Avtor: marko

Giorgio La Pira

Napisal marko na 21. februarja 2004. Objavljeno v Pričevanje.

* 9. januar 1904, Pozzallo – 5. november 1977, Firence

Rodil se je 9. januarja 1904 v mestecu Pozzalo na jugovzhodni obali Sicilije. Najprej je končal trgovsko šolo in nekaj časa je delal kot knjigovodja. Toda račune je sovražil, zato je ob delu končal klasično gimnazijo, potem pa odšel v Firence študirat pravo. Ko mu je bilo devetindvajset let, je postal docent rimskega prava na firenški univerzi, leto zatem pa redni profesor. Med študenti se je dobro počutil in oni so ga sprejemali kot svojega prijatelja. Mladi profesor je bil “mestni menih”: stanoval je namreč v dominikanskem samostanu sv. Marka. Vsako jutro je vstajal z redovniki ob 5.40, z njimi je molil v koru ter bil pri zgodnji jutranji maši, nato pa šel na univerzo predavat. Na sebi je imel ponošeno obleko, obut pa je bil v sandale in bele nogavice, kakršne so nosili dominikanci.

Nabit z “energijo božje milosti”, je na poti vse prijazno ogovarjal. “Sem prodajalec upanja,” je govoril in to tudi z dejanji potrjeval. Kmalu zatem, ko je postal profesor, je namreč ustanovil “republiko sv. Prokula”, občestvo firenških revežev, ki so se ob nedeljah zbirali v cerkvi sv. Prokula.La Pira jim je po maši razlagal evangelij, kakor ga je sam razumel in živel, govoril jim je o moči molitve, potem pa jim je delil kruh in druge potrebščine. “Naša republika nima predsednika,” je dejal. “Ničesar ne zapisujemo, kdor sodeluje, sodeluje, blagajničarka pa je Mati božja.” Ta “republika” obstaja še zdaj in vodi jo poseben sklad, ki nosi ime po La Piri. V tem času je izdajal revijo Principi (Načela), v kateri je jasno in odločno razglašal evangeljska načela o enakosti vseh ljudi ter zavračal rasizem in vsako obliko nasilja, ki ga je izvajal fašizem.

Režimu je bil trn v peti in stregli so mu po življenju. Leta 1943 ga je Giovanni Battista Montini, poznejši papež Pavel VI., povabil v Vatikan, kjer je bil sodelavec dnevnika L’Osservatore Romano. Kasneje je steklo živahno dopisovanje med tem papežem in La Piro: ohranjenih je 1.348 njegovih pisem Pavlu VI. (zadnje z dne 20. avgusta 1977), ki so nekakšen “dnevnik političnega in duhovnega življenja” Giorgia La Pira. Leta 1946 je bil izvoljen v italijansko ustavodajno skupščino, kjer je skupaj s prijatelji (zlasti z Dossettijem, Fanfanijem in Lazzatijem) postavljal temelje ustave italijanske republike, sloneče na državljanski in verski svobodi, pravici do dela, dostojanstvu človeške osebe.Giorgio La Pira je zaslovel zlasti kot župan mesta Firence. Prvič je bil izvoljen leta 1951. V svojem nastopnem govoru je povedal, kaj ima za svoje glavne naloge: “V duhu bratske pravičnosti, ki jo oznanja evangelij, hočem dati: 1. delo brezposelnim, 2. streho tistim, ki je nimajo, 3. pomoč tistim, ki jo potrebujejo, 4. duhovno in politično svobodo vsem, 5. Firencam umetnostni in duhovni poklic v splošnem okviru krščanske in človeške civilizacije.” Njegovi nasprotniki so ga imenovali “beli marksist” ali “rdeča riba.v posodi z blagoslovljeno vodo”.

Župansko službo je vršil do leta 1957, ko je moral zaradi strankarskih razprtij odstopiti. Ponovno je bil izvoljen za župana leta 1960 in prvi meščan Firenc je ostal do leta 1965. Bil je tudi velik graditelj miru in mednarodnega sodelovanja. Kot glasnik teh idealov je veliko potoval po svetu. Avgusta 1959 je na povabilo tedanjega sovjetskega voditelja Hruščova obiskal Moskvo, kjer je voditeljem “rdečega carstva” med drugim dejal: “Kot ste iz mavzoleja v Kremlju odstranili Stalinovo truplo, tako se morate rešiti tudi trupla ateizma. To je ideologija, ki pripada preteklosti in je zdaj dokončno preživela.” Zadnja leta, ko ga je použivala bolezen; se je umaknil iz vseh javnih služb in je živel v svoji skromni samostanski celici. Smrti se ni bal. “Kristus je vstal, torej česa bi se bali?” Umrl je 5. novembra 1977. Bila je sobota, dan Matere božje, katero je zelo častil. Njegov pogreb je bil zmagoslavje vere.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2004) 2, str. 38.

Ko skodelica spregovori

Napisal marko na 3. februarja 2004. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Včasih nam bo koristilo, če bomo vzeli v roke kakšno otroško knjigo, marsikaj se bomo lahko naučili iz nje. Morda tudi kaj takega, kar nam bo pomagalo spremeniti naše življenje. Za vzorec samo ena od takih zgodb.
Dedek in babica sta v trgovini iskala primerno darilo za rojstni dan svoje vnukinje. Stara mama je nenadoma zagledala prelepo skodelico.
»Poglej, kako ljubka skodelica!« je navdušeno dejala možu. Ta jo je vzel v roke in si jo pobliže ogledal: »Pa res. Zelo je lepa, ena najlepših, kar sem jih kdaj videl.«
In v tistem trenutku se je zgodilo nekaj neverjetnega – nekaj, kar se lahko zgodi samo v otroških knjigah. Skodelica je dejala starim staršem:
»Hvala za pohvalo. Vendar vedita, da nisem bila vedno tako lepa.«
Namesto, da bi bila zakonca presenečena, da skodelica lahko govori, sta jo samo vprašala: »Kaj misliš s tem, da nisi bila vedno tako lepa?«
»Pravzaprav,« je odgovorila skodelica, »sem bila le glinena kepa. Dokler me nekega dne ni nekdo vzel v umazane in mokre roke in me postavil na lončarsko kolo. Potem je začel kolo vse hitreje vrteti. Dobila sem tako vrtoglavico, da nisem mogla stati. ‘Nehajte, nehajte!’ sem prosila.
‘Ne še,’ se je glasil odgovor.
Končno je ustavil kolo. A kaj pomaga, saj me je čakala še hujša preizkušnja: dal me je v peč. Vse bolj vroče je bilo, dokler ni postalo tako vroče, da nisem več mogla zdržati. Spet sem začela prositi: ‘Nehajte! Nehajte!’
In spet sem slišala odgovor: ‘Ne še!’
Ko sem že pomislila, da bom zgorela, me je lončar vzel iz peči. Nato me je vzela v roke neka gospa in začela risati po meni. Barve, s katerimi je risala, so neznansko smrdele.
‘Nehajte, nehajte!’ sem prosila. Drobna gospa pa je samo neprizadeto odgovorila: ‘Ne še!’
Srečna sem bila, ko je nehala, a kaj, ko me je druga žena ponovno položila v peč. Tokrat je bilo še bolj vroče kot prejšnjikrat. In jaz sem spet prosila: ‘Nehajte, nehajte!’
In žena je tudi to pot odvrnila: ‘Ne še!’
Po končanem žganju v peči, me je položila na ledeno podlago. Uf, kako me je streslo! Ko sem bila popolnoma ohlajena, me je mladenič položil v škatlo. Bilo mi je zelo tesno, saj je name zložil še druge skodelice. Končno me je prijazna gospa položila na to polico tik pred ogledalo.
Ko sem se pogledala vanj, sem se sama sebi začudila. Nisem mogla verjeti svojim očem. Nisem bila več grda, mokra in umazana. Bila sem lepa, suha in čista, sijoča. Kako sem bila vesela!
Takrat sem spoznala, da je bilo vredno vse prejšnje trpljenje. Brez njega bi bila še sedaj grda in umazana. Šele takrat je vsa bolečina dobila smisel in videla sem njen pravi pomen. Bolečina je minila, toda lepota, ki jo je ta rodila, je ostala.«

zgodba je objavljena tudi v knjigi Zgodbe s srcem (zbral Božo Rustja). Ognjišče. Koper. 2005 (ponatis 2009), str. 8-9.

Profesor, teolog in svetniški kandidat Anton Strle je bil znan kot zelo duhoven človek in velik asket ter pokončen tudi v najhujših življenjskih preizkušnjah. Z apostolom Pavlom je ponavljal: »Naša sedanja lahka stiska – ki pa je včasih še tako bridka – nam pripravlja čez vso mero veliko, večno bogastvo slave« (2 Kor 4,17).
Ne samo, da si z našo sedanjo stisko pripravljamo čez vso mero veliko večno bogastvo slave. Vsaka stiska ali trpljenje rodita v nas novo izkušnjo. Podobni smo športnikom: večji zalet ko vzamemo, dlje skočimo. Tudi tu velja zakon vzgona: bolj ko nas življenje potlači v trpljenju, više se dvignemo. Žrtev in odpoved rodita pravo življenje.
»Nič vrednega se v življenju ne more narediti brez križa,« je zapisal blaženi Ivan Merz. Jezus pa je v Janezovem evangeliju to misel izredno slikovito izrazil: »Če pšenično zrno ne umre, ostane samo, če pa umre, obrodi obilo sadu« (Jn 12,24). Bojim se imeti opravka s človekom, ki ni nikoli trpel in ni šel skozi nobeno večjo preizkušnjo. Manjka mu bistvena izkušnja, da bi lahko razumel sočloveka.
Kristjanu je na poti trpljenja vzornik Kristus, ki je šel skozi trpljenje v vstajenje in nam tako prinesel odrešenje. Tudi naše trpljenje, če ga združujemo s Kristusovim, lahko postane odrešujoče. Ker je Kristus sam šel skozi trpljenje, ima sočutje z našo bolečino in nam stoji ob strani v težkih trenutkih našega življenja.

Nič vrednega se v življenju ne more narediti brez križa. (bl. Ivan Merz)

Resnično, resnično povem vam: Če pšenično zrno ne umre, ostane samo, če pa umre, obrodi obilo sadu. Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje. Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počastil Oče. (Jn 12,24-26)

Vsaka stiska ali trpljenje rodita v nas novo izkušnjo. Podobni smo atletom: večji zalet ko vzamemo, dlje skočimo.

Bolj ko nas življenje potlači v trpljenju, više se dvignemo. Žrtev in odpoved rodita pravo življenje.

RUSTJA, Božo. (Zgodba s srcem). Ognjišče, 2004, leto 40, št. 2, str. 36-37.

Napeti lok

Napisal marko na 3. februarja 2004. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Po izročilu je apostol Janez kot škof v Efezu gojil golobe. Nekoč se je eden od kraljevih uradnikov oglasil pri njem, ko se je vračal z lova. Ko je videl postaranega škofa, kako se ukvarja z golobom, ga je obzirno posvaril, da zapravlja čas s tako malo vrednimi stvarmi. Apostol je pogledal lok, ki ga je njegov grajalec nosil, in dejal, da mu je popustila vrv.
“Seveda”, je odvrnil lovec, “popustil sem tetivo loka, ker ga sedaj ne rabim več. Ko nisem na lovu, to vedno naredim, sicer bi lok izgubil pravo prožnost in bi z njim nič ne zadel na lovu.”
“Vidite, tako sedaj jaz popuščam lok moje misli, da bi bolje zadeval Božje resnice,” je odvrnil sv. Janez.

***

Pripovedujejo tudi, kako je neki lovec videl svetega puščavnika opata Antona, kako se je preprosto pogovarjal s svojimi učenci. Pohujševal se je, kajti menil je, da je meniško življenje napor, ne pa prijeten klepet. Opat Anton, ki je kot sveti mož bral lovčeve misli, je moža poklical k sebi in mu dejal, naj napne lok. Lovec ga je ubogal. Opat ga je prosil, naj lok še bolj napne. Mož ga je še enkrat brez besed ubogal. Ko pa mu je svetnik še tretjič ponovil, kaj naj stori, se je lovec uprl: “Če lok preveč napenjaš, se zlomi”.
Najbrž ni bilo potrebno lovcu razlagati, kaj mu je hotel svetnik povedati. Menim, da se je lovec takoj, ko je izrekel zadnji stavek, ugriznil v jezik, saj je spoznal, kako nespametno je sodil puščavnika. Če preveč naprezamo lok našega življenja, če preveč delamo, se izpostavljamo nevarnosti, da se ta lahko zlomi.
Psihiatri in psihologi bi znali veliko povedati, kako današnji človek preveč napenja svoj lok in zato se marsikatero življenje zlomi. Koliko živčnih bolezni, koliko nevroz in depresij izvira iz tega napenjanja loka, v katerega nas sili ritem današnjega življenja. Ne znamo se ustaviti, ne znamo prekiniti dela, ne znamo praznovati.

zgodba je objavljena tudi v knjigi Zgodbe s srcem (zbral Božo Rustja). Ognjišče. Koper. 2005 (ponatis 2009), str. 92.

MORAMO POPUSTITI LOK
Včasih vprašam ljudi, zakaj ne gredo ob nedeljah k maši. “Saj ne, da ne bi hoteli, a moram pospraviti stanovanje, oprati perilo, ki se je nabralo v celem tednu, pa še okrog hiše je treba postoriti toliko stvari!” Kakšno napenjanje loka! Nevarno, da bo počil! Ljudje, prenehajte, ustavite se, vsaj enkrat na teden spremenite način življenja! Niste samo telo, ampak ste telo in duh. Odpočijte svoje telo in nahranite tudi svojega duha, da ne bo počil lok vašega življenja! Perilo bo počakalo, prah lahko pobrišete v soboto, okolico hiše pa lahko spočiti uredite v svetlobi ponedeljkovega jutra. Nedeljski počitek mora človek načrtovati. Kakor lovec, moramo vedeti, kdaj je potrebno lok popustiti. Samo spočit človek lahko dela, lahko dobro, uspešno in navdušeno dela.

A KAKO POPUSTITI LOK
Drugi ljudje mi zatrjuejo, da ne pretiravajo, da si vzamejo prosti čas. Mladi pravijo, da se znajo “odkačiti”, da gredo na žur in pridejo po prekrokani noči zjutraj domov. Starejši pa pripovedujejo, da so si vzeli tri tedne počitnic. Kje vse, da so bili in kaj vse, da so videli. Morje, stare spomenike, zanimive pokrajine. Preizkusili so nove jedi in okušali eksotične pijače. Tudi dober nakup so opravili.
“Pa ste sedaj bolj sproščeni? Boste šli bolj navdušeni na delo?,” sem radoveden naprej. Mladi izstrelijo kot iz topa: “Kje pa! Ni ga, ki bi šel v ponedeljek navdušen v šolo!” Starejši pa bolj v zadregi priznajo, da je bilo lepo, a da se je žene med dopustom že tako naveličal, da je joj. “Veste, srečali smo ljudi, ki imajo manj kot mi, pa se znajo smejati in ne hitijo! Ne razumem, kako to zmorejo! Pa utrujeni smo se vrnili! In potem, groza, pojdi tak v službo!” Nekateri še dodajo: “Ne vem, kaj smo narobe naredili, da se nam je to zgodilo!”
ŽLjudje so hoteli odpočiti telo. Lepo in prav. V tem času pa za svojega duha niso poskrbeli. Trpel je odnos: “Z možem sva se skregala že prvi dan!” Njihovo srce se ni odpočilo, njihov duh se ni napojil. Takih ljudi ne vprašajte, če so med dopustom kdaj molili ali če so kdaj meditirali. Menijo, da je dopust čas, ko s počitkom okrepiš telo. Duh se bo pa kar sam dvignil.

NAHRANITI DUHA ZA KREPKO TELO
“Če je telo slabotno, se lahko nasloni na duha, Toda če je duh slab, na kaj se bo naslonil?” pravi judovska modrost. Če ne bomo hranili duha, kam se bo naslonilo naše telo, ko bo onemoglo. Prosti čas je tudi priložnost, ko poskrbimo za duha, saj bomo tako koristili tudi svojemu telesu. Praznični ali počitniški čas, ko nimamo običajnih obveznosti, je idealen, da poskrbimo za duha: osebna in skupna molitev, duhovne vaje, duhovno branje, meditacija…
V vseh družbah je bil prosti čas oziroma praznovanje obdobje, ki je dajalo smisel življenju. Morda trpi naša družba za nesmislom bivanja prav zato, ker ne zna več praznovati in počivati. Ker ne zna več popustiti loka. Pravzaprav, ker ne zna več pravilno popustiti loka.

RUSTJA, Božo. (Zgodba s srcem). Ognjišče, 2004, leto 40, št. 3, str. 30-31.

Julius Kugy

Napisal marko na 2. februarja 2004. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 19. julij 1858, Gorica; † 5. februar 1944, Trst

“Po kulturi sem Nemec, po rodu Slovenec”

Prijatelj Josip Abram je v nekem pogovoru dejal Kugyju: “Slovenec ste, gospod doktor, drugače ne bi zmogli pisati in govoriti tako iz duše o naših gorah!” Kugy je odvrnil:”Po kulturi sem Nemec, le po rodu sem Slovenec.” Njegov oče Pavel se je rodil v koroški vasi Podlipa pri Podkloštru (priimek se je sprva glasil Kugaj, pozneje Kugi in nazadnje Kugy). Preselil se je v Trst, kjer je odprl trgovino s kolonialnim blagom. Tam se je tudi poročil z Julijo, najstarejšo hčerko pesnika Jovana Vesela-Koseskega, čigar žena je bila Italijanka. Julius je bil rojen 19. julija 1858 v Gorici, vendar je družina ves čas živela v Trstu. Iz svojih otroških let se (v knjigi Delo, glasba, gore) spominja: “Vzgojeni smo bili v domoljubnem smislu kot dobri Staroavstrijci… Zgodaj smo se naučili spoštovati prepričanje vsakogar, čeprav je bilo našemu nasprotno.

Zato so nas radi sprejemali tako v italijanskih in slovenskih krogih Trsta kot v nemških. Naše in moje osnovno pravilo je bilo, da ima vsak narod polno pravico in tudi dolžnost, da se razvija.” Šel je skozi nemške šole, vendar je tudi slovenščino toliko obvladal, da jo je lahko gladko bral. Po osnovni šoli in gimnaziji v Trstu je šel na Dunaj, kjer je z doktoratom končal študij prava. Nekaj časa je bil praktikant na sodišču, po zgodnji očetovi smrti leta 1883 pa je z bratom Pavlom prevzel domače podjetje in se posvetil veletrgovini.

Nihče ni še tako lepo pisal o naših gorah

Njegovo srce pa ni bilo pri trgovskih poslih, ki so do,prve svetovne vojne, ko je bil Trst glavna luka ogromne avstroogrske monarhije, cveteli. Vleklo ga je v gore, kamor je zahajal že v dijaških letih. Najprej ga je vanje vabilo mladostno navdušenje za botaniko, ki se ji je ljubiteljsko posvečal vse življenje in je o svojih dognanjih tudi pisal v strokovne liste. Življenje gornika se je zanj začelo leta 1875, ko se je prvič povzpel na Triglav. Triglav je bil “gora njegovega življenja”, kot zvemo iz njegove knjige Pet stoletij Triglava (1938). Na Triglavu spominjajo nanj tudi nekatera imena: npr. Kugyjeva smer, Kugyjeve police. Zanjo so gore imele lastno “dušo”, ki jo je želel spoštljivo spoznati. Hoja v gore mu je bila srčna zadeva, izpolnjevanje notranjega klica. “Za nas je Kugy seveda predvsem glasnik naših gora, Julijskih Alp. S svojim čudovitim opisovanjem je vnemal gornike za te gore in za naš svet,” ugotavlja Marijan Lipovšek. “Za naše gore ni vnemal zato, ker so slovenske, marveč ker so tako edinstveno lepe, tedaj pa so bile tudi zapuščene, samotne, neznane.” Miha Potočnik pohvali Kugyjevo knjigo Iz življenja gornika (1935): “Nihče pred Kugyjem in nihče za njim še ni napisal kaj tako prisrčnega, nihče ni zmogel tolike vneme in navdušene gorečnosti, nihče toliko barv v besedi kot ta čudoviti in razkošni besedni Jakopič našega gorskega sveta in njegovih ljudi.”

Trentarji, njegovi vodniki in prijatelji

Že izza mladih let je bila Kugyju idealna visokogorska dolina Trenta, ki jo imenuje “hiša mehkih src”. Vabi nas, naj z njim vstopimo v skromno trentarsko cerkev Lavretanske Matere božje. “Tukaj so molili Trentarji, ki so me spremljali na mojih poteh: oče Anton Tožbar, neprekosljivi Andrej Komac. Tukaj so bili vsi krščeni, tu so jih poročili, tu so bili blagoslovljeni za zadnji pokoj.” Kugy je bil dovolj premožen, da si je lahko privoščil gorništvo z najboljšimi vodniki ne samo v Julijcih, temveč tudi v drugih Alpah. V Julijcih so bili njegovi vodniki predvsem Trentarji: Anton Tožbar oče in sin, Jože Komac, Ivan Berginc, Andrej Komac, pogosto tudi Anton Ojcinger iz Ovčje vasi, na čigar domu je Kugy prebil marsikatero poletje. O svojih vodnikih je zapisal kratko in lepo oceno: “Vsi so bili prvovrstni ljudje.” Ojcingerju je posvetil eno svojih knjig: Anton Ojcinger – življenje gorskega vodnika (1935). Leta 1901 je v Trenti spoznal tamkajšnjega vikarja Josipa Abrama in moža sta brž postala iskrena prijatelja. Ob Abramovi smrti leta 1938 je Kugy zapisal: “Bil je eden najplemenitejših ljudi, kar sem jih poznal, in eden mojih najboljših prijateljev… Predvsem in nadvsem je bil resnično izbran služabnik božji, res globoko veren, ljubezen in mir razsipajoč duhovnik.” Julius’Kugy se je svojemu prijatelju pridružil v večnosti 5. februarja 1944.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2004) 2, str. 42.

Anton Strle

Napisal marko na 24. januarja 2004. Objavljeno v Pričevanje.

* 21. januar 1915, Osredek, † 20. oktober 2003, Ljubljana

“Človek se mora ravnati po božjih zamislih.”

O sebi je zelo nerad govoril in kar težko ga je bilo prepričati, da smo ga predstavili kot “gosta meseca” v Ognjišču ob 75-letnici njegovega rojstva (februarja 1990). Takrat je povedal, da je bil rojen 21. januarja 1915 na majhni kmetiji v Osredku, župnija Sv.Vid nad Cerknico. Po zaslugi tedanjega župnika Janeza Puclja, ki je bil tudi pisatelj in pesnik, je bil sprejet v Škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano, kjer je na tamkajšnji klasični gimnaziji leta 1936 maturiral. “Že od vsega začetka sem bil prepričan, da bom šolanje nadaljeval v bogoslovju. Spraševal sem se le, če sem sploh vreden.” Misel na duhovniški poklic se mu je porodila že v otroških letih. “Doma je bila molitev nekaj tako rednega kakor vsakdanja hrana.” Mašniško posvečenje je prejel 29. junija 1941, na praznik apostolov Petra in Pavla.

Pri izbiri novomašnega gesla “Povsod Boga” ga je vodila misel: “Če bo povsod zmagoval Bog s svojo dobroto in milostjo, bomo zares svobodni in srečni.” Po novi maši so predstojniki želeli, da nadaljuje študij za doktorat. Odločil se je za dogmatično teologijo in za doktorsko disertacijo si je izbral temo “Naravno hrepenenje po nadnaravnem smotru po nauku sv. Tomaža Akvinskega”. Leta 1944 je postal doktor teologije. Istega leta je napisal življenjepis mučenca Lojzeta Grozdeta (Mladec Kristusa Kralja), ki so ga umorili partizani v začetku leta 1943.

“Vse sem opisal zelo umirjeno,” je povedal dr. Anton Strle, vendar pa je bila ta knjižica povod za njegovo zaporno kazen, na katero je bil obsojen kot katehet v Novem mestu, trajala pa je pet let. V zaporu je staknil jetiko. Ko je bil leta 1952 izpuščen iz zapora, je postal župnik v Planini pri Rakeku, kjer je ostal do leta 1957. Že leto poprej je začel predavati dogmatiko na teološki fakulteti v Ljubljani. Naslednje leto se je preselil v Ljubljano, v sobico nekdanjega Alojzijevišča, ki je bila njegovo bivališče vse do odhoda v večni dom. “Že drugo leto po prihodu na fakulteto sem moral spet v zapor.

Vzrok za to je bil obisk v neki hiši, kjer sem otroke bolj mimogrede vprašal, zakaj nič ne prihajajo k verouku. Pripomnil sem, da zase vem, da bi bil baraba, če ne bi bil veren. No, vse skupaj so tako obrnili, da silim otroke k verouku in da govorim, da so vsi, ki niso verni, barabe. Za to sem dobil šest mesecev zapora, odsedel pa sem le dva.” Profesor na teološki fakulteti je bil skoraj trideset let (1956-1985). Na predlog jugoslovanskih škofov je bil imenovan za člana Mednarodne teološke komisije v Rimu, ki jo je vodil hrvaški kardinal Franjo Šeper, prefekt Kongregacije za verski nauk.

Nasledil ga je kardinal Joseph Ratzinger, ki je v spremni besedi k tretji knjigi Strletovih Izbranih spisov (Božja slava živi človek, Družina, Ljubljana 1992) zapisal, kaj je začutil, ko se je leta 1974 prvič srečal s Strletom: “Iz njegove ponižne in dobrotljive osebnosti je izhajala velika notranja svetloba; čutili smo, da je tega človeka stik z Bogom povsem prežel.” Profesor Strle je ogromno pisal. Seznam njegovih del je izredno obsežen: 45 knjig in skript, 75 razprav, 65 raziskav, 110 člankov in 36 prevodov.

Prevedel je odloke drugega vatikanskega koncila in jim dodal uvodna pojasnila. Napisal je tudi obširne razlage za Jezusove in Marijine praznike v knjigah Leto svetnikov. Za zdravje je skrbel z vsakdanjim sprehodom na ljubljanski grad, ki ga ni opustil, čeprav se je vrnil na smrt utrujen.

“Moram biti svež, da bom lahko spovedoval.” Ta asketski mož je bil toplo človeški: našel je pravo besedo in dejanje dobrote za vse, s katerimi se je srečeval.

(pričevanje 01_2004)

Bogomir Magajna

Napisal marko na 19. januarja 2004. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 13. januar 1904, Gornje Vreme, † 27. marec 1963, Ljubljana

Zdravnik in zdravstveni prosvetitelj

Bogomir Magajna je bil rojen 13. januarja 1904 v Gornjih Vremah pri Divači. Starši so imeli srednjo kmetijo in manjšo trgovino. V družini so bili štirje otroci: devet let starejši brat France je po vrnitvi iz Amerike (1922) prevzel domačo kmetijo, uveljavil pa se je tudi kot strokovni (predvsem s področja sadjarstva) in leposlovni pisatelj (obdelal je ljudske anekdote in jim dal literarno obliko: izšle so v knjigah Žalostne zgodbe o veselih Kraševcih in Samo za objokane ljudi). Sestra Danica se je odselila v ZDA, Pavla pa je ostala doma. Prve štiri razrede ljudske šole je obiskoval v Vremskem Britofu, nato je šolanje nadaljeval v Ljubljani. Kot gojenec katoliškega zavoda Marijanišče je končal klasično gimnazijo, po maturi se je odločil za študij medicine. Ta študij je začel v Ljubljani, končal pa v Zagrebu leta 1930. Zatem je služil kot vojaški zdravnik, nekaj časa v Sarajevu, nato v Logatcu. V Sarajevu je končal povest Gornje mesto, ki jo je začel pisati že kot študent medicine v Zagrebu, v Logatcu pa je dobil pobudo za svojo povest Graničarji (1934). Po prihodu v Ljubljano se je na pobudo prof. Alfreda Šerka specializiral za psihiatra in je do okupacije deloval kot zdravnik v bolnišnici za duševne bolezni v Ljubljani. Italijani so ga internirali, po kapitulaciji Italije pa je do konca vojne deloval kot partizanski zdravnik, po vojni pa je postal upravnik bolnišnice za duševne bolezni v Polju pri Ljubljani, kjer je ostal vse do svoje smrti 27. marca 1963. Dobrih trideset let je opravljal pomembno delo na področju zdravstvene prosvete. Sodeloval je pri raznih časopisih, po vojni zlasti pri Kmečkem glasu, kjer je vodil Kotiček za zdravje. Imel je predavanja na radiu in po raznih krajih Slovenije, napisal je tudi več tisoč osebnih odgovorov.

“Ukradli so nam besedo in smeh”

Kot umetnik in človek je Bogomir Magajna globoko doživljal osebne življenjske stiske in jih soočal z narodovo voljo do življenja v času. ko je njegova rodna Primorska trpela pod fašizmom. O tem priča dolga vrsta njegovih primorskih novel in zgodb iz življenja “zaznamovanih”. Spomin na rodno grudo se mu veže s spoznanjem: “Ni več pesmi tam, kjer je bila nekoč. Komur so bili ugrabili svobodno besedo, ne more peti veselo. Ukradli so nam besedo in smeh. Človeka hočejo spremeniti v žival in mu vladati potem po svoji volji.” Kot pisatelj se je Bogomir Magajna oglasil na začetku tridesetih let prejšnjega stoletja. Svojih prvih pet knjig je napisal za Mohorjevo družbo v letih 1930-1937, ko je bil med najvidnejšimi mladimi pripovedniki. Najprej so izšle njegove Primorske novele (1930), zatem povest Gornje mesto, ki je izhajala najprej kot uvodna povest v družinski reviji Mladika (1931), leta 1932 pa je izšla v knjigi. Istega leta je izšla zbirka njegovih novel in črtic Bratje in sestre, leta 1934 povest Graničarji in leta 1937 knjiga za mladino Čudovita pravljica o Vidu in labodu Belem ptiču. Pisanju se je Magajna posvečal že v dijaških letih: sodeloval je v domačem listu Plamen v Marijanišču, v Križu na gori, v goriških listih Naš čolnič in Družina. Iz prvih let po vojni izvirajo njegove številne zgodbe iz partizanskega življenja, ki jih je pisatelj zbral v knjigi Odmev korakov (1953). Na njegovo pisateljsko ustvarjanje je močno vplivalo tudi njegovo poklicno delo. “Vse bolj so ga privlačevali izjemni psihični procesi… V tovrstnih delih se pogosto oddaljuje od realističnega psihologiziranja in se poslužuje sodobnejših izraznih oblik. Najboljše novele te vrste so vključene v zbirko Zaznamovani (1940), ki gotovo spada v vrh Magajnovega opusa” (Zoltan Jan).

Mladinski pisatelj in zapisovalec legend

Uveljavil se je tudi kot mladinski pisatelj. Med najbolj znana dela s tega področja spada njegova “umetna pravljica” Brkonja Čeljustnik (1933), ki je doživela več izdaj. Magajna za mladino ni le pisal, ampak je “kot stric Jaka v Racku in Liji sam zelo rad pripovedoval mladini pravljice, legende, zgodbe ali kaj podobnega in bo kot dobrodušni striček Baj-Baj še dolgo živel v spominu naših otrok,” je zapisal France Vodnik v spremni besedi h knjigi Življenje in sanje, v katero je uvrstil zgodbe o Racku in Liji, saj je Magajna v njih “neprisiljeno, z velikim poznavanjem otroškega sveta in razumevanja otroške duše v sicer samostojnih, a okvirno povezanih pravljicah in zgodbah znal združiti sanje in resničnost, vse to pa povezati z neprisiljenim življenjskim naukom.” Po drugi svetovni vojni je izdal zbirko pravljic z naslovom V deželi pravljic in sanj (1952) in mladinski knjigi O zlatem klasu in zlatem biseru (1955) ter Povestica o deklici Maji (1957).

Pri založbi Kras je leta 1943 izdal knjigo Oživeli obrazi, ki v prvem delu prinaša njegove legende o Mariji: Legenda o vremski Mariji (o božjepotni cerkvi in v njegovi rojstni in krstni župniji), Legenda o Marti, kapitanu in barbanski Mariji, Legenda o Mariji in mlinarju (po narodni pesmi iz Ziljske doline), Legenda o Jeleni in o Jezusu (po belokranjski narodni pesmi), Legenda o Mariji dojilji (belokranjski motiv), Legenda o petrovški Mariji, Legenda o ljubenski Mariji. Za njegovo šestdesetletnico je celjska Mohorjeva družba načrtovala izdajo katere od njegovih knjig. Sam je izrazil željo, da bi najraje videl Oživele obraze ali pa Legende. Šestdesetega rojstnega dneva ni učakal in tudi načrtovana knjiga ni zagledala belega dne.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2004) 1, str. 42.

Skrita zvezda

Napisal marko na 3. januarja 2004. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Zvezde so se zbrale na zborovanju in vsaka izmed njih je osvetlila, kakor znajo le zvezde, svoje zasluge v življenju človeka, krone vsega stvarstva.
Zvezda severnica je prikazala, kako pomaga ljudem na zemlji, da na zemljevidih označijo sever, in vedo, katera pot vodi v to smer. Sonce se je pohvalilo s toploto in svetlobo, ki vsem bitjem na zemlji dajeta življenje.
Malo znana zvezda je razodela, da je prav ona potrdila Einsteinovo relativnostno teorijo, ko je v pravem trenutku šla mimo sonca ob enem od sončnih mrkov ter tako zelo pripomogla k napredku znanosti. Tudi druge zvezde so navedle imena, ki so jih naredile slavne, in izumitelje, ki so jih povzdignile. Vsaka od njih je imela kaj povedati in se s čim pohvaliti.
Le majhna zvezda, skrita in oddaljena, je bila na nebesni skupščini tiho. Nič ni imela povedati. Ko je prišla na vrsto, je dejala, da ni še ničesar storila za vesolje ali za ljudi na zemlji, kajti ti je niti ne poznajo, ker je še niso odkrili. Druge zvezde so se ji smejale in ji dale vedeti, da je nekoristna, lena in ni vredna, da bi zavzemala prostor na nebu. Zvezde so tu, da žarijo in kakšna korist je od zvezde, če ljudje niti ne vedo, da obstaja?
Majhna zvezda je tiho poslušala očitke drugih zvezd. Med njihovim govorjenjem pa ji je prišlo vendarle nekaj na misel …
»Kdo ve?« je plašno dejala. »Morda tudi jaz na svoj način prispevam k napredku in blaginji človeštva in tiste oddaljene zemlje. Res je, da me ljudje ne poznajo, toda niso neumni in njihovo razmišljanje jim govori, da pri razlaganju poti drugih zvezd in nebesnih teles vedo, da morajo obstajati še druge zvezde, ki s svojo težnostjo določajo stranpoti, ki jih opažajo pri kroženju zvezd. To jih priganja, da raziskujejo, opazujejo in iščejo. Tako napreduje znanost, ker se ohranja in povečuje zanimanje za neodkrite stvari.«
Druge zvezde so postopoma utihnile, ko je spregovorila neznana zvezda. To je neznanko opogumilo, da je na koncu dodala še nekaj, kar je dalo misliti drugim zvezdam: »Nikakor se ne postavljam v ospredje in ne podcenjujem vloge drugih, saj sem vam prva pripravljena priznati številne dobre stvari, ki ste jih storile ljudem na zemlji. A prav tako mislim, da imam tudi jaz pomembno vlogo: pomagam jim spoznavati, da je še vedno nekaj novega, kar lahko odkrijejo.«

zgodba je objavljena tudi v knjigi Zgodbe s srcem (zbral Božo Rustja). Ognjišče. Koper. 2005 (ponatis 2009), str 102-106.

Lepo sporočilo. Še vedno obstajajo zvezde, ki jih ljudje lahko odkrijejo. Se vedno je nekaj, kar lahko raziskujemo in zanimiva doživetja, kijih lahko izkusimo, misli, ki jih lahko tvegamo in izkušnje, ki jih še lahko doživimo. Nihče naj ne misli, da je dosegel mejo, da se je spustil najvišje, da vse ve in da je njegov »zemljevid« dokončan. Vsakdo se mora zavedati, zlasti v težkih trenutkih, da še ni odkril vseh razsežnosti bivanja. Tudi zanj še vedno nekje sije zvezda. Nismo še prekrižarili celega neba, da bi smeli izključiti zvezdo upanja.
Na duhovnem zemljevidu našega življenja leži neznana dežela – terra incognita, podobno kot na srednjeveških zemljevidih, kjer so bila taka območja označena z zmaji, pošastmi in sirenami, ki vzbuja pozornost popotnika, bivajočega v nas, in ki ne ve, da zanj svet ni zaprt, ampak odprt. Veliko uslugo si lahko naredimo, če spoznamo, da so še zvezde, ki jih lahko odkrijemo.

Profesorja matematike je neki nadarjen, a naiven učenec vprašal: »Koliko teoremov poznamo v geometriji?« Profesor se mu je prisrčno nasmejal. Ta mladenič je verjel – in številni ljudje z njim -, da je geometrija zaprto področje, zakoličena znanost, popoln katalog ter da njene teoreme lahko preštejemo kot dneve v letu ali drevesa v sadovnjaku. Toliko in nič več. Ta dobri dijak je želel izvedeti, kakšen del geometrije je že spoznal, in kakšen ga že čaka. Ni postavil vprašanja, ki bi zadevalo maturo ali zaključni izpit, ampak geometrijo kot tako. »Koliko teoremov je v geometriji?« Lahko štejemo število teoremov v Evklidovih elementih, toda geometrija je od takrat napredovala in bo gotovo napredovala ter prinašala nova spoznanja in nove teorije. Lepota, izziv in privlačnost znanja je ravno v dejstvu, da nima konca.

Najbrž je vsakdo od nas velik dolžnik zvezdam, ki so se prikazale na nebu našega življenja leto za letom. Morda pa največ dolgujemo tisti majhni zvezdi, oddaljeni in skriti, veseli in navihani, neznani in ljubki, ki se igra skrivalnice s teleskopom našega življenja. Blagor nam, če nadaljujemo z iskanjem.

Vsakdo se mora zavedati, zlasti v težkih trenutkih, da še ni odkril vseh razsežnosti bivanja. Tudi zanj še vedno nekje sije zvezda. Nismo še prekrižarili celega neba, da bi smeli izključiti zvezdo upanja.

Kolikokrat pa se začnemo spreminjati, kakor da bi k nam prihajali odmevi majhne zvezde na nebu. Stik s “kruto” resničnostjo, srečevanje z drugimi verami in neverni prijatelji, trpljenje in stiske ljudi, običajne omejitve, nova obzorja. Čeprav je bil naš zemljevid še tako natančen in izpopolnjen, ni več “pokrival” teh področij.

Za srečnega lahko v svojem življenju štejemo tisti trenutek, ko smo odkrili, da se imamo še veliko naučiti, videti, okusiti in spoznati.

Gospod, ti si prišel
in vsi so se odpravili na pot
v smeri obljubljene dežele.

Gospod, ti si prišel,
Ti, križišče vseh poti,
vozlišče svetovnih prometnic.

Gospod, ti si prišel
in vsakdo izmed nas
in vsi skupaj smo tvoje razodetje.

Gospod, prišel si,
prihajaš in boš prišel.
Tvoje ime je »Tisti, ki je prišel,
prihaja in bo prišel.«

Gospod, ti si prišel
in sedaj te lahko vsi ljubimo
v vsakem bratu in sestri.

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 1 (2004), 36-37.
knjiga: Zgodbe s srcem. Zgodbe za dušo 7, Ognjišče, Koper, 2005, 102.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Malcolm Muggeridge

Napisal marko na 4. decembra 2003. Objavljeno v Pričevanje.

* 24. marca 1903, Sunderstead, Surrey, Anglija; † 14. novembra 1990 Robertsbridge, East Sussex, Anglija

“Živo se spominjam, kako sem se z materjo Terezijo sprehajal po Hyde Parku v Londonu in sva se pogovarjala. Mati Terezija je silno želela, da bi se spreobrnil; tudi jaz sem bolj kot vse na svetu hotel, da bi ji naredil to veselje. Prijemala me je celo skušnjava; da bi to storil samo njej na ljubo,” je zapisal v zgoraj omenjeni knjigi. Vendar pa je ta korak kasneje napravil v globokem prepričanju, da je vera, za katero se odloča, zares življenjska. “Mati Terezija mi je odprla povsem nov pogled na to, kaj se pravi biti kristjan. Odkrila mi je izredno moč ljubezni in kako se ta ljubezen v duši, ki se ji odpre, razraste tako, da zaobjame ves svet.”

Od svoje duhovne matere, blažene Terezije iz Kalkute, je bil dobrih sedem let starejši in letos bi dopolnil sto let. Rodil se je namreč 22. maja 1903 v Londonu v družini, ki ni imela nobene zveze s krščanstvom. Oče je bil laburist, pripadnik stranke, za katero je Jezus Kristus resda zagovornik ubogih in zatiranih, vendar pa manjši od Marxsa in Engelsa. Na očetovo željo je pri sedemnajstih letih odšel študirat na ugledno univerzo v Cambridgu, kjer je leta 1924 diplomiral. Po diplomi je za nekaj časa odšel v Indijo, tedanjo angleško kolonijo, in v Kerali poučeval angleško književnost. Približal se je domačinom in se tudi oblačil po njihovo ter je zagovarjal njihove težnje po samostojnosti. Ko je njihov zavod obiskal Gandhi, je Malcolma očarala moč njegove osebnosti. V Indiji je ostal tri leta. Leta 1927 se je vrnil v Anglijo ter se poročil s Katherino (Kitty) Dobbs in delal kot pomožni učitelj. Po šestih mesecih je mladi par odšel v Egipt. Tam je imel Malcolm obljubljeno učiteljsko službo, pa je ni dobil, zato je presedlal med časnikarje. Postal je dopisnik več angleških časopisov. Znal je dobro opazovati in kritično presojati razmere, pero mu je gladko teklo in tako je služil denar za preživljanje družinice, ki se je povečala za enega člana. V Egiptu niso bili dolgo. Ko so se vrnili v domovino, je ostal v časnikarskem poklicu. Kot dopisnik dnevnika Manchester Guardian je z družino odšel v Moskvo. Tam so preživeli jesen in zimo leta 1932 ter pomlad naslednjega leta. Ko je pozimi videl, kako množice ljudi v Ukrajini, žitnici Evrope, umirajo od lakote, in je o tem poročal v svojem časopisu, je za vselej nehal “verovati” v komunizem kot zdravilo za vse probleme sveta. Ko se je o veliki noči mudil v Kijevu, ga je prevzelo, ko je videl, kako ljudje, ki so napolnili katedralo, s prižganimi svečami v rokah zbrano sodelujejo pri bogoslužju. “To je prava ruska duša,” si je dejal, “ki je še živa in globoko duhovna!” Žena, ki je pričakovala drugega otroka, je zbolela. Brž ko je malce okrevala, jo je poslal v Anglijo, sam pa je prišel kmalu za njo. V Rusiji je bil “nezaželena oseba”, ker je pisal resnico. Po vrnitvi je spet za nekaj časa odšel v Indijo. Med drugo svetovno vojno je bil v vojaški obveščevalni službi, po vojni se je za dve leti preselil čez “veliko lužo” in bil dopisnik londonskega dnevnika Daily Telegraph iz Washingtona. Po povratku v Anglijo je kmalu zaslovel s svojimi nastopi na radiu in tedaj še čisto mladi televiziji. V letih 1953-1957 je bil urednik humorističnega lista Punch. Nekdanji socialist in agnostik se je vedno bolj živo zanimal za krščanstvo. Leta 1965 je kot reporter potoval v Lurd, naslednje leto je preživel nekaj tednov med katoliškimi menihi v nekem samostanu na Škotskem. Leta 1968 je naprej obiskal Sveto deželo, potem pa doživel “veliko srečanje svojega življenja” – z materjo Terezijo iz Kalkute, ki je obiskala Anglijo. Ta krhka žena s tako velikim srcem in tako močno ljubeznijo ga je osvojila. Po pogovorih z njo je napisal knjigo Nekaj lepega za Boga, v kateri izpoveduje željo, da bi tudi njemu in njegovi ljubljeni Kitty bila dana milost takšne vere. 27. novembra 1982 sta doživela uresničenje Jezusove obljube: “Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!” (Lk 11, 9). O tem je Malcolm Muggeridge, ki mu pravijo “Chesterton konca 20. stoletja”, javno govoril, zato so ga nekateri zbadljivo imenovali “St. Mugg” (Sv. Mugg).Njegovo bogato in vijugasto življenjsko potovanje se je končalo 14. novembra 1990.

(pričevanje 12_2003)

Ranljivi zmaj

Napisal marko na 3. decembra 2003. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Zmaji imajo na Kitajskem moč, da se spremenijo v katerokoli žival in se približajo človeku ali pa se mu izognejo, če se jim zdi, da je tako bolje. Velik zmaj, ki je imel zelo rad ljudi, se je spremenil v belo golobico, da bi jim bil blizu. V začetku se mu je zelo lepo godilo, ko je postopal po trgih, posedal na strehah hiš, gnezdil na pagodah in se hranil s tistim, kar so mu prijazni ljudje ponudili. To so bile zmajeve želje v golobji preobleki.
Dnevi so mirno tekli vse do takrat, ko se je zmaj v podobi goloba, nič hudega sluteč, približal skupini hudobnih otrok, ki so začeli metati kamenje vanj. Ubogi golob ni mogel verjeti svojim očem. Mislil je, da gre za napako, a kmalu je spoznal, da se otroci ne šalijo. En kamen ga je zadel v perut, zato je sklenil, da zbeži. Na njegovem belem perju se je pojavil krvav madež. Ko je zmaj to opazil, je spoznal, da je velikih težavah. Videl je, da se kri ne bo brž strdila in rana ne zacelila in da se rana ne bo zacelila ter se ne bo mogel takoj spremeniti v zmaja. To bi bilo možno narediti samo tedaj, ko bilo njegovo telo brez vsakršne poškodbe. Rana na peruti bi namreč lahko postala poškodba na zmajevi nogi. To pa se ne sme zgoditi, kajti zmaj mora biti popoln in brez kakršne koli napake. Postalo ga je zelo strah.
Želel je poleteti, a se ni mogel dvigniti s tal. Hitro je stekel po tleh in si pri tem pomagal s krilom, ki je bilo nepoškodovano, in upal, da bo ušel tako daleč, da ga kamni otrok ne bodo mogli več doseči. Toda kamni so bili hitrejši od njega. Nekaj kamnov ga je zadelo. Divje vpitje njegovih preganjalcev, ki so videli njegovo nemoč, mu je vzelo še zadnje upanje.
Tisti trenutek se je mož, ki je bil v bližini in je slišal kričanje nepričakovano pojavil na prizorišču. Brž je doumel za kaj gre. Golob se mu je zasmilil, nežno ga je vzel v roke. Spodil je dečke, ki so goloba kamenjali. Ko ga je prinesel domov, ga je začel zdraviti: očistil mu je perut, ga nahranil ter mu pripravil miren kotiček, kjer bo lahko lepo počival. Tako si je golob lepo opomogel.
Dobri človek je skrbel za goloba. Opazil je, da se golobu vrača moč. Rana se mu je zacelila, v peruti se je vrnila moč, v srce pa pogum. Spet je postal veliki zmaj, ki bi se lahko spremenil v prvotno obliko, kadarkoli bi hotel.
Toda navezal se je na človeka, ki mu je rešil življenje, na njegovo ženo in otroke, ki so kar tekmovali med seboj, kdo bo bolje skrbel za goloba, ga božal in ljubkoval. To je bilo za zmaja nekaj novega. Nikoli ni prej izkusil tako globoke in prisrčne ljubezni. Zelo nerad bi jih zapustil.
A zmaj ima tudi dolžnosti, ki se jim ne sme izogniti. Brž ko je družina, ki je skrbela za goloba, ugotovila, da je ozdravel, je sklenila, da ga spusti na svobodo, daleč od otrok, ki bi mu povzročali težave. Golob se je v vse večjih krogih dvigal više in više. Ljubeznivo se je oziral na svoje dobrotnike vse dokler se njegova podoba ni izgubila na nebu. Ko je bil tam, je veliki zmaj spet privzel svojo prvotno obliko, velikost in moč ter se obnašal kot prej.
In vsako leto se, približno ob istem času, zmaj znova spremeni v goloba, da bi hvaležno podoživel dni, ki jih je preživel v družini, zlasti pa njeno pozornost in ljubezen. Če se vam bo zgodilo, da boste videli belega goloba, ki ima na desnem krilu rdeče pero, vedite, da je to veliki zmaj, ki se vam bliža. Če ga boste prijazno pozdravili, boste deležni njegove naklonjenosti.

zgodba je objavljena tudi v knjigi Zgodbe s srcem (zbral Božo Rustja). Ognjišče. Koper. 2005 (ponatis 2009), str 111.

Biti ranljiv pomeni odpreti se ljubezni. Nemogoče je, da bi ljubili ogromnega zmaja, pokritega z luskami, s strašnimi kremplji, oboroženim repom, s tremi vrstami zob in z žrelom, iz katerega bruha ogenj in dim. Lažje je ljubiti belega goloba, celo lažje, potem ko so ga ranile človeške roke.
Biti ranljiv je odločilni korak do tega, da postanemo ljudje. Kdor se skriva v nepremagljivem oklepu, se osami od ljudi. Takih ljudi se lahko bojimo ali jih spoštujemo, nikoli pa ljubimo. Oddaljenost lahko sicer ustvari zavetišče za človeka, toda ta nikoli ne bo našel prostora zase v srcih drugih ljudi. Če se kdo hvali, da mu je vseeno, da je neobčutljiv za hvalo ali za grajo, da je sposoben živeti sam in ne potrebuje nikogar, ter je nad vsem, kar se dogaja, bo lahko mirno živel, nikoli pa ne bo izkusil prisrčnega človeškega življenja, ki bi bilo vredno tega imena.
Biti ranljiv pomeni živeti v tesnem stiku, pozabiti na ponos, spodbujati zaupanje, odreči se samozaverovanosti, objeti življenje. Znati ljubiti, pomeni znati krvaveti. Tvegati pomeni osvajati. Rana na peruti je škrlatna cena osebne zaupnosti. In zaklad je vreden te cene.
Biti ranljiv pomeni biti prijateljski. Dovolj je pregrad, oddaljenosti, obramb. Spoznanje, da sem lahko ranljiv, me povezuje z ljudmi. Ko priznam svojo krhkost, sporočam, da potrebujem druge in jih zaupno povabim, da vstopijo v moje življenje.

Biti ranljiv je povabilo k ljubezni. Prav zato je Bog prišel na svet.
Čeprav je bil Jezus Kristus v podobi Boga,
se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom,
ampak je sam sebe izpraznil
tako, da je prevzel podobo služabnika
in postal podoben ljudem.
Po zunanjosti je bil kakor človek
in je sam sebe ponižal
tako, da je postal pokoren vse do smrti,
in sicer smrti na križu. (Flp 2,6-8)

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 11 (2003), 38-39.
knjiga: Zgodbe s srcem. Zgodbe za dušo 7, Ognjišče, Koper, 2005, 111.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Janez Pavel II. – Karol Jozef Wojtyla

Napisal marko na 4. novembra 2003. Objavljeno v Pričevanje.

* 18. maj 1920, Wadowice, Poljska, † 2. april 2005, Vatikan

“Dokler hoče Kristus!”

“Moč, da svoje poslanstvo nadaljujem, ni moj problem, temveč je zadeva Kristusa,ki me je, čeprav tako nevrednega, poklical za svojega namestnika na zemlji. V svojih skrivnostnih načrtih me je pripeljal do sem. In On bo odločal o moji usodi.” Tako je konec junija 2002 papež Janez Pavel II. odgovoril tistim, ki so širili govorice o njegovem “skorajšnjem odstopu”. 16. oktobra 2003 je vstopil v 26. leto svoje papeške službe, ki je “rekordna” po dolgosti (od dosedanjih papežev so tako dolgo vodili Cerkev le trije) in izredna po apostolskih potovanjih, okrožnicah, novih svetnikih in še marsičem. Skrivnost njegove močne osebnosti in njegovega neutrudnega delovanja, ki sta zaznamovala zadnjo četrtino 20. stoletja in začetek tretjega tisočletja, skušajmo odkleniti z desetimi “ključi”.

1. POLJSKE KORENINE – Svet je bil presenečen, ko je bil 16. oktobra 1978 za novega papeža izvoljen krakovski nadškof kardinal Karol Wojtyla, prvi papež Slovan, potem ko so bili 455 let na Petrovem sedežu samo papeži Italijani. Izšel je iz poljskega naroda, katerega življenjska moč sta vera in kultura. Okusil je krutost nacizma in zadušljivost komunizma, kateremu je napovedal smrt, “ker ne spoštuje človeka”. To se je uresničilo!

2. NOVA EVANGELIZACIJA – Ob nastopu papeške službe 22. oktobra 1978 na Trgu sv. Petra v Rimu je iz njegovega srca prišel klic, namenjen posameznikom in narodom:”Ne bojte se! Odprite vrata Kristusu!” To je bila napoved “programa” njegovega papeževanja, ki ga uresničuje s presenetljivimi pobudami, z govorjeno in pisano besedo. Izpod njegovega “peresa” smo dobili 14 okrožnic, 11 apostolskih konstitucij, 42 apostolskih pisem, 10 posinodalnih spodbud o perečih vprašanjih našega časa.

3. POTOVANJA PO SVETU – Janez Pavel II. je – kot njegov vzornik apostol Pavel – “popotnik v službi evangelija”. Opravil je 102 apostolski potovanji izven Italije in 143 po Italiji. Od 192 držav, kolikor jih je na svetu, je obiskal 129. Skupaj je prepotoval 2,500. 000 kilometrov. Od “doma” je bil zaradi potovanj odsoten 2 leti in 7 mesecev. Namen njegovih potovanj je ljudi “potrjevati v veri”, kot je bilo geslo njegovega prvega obiska pri nas leta 1996.

4. MEDIJI KOT ZVOČNIKI – Gotovo je papež največkrat fotografiran zemljan, nastopa na radiu, televiziji, internetu. Jenaz Pavel II. je mož gest: ena od teh je poljub tal ob prvem obisku neke države.

5. NAVDUŠENA MLADINA – “Vi ste upanje sveta, vi ste moje upanje!” ponavlja mladim od vseh srečanjih z njimi. Ti z velikim navdušenjem prisluhnejo papežu tudi sedaj, ko je “star in bolan”. Po srečanju z mladimi na pariškem stadionu Park princev (1980) se je utrnila zamisel o svetovnem dnevu mladih: prvi je bil leta 1985 v Rimu, petnajsti spet v Rimu v jubilejnem letu 2000, ko se je ob papežu zbralo 2 milijona mladih z vsega sveta.

6. EKUMENSKI DIALOG IN SPRAVA Z JUDI – Papeža zelo boli razdeljenost v Kristusovi Cerkvi, zato navezuje iskrene stike z voditelji drugih krščanskih Cerkva. Jude, ki jih imenuje “naše starejše brate”, je v imenu Cerkve prosil odpuščanja za vse krivice.

7. MIR IN SREČEVANJE VERSTEV – Najbolj odmevna pobuda na tem področju je bilo prvo srečanje predstavnikov največjih svetovnih verstev, ki so 27. oktobra 1986 v Assisiju skupaj molili za mir. O miru je govoril v palači Združenih narodov v New Yorku, vsako leto v poslanici za svetovni dan miru (1. januarja).

8. SOCIALNA PRAVIČNOST – V govorih na svojih potovanjih, v svojih okrožnicah razlaga socialni nauk Cerkve, ki si prizadeva, da bi bilo na svetu manj revščine, da bi bile dobrine zemlje bolj pravično razdeljene.

9. OBRAMBA ČLOVEKOVIH PRAVIC IN ŽIVLJENJA – Voditelje držav in narodov vedno znova opozarja na dosledno upoštevanje Splošne deklaracije človekovih pravic, sprejete leta 1948. Ob tem poudarja, da ni mogoče govoriti o spoštovanju človekovih pravic tam, kjer je teptana verska svoboda. Ko govori o “civilizaciji življenja”, ki naj bi zmagovala nad “civilizacijo smrti” v sodobnem, zlasti zahodnem svetu, ne neha oznanjati, da je človeško življenje sveto od trenutka spočetja vse do naravne smrti.

10. ODNOS MED VERO IN RAZUMOM – “Vera in razum sta kot dve krili, ki omogočata človeškemu duhu, da se dvigne k zrenju resnice.” To je začetni stavek okrožnice Vera in razum, ki jo je Janez Pavel II. podpisal 14. septembra 1998. V njej utemeljuje, da si vera in razum ne nasprotujeta, temveč se dopolnjujeta.

Silvester Čuk

Avtor: marko

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing