Avtor: Marko

Fulton J. Sheen

Napisal Marko na 4. novembra 2002. Objavljeno v Pričevanje.

* 8. maj 1895, El Paso, Illinois; 9. december 1979, New York

Fulton Sheen se je rodil na današnji dan kot prvi od štirih otrok Newtona Morrisa Sheena in Delie Fulton v kraju El Paso v ameriški zvezni državi Illinois. Njegovi predniki so bili katoliški Irci, ki so se pred angleškimi zatiralci izselili v Ameriko. Stric mu je omogočil šolanje v katoliški šoli stolne župnije v mestu Peoria v letih 1901-1909. Pri birmi je privzel ime John, po končani srednji šoli pa je za svoje prvo ime sprejel priimek matere in odtlej je bil Fulton John Sheen.

Odločil se je za duhovniški poklic in vstopil je v škofijsko semenišče, kjer je dokončal bogoslovne študije ter bil 20. septembra 1919 posvečen v duhovnika škofije Peoria. Škof Edmund Dunne je nadarjenega mladega duhovnika poslal nadaljevat bogoslovne študije v Evropo. Na znameniti katoliški univerzi v Louvainu v Belgiji je Sheen dosegel doktorat iz filozofije in kot prvi Američan prejel nagrado kardinala Merciera. Na gregorijanski univerzi v Rimu pa je z disertacijo “Bog in razum v moderni filozofiji – kritična študija v luči filozofije sv. Tomaža” pridobil naslov doktorja teologije. Ko se je novopečeni doktor vrnil v Ameriko, je najprej deloval kot kaplan v mestni župniji, kmalu pa je postal profesor na katoliški univerzi v Washingtonu. Pa ne za dolgo, kajti profesorski pult je zamenjal s prižnico. Kot izredno prepričljiv govornik je nastopal na raznih cerkvenih slavjih doma in po svetu. Vrsto let (od 1930 do 1953) je imel postne govore v newyorški stolnici sv. Patrika, vsako leto je kot pridigar nastopil v slavni westminstrski katedrali v Londonu. Govoril je tako ognjevito, da je številne ljudi pripeljal v naročje katoliške Cerkve. Če ga je kdo zaradi teh uspešnih nastopov pohvalil, je mirno odvrnil: “Za to nimam prav nobenih zaslug, ljudi vabi k sebi Kristus! Vesel sem, da sem njegov služabnik.”

Zaslovel je predvsem kot televizijski pridigar. Pred televizijskimi zasloni je prvič nastopil za veliko noč leta 1940. Deset let kasneje so milijoni televizijskih gledalcev iz tedna v teden spremljali njegove polurne oddaje z naslovom “Življenje je vredno življenja”, v katerih je posredoval evangeljski pogled na življenje in vsakdanje delo človeka. Gledalce je pritegnila njegova vedrina in duhovite primere. Svoje televizijske govore je prelil in razširil v knjige: izšlo jih je nad 90 in vse so bile uspešnice. Največ bralcev je dosegel s knjigo Mir duše, najvišjo naklado pa s knjigo Kristusovo življenje. “Skrivnost” uspešnosti njegove govorjene in pisane besede je bila vsakdanja enourna molitev pred Najsvetejšim.

Leta 1951 je postal pomožni škof v New Yorku, leto poprej pa narodni voditelj Družbe za širjenje vere, kar je ostal do leta 1966. V tej vlogi si je močno prizadeval za pomoč misijonom. Sodeloval je na drugem vatikanskem koncilu in bil kot “televizijski” škof deležen velike pozornosti. Leta 1966 ga je papež Pavel VI. imenoval za škofa v mestu Rochester, kjer je skušal uresničiti pokoncilsko podobo škofije: ustanovil je duhovniški in pastoralni svet, k sodelovanju je pritegnil laike. Kot škof ordinarij se je leta 1969 zaradi starosti (75 let) škofiji odpovedal. Zadnjih deset let je veliko potoval in bil povsod dobrodošel govornik. Papež Pavel VI. ga je leta 1969 imenoval za člana Sveta za neverujoče in za naslovnega nadškofa.

Septembra 1979 je obhajal biserno mašo -šestdesetletnico duhovništva. Tri mesece zatem – 9. decembra – je bila daritev njegovega življenja končana. Pokopan je v newyorški katedrali sv. Patrika. Junija leta 2012 je papež Benedikt XVI. uradno podpisal odlok kongregacije za svetnike s katerim je potrdil herojsko mero krepostnega življenja božjega služabnika Fultona Sheena in s tem se nadaljuje postopek za razglasitev tega izrednega moža za blaženega …

ČUK, Silvester. Fulton J. Sheen. Prvi televizijski pridigar (Pričevanje). Ognjišče, 2002, leto 38, št. 11, str. 82-83

Marjan Tršar

Napisal Marko na 3. novembra 2002. Objavljeno v Gost meseca.

* 17. februar 1922, Dolenjske Toplice, † 18. oktober 2010, Ljubljana.

– Preživeli ste tri taborišča smrti: ustaško v Zagrebu, faistično v Gonarsu in komunistično v Teharjah. Ali lahko rečete, katero je bilo najhujše ?

Najhujše je bilo tam, kjer sta se srd in jeza skoncentrirala v maščevanje. Hudo je bilo v improviziranem ustaškem taborišču, a ker sem bil tam malo več kot dan, se mi ni posebej zapičilo v spomin. Tam je šlo predvsem za zavrelico tradicionalnega sovraštva med Srbi in Hrvati, a nam prostovljciem so očitali, da smo prišli reševat srbsko Jugoslavijo. Tudi pri Italijanih je šlo za stoletne zamere sosednih narodov, predvsem pa za zaničevanje, ki ga kaže zmagovalec do premaganca. Pri komunistih v Teharjah pa je bilo povrhu vsega še skrajno ideološko sovraštvo, ki je bilo organizirano, vodeno in podpihovano. Rdeči stražar, ki ni bil vsaj zadirčen do jetnika, če ga že ni žalil in pretepal, je postal sumljiv svojim nadrejenim. Zavoljo spodbujane krutosti in poniževanja je bilo to taborišče zagotovo najhujše.

– V Zagreb, kjer so vas potem ustaši zaprli, ste prišli kot prostovoljec.

Prostovoljci smo bili takrat največ študentje. Moja generacija je leta 1940 maturirala na klasični gimnaziji in mladostno navdušenje nas je pognalo, da smo šli branit domovino. Res pa med nami nisem srečal svojih “rdečih” sošolcev, ti so se takrat še držali pakta Stalina s Hitlerjem o nenapadanju. Tudi ko smo v Novem mestu zvedeli, da je padlo Skopje in nam je major, dr. Turk, naš profesor zgdovine, rekel, da je vojna zgubljena, smo hoteli iti naprej, pa čeravno bi se morali proti okupatorju boriti v gorah Bosne. V Zagrebu sem doživel nastanek ustaške države in prvič v življenju tudi taborišče.

– V taboriščih ste smrti gledali v oči. Ali je to spremenilo vaš odnos do smrti ? Se smrti manj bojite ali vam je misel nanjo še bolj zoprna ?

Še v svoji knjigi Otroštvo sem opisal doživetje smrtnega strahu, ko sva šla s sestro v zimski noči iskat očeta v sosedno vas skozi gozd, kjer naj bi se klatili tolovaji….Vsak smrtni strah, ki ga prestaneš, te zaznamuje. Gotovo pa je najhujši tisti strah, ko se ne bojiš samo smrti, ampak mučenja, trpečega umiranja in še česa okrutnega, povezanega z njo. In tak je bil naš strah v teharskem taborišču, zakaj slutili smo, da opiti vojaki ob pretepanju in vezanju z žico cejevce v resnici odpeljujejo v smrt, ne pa v drug lager, kot so nam lagali. Prav ta negotovost, up prekvašen s slutnjo najhujšega, je naš strah še potresala z žerjavico.Toda tudi strah ima svojo končno mero in lahko na svojem višku – ne bi verjel, če ne bi tega sam doživel – nenadoma uplahne. V knjigi Dotik smrti sem opisal tak primer iz Zagreba, ko so nas zjutraj ujeli ustaši. Ko je ustaš s puško meril vame, zleknjeniega v travi, sem se po smrtnem šoku zdajci sprijaznil, da bom umrl. In strah me je v hipu minil. Zdelo se mi je, kot da bi se po čudežu prelevil v neko drugo osebnost, boljšo in vrednejšo. ki bo vse hudo pretrpela, a se je zlo ne bo dotaknilo zares. Takšna doživeta stanja pa so gotovo mejne pozicije v življenju in mislim, da so tudi dosti bolj vplivala name, kot si priznam, še posebej pri mozganju o bivanjskih vprašanjih, ki odločajo o ciljih življenjske namerjenosti.

– Maloštevilni, ki so preživeli Teharje, niso o tem nikoli več govorili. Vi ste bili sposobni napisati knjigo. Zakaj ste o tem spregovorili ?

Že pred nedavnim je stopil v trgovini k meni dober znanec iz mladih let in mi zaupal :”Tudi jaz sem bil v Teharjah, ampak- pst !- tega nikomur povedati !” Tak strah so nam vcepili naši krvniki ! Vleče se kar naprej, ljudje se še vedno bojijo govoriti, kako je bilo takrat v resnici. Ne grejo na volišča ali pa celo volijo ne za tisto, kar vejo, da je prav, marveč za tisto, kar se jim zdi najbolj varno, če ne celo koristno. Nikoli nisem počel ničesar iz sovraštva, ničesar iz želje po maščevanju.Tudi te knjige ne. Veliko sem že prej pisal o doživetjih v Zagrebu in Gonarsu, Teharje pa nekako hranil za konec. Nisem jih še mogel preboleti, a dobro moreš pisati edino takrat, ko se obvladaš in si suveren. Sem si pa delal zapiske, a jih “zamaskiral”, kakor da bi se stvari dogajale v ustaškem taborišču. Zavoljo varnosti ob eventualni preiskavi. A teharski pekel je ležal v meni kot nerojeno dete, že zaradi lastnega ozaveščenja sem ga moral spraviti na svetlo. Veliko pozneje me je preblisknilo, da bo najbolje vse tri taboriščne zgodbe združiti. In tudi to, da sem prvi dve pisal v prvi osebi, najbolj krvavo Teharje pa kot risar v tretji – toliko so me še pekli spomini nanje. Tudi s tem sem nekako izrazil svojo izkušnjo različnih stopenj zla, ki je bilo v Teharjah zagotovo najhujše.

– Ali so vam po odpustu iz Teharij ukazali, da ne smete govoriti o taborišču ?

“Pa da boš molčal!” smo slišali kar večkrat . Nič nismo podpisali, vem vsaj zase in za našo skupino , ki je bila takorekoč predzadnja, samo devet jih je še ostalo za nami tistega 28. avgusta 1945. Dobro smo vedeli, kaj zadene tiste, ki ne znajo molčati.

– Kako ste “pristali ” v Teharjah, saj niste bili domobranec ? Ste pa knjigo Balantičevih pesmi opremili z ilustracijami. Ali je to pomenilo, da ste se opredelili proti revolucionarjem, ki so Franceta Balantiča ubili ?

Res je, nisem bil domobranec, a bil sem dobro obveščem, kaj se dogaja v Rusiji, saj sem bil že izmlada v katoliških organizacijah. Tudi ne drži, da se tedaj ni moglo zvedeti, kako je tam v resnici, bilo je kar nekaj literature, naj omenim samo knjigo Vrnitev iz URSS francoskega pisatelja André Gidea. Popravil bi rad tudi povsod ponavljano trditev, da so se naši ljudje uprli komunistični OF zavoljo ideoloških nasprotij, ne, uprli so se zaradi njihovih zločinov ! Orožje od okupatorja so vzeli šele potem, ko je rdeči teror okrutno pomoril že več sto nedolžnih ljudi, tudi cele družine z otroci vred ! To je bila od partije programirana in z nečloveškimi zločini izsiljena kolaboracija – le kdo bi mogel ravnati drugače, če je hotel zaščititi sebe in svoje družine pred rdečimi klavci ?

Ker nisem mogel v Zagreb na akademijo, sem želel študirati slikarstvo v Firencah, Balantič pa orientalske jezike v Neaplju. Nakazali so nama štipendijo, . a ker bi se morala vpisati v univerzitetno fašistično organizacijo, sva jo odklonila. No, v Italijo sva vseeno prišla, a kot interniranca v taborišče Gonars.

– Z Balantičem sta bila torej osebna prijatelja.

Odkar sva se spoznala. Njegov najintimnejši prijatelj pa je bil nedvomno France Kremžar. Midva sva se še posebej zbližala v Gonarsu. In potem, ko je kot domobranec iz postojanke v Grahovem dostikrat prihajal v Ljubljano, rad se je menil z menoj o umetnosti, med vojaki za to ni bilo prave prilike.

– Knjigo njegovih pesmi ste ilustrirali, ko še niste imeli akademije.

Sem pa od leta 1937 hodil v slikarsko šolo k Božidarju Jakcu. To res ni bila klasična slikarska šola, le svoje risbe in grafike sem mu prinašal. da jih je ocenil in mi svetoval, kako naprej. Nekajkrat sva tudi skupaj risala, ko je portretiral ali delal pastele v naravi. Ko je odšel v partizane, sem šel za kratek čas k Pavlovcu, potem pa v risarsko šolo k Francetu Goršetu. Tega sva prav midva s Tedom Kramolcem pregovorila, da jo je odprl za toliko mladih slikarjev “in spe”.

Prve Balantičeve pesmi pa sem ilustriral še na gimnaziji, ko smo hoteli izdati dijaški almanah. ]al ni nikoli izšel, prehitela nas je vojna. Ko gledam nazaj, se zavem, kako sem bil na teh začetkih ob njegovih vrhunskih pesmih ilustrativno nebogljen, premalo likovno poetičen. Zakaj Balantič se je pesniško izražal predvsem v sugestivnih metaforah in tudi jaz bi si moral domisliti odgovarjajoče likovne prispodobe, da bi prav sozvenele s poezijo. Tega pa sembil zmožen šele po njegovi tragični smrti, ko sem z lesorezi kar ustrezno opremil njegov Sonetni venec.

– Po vojni so vas vrnili partizanom, ki so vas odpeljali v teharsko taborišče, kjer ste portretirali vojake in tudi oficirje. Ali vam je torej risanje rešilo življenje ?

Lahko bi rekel tako, vendar edino s pomočjo Mirana Tratnika. Ta udbovski oficie – niti ne vem, kakšen čin je imel – me je ob zaslišanju presenečeno pogledal : “A, ti si tisti, ki je v Gonarsu povsod risal?” se me je očitno spomnil. Namesto med cejevce na peščeni apelplac, odkoder so jih vsako noč odpeljavali kamioni, v smrt, me je poslal v B barako in me tako rešil najhujšega. Zares pa se ne morem spomniti, kako sem tam začel risati, sodim, da po nasvetu Mirana najprej kaj malega za stenčas in šele potem nadaljeval s portretiranjem vojakov. Zanimivo pa, da prav njega nisem nikoli narisal, najbrž sam ni hotel, da mu ne bi mogel kdo kaj očitati.

– Po vojni ste uspeli doštudirati, bili ste profesor na akademiji itd. Zdi se, da vam je življenje lepo teklo. Ste kdaj začutili zaznamovanost, da ste bili v Teharjah ?

Zaznamovan sem še danes, še vedno nisem enakovreden član te naše družbe, ki se v bistvu ni prida spremenila. Na vseh odločujočih mestih zadanete na ljudi, ki so “bivši”, zdaj režimski, in torej sami čisto “demokratično”, brez vsake “državne prisile”, vedo, kako jim je ravnati, da bo “edino prav”. Polena pod noge in zavijanje v publicistični “mrtvaški prt” doživljam še vedno. Ne poznam slikarja z Jakopičevo nagrado, ki bi mu v pol stoletja nobena pomembna državna galerija ne odkupila vsaj ene slike ! A za to, kar sem dosegel, lahko rečem, da se je zgodilo največ zaradi mojih posebnih znanj, ki jih drugi niso premogli. S francoskim tečajem kopiranja srednjeveških fresk sem bil prav za prav brez tekmeca pri nas. In tudi edini, ki je lahko prevzel na akademiji poučevanje kar štirih predmetov, akademija je z menoj prihranila denar za vsaj enega predavatelja.”Pa še pisal bo za nas!”, so postavili piko na i, ker so poznali moje obsežen likovno kritiški opus..©ele “v pomladi ” sem zvedel, koliko so mi nasprotovali za hrbtom, ko sem pisal za “Naše razglede” – dva poznana intelektualca sta jih odpovedala, ker “ta belček piše vanje!” Kar nekajkrat se mi je prigodilo, da so mi naročene ilustracije najprej navdušeno sprejeli, potem “pa vse tiho je bilo” – nisem jih dobil nazaj, niti niso izšle, kaj šele da bi mi jih plačali. ]irija mi je že častitala za najboljšo otroško knjigo leta, a namesto moje je bila drugi dan v časopisu knjiga neke druge avtorice. In še in še bi lahko našteval.

– Ko sem se kot gimnazijec odločal za umetniški poklic, se mi je ta kazal kot zvišena, vseživljenjska služba lepoti”, ste zapisali. Kako je potekala vaša odločitev za poklic slikarja, saj ste najprej študirali umetnostno zgodovino.

Ker nisem mogel po gimnaziji na akademijo v Zagreb, mi je Jakac svetoval, naj grem na umetnostno zgodovino, zraven pa hodim k njemu v uk.Od nekdaj je bila gonilo vseh mojih načrtov in dejanj nekakšna nenasitljiva radovednost. Nenehno iskanje, približevanje izsanjanim idealom, ki jih nikoli ne boš dosegel, so pač ideali. Toda nekje sem zapisal, da je že iskanje smisla lahko smisel življenja. Podobno v umetnosti : vsak želi postati največji, najbolj popolen in najbolj sugestiven umetnik, a je le malo možnosti. da bi to dosegel. Toda bistveno je, da se trudiš za ta vzvišeni cilj, za to nedosegljivo popolno lepoto. Ta je hkrati več kot zgolj estetska kategorija, saj v višku prehaja v etično, postane resnica. V prenekaterih pogovorih z ustvarjalci se mi je to potrdilo, strinjali smo se, da je vsako stvariteljstvo, torej tudi slikarstvo, prav za prav bogoiskateljstvo. »lovekovo bistvo nenehno hrepeni k najvišji popolnosti, pa naj jo menujemo Lepota ali Resnica.

– Sodobna likovna umetnost je danes poprečnemu človeku nerazumljiva. Kako vi gledate na ta problem ?

Za laike v umetnosti je bilo usodno rojstvo abstraktne umetnosti, ki ni več hotela upodabljati “realnih predmetov, kakor jih vidimo”.Res je v sodobni umetnosti. ki želi biti presenetljiva, nova, avantgardna, nemalo povzpetniškega šarlatantstva, toda tudi v “showih”,”performansih” in različnih video prezentacijah je dosti resnih in odgovornih umetnikov pa zato dosti prave umetnosti. Temeljni problem je likovna nepoučenost širše publike, torej pomanjkljiva šolska likovna vzgoja, pa potem premalo časa, ki ga tak nepoučen gledalec posveča modernim umetninam. »e se bo večkrat srečaval z njimi, ga bodo – tiste zares umetniške – z močjo svojega žarčenja pritegnile, osvobodile predsodkov in se mu priljubile. Zato so pri širjenju razumevanja moderne toliko pomembne razstave in strokovna vodstva po njih. Ne smemo pa ustvarjalcem kratiti svobode ustvarjanja, zakaj samo taki bodo mogli rojevati resnične umetnine.

– Posebno se ta problem “zaostri” pri opremljanju cerkva, pri tako imenovani sakralni umetnosti. Kako vi gledate na današnjo opremljenost cerkva ?

Sam sem, že pred mnogimi leti, ob odprtju kiparske razstave v trnovski Finžgarjevi galeriji opozoril na to zanemarjeno potrebo, da bi Cerkev spet stopila v korak z modernnimi pogledi na umetnost. Rečem “spet”, saj je bila ta vse do nastopa ekspresionizma in abstrakcije tudi božji hram najodličnejših umetnin. Res pa se je medtem močno spremenila vloga tega slikarstva, prej je poslikavalo cerkve z razlagami sv. pisma in življenja svetnikov, ker ljudje niso znali brati, sedaj je ta potreba odpadla. Moderna umetnost pa ne pripoveduje z zunanjo vsebino, marveč sugerira občutja z notranjo, rečemo, čisto likovno vsebino – razumeti to pa je problem, ki sem ga omenil že zgoraj. Z likovno vzgojo in večkratnim soočanjem s takšnim slikarstvom bi ljudje premagali svoj odpor do takšnih modernih slik in jih vzljubili.

– Slovenci imamo umetnika, ki spada v sam vrh svetovne sakralne umetnosti. – Marka Rupnika. Napisali ste strokovno oceno njegovega mozaika v grosupeljski cerkvi.

Slikarstvo patra Rupnika je zelo kompleksno, je pravcati večslogovni mozaik. Bil sem v odboru, ki je odločal o njegovi Prešernovi nagradi. Ne vem, kdo je zapisal neugodno oceno prve strokovne žirije in med drugim poudaril to, da je preveč epigonsko bizantinski, kar pa že na prvi pogled ne drži. Bizanc je tog, stiliziran v obrazih in postavah; Bizanc boluje od prenatrpanosti slikovnega polja – pater Rupnik pa ne pozna ne “horror vaccui” ne kakršnih koli geometriziranih stilizacij. Prej bi v njem odkrili prvine otroške risbe, tudi naive, zgodnje krščanske umetnosti in romanike, pravcato slogovno zmes torej, katero pa je njegova ustvarjalna moč znala zliti v spojino, v enovito in sugestivno žarečo umetnino. In to enakovredno v papeževi kapeli Karolini kot v grosupeljski cerkvi. Tu je za kompozicijsko jedro uporabil iz srednjeveških božjih hramov poznano mandorlo, ki pa ji je razsekljal obrise in jo spremenil na eni strani v odprto žrelo pošasti/predpekla, iz katerega iz groba vstali poveličani Krist rešuje Adama in Evo. Vse postave, tudi arhangela Mihaela in pozneje dodano Marijo, je sestavil iz barvnih porcelanskih ploščkov, prevladujoče ozadje pa iz koščkov različno barvnih kamnov, da monumentalna celota presbiterija zablesti kot mogočna belo okrasta kamnita hvalnica rodnemu Krasu. Zares uspela umetniška kreacija.

(gost meseca 11_2002)

pogovarjal se je Božo Rustja

Anton Kuhelj

Napisal Marko na 3. novembra 2002. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 11. november 1902, Opčine, † 31. julij 1980, Ljubljana.

Železničarjev sin – doktor tehničnih znanosti

V njegovih žilah sta se pomešali dolenjska in kraška kri. Njegov oče Anton je bil doma iz Žužemberka na Dolenjskem in je šel po svetu “s trebuhom za kruhom”, katerega je našel kot železničar na Opčinah pri Trstu. Tam se je poročil z mlado vdovo Lucijo Živic Škerlavaj. Sin Anton se jima je rodil 11. novembra 1902. Osnovno šolo je bistri deček dokončal na Opčinah, gimnazijo pa je obiskoval v Trstu in v Kranju, kjer je leta 1922 maturiral. Vpisal se je na oddelek za elektrotehniko tehniške fakultete mlade ljubljanske univerze, kjer je leta 1927 diplomiral. Po odsluženi vojaščini je leta 1928 postal suplent na Tehniški srednji šoli v Ljubljani, štiri leta zatem pa profesor mehanike in elektrotehnike. Leta 1933 je bil izbran za docenta teoretične mehanike na tehniški fakulteti univerze v Ljubljani. Ob pedagoškem delu je pridno študiral in leta 1936 si je z disertacijo O elastični stabilnosti krivih plošč pridobil naslov doktorja tehniških znanosti. Na tem področju je bil med kolegi svetovno znan.

Leta 1938 je postal izredni profesor na tehniški fakulteti, leta 1946 pa redni in na tem mestu je ostal vse do upokojitve leta 1976. Po razcepitvi tehniške fakultete (1960) je prešel najprej na fakulteto za rudarstvo, metalurgijo in kemijsko tehnologijo, nato pa na fakulteto za naravoslovje in tehnologijo. Kot gost je predaval na drugih univerzah tedanje Jugoslavije in izven nje. Bil je dekan tehniške fakultete in rektor ljubljanske univerze (1954-1956). Leta 1949 je postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Njegovo delovno jesen življenja je 31. julija 1980 pretrgala prometna nesreča.

Tehnika v vsakdanjem življenju

Anton Kuhelj je že kot študent vzbujal pozornost z nadarjenostjo za mehaniko, ki naj bi jo takoj po koncu študija začel predavati na univerzi. Na univerzo je prišel šele leta 1933. Stari Latinci so rekli, da “dobro uči, kdor dobro razloči stvari” (Qui bene distinguit, bene docet). Z drugimi besedami: zapletene stvari res pozna tisti, ki jih zna obrazložiti na preprost način. To je profesor Kuhelj dokazal s svojima dvema knjigama Tehnika v vsakdanjem življenju, ki sta izšli v redni knjižni zbirki celjske Mohorjeve družbe leta 1960 in 1962. V kratkem predgovoru v prvi knjigi je zapisal, da nas tehnika spremlja na vseh področjih vsakdanjega življenja. “Zato nam je potreben pregled strojev in drugih tehničnih priprav, ki jih tako pogosto srečamo v vsakdanjem življenju, da bi mogli njihovo bistvo bolj doumeti in jih potem tudi bolj uspešno uporabljati.”

V tej prvi knjigi je mohorjanom na poljuden način predstavil kolo (takrat še imenitno prevozno sredstvo.), dvigala, črpalke, vire energije, zlasti elektriko, dotaknil se je tudi elektronike, takrat še nebogljenega deteca. V drugi knjigi pa je širokemu krogu bralcev predstavil glavna prometna sredstva: letalo in druga zračna vozila, med temi celo vesoljske ladje, pa tiste ladje, ki plovejo po morjih, in avtomobile, železnice ter prometne poti. Na koncu druge knjige je zapisal, da zaradi omejenega prostora marsičesa ni mogel obrazložiti. “Če bo šlo vse po sreči, bomo delo in dosežke na drugih področjih skušali pokazati v tretjem delu teh črtic.” Do tega ni prišlo.

Od letala igračke do pravega letala

“Za letalstvo se je Kuhelj navduševal od otroških let, med prvo svetovno vojno je izdeloval leteče modele. Šele po diplomi leta 1927 se je lahko intenzivneje posvečal temu področju,” piše Sandi Sitar, ki v svoji knjigi Sto slovenskih znanstvenikov predstavlja Kuhlja predvsem kot letalskega konstruktorja. Po zamislih in teoretičnih študijah je bil Kuhelj med začetniki slovenskega letalstva. Bil je pionir-konstruktor naših prvih šolskih, športnih in turističnih letal. Leta 1929 je napravil trdnostne račune za že skoraj izdelano letalo “Lojze” inženirja Stanka Bloudka, graditelja planiške skakalnice. Leta 1933 se je lotil načrtovanja svojega prvega motornega letala – dvokrilnega enoseda z imenom “Janez”, ki je prvič poletelo leta 1935. Leto zatem se je začelo porajati drugo Kuhljevo letalo – enosedežni nizkokrilec “‘Tonček””, ki je leta 1937 poletelo. Kuhelj je snoval tudi za vojno letalstvo stare Jugoslavije, v novi Jugoslaviji pa je bil nekaj časa znanstveni svetovalec v letalskem inštitutu v Zemunu. Po njegovih načrtih je nastalo prvo jugoslovansko štirisedežno letalo, ki je prvič poletelo v začetku leta 1955. Na koncu dajmo še enkrat besedo Sandiju Sitarju: “Kuhelj je uvedel v konstruiranje letal dosleden znanstveno-inženirski pristop in je tako končal prejšnjo pionirsko fazo, ki se je zvečina opirala na občutke in izkušnje. Pri tem delu je moral izhajati iz skromnih gmotnih razmer, kljub temu pa je skušal dosegati mednarodno raven, kar je lahko zmogel le strokovnjak vrhunskih sposobnosti in znanja.”

(obletnica meseca 11_2002)

Jožef Kerec

Napisal Marko na 4. oktobra 2002. Objavljeno v Pričevanje.

* 15. oktober 1892, Prosečka vas, Kraljevina Ogrska, * 27. junij 1974, Veržej

Rodil se je 15. oktobra 1892 v Prosečki vasi, župnija Sv. Sebeščana (Pečarovci) na Goričkem kot predzadnji od sedmih otrok zakoncev Janeza Kereca in Katarine Hajdinjak. Odločilno besedo v družini je imel oče, ki je tudi vodil dnevne molitve. Težko mu je bilo, da zaradi pomanjkanja otrokom ni mogel omogočiti več. Otroci so spoštovali oba, očeta in mater, vendar so svoje skrite želje srca raje razodevali materi. Ta je nekoč čudno zbolela in vsi so se zbali zanjo. Ko se je prebudila iz nezavesti, se je zaobljubila: “Če me Marija ozdravi toliko, da bom tri najmanjše, Viktorja, Jožeka in Franceka, spravila do kruha, potem se bom za pokoro vse življenje postila trikrat na teden ob kruhu in vodi.” To svojo obljubo je zelo zvesto držala ob sredah, petkih in sobotah celih 45 let. Tudi ta njena žrtev je bila “podpora”, da njen sin postane duhovnik in misijonar. Ko ji je kot otrok povedal, da bi rad nekoč postal misijonar, mu je vsa vesela rekla: “Potem pa moraš biti zelo priden in svet, drugače kaj tako velikega ne boš mogel doseči.” Jožef je želel študirati, vendar mu je kljub nadarjenosti uspelo končati doma le pet razredov osnovne šole. Šele leta 1909, ko mu je bilo že sedemnajst let, mu je s pomočjo dobrotnika Jožefa Klekla uspelo priti v Ljubljano, sicer za hlapca, vendar se mu je v začetku leta 1910 odprla možnost študija za zapoznele poklice v Italiji, kjer je dosegel malo maturo. Salezijanski noviciat je opravil v Veržeju, kjer je leta 1915 položil prve zaobljube.

Leta 1919 je odšel študirat teologijo v Foglizzo v Italiji. Januarja 1921 se je priglasil za misijonsko delo na Kitajskem, kamor je odpotoval poleti 1921. V mestu Macao je končal študij teologije in bil 16. maja 1923 posvečen v duhovnika. Prva leta (1923-1928) je bil “potujoči župnik razbojnikov”, misijonar v težavnem zaledju Makaua, kjer pa se je izredno znašel. Zatem (1928-1933) je misijonaril v Hongkongu ter odšel na obisk v domovino. 5. junija 1932 je imel v domači župniji ponovitev nove maše, kar je bilo veličastno doživetje zanj in za vse njegove domače. Do jeseni leta 1933, ko se je vrnil na Kitajsko, je misijonaril po vsej Sloveniji. Povsod so ga sprejemali z navdušenjem in ga obdarovali. Ko se je vrnil na Kitajsko, so ga postavili za ravnatelja salezijanskega zavodu v Šiučovu, kjer pa je ostal le malo časa. Naložili so mu še zahtevnejše naloge. Leta 1935 je prišel v Kunming, kjer naj bi bil začetnik salezijanskega misijonskega dela v notranjosti Kitajske.

V kratkem je ustvaril sijajno misijonsko središče, katerega srce je bila Šola modrosti, ki jo je zgradil po svojih načrtih. Komaj je delo dobro zacvetelo, je bil imenovan za apostolskega administratorja v Čaotungu, kjer je opravljal dolžnosti škofa do leta 1952. Razvil je čudovito misijonsko dejavnost, v katero je pritegnil sestre frančiškanke Brezmadežne iz Slovenske Bistrice, pridobil kamilijance, zdravnika dr. Janeza Janeža in druge.

Tu se je izkazal tudi kot odličen arhitekt. Zaradi svoje odprtosti in vedrine se je ljudem povsod priljubil. Slovel je tudi po svoji dolgi črni bradi, ki je bila njegov “razpoznavni znak” (nastal je pregovor: “Misijonar brez brade je kakor lisica brez repa”). Neki kitajski škof je dejal: “Če bi vsi Evropejci imeli tak način oznanjevanja evangelija kot msgr. Kerec, bi se evangeliju nikdar ne upirali ne ljudje ne država.”

Pa vendar se je z zmago komunistične revolucije tudi zanj začela kalvarija. To je bilo leta 1949. Dve leti je trpel muke zapora in zasliševanj. Zasliševalcem, ki so govorili, da misijonarje zapirajo zato, da jih zavarujejo pred sovraštvom ljudstva, je odkrito dejal: “Prav nič se ne bojim ljudstva, če bi oblast sama ne preganjala misijonarjev in če bi jim pustila delati v miru v korist ljudstva.”

14. aprila 1952 je bil izgnan iz Kitajske. Po kratkem bivanju v Honkongu je do leta 1960 živel v Franciji. Potem pa se je vrnil v domovino, kjer je bil ves čas dejaven. Njegovo življenje se je izteklo v Veržeju, kjer je tudi pokopan.

(pričevanje 10_2002)

Lazaristi k nam – na povabilo Slomška

Napisal Marko na 4. oktobra 2002. Objavljeno v Priloga.

“Imamo se dnes za kaj novega zahvaliti – da so došli častiti bratje sv. Vincencija Pavlana med nami prebivat, novi delavci v Gospodov vinograd, nevednim v poučenje, grešnikom v posvarjenje, žalostnim v tolažbo, naši škofiji ino deželi v pomoč,” je dejal lavantinski/mariborski škof bl. Anton Martin Slomšek, ko je 26. septembra 1852 pozdravil prve lazariste pri Sv. Jožefu nad Celjem.

SV. VINCENCIJ PAVELSKI IN NJEGOVI SINOVI
Lazaristi ali Misijonska družba so skupnost duhovnikov in bratov laikov apostolskega življenja, ki jo je ustanovil sv. Vincencij Pavelski. Ta mož majhne postave (1,59 m) z velikim srcem se je rodil 24. aprila 1581 v kraju Pouy (danes St. Vincent de Paul) v jugozahodni Franciji. Ko mu je bilo štirinajst let, je šel v šolo in že pri devetnajstih letih je postal duhovnik ter iskal službo, ki bi bila njemu in njegovim domačim vir dohodkov. Bog pa je imel z njim drugačne načrte. Po srečanju s svetniškim duhovnikom Berullom je sprejel manjšo župnijo, v kateri je skrbel za duhovno in materialno uboge. Verne žene je zbiral v skupine “gospa krščanske ljubezni”, ki so skrbele za reveže v svoji okolici. Srečal se je z ženevskim škofom sv. Frančiškom Saleškim, s katerim sta bila soglasna glede prepotrebne obnove verskega življenja. Duhovščina se mora poglobiti v znanju in pobožnosti, pridige naj bodo preproste, zasnovane na evangeliju, pot svetosti je vestno izpolnjevanje stanovskih dolžnosti. Prve sodelavce je zbral okrog sebe leta 1625 in ta letnica velja za “rojstni dan” Misijonske družbe, kakor so imenovali duhovnike ob Vincenciju, ki je organiziral misijone med ljudstvom predvsem na podeželju, skrbel pa je tudi za zunanje misijone (v poganskih deželah). S svojimi sodelavci se je naselil v samostanu sv. Lazarja v Parizu, zaradi česar se jih je prijelo ime lazaristi. Geslo družbe, izpisano (v latinščini) v uradnem pečatu, se glasi: “Poslal me je oznanjat blagovest ubogim”. Vincencij je pomagal Louisi de Marillac ustanoviti usmiljenke – Hčere krščanske ljubezni (1633), ki delujejo po bolnišnicah in domovih za ostarele. Prek Gradca so prišel v Maribor leta 1843.

PRIŠLI SO K NAM NA POVABILO ŠKOFA SLOMŠKA
“Slomšek je videl usodne posledice janzenizma in jožefinizma pri nas in sklenil prenoviti svojo škofijo. Izbral je lazariste,” je ob praznovanju 140-letnice lazaristov v Celju dejal mariborski škof dr. Franc Kramberger. “Dosegel je, da so se naselili tu in ustvarili prvo in najpomembnejše središče reda v Avstro-Ogrski. Od tod so odhajali po župnijah mariborske škofije in vodili ljudske misijone. Po njihovi zaslugi je škofija zacvetela, prišlo je do prave verske pomladi.” Ko so bila opravljena najnujnejša dela in je bila hiša pripravljena za naselitev, je 26. septembra 1852 škof Anton Martin Slomšek sam uvedel duhovnike Misijonske družbe v njim namenjen dom. Pred velikim oltarjem je romarjem spregovoril v nemškem jeziku in v svojem govoru predstavil razloge, zakaj so se misijonarji naselili pri Sv. Jožefu. “Usoden čas nam je prinesel nove naloge, katerim svetni duhovniki ob vsej dobri volji in velikem prizadevanju ne morejo biti kos. Boj proti trem velikim zlom časa je velika in težka naloga duhovnikov: proti neveri, proti socializmu in proti revoluciji.” Slovensko pridigo pa je imel na prižnici. V njej je predstavil mesto sv. Jožefa v življenju Cerkve in kristjanov. Končal jo je z besedami: “V vseh svojih dušnih in talesnih težavah idite k sv. Jožefu.” Ta hiša je bila prva postojanka lazaristov v Avstro-Ogrski državi. Njihov prihod so omogočili številni dobrotniki. “Če boste bi ljudem bogato delili nebeške dobrine, potem vam ne bo primanjkovalo tudi nič časnega,” jim je v svojem pozdravnem nagovoru zagotovil škof Slomšek. Naredil je vse, da so bili lazaristi priznani kot pravna oseba ter da so postali lastniki cerkve in vseh poslopij ob njej.

ŽUPNIJA IN DOM SV. JOŽEF V CELJU
Cerkev sv. Jožefa, ki kraljuje na griču nad knežjim mesto Celjem, je bila zgrajena ob kugi, ki je tod razsajala pogosto, nazadnje leta 1680. Bila je podružnica mestne župnije sv. Danijela. Leta 1860 pa je bila podpisana pogodba, s katero je Misijonska družba dobila v svojo last cerkev z vso pripadajočo opremo, cerkveno hišo, gospodarsko poslopje, njive, vrt in prostor okoli cerkve. Hiša ob cerkvi (romarski dom, dom duhovnih vaj) je dobila sedanjo podobo leta 1902. Duhovniki misijonske družbe so po želji škofa Slomška in njegovih naslednikov vodili ljudske misijone po župnijah, pri Sv. Jožefu so imeli duhovne vaje za duhovnike in za razne stanove laikov. Ob nemški okupaciji je bila misijonska hiša zasedena, misijonarji pa pregnani. Zaradi vojnih razmer je življenje izgubilo 14 slovenskih lazaristov. Po drugi svetovni vojni so bila poslopja misijonske hiše nacionalizirana, prav.tako oba romarska domova. Za bogoslužne potrebe je ostala na voljo le cerkev in zakristija ob njej. Prva maša je bila 20. maja 1945. Marca 1948 je bila misijonska hiša skupaj s posestvom zaplenjena, duhovniki pa skoraj vsi zaprti. Zaradi nagle rasti mesta Celje sta bili leta 1960 ustanovljeni dve novi župniji: Sv. Cecilije (kapuciji) in Sv. Jožef (lazaristi). Župnija Sv. Jožefa šteje okoli 1.800 duš in njen utrip je dokaj živ. Župnijska cerkev je bila temeljito prenovljena, novo, prijazno podobo je dobil Dom sv. Jožef, ki je bil leta 1998 registriran kot zavod, prvi tako registrirani center na Slovenskem. Dom ima 60 ležišč v 35 sobah, skupna ležišča za manj zahtevne skupine, štiri dvorane, v katerih potekajo razni seminarji in tečaji, Slomškovo kapelo in še marsikaj drugega.

“UTABORILI” SO SE V LJUBLJANI IN NA MIRENSKEM GRADU
Lazaristi so prišli v Ljubljano 1. septembra 1879 na povabilo tedanjega ljubljanskega škofa Janeza Zlatousta Pogačarja, da bi vodili duhovne vaje in misijone. Naselili so se na Poljanah, kmalu pa so kupili zemljišče na Taboru, kjer je v letih 1881-1883 zrasla cerkev Srca Jezusovega, ob njej pa hiša – dom za duhovnike in bogoslovce. Leta 1905 so k misijonski hiši dogradili dijaški dom. Hiša na Taboru je provincialna hiša (leta 1919 je bila ustanovljena viceprovinca, leta 1926 samostojna jugoslovanska provinca, ki se je leta 1992 preimenovala v slovensko provinco). Tukaj je bil od leta 1926 do 1946 sedež province. Takrat je bila hiša zaplenjena: lazaristom je ostal le hodnik, ki je povezoval hišo in cerkev. Leta 1967 so lazaristi kupili večjo hišo na Maistrovi 2, nedaleč od cerkve, in tam so se naselili bogoslovci, ki so prej bivali v kaplaniji v Šmartnem ob Savi, ki je od leta 1986 samostojna župnija v upravi lazaristov. Lazaristi imajo v Ljubljani (Tabor 12) tudi študentski dom sv. Vincencija. Leta 1993 jim je slovenska vlada vrnila nacionalizirano hišo, ki je do tedaj služila kot dekliški dijaški dom Majde Vrhovnik.

Na Mirenski Grad, griček, na katerem kraljuje svetišče Žalostne Matere Božje, je lazariste povabil goriški nadškof Sedej z namenom, da oskrbujejo svetišče, vodijo misijone in duhovne vaje. Prvi lazaristi so prišli spomladi 1913 in zgradili hišo, ki pa je bila med prvo svetovno vojno uničena. Po vojni so jo obnovili: v obnovljeno hišo so se naselile usmiljenke, misijonarji pa so se nastanili v manjši hiši blizu cerkve. Ob njej je zrasel Dom duhovnih vaj, poimenovan po svetniškem kandidatu lazaristu – škofu Janezu Gnidovcu.

PRIJATELJSKO SRCE ZA BOLNIKE IN INVALIDE
“Ubogi so naši gospodarji,” je govoril sv. Vincencij Pavelski svojim duhovnikom in redovnicam usmiljenkam. To njegovo besedo so si vzeli k srcu tudi slovenski lazaristi, ki se posvečajo tem posebnim božjim izbrancem. Za prizadete in njihove prijatelje so pred božičem leta 1968 razposlali “božično pismo bolnikom” na osmih straneh. “Zamisel je prišla iz vrst bolnikov, bogoslovci Misijonske družbe smo v tem delu čutili naše poslanstvo. Pismo je bilo povsod z veseljem sprejeto in to je bila spodbuda, da je leta 1969 zaživel Prijatelj – list prizadetih in njihovih prijateljev. Najprej ciklostirano (kot naše Farno ognjišče). Zdaj izhaja v prikupni obleki vsaka dva meseca – šestkrat na leto. Prvi urednik je bil Janez Puhan, potem misijonar na Madagaskarju, veliko let pa ga je urejal Jože Zupančič, ki je povedal: “Misel, naj bi tudi bolniki dobili svoj list, nam je prišepnila Mimica Pust, ki smo jo poznali, ker ima brata lazarista, sama je invalidka, ki je imela zelo veliko stikov z bolnimi ljudmi, se z njimi dopisovala in tako spoznala, kako potrebno bi bilo, da bi se bolniki med seboj povezali.” Ob pomoči lista Prijatelj se je razširila povezanost med bolnimi, prizadetimi in njihovimi prijatelji po načelih Krščanskega bratstva bolnikov. Namen tega bratstva je tudi ta, da med bolniki in invalidi samimi ustvarja vezi, da se povežejo osebno, z dopisovanjem, in tudi to, da ne obiskujejo samo zdravi bolne, temveč da tudi bolni obišče bolnega; prizadeti prizadetega.” Sedanji urednik Prijatelja je Vlado Bizant. Ob začetku izhajanja sta bila uredništvo in uprava na Maistrovi 2, ko pa je bila obnovljena hiša na Taboru 12, sta se naselila v novih prostorih.

NA BALKANU, V KANADI IN ARGENTINI

Slovenski lazaristi so navzoči tudi na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Na Hrvaško so prišli leta 1940 in sicer v župnijo Svetice pri Karlovcu, kjer so ostali do konca druge svetovne vojne. Leta 1957 so se lazaristi vrnili v Stenjevac in od tam v Vrapče, kjer so leta 1958 prevzeli župnijo. Tamkajšnje župnišče so preuredili za semenišče. Vrapčanska hiša je bila nekaj let (1960-1967) provincialna hiša naših lazaristov.

V letih med prvo in drugo svetovno vojno so se v industrijska in rudarska mesta v Srbiji naseljevali katoliški Slovenci in Hrvati. Lazaristi, ki so se leta 1928 naselili v Beogradu in prevzeli duhovno vodstvo usmiljenk, so ustanavljali “podružnice” v krajih, kjer so bile večje skupine katoličanov. Ko je skopsko škofijo vodil lazarist svetniški škof Janez Gnidovec (1924-1939), so lazaristi delovali tudi Kosovu (v župniji Kosovska Mitrovica in v semenišču v Prizrenu). V Beogradu zdaj vodijo župnijo sv. Cirila in Metoda. Slovenski lazaristi so leta 1948 od francoskih sobratov prevzeli skrb za katoličane v makedonskem mestu Bitola. Ob delu za katoličane tamkajšnji župnik skrbi tudi duhovno za usmiljenke.

Neprecenljivo poslanstvo opravljajo slovenski lazaristi med našimi izseljenci v Kanadi in Argentini, kjer so se naselili zlasti po drugi svetovni vojni kot begunci pred “rdečim” terorjem. V Kanado (Toronto) so prišli prvi begunci leta 1947. Proti koncu leta 1948 je prišel v to mesto lazarist dr. Jakob Kolarič, ki je prevzel duhovno skrb za rojake. Kmalu so mu prišli na pomoč še drugi. Leta 1953 je bila v Torontu ustanovljena slovenska župnija Marije Pomagaj in ob koncu leta 1954 je dobila svojo cerkev. V zahodnem delu Toronta (New Toronto, Etobicoke), kamor so se slovenske družine začele seliti v petdesetih letih, je bila leta 1960 ustanovljena župnija Brezmadežne s čudodelno svetinjo, v kateri je dejavna slovenska šola in vrsta drugih organizacij. Od leta 1964 deluje v Montrealu slovenska župnija sv. Vladimira. Med našimi rojaki v Argentini obstajata slovenski župniji v Lanusu, predmestju Buenos Airesa, in v Barilochah.

MISIJONARJI V DALJNIH DEŽELAH
Po zgledu svojega ustanovitelja, ki je leta 1648 poslal prvo skupino misijonarjev na Madagaskar, tudi slovenski lazaristi delujejo v zunanjih misijonih. Misijonarjev v daljnih deželah je trenutno osem: na Madagaskarju Jože Adamič, France Buh, Pedro Opeka, Rok Gajšek in Anton Kerin; v Sibiriji (Rusija) misijonarita Lojze Letonja in Anton Ovtar, Franc Pavlič pa oznanja evangelij v Boliviji. Med temi misijonarji je najbolj znan Pedro Opeka, ki deluje med revnimi v malgaškem glavnem mestu in skupaj z njimi zanje gradi Mesto upanja. Zaradi svojega velikega srca, poguma in delavnosti je med kandidati za Nobelovo nagrado za mir. Slovenski lazaristi so med našim narodom širili misijonsko misel s tiskom. Misijonska mašna zveza je leta 1920 podarila lazaristom Groblje pri Domžalah. Tam so pred drugo svetovno vojno tiskali Misijonski koledar in revijo Katoliški misijoni. Po drugi svetovni vojni so Katoliški misijoni izhajali v Argentini, v samostojni Sloveniji pa so to revijo zamenjala Misijonska obzorja, Lazaristi so bili prvi, ki so za delo v misijonih ogreli tudi laiške sodelavce, kateri se misijonarjem pridružijo za določeno obdobje ter s strokovnim znanjem bogatijo delo misijonarjev. Pri Sv. Jožefu v Celju se zbirajo mladi kristjani, ki se zanimajo za misijonsko delo. Na teh srečanjih imajo imajo svoje delavnice in študijske dneve. Od srede devetdesetih let je v Domu sv. Jožefa vsakoletni mladinski misijonski tabor, na katerem se mladi misijonski animatorji pripravljajo na svoje poslanstvo v domači župniji ter se seznanjajo z možnostmi za sodelovanje z misijonarji. Tukaj so tudi pogosta srečanja za misijonarje, ki so na obisku ali okrevanju v domovini.

ČUK, Silvester. Lazaristi 150 let pri nas). (Priloga). Ognjišče, 2002, leto 38, št. 10, str 45–56.

Paolo Naldini

Napisal Marko na 30. septembra 2002. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 15. oktober 1632, Padova, † 21. april 1713, Koper

Vzljubil je škofijo, ki mu je bila dodeljena

Mož, ki je najstarejšo škofijo na slovenskih tleh vodil v letih 1686-1713, se je rodil 15. oktobra 1632 v Padovi. Stopil je v red avguštinskih eremitov in leta 1655 je bil posvečen v duhovnika. Kot magister teologije je najprej vodil novince svojega reda v Padovi, zatem pa je bil asistent (pomočnik) vrhovnega predstojnika reda v Rimu. Leta 1685 je bil imenovan za škofa v Kopru, naslednje leto pa je prejel škofovsko posvečenje. “Bil je nedvomno eden najvidnejših koprskih škofov,” je zapisal Darko Darovec, “v zgodovino pa se je zapisal zlasti s svojim temeljnim delom Corografia ecclesiastica o’sia descrittione della citta e della diocesi di Giustinopoli detto volgarmente Capo d’Istria (Cerkveni krajepis ali opis mesta in škofije Justinopolis, ljudsko Koper).” Izšlo je leta 1700, ob tristoletnici pa je “zagledal luč sveta” slovenski prevod. Ob prvem pregledu svoje škofije je Naldini ugotovil, da se tri mesta v njegovi škofiji – Koper, Izola in Piran – jezikovno ostro ločijo od podeželja. Medtem ko v mestih govore italijansko, na kmetih tega nihče ne razume. Italijanski duhovniki tako ne morejo ne službovati ne pomagati v dušnem pastirstvu na deželi; tam morejo delovati le taki, ki razumejo njihov jezik. Zato je leta 1711 v Kopru odprl ilirsko (glagoljaško) semenišče, v katerem so se za svoje poslanstvo pripravljali duhovniki, ki so šli med vernike na podeželju. Ta zavod je deloval do leta 1828. Naldini je v Kopru sklical škofijsko sinodo, prenovil je škofijski dom in predelal koprsko stolnico. V Kopru je deloval vse do svoje smrti 21. aprila 1713. Za “čakalnico vstajenja” si je izbral cerkev sv. Blaža, last redovnic avguštink.

Svojo škofijo je natančno popisal

Koprski škof se je v zgodovino zapisal z že večkrat omenjeno knjigo Corografia ecclesiastica (Cerkveni krajepis, Benetke 1700). “Naldinijevo delo je eno za tisti čas najbolje dodelanih in tudi po sodobnih načelih znanstvenih metod in pristopov obravnavanja določenih dogodkov in procesov v zgodovinopisju najbolj doslednih, saj sprotno obravnava uporabljene vire in literaturo, kar tedaj ni bilo povsem običajno, obenem pa na več mestih polemizira s predhodnimi pisci in podaja nasprotne argumente, ki jih je kasneje tudi sodobno zgodovinopisje v glavnem potrdilo” (Darko Darovec). Njegov opis obsega šest poglavij, ki jih on imenuje “knjige”. Prva govori o koprski stolnici, njenem škofijskem dvorcu, škofih in kapitlju. “Svojim prednikom na škofovskem sedežu se je oddolžil ne le z navedbo njihovih imen, ampak tudi s kratkim življenjepisom ter povečini s pohvalo” (škof Metod Pirih). V drugi pripoveduje o škofijskih in redovnih cerkvah ter o drugih nabožnih in dobrodelnih ustanovah v Kopru. Tretja knjiga je posvečena prvi primestni dekaniji Piran. Tam med drugim beremo, da je pod piransko dekanijo spadala tudi župnija Savudrija, kar priča, kako so tekle naše meje na jugu. Primestni dekaniji, imenovani Izola, je posvečena četrta knjiga. Peta knjiga predstavi župnije dekanije Kubed, šesta pa župnije dekanije Krkavče. Svoja poročila zna “zabeliti” z raznimi dogodki, tako da je branje bolj zanimivo. “Vernost škofije dokazujejo številne cerkve (okrog 180) in 13 samostanov (11 moških in 2 ženska) ter zelo veliko škofijskih in redovnih duhovnikov: skupaj okrog 200, kar pomeni okoli 125 vernikov na enega duhovnika” (škof Metod Pirih).

Imel je srce za slovenske vernike

“Pravi užitek za poštenega človeka je Naldinijevo sproščeno opisovanje narodnostnih in jezikovnih razmer,” je zapisal zgodovinar dr. Maks Miklavčič, ko je predstavil Naldinijevo knjigo (Mohorjev koledar, Celje 1953). “Naldini je sicer Italijan najčistejšega kova, uglajen in srečen ob svoji kulturi, a resnica mu je hčerka božja, ljudje pa vsi spoštovanja vredni… Naravnost pove, da je istrski kmet grčav in neuk, a takrat so bili tudi koprski meščani prek devet desetin nepismeni. Po drugi strani nič ne skriva svojega občudovanja nad delavnostjo, požrtovalnostjo, zvestobo in vernostjo naših ljudi… Popolnoma pravično in primerno se mu zdi, da v cerkvi uporabljajo materin jezik pri pridigah, bogoslužju, zakramentih in kadar koli smejo to kot dobri verniki želeti.” Naldini v petem poglavju šeste “knjige” svojega Krajepisa (Izvor in vera prebivalcev mesta in škofije Koper) piše: “Čeprav se tukajšnji prebivalci zelo razlikujejo po izvoru, navadah, vedenju in jeziku, so si v poglavitni značilnosti, to je v veri, popolnoma enaki, saj so vsi, tako Italijani kot Slovani, pripadniki prave katoliške vere. O tej resnici ni treba na dolgo razpravljati, saj jo potrjujejo vsakodnevne izkušnje…” Malo dalje pa mu iz srca privre hvaležna misel: “O, kako močna je vez človeka z maternim jezikom in kako močno vpliva na srce beseda, izrečena v njem! Srečna koprska Cerkev, ki v češčenju Boga združuje pobožne vernike tako različnih narodov. In čeprav ta privilegij ni značilen izključno le za koprsko Cerkev, pa je kljub temu nekaj posebnega celo v primerjavi z najbolj znamenitimi stolnicami krščanstva.

(obletnica 10_2002)

Fran Ramovš

Napisal Marko na 31. avgusta 2002. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 14. september 1890, Ljubljana, † 16. september 1952, Ljubljana

Razvedrilo profesorja, železničarjevega sina

Franc Ramovš, oče jezikoslovca Frana, je bil strojevodja južne železnice (Dunaj-Trst) in je bil poročen z Marijo Tomšič. Fran se jima je rodil v Ljubljani 14. septembra 1890. Štiri leta zatem se je družina preselila v Borovnico. Ljudsko šolo je Fran obiskoval v Borovnici in v Ljubljani, kjer je bil potem na gimnaziji vseskozi odličnjak. Na pobudo prijatelja Ivana Cankarja se je poskusil tudi v leposlovju. Po maturi je odšel na Dunaj študirat jezikoslovje. Študij je nadaljeval v Gradcu in ga tam tudi končal ter bil sredi leta 1914, ko se je pričela prva svetovna vojna, promoviran za doktorja filozofije. Kljub šibkemu zdravju je bil mobiliziran, a je po nekaj mesecih na soški fronti tako obnemogel, da se je leto dni zdravil, leta 1917 pa je bil dodeljen črnovojniški službi (v zaledju) v Ljubljani in Kamniku. V tem času si je tudi ustvaril družino.

Žena, srednješolska profesorica, s katero se je bil spoznal na Dunaju, mu je rodila dva otroka: prvorojenka je pri treh letih umrla, sin Primož, rojen leta 1921, pa je postal priznan skladatelj in orgelski virtuoz.Iz svojih otroških let se je spominjal, kako sta z očetom, tedaj uglednim profesorjem mlade ljubljanske univerze, vsako popoldne šla na ljubljanski grad. “Tam sva se sprehajala in potem pod večer zavila še proti postaji, na most za pešce, ki je prečkal železnico ob takratni Dunajski cesti. Mislim, da je tudi oče užival, ko sva gledala večerne vlake, kako odhajajo v vse smeri.”

Med očeti slovenske univerze in akademije

Po zlomu avstro-ogrske monarhije jeseni 1918 se je začelo pripravljanje slovenske univerze in Fran Ramovš je postal tajnik komisije za njeno ustanovitev. Po njeni ustanovitvi leta 1919 je bil med prvimi imenovan za rednega profesorja slovenskega jezika ter za dve leti izvoljen za univerzitetnega poslovodja, da natančneje organizira delovanje univerze. Slušatelje slovenske najvišje šolske ustanove je uvajal v indoevropsko in slovansko jezikoslovje, poleg tega je predaval še akcentologijo, splošno fonetiko in značilnosti praslovanščine. “Tisti, ki so imeli srečo, da so ga poslušali, vedo povedati, da je bil bleščeč predavatelj.

Vzgojil je vrsto nadaljevalcev svojega dela” (France Novak). Zelo si je prizadeval tudi za ustanovitev slovenske akademije znanosti in umetnosti. Leta 1935, ko je bil rektor ljubljanske univerze, je napravil načrt za njeno ustanovitev, ki pa so ga beograjski oblastniki zavrnili, zato je iz protesta odstopil kot rektor. Ko pa je bila leta 1938 Akademija vendarle ustanovljena (smela se je imenovati akademija znanosti in umetnosti, ne pa slovenska torej AZU in ne SAZU), je bil med njenimi prvimi 98. člani in prvi načelnik njenega filozofsko-filološko-historičnega razreda. Od leta 1942 je bil njen prvi tajnik. Po letu 1945 je izdelal novim razmeram primerne pravilnike, statute, in Akademijo preuredil po inštitutih. Leta 1950 je bil izvoljen za njenega predsednika. Bil je tudi ustanovitelj in prvi upravnik njenega inštituta za slovenski jezik, ki zdaj nosi ime po njem.

Jezik ni samo orodje pisateljev

“Od ustanovitve ljubljanske univerze,” piše jezikoslovec Rudolf Kolarič, “je bil Fran Ramovš največja avtoriteta tudi v vprašanju slovenskega knjižnega jezika. Njegov odnos do knjižnega jezika ni bil tradicionalno purističen (da bi zavračal vse, kar ne zveni slovensko), kajti zavedal se je, da pisni jezik ne rabi samo za estetično izražanje v leposlovju, marveč za vse potrebe silno razvejanega javnega in zasebnega življenja.” Glavno delo Frana Ramovša je bilo raziskovanje slovenskega jezika, ki ga je začel že v študentskih letih in ga je opravljal vse življenje. Posebej je raziskoval jezikovni razvoj in narečja. Sam je zbral precej gradiva na terenu, izpisal pa si je vse dotedanje študije o slovenskih narečjih. V knjigi Dialektološka karta slovenskega jezika (1931) je objavil prvi znanstveno utemeljeni zemljevid slovenskih narečij, ki jih je razdelil na sedem narečnih skupin z okoli 40 narečij (“Vsaka vas ima svoj glas”).

Njegov življenjski načrt je bila Historična gramatika slovenskega jezika, od katere pa sta izšla le dva dela: Konzonantizem (1924) in Dialekti (1935). Drugi deli v tej zbirki niso izšli, čeprav jih je obravnaval v univerzitetnih predavanjih. V skrajšani obliki je vokalizem (razprava o samoglasnikih) podan v njegovi najboljši knjigi Kratka zgodovina slovenskega jezika (1936). V okvir zgodovinskega raziskovanja slovenščine sodi tudi kritična izdaja Brižinskih spomenikov (1937), prvega zapisa v slovenskem jeziku. Pripravil jo je skupaj z zgodovinarjem Milkom Kosom. Fran Ramovš je omahnil sredi ustvarjalnega dela 16. septembra 1952, dva dni po svojem dvainšestdesetem rojstnem dnevu.

obletnica meseca 09_2002

Tomaž Humar

Napisal Marko na 20. avgusta 2002. Objavljeno v Moj pogled.

“V šoli se nisem veliko naučil, vse, kar znam, me je naučilo življenje. Če bi nas naučili vsaj jezikov in nam bi namesto spričevala dali ‘digitronček’, da bi se naučili računati, bi bilo bolje. Za denar, ki smo ga v šoli zapravili, bi nas peljali dvakrat okrog sveta, da bi videli, kako se drugje stvari vrtijo, kakšno kvaliteto življenja imamo tu na “Zgornji fovšiji” in ne bi več tako jamrali, kot tarnamo,” razmišlja Tomaž Humar pogumni in vsem dobro znani alpinist. Nič kaj spodbudno razmišljanje za začetek šolskega leta, ko se v šolske klopi odpravlja na stotisoče učencev, dijakov, študentov! Vse prevečkrat smo postreženi z kopico informacij, a živeti še vedno ne znamo. Tomaž nam v “svojem pogledu” odkriva, kako se on srečuje z življenjem, ko vedno znova stopa na nove poti, ne le v gore in strme stene, ampak tudi v vsakodnevne izzive.

– Tomaž, prehodil si veliko poti, doživel, okusil in videl različne stvari, proti pričakovanjem vstal z invalidskega vozička, in praviš, da ni nemogočih poti?

Če si to srce res želi. To je večni krog. Ko dosežeš nekaj, ostaneš prazen sam v sebi, bi rekel Nejc Zaplotnik. V tebi nastane praznina in dobiš lahko novo priložnost. To je eden od najsrečnejših trenutkov mojega življenja, da mi je dana od zgoraj še ena priložnost.

– Star pregovor pravi: “Gora ni nora, ...

… nor je tisti, ki gre gor”. To je najbolj prikladen izgovor za tiste, ki nimajo poguma malo tvegati in vsaj malo vzdigniti svojo leno ‘tazadnjo’. Tisti, ki smo bili pa enkrat gor, vemo, da temu ni tako. Gore si moraš zaslužiti; gore so za izbrance. Še tisti, ki so v dolini bolj zagrenjeni, se v gorah odprejo. Zame osebno so gore eno redkih okolij, kjer se človek lahko sreča sam s sabo. Spodaj tega ne moreš, neprestano se nekaj dogaja: telefon zvoni, dolgovi te tlačijo, avtomobil se ti pokvari, vmes imaš še intervjuje… kmalu imaš ‘poln kufer’ vsega. V gorah pa si sam s sabo. Alpinisti smo ljudje, ki menimo, da v dolini dobimo premalo ljubezni in si jo v gorah vzamemo sami: daš vse, dobiš vse. Nekateri tega ne priznajo, jaz v to verjamem. V gorah sem spoznal absolutno Ljubezen, tam ni ni blefiranja in ni cincanja. Zdaj lahko nakladam, ko sem tam, pa tudi mene stisne. Zelo podobno Kristusovemu povabilu: pusti vse in pojdi za menoj. Mislim, da je pomembno, da sprejmemo življenje in ga delimo tudi s tistimi, ki imajo manj kot mi. Verjamem v absolutno Ljubezen, kjer ni pogojnikov in raznih mašil. Tu v dolini je preveč preračunljivosti in narejenosti, slovenske demokracije, v kateri se ne ve, kdo pije in kdo plača.

– Ko sem rekel “gora ni nora”, sem hotel nadaljevati, da si ta pregovor postavil na laž. Z gore si prišel cel, ponesrečil pa si se doma, kjer bi se lahko zgodilo vsakemu.

Ko grem v gore sem osredotočen samo na to. Doma, ko drvim gor in dol in imam v mislih sto in eno stvar, se mi je pa zgodila nesreča. Še najboljšim se dogaja, zakaj se meni ne bi. V življenju imam rad hojo po robu. Do največjih doživetij pride ravno, ko si na meji, ne ko si “čez”, niti na “to stran”, ampak ravno na meji med življenjem in smrtjo. Ni strahu, ni euforije, ni včeraj in ni danes, ampak preprosto si! To so stebri, ki stojijo. Tudi On je rekel: “Jaz sem, ki sem.” Takrat si to, kar si, več pa se ne da biti. Problem nas ljudi je, da bi radi bili več. Če sem jaz “Jože Šlosar” bom to, in kaj je v tem narobe? Za nas Slovence je najbolj važno, da pred hišo stoji ‘spoliran golf’ in da so na oknih ‘bršljanke’, pa tudi če družina strada. Slovenec ne bo nikdar priznal, da je reven. Zato so dobrodelne organizacije, ki so sicer zelo dobro zasnovane, za Slovence popolnoma nesprejemljive – tja hodijo tisti, ki tega sploh ne potrebujejo.

– Zanima me tvoj nov začetek. Nesreča, ki se ti je zgodila, ko si padel s petih metrov in se hudo poškodoval, te je nekako spremenila?

Ko sem ležal na postelji, sem se najprej oddahnil. Potem se je stanje kompliciralo do te mere, da bi skoraj moral ostati na vozičku, vendar so me na srečo v tujini “poflikali”. Če ne bi imel te danosti, da sem nekoč – čeprav nekoliko pozno – odkril hribe, danes ne bi več hodil. Potreboval sem oboje: Njega in ta občutek. Jaz sem se kalil v teh izkušnjah, vendar čeravno so poti različne, je bistvo samo eno: to je Ljubezen. Recimo: vzpon na Daulagiri ni bil načrtovan, delali smo pri “društvu PGC”, gorel sem za to idejo in nam je uspelo. Prej me ni nihče poznal, ko sem bil v steni, pa so “mame in atiji” zame trepetali. Po Daulagiriju sem dobil ogromno priznanj in imel sem veliko predavanj o tem, s sabo pa nosim samo eno stvar. Mislim, da je bilo v Tolminu, ko je ob koncu predavanja prišel k meni že starejši moški s sporočilom na listku in rožnim vencem, ki mi ga je stisnil. Teh oči, ki so jokale, ne bom nikdar pozabil, in ta rožni venec me vedno spremlja v avtomobilu. To ostane. Medalje, nazivi “naj” so stvar nekega ‘pompa’, ki je bil tudi meni v določenem trenutku všeč. Spontanost ljudi, ki so me spremljali, je bila z menoj in nisem se mogel kar umakniti… Potem se je zgodilo, kar se je moralo zgoditi in tudi s tem moram biti zadovoljen. Smisel vsega tega je, da sem lahko ponovno začel.

– Kako si doživljal povezanost s tistimi, ki so te prej poslušali in hodili na sprejeme in tvoja predavanja, in potem ko si bil v bolnišnici sam, v krogu najbližjih?

Na koncu si vedno sam. Lahko izgubiš vse, čisto vse, samo samega sebe ne. Na svet smo prišli samo z eno stvarjo: s človeškim dostojanstvom, če poklekneš, se ukloniš, zapraviš še to.

– Poklekneš oziroma se pokloniš pred kom?

Pred Njim vedno! On je bil vedno in povsod z menoj. On je bil z mano, ko se je nazdravljalo, in takrat, ko se je cvililo. Vzgojen sem krščansko in sem seveda kristjan. Da se srečam z Njim, ne potrebujem nobenega posrednika. Občestvo je sicer zelo dobra zadeva: skupaj goriš za eno idejo. Duha ljudstva je nemogoče razbiti. Nočem pa mešati občestvo z manipulacijo, ki se je tudi dogajala.

Moj pogled 08_2002

Sveti pater Pij

Napisal Marko na 4. avgusta 2002. Objavljeno v Priloga.

25. maj 1887, Pietrelcina, Italija; † 23. september 1968, San Giovanni Rotondo, Italija

Od zibelke za ta svet do lestev za nebesa

Pietrelcina, ki je povezana z imenom patra Pija, je njegov rojstni kraj, nedaleč od mesta Benevento v italijanski pokrajini Kampanji. Tam je zagledal luč sveta 25. maja 1887 ob petih popoldne. Bil je četrti od sedmih otrok, ki sta jim posredovala življenje zakonca Grazio Forgione in Maria Giuseppa De Nunzio. Krščen je bil že naslednji dan na ime Francesco….Pri enajstih letih je prejel prvo sveto obhajilo in birmo. Ko je petnajstleten razmišljal, da se popolnoma posveti Bogu, je imel videnje, ki mu je pokazalo, da bo vse njegovo življenje nenehen boj proti satanu. 6. januarja 1903 je Francesco Forgione prišel v kapucinski samostan v kraju Morcone, kjer je opravil noviciat in 22. januarja 1904 izrekel začasne redovne zaobljube ter dobil ime Pij iz Pietrelcine, po katerem ga zdaj pozna ves svet. Od tam se je preselil v samostan v kraju Pianisi, kjer je nadaljeval študije. Leta 1907 je izrekel večne redovne zaobljube. Pogosto ga je mučila neka skrivnostna bolezen in bali so se, da ne bi umrl pred mašniškim posvečenjem, zato je bil s posebnim dovoljenjem iz Rima 10. avgusta 1910 v stolnici v Beneventu posvečen v duhovnika. Novo mašo je pel 14. avgusta v svojem rojstnem kraju. 8. septembra je na pristavi Piana Romana, nedaleč od doma, kjer je kot otrok pasel, prejel nevidna, toda boleča znamenja Kristusovih ran. Poslali so ga v samostan v kraju Venafro, kjer pa je ostal le dobra dva meseca. Zaradi bolezni se je moral vrniti v domači kraj, kjer je ostal do februarja 1916, ko so ga predstojniki poslali v samostan Svete Ane v mestu Foggia. Tudi tukaj je ostal prav malo časa, kajti sredi leta 1917 je bil prestavljen v San Giovanni Rotondo, kjer so tedaj kapucini imeli zelo skromen samostan, in tam je ostal do konca svojega zemeljskega bivanja, ki se je izteklo 23. septembra 1968.

“Glejte Jezusa, ne mene!”

San Giovanni Rotondo je kmalu po prihodu patra Pija začel privabljati romarje od vsepovsod, potem ko se je razvedelo, da tam živi pater s stigmami – vidnimi znamenji Kristusovih ran. Te rane je prejel 20. septembra 1918 dopoldne med molitvijo v samostanskem koru. Prikazalo se mu je skrivnostno Bitje (trpeči Kristus), ko je bilo videnja konec, je pater Pij opazil, da so njegove roke, noge in prsna stran prebodene in da iz njih kaplja kri. “Zamislite si mojo grozo, pa tudi bolečine, ki sem jih takrat občutil, in jih čutim nenehoma vsak dan.” Nekaj dni po tem dogodku je v pismu eni od žena, ki jim je bil duhovni voditelj, napovedal: “Ta križ, ki mi je bil poslan od Boga, me bo spremljal vse do konca mojega potovanja.” In res je bilo tako. Kljub vsem poskusom zdravnikov, da bi jih zacelili, so rane ostale sveže celih petdeset let, nikoli pa se niso ognojile. Pater Pij je vedno nosil rokavice, ki jih je sam pral. Med zadnjo mašo, ki jo je daroval 22. septembra 1968, en dan pred smrtjo, je rokavice snel in vsi so lahko videli, da so rane izginile. Številne zdravniške preiskave so potrdile, da pater Pij – prvi duhovnik v zgodovini s stigmami – teh ran ni dobil po naravni poti. Na sodbo nekega profesorja, da je pater Pij dobil rane samo zato, ker se je tako močno poglabljal v Kristusovo trpljenje, je sam pater hudomušno odgovoril: “Ko boš videl tistega profesorja, mu reci, naj na vso moč misli, da je vol. Bomo videli, če mu bodo zrasli rogovi!” Veliko je pretrpel zaradi sumničenj raznih visokih predstavnikov Cerkve, a njegov odgovor je bil: “Cerkev je naša mati; tudi kadar nas tepe, nam želi dobro.” Ljudem, ki so strmeli vanj, ko je molil, je dejal: “Kaj gledate mene, glejte Jezusa!”

Moder spovednik in duhovni voditelj

Pater Pij je kmalu po prihodu v San Giovanni Rotondo zaslovel kot spovednik, ki bere v srcih. V več kot petdesetih letih svojega bivanja v tem samostanu (od leta 1931 do 1934 zaradi prepovedi iz Vatikana ni smel spovedovati) je v svoji spovednici sprejel na stotisoče ljudi. Samo v letu 1967 je samostanski kronist naštel 15.000 žena in 10.000, ki so bili pri spovedi pri patru Piju. Bila pa so leta, ko je število njegovih spovedancev znašalo 70-80.000! Treba je bilo dolgo čakati na vrsto (uvedli so sezname), predvsem pa se je bilo treba na spoved temeljito pripraviti. Srečanje s patrom Pijem-spovednikom je bilo zelo osebno, pogosto dramatično. Imel je dar, da je videl v srca spovedancev: če ni opazil pripravljenosti na spreobrnjenje, je znal biti zelo trd. “Kot je ravnal Jezus s pismouki in farizeji in z drugimi svojimi sodobniki, tako delam jaz s svojimi spovedanci! Treba jih je pripraviti do tega, da se spreobrnejo in spokorijo; če tega ni mogoče doseči zlepa, jih je treba tudi bolj trdo prijeti!” Na splošno so bile spovedi pri patru Piju zelo kratke: tri minute ali malo več. Pater je poslušal izpoved, drugo je “videl”, podal čisto kratek nauk za življenje in vsi so zadovoljni odhajali iz spovednice. Mnogi so prihajali k njemu vedno znova, ker so si ga izbrali za svojega duhovnega voditelja. “Ko mi Gospod zaupa neko dušo, si jo naložim na ramena in je ne izpustim,” je dejal. “Vsakdo lahko reče: pater je ves moj!” Svojih duhovnih otrok se je spominjal pri vsakdanji maši, zato se je zelo dolgo ustavljal pri “spominu živih in rajnih”. Tisti, ki jim je bil duhovni voditelj, so nemalokrat slišali njegovo svarilo: “Dobro pomnite: če se ne boste obnašali lepo in če me ne boste poslušali, vas nekoč pred Bogom ne bom priznal za svoje otroke. Bom prvi, ki vas bo tožil!”

Otipljivi sadovi vztrajne molitve

Pater Pij povezuje molitev z močno karitativno dejavnostjo, katere izjemen izraz je Hiša lajšanja trpljenja. Molitev in ljubezen: poglejte, kako zelo stvaren povzetek nauka, ki nam ga daje pater Pij, in ga danes ponovno predlagamo vsem,” je poudaril Janez Pavel II. v svoji homiliji ob razglasitvi patra Pija za svetnika.

O svetem Frančišku Asiškem je nekdo zapisal, da ni bil zgolj mož molitve, temveč “poosebljena molitev”. Isto so govorili o patru Piju vsi, ki so z njim živeli ali se z njim srečevali. On sam je večkrat dejal: “Kaj vendar hočejo vsi ti ljudje? Jaz sem samo ubog redovnik, ki moli.” V svoj dnevnik je leta 1929 zapisal: “Vsak dan vsaj pet rožnih vencev… To je orožje, ki nam ga je za obrambo in zmago darovala Mati Marija, da ga uporabljamo zoper zvijače peklenskega sovražnika.” Dva dni pred svojo smrtjo, 20. septembra 1968, je svojemu rojaku patru Modestinu položil v roke svoj rožni venec, rekoč: “Glej, izročam ti rožni venec. Razširjaj ga med mojimi!” Sredi viharja druge svetovne vojne je papež Pij XII. katoliške vernike prosil, naj molijo za mir in za zmago dobrega nad zlom. Pater Pij je svojim duhovnim otrokom dejal: “Odgovorimo na klic svetega očeta!” Tako so nastale “molitvene skupine”, ki so dejavne po številnih deželah sveta. – Sad molitve je tudi bolnišnica Hiša lajšanja trpljenja, katere zamisel sega v leto 1940, uresničevati pa so jo začeli leta 1947. Odprli so jo 5. maja 1956. Ob tej priliki je pater Pij dejal, da se v tem bolniškem mestu združujeta najsodobnejša medicinska tehnika in duh frančiškanske skromnosti. “To je kraj molitve in znanosti.” Last tega zavoda je pater Pij prepustil Svetemu sedežu z zagotovilom: “To delo bo preživelo stoletja.”

Pri oltarju drugi Kristus

Milanski nadškof kardinal Giovanni Montini, poznejši papež Pavel VI., je obiskal patra Pija v San Giovanni Rotondu in bil pri njegovi maši skupaj z množico vernikov. Zapisal je: “Ena maša patra Pija za mnoge pomeni veliko več kot deset dni misijona.” Pater Pij je redno maševal že ob štirih zjutraj, na mašo pa se je pripravljal več kot dve uri. Ko je pristopal k oltarju, je šel na Kalvarijo. V pogovoru s svojo duhovno hčerko Cleonice Morcaldi je povedal, kaj mu pomeni maša. “Popolno združenje s Kristusovim trpljenjem.” – “In kaj naj berem v vaši maši?” – “Celotno Kalvarijo.” – “Pater, povejte mi, kaj trpite pri sveti maši?” – “Vse tisto, kar je trpel Kristus – seveda v neprimerljivi meri – trpim tudi jaz, kolikor je to mogoče človeškemu bitju.” – “V katerem trenutku med daritvijo svete maše trpite najbolj?” – “Med spremenjenjem /povzdigovanjem/ in obhajilom.” Pogosto se je pater Pij med mašo zamaknil; dolgo se ustavljal ob spominu živih in rajnih, ko je Bogu priporočal vse tiste, ki so bili zaupani njegovi očetovski skrbi. Njegovi zavistni nasprotniki so dosegli, da so iz Rima določili, naj maša patra Pija ne traja več kot trideset minut. “Če bi bilo v moji moči, sploh ne bi šel od oltarja,” je dejal pater Pij, ki pa je ukaz ponižno sprejel. Kako je cenil mašno daritev, povejo njegove besede: “Ko bi ljudje poznali vrednost svete maše, bi morali priti vsak dan orožniki, da bi skrbeli za red pred vrati zaradi take množice ljudi.” Zadnjo mašo je daroval 22. septembra 1968, en dan pred svojo smrtjo. Med njo je z rok snel rokavice in videlo se je, da na njih ni več sledov ran. “Moja kri se je izčrpala.”

“Ko bom v grobu, bom bolj živ kot kdaj”

Nekateri sobratje in duhovni otroci so imeli občutek, da pater Pij ve za datum svoje smrti. Ko so videli, da njegove telesne moči vse bolj pešajo, so ga vprašali: “Pater, odhajate, kako bomo brez vas?” On pa jim je odgovoril: “Saj bom ostal med vami, bolj kot prej. Prej ste me morali čakati, če ste hoteli govoriti z mano, zdaj pa vas bom jaz čakal tam. Pridite na moj grob in dobili boste več kot prej. V grobu bom bolj živ kot kdajkoli!” Tistim, ki ne morejo priti v San Giovanni Rotondo., pa je svetoval: “Pojdite pred tabernakelj in v Jezusu boste našli tudi mene.” Po zadnji maši 22. septembra 1968 se je pater Pij samo še dvakrat prikazal na oknu in je romarje blagoslovil in jim pomahal v pozdrav z belim robčkom. V noči od 22. na 23. september je pater, ki je bedel ob njem, videl, da pater Pij ugaša in je šel klicat predstojnike in sobrate, čeprav mu je Pij dejal: “Nikogar ne kliči! Nikogar ne budi! Tisti, ki me je imel poklicati, me je poklical. Potem ko je prejel sveto maziljenje, je ob 2.30 ponoči izdihnil z imenoma Jezusa in Marije na ustnicah. Ob njegovi krsti v samostanski cerkvi so se vrstile dolge procesije romarjev vse do pogreba, ki je bil 26. septembra. Pokopali so ga v kripti cerkve Marije, Matere milosti in tako izpolnili njegovo željo, ki jo je zapisal v oporoki leta 1923. Pri pogrebnem slavju, ki je bilo prežeto s trdno vero, da pater Pij živi v Bogu in prosi za vse, se je zbralo kakšnih 1.00.000 ljudi. Za verne ljudi je bil pater Pij svetnik že za življenja, Cerkev pa mu je ta naslov priznala šele po dolgem in natančnem postopku. Papež Janez Pavel II. ga je 2. maja 1999 razglasil za blaženega, 16. junija 2002 pa ga je uvrstil v seznam svetnikov katoliške Cerkve. Njegov god, obvezen za vesoljno Cerkev, se obhaja 23. septembra.

ČUK, Silvester. Sveti pater Pij. (Priloga). Ognjišče, 2002, leto 38, št. 8, str. 45-52.

Alojz Gradnik

Napisal Marko na 3. avgusta 2002. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 3. avgust 1882, Medana v Goriških brdih, † 14. julij 1967, Ljubljana

Čevljar in šivilja z desetimi otroki

Alojz Gradnik je sin Goriških Brd, na katera je bil srčno navezan, dasi sta bila otroštvo in mladost, ki ju je tam preživel, zelo trda. Osemnajstleten je na vprašanje, kaj so mu dala Brda, odgovoril: “Dala so mi nauk, da je bogastvo jalovo in da je plodna samo revščina, združena s trpljenjem.” Njegov oče Jožef je bil nezakonski sin tolminskega dekleta, služkinje v Trstu. Od tam je prišel v Brda, kjer je bil rejenec in pastirček, dokler ga ni čevljar v Medani vzel za vajenca, po smrti pa mu je zapustil orodje. Tako je postal samostojen obrtnik in ponosen samorastnik. Poročil se je s šiviljo Lucijo Godeas, hčerko furlanskih kolonov. V zakonu se jima je rodilo deset otrok, pet deklic in pet dečkov, Alojz, ki so mu pravili Gigi, je bil tretji po vrsti. Tedaj je oče že prišel do skromnega koščka zemlje, da je lahko preživljal naraščajočo družino. Gigi je prve tri razrede ljudske šole končal v Medani, potem pa je odšel v Gorico, kjer je bil do končanega 6. razreda gimnazije gojenec Alojzijevišča. Tedaj je izstopil in se preživljal z instrukcijami. Po maturi (1901) je na Dunaju študiral pravo. Ko je študij končal, je služboval v Krminu, Gorici, Rovinju, Pulju, Tržiču, Gradiški; med prvo svetovno vojno je deloval kot sodnik v Tolminu in Cerknem. Po vojni je bil do leta 1920 spet v Gorici, tedaj pa se je preselil v Jugoslavijo, kjer je opravljal različne službe v Beogradu, Ljubljani in Zagrebu. Leta pokoja je “gospod Gigi” najraje preživljal v rodni Medani. Tam si je po srečanju s sestro Smrtjo 14. julija 1967 izvolil zadnje počivališče.

Dvajset knjig pesmi o ljubezni in smrti

Čeprav je svojo prvo pesniško zbirko (Padajoče zvezde) izdal dokaj pozno, ko je imel že štiriintrideset let, se je do konca življenja nabralo dvajset knjig njegovih pesmi. Enajst je izvirnih pesniških zbirk, med njimi je ena namenjena otrokom (Narobe svet, 1953), v devetih knjigah pa najdemo izbor njegove poezije, zlasti ob raznih pesnikovih življenjskih obletnicah. Za velik del Gradnikove lirike je značilno razmišljanje o ljubezni in smrti. Anton Slodnjak to lepo osvetli, ko piše, kako je Gradnik “odkrival, da je ljubezen isto kot največja požrtovalnost in da se zato ne more končati s smrtjo tistega, ki je res ljubil, temveč deluje iz groba še z večjo močjo kakor prej. Zato je tudi v smrti ljubečega človeka tista etična čistost oziroma življenjska moč, ki ne jemlje samo telesnemu koncu značaja vsake groze in nesmiselnosti, temveč vzdiguje pokojnika v večno bivanje” (Slovensko slovstvo, 347). Sprehodimo se ob naslovih in letnicah Gradnikovih pesniških zbirk.

Za Padajočimi zvezdami (1916, naslov so navdihnile vojne strahote) je izšla zbirka Pot bolesti (1922), v katero je Gradnik vložil razbolelost svojega primorstva in slovenstva; zbirka Pisma (1924) opeva silno ljubezensko hrepenenje; v zbirki De profundis (1926) najdemo vrsto sonetov, posvečenih domačim ljudem in domači zemlji; zbirka Večni studenci (1938) je posvečena spominu pravkar umrle pesnikove matere. Tematsko nadaljevanje Večnih studencev je šesta zbirka Zlate lestve (1940). Ob smrti slikarja Riharda Jakopiča je Gradnik v posebni knjižici izdal pesnitev Bog in umetnik (1943). Leta 1944 sta izšli njegovi zbirki Pesmi o Maji ter Pojoča kri. Po Gradnikovi smrti je izšla njegova zadnja pesniška zbirka Lucipeter (1973).

Veliko je tudi prevajal in bil prevajan

Ob izvirnem pesniškem ustvarjanju se je Gradnik veliko posvečal tudi prevajanju iz tujih književnosti. Njegovi prevodi, ki so izšli v knjižnih izdajah, obsegajo nad petdeset naslovov. Med najpomembnejše Gradnikove prevode spadajo prevodi pesnikov. Med prvimi ga je pritegnil znameniti bengalski pesnik in mislec Rabindranath Tagore, nobelovec za književnost 1913, in v slovenščino je prevedel vrsto njegovih del. Zelo je zaslovel s svojimi prevodi starih kitajskih pesnikov; leta 1928 so izšli v knjigi Kitajska lirika, ki je doživela številne ponatise.

V knjižni obliki so izšli tudi njegovi prevodi srbskih narodnih pesmi, italijanske lirike; od njegovega prevoda Dantejeve Božanske komedije so v knjigi izšle samo Vice (1965). Prevedel je sonete genialnega umetnika Michelangela Buonarrotija, sonete in kancone italijanskega pesnika Francesca Petrarca. V slovenski jezik je prelil Prešernove nemške sonete (146) in Prešernove nemške pesnitve (1947). “Gradnikovo pesniško delo je našlo v svetu lep odmev,” piše Marijan Brecelj, ki je sestavljal bibliografijo o Gradniku. Navaja, da so posamezne njegove pesmi prevedene v angleščino, bolgarščino, češčino, francoščino, gruzinščino, italijanščino, latinščino, madžarščino, makedonščino, nemščino, novogrščino, poljščino, ruščino in slovaščino. V knjigi je izšel angleški prevod Selected Poems (1964). Mnoge Gradnikove pesmi so uglasbene. Gradnikovo poezijo sta opremljala predvsem dva umetnika: Božidar Jakac in Riko Debenjak.

(obletnica meseca 08_2002)

Avtor: Marko

* 17. februar 1922, Dolenjske Toplice, † 18. oktober 2010, Ljubljana.

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing