Avtor: marko

Izjemen roman o življenju Ireneja Friderika Baraga, misijonarja med Indijanci

Pisatelj Karel Mauser v obliki romana pripoveduje življenjsko zgodbo našega velikega misijonarja, svetniškega kandidata in častitljivega Božjega služabnika škofa Friderika Baraga. Za naslov svojega romana je pisatelj vzel Baragovo škofovsko geslo “Le eno je potrebno” in je njegovo zadnje delo, ki pa ga ni uspel dokončati, ker mu je smrt iztrgala pero iz rok. Od avgusta leta 2017 do junija 2022 smo ga objavljali v nadaljevanjih v Ognjišču, zdaj pa je pred vami tudi v knjižni obliki (1. in 2. del).

Verni ljudje na Slovenskem so že pred drugo svetovno vojno molili “za beatifikacijo škofov Baraga in Slomška”, ki sta bila v življenju sodobnika, v junaški hoji za Kristusom pa brata. Slomšek je ta cilj dosegel 19. septembra 1999, ko ga je papež Janez Pavel II. razglasil za blaženega pred množico, zbrano na Betnavski poljani pri Mariboru. Friderik Baraga, neutrudni misijonar med ameriškimi Indijanci in začetnik njihove književnosti, pa na to uradno priznanje še čaka.

Baragovo življenjsko popotovanje se je začelo  29. junija 1797 na gradiču Mala vas pri Dobrniču. Družina se je leta 1799 preselila v grad Trebnje, kjer je Friderik preživel sedem let lepe mladosti. Pisati in brati ga je navadil domači učitelj, potem pa je odšel v šole v Ljubljano, najprej v normalko, nato v gimnazijo. Po smrti matere in očeta je postal zakoniti dedič graščine. Sprva je stanoval pri svojem stricu, zatem pa pri svojem birmanskem botru Juriju Dolinarju, profesorju cerkvenega prava in zgodovine na bogoslovnem oddelku ljubljanskega liceja. Njegova hčerka Anica je veljala za Baragovo zaročenko. Po končani srednji šoli se je Baraga po Dolinarjevem nasvetu odločil za študij prava na dunajski univerzi, ki ga je uspešno končal leta 1821. Med študijem se je srečal s svetniškim duhovnikom Klemenon Hofbauerjem/Dvoržakom, ob katerem je začutil, da bo najsrečnejši, če se odloči za duhovniški poklic. Vstopil je v ljubljansko bogoslovje in 23. septembra 1823 je bil posvečen v duhovnika. Novo mašo je daroval naslednje jutro ob pol petih pri oltarju sv. Rešnjega telesa v ljubljanski stolnici. Štiri leta je goreče deloval kot kaplan v Šmartinu pri Kranju, zatem pa dve leti v Metliki. Proti koncu leta 1830 je na prošnjo škofa iz Cincinnatija odšel v Ameriko, kamor je prispel 18. januarja 1831. Škofa je zaprosil, naj ga pošlje v najsevernejši del škofije, med Indijance plemena Otavcev. Sprva se je z njimi sporazumeval s pomočjo tolmača, v štirih letih pa se je naučil njihovega težkega jezika. Leta 1835 ga je škof poslal med Indijance rodu Čipeva na južnem bregu Gornjega jezera. Njegova prva misijonska postaja je bila revna indijanska vas Le Point, kjer je postavil leseno cerkvico in ob njej borno stanovanje. V dolgi in ostri zimi 1835/36 je napisal pet knjig: tri indijanske (molitvenik v jeziku Čipevcev ter Življenjepis Gospoda Jezusa v jeziku Čipevcev in Otavcev), eno slovensko (Premišljevanje štirih poslednjih reči) in eno nemško (Zgodovina, značaj, šege in navade severnoameriških Indijancev). Misijonsko delo je terjalo od njega ogromne žrtve, tudi denarne, zato je septembra 1836 šel v Evropo prosit pomoči. V domovini je bil aprila 1837. Ob krstnem kamnu v Dobrniču je celo uro kleče molil in se zahvaljeval za milost svetega krsta, ki jo je kot misijonar še bolj cenil. Po vrnitvi je ob svojem misijonarskem delu veliko pisal: sestavil je obsežno slovnico (1850) in slovar (1853) čipevskega jezika, še prej (pozimi 1849) je za svoje indijanske vernike napisal knjigo premišljevanj o krepostih in dobrih delih kristjanovih; o vseh vrstah grehov in o resnicah naše vere. “Hvala Bogu, da zdaj lahko pišem v indijanščini skoro tako kot v francoščini,” je pisal svo­jemu škofu. “To knjigo sem napisal v lahkem slogu, preprosto in razumljivo, da jo bodo razumeli vsi Indijanci, ki znajo brati, in ti jo bodo močno cenili. Knjiga je žepne oblike, ker Indijanci nosijo svoje knjige s seboj, kamor gredo.” V izvirniku ima knjiga, ki je izšla leta 1850, naslov Katolik Enamiad (Katoliški vernik, molivec), slovenski prevod, ki smo ga dobili ob 200-letnici Baragovega rojstva (1997), pa ima naslov Krščanski nauk za Indijance (iz njega so vzete spodnje Baragove misli). Čakale so ga še zahtevnejše naloge: poleti 1853 je bil imenovan za apostolskega vikarja novoustanovljene škofije Gornji Michigan, 1. novembra 1853 je bil posvečen za škofa – nadpastirja ljubljenih Indijancev. Po posvečenju še šel znova v Evropo prosit pomoči, predvsem je iskal duhovnikov-sodelavcev. Leta 1857 je postal redni škof škofije s sedežem v mestu Sault St. Marie, maja 1866 je sedež škofije prenesel v mesto Marquette. Oktobra tega leta ga je zadela kap. Za nekaj časa si je opomogel, toda njegove moči so pešale. Do kraja izčrpan je sklenil svoje sveto življenje 19. januarja 1868.

pripravlja Marko Čuk

Misli upanja za adventni in božični čas.

Potrebujemo advent, da se naučimo adventno živeti – da se iz pustolovščine adventa kaj naučimo za pustolovščino življenja. Potrebujemo konkretni praznik, potrebujemo te tedne, da se vedno znova uvajamo v takšno življenjsko držo in naravnanost. (Andrea Schwarz)

Andrea Schwarz (1955) je nemška socialna pedagoginja, zaposlena kot svetovalka, dejavna tudi pri pastoralni službi škofije Osnabruck, je iskana predavateljica in predvsem plodna pisateljica. Po vsem svetu jo poznajo po njenih knjigah z duhovno vsebino in je trenutno ena najbolj branih avtoric duhovne literature. V pričujoči knjigi Moj resnični božič nas vodi skozi adventni in božični čas do svetih treh kraljev. Ker je božič čisto poseben praznik in ima v resnici malo skupnega s stresnimi nakupi, bitko za parkirne prostore … z romantičnim razpoloženjem, ki ga pričarajo osvetljene mestne ulice … pesmi ki prihajajo iz zvočnikov …Resnični božič je v resnici veliko več. Je Bog, ki stopa k človeku. K vsakemu človeku, saj Jezus ne dela izjem. (…)

V tem jesenskem času, ko se bliža zima, postaja svet tišji. Vse okoli nas izgublja barve in bledi. Mrazi nas. Manj smo razpoloženiu za različno pohajkovanje in glasni hrup. Mnogo rajhe in lažje kot v drugih letnih časih se zadržujemo doma in tudi v samoti. Zdi se, kot bi svet postal sramežljivejši in kakor da bi izgubil pogum za samopotrjevanje, za trdno prepričanje in ponos na svojo moč in življenje. (…)

Ta čas nam je dan, da zmoremo premagovatri melanholijo, sami sebi tiho in vztrajno dopovedovati, kar nam govori naša vera. To je čas, da besedo vere potrdimo: verujem v večnost Boga, ki prihaja v naš čas, v moj čas. Pod utrujajočimi vzponi in padci življenja že skrito raste življenje, ki ne pozna več smrti

(se nadaljuje)

pripravlja in izbira Marko Čuk

Misli upanja za adventni in božični čas.

Potrebujemo advent, da se naučimo adventno živeti – da se iz pustolovščine adventa kaj naučimo za pustolovščino življenja. Potrebujemo konkretni praznik, potrebujemo te tedne, da se vedno znova uvajamo v takšno življenjsko držo in naravnanost. (Andrea Schwarz)

Andrea Schwarz (1955) je nemška socialna pedagoginja, zaposlena kot svetovalka, dejavna tudi pri pastoralni službi škofije Osnabruck, je iskana predavateljica in predvsem plodna pisateljica. Po vsem svetu jo poznajo po njenih knjigah z duhovno vsebino in je trenutno ena najbolj branih avtoric duhovne literature. V pričujoči knjigi Moj resnični božič nas vodi skozi adventni in božični čas do svetih treh kraljev. Ker je božič čisto poseben praznik in ima v resnici malo skupnega s stresnimi nakupi, bitko za parkirne prostore … z romantičnim razpoloženjem, ki ga pričarajo osvetljene mestne ulice … pesmi ki prihajajo iz zvočnikov …Resnični božič je v resnici veliko več. Je Bog, ki stopa k človeku. K vsakemu človeku, saj Jezus ne dela izjem. (…)

Toliko teme je v človeškem življenju – včasih tudi v mojem. To so ure samote, ko ne zmoreš več naprej, breme skrbi je pretežko – in nikogar ni, ki bi ti pomagal. To je stara mama, ki je zbolela za Alzheimerjevo boleznbijo, in ne ve več, da jo je sin obiskal pred eno uro. To je starec, ki bi rad umrl – pa ne more umreti. Pred seboj vidim jokajoče starše, ki so izvedeli za sinovo smrt … Spomnim se Barbare, ki jo je mož pustil samo s tremi majhnimi otroki in se komaj prebija … Simonin prijatelj je naredil samomor – in Peter, mali ministrant, ne ve, če bi se odločil za gimnazijoi …

Želim si, da ne bi ob vsem naštetem trpljenju in bolečini ostal trd in brezsrčen, da ne bi duše zaprl v oklep. Da bi drugega in njegove probleme videl kot človeka in ne le kot primer, problem ta reševanje, kot številko na seznamu.

Ne smem pa se izogibati tudi srečanju s samim seboj in svojimi teminami, da v sebi ne otrdim in samo še funkcioniram, pa nič več resnično ne živim. Kako bom potem razumel bolečino, če več ne vem, kaj je bolečina? Kako se bom podal v temine drugega, če te je strah lastne teme? Kako boš dal piti živo vodo, če so v tebi presahnili vsi studenci in izviri?

O, pridi, Emanuel, osvobodi svoj ubogi Izrael!

Da bi le prišel Bog v vso našo temo, jo preplavil, se razlil, da bi vse osušeno v meni prepredel, me poživil in me napojil z živo vodo.

(se nadaljuje)

pripravlja in izbira Marko Čuk

Misli upanja za adventni in božični čas.

Potrebujemo advent, da se naučimo adventno živeti – da se iz pustolovščine adventa kaj naučimo za pustolovščino življenja. Potrebujemo konkretni praznik, potrebujemo te tedne, da se vedno znova uvajamo v takšno življenjsko držo in naravnanost. (Andrea Schwarz)

Andrea Schwarz (1955) je nemška socialna pedagoginja, zaposlena kot svetovalka, dejavna tudi pri pastoralni službi škofije Osnabruck, je iskana predavateljica in predvsem plodna pisateljica. Po vsem svetu jo poznajo po njenih knjigah z duhovno vsebino in je trenutno ena najbolj branih avtoric duhovne literature. V pričujoči knjigi Moj resnični božič nas vodi skozi adventni in božični čas do svetih treh kraljev. Ker je božič čisto poseben praznik in ima v resnici malo skupnega s stresnimi nakupi, bitko za parkirne prostore … z romantičnim razpoloženjem, ki ga pričarajo osvetljene mestne ulice … pesmi ki prihajajo iz zvočnikov …Resnični božič je v resnici veliko več. Je Bog, ki stopa k človeku. K vsakemu človeku, saj Jezus ne dela izjem. (…)

Advent je prebujenje v življenje, vabilo, da iščem nekaj več – saj v sebi nosim hrepenenje, zato moram verjeti, da tudi obstaja nekaj več, da so poti, ki me vodijo v življenje. Le poiskati jih moram, se večkrat obrniti, bežati iz slepih ulic, iz skritih pasti, s krivih poti. Večkrat moram kakšno pot tudi ponoviti, poskusiti znova, saj na njej nisem razumel vsega, kar mi je bilo ponujeno, nisem vsega pravilno uporabil, raje sem se prilagajal drugim in govoril: “Saj vedno vsi tako delajo!”

Advent me iz dneva v dan vabi, da se poslovim od krivih poti, od udobja, ki me uspava, od tega, kar je “vedno tako bilo”. Čas je, da se odločim za nov začetek. Vem, da je treba veliko tvegati: vse poti ne bodo varne, potrebno se bo tudi izpostaviti, se boriti – zato je advent lahko tudi nevaren. Kdor živi advent se namreč ne skriva, ne živi pod oklepom … pot tudi ni uhojena, trnje je na njej, nasprotni veter ustavlja.

Družba je pa dobra: tu sta Jožef in Marija, tu so pastirji, tudi Modri so že nekje na tej poti, sledijo zvezdi …

(se nadaljuje)

pripravlja in izbira Marko Čuk

Misli upanja za adventni in božični čas.

Potrebujemo advent, da se naučimo adventno živeti – da se iz pustolovščine adventa kaj naučimo za pustolovščino življenja. Potrebujemo konkretni praznik, potrebujemo te tedne, da se vedno znova uvajamo v takšno življenjsko držo in naravnanost. (Andrea Schwarz)

Andrea Schwarz (1955) je nemška socialna pedagoginja, zaposlena kot svetovalka, dejavna tudi pri pastoralni službi škofije Osnabruck, je iskana predavateljica in predvsem plodna pisateljica. Po vsem svetu jo poznajo po njenih knjigah z duhovno vsebino in je trenutno ena najbolj branih avtoric duhovne literature. V pričujoči knjigi Moj resnični božič nas vodi skozi adventni in božični čas do svetih treh kraljev. Ker je božič čisto poseben praznik in ima v resnici malo skupnega s stresnimi nakupi, bitko za parkirne prostore … z romantičnim razpoloženjem, ki ga pričarajo osvetljene mestne ulice … pesmi ki prihajajo iz zvočnikov …Resnični božič je v resnici veliko več. Je Bog, ki stopa k človeku. K vsakemu človeku, saj Jezus ne dela izjem. (…)

SKRIVNOST ZA ZAVESO BLEŠČIC IN LUČI

Daj, da bom praznik zmogel pričakovati,
da si ne bom dovolil odvzeti adventnega miru.
Daj da bo v meni umrla želja po popolnosti doma
in namesto nje vzklila želja po Tvoji bližini.
Daj mi božič začutiti z očmi, ušesi, nosom, usti
in Njega objeti z rokami.
Daj, da bi zmogel objeti svoje,
četudi včasih ne čutim njihove bližine.
Daj, da bi videl stisko trpečih
in bil njihov prinašalec miru in hvaležnosti.
Daj, da se običaji in navade ne bodo izgubili
v pompoznem blišču veseljačenja in nakupovanja.
Pomagaj mi odstreti bleščečo zaveso materialnega,
za njo pa najti Tebe. Novorojenega.

(se nadaljuje)

pripravlja in izbira Marko Čuk