Franc Miklošič
* 20. november 1813, Radomerščak pri Ljutomeru, † 7. marec 1891, Dunaj
Prlekija (po narečni besedi ‘prle’, t.j. ‘prej’), ^ slovenska pokrajina, ki obsega vzhodni del Slovenskih goric ter Ptujsko in Mursko polje, si po pravici lasti posebno mesto v kulturnem življenju našega naroda. Iz te deželice so namreč izšli številni možje, ki so s svojim ustvarjalnim delom prispevali pomemben delež na raznih področjih: npr. pisatelji in pesniki Ksaver Meško, Stanko Cajnkar in Edvard Kocbek, dramatik Bratko Kreft, literarni zgodovinar Anton Slodnjak ter priznani psiholog in bogoslovni pisatelj Anton Trstenjak. Med vsemi Prleki pa se je najvišje povzpel Franc Miklošič, ki si je s svojimi temeljitimi znanstvenimi spisi prislužil naslov največjega slovenskega jezikoslovca 19. stoletja. Dosegel je tudi visoke akademske časti: bil je profesor na dunajski univerzi, večkratni dekan njene filozofske fakultete, leta 1854 pa celo rektor univerze.
Temu slavnemu možu je zibelka tekla na Radomerščaku, vasici južno od Ljutomera, središča Prlekije. Tam se je rodil 20. novembra 1813. Ko mu je bilo šest let, se je družina preselila v Ljutomer, kjer je oče imel gostilno in trgovino, kar je v tedanjih razmerah dajalo trden družbeni položaj. Franc je do leta 1824 obiskoval ljudsko šolo v Ljutomeru, potem pa šel na gimnazijo: najprej v Varaždin (1824 – 1826), nato pa v Maribor (1826- 1830).
Jeseni 1830 je odšel v Gradec študirat pravo in modroslovje. Po končanem študiju prava (1836) seje izpopolnjeval v filozofiji ter bil maja 1837 imenovan za predavatelja prava na graški univerzi. V začetku naslednjega leta je dosegel doktorat iz filozofije. Ker ni dobil mesta rednega profesorja filozofije v Innsbrucku, je šel na Dunaj, kjer si je 1840 pridobil naslov doktorja prava. Nekaj časa je delal v odvetniški pisarni, leta 1844 pa je dobil službo v dunajski dvorni knjižnici, precej po zaslugi jezikoslovca Jerneja Kopitarja (1780-1844), rojaka iz Repeni pod Šmarno goro. Leta 1849 je bil Miklošič imenovan za izrednega, naslednje leto pa za rednega profesorja na dunajski univerzi; v letih 1851, 1856 in 1865 je bil dekan filozofske fakultete, 1854 pa rektor univerze. Leta 1852 se je poročil in v zakonu sta se mu rodila dva sina.
Ves čas šolanja je bil Franc Miklošič med najbolj nadarjenimi učenci. Njegov gimnazijski profesor Župančič iz Maribora, ga je imenoval ‘nebrušen diamant’. Odlikoval se je zlasti v jezikih, v katerih se je izpopolnjeval kot študent v Gradcu, kjer se je mnogo družil s svojim rojakom Stankom Vrazom, kasnejšim ilirskim pesnikom. Po prihodu na Dunaj (1838) se je njegovo poznanstvo s Kopitarjem razvilo v trdno prijateljstvo. Miklošič je bil Kopitarjev učenec; kot jezikoslovec pa je svojega učitelja daleč prekosil. Postal je njegov naslednik v dvorni knjižnici (za to mesto ga je priporočalo njegovo znanje klasičnih jezikov, sanskrta, nove grščine, italijanščine, francoščine, angleščine, seveda tudi nemščine in slovanščine ‘v vseh njenih narečjih’); za njim je podedoval cenzorsko mesto za slovanske, novogrške in romunske spise. Predvsem pa se je uveljavil kot jezikoslovec in v njegovem času je bil Dunaj priznano slavistično središče. Miklošič je opozoril nase s svojo tehtno oceno Primerjalne slovnice Nemca Franza Boppa (1844); naslednje leto je izšla njegova knjiga Radices linguae slavicae veteris dialecti – kratek etimološki slovar staroslovanskega jezika, ki ima svojo vrednost še danes. Miklošičevo delo obsega 34 samostojnih knjig v 44 debelih zvezkih; njegovih znanstvenih spisov, ki jih je izdala dunajska akademija znanosti, katere redni član je Miklošič postal leta 1851, je po številu 108. Njegovo književno delo je obsegalo skoro vse panoge slovanskega jezikoslovja: slovnico, slovar, zgodovino, narodopisje itd. Slovanskemu primerjalnemu jezikoslovju je položil temelje. Njegova dela so vplivala tudi na razvoj slovenskega knjižnega jezika, zlasti po zaslugi Frana Levstika, njegovega zvestega učenca. Miklošičevo temeljno delo je Primerjalna slovnica slovanskih jezikov l-IV (Dunaj 1852-1875). V njej je najbolje in najbolj obširno obdelana stara cerkvena slovanščina, druge slovanske jezike primerja samo s staro cerkveno slovanščino, ne pa med seboj. Med njegova zadnja dela sodi Etimološki slovar slovanskih jezikov (1886), ki je še danes vsakemu slovanskemu jezikoslovcu nujno potreben priročnik. Na slovensko šolstvo je Miklošič vplival s svojimi Slovenskimi berili za srednje šole, ki so utrdila našo pisavo. Njegovo življenje se je izteklo 7. marca 1891 na Dunaju in na osrednjem pokopališču cesarske prestolnice je našel svoje zadnje počivališče.
(obletnica meseca – Ognjišče 03_1991)
Bilo mi je dvanajst let, ko sem doma na podstrešju odkril dve knjigi, vezani v svetlozeleno platno z zlatim napisom ‘F.S. Finžgar – POD SVOBODNIM SONCEM’. Splezal sem na peč in začel brati. Ko je na peči postalo pretemno (elektrike takrat pri nas še nismo imeli), sem se preselil za mizo, od tam pa sem šel lovit zadnjo dnevno svetlobo k oknu, tako me je branje prevzelo… Pozneje sem zvedel, daje ta ‘povest davnih dedov’ najbolj brana slovenska knjiga. Njen pisatelj Franc Saleški Finžgar je prišel na svet pred 120 leti v leseni Dolenčevi kajži nad Doslovičami pri Breznici na Gorenjskem kot drugi (in zadnji) otrok očeta Franceta (‘utelešena življenjska modrost’) in matere Reze roj. Ažman (‘sama ponižna ljubezen’). Ob devetdesetletnici svojega življenja je Finžgar zapisal: »Rodil sem se leta 1871, 9. februarja ob treh zjutraj. Nobenega življenja nisem pokazal… Tudi moja šibka mamica je bila nezavestna…
Žene so obupane zmajevale z glavo in prerokovale: ‘Kar sklenila bosta. Oba hkrati’… Prerokbe žena so bile v zmoti. Šibka moja mati je učakala sedeminosemdeset let, za mano se zapirajo vrata devetdesete zime. Tak je bil sklep Previdnosti od vekomaj.« Francetovega Franceta France (tudi dedu je bilo ime France), je odraščal v svobodni naravi, zato je nerad zamenjal pastirsko palico za šolsko tablico. Abecedo je spoznaval v enorazrednici na Breznici; oče, ki je hodil v šolo le štirinajst dni, pa mu je to v življenju napak hodilo, je svojega Franceta dal v ljudsko šolo v Radovljico, kjer je končal tretji in četrti razred kot odličnjak. Brezniški župnik Kramar je očeta pregovoril, naj bistrega fantiča da v ljubljanske šole. Prvo leto je France zapravil, ker se je preveč potepal po ljubljanski okolici. Potem mu je župnik priskrbel stanovanje, kjer ie imel dobre sošolce in odtlej je bil odličen dijak. Pet let je bil gojenec škofijskega dijaškega zavoda Alojzijevišče. Po maturi leta 1891 je vstopil v ljubljansko bogoslovje in bil po treh letih posvečen v duhovnika. Novo mašo je pel na Breznici 5. avgusta 1894. V razmišljanju Zakaj sem postal duhovnik je leta 1940 zapisal: »Vleklo me je, da bi živel med ljudmi, jih ljubil in jim koristil kakorkoli. Za tako delovanje pa se mi je zdel duhovski poklic kakor nalašč.« Literarni zgodovinar France Koblar, Finžgarjev osebni prijatelj in urednik njegovih Izbranih del (Mohorjeva družba, Celje 1959-1962), je pričeval, da je Finžgar ‘svoj duhovniški poklic jemal silno resnobno, silno odgovorno’ in da je bil ‘v tesnici zgleden duhovnik’.
Po novi maši je še eno leto študiral bogoslovje, potem pa je kot kaplan ‘romal’ po ljubljanski škofiji: Bohinjska Bistrica, Jesenice, Kočevje, Idrija, Sv. Jošt nad Kranjem, Škofja Loka. V svojih spominih Leta mojega popotovanja (Celje 1957) pripoveduje, kako se je kot škofjeloški kaplan nekoč pridružil dvema ženama. »Pravijo, da ste vi že mnogo služb imeli. Ali je res?« je dejala prva. »Kar res je. Loka je v dobrih štirih letih že moja sedma služba,« je pritrdil. »No, potem ste kakor kak zanič hlapec, ki zmeraj gospodarja menja.« Hotel ji je pojasniti, pa je druga žena sosedo zavrnila: »Kako si čudna! Gospoda imajo le tako radi, da ga hočejo povsod imeti!« Finžgar pristavlja, da je to povedal škofu Jegliču, ki se je od srca nasmejal in dodal: »Ona druga žena – zelo, zelo plemenita!« Zatem je bil skoro dve leti kurat v ljubljanski prisilni delavnici, malo manj kot šest let župnik v Želimljem, nato deset let župnik v Sori, nazadnje (od leta 1918 do upokojitve 1936) pa župnik v Trnovem v Ljubljani.
Povsod je ob svojem duhovniškem delu tudi prijel za pero, kolikor mu je čas dopuščal. Pisateljevati je začel že kot srednješolec v Alojzijevišču, njegovo književno ustvarjanje je doseglo umetniški višek v letih njegovega župni kovanja v Želimljem (tam je nastal roman Pod svobodnim soncem) in v Sori (Dekla Ančka, Prerokovana, Kronika gospoda Urbana). Kot trnovski župnik je bil urednik Mohorjeve družbe, za katero je tudi veliko pisal. Po ‘nepokojnem pokoju’, ki ga je preživljal v svoji hiši na Mirju, se je njegovo življenjsko popotovanje izteklo 2. junija 1962. Ko je leto poprej obhajal 90. rojstni dan, je dejal, da sta mu najljubši knjigi Sveto pismo in Gruden-Malova Zgodovina slovenskega naroda. »Prva zato, ker v njej Bog odkriva obrise svojega božjega reda v zgodovini človeštva, druga pa zato, ker se mi v njej odkrivajo očetov naših imenitna dela.«
Slovenci veljamo za narod pevcev in v zakladnici našega narodnega izročila zavzema zelo pomembno mesto slovenska ljudska pesem. Strokovnjaki za narodopisje s tem označujejo “vse tiste pesemske pojave, razširjene med manjšimi ali večjimi družbenimi skupinami, za katere je pri samem nastanku-ustvarjanju ali pri povzemanju-razširjanju značilna pretežno spontana, ne zavedno premišljena, nešolana in improvizatorična dejavnost” (Slovenske ljudske pesmi I, Ljubljana 1970). Večina naših ljudskih pesmi se je ohranjala iz roda v rod s pomočjo petja – besedilo je spremljal ustrezen napev, zato govorimo tudi o slovenski ljudski glasbi.
Od tega torej mineva štirideset let; kmalu se bomo spominjali tudi stoletnice njegovega rojstva. Na svet je namreč prišel 21. junija 1891 na Brdu pri Lukovici, kjer je njegov oče Fran služboval kot učitelj. Možje bil tudi glasbenik in povsod, kjer je učiteljeval (Mengeš, Blagovica, Brdo, Ljubljana), je ustanavljal in vodil pevska društva ter izdal več zbirk pesmi. Ljubezen do glasbe je France torej podedoval po očetu, deloma tudi po materi, o kateri je pripovedoval, da je bila dobra pevka. Oče mu je v otroških letih nudil prvi glasbeni pouk. S študijem glasbe je nadaljeval tudi kot gimnazijec, nato pa se je izpopolnjeval pri Glasbeni matici v Ljubljani in na Dunaju. Med prvo svetovno vojno je bil vpoklican pod orožje. Na fronti je bil ranjen in domov se je vrnil kot invalid. Po vojni se je vpisal na tehniko, pa je študij zaradi pomanjkanja sredstev kmalu pustil in se popolnoma posvetil glasbi.
Odbor Glasbene matice je ‘uslišal’ Maroltovo prošnjo in je na svoji seji 21. avgusta 1934 sklenil, da se ustanovi ‘institut za raziskovanje slovenske glasbene folklore’, za njegovega vodja je določil dirigenta APZ Franceta Marolta; ustanova, ki so jo na kratko imenovali Folklorni institut, je začela delovati 15. oktobra 1934. Glasbena matica je z ustanovno listino določila tudi namen in začrtala delo nove ustanove: treba bo zbrati vse dosegljive zapise narodnih pesmi, zbirko stalno dopolnjevati, jo urediti, katalogizirati, znanstveno raziskati in nato pripraviti kritično izdajo. Območje dela naj bo etnično ozemlje Slovenije.
Vodja France Marolt je bil za vse sam in začel je od nič, toda z ljubeznijo in pridnostjo je veliko dosegel. Prehodil je vso Slovenijo, si zapisoval ljudske napeve in pesmi, študiral ljudske plese in ustanavljal folklorne pevske skupine, odkrival ljudske običaje in navade, iskal ljudska glasbila in se zanimal za narodne noše. Zbrano gradivo je izdal v štirih knjigah: Tri obredja iz Zilje (1935), Tri obredja iz Bele Krajine (1936 – po njegovi zaslugi se je poživilo staro obredje belokranjskega jurjevanja), Gibno-zvočni obraz Slovencev (1954) in Slovenski glasbeni folklor (1954). Zadnji dve sta izšli že po njegovi smrti, ki ga je pobrala sredi dela: umrl je za srčno kapjo 6. aprila 1951. Njegovo delo je skupaj z drugimi nadaljevala njegova žena Tončka (1894-1988), pevka, zbiralka ljudskih pesmi in plesov, ki je bila že prej njegova desna roka. Ona je dolgo časa vodila plesno folklorno skupino, ustanovljeno 1948, iz katere se je razvila znana Akademska folklorna skupina France Marolt. “Brez velike ljubezni do našega glasbenega izročila bi Marolt tolikšnega dela ne zmogel,” piše Zmaga Kumer. “Ljudska pesem mu ni bila samo glasbeni pojav, ampak jo je raziskoval v povezavi s celotnim ljudskim življenjem.”
Prilika o pšeničnem zrnu, ki smo jo slišali v evangeliju, ima na tem kraju in ob spominu na te žrtve prav poseben pomen. Dobesedno so padli v zemljo in umrli, da bi obrodili sad. Upamo, da so zase že našli mir in plačilo pri Bogu. A tudi za slovenski narod so zrna že obrodila sad doma in po svetu in prepričani smo, da bo ta sad vedno bogatejši.
Giovanni Pierluigi se je rodil v Palestrini, mestu, ki leži nekako 40 km jugovzhodno od Rima. Zato naziv ‘da Palestrina’ (slovensko bi lahko rekli Palestrinski). V starih izdajah je znan tudi kot Praenestinus. Praeneste je namreč staro, rimsko ime za Palestrina (če danes se cesta, ki gre iz Rima proti jugovzhodu, imenuje Via prenestina). Rodil se je okoli leta 1525. Kmalu je pel v zboru pri Sv. Mariji Veliki v Rimu, kjer je dobil glasbene osnove. Ko je bil star dvajset let, je postal zborovodja v domači stolnici. Leta 1550 je bil palestrinski škof izvoljen za papeža Julija III. Ta je poklical Giovannija Pierluigija v Rim, kjer je postal dirigent treh največjih bazilik: najprej pri Sv. Janezu v Lateranu, nato pri Sv. Mariji Veliki in končno pri Sv. Petru v Vatikanu. Vatikanska bazilika premore dva zbora: slavna Cappella sistina ima ta privilegij, da sme edina (razen izjem) peti pri papeževih mašah, in Cappella Giulia, ki je do pred kratkim pela pri rednem nedeljskem bogoslužju. lzročilo zahteva, da je dirigent Cappella sistine duhovnik, zato je Palestrina kot poročen laik dobil vodstvo Cappalle Giulie. V tej službi je ostal do smrti leta 1594.
Letos (1988) je bil na obisku v domovini misijonar Jože Cukale iz Indije. Pred dvema letoma, ko smo bili na svetovnem kongresu katoliškega tiska (UCIP) v Indiji, sva se videla na ‘njegovem terenu’ v Kalkuti. Tedaj je bil on naš gostitelj, nas vozil okrog po mestu in nam razkazal tudi svojo župnijo. Najbolj zvesti bralci Ognjišča Jožeta že poznajo, v zadnjem času sta o njem pisala še Nedeljski in Družina. Oktober je mesec misijonov, navadno v oktobrski številki predstavimo enega naših misijonarjev. Tako se nam je tudi letos ponudila priložnost, da predstavimo tega pogumnega misijonarja.
Veliko časa si že v Indiji, da si postal kar Indijec, čeprav tako v evropski obleki človek tega ne zazna.
Pri nas se zbirajo laiki iz petih župnij raipurske škofije, ki delajo za uboge. Jaz sem nekak duhovni vodja teh prostovoljcev. Naša župnija je v tem karitativnem delu povezana z Nizozemsko; trudimo se za ogrožene, revne, bolne, vdove in na rob potisnjene. Naše središče je Zavod za tuberkulozne, kajti tuberkuloza je še vedno najhujša bolezen in tudi največja morilka bengalskega naroda. Zato sva se z mojim prijateljem Josefom Vazakalom, Indijcem, ki zelo rad pomaga, kjer more, in tako pomaga tudi Materi Tereziji, lotila boja zoper njo. Zvedel je, da je mati Terezija dobila od države določena ozemlja, ker je hotela tam narediti naselje za gobavce. Država ji je ponudila za vse druge stvari, le za gobavce ne. Mati Terezija pa je odklonila. Napotila sva se torej k Materi Tereziji in jo prosila, da bi tisto parcelo mi vzeli za zdravilišče za rehabilitacijo tuberkuloznih bolnikov. Takoj je bila pripravljena za to. Napisala je pismo, midva sva šla na ministrstvo in tam sva za 90 let dobila to zemljišče. Zgradili smo dvonadstropno stavbo, kjer delajo trije zdravniki in osemnajst bolničarjev. Ti naši ljudje gredo od hiše do hiše, da učijo ljudi, da se pozanimajo, kje so tuberkulozni bolniki, da skušamo na ta način ustaviti to hudo bolezen.
Hvala Bogu, semenišča so polna. Tudi redovniki in redovnice se pohvalijo, da poklici vztrajajo vsaj na isti ravni, da imamo 60.000 sester, to je zelo veliko in da imamo skoraj 20.000 duhovnikov. Salezijanci, jezuiti in tudi škofijski duhovniki že odhajajo v misijone, v nove misijone. Indija se prebuja. Zanimivo pa je, da je Indija sama zaprta za nove misijonarje z zahoda. Čeprav je moje mnenje in tudi mnenje matere Terezije, da duhovnikov še ni dovolj.
Zelo sem vesel, da lahko berem Ognjišče, ker je to močna vez z domom in z dušo domovine. Literarno in kulturno posega v globino, vidim da sta Ognjišče in Družina dva dejavnika, ki držita pokoncu vero in dušo Slovenije. Ko zdaj gledam nanjo, sem optimist, kar doživljam, ko prihajam v stik z ljudmi veliko dobim od njih, vidim daje treba izkopati zaklade, kajti Slovenec je bil vedno tak, da je znal skrivati. Slovenija in Bengalija sta si zelo podobni, v gostoljubnosti, v velikodušnosti in v prijaznosti, pa tudi glede smisla za obdarovanje. Pozdravljam vse bralce Ognjišča, od katerega veliko dobim. Upamo, da bomo še v stikih, vsaj po pismih. V novembru pride k meni Jože Kokalj. Zbiramo gradivo iz zgodovine naših slovenskih in hrvaških misijonarjev v Bengaliji, kdaj so prišli, kdo so ti ljudje, kakšno vlogo so imeli za Bengalijo. Škoda je, da se njihove sanje niso docela uresničile, saj so hoteli osnovati slovenski samostojni misijon. Zamisel je bila morda malo preveč ozka, rezultat njihovega prizadevanja pa je danes ta naša baruipurska škofija, ki se je pred desetimi leti ločila od kalkutske.
O Stični smo že veliko pisali. Tokrat pa sem šef tja ob posebni priložnosti: 17. junija je namreč obhajal 80-letnico življenja pater Gabrijel Humek, ki je slovenski javnosti znan po tem, da je akademski slikar. Z jubilantom se bova torej pogovarjala o umetniškem poklicu, ki spremlja njegovo duhovniško pot. Znano je, da so v zgodovini v samostanih delovali mnogi upodabljajoči umetniki, predvsem slikarji. Med najbolj slavnimi sta fra Filippo Lippi (1406-1469) iz florentinske zgodnje renesanse in fra Angelico, s pravim imenom Giovanni de Fiesole (1387-1455), ki je ustvaril čudovito nežne podobe v samostanu sv. Marka v Firencah, ter ga je papež Janez Pavel M. leta 1982 razglasil za blaženega. Tudi danes so samostani središča kulture in tako imamo priložnost prisluh-niti patru Humeku, ki ustvarja v tihoti in miru starodavnega stiškega samostana.
To je prišlo sčasoma in kar nekako samo od sebe. Vedno me je veselilo risanje in slikanje. Imel sem dar za to, pa tudi privlačevalo me je. Začelo se je, ko sem hodil še v nižjo gimnazijo v Ljubljani. Rodil sem se v Bohinju teta 1907, oče je bil tam učitelj. Ko sem bil star tri leta, smo se za stalno preselili v Ljubljano.
Že zgodaj sem čutil v sebi veselje za redovni poklic. V Ljubljani je bil katehet Tomc, ki je bil svoj čas duhovni pomočnik v Višnji gori. Od tam je večkrat zahajal v Stično, tudi potem, ko je služboval v Ljubljani za Bežigradom. Tam sem bil njegov ministrant. S seboj v Stično je vzel tudi mene, da sem tu spoznaval življenje cistercijanov. Takrat je bilo v samostanu precej patrov, med njimi tudi Nemci. V stiski samostan sem vstopil leta 1922, torej imam za sabo že 85 let samostanskega življenja.
V gimnaziji za slikanje ni bilo ne časa ne prilike za to. Ko sem leta 1933 končal bogoslovje, me je opat poslal na Poljsko. v velik cistercijanski samostan blizu Krakowa. Ta samostan je izumiral, ker ni imel naraščaja. Že pred menoj so sli tja trije patri iz Stične. Štiri leta sem bil tam za pomoč v šoli in dušnem pastirstvu. Tedaj sem se začel v prostem času ukvarjati s slikarstvom. Potem sem predstojnike prosil če bi se lahko vpisal na akademijo. Vpisal sem se na akademijo v Krakowu in ostal tam dve leti (1937-1939), do nemškega vdora na Poljsko. Nato me je opat poklical nazaj domov. Ko so Poljsko zasedli Nemci, so namreč zaprli vse visoke šole, tako da tam tudi ne bi mogel več nadaljevati študija.
Leta 1940 sem nadaljeval eno leto študij na akademiji v Zagrebu. Leta 1945 me je opat poslal v naš zavod v Ljubljano, namesto p. Metoda Turnška, ki je odšel na Koroško. Tam nisem imel posebnega pastoralnega dela. Novo ustanovljena Akademija pa je bila prav blizu, na poljanski gimnaziji, vpisal sem se nanjo in nadaljeval študij.
Na ljubljanski akademiji sem študiral v letih 1945 in 1947, kjer sem diplomiral pri profesorju Gojmirju Kosu. Med profesorji je bil tudi Božidar Jakac, ki je poučeval grafiko in bil prvi rektor akademije za likovno umetnost.
Največ oljnate, zdaj pa mladi slikarji veliko uporabljajo akrilne barve, ki se mešajo z vodo. Slikal sem pa večinoma na platno.
Doma sem razstavljal v glavnem v Ljubljani, Kranju, Novem mestu, Kočevju, Mari-boru, Celju, Kostanjevici na Krki, Kamniku, v Domžalah, Tinjah na Koroškem. Poleg teh samostojnih razstav, sem imel še štiri skupinske razstave – tri v Ljubljani in eno v Slovenj Gradcu. Udeleževal sem se tudi vsakoletnih društvenih razstav.
Msgr. Metod Pirih, koprski škof pomočnik, se je pred dobrim tednom (29. marce 1987) vrnil z misijonskega potovanja po Obali slonove kosti (zdaj Slonokoščena obala – op. mč), kjer je obiskal dva misijonarja, duhovnika koprske škofije, brata Ivana in Pavla Bajec s Cola. Ob tej priložnosti smo ga prosili, da nam pove, kar je doživet, videl … Prepričan sem, da je zelo koristno, če naši škofje sami vidijo, kakšen je položaj misijonarjev, kako se v resnici dela v misijonih. Vem, da to delajo tudi sosednji italijanski škofje. Pokojni goriški nadškof Cocolin je skoraj vsako leto šel na misijon, ki ga vodi goriška nadškofija, lansko leto je bil v Zambiji in na Madagaskarju nadškof Alojzij Šuštar. Poleg dveh slovenskih misijonarjev, so v tej afriški deželi še sestre misijonarke iz reda frančiškank Brezmadežne, tako da je bil razlog obiska upravičen.
– Obiskal si področje, k¡er delujeta naša misijonarja.
Ne, birmoval nisem, sem pa spovedoval in nekaj krščeval. Misijonarji spovedujejo v francoščini, preprosti ljudje tega ne razumejo, oni povedo svoje grehe, ti jim pokažeš, kaj imajo za pokoro. Tako sem spovedoval kar v slovenščini, ki jo nekateri razumejo prav tako kot francoščino. Imel sem izredno lep občutek, kako lepo so se spovedovali. Na eni strani cerkve se ljudje pripravljajo na spoved, približajo se duhovniku, se sezujejo, pokleknejo na tla in spokorno povejo svoje grehe, po odvezi pa odidejo. Prihajajo mamice z otroki, starejši ljudje, mladi fantje z rožnim vencem v roki. Po spovedi gredo na drugo stran cerkve, kjer kleče molijo.
usno. Ko sem že skoraj vse pojedel, me je vprašal, če vem, kaj jem. Potem mi je povedal, da jem opico. Meso je res prav dobro. Če bi človek ne imel psihološke ovire, ki se mu zdelo to meso celo boljše kot npr. kokošje.
Malce nenavadno, pa prijetno je imeti Intervju s kolegom, ki ga že dolgo poznaš, s prijateljem, ko ni potrebno izbirati besed, ker veš, da te bo razumel, z nekom, s katerim si vsak dan skupaj. Samemu sebi bi se zdel smešen, če bi ga vikal, čeprav samo na papirju, tudi če je tvoj bodoči škof. Tako sem sedel k njemu za mizo In pogovor je stekal.
