Urban Jarnik
* 11. maj 1784, Potok v Ziljski dolini, † 11. junij 1844, Možberk ob Vrbskem jezeru
Duhovnik, tesno povezan z ljudstvom
“Blagi Ziljčan”, kakor Slomšek lepo označi Urbana Jarnika, se je rodil 11. maja 1784 na Potoku v župniji Sv. Štefan v Ziljski dolini. Njegov oče je bil premožen kmet, gostilničar in kovač, zato je svojega nadarjenega sina lahko poslal študirat na gimnazijo in licej v Celovcu. Po maturi leta 1803 je vstopil v celovško bogoslovje; drugo leto je študiral na teološki fakulteti graške univerze, tretje leto pa spet v Celovcu, stanujoč izven semenišča. 12. oktobra 1806 je bil s spregledom (ker še ni dopolnil predpisanih 23 let) posvečen v duhovnika. Najprej je služboval kot kaplan v Čajničah (1806-1809), nato je bil kaplan v Podkrnosu (1809-1811), zatem pa sedem let mestni kaplan v stolni župniji v Celovcu. Leta 1818 je postal župnik v Nemškem Šmihelu na Gosposvetskem polju, v začetku leta 1827 je dobil tedaj še slovensko župnijo Blatograd (Moosburg) nad Vrbskim jezerom, kjer je ostal vse do svoje smrti 11. junija 1844. Kot duhovnik je bil tesno povezan z ljudstvom in zaradi svojega vedrega značaja zelo priljubljen. Odlikoval se je po vestnosti, skrbnosti in ljubezni do župljanov. Prejel je priznanje civilnih oblastnikov, krški škof pa ga je štel med najboljše duhovnike svoje škofije. Slovel je tudi kot odličen pridigar, ohranila pa se je samo ena njegova pridiga. Kot duhovni pastir je med svojimi župljani in kot duhovnik med svojimi stanovskimi tovariši branil slovenski jezik in njegove pravice in ne brez uspeha. Na binkoštni ponedeljek leta 1838 je imel Slomšek v njegovi župniji znamenito pridigo o ljubezni do maternega jezika in slovenstva.
“Več daru imaš za poezijo kakor za filologijo”
Ob tem obisku je Slomška spremljal France Prešeren, ki se je bil z Jarnikom spoprijateljil v Celovcu. Kot kaplan v Čajnčah in Podkrnosu je Jarnik pridno pesnikoval. V petih letih naj bi nastalo okoli 150 pesmi, od katerih pa se jih je ohranilo le kakšnih 50. Nekaj svojih pesmi je Jarnik po letu 1811 objavil v celovškem kulturnem tedniku Carinthia, ki je bil v rokah Slovencem naklonjenih urednikov. Svoji prvi objavljeni pesmi je dal naslov Na Slovence in v njej pozdravlja srečanje slovenske in nemške muze na koroških tleh. “Njegove psemi so po vsebini prikupne, po obliki preproste, jezik pa je obarvan s pesnikovim ziljskim narečjem” (Pavle Zablatnik). Pridobil si je častni naziv “koroški Vodnik”. Bil je nadarjen pevec in dobro je igral na harfo, zato je nekaterim svojim pesmim zložil tudi napev: V mestnem hrupu Celovca je njegova pesniška muza umolknila.
Začel je pisati poučne in nabožne knjige. Najbolj znana je Zber lepih ukov za slovensko mladino (1814), ki obsega nekaj pesmi in vrsto krajših poučnih sestavkov “Bila je to prva slovenska mladinska knjiga in hkrati prva slovenska knjiga, ki ima prevode iz slovanskih književnosti” (Ivan Grafenauer). Ko se je preselil v Blatograd, se je Jarnik z vso vnemo posvetil slavistiki in jezikoslovju. Prešeren mu je menda dejal: “Več daru imaš za poezijo kakor za filologijo (jezikoslovje)!”
Neutrudni koroški narodopisec in zgodovinar
Pod vplivom romantike je Jarnik postal tudi prvi pomembni slovenski narodopisec na Koroškem. Kot mlad kaplan v Celovcu je leta 1812 v tedniku Carinthia objavil Herderjevo poglavje o Slovanih, ki je sprožilo, zanimanje za narodopisje, ker ga je Jarnik opremil z opombami in s pozivom, naj se nabira slovensko narodno blago (domače ljudske pesmi, basni, pravljice, pripovedke, pregovori) kot gradivo za bodočo zgodovino slovanskih narodov. Kot raziskovalec slovenskega jezika je sestavil slovenski etimološki slovar pa še nemško-slovenski ter nemško-slovenski-latinski slovar, ki sta ostala v rokopisu.
V Vrazovem Kolu je objavil prvo razpravo o koroških slovenskih narečjih z naslovom Obraz slovenskega narečja u Koruškoj. Kot župnik v Šmihelu na Gosposvetskem polju se je Jarnik ob knežjem kamnu in vojvodskem prestolu posvetil raziskovanju koroške zgodovine: Z razpravo Narnigi o ponemčevanju Koroške je dregnil v nemško osje gnezdo. Po njegovi domnevi se je jezikovna meja od 15. stoletja naprej vsako stoletje pomaknila za eno uro hoda proti jugu. Dosledno je uporabljal izraz “slowenisch” namesto “windisch”. – Krščanska kulturna zveza v Celovcu je začetnika slovenskega narodopisja na Koroškem počastila s tem, da je svojo znanstveno ustanovo za narodopisno dejavnost Slovencev na Koroškem 2. marca 1992 poimenovala Slovenski narodopisni institut Urban Jarnik.
(obletnica meseca 05_2004)
Misel o združeni Evropi je v njem zorela počasi. Nekoliko so k temu pripomogle tudi okoliščine njegovega življenja. Rodil se je 29. junija 1886 v Clausenu v Luksemburgu. Oče Jean-Pierre je bil premožen posestnik francoskega rodu, mati Eugenie Duren pa je bila nemške krvi, rojena v Luksemburgu. Robert je bil njun edini otrok, imela pa je kar tri domovine, ločene le nekaj desetin kilometrov: Francijo, Nemčijo in Luksemburg. Hodil je v nemške šole: najprej v Luksemburgu, zatem v Metzu, ki je bil tedaj pod Nemčijo (po vojni 1870-71 je bila pokrajina Alzacija-Lorena priključena rajhu). Po maturi se je odločil za študij prava na univerzah v Berlinu, Munchnu, Bonnu in Strasbourgu, kjer je bil leta 1910 promoviran za doktorja civilnega in trgovinskega prava. Na svoje starše je bil zelo navezan, zato ga je močno prizadela smrt očeta leta 1900, še bolj pa materina smrt leta 1911, ko mu je bilo petindvajset let. Tedaj je menda pomislil celo na to, da bi postal duhovnik. Sicer pa je vse življenje ostal neporočen in je živel kot menih sredi sveta. Blizu mu je bila duhovnost sv. Frančiška Asiškega.
Leta 1912 je v Metzu odprl odvetniško pisarno. Dejavno se je vključil v karitativno delo Cerkve, kot odvetnik je v duhu katoliškega socialnega nauka branil pravice malih in zatiranih. Ko je bil leta 1913 v Metzu shod nemških katoličanov (Katholikentag), je bil mladi odvetnik član organizacijskega odbora. Med prvo svetovno vojno je bil rezervist. Po končani vojni je bila Alzacija-Lorena vrnjena Franciji in Metz, kjer je živel Schuman, ni bil več pod oblastjo Berlina, temveč Pariza. Postal je francoski državljan. Sprva tega ni bil prav vesel, saj je bila Francija antiklerikalna država. Sčasoma pa se je novega položaja navadil. Njegov duh se je začel bogatiti tudi s francosko kulturo.
Leta 1919 je postal poslanec svoje dežele v francoskem parlamentu, kjer je ostal vse do leta 1940. Zagovarjal je samostojnost Alzacije-Lorene na verskem in jezikovnem področju. Marca 1940 je postal državni tajnik za begunce, julija je izstopil iz vichyjske vlade maršala Petaina. Gestapo ga je kot vplivno osebnost interniral v badenskem mestu Neustadt, od koder mu je leta 1942 uspelo pobegniti v Francijo, kjer je živel v ilegali (po raznih samostanih) in imel stike z odporniškim gibanjem. Leta 1945 je bil ponovno izvoljen za poslanca v francoskem parlamentu na listi stranke Republikanskega ljudskega gibanja. Od junija 1946 do januarja 11947 je bil finančni mininister, od novembra 1947 do julija 1948 je bil predsednik francoske vlade, zatem pa pet iet (1948-1953) zunanji minister. V tej “funkciji” je z izjavo z dne 9. maja 1950, znano kot “Schumanova deklaracija”, dal pobudo za začetek evropskega združevanja.
Čeprav je bila njegova “evropska” politika deležna številnih kritik, Schuman ni odnehal: zavzemal se je za ustvarjanje evropske skupnosti ne le na gospodarski, temveč tudi na politični ravni. Junija 1955 je bil izbran za predsednika evropskega gibanja, marca 1958 je bil soglasno izvoljen za prvega predsednika Evropske skupščine (parlamenta) v Strasbourgu. Maja tega leta je prejel nagrado Karla Velikega, ki jo zaslužnim Evropejcem podeljuje mesto Aachen. Leta 1962 se je umaknil iz političnega življenja in tedaj je nastala njegova knjiga Za Evropo, ki je prevedena v številne jezike, tudi v slovenščino. Robert Schuman je umrl 4. septembra 1963 v kraju Chazelles pri Metzu in pokopali so ga v tamkajšnji cerkvi.
Dve leti bosta kmalu, kar sem Vaši presvetlosti z vso ponižnostjo ustno odkril svojo namero glede natisa nekakšne molitvene knjižice v našem jeziku, katere prevod mi je Vaša presvetlost ob isti priliki tudi blagovolila milostno dovoliti; vendar pa priznam, da sem doslej na čisto izpisal le štiri pole, ker nikakor nisem mogel najti zavetnika. Ko sem bil zaradi tega ves potrt, me je nedavno z največjim veseljem navdala novica iz pisma prečastitega gospoda lektorja, da je Vaša presvetlost preblagohotno izplačala 50 florenov za natis te knjižice; za ta velikodušni dar in za izredno ljubezen do slovenskega naroda vdano izrekam presvetlemu gospodu škofu neminljivo zahvalo. (Mikloš Kuzmič, Pismo škofu Szilyju, 13. februarja 1783)
“Kdo je ohranjal ter budil narodno zavest v pokrajini med Muro in Rabo? Zanemarjeni kmečki domovi s slovensko govorico, ki jo je teden za tednom utrjevala Cerkev s slovensko molitvijo in pesmijo, pridigo, od 18. stoletja pa dajala ljudem v roke tudi nabožne, pozneje celo poučne in zabavne knjige v njihovem narečju… Ko bi bilo ljudstvo vsa stoletja prepuščeno samo sebi in ne zavednim, skoro edinim med njimi delujočim izobražencem – duhovnikom, bi danes Prekmurje ne bilo v Sloveniji.” Tako je zapisal dr. Vilko Novak, najboljši poznavalec prekmurskega slovstva, ob 250-letnici rojstva Mikloša Kuzmiča, katoliškega nabožnega pisatelja. Spominjamo se ga ob 200-letnici smrti.
“Dokečkoli se bo nad Slovenskom nebo plavilo, vnetoga plebanuša bo vsako dobro serce slavilo. Slovensko ludstvo ga ma vedno v dobrom spomini i ga, skoro bi djao, kak svetca v poštenju drži.” Tako je o Miklošu Kuzmiču, začetniki nabožnega slovstva za katoličane v Prekmurju, zapisal Jožef Kosič (1788-1867). Ta narodni preroditelj prekmurskega ljudstva se je rodil 15. septembra 1737 na Dolnjih Slavečih na Goričkem. Bogoslovne študije je končal v Gyoru, kjer je bil sedež škofije, kamor je takrat spadalo gornje Prekmurje. Po novi maši je bil tri mesece grajski kaplan v Gornji Lendavi (sedanjem Gradu). Ko mu je bilo šestindvajset let, je postal župnik pri Sv. Benediktu v Kančevcih (17. oktobra 1763). Po ustanovitvi sombotelske škofije leta 1777 je svetobenediški plebanuš postal tudi dekan – vicearhidiakon “slovenske okrogline”, kakor je v svojih knjigah rad imenoval svojo rodno krajino. Opravljal je tudi službo šolskega nadzornika. Pri Sv. Benediktu, v ivanovskem dolu, je živel v lesenem župnišču precej daleč pod cerkvijo vse do svoje smrti 11. aprila 1804. V južno steno župnijske cerkve v Kančevcih je vzidan njegov nagrobni spomenik. Pomen Mikloša Kuzmiča je v priredbi vrste knjig za večjo versko skupnost Slovenske krajine (Prekmurja) za cerkev, šolo in dom. K delu ga je spodbudil Janos Szily, prvi škof (1777-1799) novoustanovljene škofije v Sombotelu, v kateri so bili združeni vsi prekmurski Slovenci. Na cerkvenih vizitacijah je z začudenostjo in bolestjo opazil pomanjkanje najpotrebnejših knjig za cerkev in šolo.
Škof Szily, dobri pastir svojih vernikov; je Kuzmiča zelo cenil in o njem je zapisal, da mu “bogoljubnost s čela sije, v prsih pa mu domoljubno srce bije”. Spoštovanje je bilo obojestransko. Na škofovo pobudo je Mikloš najprej priredil evangelistar (Szveti evangelyoni za vse nedelne i svetešnje dni). Knjiga je bila natisnjena leta 1780 v Šopronu na škofove stroške. To je bila prva prekmurska katoliška knjiga. Za prekmurske evangeličane je Štefan Kuzmič (1723-1799) pripravil več knjig: leta 1752 Mali katekizem, leta 1754 pa prevod Novega zakona. Mikloš Kuzmič je prevodu evangelijev dodal razne molitve: za dež, za varstvo pred nevihtami ter nekatere litanije. Poleg Ewangelijev je najpomembnejše Mikloševo delo Kniga molitvena, natisnjena leta 1783 v Šopronu, ki je bila dolga leta edini katoliški prekmurski molitvenik. Istočasno z evangeliji je Kuzmič priredil tudi Szlovenszki Silabikar, abecednik za otroke (1780). Še pred evangeliji pa je isti tiskar v Šopronu natisnil Krako šummo velikega katekizmuša (1780) z vprašanji in odgovori; kakor je bila navada pri tedanjem katehetskem pouku. O svojih knjižnih načrtih je redno poročal svojemu škofu, katere ga je v iskreni hvaležnosti imenoval “najbolj naklonjenega varuha Slovenske okrogline, še več, najboljšega očeta”. Škof je Mikloševo delo cenil in duhovnikom priporočal, naj berejo njegove knjige.
Rodil se je 17. februarja 1910 v zaselku Stari trg in bil naslednji dan v župnijski cerkvi v Višnji Gori krščen na ime Viktor. Bil je najmlajši od šestih otrok iz drugega zakona očeta Andreja Kurenta in matere Ane roj. Vakselj. Iz očetovega prvega zakona sta bila Viktorjeva polsestra Marija in polbrat Alojzij (r. 1881), ki je bil leta 1904 posvečen v duhovnika. V svojem otroštvu je bilo Viktor velikokrat sam, ker je bil dosti mlajši od svojih bratov in sester, ki so bili že zdoma. Bil je tudi bolj rahlega zdravja. Pet razredno ljudsko šolo je obiskoval v Višnji Gori v letih 1916-1921. Po končani šoli je razmišljal, da bi se šel učit za mizarja, znanci, ki so poznali dečkovo izredno nadarjenost, pa so domače pregovorili, da so Viktorja poslali v ljubljanske šole. Šest let je bil dijak realne gimnazije na Poljanah. Že v tretjem razredu gimnazije je Viktor začel brati latinske knjige. Ko je leta 1926 romal v Rim, je kupil Teološko sumo (Summa theologica) sv. Tomaža Akvinskega v petih debelih knjigah, ki jih je potem z veseljem prebiral.
Po šestem razredu gimnazije je leta 1927 stopil v cistercijanski samostan v Stični, kjer je zaradi velike ljubezni do sv. Tomaža Akvinskega dobil redovno ime frater Tomaž. Po enoletnem noviciatu je privatno končal gimnazijo. Po maturi se je oktobra 1929 vpisal na Teološko fakulteto univerze v Ljubljani, leta 1931 je izpovedal večne redovne zaobljube, leta 1933 pa je bil posvečen v duhovnika. Novo mašo je pel najprej v Stični, potem pa še v Leskovcu pri Krškem, kjer je živela mati Ana po moževi smrti. Po novi maši je teološki študij nadaljeval na Vzhodnem institutu v Rimu in leta 1936 je postal doktor teologije z disertacijo Nauk sv. Cirila in Metoda o cerkvenem prvenstvu.
Po vrnitvi iz Rima je deloval v dušnem pastirstvu in pomagal je pri vzgoji samostanskih poklicev. V vojnih letih je moral kot stiški župnik veliko posredovati, da je pomagal ljudem. 21. septembra 1943 so ga komunisti aretirali skupaj s p. Placidom Grebencem in njegovim rodnim bratom Mavrom. P. Placida so 24. oktobra 1943 pri Grčaricah umorili (zdaj je v procesu za mučence), p. Tomaža in p. Mavra pa so izpustili iz kočevskih zaporov. Januarja 1944 so p. Tomaža poklicali v generalno hišo v Rim, kjer je na univerzi De propaganda fide dve leti predaval cerkveno pravo in duhovno teologijo. V letih 1947-1948 je bil profesor na redovni šoli v samostanu Hauterive v Švici, potem je bil nekaj časa magister novincev v samostanu Stams na Tirolskem, kjer je hudo zbolel. Zdravje se mu je okrepilo, ko je postal župnik (1949-1954) in je bil vsestransko dušnopastirsko dejaven. Vabili so ga v Ljubljano, da bi na Teološki fakulteti nasledil dr. Franca Grivca kot profesor vzhodnega bogoslovja, vendar si ni upal priti. Pri tedanjih oblastnikih je bil slabo zapisan, ker je papežu Piju XII. poročal o preganjanju vere in Cerkve v Sloveniji in Jugoslaviji. Nekaj časa je še predaval na teološki visoki šoli v samostanu Mehrerau v Avstriji. Zadnjih trideset let je bil duhovni voditelj v samostanih cistercijank, nazadnje v samostanu Eschenbach pri Luzernu v Švici. Kot spiritual je vsak dan za sestre maševal, jim imel duhovni nagovor, bil na voljo za spoved ter duhovni pogovor.
Bil je duhovno bogat, trdno zakoreninjen v Bogu. Svoje varovanke je modro vodil k zdravi redovniški duhovnosti. Rad in veliko je molil. Ko je 11. januarja 1987, na praznik Jezusovega krsta, v bolnišnici v Luzernu umrl, so sestre in ljudje, ki so ga poznali, govorili: “Izgubili smo velikega molivca!” Vstajenja čaka v grobnici spiritualov v samostanu cistercijank v Eschenbachu.
“Moje življenje za življenje otroka”
Zelo jo je vleklo v misijone, pa ji je njen duhovni voditelj dejal, da jo čaka drugačna pot. Proti koncu leta 1954 se je zbližala z inženirjem Pietrom Molla, ki je bil od nje deset let starejši, po duši pa sta bila “sodobnika”. Kmalu sta se zaročila in po temeljiti duhovni pripravi sta se 24. septembra 1955 poročila. Poročil ju je Giannin brat Giuseppe, ki je tudi krstil njunega prvega otroka Pierluigija, rojenega 19. novembra 1956. Zakoncema je sin prinesel nepopisno veselje in še bolj utrdil njuno medsebojno ljubezen. Ta vez se je še okrepila, ko je decembra 1957 prišla v njuno družino Maria Zita, imenovana Mariolina (deklica je umrla v začetku leta 1964, slabi dve leti za svojo mamo). Sredi leta 1959 je prijokala na svet Lauretta. Mama Gianna je bila vesela, da je dobila deklico, kajti “želela sem sestrico za Mariolino”. To je bilo najlepše obdobje v življenju zakoncev Molla in njunih otrok. Ljubezen in veselje do življenja sta v Gianni vzbudili željo po četrtem otroku. Res je zanosila, toda pojavil se je rakasti tvor, ki je govoril: ali rešimo tebe ali tvojega otroka. Gianna se je odločila za otroka.
Ob tem pa je na vso moč prosila Boga, naj ji prihrani daritev življenja, ker bi rada še naprej.služila v ljubezni do moža in otrok. V porodnišnico je odšla 20. aprila 1962, na veliki petek, spominski dan Jezusove smrti na križu. Naslednje jutro, na veliko soboto, je bila s carskim rezom rojena Giovanna Emanuela. Mama Gianna je po porodu hitro ugašala: umrla je 28. aprila 1962.
Njen mož Pietro pa je dejal: “Neizmerno sem hvaležen Bogu za ta dar božje previdnosti, v katerem vidim tudi priznanje tistim neštetim neznanim materam, ki so, kot je bila Gianna, junakinje materinske ljubezni in junakinje življenja… Nikoli mi ni prišlo na misel, da živim ob svetnici. Moja žena je brezmejno zaupala v božjo previdnost, toda bila je polna življenjske radosti. Ljubila je svojo družino, svoj poklic zdravnice. Ljubila je dom, glasbo, gore, rože, vse lepe stvari, ki nam jih je podaril Bog. Vedno je bila nasmejana. Njen nasmeh je žarel iz duše. Gianna je bila vedra žena, zadovoljna svetnica.”
V nekem mestu sredi stare Kitajske je živel cenjeni gospod Je. Njegovo veselje in strast so bili zmaji. Njihove risbe, slike in kipe je imel po celi hiši. Verjel je, da je zmaj dobrohotno bitje, simbol moči in znanilec dobrega, ki prinaša srečo vsem, kateri ga častijo z ljubeznijo in predanostjo, kakor je delal cenjeni gospod Je. Najvišji zmaj v nebesih je zvedel za češčenje, ki mu ga izkazuje gospod Je, in kako je njegova hiša polna številnih podob zmajev, ki jih je z vso skrbnostjo razporedil po hiši. Zato se je odločil, da ga osebno obišče.
Ko sem stopila zraven, je bila voda tam zmrznjena. Kovanci so bili vkovani v ledeno ploskev, motno so se lesketali pod njo in labodi in ptice iz gline ali iz plastike, nabrane nad tistim, so se mi zdeli še bolj neresnični in smešni.
»Vsak teden pridem sem, pa ni nič… Tudi molim za to…«
V Rižarni v Trstu, kjer so bili od jeseni 1943 do konca vojne nacistični zapori in kjer je bilo v krematoriju sežganih več tisoč žrtev, tudi mnogo Slovencev, je bil 15. novembra 2003 sklepni obred škofijskega dela postopka za razglasitev za blaženega p. Placida Corteseja. Ta mladi minoritski redovnik, doma z otoka Cres, je v letih 1942 -1944 z nadčloveškim pogumom reševal življenje mnogim slovenskim in hrvaškim jetnikom v koncentracijskem taborišču Chiesanuova pri Padovi. 8. oktobra 1944 sta ga ugrabila dva esesovska agenta. Odpeljali so ga v Trst, kjer ga je gestapo v bunkerju na Oberdankovem trgu strahovito mučil. Po mučeniški smrti 15. novembra 1944 so njegovo telo sežgali v krematoriju Rižarne.
Rodil se je 7. marca 1907 v mestu Cres na otoku z enakim imenom. Oče Matteo Cortese je bil Italijan, mati Antonija Bataja pa je bila po rodu Hrvatica. Prvorojencu so pri krstu dali ime Nicolo. Za njim sta prišla na svet še brata Matteo/Mate in Antonio/Tone, nazadnje pa še sestra Antonia/Nina, s katero je bil Nicolo/Miko vse življenje tesno povezan. Nekaj let – do italijanske zasedbe otoka leta 1918 je hodil v hrvaško šolo in znanje hrvaškega jezika mu je prišlo zelo prav, ko je med vojno reševal hrvaške in slovenske trpine. Konec oktobra 1920 je trinajstletni Miko odšel v minoritsko semenišče v Camposampieru pri Padovi, kjer je z redovniško obleko dobil tudi redovno ime Placido (“miren, blag, veder”). Nadarjenega fanta so predstojniki poslali na teološke študije v Rim, kjer je leta 1930 prejel mašniško posvečenje. Po končanem študiju je leta 1931 začel pastoralno delovati najprej pri znameniti baziliki sv. Antona v Padovi, kjer je bil moder in priljubljen spovednik. Zatem bil tri leta na minoritski župniji v Milanu. Januarja 1937 pa so ga poklicali nazaj v Padovo in mu zaupali zelo zahtevno službo urednika mesečnika Il Messaggero di S. Antonio (Glasnik sv. Antona) in ravnatelja vseh izdajateljskih dejavnosti, povezanih s tem listom. Posodobil je tiskarno, naklado Messaggera pa je dvignil najprej na 300.000 in nazadnje na več kot 800.000 izvodov!
Ko je Italija leta 1941 zasedla del Slovenije, so fašistične oblasti v padovanskem predmestju Chisanuova junija 1942 postavile eno svojih koncentracijskih taborišč, v katerem se je do kapitulacije Italije (8. septembra 1943) zvrstilo okoli 10.000 internirancev, povečini iz tako imenovane Ljubljanske pokrajine, pa tudi iz Istre in od drugod. Skupina študentk iz Slovenije, ki so na padovanski univerzi študirale medicino, je pridobila p. Corteseja, da je začel v taborišču obiskovati njihove svojce in znance. “Sprva je bil nezaupljiv, potem pa je razumel, kaj se dogaja v Sloveniji, koliko je trpljenja, nasilja in medsebojnih trenj. Skrivaj je v taborišče nosil pošto in denar, organiziral je dobavo hrane, obleke, knjig in seveda nudil duhovno tolažbo” (Ivo Jevnikar). Sodeloval je s slovenskim frančiškanskim patrom Atanazijem Kocjančičem, ki je bil vojaški kurat v taborišču.
“Moja pot pričenja se in jenja – v Tebi, Kristus”
“Meni je pesem odprla pot k Bogu, odkrila mi je lepoto presvete evharistije in mi dala priliko za blagoslovljen evharistični in marijanski apostolat med dušami,” je zapisala m. Elizabeta v svoji Duhovni oporoki. Pesniški talent je sprejemala kot božji dar, zato je z njim hotela peti hvalo Njemu, ki ji ga je naklonil. Njena učenka m. Simona Fras, ki je ob dvajsetletnici njene smrti pripravila izbor pesmi matere Elizabete, je v Orisu njenega življenja zapisala: “Pesem ji je dostikrat pomenila molitev, otroški razgovor z Bogom, meditacijo v pravem pomenu besede, izliv ljubezni, izraz najgloblje predanosti slabotne stvari svojemu Stvarniku.” Kot pesnica je bila samorastnica in ob prebiranju njenih pesmi začutimo, da ji je manjkal svetovalec-strokovnjak. Verni slovenski duši pa se je m. Elizabeta zelo približala. Verzi so ji tekli gladko, njena lirika je primerna za petje. Precej njenih pesmi je uglasbenih in danes odmevajo z naših korov njene evharistične in marijanske pesmi (Prvi, ki natrosi v jutro, Pozdravljena, Mati dobrega sveta, Stotisoč pozdravov jaz hranim za te). Melodije so jim dali priznani glasbeniki, med njimi p. Hugolin Sattner, ki je bil njen spovednik-duhovni voditelj v mladih letih. Njene pesmi so izšle v štirih knjigah: Iz moje celice I. in II., Slava sveti hostiji in Cvetje na poti življenja, kjer so zbrane njene prigodnice za razne praznike in jubileje.
Pisatelj Ivan Tavčar je umirajoč želel slišati njene pesmi. Brala mu jih je žena Franja in Tavčar je dejal: “Velika žena je in srečna, ker smotrno stopa k svojemu cilju.” Na tej poti je njene korake usmerjala molitev. Nihče ni toliko preklečal pred tabernakljem kot ona in najbrž tudi nobena od njenih sosester ni zmolila toliko rožnih vencev kot ona. Vsak dan je pri maši molila: “Moj Jezus, naj naučim vse ljudi, da te bodo razveseljevali, namesto da bi te z grehom žalili.” Zvečer, po opravljenih dolžnostih, je mati Elizabeta šla “na oddih” pred tabernakelj. “Tisti prelepi večerni trenutki pred tabernakljem čudovito lepo svetijo v dušo, tisti hipi predejo blaženo nit med božjim Srcem in mojim revnim in me vedno bolj priklepajo nanj.” Kot provincialna predstojnica si je prizadevala, da bi redovnice dobile tabernakelj in z njim Najsvetejše v svojih kapelah, kjer se zbirajo k molitvi. Ob desetletnici postavitve tabernaklja v ljubljanski samostanski kapeli je iz njenega srca privrela zahvala:”O Jezus, kaj si bil ti meni v tej zlati hišici! Koliko tvojih svetih pogledov je šlo od tod za menoj, koliko blaženih navdihovanj je priplavalo k meni iz tega blagoslovljenega šotora, koliko nebeške ljubezni se je prelilo iz tvojega božjega Srca v mojo dušo!” Želela je, da bi umrla v ljubljanskem samostanu v bližini evharističnega Jezusa. Ta želja se ji je izpolnila le deloma: umrla je v bližini tabernaklja, vendar v škofjeloškem samostanu.
Rodil se je 9. januarja 1904 v mestecu Pozzalo na jugovzhodni obali Sicilije. Najprej je končal trgovsko šolo in nekaj časa je delal kot knjigovodja. Toda račune je sovražil, zato je ob delu končal klasično gimnazijo, potem pa odšel v Firence študirat pravo. Ko mu je bilo devetindvajset let, je postal docent rimskega prava na firenški univerzi, leto zatem pa redni profesor. Med študenti se je dobro počutil in oni so ga sprejemali kot svojega prijatelja. Mladi profesor je bil “mestni menih”: stanoval je namreč v dominikanskem samostanu sv. Marka. Vsako jutro je vstajal z redovniki ob 5.40, z njimi je molil v koru ter bil pri zgodnji jutranji maši, nato pa šel na univerzo predavat. Na sebi je imel ponošeno obleko, obut pa je bil v sandale in bele nogavice, kakršne so nosili dominikanci.
Nabit z “energijo božje milosti”, je na poti vse prijazno ogovarjal. “Sem prodajalec upanja,” je govoril in to tudi z dejanji potrjeval. Kmalu zatem, ko je postal profesor, je namreč ustanovil “republiko sv. Prokula”, občestvo firenških revežev, ki so se ob nedeljah zbirali v cerkvi sv. Prokula.La Pira jim je po maši razlagal evangelij, kakor ga je sam razumel in živel, govoril jim je o moči molitve, potem pa jim je delil kruh in druge potrebščine. “Naša republika nima predsednika,” je dejal. “Ničesar ne zapisujemo, kdor sodeluje, sodeluje, blagajničarka pa je Mati božja.” Ta “republika” obstaja še zdaj in vodi jo poseben sklad, ki nosi ime po La Piri. V tem času je izdajal revijo Principi (Načela), v kateri je jasno in odločno razglašal evangeljska načela o enakosti vseh ljudi ter zavračal rasizem in vsako obliko nasilja, ki ga je izvajal fašizem.
Režimu je bil trn v peti in stregli so mu po življenju. Leta 1943 ga je Giovanni Battista Montini, poznejši papež Pavel VI., povabil v Vatikan, kjer je bil sodelavec dnevnika L’Osservatore Romano. Kasneje je steklo živahno dopisovanje med tem papežem in La Piro: ohranjenih je 1.348 njegovih pisem Pavlu VI. (zadnje z dne 20. avgusta 1977), ki so nekakšen “dnevnik političnega in duhovnega življenja” Giorgia La Pira. Leta 1946 je bil izvoljen v italijansko ustavodajno skupščino, kjer je skupaj s prijatelji (zlasti z Dossettijem, Fanfanijem in Lazzatijem) postavljal temelje ustave italijanske republike, sloneče na državljanski in verski svobodi, pravici do dela, dostojanstvu človeške osebe.Giorgio La Pira je zaslovel zlasti kot župan mesta Firence. Prvič je bil izvoljen leta 1951. V svojem nastopnem govoru je povedal, kaj ima za svoje glavne naloge: “V duhu bratske pravičnosti, ki jo oznanja evangelij, hočem dati: 1. delo brezposelnim, 2. streho tistim, ki je nimajo, 3. pomoč tistim, ki jo potrebujejo, 4. duhovno in politično svobodo vsem, 5. Firencam umetnostni in duhovni poklic v splošnem okviru krščanske in človeške civilizacije.” Njegovi nasprotniki so ga imenovali “beli marksist” ali “rdeča riba.v posodi z blagoslovljeno vodo”.
Župansko službo je vršil do leta 1957, ko je moral zaradi strankarskih razprtij odstopiti. Ponovno je bil izvoljen za župana leta 1960 in prvi meščan Firenc je ostal do leta 1965. Bil je tudi velik graditelj miru in mednarodnega sodelovanja. Kot glasnik teh idealov je veliko potoval po svetu. Avgusta 1959 je na povabilo tedanjega sovjetskega voditelja Hruščova obiskal Moskvo, kjer je voditeljem “rdečega carstva” med drugim dejal: “Kot ste iz mavzoleja v Kremlju odstranili Stalinovo truplo, tako se morate rešiti tudi trupla ateizma. To je ideologija, ki pripada preteklosti in je zdaj dokončno preživela.” Zadnja leta, ko ga je použivala bolezen; se je umaknil iz vseh javnih služb in je živel v svoji skromni samostanski celici. Smrti se ni bal. “Kristus je vstal, torej česa bi se bali?” Umrl je 5. novembra 1977. Bila je sobota, dan Matere božje, katero je zelo častil. Njegov pogreb je bil zmagoslavje vere.