Avtor: Marko

sv. Mohor in Fortunat (12. julij)

Napisal Marko na 10. julija 2022. Objavljeno v Svetniški domovi.

Oglej je bil v 9. stol. žarišče misijonskega delovanja med Slovenci južno od reke Drave. Sveta Mohor in Fortunat, zavetnika oglejskega patriarhata, sta botrovala Slomškovi pobudi za poimenovanje knjižne založbe (Mohorjeva družba), ki jo je ustanovil leta 1851. Petsto let (1461–1961) sta bila prva zavetnika LJ škofije, odtlej pa sta njena druga patrona.

Le v krščanstvu cveti in zori prava osrečilna omika; zatorej je prav in spodobno, da se društvo, ki nosi in širi med Slovenci pravo omiko, po tem apostoli prave omike tudi imenuje Društvo sv. Mohorja … (bl. Anton Martin Slomšek)

več o sv. Mohorju in Fortunatu v knjigi Svetnik za vsak dan – 2. knjiga, str. 27-29.

Na slovenskem ozemlju (J od Drave) je sv. Mohorju in Fortunatu posvečeno 28 cerkva (pet žup. in 23 podr.), zavetnik treh je sam sv. Mohor. – V LJ nadškofiji sta na glavnem oltarju desetih cerkva: žup. v Jaršah (1) (Groblje), podr. pa na Koreni (6) (Horjul), v Mateni (Ig), v Podlipovici (Izlake), na Mohorjevem hribu (7) (Moravče), v Zabrekvah (Selca), na Osolniku (Sora), v Zideh (Šentgotard), na Selih (Šmarje – SAP) in na Libergi (Šmartno/Litiji). – V KP škofiji je pet cerkva sv. Mohorja in Fortunata, dve sta žup. – Podraga (2) in Renče, (3) podr. pa so na Pečinah (8) (Šentviška Gora), v Piranu in v Ravnici (9) (Grgar). – V NM škofiji sta svetnika patrona ž. c. v Žužemberku (4) in treh p. c.: v Krški vasi (10) (Cerklje ob Krki), nad Črnečo vasjo (Kostanjevica na Krki) in v Goriški vasi (Škocjan/NM); sam sv. Mohor pa p. c. v Moravčah/Gabrovki (11) (Sv. Križ – Gabrovka). – V MB nadškofiji stoji pet p. c. sv. Mohorja in Fortunata: Lačna Gora (Čadram – Oplotnica), Podgora (12) (Kotlje), Kozjak (Sv. Florijan v Doliču), Turški Vrh (Zavrč) in Kupčinji Vrh (Žetale). – V CE škofiji so svetnikoma posvečene štiri cerkve: žup. Gornji Grad (5) in podr. Male Rodne (Rog. Slatina), Šoštanj (14) in Stopnik (Vransko); samo sv. Mohorju pa p. c. na Šmohorju (13) (Javornik – žup. Laško) in p. c. v Brestanici.

M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 2, str. 98.

Ljubi moj sveti Benedikt!

Napisal Marko na 10. julija 2022. Objavljeno v S svetnikom na TI.

Spadaš med tiste svetnike, ki nekako ne spadajo v mojo rubriko, saj se zaradi tvoje pomembnosti kar ne spodobi, da bi te tikal. A naj povem še, da si do te svoje pomembnosti in tudi svetniške poti prišel pravzaprav zato, ker nikamor nisi spadal in si iskal svojo – in ko rečem “svojo”, mislim pravzaprav “pravo” – pot.
In ta pot, kljub temu, da je bila samosvoja in precej samotna, nikakor ni bila “samo tvoja” in samotarska, temveč je vedno vodila k Bogu in bližnjemu.
Potem, ko si posrkal vse znanje, ki ti ga je nudilo tvoje domače mesto Nursija v Umbriji, so te starši poslali v Rim, v mesto, ki mu radi pritaknemo še vsaj dva pridevnika: Sveto in Večno! Pa si bil “prepriden” za ta dva visokoleteča pridevnika, predvsem pa nisi spadal v družbo lahkomiselnih in celo pokvarjenih sovrstnikov in sošolcev in si se takoj, ko je bilo mogoče, umaknil iz Večnega in – ne tako zelo, kot si pričakoval – Svetega mesta.
Naša Ljubljana ni ne večno ne sveto mesto, še največkrat slišimo, da je najlepše, pa še to je zgolj mnenje Ljubljančanov, in še to ne vseh, a če koga mestni utrip duši ali spravlja v stres, stopi par korakov iz centra, da se umiri s sprehodom po parku Tivoli. Tako si tudi ti našel zatočišče pred rimskim utripom in stresom v Tivoliju, mestu le par kilometrov od “centra sveta”, med – tako si mislil – enako mislečimi možmi.
A tudi tu nisi dolgo zdržal in si odšel, saj si ugotovil, da tudi sem ne spadaš, ker ne misliš enako kot “enako misleči”.
Če smem, ljubi moj sveti Benedikt, postreči še z eno mojo cvetko: Nekoč sem pri spovedi potožil, da mi gredo ljudje dostikrat na živce, pa mi je spovednik modro svetoval, da naj se ne družim z njimi. Tako nekako si verjetno sam pri sebi zaključil tudi ti in se umaknil v samoto. V soteski reke Anion, si si poiskal pečino in tam nekaj let prebil v samoti, molitvi in premišljevanju.
A ker se “mesto na gori ne more skriti” in ker “luči tudi ne postavljamo pod mernik”, se je glas o tebi, o svetniškem samotarju, razširil po okolici in kmalu so te spet nadlegovali ljudje. No, to se seveda samo tako reče. Nadležni so ljudje seveda bili, a ti si jih vse sprejemal z ljubeznijo, jim svetoval in pomagal v njihovih stiskah. Tako so prišli tudi bratje iz samostana v Vicovaru, prepričani, da spadaš k njim, ti pa, ljubi moj sveti Benedikt, prijazen kot si bil in si, si se odzval njihovemu vabilu.
Premalo je, če rečem, da si bil tudi za samostanske brate prepriden, presvet in preveč zazrt v večnost. Tako so prišli do spoznanja, da vendarle ne spadaš k njim, in ker jim je bilo nerodno, da bi te kar tako odslovili, so te sklenili zastrupiti z vinom.
Podobno se ti je godilo v še eni skupnosti, ki si ji želel pripadati oziroma so oni hoteli pripadati tebi, le da so se te tokrat hoteli znebiti z zastrupljenim kruhom.
Da skrajšam tole življenjepisno zgodbo, ki je znana vsem ljudem, tebi pa sploh: spoznal si, da človeka resda žene želja, da bi nekam spadal in pripadal, a da je to željo treba tudi preizkusiti – podvreči času in izkustvu – , to pa si, če poenostavim, zaobjel v vodilu “Ora et labora” – Moli in delaj, s čimer si, če še bolj poenostavim, postavil temelje zahodnemu meništvu.

Ljubi moj, sveti Benedikt! Obilo žegna ob tvojem godu. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da bomo živeli iz krsta! Da se bomo zavedali, da z njegovim neizbrisnim znamenjem po moči Svetega Duha neločljivo pripadamo Bogu, in da spadamo v nebesa. Kjer tudi največji samotarji uživate v družbi Svete Trojice in vseh svetih.

G. Čušin. (S svetnikom na TI), v: Ognjišče 3 (2022), 98.

sv. Benedikt (11. julij)

Napisal Marko na 9. julija 2022. Objavljeno v Svetniški domovi.

Začetnika zahodnega meništva je papež sv. Pavel VI. razglasil za prvega zavetnika Evrope, ker je “s križem, knjigo in plugom prinesel krščanski napredek narodom”. Njegova redovna pravila povzemajo tri besede: Moli in delaj.

Opašimo torej svoja ledja z vero in opravljanjem dobrih del in pod vodstvom evangelija stopajmo po njegovi poti, da bomo vredni gledati njega, ki nas je poklical v svoje kraljestvo. (sv. Benedikt)

več o sv. Benediktu v knjigi Svetnik za vsak dan – 2. knjiga, str. 25-27.

• Sv. Benediktu je pri nas posvečenih 9 cerkva (4 žup. in 5 podr.). V LJ nadškofiji sta ž. c. v Kresnicah (1) in Stranjah,)(2) p. c. pa na Taboru (5) (Podbrezje – sozav. Žalostna MB), na Blečjem Vrhu (7) (Polica) in v Kozariščah (6) (Stari trg/Ložu). – V MB škofiji je svetnik zavetnik cerkve pri Sv. Benediktu v Slov. goricah; (3) v CE pa dvema p. c.: na Žigrskem Vrhu (8) (Sevnica) in v Mestinju (9) (Sladka Gora); ž. c. sv. Benedikta je tudi v Kančevcih (4) (MS).

M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 3, str. 98.

Virgil Šček

Napisal Marko na 4. julija 2022. Objavljeno v V spomin.

(ob obletnici) Rojen v Trstu, po selitvi družine v Gorico (1905) je obiskoval nemško realko v Gorici, spoznaval razmere v Benečiji in se seznanil z Ivanom Trinkom Zamejskim ter se navdušil za narodno delo. Po maturi 1909 se je vpisal na trgovsko akademijo v Gradec, toda v enem letu spoznal, da je to napačna odločitev, zato se je vpisal na goriško bogoslovje, leta 1914 je posvečen in je najprej kaplan pri Sv. Ivanu v Trstu. Zaradi šibkega zdravja ga je leta 1918 tržaško-koprski škof Andrej Karlin premestil v Lokev, kjer je deloval kot samostojni kaplan. Bil je gonilna sila “Sedejeve šole”, s pomočjo katere se je slovenski jezik obdržal v župnijskih šolah ves čas do kapitulacije Italije. Na pobudo Zbora svečenikov sv. Pavla je bil izvoljen kot poslanec v rimskem parlamentu. Leta 1923 je postal tajnik Katoliškega društva v Gorici (KTD), ki je ustanovilo Katoliško tiskarno in knjigarno. Dal je pobudo za ustanovitev Goriške Mohorjeve družbe (1923). Leta 1927 ga je goriški nadškof Sedej zaradi notranjih sporov v krščanskosocialni struji in ob čedalje hujših grožnjah in pritiskih fašističnih oblasti suspendiral, tako leta 1927 nastopi kot župnijski upravitelj v Avberju. Povabil je slikarja Toneta Kralja, da je prenovil cerkvene poslikave in mu je pomagal da je slikar lahko poslikal še 40 primorskih cerkva. Zanimivi so njegovi Paberki – spominski zapisi iz let, ko je upravljal župnijo Avber na Krasu, ki razodevajo njegovo modrost in smisel za humor. Ker so pritiski fašističnih oblasti nanj postajali čedalje hujši, njegovo zdravje pa je vidno pešalo, je leta 1940 zaprosil za upokojitev in se umaknil najprej v Trst, nato pa k svojemu prijatelju duhovniku dr. Tonetu Požarju v Lokev.

Pri Ognjišču smo leta 2000 v zbirki Graditelji slovenskega doma izdali knjižico Virgil Šček (Marko Tavčar in Albin Kjuder) – ki je pošla (morda se kje najde še kakšen izvod) iz katere povzemam sklepno besedo:
Skupen cilj njegovega dela je bil splošno, duhovni in materialni napredek slovenskega naroda. Ščekova politična misel je bila v prvi vrsti namenjena ohranjanju narodne manjšine pod Italijo. Poudarjal je njeno samobitnost in potrebo po avtonomnosti. Na kratko bi o njem rekli, da je bil v tem smislu idealist, po eni strani zelo uspešen pri svojem delu, a navadno zavrnjen in oviran s strani take in drugačne oblasti. Bil je včasih prezaletav in nezaslišano odkrit, bister in zelo komunikativen ter simpatičen sogovornik, poln navadno pikrega humorja. Primorsko ljudstvo ga je ohranilo v svojem srcu in spominih kot pozitiven lik, ki je vse žrtvoval za narod. O njem bi lahko rekli, da je bil izrazita revolucionarna osebnost, ki dosledno sledi imperativu svoje vesti, tudi za ceno nerazumevanja in celo sovražnega odklona. Zato verjamemo njegovemu poslednjemu sporočilu sestrama, ki je na posmrtni podobici dobilo značaj nekakšne duhovne oporoke, ko med drugim zatrdi, da je iskal le »srečo svojega naroda«. (Marko Tavčar)

več:
ČUK, Silvester. Virgil Šček (1889-1948). (Obletnica meseca). Ognjišče, 2018, leto 53, št. 7, str. 42-43.

nekaj Ščekovih misli:

Edini, ki lahko pomagamo slovenskemu življu, smo mi, duhovniki. To pa ni samo naša naloga, temveč tudi naša velika dolžnost. Zato naj nihče ne drži križem rok.
Kmete je treba organizirati v skupnosti, v neke vrste zadruge, kjer se bo odpravilo vsako oderuštvo …
Delo je sestavni del človekove osebnosti, človek, ki dela ima pravico do vseh dobrin, da more živeti človeka vredno življenje. Zato zahtevamo za delavca več pravic in tudi splošno socialno zavarovanje.
Sedanjost tiči globoko v materializmu, ki obvladuje življenje večine ljudi. Mnogim, premnogim je materializem pridobivanje denarja in uživanje. Materializem praznuje nasploh zmagoslavje v javnem življenju, v šolstvu, znanosti, umetnosti, politiki … A hkrati ni bilo še nikoli toliko žalosti, toliko nesreč, toliko bolnih ljudi …
Katoličanu vera ni problem, ampak je luč življenja za sedanji čas in večnost (…) Posoda te vere pa je Cerkev. Razbij to posodo in vsebina se razlije in razsuje (…)
Želimo si, da bi narodna oblast Cerkvi priznala ne le svobodo izvrševanja obredov, marveč tudi pravico do širjenja nauka z vsemi sredstvi, ki jih nudi moderna tehnika.
Verujem trdno vse, kar me je mati učila. Ljubil sem slovenski narod. Nisem iskal časti, ne denarja, ampak le srečo našega naroda. Nikdar nisem goljufal, lažnivo obljubljal. (…) (Virgilove zadnje besede na podobici – njegova duhovna oporoka)

pripravlja Marko Čuk

Družina naj gre na dopust sama

Napisal Marko na 4. julija 2022. Objavljeno v Za začetek.

Na šolah za starše v mesecu maju in juniju, ko se približuje konec šolskega leta, skoraj vedno spregovorimo tudi o pomenu dopusta in kako ga čim bolj kakovostno preživeti. Moje osnovno izhodišče gre v smeri, da naj gre družina na dopust sama. Torej brez prijateljev in njihovih otrok, bratov in bratrancev z družinami ipd. Starši velikokrat rečejo, da je vzrok za to, da gredo na dopust z družbo, v tem, da otrokom ne bo dolgčas. Ali je otrokom na morju sploh lahko dolgčas, je drugo vprašanje.
Živimo v času hitrega tempa, velikih zahtev – v službi, družbi in tudi doma, časa vedno primanjkuje, ljudje smo videti, kot da vedno nekam hitimo, begamo sem ter tja. Težko prenašamo mir in tišino. Ves čas potrebujemo zunanje impulze, kot so nenehno vklopljena televizija, radio v avtu, slušalke v ušesih, tablice, telefoni … Zdi se, da sodobni človek ne vzdrži biti sam s sabo.

Čas je prepočasen za tiste, ki čakajo, prehiter za tiste, ki se bojijo, predolg za tiste, ki žalujejo, prekratek za tiste, ki se veselijo, toda za tiste, ki ljubijo … je čas večnost. (Henry Van Dyke)

To osebnostno stanje se sčasoma prenese tudi na celotno družino. Vikendi pogosto minevajo v duhu obiskov – enkrat kosilo pri eni tašči, drugo nedeljo pri drugi, nakupovanje in kofetkanje v trgovskih centrih itn. Dogaja se zanimiv paradoks: starši se pogosto pritožujejo, kako nimajo časa za otroke in tudi za partnerja, po drugi strani pa se ugotavlja, da vsakodnevno več ur porabimo za sedenje pred TV-ekrani, ‘screen time’ na pametnih telefonih pa kaže vsakodnevno večurno prikovanost na zaslone.
Dogaja se tako imenovana “nedeljska nevroza”. Med tednom je ves čas dogajanje in smo nenehno v neki funkciji, delovni vnemi in raznoraznem aktivizmu – ves čas se nekaj dogaja. Ko pride vikend ali prazniki, pa sodobni človek velikokrat ne ve, kako bi zapolnil ta prostor in čas. Takrat vedno pride na plano vsebina našega življenja, vprašanje smisla življenja in realnost naših odnosov. Zato ne čudi, da je največ osebnih stisk ravno takrat. Pari se čudijo in drug drugega obtožujejo, češ da mu je partner/ica uničil/a dopust že prvi dan, oziroma se prepiri vnamejo že na poti na dopust. Prepirata se po eni strani zato, ker sta končno skupaj, po drugi strani pa zato, ker premalo časa preživljata skupaj. Ker velikokrat živita skupaj, vendar drug mimo drugega.
V zadnjih letih se opaža porast ločitev v obdobju, ko se otroci odselijo oziroma gredo od doma študirat. Prej je bil otrok njuna glavna okupacija, sedaj pa sta se kar naenkrat znašla ‘sama’. Sama, drug z drugim. In počasi ugotavljata, da sta si pravzaprav tujca. Da sta v letih ukvarjanja s kariero, s stanovanjem ali hišo, z osebnimi hobiji in televizijo ter predvsem z otroki, ki so postali epicenter vsega njunega življenja in prizadevanja, pozabila drug na drugega in se odtujila. Postala sva si tujca pod isto streho, mnogi pari ubesedijo težko odnosno stanje, v katerem so se znašli.
Človek na svoji poti skozi življenje in odnose dokaj hitro ugotovi, da je najdražja in najvrednejša valuta v življenju samo ena – ČAS. In pred posameznikom se vedno znova dviga temeljno življenjsko vprašanje: kako in za kaj bom porabil ta čas, ki mi je dan? Temeljna in najpomembnejša odločitev v življenju je prav to – odločitev o vsebini, ki jo bomo dali ‘svojemu’ času.
V tej luči je v sodobnem času izredno pomemben premislek in odločitev, kako in na kakšen način bomo porabljali čas med vikendi, prazniki in obdobjem počitnic ter dopusta. Glede na to, da je stresa veliko več, kot ga je bilo pred nekaj desetletji, in je življenjski tempo bistveno hitrejši (zdi se, da je časa vedno manj), je še posebej pomembno načrtovati in strukturirano razdeliti čas, kako bo družina preživela tiste dragocene trenutke, ko je lahko skupaj. Še posebej je to pomembno za partnerski odnos. Temelj vzgoje, otrokovega celovitega razvoja in družinskega vzdušja je namreč prav urejen in ljubeč partnerski odnos. Za takšen odnos pa je potreben čas in povezanost. Prav zaradi tega je čas dopusta poseben čas, čas priložnosti, čas, ki je še zlasti namenjen družini in partnerju/ici. Zato ga velja čim bolje izkoristiti. Če smo na dopustu z družbo, je seveda fajn in luštno, vendar vsi vemo, da je odnos in celotno odnosno vzdušje drugačno, če sta zakonca sama oziroma če je družina sama. Da imata čas drug za drugega, priložnost, da se ponovno povežeta, da se pogledata in se začutita v svoji globini. Da ponovno izostrita življenjski kompas za tisto, kar je v življenju najpomembnejše.

S. Kristovič. (kolumna). v: Ognjišče 7 (2022), 13.

sv. Marija Goretti (6. julij)

Napisal Marko na 4. julija 2022. Objavljeno v Svetniški domovi.

Rodila se je leta 1890 blizu Ancone v srednji Italiji, družina se je zaradi revščine preselila J od Rima, kjer je oče vzel v zakup precej zemlje. Po očetovi smrti jo je obdelovala mati, Marija, čeprav še otrok, pa je prevzela gospodinjska opravila. Ko je imela dvanajst let, jo je nekaj let starejši sosed napadel. Ker se mu ni hotela vdati, jo je večkrat zabodel z nožem. Papež Pij XII. jo je leta 1950 razglasil za mučenko čistosti in jo mladim postavil za vzornico.

več o Mariji Goretti v knjigi Svetnik za vsak dan – 2. knjiga, str. 16-17.

Edina cerkev Marije Goretti pri nas je v Bistrici pri Tržiču (LJ).

ZAVETNICA
Sv. Marija Goretti je zavetnica Marijinih družb, mladih deklet, žrtev posilstva, revežev, mladine na splošno, priprošnjica proti revščini.

V življenju skromne deklice, ki smo jo obdali z najvišjo častjo, moremo videti zgled, ki ni vreden samo nebes, ampak ga mora občudovati in častiti tudi naš čas. Družinski očetje in matere lahko spoznajo, kako naj vzgajajo otroke, ki jim jih je dal Bog, v svetosti in junaštvu in izpolnjevanju tega, kar zahteva katoliška vera. (Pij XII. ob slovesnosti razglasitve za svetnico)

M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 7, str. 98

Ljuba moja sveta Marija Goretti!

Napisal Marko na 4. julija 2022. Objavljeno v S svetnikom na TI.

Ko je v naši hiši zavel pubertetniški prepih in ko sva z ženo videla, da se mila nama deca ne zateka več k nama, ampak iščejo odgovore na neizrečena vprašanja in podvprašanja vsepovsod, sva na seznam svetnikov, ki se v litanijah zvrstijo ob koncu večerne družinske molitve, dodala še dva: svetega Alojzija Gonzaga in tebe, ljuba sveta deklica.
Tebe, ki si vztrepetala že ob najmanjšem opolzkem namigovanju, bi do dna pretreslo že, ko bi gledala reklame, ki jih danes vrtijo med otroškimi risankami. Ah, kaj … že ko bi gledala otroške risanke, ne vem, če bi zdržala. Pa nikar ne misli, da te imam za preobčutljivo … le mi smo postali krepko neobčutljivi na področju čutnega.
Že mene, pa imam kot umetnik kar debelo kožo in visok prag tolerance, včasih pretrese, ko na ulici ujamem nivo in vsebino pubertetniških debat. Kako bi pa moglo biti drugače, ko pa otroci že od malih nog poslušajo popevčice z vulgarnimi besedili, in sredi belega dne lahko na televiziji gledaš prizore, ki smo jih še ne dolgo tega uvrščali med pornografijo, danes pa niso nič posebnega in če povzdigneš glas, te takoj označijo za puritanca in tercijalca, če ostanem pri milih izrazih.
Naše telo je lepo in čutnost je Božji dar … a bisere smo vrgli pred svinje, in te jih niso zgolj poteptale v blato, ampak so jih krepko osvinjale. Iz zasvinjanih biserov pa je nastal nakit, ki ga zdaj nosijo vsi po vrsti: od modernih meščanov do konzervativnih provincialcev.
Ljuba moja sveta Marija Goretti, ti si za ceno svojega življenja branila svojo čistost in nedolžnost, ko danes deklice tvoji let že hlepijo po izgubi nedolžnosti, za čistost pa še slišale niso … in mislijo, da je to poostreno karantensko umivanje rok.

Prosim te, ne daj, da bi si še mi – posebej starši – po pilatovsko umili roke in se obrnili stran. Izprosi nam milosti in moči, da bodo po gredicah, ki jih je prerasel plevel, spet zacvetele lilije, in da se bodo biseri, vdelani v nakit, še posebej na zaročnih in poročnih prstanih, spet zasvetili v čisti svetlobi.
Ljuba moja Marija Goretti! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

G. Čušin. (S svetnikom na TI), v: Ognjišče 7 (2022), 98.

Ljubi moj sveti Danijel!

Napisal Marko na 4. julija 2022. Objavljeno v S svetnikom na TI.

Ne vem, ne kdo pri nebeški, ne kdo pri tuzemski birokraciji deli svetniške patronate, ali ste morda – kot politiki od glasov volivcev – svetniki odvisni od glasov molivcev in od števila SOS klicev, ki jih z zemlje do nebes pošiljajo ljudje v stiski, a mnenja sem, da bi ti lahko prevzel malo več nalog, kot so ti jih božji in cerkveni birokrati, skupaj z ljudmi, naložili. Sploh, če vzamem v obzir, kaj vse si počel in s čim vse si se ubadal v času svoje zemeljske preroške službe.
Kajti zasledil sem, da si samo zavetnik planincev in rudarjev.
In še to dvoje da človeku misliti. Kaj ima starozavezni prerok, ki se je večino časa vendarle smukal po kraljevem dvoru, opraviti z ekstremisti: z enimi, ki se vzpenjajo po zemeljski vertikali navzgor, in z drugimi, ki gredo navzdol in celo noter?
Po premisleku pa mi je le kapnilo! Seveda: kralj te je namreč za kazen dal vreči v jamo k levom. V jamo! Pod zemljo! Zato torej rudarji. Naslednji dan so te živega – kajti levi se te niso polotili – potegnili iz jame, oziroma: splezal si ven! Zato torej planinci … se mi zdi.
In se mi tako porodi par idej!
Zakaj so te pograbili zgolj rudarji? Lahko bi bil tudi zavetnik jamarjev.
Pa krotilci levov, ti so gvišno brez svojega zavetnika, pa bi ga glede na naravo svojega poklica še kako potrebovali!
In ker si bil s kraljeve strani, torej od vlade, po krivici preganjan in zaprt, bi bil lahko tudi zavetnik disidentov in političnih zapornikov, tudi tem pride prav vsaka pomoč.
Nadalje bi bil kot uspešen razlagalec sanj lahko zavetnik horoskoparjem, jasnovidcem in šlogarcam … a ker ti zganjajo po mojem mnenju zgolj lari-fari, bi bil lahko zavetnik zoper horoskope, šloganje in druge okultne prakse, ki pa žal niso zgolj lari-fari, ampak ima često kremplje zraven “ta kosmat in ta spoden”, ki hodi okrog “kakor rjoveč lev in išče koga bi požrl” (glej 1 Pt 5,8)
Ker si razlagal kraljeve sanje, bi bil seveda lahko zavetnik tudi politikom, političnim analitikom, sekretarjem, podsekretarjem, posebnim svetovalcem in čisto navadnim prilizovalcem. In kot pri šlogarcah, bi bil tudi tukaj lahko ‘zoper’!
Kralju si uspešno raztolmačil zapis na steni, znameniti “mené, mené, tekél, uparsín”, in bi bilo tako lahko zavetnik tako tolmačem kot grafitarjem.
Če pomislim na kako zvit način si na laži ujel možaka, ki sta po krivem tožila Suzano, bi bil lahko tudi zavetnik detektivov, preiskovalnih sodnikov in sodnih izvedencev.
Zgodbe o mladeničih v ognjeni peči pa na seznam doda vsaj še pečarje, če ne tudi picopeke in žar mojstre.
Ljubi moj sveti Danijel. Res se mi zdi, da si premalo izkoriščen, a uživaj svoj zaslužen nebeški mir in počitek. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in raztolmači.

G. Čušin. (S svetnikom na TI), v: Ognjišče 11 (2021), 98.

Dozorevanje

Napisal Marko na 3. julija 2022. Objavljeno v Za začetek.

Pravkar se na dvorišču šole čez cesto poslavljajo od devetošolcev, teh široko brstečih mladcev, ki stopajo na prste, da bi pogledali čez plot v nekaj novega, tako zelo primernega temu, kar živijo, mladosti, polni življenja in pomladi. Medtem zobljem črne češnje, sladke kot med, in tuhtam, kakšen čas je tole, čas neke prve dozorelosti, takole je to v naravi, ki se je razbohotila v življenju, čas, ki je vedno čas sladkosti in grenkobe obenem, slovesa in novega začetka, trenutek najdaljšega dne v letu, ko se vse spet prevesi v neko drugo smer in krenemo proti zimi, čeprav še nihče ne misli nanjo. Tako odraščamo, v teh drobnih preokretih, v takihle trenutkih, ki nekim mladim ljudem, ki ravno začenjajo prav okušati, kaj je to življenje, dopovedujejo, da je treba, da je dobro nekoč dozoreti, nekaj, kar smo počeli, dokončati, da je dobro in prav nekega dne odrasti. In stopiti po svoje.
Bil bi čas, da odrastemo. Malo je odraslih ljudi, tako veliko je še nagajanja med nami, potuhnjenosti in revanšizma, kakor ti meni, tako jaz tebi, izkoriščanja položaja, da bi pokazali svojo moč, odločitev, ki so jih rodila čustva in ne premislek, ah, saj se tudi sam kar prevečkrat zalotim v svoji otročjosti, ko s svojo trmo želim za vsako ceno do svojega, tako težko je biti odrasel človek, tako težko. Zdi se nam, da bomo z odraslostjo nekaj izgubili, menda tisto toplo varnost, ki smo je bili vajeni kot otroci, še kar naprej hrepenimo po nekom, na katerega bi se zanašali, na katerega bi obesili svojo odgovornost in še naprej živeli brez skrbi in brez posledic svojih dejanj, receptov si želimo, radi imamo nasvete in natančna navodila, kar spomnite se, kako je bilo med epidemijo, nihče ni hotel ravnati po zdravi pameti, da ga ne bi doletela kakšna tožba.
Varnost, ljubimo jo, ker smo radi brez bremen na svojem hrbtu. Toda življenje prinaša bremena, ki jih je treba nesti, ne vem, zakaj, vem le, da jih je treba, in odraslost človeka je ravno v tem, da nosi tisto, za kar so mu bila dana močna pleča, tisto, kar mu je namenjeno, ukrojeno je za njegova ramena. Odraslo je vedeti, da lahko nosim, da imam to moč, in verjeti, da je to dobro in smiselno, tudi če tega še ne razumem. Odraslo je nehati sanjati o nekem drugem svetu in živeti v tem, v katerem sem, pa čeprav ni ravno tak, kot sem si ga želel, ko sem za njim kot otrok oprezal čez plot, odraslo je živeti življenje, kakršno je, tudi in predvsem ko je táko zaradi tvojih napak in napak ljudi, s katerimi si živel.
Preden mi je umrla teta, je zdravnica njenim najbližjim, ki so v dolgi bolezni skrbeli zanjo, rekla, da počasi zori – in da skupaj z njo zorijo tudi oni, ki so okrog nje, oni, ki lahko samo še v nemoči nudijo svojo bližino. Kot češnje je dozorela v maju, tako sem nekoliko bolj z njeno smrtjo in trpljenjem dozorel tudi sam, da zraseš, je treba veliko smrti. In vsaka smrt je ravno pravšnja za to.

M. Rijavec. (Na začetku). v: Ognjišče 7 (2022), 3.

Kožni rak

Napisal Marko na 2. julija 2022. Objavljeno v Narava in zdravje.

Kožni rak je najpogostejši rak pri ljudeh. V koži imamo številne različne vrste celic in tkiv, ki se lahko pod vplivom mutacij spremenijo in postanejo rakave. Zato poznamo različne vrste kožnega raka: melanomskega in ne-melanomskega. Melanom ni najpogostejša oblika kožnega raka (predstavlja približno 15 % vseh kožnih rakov), a je najnevarnejša, saj pogosteje metastazira (se razširi na druge organe) in povzroči največ smrti (90 %). Nastane, ko pigmentne celice (melanociti) mutirajo in se prekomerno namnožijo. Mutacija je posledica poškodb celične DNK, ki nastane pod vplivom ultravijoličnega (UV) sevanja sončnih žarkov.
Za kožnim melanomom letno v Sloveniji zboli približno 600 ljudi.

KJE SE NAJPOGOSTEJE RAZVIJE?
Ker imamo večino pigmentnih celic v koži, je melanom na koži najpogostejši, toda pojavi se lahko tudi drugje v telesu, kjer najdemo to vrsto celic, npr. v očeh, črevesju, živčnem sistemu in drugih notranjih organih. Redno jih najdemo tudi v področju dlačnih mešičkov, lahko pa tudi v globini kože, v bezgavkah, v živčnem sistemu in tudi drugih notranjih tkivih. Melanom zato lahko vznikne v različnih organih, najpogosteje (95 %) v koži in približno 5 % v očesu. Melanom se lahko razvije kjerkoli na koži, vendar so nekatera območja pogosteje prizadeta od drugih. Pri moških ga največkrat najdemo na prsnem košu in na hrbtu, pri ženskah pa na nogah. Pogosto se pojavi tudi na vratu in obrazu, redek pa je na mestih, ki so večino časa zaščitena pred soncem, npr. lasišče.

GLAVNI KRIVCI UV ŽARKI
Melanom povzroča predvsem intenzivna občasna izpostavljenost UV žarkom (predvsem UV-B žarkom, sončenje med dopustom ter sončne opekline) in sicer predvsem pri tistih, ki so genetsko nagnjeni k bolezni, manj nevarna pa je dalj časa trajajoča izpostavljenost UV sevanju manjše jakosti. Redko je vzrok lahko tudi izpostavljenost drugim rakotvornim dejavnikom v okolju.

Drugi dejavniki tveganja

pozitivna družinska anamneza (več sorodnikov zbolelo za melanomom);
večje število pigmentnih znamenj (ugotovljeno je bilo, da je tveganje za nastanek 4,8-krat večje pri tistih, ki imajo 50 znamenj ali več, kot pa pri tistih, ki imajo na koži manj kot 10 znamenj v odrasli dobi;
netipična znamenja, velika več kot 6 mm, z nepravilnimi robovi in neenakomerno pigmentacijo;
prirojena (kongenitalna) znamenja;
preboleli melanom;
starost (najpogosteje 50-75 let);
rasa in kožni tip, saj se melanom pojavlja pretežno pri beli rasi in pretežno pri ljudeh svetlih kožnih tipov; svetlopolte osebe modrih oči imajo večje tveganje za nastanek melanoma; svetli ali rdeči lasje; koža, ki je na soncu
hitro opečena. Niso pa redki niti bolniki s temnejšim fototipom kože in malo ali skoraj nič pigmentnimi znamenji.
spol, pogosteje se pojavlja pri moških.

NAJPOGOSTEJŠE OBLIKE KOŽNEGA MELANOMA

Povrhnje rastoči melanom je najpogostejša oblika, predstavlja 70 % vseh kožnih melanomov; običajno se razvije iz že obstoječega znamenja.
Nodularni melanom je druga najpogostejša oblika; predstavlja 15 do 30 % vseh kožnih melanomov in raste znatno hitreje kot povrhnje rastoči.
Lentigo maligni melanom predstavlja 4 do 10 % vseh kožnih melanomov; pojavi se v obliki velike neenakomerno obarvane pege, najpogosteje na ženskem obrazu po 50. letu starosti; raste počasi in redko zaseva.
Akralni lentiginozni melanom predstavlja zgolj 2 do 8 % vseh kožnih melanomov svetlopoltih; pojavlja se na dlaneh, podplatih ali pod nohtom.

Vsak človek ima na koži “znamenja”. Če so le-ta majhna in se bistveno ne spreminjajo, gre najverjetneje zgolj za nepomembno spremembo. Večja, nepravilna, novonastala, spreminjajoča se “znamenja” pa lahko pomenijo razvijajoči se maligni melanom. Pozorne naj bodo predvsem svetlopolte osebe modrih oči, ki imajo večje tveganje za nastanek melanoma; osebe s svetlimi ali rdečimi lasmi in osebe s kožo, ki je na soncu hitro opečena.

ZMANJŠAJMO TVEGANJA ZA NASTANEK KOŽNEGA MELANOMA
Dokazano je, da UV-žarki povzročajo kožnega raka in staranje kože. Tudi UV-žarki v solariju kožo poškodujejo in lahko povzročijo nastanek kožnega raka.

Izogibajte se soncu med 10. in 16. uro, spremljajte napovedi UV indeksa ter se izogibajte soncu, ko je ta visok.
Izogibajte se solariju.
Uporabljajte zaščitne kreme, ki imajo faktor SPF 30. Nanesite jih preden se izpostavite soncu. Pomembno je, da kreme ki dnevno uporabljate za obraz vsebujejo zaščito pred UV žarki.
Uporabljajte sončna očala z zaščito UV-A in UV-B.
Na zaščito pred soncem bodite pozorni, predvsem ko ste ob vodi, na snegu ali pesku, saj ti odbijajo in množijo učinke UV- žarkov.
Mesečno pregledujte kožo, seznanite se s svojimi znamenji, kožnimi spremembami in madeži. Dobro je vedeti, kaj je vaša ‘normalna’ koža. Pozorni bodite na novo nastale spremembe, ki se večajo ali ne zacelijo v mesecu ali dveh. Pregledujte se v dobro osvetljeni sobi z velikim ogledalom. Preglejte tudi lasišče in predele med prsti rok in nog.

KAKO GA PREPOZNAMO?
Prvi znaki melanoma so običajno sprememba velikosti, oblike ali barve kožnega znamenja. Sumljiva znamenja so tista, ki so nesimetrična in nepravilne oblike, z nepravilnimi, zabrisanimi robovi, neenakomerno obarvana ali večbarvna, večja od 6 mm in nad nivojem kože.

HITRI UKREPI
Če se melanom prepozna in zdravi zgodaj, je skoraj vedno ozdravljiv, sicer pa lahko napreduje in se razširi na druge dele telesa, kjer ga je težko zdraviti in je velikokrat usoden.

TANJŠA JE ZAŠČITNA PLAST OZONA, VEČJA JE GROŽNJA ZA ZDRAVJE
Plast ozona, ki se nahaja v Zemljinem ozračju med 25 in 50 km (stratosfera), absorbira (UV) sevanje in ga zato imenujemo zaščitni plašč. UV svetloba je škodljiva za vse organizme, zato življenje ne more obstajati brez ozonskega plašča. Meritve ozona v stratosferi od konca 70. let prejšnjega stoletja so pokazale, da se ozonski plašč tanjša. Ozon merimo v Dobsonovih enotah (DU), leta 1975 je znašal 300–400 DU, leta 2019 pa 150-200 DU. Tanjša ozonska plast predstavlja slabšo zaščito pred UV žarki in večjo nevarnost za obolenja.

M. JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče 7 (2022), 82-83.

Avtor: Marko

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing