli se je bolj težko učil, zdaj pa se mu je “odprlo”: poleg bogoslovja je študiral celo časnikarstvo. Mašniško posvečenje je prejel 29. junija 1927, sloveno novo mašo pa je imel 17. julija v Rovtah. Po novi maši se je pogovarjal z Jezusom: “Tu me imaš, Gospod, takega, kot sem! Zahvalim te za pokvarjeno nogo. Brez nje najbrž nikdar ne bi prišel do oltarja… Pomagaj mi, da ti bom mogel koristno služiti!” Februarja 1920 je v 52. letu umrl oče, ko je mama nosila pod srcem štirinajstega otroka.
Ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič je novomašnika Janeza poslal za kaplana v belokranjsko “prestolnico” Metliko, kjer je sto let prej (1828-1830) deloval kot kaplan svetniški Friderik Baraga, misijonar med ameriškimi Indijanci. Med dobrimi Belokranjci se je lepo počutil. “Starejša generacija je bila globoko verna in Cerkvi vdana,” piše v svojih spominih. “Duhovnika morda nikjer niso tako cenili kakor v Beli Krajini.” Spet je imel težave s svojo nogo in moral je na operacijo. Vse tegobe je mirno prenašal ob uspehih dela za duhovno prenovo ljudi. “Tedaj smo organizirali misijon. Cerkev je bila nabito polna pri vse govorih. Ko smo nazadnje pregledali uspeh, smo dognali, da je bilo samo enajst oseb, ki se niso približale, in samo 177 ljudi je ostalo brez spovedi in svetega obhajila.” Dobro je čutil, kje je treba prijeti. “Naše delo je bilo rešiti mladino. Ustanovili smo otroški vrtec, v katerem so bili vsi najboljši otroci. Vsi so to smatrali za čast in tako so bili v naših rokah tudi otroci politično nasprotnih družin.” Mnogim iz tega tabora ni šlo v račun, da ima duhovnik tak vpliv na ljudi. “Duhovnika je treba oblatiti, taka je peklenska postava, katero sovražniki vere dobro poznajo. Če ga umažejo, bo takoj manj veljala njegova beseda.” Proti koncu leta 1933 je Janez Hladnik postal “duhovni oskrbnik” Slovencev v Zagrebu, ki jih je bilov hrvaškem glavnem mestu kakšnih 10.000. Tam je deloval natanko eno leto. Že tedaj se je v njem oglašala misel na Slovence v Argentini.
Julija 1935 je šel k škofu Rožmanu in ga vprašal, kaj naj stori. Škof mu je dejal: “Gospod Janez, pojdite v Argentino! Bil sem v Severni Ameriki in videl, da je duhovnik našim ljudem v tujini nujno potreben… Kar pripravite se. Vas je poslala božja Previdnost. Pojdite!” Po slovesu od domačih, na katere je bil močno navezan, se je 4. februarja 1936 poslovil od domovine. Na argentinska tla je stopil 2. marca. V delo med slovenskimi rojaki, povečini Primorci, ki so odšli čez Atlantik, da so ubežali fašističnemu nasilju, ga je uvajal duhovnik Jože Kastelic. Kmalu mu je prepustil urejanje mesečnika Duhovno življenje. Ko se je Kastelic 7. marca 1940 v Andih smrtno ponesrečil, je moral sprejeti še težja bremena.
Njegovo delovanje v Argentini lahko razdelimo na tri obdobja: skrb za slovenske izseljence med obema vojnama, prizadevanje za naselitev protikomunističnih beguncev po drugi svetovni vojni in nazadnje delo med domačimi verniki v enem najbolj revnih predelov Buenos Airesa. Po drugi svetovni vojni je dolgo časa brezuspešno trkal na vsa vrata, da bi se odprla za slovenske begunce. Ko mu je uspelo priti do samega argentinskega predsednika Juana Perona, je po Hladnikovem posredovanju nad 8.000 Slovencev našlo zavetje v Argentini. Hladnik jim je iskal možnosti za uveljavitev v novem svetu. Težave so mu povzročali tudi komunistični agenti, ki so sejali razdor med “starimi” in “novimi” izseljenci. Trajen spomenik si je Hladnik postavil z ustanovitvijo naselja Slovenska vas (Villa Eslovena) v Lanusu. Zadnjih petnajst let je bil misijonar med domačini. Njegovo bogato življenje se je izteklo 20. junija 1965: srce mu je zastalo zaradi kapi.
Fulton Sheen se je rodil na današnji dan kot prvi od štirih otrok Newtona Morrisa Sheena in Delie Fulton v kraju El Paso v ameriški zvezni državi Illinois. Njegovi predniki so bili katoliški Irci, ki so se pred angleškimi zatiralci izselili v Ameriko. Stric mu je omogočil šolanje v katoliški šoli stolne župnije v mestu Peoria v letih 1901-1909. Pri birmi je privzel ime John, po končani srednji šoli pa je za svoje prvo ime sprejel priimek matere in odtlej je bil Fulton John Sheen.
Zaslovel je predvsem kot televizijski pridigar. Pred televizijskimi zasloni je prvič nastopil za veliko noč leta 1940. Deset let kasneje so milijoni televizijskih gledalcev iz tedna v teden spremljali njegove polurne oddaje z naslovom “Življenje je vredno življenja”, v katerih je posredoval evangeljski pogled na življenje in vsakdanje delo človeka. Gledalce je pritegnila njegova vedrina in duhovite primere. Svoje televizijske govore je prelil in razširil v knjige: izšlo jih je nad 90 in vse so bile uspešnice. Največ bralcev je dosegel s knjigo Mir duše, najvišjo naklado pa s knjigo Kristusovo življenje. “Skrivnost” uspešnosti njegove govorjene in pisane besede je bila vsakdanja enourna molitev pred Najsvetejšim.
Septembra 1979 je obhajal biserno mašo -šestdesetletnico duhovništva. Tri mesece zatem – 9. decembra – je bila daritev njegovega življenja končana. Pokopan je v newyorški katedrali sv. Patrika. Junija leta 2012 je papež Benedikt XVI. uradno podpisal odlok kongregacije za svetnike s katerim je potrdil herojsko mero krepostnega življenja božjega služabnika Fultona Sheena in s tem se nadaljuje postopek za razglasitev tega izrednega moža za blaženega …
Najhujše je bilo tam, kjer sta se srd in jeza skoncentrirala v maščevanje. Hudo je bilo v improviziranem ustaškem taborišču, a ker sem bil tam malo več kot dan, se mi ni posebej zapičilo v spomin. Tam je šlo predvsem za zavrelico tradicionalnega sovraštva med Srbi in Hrvati, a nam prostovljciem so očitali, da smo prišli reševat srbsko Jugoslavijo. Tudi pri Italijanih je šlo za stoletne zamere sosednih narodov, predvsem pa za zaničevanje, ki ga kaže zmagovalec do premaganca. Pri komunistih v Teharjah pa je bilo povrhu vsega še skrajno ideološko sovraštvo, ki je bilo organizirano, vodeno in podpihovano. Rdeči stražar, ki ni bil vsaj zadirčen do jetnika, če ga že ni žalil in pretepal, je postal sumljiv svojim nadrejenim. Zavoljo spodbujane krutosti in poniževanja je bilo to taborišče zagotovo najhujše.
Še v svoji knjigi Otroštvo sem opisal doživetje smrtnega strahu, ko sva šla s sestro v zimski noči iskat očeta v sosedno vas skozi gozd, kjer naj bi se klatili tolovaji….Vsak smrtni strah, ki ga prestaneš, te zaznamuje. Gotovo pa je najhujši tisti strah, ko se ne bojiš samo smrti, ampak mučenja, trpečega umiranja in še česa okrutnega, povezanega z njo. In tak je bil naš strah v teharskem taborišču, zakaj slutili smo, da opiti vojaki ob pretepanju in vezanju z žico cejevce v resnici odpeljujejo v smrt, ne pa v drug lager, kot so nam lagali. Prav ta negotovost, up prekvašen s slutnjo najhujšega, je naš strah še potresala z žerjavico.Toda tudi strah ima svojo končno mero in lahko na svojem višku – ne bi verjel, če ne bi tega sam doživel – nenadoma uplahne. V knjigi Dotik smrti sem opisal tak primer iz Zagreba, ko so nas zjutraj ujeli ustaši. Ko je ustaš s puško meril vame, zleknjeniega v travi, sem se po smrtnem šoku zdajci sprijaznil, da bom umrl. In strah me je v hipu minil. Zdelo se mi je, kot da bi se po čudežu prelevil v neko drugo osebnost, boljšo in vrednejšo. ki bo vse hudo pretrpela, a se je zlo ne bo dotaknilo zares. Takšna doživeta stanja pa so gotovo mejne pozicije v življenju in mislim, da so tudi dosti bolj vplivala name, kot si priznam, še posebej pri mozganju o bivanjskih vprašanjih, ki odločajo o ciljih življenjske namerjenosti.
Že pred nedavnim je stopil v trgovini k meni dober znanec iz mladih let in mi zaupal :”Tudi jaz sem bil v Teharjah, ampak- pst !- tega nikomur povedati !” Tak strah so nam vcepili naši krvniki ! Vleče se kar naprej, ljudje se še vedno bojijo govoriti, kako je bilo takrat v resnici. Ne grejo na volišča ali pa celo volijo ne za tisto, kar vejo, da je prav, marveč za tisto, kar se jim zdi najbolj varno, če ne celo koristno. Nikoli nisem počel ničesar iz sovraštva, ničesar iz želje po maščevanju.Tudi te knjige ne. Veliko sem že prej pisal o doživetjih v Zagrebu in Gonarsu, Teharje pa nekako hranil za konec. Nisem jih še mogel preboleti, a dobro moreš pisati edino takrat, ko se obvladaš in si suveren. Sem si pa delal zapiske, a jih “zamaskiral”, kakor da bi se stvari dogajale v ustaškem taborišču. Zavoljo varnosti ob eventualni preiskavi. A teharski pekel je ležal v meni kot nerojeno dete, že zaradi lastnega ozaveščenja sem ga moral spraviti na svetlo. Veliko pozneje me je preblisknilo, da bo najbolje vse tri taboriščne zgodbe združiti. In tudi to, da sem prvi dve pisal v prvi osebi, najbolj krvavo Teharje pa kot risar v tretji – toliko so me še pekli spomini nanje. Tudi s tem sem nekako izrazil svojo izkušnjo različnih stopenj zla, ki je bilo v Teharjah zagotovo najhujše.
“Pa da boš molčal!” smo slišali kar večkrat . Nič nismo podpisali, vem vsaj zase in za našo skupino , ki je bila takorekoč predzadnja, samo devet jih je še ostalo za nami tistega 28. avgusta 1945. Dobro smo vedeli, kaj zadene tiste, ki ne znajo molčati.
Odkar sva se spoznala. Njegov najintimnejši prijatelj pa je bil nedvomno France Kremžar. Midva sva se še posebej zbližala v Gonarsu. In potem, ko je kot domobranec iz postojanke v Grahovem dostikrat prihajal v Ljubljano, rad se je menil z menoj o umetnosti, med vojaki za to ni bilo prave prilike.