Hinko Smrekar
* 13. julij 1883, Ljubljana, † 1. oktober 1942, Ljubljana
Zaradi revščine ni mogel študirati medicine
Hinko Smrekar je eden tistih (številnih) slovenskih umetnikov, ki je zrastel iz revščine in se je šolal v revščini. Rodil se je 13. julija 1883 postreščku (nosaču prtljage) Janezu in Marjani roj. Kern v Ljubljani. V svojem rojstnem mestu je obiskoval osnovno šolo in gimnazijo, ki jo je dokončal z maturo leta 1901. Že v višjih razredih gimnazije je kazal slikarski talent, vendar pa si je sprva želel študirati medicino, najbrž zato, ker bi kot zdravnik imel boljše pogoje za življenje. Zaradi pomanjkanja sredstev se je po maturi vpisal na pravno fakulteto v Innsbrucku, naslednje leto pa je študij nadaljeval na Dunaju, toda le to prvega državnega izpita. Takrat je odstopil in se posvetil umetniškemu poklicu. Najprej se je pri avstrijskem muzeju za umetnost in obrt vpisal v tečaj za učitelje risanja na srednjih šolah. Ker so bili njegovi žepi suhi, se je leta 1905 vrnil v Ljubljano, nato pa v Kranj, kamor so se preselili njegovi.
Že isto leto pa je z Maksimom Gasparijem odšel v Munchen, kjer sta skoraj dve leti študirala na zasebnih šolah. V Munchen se je pogosto vračal tudi pozneje, saj mu je sleherni obisk pomenil slogovno in motivno obogatitev. Prva svetovna vojna je bila zanj čas hudega trpljenja. Bil je vpoklican k vojakom, kot srbofil je bil aretiran in zaprt v več krajih, nazadnje v Judenburgu. Tam je tako prepričljivo simuliral duševno bolezen, da je bil po mučnih preiskavah oproščen vojaške službe. Vrnil se je v Ljubljano, kjer je živel kot svobodni umetnik. Svoj odpor do vojne je izpovedal v svojih satiričnih in karikaturnih risbah.
Njegovo vodilo: “smeje povedati resnico!”
Po naravi je bil Hinko Smrekar humorist in satirik, zato se je uveljavil kot odličen karikaturist. V letih 1918 in 1919 je živahno sodeloval pri šaljivem listu Kurent (oziroma Kurentov album), risal je še za druge šaljive liste, objavljal satirične kompozicije in aktualne karikature v domačih dnevnikih in tednikih ter v zagrebških Koprivah. Poskusil je izdajati lastni litografirani šaljivi list Pikapok.
Posvetil se je zlasti upodabljanju sodobnih slovenskih umetnikov, znanstvenikov, politikov in drugih javnih delavcev. Največkrat so bili ljubeznivo karikirani Ivan Cankar, Oton Župančič, Fran Saleški Finžgar, Rihard Jakopič, Maksim Gaspari in drugi. Posebej je narisal Legijo slovenskih umetnikov, skupino literatov in in likovnih umetnikov, Obsežna je zbirka Smrekarjevih lastnih karikatur, kar kaže, da si ni prav nič prizanašal. Pozornost je posvečal družbeno satiričnim kompozicijam in kar sproti s svojim ostrim peresom komentiral politične dogodke doma in na tujem, zato so njegove karikature resničen dokument tedanjih razmer. Njegova satira je “vselej jedka in ostra, kdaj pa kdaj docela abstraktna, da prehaja v simboliko ali grotesknost. Groteska pa se mu skoraj vselej sprevrže v tragiko” (K. Dobida). Tragično se je končalo tudi njegovo življenje. Po materini smrti leta 1927 se je za stalno naselil v Ljubljani. Kot izrazito svobodoljuben in socialno čuteč narodnjak leta 1941 ni skrival svojega mišljenja. Javno je razstavljal svoje karikature in satirične risbe po izložbah in jih širil med ljudmi. 29. septembra 1942 ga je ustavila italijanska patrulja in našla pri njem ilegalni Radio vestnik OF, zato je bil dva dni zatem brez sodnega postopka ustreljen v zloglasni Gramozni jami.
Neprekosljiv knjižni ilustrator
Poznavalci zgodovine slovenske likovne umetnosti pravijo, da je Hinko Smrekar pravi začetnik slovenske umetniške grafike. Od leta 1993 se po njem imenuje nagrada za ilustratorske dosežke. Bil je med ustanovitelji društva Vesna na Dunaju (1903), katerega člani, mladi slovenski likovniki, so si prizadevali uresničevati program: ustvarjati v pristno slovenskem duhu. Preučevali so ljudsko umetnost, kmečko umetno obrt, zbirali in risali kose starega pohištva in starih oblačil… Smrekar je ilustriral besedila ljudskih pesmi, črpal motive iz pravljic in bajk. Njegovo prvo večje samostojno delo so bile risbe za Literarno pratiko 1914. Leta 1917 je obogatil Levstikovega Martina Krpana z 12 ilustracija s poudarjeno politično ostjo, “ki izražajo isti zdravi, ponosni, ironični pogled slovenskega kmečkega človeka na cesarski Dunaj, kot ga je označil Levstik v svojem književnem delu” (Mohorjev koledar 1984). Leta 1919 je izšlo njegovo delo “Hinko Smrekar – črnovojnik”, ki ga je sam napisal in opremil z risbami.
Tam z veliko mero dovtipnosti in humorja, pa tudi z jedko satiro popisuje svoja doživetja v letih 1915-1916. Ilustriral in opremil je vrsto Cankarjevih knjig (Gospa Judit, Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Zgodbe iz doline šentflorjanske, Hlapec Jernej, Za križem, Krpanova kobila). “Zelo značilne za njegovo res toplo socialno čustvovanje so risbe za Milčinskega povest Ptički brez gnezda (1917): prizori iz proletarskega ljubljanskega predmestja so resnična podoba bridkih razmer, ki jih je Smrekar v mladih letih sam doživljal” (K. Dobida). Ilustriral je še vrsto drugih knjig, njegovo zadnje ilustratorsko delo je knjiga mladinskih humoresk Joža Vovka Zaplankarji (Kranj 1941).
obletnica meseca 07_2003
Rodil se je 17. novembra 1631 v premožni meščanski družini Cristofori v furlanskem mestecu Aviano, ki je tedaj spadalo pod beneško republiko. V družini je bilo enajst otrok. Na sam rojstni dan je bil krščen na ime Karel Dominik. Po osnovni šoli v domačem kraju so ga starši leta 1643 dali v jezuitski kolegij v Gorici, ki je užival velik sloves. Tam je postal član Marijine kongregacije; kongregacionisti so prirejali igre o krščanskih junakih-mučencih in sklenil je, da tudi sam postane mučenec. Skrivaj je odšel iz Gorice v Koper, da bi se tam vkrcal na ladjo, ki bi ga pripeljala na Kreto, kjer so se Benečani bojevali z muslimanskimi Turki. Utrujen in lačen je potrkal na vrata koprskega kapucinskega samostana, kjer so ga nahranili in mu pomagali, da se je vrnil domov. Leto kasneje (1648) je zaprosil kapucine v mestu Conigliano, da bi ga sprejeli v svoje vrste. Ob sprejemu je dobil redovno ime Marko iz Aviana. Leta 1655 je bil posvečen v duhovnika in kmalu zatem je dobil “patent” za potujočega pridigarja. S svojo besedo je znal zadeti srca poslušalcev: bogati so po njegovih pridigah radi delili svoje bogastvo revnim in potrebnim; sprti ljudje so se med seboj spravili.
Najprej je pridigal po domačih krajih, nato po celi Italiji, ko je njegova slava vedno bolj rasla, so ga klicali iz vseh evropskih dežel. V letih 1680-1681 je prepotoval Francijo, Belgijo, Nizozemsko, Švico, Bavarsko in Avstrijo. Njegov prihod je privabil več ljudi, kot če bi prišel sam papež. Po krščanski zmagi nad Turki pred Dunajem je pater Marko 24. oktobra 1683 prišel v Ljubljano in je v kapucinski cerkvi Ljubljančane spodbujal k spravi z Bogom. Imel je še dve pridigi: v cerkvi sester klaris in v stolnici, kjer je pridigal celo uro, a so za poslušalce “ure postale minute”. Pred odhodom iz Ljubljane je pridigal na Novem trgu, kjer je zbrano množico spodbujal, naj častijo in kličejo Devico Marijo kot Zavetnico Kranjske, Pomočnico kristjanov in Pribežališče grešnikov. V Kopru je imel pater Marko adventne pridige leta 1692. Poleg izrednega pridigarskega talenta je Bog patru Marku podelil tudi dar čudodelništva: leta 1678 je čudežno ozdravil neko redovnico iz Padove, ki je bila trinajst let hroma. Po priprošnji patra Marka je Bog vračal slepim vid, gluhim sluh in hromim, da so spet hodili. Papež Inocenc XI. ga je razglasil za “čudodelnika stoletja”. Veliko se je trudil, da bi povezal med seboj srednjeevropske dežele.
Pomagal je tudi reševati spore med dunajskim cesarskim dvorom in Svetim sedežem. Prav s tem poslanstvom je julija 1699 potoval na Dunaj. Na smrt izčrpan je legel. Ob njegovi postelji sta bila ob bratih kapucinih tudi cesarica Eleonora in cesar Leopold I., kateremu je bil p. Marko svetovalec in prijatelj. 13. avgusta malo pred poldnevom je veliki popotnik v službi evangelija miru in sprave odšel na zadnjo pot – v večnost. Pokopali so ga v kapucinski cerkvi na Dunaju, kjer je tudi cesarska grobnica. Zgodovinske okoliščine so preprečile, da pater Marko iz Aviana, ki so ga ljudje imeli za svetnika, ni bil razglašen za blaženega že kmalu po smrti, ampak šele sedaj.
V času vojne in sporov med kralji neke pokrajine se je razširila govorica, da bo tisti, ki bo uspel pridobiti Ašarafov meč, zmagal v bitki ter bo zagospodoval nad muslimanskimi deželami. Seveda ni bilo lahko priti do meča. Kdor bi zvedel, kje je, bi moral prvi prispeti tja in zmagati v težkem boju, kajti mnogi so si prizadevali, da bi meč osvojili.
Gorenjec, ki nikoli ni deloval na Gorenjskem
Izgnanec Soklič se je zatekel k “svojemu” škofu Andreju Karlinu, ki je od leta 1923 vodil mariborsko (tedaj še lavantinsko) škofijo. Ta ga je imenoval za župnijskega upravitelja v Sv. Vidu pri Ptuju in ga sprejel med duhovnike svoje škofije. Tam je deloval pet let in ob duhovniškem delu veliko pomagal preprostemu ljudstvu, ki so ga gospodarsko izkoriščali in narodnostno ogrožali nemški meščani s Ptuja. Leta 1933 je postal mestni župnik v Slovenj Gradcu, kjer je – razen štirih let izgnanstva med drugo svetovno vojno – ostal vse do svoje smrti 21. decembra 1972. V nagovoru pri pogrebni maši je škof Držečnik o njem dejal: “Bil je sposoben dušni pastir, odličen katehet, velik prijatelj mladine, ljubitelj umetnosti.” Kot dušni pastir je iskal novih poti. Med drugim je vpeljal enourno nočno češčenje sv. Rešnjega telesa ob četrtkih pred prvim petkom; zahvalno nedeljo so obhajali tako, da so otroci prinašali k oltarju poljske pridelke; med božičnico na sveti večer so otroci prinesli v jaslice božje Dete… Verniki so pozorno prisluhnili njegovim pridigam, ki jih je poleg tehtne vsebine odlikoval izbrušen jezik. Njegova velika ljubezen so bili otroci, ki so se radi zgrinjali okrog njega. “Kadar sem ga videl med otroki,” pričuje prof. Albin Žižek, “sem imel občutek, da vidim don Bosca… Imel sem vtis, da vidim dedka med vnuki, ko jim pripoveduje najlepše pravljice. Da je ta način poučevanja verouka bil zelo uspešen, priča, da so šolarji radi hodili v Cerkev.” Njegova učenka Marija Kamenik se spominja: “Svetopisemske zgodbe so zaživele pred nami, to ni bila razlaga, to je bilo umetniško doživetje, tako smo srkali vase vse lepo, o čemer nas uči vera.”
Jakob Soklič je bil velik ljubitelj umetnosti in že kot župnik v Sv. Vidu pri Ptuju je začel zbirati umetnine. To je še bolj zavzeto nadaljeval kot mestni župnik v Slovenj Gradcu. Najprej je odkril umetnostni biser – špitalsko cerkev Sv. Duha, ki je bila občinska ropotarnica. Obnavljali so župnijsko cerkev sv. Elizabete. Ob vseh teh delih je svoje domovanje-župnišče preurejal v “shrambo” starin in umetnin. Leta 1937 je zbirko odprl za javnost. Kot ustanovitelj ji je dal ime Sokličev muzej. Slovenjgraško župnišče je po Sokličevi zaslugi postalo nekakšno kulturno središče mesta. K njemu so prihajali številni umetniki in kulturniki, v župnišču-muzeju so prirejali kulturne večere, razna zborovanja in proslave. Redni gost v hiši je bil pisatelj Ksaver Meško, od leta 1921 do 1964 župnik na bližnjih Selah. Kljub starostni razliki 19 let ju je vezalo zaupno prijateljstvo. Poldrugo leto po Meškovi smrti je Soklič v svojem muzeju odprl njegovo spominsko sobo. Ob svojem zbirateljstvu se je Soklič poglabljal v umetnostno zgodovino z osebnim študijem in z dopisovanjem z umetnostnimi zgodovinarji. Zbirko Sokličevega muzeja sestavljajo pretežno umetnostno zgodovinski in umetno obrtni predmeti, manj je zgodovinskih, arheoloških in etnoloških predmetov, vendar pa ta zbirka predstavlja pomemben vir za preučevanje krajevne zgodovine. Sprva si je svojo zbirko zamišljal kot osnovo za splošni mestni muzej, kar se pa ni uresničilo. Ob praznovanju 700-letnice župnijske cerkve (30. aprila 1951) je Soklič podpisal Darilno listino, s katero je vso zbirko podaril v trajno last župnijski cerkvi. Sokličev spomin bolj kot v njegovem muzeju živi v srcih ljudi.
Pripovedujejo, da je Aleksander Veliki na enem svojih vojaških pohodov srečal Diogena, ki se je napol gol mirno sončil na bregu reke. Mladega Aleksandra je poučeval sam filozof Aristotel, zato je veliki vojskovodja spoštoval modre ljudi in jim na tiho celo zavidal njihovo znanje. O Diogenu je slišal, da je to filozof z neobičajnim obnašanjem, saj živi v sodu in je zadovoljen, da ima le najnujnejše za življenje ter da vzvišeno gleda na ljudi, ki menijo, da bi težko živeli tako, kot živi on.
V Ribnici na Pohorju, rojstni župniji mariborskega škofa Maksimilijana Držečnika, bo 18. maja 2003 slovesnost ob 100. obletnici njegovega rojstva in 25. obletnici njegove smrti. Tega blagega moža je zelo lepo označil škof Vekoslav Grmič, tedanji kapitularni vikar, v zahvalnem nagovoru po pogrebnem obredu: “Z njegovo smrtjo je ugasnila posebna zvezda dobrote na nebu slovenske Cerkve in Slovenije sploh. Toda ta zvezda bo sedaj sijala od tam, kjer ne bo nikoli več ugasnila. Pošiljala bo svoje žarke na nas in ti žarki nas bodo spodbujali, naj hodimo po poti, ki jo je hodil on… Naj tako kakor on pričujemo za Kristusa s svojo dobroto in ljubeznijo.”
Rodil se je 18. marca 1935 v revni kmečki družini v kraju Alessano pri Lecceju. Ko je bilo Toninu deset let, je župnik mami predlagal, naj bistrega, pridnega in pobožnega dečka pošlje v semenišče v Ugento. Tam je končal nižjo gimnazijo, višje razrede pa v semenišču v Molfetti, Po maturi se je brez težav odločil za duhovniški poklic. Po petih letih bogoslovnega študija v Bologni je 8. decembra 1957 prejel mašniško posvečenje. Srce ga je vleklo med ljudi, toda predstojniki so želeli, da nadaljuje študij. Za izredno nadarjenega mladega duhovnika so se pulili razni škofje, med njimi tudi bolonjski nadškof Lercaro. Toninov domači škof mu je v šali odgovoril: “Lahko ga obdržiš, samo pošlji mi v zameno dva druga!” Škof je don Tonina postavil najprej za podravnatelja, zatem pa za ravnatelja malega semenišča, ob tem pa je opravljal še razne druge službe na škofiji. Leta 1978 se mu je končno izpolnila srčna želja, ko ga je škof poslal na župnijo. “Tega, kar sem doživel kot župnik, nikoli ne bom mogel pozabiti. Biti med ljudmi, klicati župljane po imenu, prihajati v njihove domove ob prazničnih in žalostnih dneh, doživljati z njimi prekipevajočo radost nedelje… to so izkušnje, ki sem jih občutil v najsrečnejšem obdobju svojega življenja.” Ko mu je junija 1982 “grozilo” imenovanje za škofa, je papeža v pismu prosil, naj tega ne stori, ker “silno trpi ob misli, da bo moral zapustiti te ljudi, katere je ljubil in jim tri leta služil”. Nazadnje pa se je le vdal in 4. septembra 1982 je bil imenovan za prvega pastirja škofije Molfetta-Ruvo-Giovinazzo-Terlizzi v pokrajini Puglia. “Sprejmite me kot brata in prijatelja, ne le kot očeta in pastirja,” je dejal vernikom v svojem nastopnem nagovoru. Decembra 1984 je objavil svoj pastoralni načrt s pomenljivim naslovom “Skupaj za Kristusom po stopinjah poslednjih” in v njem zapisal, da želi delovati v siju “treh luči”: evangelizacije, duhovnosti in odločitvi za uboge. Zvedeli smo že, kako je pod streho škofije sprejel brezdomce.
Veliko si je prizadeval za mir med ljudmi in med narodi in novembra 1985 je sprejel vodstvo katoliške mirovne zveze Pax Christi. Na čelu skupine 500 članov te zveze je v decembru 1992 obiskal Sarajevo. Pred božičem leta 1985 je povabil na škofijo vse politične veljake mesta Molfetta in jih v svojem nagovoru z evangeljsko neposrednostjo opomnil, naj bolj odgovorno vršijo svojo službo. Naslednji božič je od povabljenih prišla le polovica, tretje leto samo še štirje, zato je škof don Tonino svoj nagovor posnel na magnetofonski trak in kaseto poslal vsem, katere je navadno vabil. Čez dan je bil vedno sredi ljudi in zatopljen v delo, ponoči pa je bil sam, vendar ne osamljen. Ure in ure je preživel pred tabernakljem svoje hišne kapele.
V začetku leta 1991 se je začela oglašati bolezen: rak na želodcu so ugotovili zdravniki. Operacija v začetku septembra tega leta ni več pomagala. Škof don Tonino se je pripravljal na odhod. Nebeško Mater je zaprosil: “Marija, žena zadnje ure, pripravi nas na veliko potovanje… Ti sama uredi zadeve okoli našega potnega lista. Če bo imel tvojo vizo, se nam na meji ne bo treba ničesar bati.” Zadnjikrat je šel v stolnico za krizmeno mašo na veliki četrtek. Njegov nagovor so prebrali drugi, sam je dejal le tole: “Spregovoril sem, da bi vam povedal, da ni treba nič solz, kajti velika noč je velika noč upanja, luči, radosti in to moramo čutiti.” V kraljestvo Vstalega je odšel deset dni po veliki noči, 20. aprila 1993.
“Ko osvajamo fizično vesolje, pozabljamo, da obstaja še drugo, nevidno, duhovno vesolje. Da, to je svet duše, njenega hrepenenja in upanja, njenega spoznavanja in videnja skrivnosti, njenega nemira in blaženosti, njenega klicanja, iskanja in pričakovanja Boga ter njenega srečevanja z njim. To je svet vere in milosti, to je življenje po veri in iz milosti, to je tisto, čemur evangelij pravi tako preprosto – božje kraljestvo” (France Vodnik).
Podutik pri Ljubljani, kjer se je France Vodnik 5. marca 1903 rodil v družini kajžarja, kamnoseka in pozneje gostilničarja, je bil tedaj kmečka vasica (saj je bila še Ljubljana, kot poje pesem, “dolga vas”) pod Rožnikom. V tem naravnem okolju, kjer človek, ki ima “oči, da vidijo, in ušesa, da slišijo”, otipljivo čuti delovanje Stvarnika, se je v njegovo srce vtisnil pečat božjega. Brat Anton, vodilni pesnik slovenskega religioznega ekspresionizma, je bil od njega dve leti starejši, bratranec (po materini strani) Stane Kregar, duhovnik-slikar, ki je veliko ustvarjal za cerkve, pa dve leti mlajši. Po končanih šestih razredih osnovne šole v Šentvidu nad Ljubljano šolanja ni nadaljeval v šentviških Škofovih zavodih, prvi slovenski gimnaziji, temveč na klasični gimnaziji na Poljanah v Ljubljani, kjer je leta 1923 maturiral. Potem je eno leto študiral pravo, nato pa presedlal na filozofsko fakulteto, kjer je leta 1928 diplomiral iz slavistike. Po diplomi je kot štipendist krakovske univerze eno leto preživel na Poljskem. Tam se je naučil poljskega jezika in se navdušil za bogato poljsko književnost. Kasneje je v svojih izbrušenih prevodih številnih zaklade poljske književnosti predstavil slovenskim bralcem. Med njimi je nekaj mladinskih, od katerih je najbolj znana povest V puščavi in goščavi Henryka Sienkiewicza. Skoraj trideset let je sestavljal obsežen Poljsko-slovenski slovar (izšel je leta 1977). Kot “slovenski ambasador poljske literature” je dobil dve pomembni priznanji: nagrado poljskega Penkluba in red zaslug za poljsko kulturo.
Ko se je France Vodnik leta 1929 iz Krakova vrnil v Ljubljano, se je začela njegova učiteljska in vzgojna služba, ki jo je opravljal na raznih gimnazijah, nekaj časa tudi na ljubljanskem učiteljišču, nazadnje pa na visoki šoli pri Akademiji za glasbo. Za časa Živkovičeve diktature je bil štiri leta (1932-1936) zaradi svoje poštenosti in pokončnosti, ki ni prenesla strahovanja, brez službe. Njegovo učiteljsko poslanstvo je zelo lepo prikazal Jože Dolenc v svojem spominskem zapisu po njegovi smrti (Koledar celjske Mohorjeve družbe 1987), kjer beremo: “France Vodnik se je živo zavedal, kaj pomeni biti pedagog za katedrom, še posebej učitelj slovenskega jezika in književnosti: narod, ki nima razgledanih, značajno trdnih, v ljudstvu in njegovem najboljšem izročilu zasidranih učiteljev in vzgojiteljev, nima pred seboj krepkega duhovnega in materialnega razvoja. Prežet s pedagoškim erosom, hkrati pa strokovno poglobljen, kulturno širok in razgledan, osebno značajen, odkrit in pošten, duhovno nepretrgoma delaven in hkrati kritičen ter narodno zaveden, je s svojo človeško in delovno etiko vplival na generacije svojih učencev in jim tako z živo in prepričljivo besedo in osebnim zgledom pomagal k takemu razvoju, da bi bil vsakdo s svojo osebnostjo kar najbolj zrel za plemenito službo narodu in človeštvu.” Tisto, kar mu je bilo najbolj pri srcu, je slovenski mladini povedal v svoji knjigi Od obzorja do obzorja. V njej budi zanimanje za duhovne vrednote, kot so materin jezik, lepa knjiga, spoznavanje slovenske zemlje in naših pomembnih kulturnih ustanov, obiskovanje gledališča, spoštovanje velikih mož.
Franceta Vodnika poznamo predvsem kot pesnika in esejista, gledališkega in literarnega kritika ter prevajalca. Pesniti je začel že v gimnaziji kot član literarne družine, kateri je pripadal tudi Srečko Kosovel, njegov iskren prijatelj. Svoje izvirne pesmi je France Vodnik izdal leta 1932 v zbirki s pomenljivim naslovom Borivec z Bogom. O pesmih v tej zbirki sam pravi: “Skoraj vsaka moja pesem je izpoved človeka, ki stalno niha nad breznom skrajnosti vere in nevere, posvetnosti in religioznosti, narave in milosti.” Duhovno ga je oblikovalo mladinsko ali križarsko gibanje, ki je izdajalo revijo Križ na gori, pozneje Križ. To gibanje je poudarjalo, da naj bi bilo naše krščanstvo tesno povezano z evangelijem. “Katoliški izobraženec mora izoblikovati in bogatiti lastno osebnost, da prek nje pomaga h kulturni rasti svojega naroda,” je po sodbi Joža Mahniča učil Vodnik. “Zavračal je trditev Josipa Vidmarja, da more pravo umetnino ustvariti samo svobodomiselni pisatelj, in je dejal, da more biti to dano tudi nadarjenemu vernemu avtorju.” Prvo Vodnikovo knjižno delo je bila antologija Slovenska religiozna lirika, ki je izšla leta 1928, v dopolnjeni in razširjeni izdaji (spet pod njegovim uredništvom) pa leta 1980 pri Mohorjevi družbi v Celju. Izšlo je tudi več knjig njegovih esejev in ocen. Knjiga njegovega življenja se je nepričakovano zaprla 14. avgusta 1986, na predvečer praznika Marijinega vnebovzetja. Prizor tega svojega zadnjega zemeljskega dejanja je opisal v Pesmi o smrti in pogrebu, objavljeni leta 1938 v Kocbekovi reviji Dejanje. “Med svečami in rožami ležim, / v sklenjenih rokah križ držim. / Miren sem, brez bojev, brez strasti, / med menoj in Bogom luč gori.”
Od kod žalostno stanje našega pesništva, če ne ravno od tod, da pri nas v pesniških rečeh ni nikakršne sodbe! Kdor zna pri nas le pisati, to je črke delati, je slovenski pisatelj; kdor je zverižil toliko in toliko verzov, ta je slovenski pesnik, “nadepolni”, če je mlad, “slavni”, če je malo starejši. Kolikor morem, pridno prebiram slovenske časnike, vendar ne vem se spomniti, da bi se bilo kdaj v njih kaj grajalo ali le ostreje sodilo. Potemtakem so Slovenci srečnejši mimo vsakega drugega izobraženega naroda; oni nimajo niti enega slabega pisatelja; le to se še vpraša, kateri je prvi, kakor na ribniškem ženitovanju. (Josip Stritar, Misli o pesništvu)
“Mladenič, ki bivaš v tujem mestu, daleč od doma, daleč od svojih. Kolikokrat se ti je tožilo po domu, vendar sprijaznil si se z življenjem, vdal si se. A ko se bliža božični praznik, se ti zbudi v srcu nemir, zbudi hrepenenje po domu,” je zapisal Josip Stritar v svoji povesti Gospod Mirodolski leta 1876. Tedaj je bil že nad dvajset let na Dunaju in v tem času je obiskal domovino samo trikrat, zatem pa še enkrat, dokler ni v začetku leta 1923 prišel živet v Rogaško Slatino, kjer je 25. novembra istega leta umrl. Izšel je iz trdnega in podjetnega kmečkega rodu. Zibelka mu je tekla v Podsmreki pri Velikih Laščah, kjer se je rodil 6. marca 1836. Jožek, kot so ga domači klicali, je v svojih mladih letih doživel dve novi maši: leta 1844 jo je pel stric Janez, leta 1848 pa brat Andrej: oba sta bila v njegovih dijaških in študentskih letih njegova velikodušna podpornika. Doživetja v otroških letih je popisal v svojem romanu Zorin (1870). Prvo šolsko modrost je začel nabirati v Laščah, leta 1846 pa je prišel v Ljubljano, kjer je končal normalko in vstopil v “latinske šole”. Pridno se je učil in bil vseskozi odličnjak. Imel je izreden dar za jezike: temeljito se je izobrazil v klasičnih jezikih, učil pa se je tudi angleščine, francoščine in italijanščine. Kot drugošolec je bil sprejet v Alojzijevišče, kjer je bil tista leta tudi pet let starejši rojak Fran Levstik, s katerim sta drugovala zlasti med počitnicami. V osmi šoli je iz tega zavoda izstopil. Po maturi leta 1855 je šel na Dunaj študirat klasično jezikoslovje. Dalj časa je odlagal izpite in bil domači učitelj v raznih bogatih dunajskih družinah.
Leta 1873 se je oženil s Terezijo Hochreiter iz kmečke družine iz Aspanga pri Dunaju. V zakonu sta se jima rodila dva otroka: hči Kamila, ki je po nekaj mesecih umrla, in sin Milan Jožef, kasnejši profesor kemije na Dunaju (njegova sinova nista več vedela za dedove slovenske korenine). V letu poroke se je ponovno vpisal na univerzo, naslednje leto je uspešno opravil potrebne izpite in nastopil profesorsko službo, ki jo je opravljal vse do upokojitve leta 1901. Kot profesor je bil strog, natančen in tenkočuten vzgojitelj.
Leta 1876 je Stritar obnovil svojo revijo Zvon, ki pa ni bila več tako bojevita, kot prva iz leta 1870, temveč se je v njej urednik močno približal pouku in vzgoji. Leta 1880 je Zvon utihnil, ker se je naslednje leto oglasil Ljubljanski zvon. V začetku Stritarja sploh niso povabili k sodelovanju, sicer pa je bil že preko svojega viška. Ukvarjal se je (tudi že prej) s prevajanjem svojih lastnih in tujih del. Sodeloval je tudi pri prevajanju Svetega pisma: jezikovno je popravil Novo zavezo (1877), kasneje je prevedel Psalme, Pisma apostolov, Apokalipso, Salomonove pregovore in Preroka Izaija. “Ko si je nova (realistična) struja pridobila vstop in odločilni vpliv v Ljubljanskem zvonu (1885), je Stritar začutil, da je njegov čas minil in je posvetil svoje moči mladinskemu slovstvu” (I. Grafenauer). Rad se je odzval povabilu Mohorjeve družbe, naj napiše zanjo nekaj mladinskih spisov. Pri tej nastarejši slovenski knjižni založbi, ki jo je Stritar zelo cenil, so kot redne letne izdaje izšle štiri Stritarjeve mladinske knjige. Leta 1895 je kot prva izšla Pod lipo, ki “poleg tridesetih pesmi, ki spremljajo kmečko delo v raznih letnih časih, prinaša prikupno vzgojno povest Griški gospod” (J. Dolenc). Čez štiri leta je izšla knjiga Jagode, namenjena “odrasli mladini”, ki vsebuje pesmi, nekaj kratkih odrskih prizorov ter povest Janko Bože. Leta 1902 je izšla tretja z naslovom Zimski večeri, v kateri je odrasli mladini ponudil “okusne drobnice”. V četrti z naslovom Lešniki se sedemdesetletni Stritar vrača v svojo mladost. S to knjigo se je poslovil tudi od mladinskega slovstva: “Preden se mu začne roka tresti od starosti in slabosti, odloži pero pameten pisatelj. Tako tudi jaz!”