Avtor: Marko

slovenski veleposlanik v Rimu

“Osnovna vloga diplomatov je vzpostavljati sodelovanje in mir”

Vsako leto se ob prazniku državnosti oziramo nazaj in se spominjamo pomembnega dogodka – osamosvojitve naše države. K pogovoru smo povabili sedanjega veleposlanika v R Italiji, ki je že od ustvarjanja naše države dejaven v diplomatski službi. Kot študent je bil sodelavec naše revije in dejaven v študentski pastorali.

– Konec junija (25.) praznujemo dan državnosti. Kaj tebi pomeni ta praznik in kako ga praznuješ?
Dan državnosti je zame največji državni praznik, saj se spominjamo dneva, ko so na Trgu republike prvič dvignili slovensko zastavo in razglasili neodvisnost. Zavedam se, da brez prvih demokratičnih volitev, brez plebiscita tudi tega dogodka ne bi bilo, a vendar je bil dvig zastave višek vsega, kar je v osemdesetih letih in že prej vrelo med različnimi stanovi v slovenski družbi in pripeljalo do samostojne Slovenije. V tujini ga običajno praznujem z dogodkom, s katerim obeležujemo dan državnosti, kakor to počnejo druge države. Včasih je to prilika za kakšen državniški obisk. Tik preden sem zapustil mesto slovenskega veleposlanika pri Svetem sedežu, nas je obiskal predsednik vlade in v Vatikanskih muzejih smo odprli Plečnikovo razstavo.

– Kako se spominjaš ‘prvega’ dneva državnosti, ko je bila razglašena neodvisnost. Takrat si opravljal službo svetovalca predsednika vlade.
To je bil zares poseben dan, ki ga ne bom pozabil. Dokaj zgodaj sem zapustil pisarno in tudi kmalu slišal, da so tanki jugoslovanske armade krenili iz Ilirske Bistrice proti zahodni meji. Imel sem nalogo, da grem iskat nekaj uglednih gostov na tržaško letališče, med drugim tudi dr. Štefana Faleža, poznejšega prvega veleposlanika Slovenije pri Svetem sedežu. Ko sem se med drugo in tretjo uro pripeljal do Sežane, je bila cesta do Fernetičev zaprta, ker so jo zasedli tanki. Policija me je pospremila čez maloobmejni prehod v Italijo. Ko sem se pozneje vračal na mejni prehod Fernetiče, je bil ta popolnoma prazen. Vsi uslužbenci so bili v objektih. Italijanski policisti so mi dali vedeti, da nisem normalen, da v takih razmerah vstopam v Slovenijo. Kmalu sem videl, zakaj. Na obeh straneh skalnega useka so bila oklepna vozila jugoslovanske armade s cevmi, obrnjenimi proti prehodu. V avtu sem vozil gospode, stare okrog sedemdeset let. Vprašal sem jih, ali naj ob vseh teh oklepnih vozilih nadaljujemo vožnjo. Vsi so v en glas odgovorili. »Na ta dan smo dolgo čakali. Nadaljujmo pot!« Srečno smo prispeli na slovesno razglasitev.

OD PROSLAVLJANJA V VOJNO
– S tem pa še ni bilo konec ‘dogodivščin’.
Tisti večer se je poleg vseh lepih stvari zgodilo tudi tole: precej pozno smo prepevali pod oknom nadškofa Šuštarja. Takrat so do predsednika vlade pristopili predstavniki obveščevalne službe in mu povedali: tanki so krenili iz vrhniške vojašnice. Praznovanja je bilo v trenutku konec. Šli smo domov in vzeli najnujnejše stvari za naslednji teden ali dva. Nihče namreč ni vedel, kako se bodo stvari odvijale. Iz veselja in praznovanja smo prešli v kruto realnost, a se je vse za nas kmalu dobro končalo. Ko pogledamo grozote, ki se dogajajo v drugih državah, vidimo, kako je bilo pomembno, da je bila Slovenija dobro pripravljena in da nas je mednarodna skupnost podprla.

– Verjetno je še dosti spominov. Ko sva pri spominih – tebi revije Ognjišče ni treba predstavljati, saj si kot študent sodeloval z njo. Pisal si za rubriko šport. Kako se spominjaš tistega sodelovanja?
Ustanovitelj in dolgoletni urednik Ognjišča Franc Bole je bil za vrsto generacij neke vrste ikona sodobnega duhovnika, ki je čutil poslanstvo, da nagovarja mlade in srednjo generacijo ter da krščanstvo obravnava ne samo s teološkega vidika, ampak tudi iz tega, kako nam “teče življenje”. Del tega je bil tudi šport.
Sam sem s športom povezan že od najstniških let. Začel sem v smučarskem klubu Dolomiti v Ljubljani. Kot dijak in študent sem veliko časa preživel v hribih in na smučeh. Zato mi je bil poseben izziv, kako bi to uporabil za sodelovanje pri Ognjišču. Naj povem še anekdoto, povezano s športom. Bral sem Ognjišče in seveda obvezno rubriko šport. Razbijal sem si glavo, kdo je ta Gozdan Sovič, ki piše za to rubriko. Rad bi ga spoznal. Podpisal je veliko člankov o mednarodnih športnikih, o svetovnih zvezdah … Menil sem, da mora izredno dobro poznati svet športa. Kasneje sem izvedel, da je Gozdan Sovič psevdonim za Silvestra Čuka – pa tudi to, da je snov za svoje članke črpal iz raznih italijanskih revij. V študentskih letih pa sem dobil priložnost, da sem lahko za športno rubriko v Ognjišču pisal tudi o slovenskih športnikih. Septembra 1987 sem pripravil prvi prispevek (o blejskih veslačih), naslednje leto pogovor z Bojanom Križajem … za Ognjišče sem tudi veliko fotografiral. Tega sodelovanja z Ognjiščem, ki se je potem nadaljevalo tudi v devetdesetih, se z veseljem spominjam.

– Pisal si kot študent še v prejšnjem sistemu. Si zaradi tega pisanja imel kakšne težave? Ali morda kakšen privilegij?
Privilegijev nisem imel, ker sem moral vse svoje obveznosti opraviti, če sem hotel redno diplomirati. Moram pa tudi priznati, da se mi zaradi sodelovanja z Ognjiščem ni nič zgodilo. Verjetno smo živeli poseben čas v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Poleg ukvarjanja s športom in pisanja za Ognjišče sem bil v skupini študentov, ki je delovala v okviru Medškofijskega odbora za študente. Organizirali smo številne dogodke od prvega mednarodnega srečanja taizéjske skupnosti v Ljubljani do vsakoletnih romanj za mlade, teološkega tečaja, izdajanja časopisa … Očitno pa, najbrž tudi zaradi tega, ker smo študentske obveznosti redno opravljali, nismo imeli nobenih težav. Hvaležen sem, da mi je bilo dano sodelovati pri omenjenih stvareh.

– Pisanje športne rubrike kaže, da ti je svet športa domač. Bil si dejaven tudi v športnih organizacijah.
Imam rad kolesarjenje, gorništvo, golf, tenis, nogomet in še kaj, a najljubše mi je, ko se spustim po snegu in naredim kakšen zavoj. Od leta 1980 sem dejaven pri smučarskem klubu in od leta 1991 pri Smučarski zvezi Slovenije. Eno obdobje sem bil odgovoren za skoke in nordijsko kombinacijo. Kakšnih petnajst let sem bil član organizacijskega komiteja Planica, tudi predsednik. Ob vrnitvi v Slovenijo se bom spet vključil v delo odbora za skoke in nordijsko kombinacijo in v priprave za svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju leta 2023.

VELIKO STIKOV S ŠPORTNIKI
– Delovanje v športu ti je prineslo veliko poznanstev s športniki. Med drugim si prijatelj z očetom znanih skakalcev Prevc. Najbrž pa tudi z drugimi športniki.
Kot sodelavci v športu spletamo prijateljstva vsi. S Petrom, najstarejšim od bratov Prevc, sem imel priložnost več poklepetati v času olimpijskih iger v Vancouvru. Takrat sem bil slovenski veleposlanik v Kanadi. Peter je bil takrat star sedemnajst let. Z Darkom Prevcem, očetom znanih skakalk in skakalcev, sva prijatelja izza študentskih let. Po službeni ali športni dolžnosti sem bil pogosto v stikih npr. z Bojanom Križajem in z drugimi smučarji iz tedanje generacije. Matjaž Vrhovnik je kot smučar odraščal v našem klubu. Preden je Andraž Vehovar začel trenirati kajak, je bil izjemno eleganten smučar, eden od najbolj obetajočih v svoji generaciji.

– Omenil si, da si bil veleposlanik Slovenije v Kanadi. Zdaj si veleposlanik v Italiji, pred tem si bil veleposlanik pri Svetem sedežu (Vatikan). Mnogi, zlasti v Sloveniji, kjer je močna protikrščanska miselnost, menijo, da je to veleposlaništvo nepomembno. Kako ti ocenjuješ vlogo tega veleposlaništva?
Nobene stvari ne moremo pravično oceniti, če je ne poznamo dovolj. Nepoučeni ljudje sprašujejo, zakaj bi imeli diplomatske odnose s katoliško Cerkvijo, saj nimamo odnosov ne z muslimani ali drugimi veroizpovedmi. Vatikan ni samo vrh katoliške Cerkve, ampak je Sveti Sedež tudi subjekt mednarodne skupnosti. V resnici lahko rečem, da je neposrednih vprašanj med Slovenijo in Svetim sedežem relativno malo. Večino zadev se rešuje med papežem in vatikansko kurijo s škofovsko konferenco, oziroma slovenski škofje z nunciaturo v Ljubljani. Sveti sedež se največ časa ukvarja s tistimi vprašanji, ki zadevajo celotno človeštvo: vprašanja miru, razoroževanja, razvojne pomoči … V tem trenutku je najbolj pereče vprašanje, kako priti do prekinitve ognja in vzpostavitve stabilnega miru v Ukrajini. Kako ublažiti posledice te vojne, ki se bodo poznale ne samo na področju miru, varnosti, energetike … ampak tudi na področju prehranske varnosti. Vatikan se ukvarja s številnimi vprašanji, ki presegajo verske teme, ampak obravnavajo vprašanja človeštva. To pa so vprašanja, ki jih obravnavajo mednarodne organizacije kot je na primer OZN.

– Kot veleposlanik R Slovenije si se srečal tudi s papežem Frančiškom in kot diplomat si večkrat poslušal njegove govore. Kako se spominjaš teh srečanj?
Papež Frančišek je z načinom svojega dela in razmišljanja vtisnil svoj pečat Svetemu sedežu. Vsak papež je v svojem obdobju zaznamoval življenje Cerkve. Papež Janez Pavel II., prvi papež Slovan, je kot poznavalec komunizma odločilno prispeval k padcu Berlinskega zidu pa ne samo tistega betonskega, ampak tudi onega v glavah. Benedikt XVI. je velik mislec. V svojem obdobju je odločno začel postopke, ki so bili ključni tudi za pontifikat papeža Frančiška. Začel se je ukvarjati s stvarmi, ki so za Cerkev boleče: ekonomski in pedofilski škandali in podobno. Potem je prišel Frančišek, ki sta ga izjemno zaznamovala življenje in delo v Argentini. Zato Vatikan, Cerkev in svet opazuje skozi ‘argentinske’ oči.
Sam poznaš tamkajšnje razmere, saj si bil odpravnik poslov veleposlanika v Argentini. Najbrž bolje razumeš njegovo pozornost do ubogih, do ljudi na robu?
Kdor je bil v Argentini in kdor je na lastne oči videl razkorak med revnimi in bogatimi in se srečal s številnimi družbenimi vprašanji, ki se tam porajajo, z revščino, ki je tam navzoča, se zaveda, da je vse to Frančiška zaznamovalo, da nenehno poudarja nalogo Cerkve služiti tistim, ki so na robu družbe.

ZAPADEL JE SNEG IN PAPEŽ BO UMRL
– Kaj pa osebna srečanja s papežem?
Naj omenim izredno prijetno doživetje. Ko smo v sodelovanju s kolegi iz Monaka zbirali pomoč za Pedra Opeko na Madagaskarju, smo s predsednikom Borutom Pahorjem, monaškim princem Albertom in s Pedrom Opeko bili pri papežu Frančišku. Pogovarjali smo se, kako pomagati tistim, ki potrebujejo pomoč, da bi se gospodarsko razvili ter zagotovili prihodnost v svojih državah, kar izjemno uspešno počne Pedro Opeka. To srečanje je bilo kmalu zatem, ko je marca v Rimu zapadlo neka centimetrov snega. Papež je sneg v Rimu komentiral: »Tukaj imajo pregovor: “Če v Rimu zapade sneg, potem papež umre.”« Potem pa je dodal: »Ampak to me ne skrbi. Še dobro, da sva dva papeža, imam vsaj petdeset odstotkov možnosti, da preživim.« Skoraj vsako priložnost papež Frančišek izkoristi tudi za kakšno duhovitost.

– Kot slovenski veleposlanik v Italiji imaš drugačne navade. Pozoren si do slovenske manjšine v Italiji. Srečali te bomo na Dragi, kjer se že desetletja zbirajo svobodoljubni in demokratični izobraženci. Prejšnja nedemokratična oblast je ta srečanja nadzorovala. Spominjam se, kako si spremljal prvega slovenskega predsednika demokratično izvoljene vlade Lojzeta Peterleta na omenjene študijske dneve. Ali od tam izvira pozornost do delovanja manjšine?
Moj odnos do Slovencev izven meja matične države se je začel krepiti že v študentskih letih. Najprej zato, ker imam nekaj sorodnikov v tujini. V medškofijskem odboru za študente smo vzpostavili zelo dober odnos z mladimi iz zamejstva (Italiji in v Avstriji). Na tej osnovi so tudi oblikovali Drago mladih. Tako sem se z veliko večino nekdanjih ustvarjalcev Drage spoznal v poznih osemdesetih letih.
Pomembno je tudi to, da na Slovence, ki živijo v zamejstvu in v tujini, gledamo kot na del narodovega telesa. Ti Slovenci, ki so živeli izven meja matične domovine so imeli to prednost, da so živeli v drugačnem družbenem in političnem okolju. Predvsem pa se mi je zdelo, da je bila Draga prostor svobodnega razmišljanja. Razmišljali so, kako povezati uspešne Slovence z vsega sveta s področja znanosti … V obdobju po letu 1998, ko sem šel v Argentino, sem zamudil študijske dneve v Dragi. Podobno je bilo v ‘kanadskem’ obdobju. Zadnja tri leta pa sem udeležbo na študijskih dnevih jemal kot del moje službene dolžnosti.
Slovenija in Italija sta v zadnjih letih naredili nekaj pomembnih korakov v medsebojnih odnosih, saj je bilo med državama v zgodovini veliko napetosti. Predsednika Borut Pahor in Sergio Matarella sta obiskala kraj, kjer so bili ustreljeni bazovski junaki in fojbo na bazovski gmajni. Kako si spremljal ta proces in kako odgovarjaš skeptikom do teh srečanj?
Slovenija se trudi za dobre odnose z vsemi sosedi. Z nekaterimi so ti odnosi vsestransko odlični, drugje so še kakšna odprta vprašanja. Pri odnosih s sosedami velja: kjer je veliko sodelovanja, se lahko odpre veliko vprašanj. Kjer ni nobenega sodelovanja, je le na videz vse lepo. Italija je naša največja soseda in naš drugi ekonomski partner. Menim, da sta s srečanjem v Bazovici oba predsednika pokazala, ne da je treba zgodovino pozabljati, ne da je treba iz nje kaj črtati, ne da je treba negovati travmo, ampak jo presegati racionalno. Zgodovine se ne da spreminjati, moramo pa se iz nje učiti.

Z ROKO V ROKI – VELIKO SPOROČILO SREČANJA DVEH PREDSEDNIKOV
– Srečanju dveh predsednikov pripisuješ velik pomen.
Zame bo še vedno eden najlepših in najbolj pomenljivih trenutkov, ko sta si predsednika v popolni tišini podala roki in postala pred skupnim vencem na spomeniku bazoviških junakov in pri t.i. Šohtu, ki ni jama, kjer so umrli številni Italijani, ampak je simbol vseh tistih kraških jam, kjer so po vojni umirali tudi Italijani pa tudi Slovenci. Vzrok za to, kdo je takrat končal v jami ni bila nacionalnost, ampak kaj drugega.
Zakaj govorimo o pomenu tega dejanja dveh predsednikov? Oba sta bila vsak na svoji strani, deležna velikih kritik. Veliko lažje je reči: k Italijanom ne gremo in na drugi strani k Slovencem ne gremo … Ker sta vedela, da je sporočilo tega koraka za ljudi pomembnejše kot strah, da bosta deležna kritik, sta naredila to. Lepo je bilo biti slovenski diplomat nekaj dni po zgodovinskem srečanju dveh predsednikov na Tržaškem, ko so številni tuji diplomati čestitali, ker nam je uspelo dati tako pomenljivo sporočilo italijanski, slovenski in celotni mednarodni javnosti. Čestitke so prihajale tudi iz drugih delov sveta, kjer so vedeli, kakšne hude čase preživeli Slovenci na Primorskem in drugje ter kaj so doživeli Italijani tako po kapitulaciji kot ob koncu vojne.
Konec marca letos, manj kot dve leti po tem dogodku, smo podpisali listino o prenosu lastništva narodnega doma v Trstu na Fundacijo narodni dom, ki jo sestavljata obe organizaciji Slovencev v Italiji. To pomeni, da je italijanska država v prej kot 24 mesecih uresničila vse, kar je bilo potrebno, in bo narodni dom spet last slovenske manjšine ter bo namenjen dejavnostim, za katere je bil zgrajen.

– Kar optimistično si opisal sedanje stanje odnosov med Slovenijo in Italijo, toda če gledava v širši evropski prostor stanje ni tako optimistično. Omenil si vprašanje vojne v Ukrajini. Njene posledice se bodo še bolj kruto pokazale v prihodnosti. Kakšno vlogo ima lahko diplomacija pri vzpostavljanju miru?
Nesporno je primarna vloga diplomatov vzpostavljati sodelovanje in mir. Naloga diplomatov je, da ohranjamo govorico, ki mora biti pozitivno naravnana in iskati tisto, kar je med nami dobrega in ne kar je slabega. Staro pravilo je, da je treba biti tudi v zmagoslavju gospod, da premaganega ne ponižuješ, ampak mu omogočiš, da se dostojanstveno umakne. Diplomacija se tukaj sooča z izjemno zapleteno situacijo, ki se kaže na številnih področjih vprašanj miru in varnosti ter vedno bolj energetske in prehranske odvisnosti. Da ne govorimo o tem, da gre tudi za jedrsko nevarnost. Vse to zahteva skupno iskanje rešitev.

Tomaž Kunstelj (1963)
je Ljubljančan. Leta 1988 je diplomiral lesarstvo na Biotehnični fakulteti in se zaposlil kot inženir v tovarni Stol. Leta 1990 je postal kot svetovalec pri predsedniku vlade. Leta 1993 je šel na zunanje ministrstvo, kjer je bil vodja kabineta, pozneje pa generalni sekretar tega ministrstva. 1995 je nastopil delo v Gospodarski zbornici, od tam pa odšel na Ministrstvo za kmetijstvo, gospodarstvo in prehrano. Ko se je leta 1997 vrnil na Ministrstvo za zunanje zadeve, je bil najprej namestnik veleposlanika v Argentini kasneje pa veleposlanik Slovenije v Kanadi in pri Svetem sedežu. Sedaj se izteka njegova služba veleposlanika v Italiji.

B. Rustja. (Gost meseca) v: Ognjišče 6, 2022, str. 6-10.