Darilo lahko kupim v trgovini, tebe pa ne
Oče je vsak večer, ko je prišel iz službe, šel na sprehod s svojo najstniško hčerko. V njeni družbi mu je bilo lepo. Kar naenkrat pa je hčerka skoraj vsak dan našla kakšen izgovor, da ji ni bilo treba na sprehod. Prizadelo ga je, a ni nič rekel. Ko je prišel njegov rojstni dan, mu je hčerka podarila pulover, ki ga je sama spletla. Oče je tedaj spoznal, da ga je pletla tisti čas, ko je šel on na sprehod. Rekel ji je: »Draga Marta, zelo cenim tvoje darilo, toda tvoje družbe med sprehodom sem še veliko bolj vesel. Pulover lahko kupim v vsaki trgovini, tebe pa ne morem.«
Bolj kot vsa darila je dragocena ljubeča bližina ljudi.
B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2022), 26.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.
Beletrina, zavod za založniško dejavnost, je začela izdajati novo knjižno zbirko Zvezdna Beletrina, namenjeno otrokom in mladim, in razgrnila načrt do leta 2026. Vsak letnik obsega pet knjig: dve slovenski in tri tujih avtorjev. V letošnjem ‘paketu’ zastopata slovenske knjižne ustvarjalce Mira Mihelič in Fran Milčinski s svojimi znamenitimi Butalci, ki so mešanica humorja in satire. Humor pomeni prikazovanje česa v smešni, nežaljivi obliki, satira pa je leposlovno delo, ki biča ali smeši neumnost ali napake ljudi, razmere in podobno. Humor in satira sta časovno pogojena, vendar drži življenjska modrost starih Rimljanov, da ni “nič novega pod soncem”. Igor Grdina je v svoji temeljiti spremni besedi v tej knjigi zapisal: »Butalci so res neverjetni in nikdar nezadovoljni ob neuspehu oziroma neuspeha sploh ne poznajo.« Če imamo pred očmi stanje duha pri nas, vidimo, da Butalski rod na Slovenskem še ni izumrl. Grdina ima prav: »Nekaj Butalcev je v vsakem izmed nas.«
V julijski in avgustovski številki Ognjišča smo na dveh straneh pripravili zanimivo ponudbo poletnega branja. V spodnjem listanju si lahko ogledate naš izbor knjižnih “parov” (kompletov), ki vam jih za to poletje predlagamo v branje za obogatitev poletnih dni.
Ob naročilu boste prejeli tudi nagrado (pri vsakem nakupu iz te ponudbe – bralni znak … pri nakupu nad 40,00 € prejmete klobuček).
Človek najbolj izraža svojo bogopodobnost, ko z Bogom komunicira in ga časti. Še konkretneje: človek je najbolj človek, ko časti Boga, ko je častilec (homo adorans), ali bolj preprosto rečeno, človek je najbolj človek, ko je duhovnik in ko izvršuje svoje duhovniško poslanstvo. To velja za vsakega človeka, pa če se ta tega zaveda ali ne, saj ga prav molitev najbolj povezuje z Bogom – na poseben način kristjane, ki so bili posvečeni s Svetim Duhom, ki jih spodbuja in jim pomaga, da častijo Gospoda. Ekumenski dialog med krščanskimi Cerkvami nas spodbuja, da hrepenimo po skupni molitvi in posledično po skupni evharistiji. Na ekumenski ravni sta nove odnose nakazala papež sv. Pavel VI. in svetniški carigrajski patriarh Atenagora, ko sta se leta 1964, že med drugim vatikanskim koncilom, srečala ter skupaj molila v Sveti deželi. Tudi predstavniki drugih verstev lahko častijo Boga, kar je bilo nakazano v srečanju predstavnikov velikih svetovnih verstev v Assisiju leta 1986, kjer sicer ni bilo istočasne skupne molitve kristjanov z nekristjani, bila pa je molitev na istem kraju in z isto željo ter prošnjo za mir na svetu. Tam so predstavniki različnih verstev izrekli številne molitve in nagovore, ki so jim drugi spoštljivo prisluhnili. 
27. junija leta 1862 rojeni Janez Puh iz Sakušaka v Slovenskih Goricah je bil drugi otrok v družini. V župnišču današnjih Juršincev se je Janez naučil brati in pisati. Že kot fantič je občudoval vrtenje koles … Pogosto je na paši dolgo strmel v vodni mlinček, ki se je kar naprej vrtel. Tudi s pomočjo očetovega mlina je Janez kaj hitro spoznal, da je vrtenje eno najpomembnejših naravnih gibanj. S svojim življenjskim delom je pripomogel, da se je zavrtel celoten svet. Zgodbo o njem pripoveduje tudi Puhov muzej.
IZUMITELJ
Njegova tovarna se je kasneje vključila v koncern Steyr Daimler Puch, ki je še danes pomemben proizvajalec vozil na avstrijskem in evropskem trgu. Zdaj je del koncerna Magna Steyr.
V muzeju je stalna razstava z naslovom »Janez Puh, sin Slovenskih goric, človek za vse čase« in etnografska razstava. Z ogledom muzeja lahko obiskovalec spozna Janeza Puha, način življenja v njegovem času ter deželo, v katero se je rad vračal – vse to je predstavljeno v različnih sobah. Prva soba predstavlja Puhovo delavnico znanja, kjer so opisani njegovi začetki, razvoj, dosežki, predstavljeni so njegovi patenti in izumi. V drugi sobi so na voljo spominki, v tretjem prostoru je urejena Puhova spominska soba in v četrtem etnološka zbirka. 
Odgovorno nalogo za skrb, razvoj in ohranjanje spomina na Janeza Puha je prevzelo Društvo rojaka Janeza Puha Juršinci. Leta 2000 se je za ta korak odločila kopica zanesenjakov, ki se je navdušila nad vozili znamke Puh in dala pobudo za ustanovitev društva. Večina od 98 ustanovnih članov iz 27 občin se, kot pravijo, »takrat ni zavedala, kakšno odgovornost smo sprejeli, ko smo 19. marca 2000 ustanovili Društvo rojaka Janeza Puha Juršinci. Še večja odgovornost kot vodenje društva je upravljanje muzeja, ki nosi ime po enem največjih slovenskih genijev na področju tehnike. Danes, ko je zavedanje tega bolj poglobljeno, se po več kot dvajsetih letih delovanja upravičeno lahko veselimo uspehov, ki smo jih dosegli. Juršinci in Sakušak sta postala kraja, kjer se srečujejo ljubitelji starodobnih vozil, in na ta način s skupnimi močmi ohranjamo spomin na Janeza Puha in njegovo delo.«
Krška/celovška škofija se je na devetstoletnico ustanovitve pripravljala s škofijsko sinodo 1970–1972. Med njenimi najbolj delavnimi člani je bil slovenski kulturni in javni delavec dr. Valentin Inzko. Najtehtnejši dokument sinode Sožitje Nemcev in Slovencev v Koroški Cerkvi nosi tudi njegov pečat. »Dejstvo, da v škofiji Krka/Celovec stoletja žive Nemci in Slovenci, je za nas dokaz mnogovrstnosti stvarstva in živa zgodovinska danost, zato hvaležno prevzemamo nalogo kristjanov na Koroškem, da oba ta naroda vodimo k boljšemu vzajemnemu razumevanju in s tem dejansko prispevamo k sožitju v duhu krščanske bratske ljubezni,« je dejal v pogovoru za bralce Ognjišča skoraj tri desetletja po sinodi (maja 1998).
SVETA EMA JE POLOŽILA TEMELJE
Kako zrase domovina? Kako se naredi? Morda tako, da nekdo na svojem domu sprejme človeka, mu da svoj prostor pod nebom. Morda tako, da se človek nekje odloči biti doma, korenine pognati. Morda tako, da na svoji zemlji postavi svojo hišo, morda tako, da v njej rodi otroke. Morda tako, da se z njimi pogovarja, čisto po svoje, da jim bere pravljice, da z njimi hodi v gozd in nabira gobe in suhljad, da se pod noč vrača domov, morda tako, da sklene roke in začne moliti pod prostranim nebom. Morda tako, da naredi kres, se usede obenj in potem poje in igra. Morda tako, da se v hvaležnosti zave, kaj ima. Morda se domovina začne, ko začne vse to, kar mu je dano, ljubiti.
»Ko je Gospod visel na križu, mu je vojak s sulico prebodel stran« (Jn 19,34). V postnem času, zlasti ob petkih, s češčenjem svetega križa častimo Jezusovo srce – njegovo odrešilno ljubezen.
