Jean Vanier
* 10. septembra 1928 , Ženeva, Švica
“Prehodil sem dolgo pot, da sem postal ljudem brat.”
Rodil se je leta 1928 v Torontu kot sin generalnega guvernerja Kanade. Brez težav je uresničil svoje mladostne sanje, da postane mornariški častnik. “Hitro sem napredoval, ker sem bil zelo nadarjen za poveljevanje. Moja zadnja ladja je bila velika letalonosilka. To življenje mi je bilo silno všeč. Dobro sem vedel, kako je treba kaj narediti.” Očitno pa ga to življenje le ni osrečevalo, zato se je od mornarice poslovil in je šel v Pariz študirat filozofijo. Dokončal jo je z doktorsko disertacijo o Aristotelu. Zatem je nekaj časa predaval filozofijo na univerzi v Torontu. “Poza” profesorja mu ni “ležala”. Srce ga je klicalo drugam.
Med študijem v Parizu je odkril nekaj, kar je bilo zanj popolnoma novo. Dominikanec p. Thomas Phillippe, s katerim se je spoprijateljil, ga je uvedel v svet duševno prizadetih. “Kadar sem bil s svojimi študenti, sem moral biti ‘zlikan’ profesor. Med prizadetimi osebami pa sem čutil, da moram biti to, kar sem dejansko v svojem bistvu. Pomagali so mi odkriti skrivnost medsebojnih odnosov ter najgloblje človeške potrebe po prijatelju, po skupnosti in po Bogu. Potrebna je bila dolga pot, da sem pridobil sposobnost postati vsem brat. To pot so mi odprle osebe z duševno prizadetostjo, ki bolj kot vsi drugi zahtevajo vzajemno zaupanje. Zelo sem se trudil, da vzpostavim sproščen odnos do duševno prizadetih. Nagradili so me s tem, da se je ob njih odprlo moje srce. Omogočili so mi, da sem odkril svoje zavore, svoje težave v odnosih na poti trpljenja. Potem pa je prišlo jutro vstajenja, ko sem odkril, da je ljubezen občestvo src.”
Leta 1964 je pustil vse in se posvetil izključno duševno prizadetim. V vasi Trosly-Breuil nad Parizom je začel skupno življenje z Rafaelom in Filipom, duševno prizadetima fantoma. Skupnosti so dali ime Barka (L’Arche) po svetopisemski Noetovi barki, s katero se je rešil pred vesoljnim potopom. “Barka je družina, katere srce je prizadeta oseba.” Takih skupnosti je zdaj že nad 100 in posejane so po 23 deželah sveta. Osnovni zakon teh skupnosti je Kristusova evangeljska ljubezen, zato so to “kraji odpuščanja in praznovanja”, kakor je zapisano v naslovu njegove knjige, prevedene tudi v slovenščino. Za veliko noč leta 1971 je s “prebivalci” svojih Bark romal v Lurd in ob tej priliki je vzniknila misel o gibanju Vera in luč, ki povezuje starše in svojce duševno prizadetih otrok. Zamisel mu je pomagala uresničiti Marie-Helene Mathieu. Nadvse razveseljivo je, da pri tem gibanju – tudi pri nas – velikodušno sodeluje veliko mladih.
pričevanje 03_2000
Življenjsko pot Tomaža Hrena je na tem simpoziju orisal Franci Petrič, ki je odstrl pogled tudi na glavna področja njegovega delovanja, ko je postal ljubljanski škof. Izšel je iz premožne ljubljanske meščanske družine. Njegov oče Lenart, večkratni mestni sodnik in tudi župan, se je po tedanji “navadi” odličnejših meščanov oklenil “nove vere” – protestantizma. Poročil se je z Uršulo Žitnik in v zakonu se jima je rodilo več otrok: poleg Tomaža vemo še za enega sina in tri hčere. Oče in mati sta vseskozi ostala protestanta, otroci pa so se vsi odločili za prestop v katoliško vero. Tomaž se je rodil 13. novembra 1560. Kot osemletnega ga je vzel k sebi na Dunaj njegov stric Gašper Žitnik, profesor na tamkajšnji univerzi. Že naslednje leto pa ga je poslal v samostansko šolo v Admont. Po treh letih je nadaljeval šolanje pri jezuitih v Gradcu. Potem je štiri leta študiral na Dunaju filozofijo. Ko je bil namenjen v Padovo, kjer bi študiral pravo, se je spotoma ustavil doma v Ljubljani in je nevarno zbolel. Ko je ozdravel, se je dokončno odločil za duhovniški poklic.Posvečen je bil leta 1588 in še isto leto postal stolni kanonik in pridigar v Ljubljani, leta 1596 stolni dekan, po smrti škofa Janeza Tavčarja (1597) ga je nadvojvoda Ferdinand določil za ljubljanskega škofa. Papež Klemen VIII. je to imenovanje potrdil šele leta 1799 in Hren je v Gradcu prejel škofovsko posvečenje. Leta 1600 je postal predsednik reformne komisije za Kranjsko, v letih 1614-1621 je bil tudi namestnik nadvojvoda Ferdinanda v Notranji Avstriji. Umrl je 10. februarja 1630 v svoji rezidenci v Gornjem Gradu.
Škof Tomaž Hren je imel nalogo izvesti cerkveno prenovo po načelih tridentinskega koncila (1545-1563). Papež Klemen VIII. in cesar Ferdinand II. sta si bila edina: v državi je treba najprej “pomesti” s protestantizmom, šele potem bo mogoča katoliška prenova. Cesar je začel ustanavljati reformne komisije, ki so jih sestavljali državni pooblaščenci in zastopniki Cerkve: ti so ljudstvo poučevali o razlikah med katoliško in protestantsko vero. To so bile politične, ne pa verske ali cerkvene ustanove. Najprej so zaživele na Štajerskem in Koroškem, kjer jih je vodil sekovski škof Martin Brunner. Na Kranjskem je bilo njihovo vodstvo zaupano škofu Hrenu, ki si je ob polni podpori predstojnikov (papeža in cesarja) in v skladu s svojo gorečnostjo in značajem prizadeval to nalogo čim bolje izpolniti. Tod so komisije delovale tri leta (1600-1603).
Ena od njihovih nalog je bila, da so ljudem odvzemali knjige naših protestantov, ki so bile protikatoliškega značaja; sprva so jih sežigali, kasneje pa jih izročali univerzi v Gradcu oz. jezuitskim kolegijem. Škof Hren se je močno trudil, da bi imel čimbolj izobražene in zgledne duhovnike, zato je ustanovil v Gornjem Gradu semenišče Collegium Marianum, kjer so se šolali in vzgajali njegovi duhovniki. Duhovnike je vsako leto (od 1602 do 1629) zbiral na škofijskih sinodah, na katerih “so preverjali razmere med duhovniki in verniki, urejali poslovanje škofije ter sprejemali sklepe, ki so postajali program prenovitvenega dela do naslednjega shoda” (Bogdan Kolar).
Škofa Hrena radi prikazujejo kot “požigalca knjig slovenskih protestantov”; pošteni preučevalci njegovega življenja in dela pa mu priznavajo, kako se je tudi trudil, da bi slovenskim katoličanom dal v roke potrebne knjige. Nameraval je izdati prevod Velikega in Malega katekizma nemškega jezuita sv. Petra Kanizija; v njegovem času je izšel le Mali (1615) po zaslugi jezuita Janeza Čandeka. Z njegovim sodelovanjem je škof Hren izdal Evangelije inu liste (1613). “Besedilo je skoraj dobesedno prepisano iz Dalmatina; spremenila so se le nekatera mesta, ki se niso ujemala z Vulgato… Glavno pa je – in to daje knjigi posebno vrednost: Hren je po nasvetu nekaterih sodelavcev, kjer je bilo (za tedanje razmere) le mogoče, Dalmatinove nemške tujke nadomestil (ali dal nadomestiti) s slovenskimi izrazi; nove besede so večinoma srečno izbrane, četudi se niso vse ustalile v pismeni slovenščini” (Ivan Grafenauer). Načrtoval je tudi slovensko pesmarico, sestavljeno po rimskem brevirju, po cerkvenih očetih in latinskih nabožnih pesmih: njen naslov bi bil Hortulus animae (Vrtiček duše). Hotel je tudi ustanoviti v Ljubljani tiskarno, kjer bi tiskali (predvsem za bogoslužno rabo) potrebne slovenske knjige. Biblicist Marijan Peklaj piše: “Večkrat je prosil v Rim, da bi vsaj nekateri duhovniki smeli brati protestantske knjige in je tako dovoljenje tudi dobil. Kaže, da je s tem omogočil obstanek Dalmatinove Biblije med katoliškimi duhovniki.”
“To sprejemam od Gospoda, vendar bi le rad doživel 1. januar 2000,” je dejal p. Jože Cukale, zadnji slovenski misijonar v Bengaliji, ko je junija 1999 zvedel, da ima raka. Želja se mu ni izpolnila: umrl je 21. oktobra. V prejšnjem Ognjišču smo pisali o njem kot o priči svetosti matere Terezije, s katero ga je vezalo dolgoletno prijateljstvo. Po njegovi smrti je v reviji Mladika (Trst) izšlo besedilo pogovora, ki ga je Jože Cukale imel za slovenski tržaški radio novembra 1998, ko je bil zadnjikrat doma. Iz tega pogovora izžareva njegova evangeljska toplina (lahko rečemo tudi svetost), zato ga predstavljamo kot pričevalca – z življenjem in globokimi mislimi.
Na Cankarjevi Vrhniki je zagledal luč sveta 27. aprila 1915 kot najstarejši od sedmih otrok. “Oče je bil krojač, zgled pridnega delavca, ki je delal do poznih ur, mati je bila večkrat zunaj na njivi, tako da sta uspela preživeti tako številno družino. Pri njih sem se naučil garaškega dela. Dva brata sta padla leta 1945 (v Kočevskem Rogu), ena sestra je umrla, ostale so še tri: ena je v Ljubljani, dve pa sta na domu.” Po štirih letih ljudske šole na Vrhniki se je začel kot “vagonar” voziti v ljubljanske šole. Od tretje gimnazije naprej je bil v Zavodih sv. Stanislava, kjer je leta 1935 maturiral. Ves čas je razmišljal o duhovniškem poklicu, zato je vstopil v bogoslovje in bil 7. julija 1940 posvečen v duhovnika. Leta 1941 je prišel za kaplana v Gornji Logatec, kjer je ostal do konca vojne. Ljudem, zlasti otrokom, je na stežaj odprl svoje srce. “Zavestno sem razumel, da je duhovnik človek za druge.” Bodoči zmagovalci so ga imeli na seznamu “sumljivih”, zato se je maja 1945 umaknil čez Karavanke in našel zatočišče v Italiji. Med duhovnimi vajami v Rimu je začutil, da ga Bog kliče v jezuitski red: vstopil je decembra 1946 in tako je lahko uresničil tudi svojo željo po delovanju v misijonih. Leta 1950 je odpotoval v Bengalijo, kjer se je pridružil slovenskim in hrvaškim jezuitom in redovnicam, ki so oskrbovali takrat še cvetoči bengalski misijon. Prvih sedem let je deloval med najbolj bednimi v kalkutskem predmestju, potem je bil župnik velike župnije Keurapukur blizu Kalkute (1965-1990).
Že leta 1953 se je prvič srečal z materjo Terezijo. “Imel sem duhovne vaje za njene sestre.” Med njima so se spletle močne duhovne vezi. “Kadarkoli imam probleme, ne grem k svojim predstojnikom, ampak se grem raje posvetovat z materjo Terezijo – to je žena, ki zna odgovoriti na vse, tudi najtežje probleme, najsi bodo moralni ali socialni ali problemi osebnega značaja. Vedno je pripravljena postreči s svojim nasmehom in seveda z nasvetom.” Na željo matere Terezije je leta 1990 odšel v Rusijo kot duhovni spremljevalec njene redovne skupnosti. Po vrnitvi od tam je nekaj časa delal v jezuitskem noviciatu, tri leta misijonaril v Bangladešu, zatem je imel na skrbi središče za gobavce, od lanskega poletja pa je vodil središče z vzgojo mladih v kalkutskem predmestju. Temeljno potezo svojega duhovniškega dela je videl v široko odprtem prijateljstvu. “Bog me je blagoslovil z mnogimi prijatelji raznih ver, prepričanj in političnih opredelitev.”
“Občutek majhnosti, ki me vedno spremlja in mi pomaga, da se ne prevzamem, je velika milost božja. Ohranjuje me preprostega in me varuje, da se ne osmešim.” Tako je v svojem Dnevniku duše 15. junija 1956 zapisal kardinal Angelo Giuseppe Roncalli, beneški patriarh, ki je leta 1958 postal papež Janez XXIII. Ta znameniti dnevnik, ki ga je dovolil objaviti šele po svoji smrti, je začel pisati kot petnajstletni dijak. “Bil sem dober in nedolžen, le nekoliko boječ dečko. Želel sem Boga ljubiti za vsako ceno in sem mislil samo na to, da bom postal duhovnik in služil preprostim dušam, takim, ki potrebujejo mnogo potrpežljive skrbi.” Izšel je iz skromnih razmer. Rodil se je 25. novembra 1881 kot tretji od trinajstih otrok kmečke družine v kraju Sotto il Monte pri Bergamu in bil še isti dan krščen na ime Angelo Giuseppe. V domači vasi se je naučil pisati in brati, potem so duhovniki bistremu fantiču omogočili, da je šel v “pravo” šolo in v semenišče, kjer so ga predstojniki “potisnili” še više: poslali so ga študirat bogoslovje v Rim, kjer je dosegel doktorski naslov. Najsrečnejši dan njegovega življenja je bil 10. avgust 1904, ko je bil posvečen v duhovnika.
“Samo zato si želim biti duhovnik,” je zapisal v svoj Dnevnik duše, “da bi kakorkoli lahko delal dobro.” To bi rad delal kot župnik v kakšni gorski fari, toda njegov škof je imel z njim drugačne načrte: najprej ga je poslal v Rim študirat cerkveno pravo, potem pa ga je izbral za svojega tajnika. Ko je Italija leta 1915 napovedala vojno Avstriji, je bil vpoklican k vojakom in do konca vojne je bil vojaški kaplan. Po vojni je bil nekaj časa spiritual v bogoslovnem semenišču v Bergamu, od leta 1921 pa je deloval v Rimu. Leta 1925 je bil posvečen v škofa in imenovan za apostolskega vizitatorja v Bolgariji, zatem pa v Turčiji in Grčiji. Leta 1944 mu je bila naložena kočljiva naloga apostolskega nuncija v laični Franciji, kjer je s svojo prisrčnostjo znal raztopiti še tako ledene predsodke. Januarja 1953 je prejel kardinalski klobuk, marca tega leta pa je že nastopil kot patriarh v Benetkah. “Vaši naklonjenosti priporočam moža, ki hoče biti vaš brat: ljubezniv, dostopen, razumevajoč,” se je Benečanom predstavil v baziliki sv. Marka, kjer je želel biti pokopan, trdno prepričan, da je to njegova zadnja postaja.
Gremo v Rim naredit novega papeža,” je dejal patriarh, ko je po smrti Pija XII. zapuščal Benetke. Govorilo se je, da bo novi papež “prehodni”: izvolili bodo kakšnega starejšega kardinala in večkrat se je omenjalo tudi Roncallija, ki pa se za te govorice ni zmenil. “Skupna molitev mora doseči, da bo novi papež človek umnega in krotkega vladanja, da bo svetnik in posvečevalec hkrati,” je pisal bergamskemu škofu, ne da bi se zavedal, da piše o sebi. Pri enajstem glasovanju v konklavu je bil izvoljen in izbral si je ime Janez: ker je bilo tako ime njegovemu očetu pa Jezusovemu predhodniku Krstniku in Gospodovemu najljubšemu učencu Evangelistu. To je bilo 28. oktobra 1958. Pokazal je, da hoče biti tudi kot papež ljubeči oče vseh katoličanov in prijatelj vseh ljudi dobre volje. Ves svet, celo samega sebe, kot je dejal, je presenetil, ko je 25. januarja 1959 napovedal vesoljni cerkveni zbor – drugi vatikanski koncil. V katoliško Cerkev je ta prinesel “nekaj svežega zraka” (kar močan prepih!) in jo pripravil na poslanstvo v novem tisočletju.
Po treh letih priprave je Janez XXIII. vodil prvo zasedanje, ki se pričelo 11. oktobra 1962, preostala tri zasedanja pa so potekala pod vodstvom njegovega naslednika Pavla VI.; koncil se je končal 8. decembra 1965. Papež Janez Dobri, ki je katoličanom in vsem ljudem dobre volje namenil sedem okrožnih (najpomembnejši sta Mati in učiteljica ter Mir na zemlji), je dokončal svoje življenjsko poslanstvo 3. junija 1963. “Skušal sem ljubiti vse, hotel sem dobro vsem,” je dejal malo pred smrtjo.
“Glej, če ne bi imeli Beličiča, Peterlina, Baraga in koga drugega, ki je prišel iz Ljubljane, ne vem, če bi danes v Trstu imeli slovenske šole,” je pred kakšnimi dvajsetimi leti dejal Marku Tavčarju, danes vplivnemu kulturnemu delavcu med Slovenci na Tržaškem, njegov oče. To je Tavčar zapisal ob nedavni smrti Vinka Beličiča (28. septembra 1999).
Rodil se je 16. februarja 1822 v Šempetru ob Nadiži v premožni kmečki družini. Osnovno šolo je obiskoval v Čedadu; bil je “nenavadno bistre glave”, zato so ga dali v šole v Videm, kjer je končal gimnazijo in zatem bogoslovje. V viharnem letu 1848 je bil posvečen v duhovnika. Po novi maši je postal kaplan na Trčmunu, Trinkovi rojstni vasi. “V tej razsežni, a ne baš lahki službi,” pričuje Trinko, “je ostal osem let in pasel svojo čredo z vzorno skrbjo in modrostjo ter je bil ljudem pravi oče ne samo v duhovnih zadevah, ampak tudi v vsakem drugem oziru.” Ko je razsajala kolera, so se spominjali starejši ljudje, se je kaplan izkazal kot umen zdravnik. S Trčmuna je prišel v svojo rojstno vas Šempeter in tam deloval polnih sedemnajst let. Brez uspeha si je prizadeval, da bi zgradili novo cerkev, zato je na lastno željo odšel za kaplana v Ronac pod Matajurjem, kjer je “z nespremenjeno skrbjo in točnostjo izvrševal svoj poklic in mnogo skrbel tudi za gmotno napredovanje in blagostanje ljudstva (med drugim je pospeševal umno sadjarstvo). Na veliko žalost Rončanov, sobratov, prijateljev in znancev,” piše Trinko, “je preminil od kapi zadet 4. novembra 1889, v 68. letu svojega življenja.”
V matajurskih vaseh so Petra Podreka imenovali “kaplan”, nikoli z imenom, pa je vsak vedel, da je on, čeprav je bilo tam okoli veliko drugih kaplanov. “Bil je nekak prototip svoje vrste, vsled česar je užival obče spoštovanje,” pripominja Trinko, ki pove, da je bil Podreka veselega značaja, miroljuben, prijazen, duhovit. Italijanski znanci so mu pravili “gentiluomo della montagna” (žlahtni hribovec). V zgodovino Beneških Slovencev se je Podreka zapisal predvsem kot navdušen narodni buditelj. “Lahko trdimo, da je on prvi, ki se je zavedel svoje narodnosti na Beneškem in jo v drugih vzbudil” (Trinko). Zunanji izraz narodne pripadnosti je materin jezik in Podreka je ves čas svojega šolanja in potem skozi vsa svoja duhovniška leta negoval slovenščino. Že kot bogoslovec v Vidmu je bil naročen na Kmetijske in rokodelske novice, ki so izhajale v Ljubljani.
Ko je postal duhovnik, je svoje pridige zapisoval, da bi se vadil v izražanju. Pavle Merku, raziskovalec slovenstva v Benečiji, je objavil štiri njegove narečne pridige in je o njegovem jeziku zapisal, da je “lep, sočen, pristen, blagoglasen, živ, klen, pač učinkovito izrazilo nadarjenega besednega oblikovalca”. Med ljudstvom je širil slovenske molitvenike in knjige Družbe sv. Mohorja, pri duhovnikih pa je prebujal ljubezen do slovenskega jezika in do beneške domovine. Pri vsej prizadevnosti mu beseda ni tekla gladko, kot je sam priznal v eni svojih pesmi: “Mili glasovi tam na Savi, / Soči, Dravi se glase; / na Nediži so hripavi, / težko z njimi se vrste.”
Trinko v svojem že večkrat omenjenem spominskem članku ob stoletnici Podrekovega rojstva piše: “Velika njegova zasluga je, da je priredil skupno s takratnim odličnim šempetrskim župnikom M. Mučičem in dal natisniti v Gorici leta 1869 kratek, a modro zasnovan Katekizem za Slovence videmske nadškofije. S tem je izpodrinil razne rokopisne prestave in prireditve, skrpane v spakedranem narečju. Tudi drugače je veliko skrbel, da se je slovenščina izboljšala v cerkveni porabi.” Njegovo literarno prizadevanje je močno vplivalo na mladega Trinka, ki priznava: “Pisatelja teh vrstic, šele mladega dijaka, je on spravil na pravo pot.”
– Med splošnimi podatki o vas beremo tudi: “Literarni zgodovinar Jože Pogačnik, rojen v Kovorju pri Tržiču.” V istem kraju je bil rojen tudi Jože Pogačnik, ljubljanski nadškof in metropolit. To je menda vaš stric?
Njegovo delo poznam, predvsem njegovo pesniško zbirko Sinje ozare, ki jo je objavil v času ekspresionizma. Zanimivo je, da je nekatere pesmi iz nje pohvalil tudi Josip Vidmar. To pomeni, da je bil Jože Pogačnik pomemben predstavnik določene smeri v slovenskem ekspresionizmu. O njem nisem pisal, razen v razpravah o slovenski literaturi sodobnega obdobja. Zdi se mi nepošteno, da bi sodil človeka, ki mi je sorodstveno blizu, kajti lahko bi mi kdo očital, da ga zato propagiram ali hvalim.
V nekem oziru sem pravzaprav hvaležen, da sem jeseni leta 1959 prišel v Zagreb. Tja me je prijavila izredno dobra profesorica in znanstvenica Marja Borštnikova. Cenila me je, a je vedela, da v Ljubljani ne bo mesta zame. Zagreb je bilo takrat živahno mesto, zanimivo zlasti, kar se tiče literarne in kulturne zgodovine. Ljubljanska slavistika je bila pozitivistična, tam pa se je začel uveljavljati tako imenovani notranji pristop, ki je usodno spremenil moj pogled na literarno zgodovino, na zgodovino Slovencev in estetsko ustvarjanje. Tako mi je bilo najbolj všeč, ko je o meni nekdo napisal, da, v primerjavi z drugimi literarnimi zgodovinarji mislim drugače.
Iz Zagreba sem šel v Novi Sad. Tam sem se seznanil s srbsko problematiko. Ker pa v Vojvodini živi več narodov in kultur, sem se seznanil še s slovaško, rusinsko in madžarsko literaturo. Na tamkajšnji filozofski fakulteti sem ustanovil katedro za rusinski in romunski jezik s književnostima. Ko je začela hoditi v šolo starejša hčerka, sem spoznal, da ta šola otrokom ne posreduje samo znanja, ampak jih tudi vpeljuje v neko drugo kulturo. Začeli so se pojavljati različni nacionalizmi in nacionalna nestrpnost. Zaradi tega sem šel v Osijek, v okvir zahodne kulture in civilizacije. Tam je bila mlada fakulteta, na kateri so predavali večinoma moji nekdanji slušatelji iz Zagreba. Želeli so me imeti med seboj. Hvaležen sem jim za to, kajti v Osijeku sem se zelo dobro počutil. Iz Osijeka sem odšel leta 1991, ko se je začela vojna. Preselil sem se v Maribor in na Pedagoški fakulteti predaval do pokoja, v katerega sem stopil pred štirimi leti.
Za mene je slovenska književnost ena, ne zdomska, ne izseljenska in nikoli nisem pristal na kakršnekoli delitve. Imel sem srečo, da sem v tistem času živel izven Slovenije. V Ljubljani ne bi mogel dobivati emigrantske literature, v Novem Sadu pa sem to lahko dobival na dom. Vse časopise in knjižne izdaje iz Argentine in od drugod sem takoj dobival in bil tako na tekočem, kaj izdajajo naši izseljenci. Knjiga Zamejsko in zdomsko slovstvo je nastala na pobudo uredništva revije Zaliv iz Trsta. Druga pobuda pa je prišla od politične oblasti v Sloveniji (Kavčičevi časi), ki je želela narediti nekakšen most med Slovenijo in emigranti. Tako je knjiga odsev tudi nekega časa. Izšla je v Trstu, od koder je prišla pobuda, pa tudi takratni slovenski politiki je ustrezalo, da je izšla izven Slovenije. Za zamejske avtorje sem se vedno zanimal. V dobrih odnosih sem bil zlasti s tržaškimi ustvarjalci. Antologija tržaške slovenske književnosti Rusi most pa je nastala na pobudo takratnega urednika zbirke Kondor.
Držim se latinskega izreka: Nulla dies sine linea, da torej vsak dan kaj napišem. In če vsak dan delaš po pet, šest ur, se v enem letu nabere kar precej gradiva. Nikakor nisem človek, ki bi ždel samo v knjigah, saj imam družino in sem se ukvarjal tudi z mnogimi stvarmi. Je pa res, da je v meni neka posebna volja in vztrajnost. Osebno so me odpori spodbujali k delu. Več kot je bilo odporov, več sem delal. Na ta način sem kljuboval tistim, ki so me hoteli uničiti. Kajti mene je bilo nekaj let v Sloveniji prepovedano celo citirati. Zgodilo se je, da so od avtorjev zahtevali, da iz strokovnih knjig izbrišejo moje ime. To je bila prefinjena taktika prejšnjega režima, da o nezaželenih ljudeh ne govori. Na žalost pa se to v neki meri dogaja še danes.
V moji naravi je, da me vsaka krivica boli. Ko sem videl, da so skoraj odpisali starejše slovensko slovstvo, sem se začel ukvarjati z njim. Cel svet je v tistem času gradil na proučevanju srednjeveške kniževnosti in sem se jaz samo včlanil v tisto, kar je bilo takrat aktualno in sicer, da besedilih, ki niso prvenstveno literarna, iščem literarnost. Brez dvoma je reformacija pomembno kulturno zgodovinsko gibanje v šestnajstem stoletju. Nihče ne bo mogel zanikati, da smo z njo dobili slovenski knjižni jezik, začetke slovenskega pesništva in proze… Zdi se mi, da je danes reformacija v raziskovalnem smislu precej pomaknjena v ozadje in na žalost nimamo več niti pravih strokovnjakov za to obdobje. Mislim, da je današnji odnos do katoliške Cerkve posledica napake, ki jih je v našo duševnost prineslo skoraj petdesetletno življenje v socializmu. V gledanju na Cerkev opazimo skrajen podaljšek liberalističnega občutja sveta in to v slabem pomenu besede. Predvsem se to kaže v našem odnosu do reformacije. Ko je nastalo Protestantsko društvo, sem prvi napisal, da se strinjam, da je društvo nastalo, zlasti če bo to osnova za preučevanje reformacije in objavljanje nekaterih literarno kritičnih besedil. Izrazil pa sem bojazen, da se bo to društvo spolitiziralo. In prav to se je zgodilo. Še bolj žalosten pa je odnos nekaterih v sodobni družbi do katoliške Cerkve. Ta se gradi na popolnem nepoznavanju vloge in pomena, ki ga je katoliška Cerkev imela za Slovence. Z njo smo prišli v zahodnoevropsko kulturo in civilizacijo. Najbrž nas brez tega koraka danes ne bi bilo. Mislim, da so mnoge stvari, ki se pojavljajo v časnikih, rezultat odnosa, ki ne razkriva kulture, ampak strahotno nevednost o nekaterih problemih zgodovine, predvsem pa neko barbarstvo, ki ga je v današnji kulturi preveč. Zdi se mi, da bi morali biti veliko bolj strpni in objektivni. Če hočemo živeti v demokraciji, potem se bomo morali navaditi, da obstaja tudi človek, ki drugače misli in da ima to pravico tudi katoličan. In tudi njega je treba spoštovati.
Delavcem je hotel prinesti Boga, ki ga je sam odkril pri petindvajsetih letih, ko je kot diplomirani pravnik imel lepo službo in bi si lahko vse privoščil. Toda njegovo srce je ostajalo žejno, iskalo je “žive vode” in jo po dolgi “noči” tudi našlo. “Odločil sem se, da grem veliki teden preživet h kartuzijanom v gorsko dolino Valsainte.” Opazoval je vedre obraze redovnikov, ki so bili nekateri pred vstopom v samostan ugledni in premožni, zdaj pa so živeli v tej samoti kot “božji Robinzoni” v molitvi, postu in molku. “Zdelo se mi je, da so njihove oči razsvetljene, da vidijo nekaj, česar jaz ne vidim. To niso bili niti čudaki niti slabiči, ampak močni in vedri možje.” Tisti teden, ki ga je preživel med temi menihi, je preobrnil tok njegovega življenja, ki se je pričelo 31. avgusta 1908 v mestu Clermont-Ferrand v goratem predelu osrednje Francije. Krščen je bil v katoliški cerkvi, nekaj časa je hodil k protestantskemu verouku, sicer pa je odraščal v družini, ki mu ni dala nikakršne verske vzgoje. V dijaških letih je bral Sveto pismo, ker pač to “spada k splošni izobrazbi”, vendar ga branje ni prav nič prevzelo. Prepričan je bil, da je s smrtjo vsega konec, saj je človek le “višje organizirana materija”, zato je najbolj pametno, da iz tega kratkega življenja “iztisnemo” čim več. Srednjo šolo je končal v Nici, pravne študije pa v Parizu.
Po diplomi je po-stal advokat v Nici. “Nisem bil ravnodušen do življenjskih užitkov, vendar sem se včasih dolgočasil celo med zabavami.” Tedaj je odšel, ko smo že zvedeli, za teden dni h kartuzijanom. Tam je doživel tako globoko srečanje s Kristusom, da je sklenil postati “profesionalni oznanjevalec” njegovega evangelija. Vstopil je v dominikanski red in bil leta 1939 posvečen v duhovnika. Leta 1941 je šel med pristaniške delavce v Marseillu. Leta 1947 je postal župnik v marsejskem predmestju, še vedno pa je delal v pristanišču. Njegovemu zgledu so sledili mnogi, ki so ob soočenju s kruto resničnostjo doživljali krizo duhovniškega poklica in tudi vere.
Zato je Rim leta 1945 poskus duhovnikov-delavcev prepovedal. Jacques Loew je že sam uvidel, da tako ne more iti naprej. “Prišli smo na misel, da bi bilo bolje, če bi namesto že posvečenih duhovnikov-delavcev po petih, osmih letih delavskega življenja posvetili v duhovnike delavce.” Leta 1955 je Jacques Loew zapustil dominikanski red in prevzel vodstvo župnije Portle-Buc in kmalu zatem ustanovil Delavski misijon sv. Petra in Pavla, ki je odgovoren za vzgojo duhovnikov, ki izhajajo iz vrst delavcev. To so delavci, ki čutijo poklic, da bi postali duhovniki in bi potem za vedno ostali kot delavci med svojimi tovariši. Ta poskus je potrdil papež Pavel VI. leta 1965. Morda bo pripomogel k izoblikovanju podobe duhovnika prihodnosti. Jacques Loew je leta 1969 osnoval v Fribourgu v Švici Šolo vere. Veliko je pisal. Na stara leta se je umaknil v trapistovski samostan Echourgnac; kjer je februarja 1999 umrl v 91. letu življenja.
Njegovo vse prej kot srečno življenje se je izteklo malo pred dopolnjenim 34. letom. Že na svet je prišel (za tiste čase) “zaznamovan”: 27. oktobra 1835 se je rodil v Podreči na Sorškem polju (župnija Mavčiče) kot nezakonski sin gruntarske pastorke in bajtarja, ki je bil ob njegovem rojstvu še vojak. Ko je oče Jožef “odslužil cesarja”, sta se z mamo Mino poročila in družina se je kmalu preselila v Praše, kjer je oče kupil manjšo kmetijo in tam je občutljivi Simon preživljal svoje otroštvo. Leta 1842 je prestopil prag ljudske šole v Smledniku, že naslednje leto pa je šel na normalko v Kranj, ki jo je dokončal leta 1847. Jeseni tega leta ga je stric frančiškan p. Nikolaj Jenko vzel k sebi v Novo mesto, kjer je vstopil v gimnazijo. Hrano si je sprva služil kot samostanski “hlapčič”, zatem pa s poučevanjem. Bil je odličen dijak, vedno med prvimi v razredu, tudi po zaslugi p. Nikolaja, ki je bil profesor na frančiškanski gimnaziji in je skrbno nadziral njegovo izobrazbo, zlasti v modernih jezikih. Stric Nikolaj je oslepel in bil leta 1853 prestavljen v samostan v Kamnik in tedaj je Simon šel v Ljubljano, kjer je končal zadnja dva gimnazijska razreda.
Tam se je z nekaterimi narodno zavednimi in literarno nadarjenimi sošolci povezal v literarni krožek Vaje, ki je izdajal tudi rokopisno glasilo z enakim naslovom. Po maturi se je zaradi revščine “zatekel” v celovško bogoslovje, kjer pa je ostal le eno leto, ker ni čutil veselja do duhovniškega poklica. Dobil je Knafljevo štipendijo in odšel na Dunaj študirat pravo, vendar študija ni dokončal. Leta 1863 se je vrnil v domovino in se zaposlil pri notarjih v Kamniku in Kranju. Ob deIu je študiral za izpite: tri je uspešno opravil, četrtega pa zaradi bolezni ni več zmogel. Omahnil je 18. oktobra 1869.Po sodbi literarne zgodovine je Simon Jenko ob Franu Levstiku najpomembnejši slovenski pesnik na prehodu iz romantike v realizem.
Pesniti je začel zelo zgodaj. “Močan lirski nagon, ki se je še krepil iz zgodnjih (ljubezenskih in drugih) razočaranj ponosnega in revnega mladeniča ter iz njegove velike načitanosti, je vodil Jenka nekako že od četrtega gimnazijskega razreda, da je poskušal urejati svoja nemirna čustvena in miselna razpoloženja v besede in verze” (Anton Slodnjak). Njegova prva pesem (Bučelji pik) je bila objavljena leta 1851 v Janežičevi Slovenski Bčeli. Posebno živahno je pesnil v Ljubljani, ko se je kosal s tovariši “vajevci”. V Vajah so zapisane nekatere njegove najlepše pesmi (Slovenska zgodovina, Samo, Adrijansko morje, Pobratimija). France Bernik, najboljši poznavalec pesniškega dela Simona Jenka, govori o “treh virih, iz katerih se je napajala Jenkova lirska pesem”. Prvi vir je bilo domoljubno čustvo: sprva je v svojih pesmih posegal “v dogajanje slovanskih narodov, v daljno preteklost in neznano utopično prihodnost naših bratov po krvi”, kasneje pa se je osredotočil na slovenski narod in na njegovo usodo v avstroogrski monarhiji. Drugi vir navdiha je bila ljubezen do ženske (Obujenke), predvsem neuslišana, nedosegljiva ljubezen. V njegovi ljubezenski liriki prevladuje čutnost in to je eden od razlogov, da je uradna kritika Jenkove Poezije leta 1865 zavrnila (tedaj je pesnik umolknil). Tretji in najgloblji vir pa je narava, “predvsem narava pesnikovega rojstnega kraja”. Iz tega vira je privrel njegov čudoviti ciklus Obrazi, s katerim hoče pesnik povedati: “Vesolje je najvišja in trajno obstojna resničnost, človeško bivanje v svetu pa je v nasprotju z naravo krakotrajno in nično” (France Bernik).
Pravi “življenjski poklic” Simona Jenka je bil pesnik in res je kot tak dosegel svojo najvišjo ustvarjalno moč. Pesniki ponavadi veljajo za “neživljenjske” ljudi, ki se v vsakdanjih zadevah ne znajdejo. Jenko ni bil tak, saj je dokaj uspešno deloval v javnem življenju: med drugim je bil soustanovitelj narodne čitalnice v Kamniku in njen prvi tajnik. Pisal je govore in domoljubne verze za razne proslave, udejstvoval se je kot režiser ljudskih veseloiger, ve povedati France Bernik. Kot besedni umetnik se je poskusil tudi v pisanju proze. Leta 1858, ko je imel Jenko triindvajset let, je v Janežičevem Slovenskem glasniku izšlo troje njegovih proznih del: romantična povest Spomini, ki že vsebuje tudi realistične prvine, kar je od pisateljev zahteval Levstik v svojem literarnem programu. Pripovedovanju v Spominih sta sledili novela Jeprški učitelj, kjer zasledimo avtobiografske prvine: učitelj in ogranist, junak te zgodbe, je žrtev svoje loterijske strasti, za katero je “bolehal” tudi Jenko. Tilka je povest iz kmečkega življenja: pripoveduje o duševnem revčku, ki bi ga starši radi oženili. Na njihovo željo gre snubit, pa mu zmanjka poguma in pobegne izpred hiše nesojene neveste. V Jenkovih pripovednih delih je zaživel njegov smisel za humor in ironijo, s katerim se je reševal v življenjskih težavah.