Avtor: Marko

* 7. januar 1844, Hrovača pri Ribnici, † 6. oktober 1918, Ljubljana

Malokdo ve, da je bil naš največji jezikoslovec slovenist 19. stoletja frančiškanski pater Stanislav Škrabec. Ta učeni mož, je utemeljitelj slovenskega pravorečja: pravil, ki določajo in predpisujejo glasove in naglas knjižnega jezika. Čut za lepoto jezika mu je bil najbrž dan že v zibelko: tekla mu je v tistem kotičku naše domovine, ki nam je dala Trubarja, pisca prve slovenske knjige, pa taka mojstra besede kot sta Levstik in Jurčič. Luč sveta je zagledal 7. januarja 1844 v Hrovači pri Ribnici kot prvorojenec kmečke družine. Po ljudski šoli v Ribnici in gimnaziji v Ljubljani je stopil v frančiškanski red. Krstno ime Anton je zamenjal z imenom Stanislav, ki mu je delal čast z vzornim redovniškim življenjem pa tudi s svojim znanstvenim delom. Mašniško posvečenje je prejel leta 1867. Nato je nekaj let poučeval grščino, nemščino in slovenščino na ugledni frančiškanski gimnaziji v Novem mestu. V letih 1870-1873 je v Gradcu študiral klasično in slovansko jezikoslovje ter leta 1876 opravil profesorski izpit. Tedaj (od leta 1873) je že poučeval na frančiškanski gimnaziji na Kostanjevici pri Gorici, kjer je ostal celih 42 let – vse do leta 1915, ko se je zaradi bližine fronte med prvo svetovno vojno moral umakniti v Ljubljano.

V svoji samostanski sobici na Kostanjevici je razmišljal in pisal o jezikoslovnih vprašanjih, ki so ga zanimala že izza dijaških let. Pozornost je zbudil z razpravo O glasu in naglasu našega knjižnega jezika v izreki in pisavi (Izvestje novomeške gimnazije leta 1870). Ko je prišel na Kostanjevico, je nekaj jezikoslovnih spisov objavil v goriški Soči, nato pa na platnicah mesečnika Cvetje z vertov sv. Frančiška, “časopisa za naše verno ljudstvo, zlasti za ude tretjega reda sv. Frančiška”. Ta skromni listič, ki je izhajal v 3.000 izvodih (od 1880 do 1915 v Gorici, nato do 1918 v Kamniku) in ga je skoro ves čas urejal p. Stanislav Škrabec, je med znanstveniki doma in po svetu zaslovel po njegovih razpravah o glasu in naglasu našega jezika, o oblikovanju, fonetiki, sintaksi, narečjih in še o marsičem. V 35 letih se je nabralo nad 1200 strani jezikoslovnih obravnav, ki so zanesle slovenska jezikoslovna vprašanja po vsem svetu – to je bila slovenska jezikoslovna zbornica (Jakob Šolar).

Ta skromni in po svoje nenavadni pater Stanislav Škrabec je svoje razprave pisal na poljuden, vsem razumljiv način. Bil je vnet zagovornik materinega jezika. O tujkah je menil, da so nepotrebne, zato jih je neusmiljeno preganjal. Prepričan je bil, da Slovenci svoj jezik in sebe premalo cenimo. Z vsem srcem je veroval: “Naša slovenščina je eden najlepših jezikov na svetu.” V skladu s to vero si je prizadeval, da bi slovenščina našla svoje mesto tudi v bogoslužju. Tu je bil nekako predhodnik pokoncilskih časov. V zapisu Opombe glede obrednika tretjega reda, objavljenega v Cvetju 1884, se Škrabec sprašuje, ali se sme rabiti slovenski obrednik brez posebnega dovoljenja iz Rima; na to odgovarja, da se ne le sme, ampak se pravzaprav tudi mora, kjer je to mogoče. Pred očmi ima daljše obredne molitve za tretjerednike, ki jih preprosti ljudje v latinščini prav nič ne razumejo. “Kar je namenjeno ljudstvu in skupni molitvi z njim, naj bo razumljivo in domače.” Zanimiva je tudi njegova misel, da bi se ob tisočletnici smrti sv. Metoda (1885) brala sveta maša po vsem Slovenskem v slovenskem jeziku. “To bi bil korak proti blestečemu cilju, ki sta nam ga pred tisoč leti postavila sveta brata Ciril in Metod.”

Omeniti velja tudi njegov poskus svetovnega jezika, imenovanega ‘evlalija’ (blagoglasna). Zasnoval ga je na podlagi svojega glasoslovnega znanja in raznih stenografskih sistemov. Hotel je ustvariti jezik, ki bi ne bil babilonska mešanica, ampak pravi kulturni jezik (zdaj uveljavljeni esperanto se mu je zdel trd in zmrcvarjen).

Pater Stanislav Škrabec se je z jezikoslovjem ukvarjal 58 let. Ko je leta 1915 moral zapustiti Kostanjevico in svojo bogato knjižnico, je v Ljubljani vse do svoje smrti 6. oktobra 1918 urejal in dopolnjeval svoje jezikoslovne spise, ki so bili delno objavljeni pri Leonovi družbi v Ljubljani (1915-1921).

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1994) 1, str. 20.

* 13. november 1813, Sveče pri Bistrici v Rožu, † 16. januar 1888, Celovec

Andrej Einspieler, ‘oče koroških Slovencev’, kakor so ga poimenovali naši rojaki onstran Karavank zaradi njegovega dela za narod na političnem, prosvetnem, šolskem in cerkvenem področju, se je rodil 13. novembra 1813. Njegov oče, doma pri Pregleju, je bil cerkovnik in tkalec, zato se je uveljavilo hišno ime pri Mežnarju v Svečah. V šolsko modrost je Andreja uvajal župnik Tomaž Herker, ker v Svečah tedaj še ni bilo šole. Po njegovi zaslugi je bistri deček nadaljeval šolanje v Celovcu, kjer je končal licej in bogoslovje. Po novi maši leta 1837 je postal najprej kaplan v nemškem Plajberku. Do leta 1846, ko je nastopil službo drugega kaplana pri stolni cerkvi v Celovcu, je bil kar dvanajstkrat premeščen! Poslej je ostal v Celovcu vse do svoje smrti, 16. januarja 1888. Šest let je bil stolni kaplan, nato pa katehet ter (po opravljenem izpitu pri znamenitem jezikoslovcu Miklošiču) učitelj slovenščine na realki. Že tedaj je bil vodilna osebnost med koroškimi Slovenci. V tedanjih časopisih, slovenskih in nemških, je Slovencem dopovedoval, naj se vendar zavedajo svojih pravic na rodnih tleh, Nemce in druge narode v avstrijski državi pa je opozarjal na obstoj Slovencev in na njihov zakoniti boj za uveljavitev narodnih pravic.

Zavzemal se je za uvedbo slovenščine v vse šole in urade, poudarjal je potrebo po izobrazbi ljudstva. Le-to mu morejo dati šole v domačem jeziku in pa dobre knjige. Na veliko noč, 1851, je šel v Št. Andraž k škofu Slomšku. “Po obedu povabijo me premilostljivi knezoškof, naj se greva po škofovem vrtu malo sprehajat. Tu mi z milimi in srčnimi besedami začno popisovati, kako potrebno in tudi lahko bi sedanje dni bilo osnovati in na noge spraviti društvo, ki naj med Slovenci širi dobre slovenske bukve…” Nekaj mesecev kasneje (27. julija 1851) je izšel razglas o ustanovitvi Društva sv. Mohorja; prvi podpisnik te listine je bil Andrej Einspieler. Tedaj je izšel zakon, ki je prepovedoval ustanavljanje novih društev, dovoljeval je le cerkvene bratovščine, zato je Einspieler leta 1860 Društvo sv. Mohorja preuredil v cerkveno bratovščino, katere varuh je krajevni škof, Andrej Einspieler je postal njen podpredsednik.

V časih nastajanja Društva sv. Mohorja je Einspieler v Celovcu izdajal list Šolski prijatelj, v katerem je pisal o vprašanjih šole in izobrazbe. List je bil najprej šolsko glasilo, leta 1856 pa ga je preuredil v cerkveni mesečnik z naslovom Slovenski prijatelj. Zatem je dobil ime Duhovni prijatelj in je bil namenjen predvsem duhovnikom, ki so bili tedaj tudi državni učitelji. Einspieler je hotel nagovoriti tudi Nemce in nemčurje na Koroškem in jim posredovati upravičene zahteve Slovencev, zato je ustanovil in urejal vrsto nemških listov: Stimmen aus Innerosterreich, Draupost, Karntner Stimmen.

Pred rojaki je svoje ravnanje utemeljil: “Gospodje, ki imajo v rokah oblast in nam pomagati morejo, so Nemci; gospodje, ki nas ponemčiti hočejo, so Nemci; gospodje, ki so slovenske krvi, pa žalibog nemškega duha, in z našimi nasprotniki potegujejo, so skoraj tudi že Nemci. Nemcem pa moramo resnico in pravico po nemško povedati; mislimo, da nam bo to več pomagalo, kot deset časnikov v slovenskem jeziku, ki jih pa Nemci brati nočejo ali ne znajo.” Leta 1873 je izdal Politični katekizem, v katerem je v obliki ‘katekizemskih’ vprašanj in odgovorov slovenskim ljudem razlagal, kaj je politika in kako je treba v njej delovati. Po upokojitvi leta 1882 je ustanovil štirinajstdnevnik Mir. Ta list, katerega prva številka je izšla 10. januarja 1882 v Celovcu, zadnja pa 30. oktobra 1920 na Prevaljah, piše Valentin Inzko, “je živa priča živahne kulturne in politične dejavnosti koroških Slovencev ob koncu 19. in v prvih desetletjih 20. stoletja”.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1993) 11, str. 44.

* 27. oktober 1883, Most na Soči, † 30. januar 1960, Ljubljana

“Rodil se je 27. oktobra 1883 na Tolminskem pri Sv. Luciji na Mostu pri Lovrču, štev. 25, iz zelo revnih staršev, ki so mu umrli še zelo mlademu,” je o sebi zapisal Ivan Pregelj v Gledališkem listu ob uprizoritvi njegove igre Azazel v Ljubljani (1923). Oče Mohor je bil po poklicu krojač, doma iz bližnjih Modrejc, mati je bila Marija Kovačič. Ivan je bil njun prvorojenec, kasneje je dobil še dva brata: Petra (1886) in Frančiška (1889). Mati je umrla, ko Ivanu še ni bilo osem let, dobrega pol leta zatem je izgubil tudi očeta. Ko je bil star deset let, je odšel v večnost ded ‘Lovrč’. Potem je deset let skrbela zanj “mati njegove matere”, Ana roj. Carli. Že tedaj je bil njegov drugi oče svetolucijski župnik Josip Fabijan, ki se je koj po smrti staršev zavzel za siroto. Ivan je bil poslej več v župnišču kot pa doma. ‘Dobrotvor’ župnik Fabijan ga je poslal (1892) v goriške šole, odprl mu je svojo bogato knjižnico in ga podpiral vse do svoje nesrečne smrti (1916). Po dveh letih pripravnice v Alojzijevišču je Pregelj obiskoval gimnazijo. Leta 1903 je maturiral, jeseni je vstopil v bogoslovno semenišče, kjer je ostal le tri mesece. Začasno se je zaposlil kot pisar pri advokatu Franku.

Oktobra 1904 je s Fabijanovo pomočjo odšel na Dunaj študirat slavistiko in germanistiko. Leta 1908 je dosegel doktorat z razpravo o ljubljanskem baročnem pridigarju kapucinu p. Rogeriju, ki ga je uvedla v bogoslovno snov, v njegovih kasnejših spisih tako priljubljeno. Bil je dejaven v akademskem društvu Danica. Že kot študent (1906) se je poročil s Frančiško Peršičevo iz Vižmarij. Imela sta petero otrok: prvi je bil Bogomir, ki je postal profesor na pedagoški akademiji, druga je bila Nataša, pravnica, Marij, tretji je bil priznan akademski slikar, četrti, Vasko, očetov ljubljenec, je umrl štirileten, najmlajša Lija (Bazilija), zdravnica specialistka za duševne bolezni, je ob stoletnici očetovega rojstva (1983) izdala knjigo Moj oče s prisrčnimi spomini nanj. Kot oče je znal biti Pregelj silno razigran, kakor je kot profesor in človek veljal za posebneža. Postaje Pregljeve profesorske službe so: Gorica (1909-10), Pazin (1910-11), Idrija (1911-12), Kranj (1912-1924) in Ljubljana (1924-1938). Ko mu je bilo 55 let, ga je zadela kap in moral se je odpovedati poučevanju. Leta 1946 je bil upokojen. Trpljenja, ki se je zadnja leta stopnjevalo, ga je odrešila božja dekla smrt 30. januarja 1960. Na nagrobniku na draveljskem pokopališču, ki ga je izdelal sin Marij, je napis ‘Bog je videl in sprejel’, vzet iz njegovega romana Magister Anton.

Ivan Pregelj je začel pesniti že v dijaških letih; pesmi je objavljal pod psevdonimi Ivo Zoran, Ivan Mohorov, B. Petrič. Pisal je tudi drame, največji pa je bil kot pripovednik. O sebi je zapisal: “Oblikovali so me Tolminska, dobrotniki, knjige in Previdnost.” Ljubil je dolge sprehode v naravo, kjer je veliko razmišljal o skrivnostnih globinah človeka in o zapletenosti sveta ter to izpovedoval v svojih delih, ki so dragocen prispevek v zakladnico slovenske kulture, pa doslej vse premalo poznan in cenjen.

obletnica meseca 10_1993

* 21. marec 1893, Ruše, † 2. februar 1975, Ruše

Življenje Janka Glazerja je vzcvetelo prvi dan pomladi, 21. marca 1893. Rodil se je v Rušah pod Pohorjem v kmečki družini, katere priimek razodeva, da izvira iz rodu nekdanjih steklarjev (v pesmi Domotožje Glazer pravi, da bi šel tja, kjer ‘samevajo pohorske naše glažute / mojih prednikov priče, kjer glažarji kremen talili / so v čaše pojoče’). Po štirih razredih ljudske šole v domačem kraju je Janko obiskoval klasično gimnazijo v Mariboru. Že v drugem razredu je s prijatelji začel izdajati rokopisni dijaški list, kot četrtošolec pa je videl v Ljubljanskem zvonu natisnjeno svojo prvo pesem Spomenik (psevdonim Aleksij). Leta 1913 je začel študirati slavistiko, germanistiko in filozofijo v Gradcu in se takoj zelo uspešno vključil v seminarsko delo pri profesorju Matiji Murku. A na splošno s študijem slavistike ni bil zadovoljen, zato se je leta 1914 v letnem semestru prepisal na prirodoslovje na Dunaju, naslednje študijsko leto pa se je vrnil v Gradec in prirodoslovju dodal kemijo. Po prvi svetovni vojni se je spet posvetil študiju slavistike in germanistike. K temu ga je spodbudil profesor Đuro Šurmin, nekdanji dekan Filozofske fakultete v Zagrebu, kjer je Glazer študiral leta 1919, od konca 1919 pa je študij nadaljeval na novoustanovljeni univerzi v Ljubljani. Tam je leta 1922 diplomiral.

Leta 1917 se je poročil z Marijo Robnik, kmečkim dekletom in študentko, doma s Čandrove domačije na Pohorju. Do smrti je vzorno skrbela za njun dom in družino, hkrati pa bila kot šolana ženska z izbrušenim občutkom za poezijo njegova prva literarna sogovornica in intelektualna opora. Rodila sta se jima sin Matija leta 1917 in hčerka Alenka 1926. Do druge svetovne vojne so živeli v Mariboru.

Jeseni 1920 je začel poučevati slovenščino in nemščino na mariborski klasični gimnaziji, najprej kot suplent, dve leti zatem kot stalni profesor. Bil je tudi mentor mladih literatov. 1. oktobra 1926 so ga na priporočilo prelata Franca Kovačiča, ki je zelo cenil Glazerjevo ustvarjanje, zaposlili v mariborski Študijski knjižnici. V letih od 1931 do 1941 je bil njen ravnatelj. Ko se je leta 1945 vrnil iz Srbije, kamor so ga z družino izgnali nemški okupatorji, je spet prevzel ravnateljstvo in z izjemnim čutom za knjižničarstvo ter pomen literature za umetniško in znanstveno ustvarjanje postavil trdne temelje za današnjo Univerzitetno knjižnico v Mariboru. Leta 1959 se je upokojil, a je ostal zvest knjižničarskemu delu, saj je poslej honorarno urejal rokopisni oddelek. Zadnjič je bil na svojem delovnem mestu 4. januarja 1975, torej manj kot mesec dni pred smrtjo.

Globoko rano mu je zasekala v srce smrt sina Matija, študenta kemije, ki je aprila 1945 padel v bojih pri Brčkem. Svojo bolečino je izpovedal v pesmi Ciproš, kjer to izgubo primerja z brazgotino, ki se sicer zaceli, a vedno znova se iz nje pocedi kri – kakor se pohorske trate vsako leto znova pokrijejo z rdečkastim cvetjem ciproša. Večer življenja je preživljal v hiši zraven svojega rojstnega doma v Rušah: z ženo Marijo, vnukom Damjanom (do leta 1969) in hčerko Alenko, slavistko, raziskovalko novejše slovenske književnosti, pesnico, literarno in umetnostno zgodovinarko, prevajalko in urednico.

Profesor Janko Glazer je knjige ne samo zbiral, prebiral in varoval, temveč jih je tudi – pisal. Izdal je tri pesniške zbirke: Pohorske poti (1919), Čas-kovač (1929) in Ob jesenskem ekvinokciju (1946). Ob njegovi šestdesetletnici (1953) je pri založbi Obzorja izšel izbor njegovih pesmi z naslovom Pesmi in napisi; njegovo petinsedemdesetletnico (1968) je ista založba počastila z novim izborom pod naslovom Pohorje. Tretji izbor, ki ga je pripravila njegova hči prof. Alenka Glazer, je izšel ob stoletnici njegovega rojstva. Leta 1968 (ob 75- letnici) je za svoje življenjsko delo prejel Prešenovo nagrado, najvišje slovensko kulturno priznanje. Polovico denarja je sam od sebe odstopil pisatelju Pavletu Zidarju, ker je menil, da bi nagrado moral prejeti on (za roman Oče naš). Janko Glazer je uredil antologijo Slovenska narodna lirika (1920) in zanjo napisal uvod; izbor pesmi o ljubezni z naslovom Jaz in ti (1952) pa Sto pesmi za otroke (1974). Pisal je tudi ocene leposlovnih del, razprave iz literature, etnografije in razne zgodovinske zapise, ki jih je objavljal največ v Časopisu za zgodovino in narodopisje, ki ga je nekaj let tudi urejal, sestavljal je življenjepise za Slovenski biografski leksikon, precej je tudi prevajal (Goetheja, Prešernove nemške pesmi).

Janko Glazer je bil marljiv in vztrajen delavec na mnogih področjih, po srcu pa je bil najprej pesnik. V slovensko slovstvo se je zapisal kot ‘pesnik Pohorja’. Bruno Hartman, njegov drugi naslednik v vodstvu mariborske knjižnice, v spominskem zapisu ob Glazerjevi stoletnici (Mohorjev koledar, Celje 1993) pravi, da Glazer skozi podobe Pohorja odslikava svoje notranje življenje. “Njegovo doživljanje se usmerja predvsem v ljubezen do žene, družine in rodu, do pokojnikov in živih v domačem okolju, pa do temeljnih vprašanj o življenju, trpljenju in smrti… Poglavitni vir Glazerjevega pesnenja je čudež narave in človek v njej.”

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1993) 4, str. 44.

Zapis v Ognjišču (obletnica meseca, april 1993), ki je bil objavljen tudi na spletu (od 20. marca 2014)  je vseboval nekaj netočnih informacij o življenju in delu Janka Glaserja. Nanje nas je 5. februarja 2019 opozoril njegov vnuk Damjan Zazula in tudi predlagal ustrezne popravke. ki smo jih v zgornjem članku tudi upoštevali. Vsem prizadetim se opravičujemo za napake.

* 15. marec 1883, Gorica, † 1. julij 1945, Ljubljana

Vsak človek je sicer enkraten in neponovljiv, nekateri darovi pa se prenašajo iz roda v rod. Potrditev tega ‘pojava’ je slikarska družina Šantel, ki je dala štiri umetnike, od katerih je najbolj znan (morda zato, ker je bil moški?) Saša (Aleksander), ki je dal povod za tale zapis. Njegova mati je bila pranečakinja goriškega slikarja Josipa Tominca (1790-1866), odličnega portretista. Njegovi umetniški ‘geni’ so se znova prebudili v njej in se preselili še v njene tri otroke: dve hčerki in sina.

Mati Avgusta (1852-1935) se je uveljavila predvsem kot slikarka portretov; njena prvorojenka Henrika (1874-1940) je bila bolj vsestranska slikarka in je delala tudi nekaj za cerkve; druga hči Avgusta (1876-1968), ki je skoraj štirideset let (dočakala jih je 92) posvetila poučevanju, je najraje slikala pokrajine in tihožitja. Saša pa je bil slikar, grafik in knjižni ilustrator, uporabljal je različne tehnike in ustvarjal najrazličnejše motive. V njem je najbolj prišla na površje tudi glasbena nadarjenost Šantlovih. Uveljavil se je kot skladatelj, ustanavljal in vodil je pevske zbore, igral pri raznih orkestrih. Deloval pa je tudi s peresom: pisal je članke o slikarstvu in glasbi, poročila in razmišljanja o razstavah, življenjepise…

Ta vsestransko nadarjeni mož se je rodil 15. marca 1883 v Gorici kot peti (od šestih) otrok Antona Šantla, gimnazijskega profesorja matematike in fizike, ki je v Gorico prišel s Kozjaka na Štajerskem, in Avguste pl. Aigentler, slikarke in učiteljice risanja. Gimnazijo je končal v rodni Gorici (1901). Po maturi se je želel posvetiti glasbi, toda dobil je štipendijo za študij slikarstva, zato se je odločil zanj. Tudi zato, ker ga je v slikarstvo uvajala že mati. Kot študent šole za umetno obrt na Dunaju (1902-1905) je bil eden glavnih pobudnikov za ustanovitev umetniškega društva Vesna, katerega člani so bili mdr. Maksim Gaspari, Gvidon Birolla, Hinko Smrekar in Avgusta Šantel. Zadalo si je nalogo, da bodo njegovi člani s svojimi deli prebujali narodno zavest in se trudili za ohranjevanje ljudskega izročila. Motivno so se močno naslanjali na folkloro (najmočneje Maksim Gaspari, ki ga po pravici imenujemo slikar slovenskih narodnih običajev). O prizadevanjih vesnanov je Saša Šantel zapisal: “Naše delo je temeljilo na prepričanju, da je nastopila nova doba, ko se bomo južni Slovani osamosvojili na polju likovne umetnosti. Hoteli smo med seboj vzbuditi zanimanje za narodno umetnost, ki je takrat cvetela pri Rusih, Poljakih in ^ehih.” Študij je končal leta 1905, naslednje leto je opravil izpit za učitelja risanja na srednji šoli, zatem je eno leto poučeval na Dunaju. Potegoval se je za profesuro na realki v Idriji (sprejet je bil slikar Ivan Vavpotič). V šolskem letu 1906/1907 je bil suplent na učiteljišču v Kopru, kjer je bil njegov kolega pesnik Vladimir Nazor. Leta 1907 se je poročil z Ružo Sever; v zakonu so se jima rodili trije otroci. Enajst let (1907-1918) je bil profesor na gimnaziji v Pazinu, vmes je bil eno leto (1913) na dopolnilnem študiju v Munchnu. Po vojni je najprej dve leti učil na gimnaziji na Sušaku, leta 1920 pa se je preselil v Ljubljano, kjer je vse do smrti (1. julija 1945) poučeval dekorativno risanje in grafiko na Tehniški srednji šoli. Med njegovimi učenci sta bila tudi poznejša znana slikarja in grafika Miha Maleš in Elo Justin.

V duhu programa vesnanov je Saša Šantel posvečal veliko pozornost narodnim motivom, narodnim nošam iz raznih slovenskih pokrajin (podobe narodnih noš je delal za Slovenski etnografski muzej v Ljubljani). Ustvaril je tudi vrsto odličnih knjižnih ilustracij (npr. Nazorjevega Velega Joža, Meškove knjige Mladim srcem, Stritarjevih Pesmi za mladino). Njegove slike so izšle tudi na razglednicah; posebej velja omeniti tiste, ki so posvečene Goriški, njegovi rodni deželi, ki je bila po prvi svetovni vojni odrezana od domovine.

Saša Šantel je zanimiv tudi kot glasbenik. Po osmih letih se je učil igrati violino, kot gimnazijec je pel pri dijaškem zboru, kot študent na Dunaju je poslušal tudi predavanja iz muzikologije. Ko je bil profesor v Pazinu, je na gimnaziji uvedel glasbeni pouk. Na Reki je v gledališkem orkestru igral violino, kasneje v Ljubljani pa violo v orkestru Slovenske filharmonije. Njegovo skladateljsko delo obsega okoli sto samostojnih kompozicij, med katerimi je največ zborovskih skladb, več skladb za klavir in glas (samospevi), ena opereta in en balet, precej je tudi cerkvenih skladb (med njimi tri maše). Blizu sta mu bili ljudska pesem in romantična glasba slovanskih skladateljev. Branko Marušič v svojem delu ‘Z zlatimi črkami’ (Trst 1987), v katerem opisuje usode velikih primorskih osebnosti, pripominja, da je Šantel “najbolj združil svojo slikarsko in glasbeno nadarjenost v velikem portretu slovenskih skladateljev za Slovensko filharmonijo v Ljubljani” (1936). Na tej ogromni stenski slikariji (10 x 3 m) je upodobljenih 32 slovenskih skladateljev, od Primoža Trubarja do Matije Tomca. Med njimi je (med vrati na desni) upodobil tudi samega sebe.