Giuseppe Tartini
* 8. april 1692, Piran, † 26. februar 1770, Padova
V knjigi, ki hoče predstaviti svetu lepote naše domovine, gotovo ne sme manjkati razglenica Pirana, najbolj južnega mesta slovenske države, ki je hkrati najbolj slikovito in najbrž tudi najstarejše mesto naše (pre)kratke obale. Za njegovo panoramo je značilna župnijska cerkev sv. Jurija z visokim zvonikom, ki varuje trop hiš starega mestnega jedra, katerega središče je Tartinijev trg čisto spodaj ob morju. Na mestu trga, ki ga zdaj po načrtih arhitekta Borisa Podrecce tlakujejo z rezanim belim kamnom, je bil še pred manj kot sto leti miren zalivček – mandrač za manjše ladje in čolne. Ko so ga zasuli, so v njegovi sredini leta 1896 postavili visok bronast spomenik Giuseppeja Tartinija, slavnega violinista in skladatelja. Beneški kipar Antonio da Zotto je mojstra upodobil tako, da v levici drži violino, v desnici pa lok in se zamišljeno ozira proti svoji rojstni hiši, oddaljeni kakšnih deset metrov. Hišo so prenovili in v njej ima sedež Skupnost Italijanov, ki varuje Tartinijevo ‘spominsko sobo’, v kateri je shranjenih nekaj njegovih stvari. Najdragocenejša je njegova violina, delo znamenitega mojstra Amatija, bakrorez s prizorom njegovih sanj, ki so mu dale navdih za njegovo najbolj slavno skladbo – ‘Vražji trilček’, njegov portret ter nekaj njegovih rokopisov.
V tej hiši je Giuseppe Tartini zagledal luč sveta pred 300 leti – 8. aprila 1692 – kot četrti od šestih otrok družine, ki sta jo ustanovila Giovanni Antonio da Domenico Tartini, ki se je zaradi trgovine v Piran priselil iz Firenc in je tu postal premožen nadzornik solin, ter Caterina Zangrando, hči ene najstarejših in najbolj uglednih piranskih rodbin. Istega dne je bil tudi krščen, kot potrjuje vpis v krstni knjigi piranske župnije. Svoje otroštvo je Giuseppe preživel v očetovi vili v bližnjem Strunjanu. Prvo izobrazbo, tudi glasbeno je prejel doma in na akademiji Virtuosi v Piranu; šolanje je nadaljeval pri šolskih bratih v Kopru. Oče je želel, da bi se sin posvetil duhovniškemu poklicu, Giuseppeju pa to ni dišalo, zato je pobegnil v Padovo, kjer je najprej študiral pravo, kmalu pa se posvetil izključno glasbi. Pri osemnajstih letih se je na skrivaj poročil z Elizabeto Premazore, nečakinjo kardinala Carnara. Spričo nasprotovanja obeh rodbin je moral zbežati iz Padove. Zatekel se je k frančiškanom v Assisi in se tam v samoti posveti študiju violine. Začel je tudi skladati. Leta 1713 je napisal delo, po katerem je najbolj znan: sonato ‘Vražji trilček’. To ime je skladba dobila po Tartinijevi pripovedi, kako je nastala. »Neko noč leta 1713 sem sanjal, da sem se zapisal vragu, ki mi je obljubil, da mi bo na uslugo ob vsaki priložnosti. Dogajalo se je vse mogoče …
Nazadnje sem pomislil, da bom vragu ponudil svojo violino in videl, kakšen glasbenik je. Tedaj pa je v moje veliko presenečenje zaigral izredno lep solo s tako sijajnim okusom in tako natančno, da je to prekašalo vso glasbo, ki sem jo kdaj slišal ali jo zamislil v vsem življenju. Presenečenje in navdušenje sta me tako prevzela, da mi je jemalo dih, in od silovitega občutka sem se zbudil. Takoj sem segel po violini v upanju, da se bom spomnil vsaj dela tistega, kar sem slišal, a zaman! Delo, ki so mi ga navdihnile te sanje in sem ga takrat zapisal, je nedvomno moja najboljša skladba. Imenujem jo Vražji trilček.«
Leta 1715 je Tartini postal prvi violinist pri baziliki sv. Antona v Padovi. Bil je tako slaven, da so ga povabili v Benetke, kjer naj bi se pomeril s takrat največjim italijanskim violinistom Veracinijem. Najprej je nastopal Tartini. Igral je tako odlično, da se je Veracini previdno umaknil. Tartini se ni ustalil v Padovi, temveč je deloval v raznih krajih (Pragi, Parmi, Bergamu), leta 1727 pa se je vrnil v Padovo in tam ustanovil svojo glasbeno šolo za violinsko igranje. Tartini je bil ne samo velik violinist, ampak tudi utemeljitelj novega sistema harmonije. V razvoju violinske glasbe je bil naslednik Arcangela Corellija (1653-1713), prvega poklicnega koncertnega violinista v zgodovini. Močno je vplival na violinsko igro v razvoju prstne igre in lokovanja, vpeljal je debelejše strune in lažji lok. V svojih violinskih skladbah je utemeljil nov sistem harmonije, ki sloni na fizikalnih in matematičnih načelih. Življenje tega genija, ki se je izkazal kot neprekosljiv virtuoz na violini, kot skladatelj obsežnega opusa (131 koncertov in 174 sonat), kot znanstvenik, ki je objavil vrsto spisov s področja matematike in akustike, ter kot pedagog s svojo svetovno znano violinsko šolo, se je izteklo 26. februarja 1770 v Padovi.
(obletnica meseca 04_1992)
Sam Bog ve, kaj vse bi naredil Stanko Vuk, obetajoč pesnik in pisatelj, snovalec vsestranskega kulturnega delovanja med rojaki na Primorskem. Njegova življenjska pot je bila nasilno ustavljena v dvaintridesetem letu. Ob obletnici njegovega rojstva otresimo prah pozabe s tega velikega moža, da zasije nad nami njegova žlahtna osebnost. Ta najmočneje izžareva iz njegovih pisem iz ječe (zaprt je bil skoraj tri leta in pol), naslovljenih večinoma na ženo Danico. Njegova ljubezen do nje je v teh izpovedih čista, poduhovljena, povzdignjena na raven svetopisemske Visoke pesmi. V njej vidi svojo dopolnitev in rad sprejema njeno drugačnost.
Mladostni nemir je prelival v svoje pesmi. Po maturi se je vpisal na ‘najlepšo univerzo’ Fa’ Foscari v Benetkah, kjer je študiral politične in diplomatske vede (1934-1938) ter doktoriral z disertacijo o narodnih manjšinah v Jugoslaviji. Kot študent je bil v stikih s slavisti in literati (F. Bevk, B. Fatur, M. Matičetov, B. Pahor). Njegov duhovni voditelj je bil dr. Ivo Juvančič, podravnatelj goriškega semenišča. S prijatelji je obiskoval poslanca Virgila [čeka, župnika v Avberju na Krasu; zbirali so se na sestankih in študijskih dnevih (Višarje, Kovk). Po doktoratu je dobil službo v tržaški pisarni istskega duhovnika Boža Milanovića, ki je zastopal istrsko Mohorjevo družbo. Deloval je v narodnoobrambnem duhu; njegova kulturna in politična dejavnost je izhajala iz ideala krščanskega socializma. Fašističnim oblastnikom je bil zaradi svojega delovanja sumljiv. Novo ‘črno piko’ je pri njih dobil, ko se je 6. junija 1940 poročil z 22- letno Danico Tomažič, sestro mladega tržaškega komunista Pina Tomažiča.
Štiri mesece po poroki so ga fašisti aretirali. Na drugem tržaškem procesu (decembra 1941) je bil kot voditelj socialistov obsojen na 15 let ječe, njegov svak Pino Tomažič pa (skupaj s štirimi drugimi obtoženci) na smrt. Vuk je bil več kot eno leto zaprt v Trstu, potem so ga premestili v Fossano v Piemontu. Iz teh jetniških let se je, kot povedano, ohranilo okrog 400 pisem, ki jih je pisal v italijanščini, ker (zaradi cenzure) drugače ni smel. Izbor teh pisem, ki imajo poleg človeško-pričevanjske tudi umetniško vrednost, je izšel leta 1986 v italijanščini in slovenščini. V pismu z dne 16. februarja 1942 Stanko svoji ženi Danici, ki jo ljubkovalno imenuje Ninek, piše: »Čas, ki ga tu preživljam, ni zgubljen… V meni je bilo vedno nekaj dečka in tu je kraj, da izzorim v moža. Bil sem grozdje, zdaj so me potrgali in me dali v stiskalnico, da pokažem, kakšno vino je v meni.« Ko so ga februarja 1944 izpustili, se je Stanko začel pripravljati na odhod v partizane, toda 10. marca 1944 so trije neznanci (bela, plava garda ali partizani?) v stanovanju na ulici Rossetti ustrelili njega, ženo Danico in dr. Draga Zajca, ki je bil slučajno pri njih.
Literarna žetev Stanka Vuka bi bila bogatejša, če ne bi toliko ustvarjalnega časa izgubil v ječi, in če ga ne bi tako zgodaj doletela tragična smrt. Tisto malo ─ 35 objavljenih pesmi in 19 proznih besedil, povečini črtice ali samo osnutki ─ kar je zapustil, pa je napovedovalo polno, zlato zrnje. Njegove prve pesmi so izšle leta 1929 v goriškem mesečniku Družina, potem je objavljal v Domu in svetu, Ljubljanskem zvonu, Mladiki, Dejanju. Večina tega je zbrano v knjigi Zemlja na zahodu (Lipa, Koper 1959), ki sta jo uredila Milko Matičetov in Lino Legiša. Kot pesnik je bil Vuk blizu Župančiču, Gradniku pa Antonu Vodniku in Srečku Kosovelu. Vpliv ljudskega baladnega sloga se kaže v njegovem Križevem potu. Očetu je iz ječe pisal (20. septembra 1942), da njegova ‘pesniška žila ugaša’, vedno bolj pa ga privlači proza in sicer daljša. Omenja tudi dramo z evangeljskim naslovom Sol zemlje… Načrtov ni mogel uresničiti. Toda s tem, kar je ustvaril, in zlasti s tem, kar je bil, je bil ‘sol slovenske zemlje’.
Luč sveta je Filip Terčelj zagledal 2. februarja 1892 v Grivčah, vasici nad Šturjami. Nadarjenega Lipčeta so po končani osnovni šoli poslali v Škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano, kjer je končal klasično gimnazijo (1913). Nato je v Ljubljani študiral bogoslovje in bil 8. januarja 1917 posvečen v duhovnika. Novo mašo je imel kar v Ljubljani, ker je doma bila mama na smrt bolna. Po štirih letih kaplanske službe v Škofji Loki so mu predstojniki svetovali nadaljnji študij. V Kölnu je študiral na sociopedagoški fakulteti in dosegel naslov profesorja (magistra) teologije, zatem se je izpopolnjeval še na študijskih tečajih o načinu vodenja prosvetnega dela (po Kolpingovi metodi) v München-Gladbachu. Iz Nemčije je šel v Gorico, kjer je razvil vsestransko dejavnost kot prosvetni organizator, katehet in voditelj dijaške mladine. Sistematično je organiziral prosvetno delo na Goriškem. Prosvetna zveza, ki jo je pomagal ustanoviti in je bil njen tajnik, je leta 1925 vključevala 162 prosvetnih društev po primorskih vaseh.
Zanje je Terčelj izdajal in povečini tudi sam pisal mesečnik Naš čolnič (1922-1928). Bil je tudi v odboru Goriške Mohorjeve družbe, pri kateri je 1927 izdal knjigo Za domačim ognjiščem. Ta ‘vzgojna čitanka’ poudarja načelo, da se mora narod za svoj narodni in verski obstoj naslanjati predvsem na družino. Leta 1932 je pri GMD izšel njegov katekizem za najmlajše z naslovom Mati uči otroka moliti, ki je bil za tiste čase zelo moderen. S skladateljema Jožkom Bratužem in Vinkom Vodopivcem je sodeloval pri izdaji Mohorjevih cerkvenih pesmaric: zanje je pisal liturgične uvode in številna besedila uglasbenih pesmi (Božji spevi imajo 48 njegovih besedil, Gospodov dan 41, Zdrava Marija 25; njegove so npr. O srečni dom nad zvezdami, Mir božji objema doline, gore, Presvete rane Jezusa). Pri GMD je izšla še njegova zbirka črtic Ogorki (1935) in povest Vozniki (1940). S članki, pesmimi in črticami je sodeloval v koledarjih GMD in v mesečniku Družina.
Marljivi Terčelj je bil trn v peti fašistom. 30. decembra 1931 so ga aretirali, ga z mučnimi zasliševanji v goriških in koprskih zaporih hoteli živčno zlomiti, potem pa ga obsodili na pet let konfinacije (‘zaradi delovanja med mladino’) v Campobasso (srednja Italija). Po enem letu trpljenja se je smel vrniti domov, predstojniki pa mu niso smeli dati službe v slovenskem delu škofije. Dve leti je doma v Grivčah zaman čakal na duhovniško delo. Ko je zvedel, da ga nameravajo fašisti spet aretirati, se je umaknil v Jugoslavijo, čeprav je to storil zelo nerad. Bil je profesor verouka na II. državni gimnaziji v Ljubljani in hišni duhovnik v umobolnici.
Zbiral je dijaško mladino ter prirejal glasbene in gledališke predstave, za katere je večkrat sam napisal besedilo in glasbo. Ljubljansko okolje ga ni sprejelo, srce ga je vleklo med domače ljudi na Primorsko. Po koncu vojne so ga – kot prej fašisti – preganjali še komunisti. Tri mesece je bil v zaporu; ostal je brez službe in brez strehe, zato je odšel k prijatelju Francu Krašni, župniku v Sorici, in mu pomagal pri delu. Ni slutil, da bosta prav kmalu povezana v mučeniški smrti.
(ob obletnici) Eno od zanimivih dejstev glede Woffganga Amadeusa Mozarta je to, kako pogosto ljudje navajajo religiozne pojme, ko hočejo opisati ali razložiti njegovo edinstveno genialnost. Nekaj primerov: švicarski teolog Karl Barth je rekel: »Ko se angeli v nebesih zberejo k opravljanju svoje službe pred Bogom, takrat igrajo Bacha, vendar sem prepričan, da igrajo Mozarta, ko so zbrani v družinskem krogu.« Ruski glasbenik Peteri. Čajkovski je šel dlje: »Ljubim Mozarta kot glasbenega Kristusa.« Podobno nemški glasbenik Richard Wagner: »Verujem v Boga, Mozarta in Beethovna.« Georg Solfi, dirigent simfoničnega orkestra v Chicagu pa pravi: »Mozart te sili k veri v Boga, veliko bolj kot hoja v cerkev, ker je nemogoče, da bi tak fenomen prišel na svet slučajno.«
Ko je bil Leopold star 28 let, se je poročil s prikupno domačinko Anno Mario Pertl iz družine, ki je dala kar precej ljubiteljskih glasbenikov. Leopoldu je rodila sedem otrok, od katerih sta preživela otroštvo le dva. Prva je bila deklica, rojena 1751 z imenom Maria Anna, za domače Nannerl. Drugi pa sedmi otrok, fantek. Drugi dan po rojstvu, 28. januarja 1756, so ga krstili: ker je bil rojen na praznik sv. Janeza Krizostoma in ker je bilo Leopoldovemu očetu ime Johann, je bil otrok krščen kot Johannes Chrysostomus Wolfgangus Theophilus Mozart. Ime Wolfgang je dobil po materinem očetu, Theophilus pa po botru. To ime, ki po grško pomeni ‘ljubljen od Boga’, je Mozart pozneje polatinil v Amadeus. Za domače pa je bil Wolferl.
Ko sta na veliki teden leta 1770 oče in sin prišla v Rim, sta šla v Sikstinsko kapelo, da bi slišala slavni Allegrijev Miserare iz leta 1630, ki ga je Vatikan tako cenil, da je prepovedal vsako izvajanje zunaj omenjene kapele. Mozart ga je slišal, prišel domov in ga napisal po spominu. Nato je Leopold rekel: »Zdaj ga imamo in ga bomo s seboj odnesli domov!«
Misel na samostojno življenje na Dunaju je Mozarta navduševala. Očetu je pisal: »Moja sreča se šele začenja!« In drugič: »Dunaj je zanesljivo dežela klavirja!« Najbolj zanimivo pa je bilo za 25-letnega Mozarta dejstvo, da se je ponovno srečal z družino Weber. Nekoliko naivno je pisal očetu, da je stara gospa Weber zelo dobra in ga je sprejela v svojo hišo, kjer mu je dala prostorno sobo. Aloysia je imela 19-letno neporočeno sestro z imenom Konstanca. Mozart pa je bil tako osamljen. Očetu jo je opisal: »Sicer ni grda, vendar pa še daleč ni lepa. Vsa njena lepota je v dveh črnih očeh in čedni postavi.«
V tem obdobju se je seznanil s Franzem Josephom Haydnom. čeprav je bil Haydn kar 24 let starejši od Mozarta, sta takoj pripoznala drug drugemu njegovo genialnost in sta kaj kmalu postala prijatelja. Haydn, ki velja za očeta godalnega kvarteta, je ravno v tistem času izdal zbirko šestih, ki jih imenujejo Ruski kvarteti, katere je zložil na povsem nov način tako, da je vsako od štirih glasbil bolj neodvisno drugo od drugega. Ti so med leti 1782 in 1785 navdihnili Mozartu šest godalnih kvartetov, ki jih je posvetil Haydnu, “od katerega sem se naučil, kako je treba pisati kvartete”. Ko je Haydn slišal zadnje tri od teh kvartetov, je rekel Leopoldu Mozartu: »Pred Bogom in kot pošten človek Vam moram povedati, da je Vaš sin največji skladatelj, kar jih poznam osebno ali po imenu.«
Kljub temu, da je bilo vse Mozartovo življenje plodovito, pa je največ napisal v zadnjem letu življenja, leta 1791. Med drugim je napisal prelepi Klavirski koncert št. 27 in nič manj lepi Klarinetni koncert hkrati z drugimi nenavadnimi skladbami kot je Fantazija za mehanične orgle. Za kronanje Leopolda II. kot češkega kralja je zložil opero La Clemenza di Tito v pičlih 18 dneh. Nato je prišla Čarobna piščal. Poleg tega je sprejel še anonimno naročilo za Requiem, za katerega mu je zmanjkalo časa.
Sophie je tekla po zdravnika in duhovnika. Zdravnik mu je predpisal mrzle obkladke na razbeljeno čelo. To je povzročilo, da je padel v nezavest, iz katere se ni več vrnil. Sophie se je pozneje spominjala: »Njegovo zadnje dejanje je bilo zabrundati nekaj taktov bodenskega parta iz Requiema. Še danes ga slišim.« Mozart je umrl ob enih zjutraj 5. decembra 1791.
Po slovenskem spravnem v dnevu v Kočevskem Rogu 8. julija 1990 je bilo podobno spravno slavje 14. oktobra 1990 na Teharjah, ‘štajerski Kalvariji’. V imenu preživelih taboriščnikov je pretreseno množico nagovoril dr. Tine Velikonja, sin pisatelja Narteja Velikonje. Prav tiste dni, ko je mladoletni Tine prestajal teharski pekel, je bil oče v Ljubljani obsojen na smrt, ker je ‘kot odločen idejni nasprotnik in sovražnik narodnoosvobodilnega gibanja vršil proti temu gibanju ustno agitacijo in pismeno propagando’. 25. junija 1945 je bil neznano kje ustreljen. Tatjana Možina Božič je v svoji diplomski nalogi Literarno delo Narteja Velikonje (Ljubljana 1990) prišla do ugotovitve, da je bila Velikonjeva smrt zrežirana groteska in da ‘ostaja dejstvo, da je izvršena smrtna obsodba zaradi nasprotnega idejnega delovanja nad invalidnim človekom dvojna kršitev mednarodnega prava’. Tedanje časopisje je pisalo, da se je Velikonja obsodil sam: v brošuri Malikovanje zločina (1944), ki prinaša njegove štiri radijske govore proti OF, je namreč zapisal:
»Zame bi bilo najhujše, če bi moral na svoje oči gledati, da so na oblasti tisti,… ki so priklicali na naš narod takšno nesrečo, ki je ne bodo mogla popraviti tri pokolenja. Zaradi tega si sami obrazložite, odkod meni ta fanatičnost. Ne maram doživeti tega komunističnega raja … Med menoj in njimi je samo smrt.« S smrtno obsodbo je bila združena tudi trajna izguba državljanskih pravic in zaplemba imovine. V pozabo naj utoni ‘za večne čase’! Petinštirideset let po njegovi smrti, 28. junija 1990, je Alenka Puhar v Književnih listih dnevnika Delo objavila članek Narte Velikonja. V njem je zapisala, da je bil pisatelj s to obsodbo ‘izbrisan iz slovenskega občestva in spomina. Njegove knjige so bile izločene iz knjižnic, ime je bilo prepovedano omenjati, ponatisa ni bilo nobenega.’
Denar je pismonoša izročil očetu po nedeljski maši. Ko je oče prišel domov, je Narteja prijel: »Katera punca ti pošilja denar?« Ko mu je sin razložil, za kaj gre, ga je oče poslal po vino, glede honorarjev pa je dejal: »Če bi jaz ukazoval, bi morali (pisatelji) plačati za svoje neumnosti!« Bistri Narte (Lenart) je po končani ljudski šoli v domačem kraju šel v Gorico, kjer je leta 1912 maturiral. Tam se je spoznal s primorskimi pisatelji in pesniki: Andrejem Budalom, Jožem Lovrenčičem, Igom Grudnom, Francetom Bevkom. Po maturi je na Dunaju študiral pravo ter se v času študija družil s slovenskimi akademiki in politiki (Korošcem, Krekom). Po vojni je bil pravni izvedenec pri raznih državnih uradih. Leta 1920seje poročil z Ivanko Jeglič, nečakinjo ljubljanskega škofa Jegliča. V zakonu se jima je rodilo trinajst otrok. Narte je bil ob svojih poklicnih opravkih ves čas zelo delaven v raznih katoliških organizacijah in društvih, veliko pa je tudi pisal za skoraj vsa katoliško Usmerjena glasila.
Bil je tudi zbiralec anekdot, ki jih je izdal v več knjigah. Prav zaradi svojega zdravstvenega stanja se po vojni ni umaknil iz Ljubljane. 10. maja 1945 je obhajal srebrno poroko, naslednji dan pa je bil aretiran in čez poldrugi mesec ubit. Njegov spomin se je ohranil samo v daljni Argentini, Kjer sta prijatelj dr. Tine Debeljak in sin Jože Velikonja (geografski strokovnjak mednarodnega ugleda) izdala dve knjigi njegove izbrane proze (Ljudje, Zanke).