Avtor: marko

Stanko Majcen

Napisal marko na 1. februarja 1992. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 29. oktober 1888, Maribor, † 17. december 1970, Maribor

Od Marije Snežne je bil doma Stankov oče Gabrijel, profesor mariborskega učiteljišča in vnet javni delavec. Mati Ana, roj. Vučnik, je imela v žilah nekaj plemiške krvi. Njun prvorojenec Stanko je zagledal luč sveta 29. oktobra 1888 v Mariboru; za njim sta prišla še sin Gabrijel in hčerka Anica. Pečat družinski vzgoji sta dajala očetova odprtost za svet in materina globoka vera. “Materin Bog je bil oseben, zato se je pogovarjala z njim, kakor se pogovarjamo z dobrotnikom.” Poleg strica duhovnika je bil v Majcnovi družini doma tudi Anton Korošec, kasnejši vplivni politik, za Stankove mladosti študent bogoslovja v Mariboru. Po petih letih osnovne šole se je Stanko vpisal na gimnazijo. Leta 1905 je pod psevdonimom Drago Plevec izšel v mariborskem časopisu Naš dom Majcnov prvi spis – črtica iz Slovenskih goric Stari mlinar. Črtice in pesmi je objavljal tudi v drugih listih. Po maturi je na željo staršev šel na Dunaj študirat pravo (čeprav so ga veselili jeziki). Študij je dokončal v rednem roku, čeprav je vmes odslužil eno leto vojaščine ter bil ob izbruhu prve svetovne vojne na fronti v Galiciji. Novembra 1914 so mu zmrznile noge in poslali so ga domov na okrevanje. Čas je izkoristil za študij in poleti 1915 dosegel naslov doktorja prava. Do konca vojne in razpada Avstro-Ogrske je kot pravnik služboval v Beogradu. V kraljevini Jugoslaviji je bil sprva v upravni, zatem v diplomatski službi. Leta 1921 se je poročil z 22- letno učiteljico Klaro Sterger. 31. januarja 1922 se jima je rodil edini sin Fedor, ki je potem tako nesrečno končal.

Stanko Majcen je v študentskih letih objavljal črtice v mariborski Straži, pesmi pa v Ljubljanskem zvonu. Leta 1910 se je v Ljubljani seznanil z Izidorjem Cankarjem, ki je leta 1914 prevzel uredništvo Doma in sveta in Majcen je bil njegov stalni sodelavec s prozo in poezijo. Leta 1919 je izšla njegova prva knjiga – drama Kasija. Z letom 1925 se zaključi Majcnovo prvo literarno obdobje. Sledi sedemnajst ‘suhih let’, ko se Majcen popolnoma posveti državni službi (najprej je okrajni glavar v Mariboru, nato v Beogradu šef kabineta notranjega ministra Korošca, nazadnje podban Dravske banovine) in pravnemu strokovnemu delu, ki ga razume kot civilizacijsko poslanstvo: ustvariti pravno državo, ki naj zamenja policijsko. Med drugo svetovno vojno je živel odmaknjeno od političnega dogajanja. Menda je sestavljal osnutek ustave države Slovenije. Iz španščine je prevajal spise sv. Terezije Avilske (njen življenjepis je izdala celjska Mohorjeva 1974). Leta 1942 je na pobudo Tineta Debeljaka, urednika Doma in sveta, spet začel pisati in s tem se začne Majcnovo drugo, zelo plodno literarno obdobje. Leta 1944 izide njegova knjiga Bogar Meho, ki prinaša zgodbe in legende, v katerih nastopa Kristus in rezbarji iz Slovenskih goric. Nova oblast ga brž po vojni upokoji (prvič so ga upokojili že Nemci januarja 1945). “Literarne zgodovine, pregledi in leksikoni ga kot pretežno religioznega pisca in tudi sicer delikatnega človeka ne omenjajo do leta 1957” (Goran Schmidt). Vržejo ga iz ljubljanskega stanovanja in zavetje najde pri sestri na očetovem domu pod Kalvarijo v Mariboru, kjer z ženo živita do smrti. Majcen literarno ustvarja, objavljajo pa ga le v tujini (Argentina, Trst). Leta 1961 začne Marja Boršnikova pripravljati Majcnovo izbrano delo, ki izide v dveh knjigah (1967). Med njo in pisateljem steče bogato dopisovanje, ki odkriva Majcnovo žlahtno podobo.

Zadnja leta sta z ženo ‘kot prvi kristjani’ (Stanko Janežič na pogrebu) vsak dan hodila v cerkev. Stanko je največ časa prebil na vrtu, kjer je gojil zelenjavo. Njegova smrt je šla mimo javnosti skoraj neopaženo. Spominsko ploščo na rojstni hiši so mu odkrili šele ob stoletnici rojstva (1988), kajti leta 1973 se je temu uprl aktiv komunistov mariborskih kulturnih delavcev, češ da si Majcen javnega priznanja ne zasluži, ker se je (med NOB) ‘nahajal izrazito na nasprotni strani barikad’.

“Odkar čutim starost v kosteh, sem čedalje bolj prepričan, da vse to, kar je bilo, ni nič, in da se bo življenje šele pričelo, ko bom tam… Torej – nič žalosti in mnogo poguma za leta, ki nas še ločijo od vstopa v življenje.” Tako je pisal Stanko Majcen družinski prijateljici Maci Matkovičevi 16. januarja 1957, ko ga je od ‘vstopa v življenje’ ločilo še skoraj štirinajst let. V tem času je zorel za ‘veliki prehod’, ki ga je dočakal 16. decembra 1970. V osmrtnici v Večeru so ‘zaspal v Gospodu’ spremenili v ‘za vedno zaspal’. Vstajenja čaka na pokopališču pri Mariji Snežni v Slovenskih goricah, kjer je imel njegov ded posestvo in kamor so hodili na počitnice; v to okolje je Majcen postavil tudi svoje ‘bogarje’, ki z okorno roko in prvinsko vero izrezujejo Kristuse. Pokopali so ga v družinskem krogu. “Domačini nismo niti vedeli, komu zvoni,” se spominja Tone Partljič. V istem grobu počivajo stric duhovnik Jožef Majcen, stolni dekan v Mariboru, Stankova žena Klara (+ 1977) ter njun edini sin Fedor, študent medicine, ki je izginil po vojni, najbrž v kočevskih gozdovih. Na nagrobniku so vklesani verzi Majcnove pesmi Smrt v polju: “In kadar spet njive vzcveto / in kadar spet škrjančki zapojo, / bodo iz mene peli. // In kadar spet bukve zagore / in kadar spet gabri zažare, / bodo iz mene žareli… / vse iz mene mrtvega.”

(obletnica meseca 12_1992)

Jože Plečnik

Napisal marko na 10. januarja 1992. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 23. januar 1872, Ljubljana, † 7. januar 1957, Ljubljana

‘Beli dan’ je zagledal 23. januarja v ljubljanskem Gradišču, kjer je živela družina mizarja Plečnika, po rodu iz Hotedršice: Jože je bil tretji sin – starejša od njega sta bila Andrej in Janez – za njim pa je prišla še sestra Marija. Marljivi oče je želel, naj vsi trije sinovi študirajo. Andrej je postal duhovnik in Janez zdravnik, Jože pa ni kazal veselja do šole. Mikalo ga je risanje in oče mu je priskrbel učitelja: prijatelja slikarja Ferda Vesela. Jože je blestel kot spreten risar na obrtni šoli v Gradcu, kar mu je odprlo pot v risalnico nekega izdelovalca umetnega pohištva na Dunaju. Po ogledu razstave sodobne arhitekture je zaprosil za sprejem na umetniško akademijo, kjer je predaval tudi arhitekt Otto Wagner, prenovitelj dunajske arhitekture ob koncu 19. stol. Bil je sprejet in kmalu je postal Wagnerjev najljubši učenec in sodelavec: profesor mu je zaupal izdelavo zahtevnih načrtov. Za svoje delo je Plečnik prejel ‘rimsko nagrado’: brezplačno študijsko potovanje po Italiji in Franciji (1899), kjer se je seznanil z antiko in renesanso. Ko se je vrnil na Dunaj, je dve leti še ostal pri Wagnerju, nato pa odprl svojo lastno delavnico. Tam je izrisal načrte za znamenito Zacherlovo hišo (nasprotniki so jo posmehovalno imenovali ‘kranjska kostanjarska peč’).

Ob srečanju s p. Wilibrordom Verkadejem, redovnikom iz benediktinske opatije Beuron, holandskih slikar jem-spreobrnjencem, se je izoblikoval njegov odnos do cerkvene umetnosti. Trikrat je bil izbran za Wagnerjevega naslednika na dunajski univerzi, a vsakič so nemškurji to imenovanje preprečili. Leta 1911 je odšel v Prago za profesorja dekorativne arhitekture. Tako se konča Plečnikovo ‘dunajsko obdobje’ in se prične ‘praško’ (1911-1920), ko se je njegov duh obogatil z navdihi slovanske ljudske umetnosti. – Praški dobi je sledila najdaljša in najbolj plodovita ljubljanska doba (1920-1956). V Ljubljani se je Plečnik izkazal predvsem kot mestni graditelj – urbanist. Po njegovih načrtih je nastajala Plečnikova Ljubljana, ki se je pričenjala od njegove skromne hiše za trnovsko cerkvijo: trnovski most, Križanke, Narodna in univerzitetna knjižnica, Kongresni trg, nabrežje Ljubljanice in mostovi (Čevljarski, Tromostovje), tržnice, Tivoli, cerkve (sv. Frančišek v Šiški, sv. Ciril in Metod za Bežigradom, sv. Jernej v Šiški, sv. Mihael na Barju, Žale. Delal je skoraj do zadnjega. Plačila ni maral. Eno njegovih zadnjih del je bil načrt za tabernakelj župnijske cerkve v Komendi. Ko ga je župnik Viktorijan Demšar vprašal za račun, je Plečnik kar malo nejevoljen odvrnil: »Nikar me ne žalite! Meni je Bog dal talente in moram mu vračati.« Potem ko je lepo pospravil delovno mizo v svojem domu na Mirju, je 7. januarja 1957 odšel v večni mir in lepoto.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1992) 1, str. 24.

Mladostna 140-letnica

Napisal marko na 11. decembra 1991. Objavljeno v Nekdanje rubrike.

dr. Pavle Zablatnik

Duhovnik dr. Pavle Zablatnik je profesor klasičnih jezikov in slovenščine. Najprej je poučeval na nemški, pozneje pa na slovenski gimnaziji v Celovcu. Je pisatelj šolskih učbenikov in knjig o koroških ljudskih običajih. Proučevanje koroške ljudske duše, natančneje koroške duhovnosti, je bila tema njegove doktorske disertacije in pozneje je o tem tudi predaval na celovški univerzi. Lani je bil izvoljen za predsednika Celovške Mohorjeve družbe.

28. oktobra 1991 je bila v Celovcu proslava ob 140-letnici delovanja družbe sv. Mohorja. Udeležili so se je vidni predstavniki političnega, kulturnega in verskega življenja s Koroške in Slovenije. Predstavili so sklad, ki nosi ime po ustanovitelju in ‘mecenu*, slikarju Valentinu Omanu, podelili priznanja zaslužnim članom in predsedniku slovenske vlade Lojzetu Peterletu izročili dar mohorjanov, raztresenih po vsem svetu, za Slovenijo (ček za 9,750.000 šilingov). Po proslavi smo predsednika najstarejše slovenske založbe prosili za ta pogovor.

– Kakšne so naloge predsednika Mohorjeve?

Najprej sem bil podpredsednik. Ko nam je lani umrl predsednik dr. Janko Hornböck, so na njegovo mesto izvolili mene. Predsednikova dolžnost je, da sklicuje in potem vodi seje odbora Mohorjeve. Ta odbor odgovarja za usodo družbe. Na sejah odbora se pripravlja vse, kar se dogaja z Mohorjevo. Tudi današnje slavje smo pripravili.

– Mohorjeva družba ni več samo založba. Kakšno mesto ima izdajanje knjig v vašem delovanju?

Založništvo ostaja še zmeraj naše prvotno poslanstvo. Tu se je delo naše Mohorjeve zelo razmahnilo. Imamo zelo pridnega in sposobnega direktorja (založbe) inž. Kattniga. In upravičeno sedaj Mohorjeva, kije bila ustanovljena kot vseslovenska založba, skuša spraviti slovenske knjige na tržišče v Slovenijo in povsod tja, kjer živijo Slovenci.

– Vam zaradi tega nihče ne očita konkurence?

Ne, že nekaj let se srečujemo z obema ‘sestrama’, celjsko in goriško Mohorjevo. Skušamo tudi skupaj načrtovati skupno izdajo te ali one knjige. V novih razmerah nočemo nikomur delati konkurence, ampak plodno sodelovati v sestrski slogi.

– Zakaj ste se odločili za tako veliko proslavo, kot je bila danes?

Gotovo bi bila 150-letnica primernejša za veliko praznovanje, 140-letnico pa praznujemo tudi ob velikih spremembah v republiki Sloveniji, ki pomenijo prelomnico tudi v delovanju naše Mohorjeve družbe. Ni nam več treba knjig čez mejo tihotapiti, ampak lahko gredo tja neovirano. Znak tega je bil tudi to, da je bil na tej slovesnosti predsednik slovenske vlade Lojze Peterle.

– Ali poteka obletnica Mohorjeve prav te dni?

Prava obletnica je bila 27. julija, ko je bilo razglašeno društvo, leto kasneje, 1852 pa so izšle prve knjige. Najprej samo koledar ter knjiga večernic, zatem pa vsako leto več knjig.

– Ali lahko predstavite še druge dejavnosti Mohorjeve?

Mohorjeva je prevzela dejavnosti, o katerih ni prej niti sanjala npr., da ima privatno ljudsko (osnovno) šolo, ki ima pravico javnosti. To omogoča Slovencem v Celovcu in okolici, da pošiljajo otroke v dvojezično šolo. Na področju vzgoje je pravočasno ustanovila dijaške domove. Ti domovi so bili pravzaprav predpogoj za razmah slovenske gimnazije. Kajti njeni dijaki se iz vse Koroške ne bi mogli vsakodnevno voziti v slovensko gimnazijo, kije v Celovcu. Življenje v Mohorjevih domovih jim je omogočilo obiskovanje gimnazije. Imamo dva moderno urejena dijaška domova: Slomškov in Modestov dom.

– Kaj pa gospodarska dejavnost?

Mohorjeva ima posebno gospodarsko podjetje Korotan.

– Gre dobiček teh podjetij za založniško dejavnost?

Po statutu Mohorjeve morajo gospodarska podjetja delovati v skladu s cilji Mohorjeve družbe, to se pravi v podporo Mohorjevi družbi.

rubrika Sprašujemo za vas, Ognjišče 12_1991

Nesmrtni Mozart

Napisal marko na 4. decembra 1991. Objavljeno v Priloga.

(ob obletnici) Eno od zanimivih dejstev glede Woffganga Amadeusa Mozarta je to, kako pogosto ljudje navajajo religiozne pojme, ko hočejo opisati ali razložiti njegovo edinstveno genialnost. Nekaj primerov: švicarski teolog Karl Barth je rekel: »Ko se angeli v nebesih zberejo k opravljanju svoje službe pred Bogom, takrat igrajo Bacha, vendar sem prepričan, da igrajo Mozarta, ko so zbrani v družinskem krogu.« Ruski glasbenik Peteri. Čajkovski je šel dlje: »Ljubim Mozarta kot glasbenega Kristusa.« Podobno nemški glasbenik Richard Wagner: »Verujem v Boga, Mozarta in Beethovna.« Georg Solfi, dirigent simfoničnega orkestra v Chicagu pa pravi: »Mozart te sili k veri v Boga, veliko bolj kot hoja v cerkev, ker je nemogoče, da bi tak fenomen prišel na svet slučajno.«

Zdi se, da je bilo res nekaj nadnaravnega glede njegove obdarjenosti. Drugi geniji so ustvarjali velike umetnine, vendar kateri od glasbenikov je komponiral, medtem ko se je zabaval v družbi? In to tako popolno glasbo, da se skladatelju ni zdelo potrebno, da bi zamenjal eno samo noto od začetka do konca. Na tak način je bil Mozart sposoben napisati uverturo k operi Don Giovanni na predvečer prve izvedbe v Pragi in nato prisiliti orkester, da je igral ‘a prima vista’, brez vsake vaje. Nekoč je izjavil: »V svoji glavi ne slišim vsakega parta posebej, enega za drugim, ampak slišim vse hkrati. Kakšen užitek je to, vam ne morem povedati!«

Vendar je bil Wolfgang A. Mozart kljub vsej obdarjenosti človek iz mesa in krvi, človek prikupljivih modrih oči in zvenečega smeha, Človek ponosa in delavnosti. »Bil je izrazito majhne postave, zelo suh in bled, z bogatimi lasmi, na katere je bil kar ponosen. Zelo rad je imel punč in ga pil v dolgih in pogostih požirkih. Ponosen je bil tudi na svojo igro biljarda. Veliko iger sva skupaj igrala, vendar sem bil vedno drugi najboljši.« Tako se spominja Michael Kelly, irski tenor, ki je pel na praizvedbi Figarove svatbe.

Mozartov družinski izvor pa sploh ni skrivnosten. Mozarti so bili rokodelci, katerih družina sega do 14. stoletja. Priimek so pisali na različne načine: Motzhard, Motzharth, Muzard, Mazar, Mosar. Od vseh skladateljevih prednikov najbolj izstopa njegov oče Leopold, ki je bil njegov ‘manager’ in edini učitelj. Rodil se je kot sin knjigoveza v Augsburgu. Najprej se je odločil za duhovništvo, potem pa je presedlal h glasbi in postal violinist v orkestru salzburškega knezonadškofa. Čeprav je bil kar plodovit skladatelj 25 simfonij ter precej skladb cerkvene in komorne glasbe, je bilo njegovo veselje predvsem v poučevanju. Njegovo najboljše delo je zelo upoštevan priročnik za violiniste.

Ko je bil Leopold star 28 let, se je poročil s prikupno domačinko Anno Mario Pertl iz družine, ki je dala kar precej ljubiteljskih glasbenikov. Leopoldu je rodila sedem otrok, od katerih sta preživela otroštvo le dva. Prva je bila deklica, rojena 1751 z imenom Maria Anna, za domače Nannerl. Drugi pa sedmi otrok, fantek. Drugi dan po rojstvu, 28. januarja 1756, so ga krstili: ker je bil rojen na praznik sv. Janeza Krizostoma in ker je bilo Leopoldovemu očetu ime Johann, je bil otrok krščen kot Johannes Chrysostomus Wolfgangus Theophilus Mozart. Ime Wolfgang je dobil po materinem očetu, Theophilus pa po botru. To ime, ki po grško pomeni ‘ljubljen od Boga’, je Mozart pozneje polatinil v Amadeus. Za domače pa je bil Wolferl.

Ko je bila Nanneri stara šest let, jo je oče začel učiti klavir. Celo sestavil je majhno zbirko skladb za začetnike in jo imenoval Nannerlin album. Potem ko je eno leto poslušal Nannerlino vadenje, je tri leta stari brat splezal na stol in začel pritiskati akorde. Wolferl je odkril svoj poklic, z njim pa tudi Leopold in Nannerl. Leopold je počakal še celo leto, da je začel s poukom glasbe svojega štiriletnega sina. Sin pa je počakal še eno leto, preden je zapisal svojo prvo skladbo v Nannerlin album. Ludwig Kóchel, nemški botanik, ki je leta 1862 prvi objavil kronološki seznam Mozartovih del, je dal temu 16-taktnemu Menuetu v G-duru in še petim podobnim skladbam slovesno oznako: ‘K 1’.

Čez eno leto se je Leopold odpravil v München in na Dunaj, da bi pokazal svoja učenca svetu. Ne brez ponosa je s poti pisal svojemu prijatelju v Salzburg: »Ves svet govori o nas. Njeno veličastvo nas je sprejelo z izredno naklonjenostjo. Wolferl je skočil v njeno naročje, jo objel in vroče poljubil.« Žal Leopoldovo pismo ne omenja naslednjega dogodka, ki je še dolgo postal del tako imenovane Mozartove legende. Cesarica Marija Terezija je dovolila Mozartu, da se je igral z njenimi otroki. Ko je pri igri Mozart padel, ga je tolažila mlada princeska Marija Antonieta. V zahvalo je Mozart rekel bodoči francoski kraljici: »Ko bom velik, se bom poročil s teboj.«

Salzburški knezonadškof je bil širokogruden in razumevajoč, zato je dovoljeval svojemu ambicioznemu violinistu, da si je jemal neplačane dopuste. Tako je Leopold Mozart naslednjega leta začel novo turnejo, to pot po Zahodni Evropi.

Ko sta se leta 1766 vrnila v Salzburg, je bil Wolferl star deset let. Od teh je preživel tri in pol kot potujoči glasbenik brez prijateljev svoje starosti. Nikdar ni stopil v šolo. Leopolda so večkrat kritizirali zaradi njegove nenavadne vzgoje. Vendar se zdi, da so bili vsi štirje Mozarti eden z drugim zelo povezani, Wolfgang pa je ljubil takšno življenje. Če je bil Leopold nekoliko samodržca, ki je organiziral vsako stran Wolfgangovega življenja, pa je le bil ljubeči oče. Ni bil le Wolfgangov glasbeni učitelj, ampak ga je učil tudi branja in računanja. Vpeljal ga je v francoski, angleški in italijanski jezik, hkrati pa ga uvedel v svet. Leopold je jemal kot religiozno dolžnost nalogo, da razvije izjemne darove, ki jih je opazil na sinu. tej nalogi je podvrgel vse svoje življenje. Nekoč je dejal: »To je moja dolžnost pred vsemogočnim Bogom!«

‘Čudežni otrok’ v Italiji

Ko sta na veliki teden leta 1770 oče in sin prišla v Rim, sta šla v Sikstinsko kapelo, da bi slišala slavni Allegrijev Miserare iz leta 1630, ki ga je Vatikan tako cenil, da je prepovedal vsako izvajanje zunaj omenjene kapele. Mozart ga je slišal, prišel domov in ga napisal po spominu. Nato je Leopold rekel: »Zdaj ga imamo in ga bomo s seboj odnesli domov!«

Mozart je očaral Italijo, Italija pa njega. Pozneje je izjavil: »Nikoli nisem bil deležen tolike časti in nikoli nisem bil tako priljubljen.« Papež je imenoval 14letnega mladeniča za viteza zlate ostroge. Po več kot enoletnem bivanju v Italiji sta se Mozart in njegov oče vrnila v Salzburg. Njegovi življenji je prizadela in hkrati spremenila smrt širokogrudnega salzburškega knezonadškofa Sigismunda Schrattenbacha (nečak ljubljanskega nadškofa istega imena). Nasledil ga je Hieronim Colloredo, ki ni dovoljeval odhodov. Leopold je že dolgo upal, da bo nekoč postal kapelnik na salzburškem dvoru, vendar ga je Colloredo, sam kar dober violinist, spregledal. Nastavil pa je 16-letnega Wolfganga na nižji vlogi koncertnega mojstra za 150 guldnov letno. Čeprav je v štirih letih napisal kar deset maš, je kljub temu postajal vedno bolj nemiren in nezadovoljen.

Leopold se je odločil, da bi moral Wolfgang iskati srečo v Parizu, ki je bil tedaj kulturna metropola Evrope. Mozartu ni ugajalo ne mestno življenje ne njegova nabuhla glasba, vendar je pristal na potovanje, in sicer v materinem spremstvu. Ko sta z materjo dospela v Mannheim, se je Mozart prvič v življenju globoko zaljubil. Njegova izvoljenka je bila 16-letna Aloysia Weber, prikupna in nadebudna sopranistka. Bila je ena od štirih hčera neuspešnega pevca, ki je zaokrožal družinske dohodke z najemanjem sob. 21-letni Mozart je začel pisati arije za Aloysio in jo učil, kako jih mora peti. Menil je, da ima Aloysia ljubek in čist glas. Namesto da bi šel v Pariz, je hotel spremiti Webrovo družino na turneji po Italiji.

Ko je Leopold zvedel za sinovo željo, je bil besen. Sinu je odločno napisal: »V Pariz in to takoj!« Tako se je kot je mislil začasno poslovil od Webrovih in spremil mater v Pariz. Tam je preživel kar šest mesecev in ni dobil boljše zaposlitve kot službo organista v Versaillesu, ki jo je kljub očetovemu nagovarjanju odklonil. Vse njegovo pariško bivanje je bilo zaznamovano z materino boleznijo. Dne 3. julija 1778 je očetu pisal, da je mati zelo bolna in da je v božjih rokah. Šele 9. julija mu je ponovno pisal in priznal, da je 3. julija mati umrla. Pisal mu je: »Zadosti sem trpel in jokal, toda kaj je pomagalo? Tako sem poskusil potolažiti sam sebe. Prosim, da tako storite tudi vi, moj dragi oče!«

V tem času je Mozart napisal nekaj precej konvencionalnih skladb, med drugim tudi Simfonijo št. 31, imenovano tudi ‘Pariška’. Nekoliko bolj odražata njegovo duševno stanje dve sonati, in sicer klavirska sonata v A-duru in violinska sonata v E-duru. Potem ko je v Parizu pokopal mater, se je vrnil v Nemčijo. Ustavil se je, da poišče Webrove na njihovem novem stanovanju v Münchnu, kjer je Aloysia dosegla kar precejšen uspeh kot operna pevka. Takoj mu je dala vedeti, da ji njegovo dvorjenje nič ne pomeni. Ko so jo čez nekaj let vprašali, kako je mogla odkloniti največjega glasbenega genija svojega časa, je odgovorila: »Nisem vedela. Bil je tako majhen človek.«

Na očetovo prigovarjanje je nadškof Colloredo ponovno sprejel Wolfganga v službo kot dvornega in stolnega organista. Tako je Mozart ponovno pisal cerkveno glasbo, med drugimi tudi znamenito Mašo kronanja. Vendar sta bili največji deli tega obdobja opera Idomene/ in Koncertantna simfonija za violino in violo, namenjeni drugim gospodarjem. Nadškof Colloredo je imel Mozarta za neposlušnega služabnika, ta pa mu je tudi primerno vračal. Nekoč sta se prerekala o nepomembni zadevi z Dunaja. Mozart pripoveduje, kako mu je nadškof zavpil: »Tam so vrata! Nočem ničesar več imeti s takšno barabo!« Mozart pa mu ni ostal dolžan in odvrnil: »Jaz pa z vami ne!« Nadškofovi služabniki so petkrat zavrnili Mozartovo prošnjo za odpust iz službe. Končno je nadškofov komornik odstavko sprejel in prikazal značilen primer razmerja med umetniki in njihovimi gospodarji. Z brco v zadnjico je Mozarta pognal skozi vrata!

Dunaj ‘obljubljena dežela’

Misel na samostojno življenje na Dunaju je Mozarta navduševala. Očetu je pisal: »Moja sreča se šele začenja!« In drugič: »Dunaj je zanesljivo dežela klavirja!« Najbolj zanimivo pa je bilo za 25-letnega Mozarta dejstvo, da se je ponovno srečal z družino Weber. Nekoliko naivno je pisal očetu, da je stara gospa Weber zelo dobra in ga je sprejela v svojo hišo, kjer mu je dala prostorno sobo. Aloysia je imela 19-letno neporočeno sestro z imenom Konstanca. Mozart pa je bil tako osamljen. Očetu jo je opisal: »Sicer ni grda, vendar pa še daleč ni lepa. Vsa njena lepota je v dveh črnih očeh in čedni postavi.«

Leopold je kmalu zvedel za vznemirjajoče novice, da je Konstanca postala Mozartova ljubica in da jo misli poročiti. Mozart je to zanikal in zaskrbljenemu očetu zapisal: »Nisem zaljubljen vanjo. Ko mi čas dopušča, greva ven, vendar se moje misli ukvarjajo s povsem drugačnimi zadevami. Bog mi ni dal mojega talenta, da bi se navezal na ženo in zapravil svojo mladost v norčijah.« Drugačne zadeve so bile njegove skladbe, predvsem opera Beg iz Seraja (1782), ki je postal njegov prvi veliki operni uspeh. Vendar je Konstancina zaskrbljena družina prisilila Mozarta, da je podpisal listino, s katero se zaveže, da se bo v treh letih poročil s Konstanco ali pa bo moral plačati letno odškodnino 300 guldnov. Vendar piše Mozart očetu, da je Konstanca dokument raztrgala. Nakar mu je oče odgovoril: »Dragi Mozart, ne potrebujem nobene pisane besede, verjamem, kar mi ti poveš.«

Le teden prej je Mozart prvič prosil očeta dovoljenje za poroko oziroma je priznal, da ima takšne načrte. Nekoliko naivno mu piše: »Glas narave se oglaša v meni tako močno kot pri drugih, morda celo glasneje kot pri močnejših postavah. Preprosto ne morem živeti tako, kot živi večina mladih v današnjih dneh. Prvič imam globoko versko prepričanje; drugič imam prevelik občutek časti, da bi zapeljal nedolžno mladenko; tretjič preveč se bojim bolezni in skrbim za svoje zdravje, da nisem nikoli imel takšnih razmerij z nobeno žensko.«

Sicer pa pravi, da potrebuje nekoga, ki bo skrbel za njegovo imovino, za njegovo perilo in obleko in tako naprej. Po njegovem mnenju ima Konstanca dovolj zdrave pameti, da bo mogla spolniti svoje dolžnosti kot žena in mati. Ker se je Mozart bal, da bi njena družina razdrla zaroko, se je 4. avgusta 1782 poročil s Konstanco. Naslednji dan je prišla očetova godrnjajoča privolitev.

Od tega trenutka dalje se je Mozart vseh devet let, ki jih je še preživel na Dunaju, popolnoma posvetil glasbi. Mozartovo življenje in njegova glasba sta postala eno. Njegova glasba je bila njegovo življenje. Nikoli več ni šel na daljše potovanje Izven države, nikoli več se ni zaljubil. Preprosto: sedel je in delal, komponiral in izvajal. Ob tem je očetu pisal: »Moram pisati z največjo naglico, kakor da je že ppl šestih, jaz pa sem povabil ljudi na koncert ob šestih. Sicer pa imam , toliko dela, da večkrat ne vem, ali stojim na glavi ali na petah. Vse dopoldne sem poučeval do dveh, ko smo kosili. Tako je večer edini čas, ki mi ostane za komponiranje. In še takrat se ne morem zanesti, ker me večkrat povabijo, da jim izvajam koncerte.«

O teh koncertih je Mozart menil: »Ti koncerti so zlata sredina med preveč težkim in preveč lahkim. So pa zelo briljantni, ugajajo ušesom, ne da bi postali vsakdanji. Iz nekaterih odlomkov bo lahko samo dober glasbenik razbral vso njihovo umetelnost. Vendar so ti odlomki tako napisani, da bo z njimi užival tudi nepoznavalec, čeprav ne bo vedel zakaj.« Na tako preprost način Mozart opiše izredno dejstvo, da je med leti 1782 in 1786 napisal kar 15 klavirskih koncertov, ki jih je tudi sani izvajal.

V tem obdobju se je seznanil s Franzem Josephom Haydnom. čeprav je bil Haydn kar 24 let starejši od Mozarta, sta takoj pripoznala drug drugemu njegovo genialnost in sta kaj kmalu postala prijatelja. Haydn, ki velja za očeta godalnega kvarteta, je ravno v tistem času izdal zbirko šestih, ki jih imenujejo Ruski kvarteti, katere je zložil na povsem nov način tako, da je vsako od štirih glasbil bolj neodvisno drugo od drugega. Ti so med leti 1782 in 1785 navdihnili Mozartu šest godalnih kvartetov, ki jih je posvetil Haydnu, “od katerega sem se naučil, kako je treba pisati kvartete”. Ko je Haydn slišal zadnje tri od teh kvartetov, je rekel Leopoldu Mozartu: »Pred Bogom in kot pošten človek Vam moram povedati, da je Vaš sin največji skladatelj, kar jih poznam osebno ali po imenu.«

Kmalu nato je ljubosumni nadškof Colloredo zagrozil Leopoldu Mozartu, da mu bo priškrtnil pri plači, če se takoj ne vrne v Salzburg. Oba Mozarta, ki sta bila nekoč tako tesno povezana, sta se zdaj drug drugemu odtujila in se nista nikoli več videla.

Poleg Haydna je v tem času v Mozartovem življenju nastopila nova oseba, Italijan po imenu Lorenzo da Ponte, ki je bil genialen kot libretist in kot intrigant. Da Ponte je predlagal, da bi sodelovala pri novi operi, pri čemer je Mozart imel pomisleke glede cenzure. Da Ponte mu je zagotovil, da bo to njegova zadeva. Mozartu je bilo kar všeč, da se je lotil uglasbitve pohujšljivo antiaristokratske francoske komedije, ki je bila ravno takrat na Dunaju prepovedana. Da Ponte je obljubil, da bo libreto tako omilil, da bo dobil odobritev od novega, liberalno usmerjenega cesarja Jožefa II. Pozneje se je da Ponte spominjal: »Kolikor hitro sem pisal besede, tako hitro jih je Mozart uglasbil.« Tako je leta 1786 nastala Figarova svatba. Čeprav je bil na Dunaju aplavz kar spoštljiv, pa so v Pragi naravnost ponoreli nad Figarom. Mozart je potoval v Prago, da bi sam dirigiral opero. Iz tega mesta piše prijatelju, da v Pragi ne govorijo o ničemer drugem, kot o Figaru: »Ničesar ne igrajo, pojejo ali žvižgajo razen Figara.« Praške oblasti so ga prosile za novo opero. Mozart in da Ponte sta se obvezala, da bosta do naslednjega leta pripravila opero Don Giovanni.

Sicer pa je Mozart ljubil lahkoživo življenje. Igral je, se zabaval in si sposojal denar. Sprejemal je več naročil, kot jih je mogel spolniti, čeprav je večino naročil na neki način le izdelal. Tudi Konstanca je uživala v tem brezskrbnem življenju. Rodila je Mozartu šest otrok, od katerih sta le dva preživela otroštvo. Njeno zdravje je začelo pešati. Mozart si je sposodil še več denarja in delal naprej.

Ko je spomladi leta 1787 Leopold resno zbolel, mu je Mozart brez ovinkov pisal, da pričakuje najhuje: »Ker je smrt edini cilj našega življenja, sem v zadnjih nekaj letih spletel take odnose z najboljšim in najzvestejšim prijateljem človeštva, da me njegova podoba sploh ne plaši več, temveč me tolaži in hrabri!« Ko je maja tistega leta Leopold umrl, je Mozart očetovo smrt vzel kot prehodno nesrečo. V tem smislu je pisal sestri Nannerl: »Lahko si predstavljaš, da je najina izguba enako velika in kako sem bil žalosten, ko sem zvedel za nenadno smrt najinega ljubljenega očeta.« Vendar je takoj dodal, da ne more priti v Salzburg na pogreb.

Requiem piše zase

Kljub temu, da je bilo vse Mozartovo življenje plodovito, pa je največ napisal v zadnjem letu življenja, leta 1791. Med drugim je napisal prelepi Klavirski koncert št. 27 in nič manj lepi Klarinetni koncert hkrati z drugimi nenavadnimi skladbami kot je Fantazija za mehanične orgle. Za kronanje Leopolda II. kot češkega kralja je zložil opero La Clemenza di Tito v pičlih 18 dneh. Nato je prišla Čarobna piščal. Poleg tega je sprejel še anonimno naročilo za Requiem, za katerega mu je zmanjkalo časa.

Pri 35 letih se je Mozart počutil ostarelega, izčrpanega in nekoliko duševno bolnega. Konstanca je pozneje povedala, da je bil prepričan, da ga je nekdo zastrupil z nekim arzenskim preparatom, ki so ga imenovali ‘acqua toffana’. Mislil je celo, da ga je zastrupil naročnik Requiema. Prepričan je bil, da piše Requiem zase. Mozartove čudne misli so se okrepile nekaj let po njegovi smrti, ko je Antonio Salieri, ljubosumni tekmec na cesarskem dvoru, zblaznel in se obtožil delne odgovornosti pri Mozartovi smrti.

Tako je nastala slikovita legenda, ki je bila dopolnjena s poročilom, da je bil Mozart med nevihto pokopan v skupen grob. Vendar znanstveniki zanikujejo take romantične pripovedke. Mozarta ni zastrupil ne Salieri ne kdo drug, čeprav je vzrok njegove smrti še vedno vprašljiv. Prvi simptomi kažejo na infekcijo v grlu zaradi prehlada, ki ga je ujel med strahotno jesensko nevihto, ko je šel dirigirat novo kantato za framazonsko ložo. Kot mnoge osebnosti razsvetljenstva, je bil Mozart namreč goreč framazon, čeprav prepričan katoličan. Dva dni pozneje, 20. novembra 1791, je obležal z vročino. Poznejše raziskave govorijo o ledvični oslabelosti, pljučnici in možganski kapi. Danes je splošno mnenje, da je Mozart umrl za revmatično vročino, ki jo je imel že v mladosti in se začne z infekcijo. Obležal je in ostal dva tedna v postelji s precejšnjimi bolečinami. Po tedanji navadi so mu zdravniki puščali kri, kar je zadevo še poslabšalo.

Ko je Konstancina mlajša sestra prišla na pomoč, ji je Mozart rekel: »Draga Sophie, kako sem vesel, da si prišla. Nocoj moraš ostati pri nas, da me boš videla umreti.« Ko je Sophie vljudno protestirala, je dodal: »Na jeziku imam že okus smrti.« Dva od njegovih učencev, Franc Xaver Sussmayr in Joseph Eybler, sta tudi prišla k njegovi smrtni postelji. Naročal jima je, kako morata končati Requiem, da bo Konstanca mogla dobiti honorar. Prepeli so nekatere odlomke, pri katerih je Mozart pel alt, dokler niso prišli do Lacrimosa, ko je planil v jok.

Sophie je tekla po zdravnika in duhovnika. Zdravnik mu je predpisal mrzle obkladke na razbeljeno čelo. To je povzročilo, da je padel v nezavest, iz katere se ni več vrnil. Sophie se je pozneje spominjala: »Njegovo zadnje dejanje je bilo zabrundati nekaj taktov bodenskega parta iz Requiema. Še danes ga slišim.« Mozart je umrl ob enih zjutraj 5. decembra 1791.

Med Mozartovim pogrebom ni divjala nevihta; nasprotno, vreme je bilo nenavadno milo. Golo telo so zavili v platneno vrečo in ga položili v grob za pet mrličev. To je bil uradno potrjen način sanitarnega pogreba v dobi razsvetljenstva.

Ostaja pa skrivnost, zakaj ni šla Konstanca za pogrebom in zakaj ni naročila nagrobnega spomenika. Dosegla je, da je bil Requiem dokončan in ga je izročila tistemu, ki ga je naročil, da bi ga izvajal kot lastno delo.

Škulj E., Priloga, v: Ognjišče (1991) 12, str. 31.

Simon Rutar

Napisal marko na 26. oktobra 1991. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 12. oktober 1851, Krn, † 3. maj 1903, Ljubljana

Ta pomembni mož je zagledal luč sveta v ‘pozabljeni’ vasici Krn visoko pod goro z enakim imenom. Rodil se je 12. oktobra 1851 kot najstarejši od devetih otrok v kmečki hiši pri Ivančevih. Prvo vzgojo sta Simonu dala mati in domači duhovnik, ki sta ga naučila branja, pisanja in verouka. Starši so želeli, da bi njihov prvorojenec postal ‘gospod’ in, ko mu je bilo osem let, so ga poslali k stricu Lovrencu, očetovemu bratu, kije bil župnik v Ravnici nad Grgarjem in učitelj na tamkajšnji šoli. Simon je pri njem nekoliko izpopolnil svoje znanje, potem pa je šolanje nadaljeval v Gorici: najprej na normalki in nato na gimnaziji, kjer je 1872 maturiral kot odličnjak. Svoje življenje v višjih razredih gimnazije in poldrugo leto študija na univerzi je popisal v svojem Dnevniku (od 1. junija 1869 do konca leta 1874). Po maturi ni izpolnil želje staršev (predvsem očeta, mati je bila bolj razumevajoča), da bi šel v bogoslovje. Potem ko je v Trstu odslužil enoletni prostovoljni vojaški rok, je jeseni 1873 kar od tam odšel v Gradec, kjer je študiral zgodovino in zemljepis. Sprva je živel v hudem pomanjkanju, šele kasneje je bil deležen skromne pomoči od doma. Študij je uspešno končal leta 1877, ko je opravil profesorski izpit za poučevanje teh predmetov na srednjih šolah s slovenskim in z nemškim jezikom, 1879 pa še na šolah s srbohrvaškim učnim jezikom. V šolskem letu 1877/78 je bil suplent na gimnaziji v Gorici, poleti 1878 je bil ob avstrijski okupaciji Bosne in Hercegovine mobiliziran. Od januarja 1880 do julija 1881 je bil redni profesor na gimnaziji v Kotoru, zatem pa je do konca januarja 1889 deloval v Splitu kot profesor zgodovine, šolski nadzornik ter asistent v arheološkem muzeju, ki ga je vodil duhovnik Frane Bulič, strokovnjak za prakrščansko zgodovino. Tam se je Rutar ogrel za arheologijo ali starinoslovje, pomembno pomožno zgodovinsko vedo. Iz Splita si je silno želel priti v domače kraje. V drugem polletju šolskega leta 1888/ 89 je postal profesor zgodovine in zemljepisa na ljubljanski realki. Od jeseni 1890 pa vse do svoje smrti je ta dva predmeta poučeval na drugi državni gimnaziji v Ljubljani. V svojih dijaških in študentskih letih je bil Rutar družaben in živahen, kot profesor pa je bil vase zaprt in samotarski. Na njegovo vedenje je vplivala ‘nesrečna ljubezen’: pred odhodom v Kotor (1880) se mu je izneverila zaročenka iz tolminske družine Premerstein. Rutar je iskal utehe predvsem v delu, včasih je tudi preveč spil, kar je bilo zanj usodno. V noči od 3. na 4. maj 1903 je tragično umrl, ko mu je sveča zažgala obleko in zaradi opeklin je umrl med dvojnimi vrati sobe svojega ljubljanskega stanovanja.

Svojo zgodovinsko ‘žilico’ je Rutar pokazal že v srednji šoli, ko je začel zbirati gradivo za opis tolminskega glavarstva. To je kasneje nadaljeval in sad teh prizadevanj je njegova najpomembnejša knjiga Zgodovina Tolminskega, ki je izšla v Gorici 1882 (ponatis 1972). Seznam njegovih del obsega kar 333 enot, od tega 17 samostojnih tiskov (knjige, posebni odtisi). Med njegovimi knjigami so poleg Zgodovine Tolminskega zelo dragocene tri, ki so izšle v zbirki Slovenska zemlja pri Slovenski matici v Ljubljani: Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska (1893), Samosvoje mesto Trst in mejna grofija Istra (1897) in Beneška Slovenija (1899). Od mladih nog ga je zanimala domača tolminska preteklost, kasneje pa se je trudil za prikaz zgodovine celotnega slovenskega ozemlja. Zavedal se je pomena zgodovine za buditev narodne zavesti in pobijal je trditve nemškega in italijanskega nacionalističnega zgodovinopisja, ki je omalovaževalo zgodovinsko veljavo Slovencev.

(obletnica meseca 10_1991)

Narte Velikonja

Napisal marko na 23. junija 1991. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 8. junij 1891, Predmeja, † 25. junij 1945, Ljubljana

Po slovenskem spravnem v dnevu v Kočevskem Rogu 8. julija 1990 je bilo podobno spravno slavje 14. oktobra 1990 na Teharjah, ‘štajerski Kalvariji’. V imenu preživelih taboriščnikov je pretreseno množico nagovoril dr. Tine Velikonja, sin pisatelja Narteja Velikonje. Prav tiste dni, ko je mladoletni Tine prestajal teharski pekel, je bil oče v Ljubljani obsojen na smrt, ker je ‘kot odločen idejni nasprotnik in sovražnik narodnoosvobodilnega gibanja vršil proti temu gibanju ustno agitacijo in pismeno propagando’. 25. junija 1945 je bil neznano kje ustreljen. Tatjana Možina Božič je v svoji diplomski nalogi Literarno delo Narteja Velikonje (Ljubljana 1990) prišla do ugotovitve, da je bila Velikonjeva smrt zrežirana groteska in da ‘ostaja dejstvo, da je izvršena smrtna obsodba zaradi nasprotnega idejnega delovanja nad invalidnim človekom dvojna kršitev mednarodnega prava’. Tedanje časopisje je pisalo, da se je Velikonja obsodil sam: v brošuri Malikovanje zločina (1944), ki prinaša njegove štiri radijske govore proti OF, je namreč zapisal:

»Zame bi bilo najhujše, če bi moral na svoje oči gledati, da so na oblasti tisti,… ki so priklicali na naš narod takšno nesrečo, ki je ne bodo mogla popraviti tri pokolenja. Zaradi tega si sami obrazložite, odkod meni ta fanatičnost. Ne maram doživeti tega komunističnega raja … Med menoj in njimi je samo smrt.« S smrtno obsodbo je bila združena tudi trajna izguba državljanskih pravic in zaplemba imovine. V pozabo naj utoni ‘za večne čase’! Petinštirideset let po njegovi smrti, 28. junija 1990, je Alenka Puhar v Književnih listih dnevnika Delo objavila članek Narte Velikonja. V njem je zapisala, da je bil pisatelj s to obsodbo ‘izbrisan iz slovenskega občestva in spomina. Njegove knjige so bile izločene iz knjižnic, ime je bilo prepovedano omenjati, ponatisa ni bilo nobenega.’

Obudimo spomin na tega, po krivici ‘pokopanega’ moža. Oglejmo si njegovo življenjsko in pisateljsko pot. Rodil se je na današnji dan leta 1891 pri Bevkovih v Dolu pri Otlici nad Ajdovščino kot prvi od številnih otrok očetu Ignaciju, gozdnemu čuvaju, in materi Mariji Bevk. Ta ‘vedra, preprosta Bevkova Micka, ki ni klonila niti v najhujši uri preskušnje in stiske’, mu je ‘za življenjsko pot pustila vrečo humorja’, kot je zapisal v eni svojih zadnjih knjig 888/3 ANEKDOT. V tej knjigi tudi pripoveduje, kako se je oče razjezil nanj, ko je prejel svoj prvi avtorski honorar. Pisateljica Zofka Kvedrova, urednica lista Domači prijatelj, mu je, tretješolcu, poslala honorar za pesmico o Hanci.

Denar je pismonoša izročil očetu po nedeljski maši. Ko je oče prišel domov, je Narteja prijel: »Katera punca ti pošilja denar?« Ko mu je sin razložil, za kaj gre, ga je oče poslal po vino, glede honorarjev pa je dejal: »Če bi jaz ukazoval, bi morali (pisatelji) plačati za svoje neumnosti!« Bistri Narte (Lenart) je po končani ljudski šoli v domačem kraju šel v Gorico, kjer je leta 1912 maturiral. Tam se je spoznal s primorskimi pisatelji in pesniki: Andrejem Budalom, Jožem Lovrenčičem, Igom Grudnom, Francetom Bevkom. Po maturi je na Dunaju študiral pravo ter se v času študija družil s slovenskimi akademiki in politiki (Korošcem, Krekom). Po vojni je bil pravni izvedenec pri raznih državnih uradih. Leta 1920seje poročil z Ivanko Jeglič, nečakinjo ljubljanskega škofa Jegliča. V zakonu se jima je rodilo trinajst otrok. Narte je bil ob svojih poklicnih opravkih ves čas zelo delaven v raznih katoliških organizacijah in društvih, veliko pa je tudi pisal za skoraj vsa katoliško Usmerjena glasila.

V leposlovju je gojil predvsem prozo. Zelo dognane so njegove pripovedi iz življenja otrok in mladostnikov, ki so izšle v knjigi Otroci (1931). Zaradi preobremenjenosti ga je leta 1933 zadela kap, ki mu je pustila ohromelost desne strani telesa. S trmo ‘gorjana’ je bolezen toliko obvladal, da je ostal v službi in tudi pisateljevanja ni opustil. »Prej sem pisal z desnico, zdaj moram z levico, zato se marsikaj zdi ljudem narobe.« Pripadal je katoliškemu krogu pisateljev; gojil je prijateljske stike s Finžgarjem, z Jožetom Pogačnikom, kasnejšim ljubljanskim nadškofom, s Francetom Koblarjem. Pri celjski Mohorjevi je 1928 izšla njegova ljudska povest Višarska polena, pri Goriški Mohorjevi pa 1937 povest Besede, kronika njegovega rojstnega kraja.

Bil je tudi zbiralec anekdot, ki jih je izdal v več knjigah. Prav zaradi svojega zdravstvenega stanja se po vojni ni umaknil iz Ljubljane. 10. maja 1945 je obhajal srebrno poroko, naslednji dan pa je bil aretiran in čez poldrugi mesec ubit. Njegov spomin se je ohranil samo v daljni Argentini, Kjer sta prijatelj dr. Tine Debeljak in sin Jože Velikonja (geografski strokovnjak mednarodnega ugleda) izdala dve knjigi njegove izbrane proze (Ljudje, Zanke).

(obletnica meseca 06_1991)

Janez Jalen

Napisal marko na 27. aprila 1991. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 26. maj 1891, Rodine, † 12. april 1966, Ljubno na Gorenjskem

Lepoto sveta, ki jo je v mnogih svojih povestih opeval, je Janez Jalen zagledal 26. maja 1891 pri Mežnarjevih na Rodinah kot deseti in najmlajši otrok Primožkovega Matija in Knafelinove Marijane. Oče je opravljal službo cerkovnika pri cerkvi sv. Klemena na Rodinah, ki je bila do 1821 župnijska (tedaj so sedež župnije prenesli na Breznico). »Moj oče je bil vzlictemu, da ni bil premožen, spoštovan mož. Pri njem so se shajali možje iz vasi. Zimske večere so posedali ob peči, kadili tobak in si pripovedovali. Najraje so poslušali mojega očeta, ki je res izmed vseh največ skusil, obredel dosti sveta in znal lepo pripovedovati. Najbolj zvest poslušalec sem bil jaz.« To je bila prva šola malega Janeza, ki si je očetove zgodbe tako zapomnil, da jih je čez mnogo let uporabil kot okvirje za svoje povesti. Dejal je, da je Ovčarja Marka pravzaprav napisal oče. On je svojega najmlajšega rad jemal na planino pod Stolom, mu spotoma pripovedoval čudovite stvari, ga opozarjal na vsako divjad, na vsako sled, na vsako rožo in mu odpiral oči za lepote narave. Žal je ta odlični učitelj, ki ni znal ne brati ne pisati, umrl, ko je bilo Janezu komaj deset let. Takrat je že končaval štirirazredno šolo na Breznici. V višje šole (v Ljubljano in v Kranj, kjer je končal gimnazijo) je Jalena poslal tedanji brezniški župnik Tomaž Potočnik, ki ga je tudi podpiral. Po maturi je Janez vstopil v ljubljansko bogoslovje in bil leta 1915 posvečen v duhovnika. Po novi maši je postal kaplan v Srednji vasi v Bohinju. V tem ‘raju’ se je počutil srečnega. Maja 1917 je bil poklican za kurata (vojaškega duhovnika): do konca vojne je deloval najprej med bolniki v Gradcu, zatem med taboriščniki v Lebringu. Po vojni je bil najprej nekaj mesecev v Besnici nato je šel za kaplana v Črnomelj, čez pol leta v Staro Loko, od tam v ljubljansko Trnovo za kaplana k pisatelju Finžgarju. Nato je bil katehet v Mostah. V tem času je napisal scenarij za prvi slovenski igrani film Triglavske strmine. Ker ni šel na volitve, je bil kazensko premeščen za ekspozita v Notranje Gorice na Barju, kjer je začel tkati pisano vezenino o mostiščarjih, ki so živeli tod 3.000 let pred Kristusom. Po temeljitem študiju je nastala njegova napeta zgodovinske povest Bobri, ki je izšla (1942-1943) v treh knjigah: Sam, Rod, Vrh. Po drugi svetovni vojni je bil najprej župnik v Grahovem pri Cerknici, zadnja leta (1958- 1966) pa v Ljubnem na Gorenjskem.

V slovenski književnosti se je Janez Jalen oglasil razmeroma pozno in sicer najprej kot dramatik. Kot vojni kurat v Lebringu je začel pisati dramo Dom, ki je ena naših najboljših ljudskih iger in je prvi del dramske trilogije: sledili sta ji namreč še igri Srenja in Bratje. Osnovna misel naj bi poudarjala delo za dom, za (vaško) skupnost, za človeštvo. Močnejši kot v dramah je Jalen v povestih, med katerimi je najbolj znamenita Ovčar Marko, ki je izhajala v dveh letnikih revije Mladika (1928 in 1929). Ta naj lepša slovenska pastirska idila je doživela že precej knjižnih izdaj. Dogaja se v svetu pod Stolom. V Bohinj pa je postavljeno dogajanje domačijske povesti Cvetkova Cilka (1938) in lovske pripovedi Trop brez zvoncev (1939). Od drugih Jalenovih del je znana še povest Ograd, ki se godi v nekdanji ženski kaznilnici v Begunjah. Zakaj ljudje Jalena tako radi bero: »Z osebami v svojih povestih se pogovarjam, kot da so žive… Kadar nekaj napišem, tisto najprej glasno preberem in poslušam, kako se sliši; beseda mora lepo zazveneti, pogovor v povesti mora biti živ.«

obletnica meseca 05_1991

Franc Miklošič

Napisal marko na 4. marca 1991. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 20. november 1813, Radomerščak pri Ljutomeru, † 7. marec 1891, Dunaj

Prlekija (po narečni besedi ‘prle’, t.j. ‘prej’), ^ slovenska pokrajina, ki obsega vzhodni del Slovenskih goric ter Ptujsko in Mursko polje, si po pravici lasti posebno mesto v kulturnem življenju našega naroda. Iz te deželice so namreč izšli številni možje, ki so s svojim ustvarjalnim delom prispevali pomemben delež na raznih področjih: npr. pisatelji in pesniki Ksaver Meško, Stanko Cajnkar in Edvard Kocbek, dramatik Bratko Kreft, literarni zgodovinar Anton Slodnjak ter priznani psiholog in bogoslovni pisatelj Anton Trstenjak. Med vsemi Prleki pa se je najvišje povzpel Franc Miklošič, ki si je s svojimi temeljitimi znanstvenimi spisi prislužil naslov največjega slovenskega jezikoslovca 19. stoletja. Dosegel je tudi visoke akademske časti: bil je profesor na dunajski univerzi, večkratni dekan njene filozofske fakultete, leta 1854 pa celo rektor univerze.

Temu slavnemu možu je zibelka tekla na Radomerščaku, vasici južno od Ljutomera, središča Prlekije. Tam se je rodil 20. novembra 1813. Ko mu je bilo šest let, se je družina preselila v Ljutomer, kjer je oče imel gostilno in trgovino, kar je v tedanjih razmerah dajalo trden družbeni položaj. Franc je do leta 1824 obiskoval ljudsko šolo v Ljutomeru, potem pa šel na gimnazijo: najprej v Varaždin (1824 – 1826), nato pa v Maribor (1826- 1830).

Jeseni 1830 je odšel v Gradec študirat pravo in modroslovje. Po končanem študiju prava (1836) seje izpopolnjeval v filozofiji ter bil maja 1837 imenovan za predavatelja prava na graški univerzi. V začetku naslednjega leta je dosegel doktorat iz filozofije. Ker ni dobil mesta rednega profesorja filozofije v Innsbrucku, je šel na Dunaj, kjer si je 1840 pridobil naslov doktorja prava. Nekaj časa je delal v odvetniški pisarni, leta 1844 pa je dobil službo v dunajski dvorni knjižnici, precej po zaslugi jezikoslovca Jerneja Kopitarja (1780-1844), rojaka iz Repeni pod Šmarno goro. Leta 1849 je bil Miklošič imenovan za izrednega, naslednje leto pa za rednega profesorja na dunajski univerzi; v letih 1851, 1856 in 1865 je bil dekan filozofske fakultete, 1854 pa rektor univerze. Leta 1852 se je poročil in v zakonu sta se mu rodila dva sina.

Ves čas šolanja je bil Franc Miklošič med najbolj nadarjenimi učenci. Njegov gimnazijski profesor Župančič iz Maribora, ga je imenoval ‘nebrušen diamant’. Odlikoval se je zlasti v jezikih, v katerih se je izpopolnjeval kot študent v Gradcu, kjer se je mnogo družil s svojim rojakom Stankom Vrazom, kasnejšim ilirskim pesnikom. Po prihodu na Dunaj (1838) se je njegovo poznanstvo s Kopitarjem razvilo v trdno prijateljstvo. Miklošič je bil Kopitarjev učenec; kot jezikoslovec pa je svojega učitelja daleč prekosil. Postal je njegov naslednik v dvorni knjižnici (za to mesto ga je priporočalo njegovo znanje klasičnih jezikov, sanskrta, nove grščine, italijanščine, francoščine, angleščine, seveda tudi nemščine in slovanščine ‘v vseh njenih narečjih’); za njim je podedoval cenzorsko mesto za slovanske, novogrške in romunske spise. Predvsem pa se je uveljavil kot jezikoslovec in v njegovem času je bil Dunaj priznano slavistično središče. Miklošič je opozoril nase s svojo tehtno oceno Primerjalne slovnice Nemca Franza Boppa (1844); naslednje leto je izšla njegova knjiga Radices linguae slavicae veteris dialecti – kratek etimološki slovar staroslovanskega jezika, ki ima svojo vrednost še danes. Miklošičevo delo obsega 34 samostojnih knjig v 44 debelih zvezkih; njegovih znanstvenih spisov, ki jih je izdala dunajska akademija znanosti, katere redni član je Miklošič postal leta 1851, je po številu 108. Njegovo književno delo je obsegalo skoro vse panoge slovanskega jezikoslovja: slovnico, slovar, zgodovino, narodopisje itd. Slovanskemu primerjalnemu jezikoslovju je položil temelje. Njegova dela so vplivala tudi na razvoj slovenskega knjižnega jezika, zlasti po zaslugi Frana Levstika, njegovega zvestega učenca. Miklošičevo temeljno delo je Primerjalna slovnica slovanskih jezikov l-IV (Dunaj 1852-1875). V njej je najbolje in najbolj obširno obdelana stara cerkvena slovanščina, druge slovanske jezike primerja samo s staro cerkveno slovanščino, ne pa med seboj. Med njegova zadnja dela sodi Etimološki slovar slovanskih jezikov (1886), ki je še danes vsakemu slovanskemu jezikoslovcu nujno potreben priročnik. Na slovensko šolstvo je Miklošič vplival s svojimi Slovenskimi berili za srednje šole, ki so utrdila našo pisavo. Njegovo življenje se je izteklo 7. marca 1891 na Dunaju in na osrednjem pokopališču cesarske prestolnice je našel svoje zadnje počivališče.

(obletnica meseca – Ognjišče 03_1991)

Franc Saleški Finžgar

Napisal marko na 23. februarja 1991. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 9. februar 1871, Doslovče, † 2. junij 1962, Ljubljana

Bilo mi je dvanajst let, ko sem doma na podstrešju odkril dve knjigi, vezani v svetlozeleno platno z zlatim napisom ‘F.S. Finžgar – POD SVOBODNIM SONCEM’. Splezal sem na peč in začel brati. Ko je na peči postalo pretemno (elektrike takrat pri nas še nismo imeli), sem se preselil za mizo, od tam pa sem šel lovit zadnjo dnevno svetlobo k oknu, tako me je branje prevzelo… Pozneje sem zvedel, daje ta ‘povest davnih dedov’ najbolj brana slovenska knjiga. Njen pisatelj Franc Saleški Finžgar je prišel na svet pred 120 leti v leseni Dolenčevi kajži nad Doslovičami pri Breznici na Gorenjskem kot drugi (in zadnji) otrok očeta Franceta (‘utelešena življenjska modrost’) in matere Reze roj. Ažman (‘sama ponižna ljubezen’). Ob devetdesetletnici svojega življenja je Finžgar zapisal: »Rodil sem se leta 1871, 9. februarja ob treh zjutraj. Nobenega življenja nisem pokazal… Tudi moja šibka mamica je bila nezavestna…

Žene so obupane zmajevale z glavo in prerokovale: ‘Kar sklenila bosta. Oba hkrati’… Prerokbe žena so bile v zmoti. Šibka moja mati je učakala sedeminosemdeset let, za mano se zapirajo vrata devetdesete zime. Tak je bil sklep Previdnosti od vekomaj.« Francetovega Franceta France (tudi dedu je bilo ime France), je odraščal v svobodni naravi, zato je nerad zamenjal pastirsko palico za šolsko tablico. Abecedo je spoznaval v enorazrednici na Breznici; oče, ki je hodil v šolo le štirinajst dni, pa mu je to v življenju napak hodilo, je svojega Franceta dal v ljudsko šolo v Radovljico, kjer je končal tretji in četrti razred kot odličnjak. Brezniški župnik Kramar je očeta pregovoril, naj bistrega fantiča da v ljubljanske šole. Prvo leto je France zapravil, ker se je preveč potepal po ljubljanski okolici. Potem mu je župnik priskrbel stanovanje, kjer ie imel dobre sošolce in odtlej je bil odličen dijak. Pet let je bil gojenec škofijskega dijaškega zavoda Alojzijevišče. Po maturi leta 1891 je vstopil v ljubljansko bogoslovje in bil po treh letih posvečen v duhovnika. Novo mašo je pel na Breznici 5. avgusta 1894. V razmišljanju Zakaj sem postal duhovnik je leta 1940 zapisal: »Vleklo me je, da bi živel med ljudmi, jih ljubil in jim koristil kakorkoli. Za tako delovanje pa se mi je zdel duhovski poklic kakor nalašč.« Literarni zgodovinar France Koblar, Finžgarjev osebni prijatelj in urednik njegovih Izbranih del (Mohorjeva družba, Celje 1959-1962), je pričeval, da je Finžgar ‘svoj duhovniški poklic jemal silno resnobno, silno odgovorno’ in da je bil ‘v tesnici zgleden duhovnik’.

Po novi maši je še eno leto študiral bogoslovje, potem pa je kot kaplan ‘romal’ po ljubljanski škofiji: Bohinjska Bistrica, Jesenice, Kočevje, Idrija, Sv. Jošt nad Kranjem, Škofja Loka. V svojih spominih Leta mojega popotovanja (Celje 1957) pripoveduje, kako se je kot škofjeloški kaplan nekoč pridružil dvema ženama. »Pravijo, da ste vi že mnogo služb imeli. Ali je res?« je dejala prva. »Kar res je. Loka je v dobrih štirih letih že moja sedma služba,« je pritrdil. »No, potem ste kakor kak zanič hlapec, ki zmeraj gospodarja menja.« Hotel ji je pojasniti, pa je druga žena sosedo zavrnila: »Kako si čudna! Gospoda imajo le tako radi, da ga hočejo povsod imeti!« Finžgar pristavlja, da je to povedal škofu Jegliču, ki se je od srca nasmejal in dodal: »Ona druga žena – zelo, zelo plemenita!« Zatem je bil skoro dve leti kurat v ljubljanski prisilni delavnici, malo manj kot šest let župnik v Želimljem, nato deset let župnik v Sori, nazadnje (od leta 1918 do upokojitve 1936) pa župnik v Trnovem v Ljubljani.

Povsod je ob svojem duhovniškem delu tudi prijel za pero, kolikor mu je čas dopuščal. Pisateljevati je začel že kot srednješolec v Alojzijevišču, njegovo književno ustvarjanje je doseglo umetniški višek v letih njegovega župni kovanja v Želimljem (tam je nastal roman Pod svobodnim soncem) in v Sori (Dekla Ančka, Prerokovana, Kronika gospoda Urbana). Kot trnovski župnik je bil urednik Mohorjeve družbe, za katero je tudi veliko pisal. Po ‘nepokojnem pokoju’, ki ga je preživljal v svoji hiši na Mirju, se je njegovo življenjsko popotovanje izteklo 2. junija 1962. Ko je leto poprej obhajal 90. rojstni dan, je dejal, da sta mu najljubši knjigi Sveto pismo in Gruden-Malova Zgodovina slovenskega naroda. »Prva zato, ker v njej Bog odkriva obrise svojega božjega reda v zgodovini človeštva, druga pa zato, ker se mi v njej odkrivajo očetov naših imenitna dela.«

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1991) 2, str. 67.

France Marolt

Napisal marko na 27. januarja 1991. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 21. junij 1891, Brdo pri Lukovici, † 7. april 1951, Ljubljana.

Slovenci veljamo za narod pevcev in v zakladnici našega narodnega izročila zavzema zelo pomembno mesto slovenska ljudska pesem. Strokovnjaki za narodopisje s tem označujejo “vse tiste pesemske pojave, razširjene med manjšimi ali večjimi družbenimi skupinami, za katere je pri samem nastanku-ustvarjanju ali pri povzemanju-razširjanju značilna pretežno spontana, ne zavedno premišljena, nešolana in improvizatorična dejavnost” (Slovenske ljudske pesmi I, Ljubljana 1970). Večina naših ljudskih pesmi se je ohranjala iz roda v rod s pomočjo petja – besedilo je spremljal ustrezen napev, zato govorimo tudi o slovenski ljudski glasbi.

Ljudska pesem in ljudska glasba sta zelo dragoceni; ob spreminjajočem se načinu življenja pa sta bili v nevarnosti, da zatoneta v pozabo in sčasoma izumrjeta. K sreči so se dovolj zgodaj našli ljudje, ki so začutili vrednost tega bogastva in so šli na delo za njegovo ohranitev. Izredne zasluge na tem področju si je pridobil France Marolt, ki je bil pobudnik, ustanovitelj in vodja Instituta za raziskovanje slovenske glasbene folklore (danes ta ustanova deluje v okviru SAZU, kot Sekcija za glasbeno narodopisje Instituta za slovensko narodopisje). Vodil ga je vse do svoje prezgodnje smrti, 6. aprila 1951.

Od tega torej mineva štirideset let; kmalu se bomo spominjali tudi stoletnice njegovega rojstva. Na svet je namreč prišel 21. junija 1891 na Brdu pri Lukovici, kjer je njegov oče Fran služboval kot učitelj. Možje bil tudi glasbenik in povsod, kjer je učiteljeval (Mengeš, Blagovica, Brdo, Ljubljana), je ustanavljal in vodil pevska društva ter izdal več zbirk pesmi. Ljubezen do glasbe je France torej podedoval po očetu, deloma tudi po materi, o kateri je pripovedoval, da je bila dobra pevka. Oče mu je v otroških letih nudil prvi glasbeni pouk. S študijem glasbe je nadaljeval tudi kot gimnazijec, nato pa se je izpopolnjeval pri Glasbeni matici v Ljubljani in na Dunaju. Med prvo svetovno vojno je bil vpoklican pod orožje. Na fronti je bil ranjen in domov se je vrnil kot invalid. Po vojni se je vpisal na tehniko, pa je študij zaradi pomanjkanja sredstev kmalu pustil in se popolnoma posvetil glasbi.

France Marolt velja za utemeljitelja slovenske znanstvene glasbene folkloristike. V naši javnosti seje najprej uveljavil kot dirigent Akademskega pevskega zbora (APZ). Ta odličen študentski pevski zbor je s svojimi koncerti (1927–1941) slovenski ljudski pesmi pridobil umetniško veljavo in veliko priljubljenost. “Za slovensko glasbeno kulturo pa je pomembnejše dejstvo, da je bil Marolt pobudnik, ustanovitelj in do smrti tudi vodja prve slovenske glasbeno raziskovalne ustanove,” je zapisala v svojem spominskem članku za Mohorjev koledar 1991 Zmaga Kumer, ki kot etnomuzikologinja deluje v isti stroki.

Odbor Glasbene matice je ‘uslišal’ Maroltovo prošnjo in je na svoji seji 21. avgusta 1934 sklenil, da se ustanovi ‘institut za raziskovanje slovenske glasbene folklore’, za njegovega vodja je določil dirigenta APZ Franceta Marolta; ustanova, ki so jo na kratko imenovali Folklorni institut, je začela delovati 15. oktobra 1934. Glasbena matica je z ustanovno listino določila tudi namen in začrtala delo nove ustanove: treba bo zbrati vse dosegljive zapise narodnih pesmi, zbirko stalno dopolnjevati, jo urediti, katalogizirati, znanstveno raziskati in nato pripraviti kritično izdajo. Območje dela naj bo etnično ozemlje Slovenije.

Vodja France Marolt je bil za vse sam in začel je od nič, toda z ljubeznijo in pridnostjo je veliko dosegel. Prehodil je vso Slovenijo, si zapisoval ljudske napeve in pesmi, študiral ljudske plese in ustanavljal folklorne pevske skupine, odkrival ljudske običaje in navade, iskal ljudska glasbila in se zanimal za narodne noše. Zbrano gradivo je izdal v štirih knjigah: Tri obredja iz Zilje (1935), Tri obredja iz Bele Krajine (1936 – po njegovi zaslugi se je poživilo staro obredje belokranjskega jurjevanja), Gibno-zvočni obraz Slovencev (1954) in Slovenski glasbeni folklor (1954). Zadnji dve sta izšli že po njegovi smrti, ki ga je pobrala sredi dela: umrl je za srčno kapjo 6. aprila 1951. Njegovo delo je skupaj z drugimi nadaljevala njegova žena Tončka (1894-1988), pevka, zbiralka ljudskih pesmi in plesov, ki je bila že prej njegova desna roka. Ona je dolgo časa vodila plesno folklorno skupino, ustanovljeno 1948, iz katere se je razvila znana Akademska folklorna skupina France Marolt. “Brez velike ljubezni do našega glasbenega izročila bi Marolt tolikšnega dela ne zmogel,” piše Zmaga Kumer. “Ljudska pesem mu ni bila samo glasbeni pojav, ampak jo je raziskoval v povezavi s celotnim ljudskim življenjem.”

(obletnica meseca 04_1991)

Avtor: marko

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing