osemdesetletnik pisatelj Alojz Rebula
KAŽIPOT H KRŠČANSTVU SO MI BILA TUDI SREČANJA Z NEKATERIMI VZORNIMI KRISTJANI
Akademika in pisatelja Alojza Rebulo poznajo tisti ljudje, ki le bežno spremljajo tiskano besedo v Sloveniji. Poleg vrste obsežnih in dobrih romanov, novel, dnevnikov pa tudi esejev ga poznamo po njegovih nastopih v javnosti, kjer s svoje široke kulturne razgledanosti kaže na bogastvo krščanske misli. Ob njegovem visokem življenjskem jubileju smo ga povprašali za mnenje o nekaterih perečih problemih v Sloveniji pa tudi o manj znanih plateh njegovega življenja.
– Danes vas poznamo kot človeka, ki v javnosti velikokrat zastopa krščanska stališča. Vendar ste se h krščanstvu približali že kot odrasel. Današnjemu mlademu človeku bo izredno koristno in spodbudno, če boste povedali, kako ste se bližali krščanstvu.
H krščanstvu me je pritegnilo samo življenje, in sicer ne v svojem intelektualnem, ampak v svojem bivanjskem poteku, v prvi vrsti s trpljenjem. Ja, h Kristusu sem tako rekoč prišel razbit in krvav. Kažipot so mi bila tudi srečanja z nekaterimi vzornimi kristjani. Tako je name napravil nepozaben vtis bivši tržaški škof Luigi Fogar, čeprav sem ga srečal samo enkrat, in to slučajno in ne za več kot polurni pogovor. Tam pri štiridesetih pa sta bili odločilni dve doživetji: misijon na Opčinah (dan po spovedi sem začel pisati roman V Sibilinem vetru, in sicer z religioznim začetkom, ki sem ga potem iz estetskih razlogov opustil) ter romanje z ženo v Lurd v bolniškem vlaku.Tik pred odhodom mi je žena rekla, naj se grem okopat v lurško vodo. Tista pirenejska voda ko da se do danes na meni še ni posušila…
– Kaj vas je pritegnilo na krščanstvu in kaj oviralo pri zavestni odločitvi zanj?
Pri krščanstvu me je najbolj pritegovala – kakor me najbolj priteguje še danes – njegova etika. Vrh evangelija je zame Govor na gori. Kaj me je oviralo? Med drugim nacionalizem italijanske Cerkve v Trstu. Sicer pa menim, da k veri ne prideš z umovanjem, ampak s čim vrednejšim življenjem. Skušaj biti čim boljši človek, pa te bo pripeljalo h Kristusu. Kar drži ljudi stran od vere, niso razumski argumenti, ampak življenjska drža.
– Ste doživljali trenutke krize vere?
V nekem smislu sem v nenehni krizi vere od trenutka, odkar sem jo sprejel, se pravi več kot štirideset let. Ne v tem smislu, da bi nihal med vero in nevero. Ampak tako, da mi vera ni nekaj samoumevnega, ampak da moram veri vsak dan sproti reči svoj zavestni ja. To je redkokdaj spokojna, ampak v glavnem, dinamična, večkrat spopadajoča se vera. Po domače povedano: skušnjavec, moj hudič varuh, me nenehno spremlja kot moja senca. Ni ga ugovora proti veri in Cerkvi, s katerim se ne bi bil moral spopasti. Vendar pa prave,usodne verske krize še nisem doživel. Morda me čaka. A upam v božje usmiljenje.
– Kaj vam v kriznih trenutkih pomeni molitev?
V Lurdu sem bil bracardier, strežnik pri bolnikih. Nekega dne sem v dvigalu bolnišnice Sept Douleurs čakal na bolnike, da bi jih prepeljal v višja nadstropja. Ni jih bilo. Dolgočasil sem se. Na tleh sem zagledal kos pohojenega časopisa. Sklonil sem se ponj, da bi se s čim zamotil. V ostanku časopisa sem našel kos intervjuja angleškega pisatelja Archibalda Cronina (znan je njegov roman “Zvezde gledajo z neba”). Med njegovimi odgovori so bile tudi besede: “Vsakdanji rožni venec mi je pomagal čez vrsto življenjskih prepadov”. Tisti trenutek v dvigalu je postal ena od prelomnic v mojem življenju. Od tistega dne sem začel planinariti po pogorju življenja s Croninovim “cepinom”. In nisem ga odložil do danes, 6. junija 2000, na dan Sv. Trojice.
– Na obiskih pri vas me je prijetno presenetilo, da sem na vaši delovni mizi vedno videl brevir, molitvenik, obvezen za duhovnike, a priporočen za laike. Ga redno molite? Zakaj ga molite v slovenščini in ne v latinščini, saj ste profesor latinščine?
Vprašanje, ob katerem bi utegnil bralec pomisliti, kakšen velik kristjan sem, ko pa je v meni še toliko pogana…Pa bom vseeno odgovoril. Slovenski brevir sem dobil v dar od svojega življenjskega prijatelja dr. Staneta Gabrovca, latinskega pa od duhovnika dr. Jožeta Prešerna, s katerim sva se sicer samo površno poznala. Knjige sem se navadil: veličastna poezija Psalmov, kot kruh tehtna proza cerkvenih očetov, v kateri občudujem nespremenjivost Duha v Cerkvi skozi stoletja. Oboje skoraj raje berem v latinščini kakor v slovenščini. Latinščina mi bolj vonja po zgodovini odrešenja.
– Večkrat se v svojih posegih odzivate na pisanje in nastope kakšnih kulturnikov ali politikov, sploh javnih delavcev, zlasti glede krščanstva. Večkrat morate polemizirati. Ali se vam ne zdi, da so nekatera stališča do katoliške Cerkve nevzdržna, kažejo nizko stopnjo kulture pa tudi izredno slabo poznavanje krščanstva in humanistične kulture nasploh?
Krščanstvo je seveda možno sovražiti tudi iz popolnega poznavanja, kakor dokazujejo odpadniki. Vendar je dejstvo, da danes na Slovenskem proti krščanstvu nastopa v glavnem polinteligenca. Takšna nekvalitetna raven vsaj mene ne izziva k polemiki. Sicer pa menim, da je polemika v glavnem jalova stvar. Nikogar ne spreobrne, kvečjemu koga utrdi v veri. Prav tako me ne vabi k polemiki sovraštvo do vere, ker smo v tem primeru na ravni iracionalnega.Tukaj argumenti ne zaležejo. Ostane ironija, sarkazem, zafrkavanje, za kristjanov etos problematično orožje….
– Nekateri ugovarjajo, da tudi na Zahodu napadajo Cerkev ali polemizirajo z njo. Dobro poznate italijanski kulturni prostor. Bi ga lahko primerjali s slovenskim? Kaj bi rekli ob primerjavi slovenskih in italijanskih napadov na Cerkev?
Vzemimo primer levosredinskega dnevnika La Repubblica, katere glavni urednik je deklariran ateist. V tem dnevniku ne samo da ne boš našel primitivizma à la Svetlana Makarovič, ampak celo naklonjenost krščanstvu. Sicer se v časopisu ne bi odzivali za intervjuje kardinali…
– Pa tudi glede obrambe Cerkve. Ali nimajo Italijani nekaj odličnih javnih oseb, ne duhovnikov, ki izredno argumentirajo krščanska stališča? Se vam ne zdi, da se v Sloveniji številni laiki bojijo nastopati? So premalo samozavestni? Jih imamo premalo?
V ozadju je tragično dejstvo, da generacija, ki bi morala po vojni držati katoliško fronto, leži v Kočevskem Rogu. Kar je ostalo od nje, je komunistični policijski sistem preveč travmatiziral, da bi bilo zmožno samozavestnejšega nastopa. Ni se lahko otresti teme in vlage katakomb. Mlajša generacija, kolikor je sploh mogla priti do krščanskega nazora, je morala z njim skozi komunizem kakor z gorečo svečo skozi neurje. Biti kristjan gotovo ni bilo – in menda tudi ni – priporočilo za kariero, od upravne do univerzitetne. Res se zdi, da je število zavednih katoliških intelektualcev omejeno. Samozavest pa tako in tako ni značilnost slovenskega narodnega značaja. Kolikor je le nekaj izjem – in nekaj jih je, hvala Bogu – potrjujejo pravilo. Vendar pa se iz leta v leto prebije v javnost kakšno novo kvalitetno katoliško ime. Nekaj smemo pričakovati od slovenskih katoliških gimnazij. Nekaj morda celo iz zamejstva, kjer slovenski človek sicer ni živel v narodni sproščenosti, v nazorski pa.
– V svojem delu Jutranjice za Slovenijo ste na izredno posrečen način ob liku duhovnika pokazali odnos države do Cerkve,od preganjanja prek toleriranja do skorajšnje naklonjenosti v času osamosvojitve. Se vam ne zdi, da se je v samostojni Sloveniji poslabšal odnos do Cerkve? Tudi odnos medijev , ko so nekateri pisci šli že prek meje dobrega okusa.
Kontinuiteta, se pravi preoblečena Partija, ki vlada v postkomunizmu, more Cerkev samo tolerirati. In vendar katolištvo politično ni nikakršna grožnja: nikjer na svetu ni kakšne katoliške teokracije. Odkod torej takšen strah pred njim? Sprašujem se, ali ni to strah plehke brezidejnosti pred jasnim nazorskim Credom, strah kapitalističnega cinizma pred evangeljsko etiko, strah mitološkega kulta revolucije pred realnim zgodovinskim pogledom nanjo…
– Nekakšen nenaklonjen odnos do krščanstva se je pokazal tudi pred kratkim, ko smo praznovali 100-letnico rojstva pesnika Srečka Kosovela, katerega delo ste preučevali. Pri njem so videli slovenstvo, evropskost, kozmopolitizem, le njegove težnje in iskanja presežnega, pristnega in Boga ne.
V svoji rubriki v Družini sem nakazal zadrego uradnega establišmenta pred pojavom Srečka Kosovela, saj je njegova veličina prav v njegovem zaletu v presežno, v absolutno, v svetostno. Kako naj bi šla ta njegova razsežnost v račun plehkosti postmodernega liberalizma? Kosovel bolj kot katerikoli slovenski pesnik odpira obzorja večnega. Kako naj se tej razsežnosti odpre tekoča družbena mistika, od Mercatorja do Foruma 21?
– Med osebnostmi današnjega sveta spoštujete tudi sedanjega papeža. Kaj bi vi odgovorili na očitke, naj odstopi, ker je star in da je prekonservativen, da je papež politike….
Spominjam se nekega dne po atentatu na Trgu Sv. Petra. Morda je bilo celo dan po atentatu, ko je življenje Janeza Pavla II. še viselo na nitki. Spominjam se celostranskega naslova v levosredinskem dnevniku IL GIORNO.Glasil se je: ” NON CI LASCIARE, WOYTILA! – Woytila, ne zapuščaj nas”. In kaj je takega odtlej napravil Janez Pavel II., da bi katoličan moral želeti njegov odhod? Ker se je zbližal z Judi in drugimi religijami, ker je internacionaliziral rimsko kurijo, ker je bil proti Bushevi vojni proti Iraku? In zakaj naj bi želel njegov odhod slovenski katoličan? Ker je prvi priznal samostojnost Slovenije? Ker je beatificiral Slomška? Ker nam za velike praznike po Evroviziji vošči tudi v našem jeziku?
– Praznujete osemdeset let. Kako intelektualec doživlja starost? Ga to navdaja z žalostjo, tesnobo ali pa z zavestjo, da je veliko naredil za človeštvo in za slovensko kulturo?
Ne navdaja me eno ne drugo ne tretje, še najmanj zavest, da sem naredil karkoli za kogarkoli. Kar pa se tiče doživljanja starosti, bi navedel svarilo, ki ga večkrat slišim od svoje dobre žene: “Nimaš dvajset let!” Staranje ni moja prva skrb.
– Kako pa jo doživlja kristjan? Kaj lahko dela v tem obdobju? Je to obdobje lahko “blagoslovljeno”?
Če bi me bilo kaj v hlačah kot kristjana, bi starost moral doživljati v vedrem pričakovanju, da se bližam koncu izgnanstva, začetku pravega življenja, vstopu v pravo domovino, recimo v večno Slovenijo. A sem seveda še daleč od takšnega razpoloženja. Kaj naj kristjan dela v tem obdobju? Če more, naj dela to, kar je delal doslej. Če ne more, je na vrsti velika krepost, o kateri se nič ne govori, potrpljenje. Je to obdobje lahko blagoslovljeno? Mislim, da lahko še bolj kot druga, a samo če kristjan vidi v križu ne zafrkavanja usode, ampak skrivnostni blagoslov Ljubezni. Križ pa mu je že njegovo usihajoče telo, tudi če odmislimo vse druge križe, ki niso prihranjeni niti starosti…
– V našem času in v naši kulturi sta zakon in družinsko življenje izredno na udaru. Zakoni razpadajo in priče smo trpljenju številnih otrok. Vi ste poročeni že nad 50 let. Kaj vam pomenita zakon in družina?
Poleg daru vere mi je, rojenemu pesimistu, Bog dal še neki drug neprecenljiv dar- srečen zakon, da si srečnejšega ne bi mogel želeti.V agresiji na zakonsko zvezo sam vidim enega od strateških ciljev sil teme, v njeni obrambi pa eno najžlahtnejših nalog Cerkve. Čemu omenjena agresija, je jasno: ker je družina osnovna celica ne samo družbe, ampak tudi Cerkve, sploh vsakega človeškega sožitja. Napad na družino je napad na najmočnejši okop proti modernemu nihilizmu. Urejena družina hrani človeka z ljubeznijo, s smislom, z življenjsko svetlobo.
– To sprašujem tudi zato, ker je v Sloveniji in zamejstvu porazno nizka rodnost otrok. Ali ni urejen zakon tudi predpogoj za večjo nataliteto? Ali vi bolj krivite družbo, slovenski liberalni sistem?
Ja, Slovenci smo skupaj z drugimi Evropejci ubrali cesto smrti. Strah pred otrokom ni nič drugega kot strah pred življenjem.Ta strah slovesno demantira tisti optimizem, s katerim se moderni človek postavljaško maskira. Lažen optimizem, lažno dobropočutje, lažna »sinjina biti«! Sicer pa, kako naj se danes človek prebije skozi ta zvočni zid strahu pred bivanjem, če v njem ni vere v smisel življenja, konkretno v Boga in v posmrtnost? Slovenski liberalni sistem še daleč ni moja simpatija, a nočem biti do njega krivičen. Tudi brez njega bi bili tam, kjer smo, ker je v tistem »tam« Evropa, vključno s svojimi katoliškimi narodi, od Poljske do Španije. Le da slovenski liberalizem proti trendu narodne smrti ne naredi ničesar: sploh se ga noče zavesti, kakor se je tega na primer zavedla Francija in tudi primerno ukrepala.
– Ali še ustvarjate? Ali poleg vsakotedenske rubrike v Družini pripravljate kakšno novo knjigo?
Tik pred izidom sta dve moji knjigi: “Jacques Maritain, prinašalec smisla”, prikaz lika velikega francoskega katoliškega misleca, tako rekoč mojega duhovnega učitelja, in roman “Nokturno za Primorsko”, nekakšna freska zgodovine Primorske skozi fašizem, revolucijo in komunizem.
– Še vedno vsak dan pišete dnevnik?
Dnevnika še nisem opustil.
pogovarjal se je Božo Rustja (gost meseca 07_2004)
Zibelka mu je tekla v čudovitem gorskem svetu, sredi katerega stoji njegov rojstni kraj Kranjska Gora, ki se je takrat imenoval Borovška vas. Tam je zagledal luč sveta 15. januarja 1884. Njegov oče je bil načelnik železniške postaje, mama Roža pa je negovala svojih dvanajst cvetov – otrok: šest deklic in šest dečkov. Josip, za domače Joža, je bil ne le zvest poslušalec materinih zgodb, ampak tudi ljubitelj svoje “rajsko lepe” domače pokrajine. “Ker je imel v složnem družinskem življenju najboljši zgled, se je v njem razvil smisel za pravično, pošteno in dobro že v rani mladosti, kar je dalo pečat njegovemu življenju in izoblikovalo njegove pretežno mlade junake,” je lepo zaznala pisateljica Nada Gaborovič. V otroških letih je bil pastirček in v spominih je zapisal:”To so bili moji najlepši časi, ko sem živel kot pastir na planinskem pašniku, strmel v gore in poslušal doma zgodbe o pogumnem Kekcu, hudobnem Bedancu in druge storije.” Ko mu je bilo dvanajst let, je odšel na gimnazijo v Novo mesto (1896), kjer je bil vseskozi odličnjak, od pete šole tudi pesnik (svoje pesmi je objavljal v otroškem listu 
Vrtec pa tudi v Domu in svetu). Po maturi je želel oditi na Dunaj študirat medicino, toda starši mu zaradi pomanjkanja denarja tega dolgega in dragega študija niso mogli podpreti. Čeprav nerad, je.postal železniški uslužbenec, vendar se nikoli ni mogel privaditi neusmiljenemu železničarskemu redu, še posebno, ker mu ni puščal dovolj časa za ustvarjalno delo. Po številnih službenih postajah (Št. Vid ob Glini, Litija, Postojna, Trst, Gradec, Sisak, Slatina-Radenci, Pragersko) je leta 1922 zaprosil za predčasno upokojitev, da bi se lahko posvetil pisanju.
Mladi upokojenec (bilo mu je šele osemintrideset let) je upal, da bo s skromno pokojnino, ki jo bodo dopolnjevali pisateljski honorarji, preživljal svojo družino, ki jo je bil zasnoval v Trstu. “S pisanjem planinskih pripovedk, kakor jih je sam imenoval, se je obenem skozi domišljijo zatekal v svoj gorski svet, podoživljal otroštvo in bogastvo materinih pripovedi” (Miha Mohor). Sodeloval je pri otroških in mladinskih listih, revijah in časopisih, pridobil si je ugled pripovedovalca svojevrstnih mladinskih povesti; katerih glavni junak je bil hrabri Kekec, ki v teh zgodbah “odrašča” od osmega do desetega leta. Kekčeve zgodbe je Vandot objavljal v otroškem listu Zvonček in njegovi mladi bralci so med letoma 1918 in 1924 nestrpno pričakovali nadaljevanja treh povesti: Kekec na hudi poti, Kekec na volčji sledi in Kekec nad samotnim breznom. V prvi zgodbi je imel njihov junak osem let; v drugi devet, v tretji pa deset. Napisal je še dve planinski zgodbi brez Kekca (Popotovanje naše Jelice, Kocljevo maščevanje). Za časa svojega življenja je Vandot uspel izdati (v samozaložbi) le eno knjigo: Kekec z naših gora (1936). Drugo svetovno vojno je Josip Vandot pričakal v Mariboru. Nemški okupatorji so mu zažgali lepo knjižnico (okrog 3.000 knjig) in med rokopisi tudi njegovo četrto povest o Kekčevih dogodivščinah: Skupaj z družino so ga izselili na Hrvaško, v okolico Slavonskega Broda. 
Tam ga je v vasici Trnjavska Kuta 11. julija 1944 ubila bomba zavezniškega letala.
Tem ljudem je bil svet in življenje v njem ena sama uganka, velika pravljica, narava pa polna bajnih bitij, poleg dobrih bogov in zlih besov. Ti vsi žive svoje posebno življenje in snujejo iz večnosti v večnost.” Na njegovem rojstnem domu je spominska plošča z napisom: “Tukaj se je rodil’Josip Vandot. / Pisal je knjige za mladi rod./ Živ ohranili mu bodo spomin / kekec in Mojca in Kosobrin.”
Ustanova Opus Dei, ki jo je papež Janez Pavel II. leta 1982 povzdignil v osebno prelaturo, je sredi leta 2003 začela svoje stalno apostolsko delovanje tudi v Sloveniji: odprla je svoje prvo središče v Ljubljani. Nekakšno “redovno pravilo” gibanja/ustanove Opus Dei je knjižica 
Najprej je študiral pravo na univerzi v Zaragozi in dosegel doktorat. Mladi doktor prava je začutil, da ga Bog kliče drugam in vpisal se je na teološko fakulteto v Madridu in jo kmalu dokončal, ker so upoštevali nekatere predmete njegovega prvega študija. Komaj triindvajset let mu je bilo, ko je postal duhovnik. Prva duhovniška služba ga je privedla v revna predmestja španske prestolnice. Skušal je narediti čim več, da bi se Bogu zahvalil za darove, ki so mu bili dani. Okoli sebe je začel zbirati ljudi najrazličnejših poklicev in stopenj izobrazbe: od preprostih ročnih delavcev do univerzitetnih profesorjev. Pogovarjal se je z njimi o Bogu, o duhovnem življenju, o našem krščanskem poklicu. “Bilo mi je šestindvajset let in z božjo pomočjo ter dobro voljo sem ustanovil družbo, ki je dobila ime Opus Dei.” Namen te družbe je bil pomagati ljudem različnih socialnih slojev, da bi v sebi izoblikovali čim popolnejšo krščansko podobo – svetost – v izvrševanju svojega poklicnega dela.
V začetku so se ob njem zbirale le majhne skupine, ki jim je mladi duhovnik razlagal: “Če hočete služiti Bogu, ni treba, da bi delali ne vem kakšne reči. Kristus od vseh ljudi brez izjeme zahteva, da bi bili popolni kakor je popoln njegov Oče. Za veliko večino ljudi pomeni biti svet to: posvečevati svoje vsakdanje delo in z delom posvečevati še druge.”
Družba Opus Dei je med obema vojnama poganjala globoke korenine med španskimi katoličani. Leta 1950 je Sveti sedež Opus Dei dokončno potrdil. Sedež ima v Rimu, kjer biva njegov voditelj prelat, razširjen je po vsem svetu, najbolj v špansko govorečih deželah. Duhovnost te družbe je strogo laična: od vseh članov duhovniki zavzemajo le dva odstotka. Najvodilnejši v njej so redni člani; ki živijo skupno in so neporočeni. Neporočeni so tudi pridruženi člani, ki pa živijo v lastnih družinah. Izredni člani družbe živijo svoje krščanstvo v zakonskem poklicu. Družbi Opus Dei pogosto podtikajo politične namene. Njen ustanovitelj je to odločni zavrnil: “Opus Dei se za nobeno ceno noče vtikati v politiko. Njeni nameni so izključno duhovni in apostolski. Od svojih članov zahteva edino to, da se trudijo svoje življenje oblikovati po idealih evangelija.” Življenje ustanovitelja je nepričakovano ugasnilo 26. junija 1975 v Rimu. Kmalu je stekel proces za njegovo beatifikacijo in kanonizacijo: za blaženega je bil razglašen leta 1992, med svetnike pa je bil prištet 6. oktobra 2002.
Otrok slikarske družine
Poleg fresk je naslikal tudi mnogo oltarnih oljnatih slik. Mlajši sin Maks (30. marca 1883- 1. avgusta 1956) se je po končani šoli za umetno obrt v Ljubljani vpisal na dunajsko umetnostno akademijo, toda po petih semestrih je moral zaradi bolezni in pomanjkanja šolo zapustiti. Vrnil se je domov in je pomagal očetu pri izvrševanju številnih cerkvenih naročil. Pri njem se je naučil slikanja na svež apnen omet. Pozneje pa se je posvetil izključno slikanju krajin. Leta 1906 je obiskal Prago, zatem je eno leto kopiral po Munchenskih galerijah. Njegove krajine v olju, temperi in akvarelu, predvsem panorame Kamniško-Savinjskih Alp, so slikane realistično in v umirjenih barvah.
Ko je odslužil vojaški rok, se je leta 1900 naselil v Domžalah in tam je za bližnji grad Krumperk obnovil okoli petdeset starih slik. Leta 1903 je kot pripravnik začel poučevati risanje na ljubljanski realki, po uspešno opravljenem strokovnem izpitu leta 1905 na Dunaju je postal redni profesor risanja na tej šoli. Svoj poklic je z veliko vnemo pa tudi s primerno strogostjo opravljal vse do upokojitve leta 1938 in še po upokojitvi je do leta 1948 honorarno poučeval na šesti gimnaziji v Ljubljani. Pred vojno je bil nekaj let tudi nadzornik za risanje na srednjih in meščanskih šolah.
Akademski slikar Anton Koželj je najbolj znan kot knjižni ilustrator. Največ je ustvarjal za Družbo sv. Mohorja, ko je imela svoj sedež še v “rojstnem” Celovcu (do leta 1919, ko se je preselila na Prevalje, leta 1927 pa od tam v Celje). Zelo dolgo je risal “obraz” (naslovno stran) koledarjev in opremljal zaglavja mesecev s prikupnimi risbami, ki ponazarjajo glavna opravila posameznih mesecev. Z njegovo roko so ilustrirani Mohorjevi koledarji od leta 1904 pa do 1911 ter spet od 1912 do 1919. Leta 1908 je z risbami okrasil izdajo Gregorčičevih Poezij, ki jih je izbral pesnik Anton Medved (ponatis iz leta 1980 je obogaten s Koželjevimi ilustracijami in vinjetami iz Medvedove izdaje). Leta 1910 je opremil in ilustriral zbirko Slovenske legende, dve leti kasneje pa Balade in romance. Omenjene tri knjige so se ljudem v nemajhni meri priljubile prav zaradi Koželjevih risb in le-te so budile domišljijo tudi otrokom, ki še niso znali brati. Ne smemo pozabiti Koželjevih ilustracij v knjigi Podobe iz narave profesorja Franca Pengova.
Neki zelo grd človek se je že skoraj sprijaznil s svojo podobo. Tedaj je slišal, da je plastična kirurgija tako napredovala, da bi bilo mogoče spremeniti tudi videz njegovega obraza. Zbral je potrebno vsoto denarja in si zagotovil daljšo odsotnost iz službe. Ko je opravil vse formalnosti, je odpotoval v Ameriko, kjer so ga odlični strokovnjaki na priznani in cenjeni kliniki operirali.
Kitajec Nam Sing je bil izobražen človek, ki je živel v času zatona dinastije Ming. Neprijazno je bil odpuščen in odstranjen skupaj z drugimi dvorjani. Tolažbo je našel v pisanju, v katerem je prikazal zlorabo oblasti. Ena od njegovih zgodb:
“Don Luigi Orione vstaja pred našimi očmi kot čudovit in neverjeten izraz krščanske ljubezni. Nemogoče je v nekaj stavkih povzeti razburkano in včasih dramatično življenje moža, ki je samega sebe ponižno, a tudi posrečeno imenoval ,božji fakin’. Lahko pa rečemo, da je prav gotovo bil ena najodličnejših osebnosti tega stoletja zaradi svoje krščanske vere, ki jo je izpovedoval s svojo herojsko ljubeznijo. Bil je Kristusov duhovnik z vsem srcem in z veseljem. Prepotoval je Italijo in Latinsko Ameriko in posvetil svoje življenje tistim, ki najbolj trpijo zaradi nesreč, revščine, človeške hudobije,” je dejal papež Janez Pavel II., ko je 26. oktobra 1980 razglasil za blaženega Don Orioneja. 16. maja 2004 ga je prištel med svetnike. “Med milostmi, ki mi jih je podelil Gospod, je bila tudi ta, da sem se rodil ubog. Moji so vedno trdo delali, da smo imeli kaj jesti. Nikoli nam ni manjkalo kruha, enkrat na dan pa smo jedli polento,” je zapisal Luigi Orione, ki se je rodil 23. junija 1872 v kraju Pontecurone pri Tortoni na severu Italije kot četrti otrok v družini Vittoria Orioneja in Caroline Feltri.
Oče je bil svobodomiselnega duha, mati pa vzorna krščanska žena in modra vzgojiteljica svojih otrok. Luigija je podpirala, ko je začel skrbeti za zapuščene otroke. Dala mu je celo nekaj denarja, ki ga je privarčevala s tem, da je svojim mlajšim otrokom predelala oblekce starejših. Mladost je preživel pri delu na polju, nekaj v šoli, nekaj v cerkvi in pri pobožnosti doma. Ko mu je bilo trinajst let, je začutil redovniški poklic in potrkal je na vrata manjših bratov (frančiškanov) v Vogheri, pri katerih pa je ostal manj kot eno leto, ker je zbolel za jetiko. Vrnil se je domov. Ko se mu je zdravje okrepilo, je nekaj časa pomagal očetu pri tlakovanju cest. Ta izkušnja mu je dala razumeti trpljenje in miselnost delavstva. S priporočilom domačega župnika je bil septembra 1886 sprejet v oratorij v Turinu, ki ga je vodil sam Janez Bosco, ustanovitelj salezijancev. Tam je ostal dobra tri leta. Kmalu po smrti tega odličnega vzgojitelja mladih je odšel v škofijsko semenišče v Tortoni. V don Boscovi šoli je prejel dragocena spoznanja za svoje življenjsko delo, posvečeno zapuščeni mladini in drugim ubogim. Kot bogoslovec je bil nekakšen oskrbnik stolne cerkve v Tortoni.
Že v prvem letu te službe mu je Gospod razodel njegov poklic: skrbeti za krščansko vzgojo dečkov. Prvega dečka je sprejel v svoje stanovanje, ko pa se jih je nabralo več, mu je škof dal na razpolago svoj vrt, kjer je Orione 3. julija 1892 odprl svoj prvi oratorij sv. Alojzija. Naslednje leto je odprl novega, v katerem se je zbiralo nad sto dečkov. 13. aprila 1895 je bil posvečen v duhovnika in novo mašo je imel med svojimi fanti. Tega dne jih je bilo šest sprejetih med klerike, pripravnike na duhovniški poklic. Kot mlad duhovnik je razvil vsestransko apostolsko dejavnost. Ko je decembra 1908 Sicilijo prizadel katastrofalen potres, v katerem je bilo do tal porušeno mesto Messina in je življenje izgubilo 80.000 ljudi, je brž pohitel tja dol, da bi pomagal najbolj potrebnim. Iz tega časa je dragoceno pričevanje italijanskega pisatelja Ignazia Siloneja, ki je bil tedaj še otrok, pa se v svojem delu Zasilni izhod spominja, kako je neki “umazan in čudno oblečen majhen duhovnik” iskal kako prometno sredstvo, da bi skupino dečkov, ki so v potresu ostali brez družine, prepeljal v Rim. “Izposodil” si je avtomobil iz spremstva kralja, ki je prišel pogledat potresno področje.
Don Orione je v Messini ostal tri leta. Papež Pij X. ga je imenoval za generalnega vikarja te škofije. Po vrnitvi v Tortono je nadaljeval svoje delo. Kakor se je pri vzgoji mladih zgledoval po sv. Janezu Boscu, tako je bil njegov vzornik pri delih dejavne ljubezni do vseh potrebnih sv: Jože Cottolengo, ustanovitelj Hišice božje previdnosti v Turinu. Ustanavljal je “male Cottolenge” po raznih mestih. Za pomoč pri svojem delu je ustanovil več redovnih družin: najprej Sinove božje previdnosti in Male misijonarke ljubezni (oboji so razširjeni po vsem svetu – prvih je 1.035, drugih pa 900). Te njegove pomočnike in pomočnice naj bi podpirali eremiti božje previdnosti in sestre zakramentinke, ki se posvečajo predvsem molitvi in v svoje vrste sprejemajo tudi slepe. Svoje ustanove je don Orione “zasadil” tudi izven Italije. Dvakrat (1921 in 1934) je potoval v Latinsko Ameriko ter v Argentini in Braziliji ustanovil šole, kmetijske kolonije, župnije, hiše dobrodelnosti. Vse življenje si je prizadeval biti “duhovnik ne v zakristiji, temveč duhovnik tistih, ki ne hodijo v cerkev”. To je dokazoval s svojim neutrudnim služenjem. Njegovo velikodušno srce je prenehalo biti 12. marca 1940. Postopek za njegovo beatifikacijo je stekel leta 1963, 26. oktobra 1980 je bil razglašen za blaženega, 16. maja 2004 pa je bilo slovesno potrjeno njegovo evangeljsko junaštvo – svetništvo.
Neki lovec je znal zelo spretno posnemati živalske glasove. To svojo sposobnost je s pridom uporabljal pri vabljenju divjadi. Ko so živali slišale lovčevo oponašanje, se jim je zdelo, da jih kliče katera od živali njihove vrste in so se brez strahu približale glasu, lovec pa jih je z lahkoto uplenil.
Združevanje se je pričelo uresničevati s Pariško pogodbo 18. aprila 1951, ki jo je podpisalo 6 držav: Belgija, Francija, ZR Nemčija, Italija, Luksemburg in Nizozemska. 10. septembra 1952 se je v Strassbourgu prvič sestala Evropska skupščina. 25. marca 1957 je bil podpisan Rimski sporazum o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti. Januarja 1973 so se v združevalni postopek vključile tri nove države: Danska, Irska in Združeno kraljestvo (Anglija). Od januarja 1986 je današnja Evropska unija štela 12 držav članic, kajti dotedanjim sta se za Grčijo (1981) pridružili še Španija in Portugalska. Februarja 1992 so voditelji 12 držav članic na srečanju v Maastrichtu podpisali ustanovno listino o Evropski uniji, ki je stopila v veljavo s 1. januarjem 1993. Na zasedanju Evropskega sveta v Luksemburgu je bilo decembra 1997 sklenjeno, da se pričnejo pridružitvena pogajanja s šestimi novimi državami, med katerimi je bila tudi Slovenija. Na zasedanju ES v Helsinkih decembra 1999 pa je bilo med kandidatke sprejetih še 6 držav (Bolgarija in Romunija sta potem izpadli). Na evropskem vrhu v Kopenhagenu je bilo 13. decembra 2002 sklenjeno, da se deset držav kandidatk priključi EU 1: maja 2004. Leta 2007 so se pridružile Bolgarija in Romunija, leta 2013 pa Hrvaška. Trenutno se pogajajo Ukrajina, Moldova …. Na evropskem vrhu v Nici decembra 2000 je bila sprejeta Listina o temeljnih pravicah EU. Osnovan je bil tudi odbor, ki naj pripravi osnutek Evropske ustave (vodi ga nekdanji francoski predsednik Valelery Giscard d’Estaing, ki zavrača sleherno omembo krščanskih korenin Evrope); ustava bi morala biti podpisana leta 2004 v Rimu veljati bi morala po ratifikaciji vseh držav članic. Zakaj ni stopila v veljavo? Leta 2005 so volivci v Franciji in Nizozemski na referendumih pogodbo zavrnili, zato projekt evropske ustave ni uspel. Velik del vsebine je bil kasneje prenesen v Lizbonsko pogodbo (2007), ki danes določa delovanje EU.
– Kritično razmišljate o odnosu Slovencev do lastne domovine. Niste ostali samo pri problemu (ne)izobešanja zastav, ampak tudi pri poimenovanju nekaterih institucij in opozarjate na nespoštovanje države same do sebe.
– Ali vpliva k tej nedržavljanski drži tudi pomanjkanje državljanske vzgoje? Ali kot zgodovinar iščete korenine take drže tudi v preteklosti?
– Zagovarjate misel, da Slovenci ne smemo pričakovati, da bo naše nerešene probleme reševala Evropa. Ali se ne v takem slepem zaupanju v Evropo ponavlja naivnost Slovencev, ki smo ji bili priče že v preteklosti?
Naši sedanji kapitalisti so se zgledovali po tem divjem sistemu in ga prignali do konca. Ker pravna država ni delovala in ker je veljalo, da je sedaj treba obogateti in ker so bili brez morale, se je to tudi zgodilo. Številni mlajši »kapitalisti« se nikoli niso učili desetih božjih zapovedi. Prav tako so nekatere stranke vedele, da se bo politični vpliv delil na podlagi kapitalske moči in so zelo spodbujale svoje funkcionarje, da so se povzpeli na vplivna mesta v gospodarstvu in jih sedaj trdno držijo v rokah. Pretresljivo je poslušati direktorja velikega sistema in se spominjati, kako je včasih vpil za delavske pravice, danes pa je največji zagovornik delodajalcev. Ob tem se človek sprašuje, kako je on postal iz upravljalca lastnik. Prepričan sem, da je bivšim oblastnikom kar najbolj ustrezalo, da so stvari postale nepregledne in slabe za delavce, da so lahko dokazovali, kako je bil prejšnji sistem dober, sedanji pa slab.