To ni kraj za otroka!
S hčerko sem šla na obisk v bolnišnico, kjer je moja mama bila bitko s težko boleznijo. Ko sva z avtobusom prišli do bolnišnice, sva imeli še precej časa do ure obiskov. Sedli sva na klopco pred bolnišnico ter opazovali mimoidoče ljudi in avtomobile. Za naju je bil to povsem drugačen svet od vaškega, kjer živimo. Za malo hčerkico še bolj, saj ni bila velikokrat v mestu.
»O glej jo no! Kaj pa ti delaš tukaj?« me je nagovoril ženski glas, v katerem sem prepoznala glas svoje sošolke, čeprav se že dolgo nisva videli.
»Čakam, ko bodo odprli bolnišnico za obiske. Mojo mamo sva prišli obiskat.«
»Pa ja ne misliš otroka vzeti s seboj na oddelek, to mlado in nedolžno bitje?« se je začudila.
»Seveda bo šla z menoj. Zelo rada ima staro mamo. Pa tudi mama se bo zelo razveselila svoje vnukinje.«
»To ni kraj za otroka!« me je strogo pokarala.
»Zakaj pa ne? Saj tudi otroci lahko zbolijo in pristanejo tu notri. Bolje je, če so seznanjeni s tem, da ji življenje ne dobi nepripravljene na preizkušnje, ki vsakogar prej ali slej doletijo,« sem ji odgovorila.
»Jaz svojega sina nisem pustila k očetu, ko je umiral! Tudi na pogreb ni šel, da ga ne bi preveč prizadelo. Zdaj me sprašuje, kje je ata, pa mu povem, da je odšel na daljše potovanje. Le zakaj bi ga strašila in mu begala misli! Naj ima brezskrbno otroštvo!« se je pohvalila.
»Pa misliš, da je srečen, ko te sprašuje za ata? Gotovo ga pogreša in težko čaka, kdaj se bo vrnil. Bolje bi bilo, da bi mu povedala resnico. Ko bo spoznal, da je ata moral oditi za vedno, da mu nisi omogočila, da bi se poslovil od njega, ti bo zameril tvoje laži in prikrivanje,« sem ji morala povedati svoje.
»Mudi se mi v vrtec po sina, potem greva na zabavo rojstnega dneva k njegovemu prijatelju. Nasvidenje, lepo se imejta!« je odhitela.
***
Sedela sem in razmišljala o njeni vzgojni metodi. Ubogi otrok, kakšno mehkužno bitje bo naredila iz njega. Sploh ne ve, kaj vse ga lahko še čaka.
Spomnila sem se, kako sem še kot majhen otrok ujela pogovor mame in očeta o vaščanu, ki je umrl nagle smrti.
»Kaj hočemo, vsi bomo enkrat umrli, eni prej, drugi kasneje, kakor je komu dano,« je rekla mama.
»Umrla bom, kot je umrl ta stric? Kam bom šla? Kaj tudi otrok lahko umre? Kaj se zgodi takrat, te hudo boli?« Sto vprašanj sem imela za svoje starše.
»Nič se ne boj, če boš pridna, te bo angelček odpeljal v nebesa. Vsi se bomo po smrti dobili tam, pri Jezusu in Mariji,« me je pomirila mama.
»O, potem pa ni tako hudo, ko umreš,« sem prišla do zaključka.
***
Ko je bilo konec obiskov, sva se s hčerko odpeljali domov. Misli so mi kar naprej uhajale k srečanju s sošolko in njenemu ravnanju s sinom. Gotovo misli, da ga bo zavarovala, meni se njeno ravnanje zdi napačno. Včasih so otroke vzgajali drugače in jih pripravljali na resnično življenje.
V spominu mi je ostal dogodek iz mojega zgodnjega otroštva. Tisti časi so bili posebno lepi zaradi druženja s sosedi, zlasti v zimskem času, ko so bili večeri dolgi. Pri vsaki hiši so zmolili rožni venec, potem pa smo šli v vas k sosedom ali pa so sosedi prišli k nam. Igrali smo se razne igre, starejši so pripovedovali zgodbe, ki smo jih otroci poslušali z odprtimi usti in ušesi. To so bili nepozabni večeri z veseljem, smehom in sproščenim druženjem vaščanov.
Komaj sem dobro shodila, že sem hotela hoditi in večkrat sem tudi šla s sestrama vasovat, kot smo temu druženju rekli. Pri sosedovih sta bila mati in sin, oče je bil že pokojni, drugi otroci pa so že odšli po svetu. Na topli peči smo igrali domine. Meni običajno niso pustili igrati, ker sem bila premajhna. Nekaj časa sem gledala, poslušala in bilo mi je lepo. Na toplem sem kmalu postala zaspana. »Gremo domov!« sem začela sitnariti.
Sestri in sosedov Janez so bili zatopljeni v igro in niso hoteli končati zaradi mene.
»Malo še počakaj!« so mi rekli.
Čakala sem, a mi je bilo kmalu dovolj. Želja po topli postelji je bila vedno močnejša. »Grem pa kar sama!« sem rekla.
»Sama ne smeš ven, zunaj je tema, lahko kam zaideš,« so mi rekli. »Saj poznam pot, ne bom zašla,« sem vztrajala.
»Le pojdi,« se je oglasil Janez, »tam na vogalu je krvavo stegno. Se ga nič ne bojiš?«
Vedel je, da me bo s tem strahom zadržal na peči. Bila sem zelo boječa, zlasti v temi, in srečati se s krvavim stegnom me je bilo groza.
Ko sem s sestrama šla domov, sem se obeh močno držala za roke in bolščala v temo, da bi zagledala krvavo stegno.
Sestra, ki je videla, kako me je strah, me je pomirila: »Saj ni krvavega stegna, Janez se je samo hecal!«
Naslednje jutro je mama imela opravka s prašiči in kokošmi. Hodila sem okrog in jo vprašala: »Mama, a je res tam zadaj krvavo stegno?«
»Kje pa! Kakšno stegno neki. Kdo pa ti je to rekel?« se je mama začudila mojim mislim.
»Janez včeraj zvečer, da me bo krvavo stegno, če grem sama domov.«
»To je rekel kar tako, da bi nehala sitnariti in siliti domov. Nič se ne boj, tega strahu ni!« me je potolažila.
Grem pa pogledat, če ju res ni, sem si rekla. Počasi in previdno sem šla po poti k sosedovim. Nikjer ni bilo nobenega sledu o krvavem stegnu. Šla sem naprej, da pogledam k sosedovi teti, ki je bila na domu sama.
Videla sem, da so hišna vrata zaprta, hlevska pa na stežaj odprta. “Teta je v hlevu,” sem vedela in stopila na kamniti hlevski prag. Previdno sem stopila v hlev in skoraj padla vznak , ko sem zagledala mlako krvi in sredi nje negibno sosedovo teto. Stekla sem domov in že po poti vpila: »Mama, teto je napadlo krvavo stegno!«
»Kje si pa bila?«
»Šla sem pogledat, če je kje krvavo stegno. Teta leži na tleh v hlevu in kri je okoli nje.«
Mama me je malo nejeverno pogledala, pa je vseeno šla v sosedov hlev. Ko je videla krvavi prizor, je brž poklicala očeta. Oče je hitro tesno povezal nogo nad rano, sosedov Franci pa pohitel po zdravnika. Kmalu je prišel tudi rešilni avtomobil. Teta je bila kar dolgo v bolnišnici.
Pozneje sem zvedela, da jo je brcnil konj. S podkvijo ji je zadal veliko rano, iz katere je odteklo veliko krvi. Reševalci so pohvalili očeta, da je pravilno ukrepal in ustavil krvavitev. Ko je teto brcnil konj, je padla in z glavo priletela v steno, da je izgubila zavest. Takoj ko je prišla iz bolnišnice, sva jo z mamo šli obiskat. Imela je povito nogo in hodila je z berglami. Vesela naju je bila, me stisnila v objem, kot mi je rekel že njen Janez: »Sam Bog te je poslal. Še malo, pa bi izkrvavela. Janez bi prišel domov šele pozno popoldne …«
Heli, To ni kraj za otroka. (zgodbe), v: Ognjišče 6 (2022), 27-29.
– Vaši začetki segajo v leto 2009. Do danes se je zasedba nekoliko spremenila. Kdo so aktualni člani ansambla? 
– Kako pa vi dojemate narodno nošo? Ste kdaj razmišljali, da bi jo zamenjali za moderna oblačila? 
V prejšnji kolumni sem že omenil minulo okroglo mizo v Univerzitetni knjižnici Maribor, ki je bila organizirana na čast akademika prof. dr. Antona Trstenjaka. Sodelujoči (dr. Edvard Kovač, dr. Vinko Potočnik, dr. Jože Ramovš, mag. Ksenija Ramovš in dr. Igor Bahovec) so predstavili ključne poudarke njegovega dela, prizadevanja, intelektualne ter duhovne zapuščine in prenekatero osebnostno potezo in zanimivost iz njegovega življenja. Vsi sodelujoči so se med drugim povsem strinjali o aktualnosti akademikove misli, tako na ravni posameznika kot na ravni družbe. Naslov okrogle mize je bil: Za človeka gre – aktualnost misli prof. dr. Antona Trstenjaka. Intelektualna, psihološka in duhovna zapuščina akademika je res velika. Na to dediščino smo Slovenci lahko ponosni na mednarodni ravni.
»Kadar sem jaz zraven, še lahko kaj vzameta, drugače pa ne smeta ničesar vzeti! Posebno če ljudi ne poznata,« jima je nekajkrat resno dejala teta.
Robert, odločil sem se, da ti pišem – in mladim, ki to rubriko berejo – s problemom, ki se tiče mojega mlajšega brata, zato bi raje ostal anonimen, da ga ne bi slučajno prepoznali. Moj brat je še osnovnošolec, že več let zapored pa se mu občasno dogaja bullying: je žrtev nasilja s strani vrstnikov v šoli. To nasilje se ne dogaja očitno, ne spravljajo se fizično nanj, da bi ga npr. nekdo pretepel. Dogaja se predvsem na socialnih omrežjih, kjer v zaprtih skupinah, v katerih pa je praktično cel razred, delijo njegove fotografije in nesramne, žaljive komentarje. Moj brat ima manjšo fizično hibo, eno nogo ima čisto malo krajšo kot drugo (tega se ne opazi takoj, mogoče se malo bolj ziba med hojo). Ampak prav iz tega se nekateri sošolci ter nekaj starejših fantov pa tudi punc norčuje. Brat to poskuša ignorirati, starši so o tem govorili z ravnateljem, nekaj časa je bil mir, potem pa se je spet začelo. Brat se zaradi tega vedno bolj zapira vase, izogiba se družbi, vse skupaj se pozna tudi na njegovih ocenah. Zdi se mi velik problem, da tega nasilnega vedenja odrasli ne znajo ustaviti, nekateri starši celo zagovarjajo svoje otroke, nasilje pa pušča na bratu hude posledice. Tudi sam se počutim nemočnega ob tem. Zanima me, ali imajo mladi kakšne izkušnje s tem, kako se je takšno vedenje ustavilo, ali pa kakšno idejo, kaj storiti. 
Dragi NN,
Bodimo pozorni in vztrajni pri tem, da opozorimo vse, ki za mladostnike skrbijo, da bodo to vedenje vedno znova ustavljali in nagovorili potrebe oškodovanih. Hvala vsem štirim mladim v tej rubriki za pogum, da so spregovorili o tematiki, ki lahko pusti globoke rane za vse življenje. 
Povabljeni, da skozi naslednje vrstice skupaj odtečemo maraton dobre volje, ki je imamo ob vsakem teku ali potekavanju zmeraj več. Brez skrbi; tokrat ne bo vklopljene štoparice. To je bila tista stvar, zaradi katere smo ob šolskem teku doživljali nočne more. Ste za? No, pa se z lahkotnim tempom kar odpravimo čez vse argumente, ki gredo teku in vašemu zdravju v prid.
Danes smo bolj v pridobivanju tiste druge kondicije, ki jo imenujemo zicleder. Včasih smo tekli zaradi preživetja, danes pa tečemo zaradi resetiranja, raz(s)tresanja po celodnevnem sedenju. Raziskava revije American Journal of Epidemiology, narejena na nežnejšem spolu, razkriva, da sedenje ubija, tek pa oživlja. Anketiranke, ki so navedle, da sedijo ves čas svojega delovnika, se starajo hitreje kot njihove vrstnice, ki po dolgotrajnem sedenju tudi telovadijo.
Tvoje ime zveni tako nenavadno, a hkrati tako domače in prijetno.
Pa mislim, da ni hudega. Si bosta že po bratsko in svetniško razdelila bliske in elektriko.
(ob obletnici) Boris Pahor je eden najbolj znanih, pomembnih in tudi najbolj prevajanih slovenskih pisateljev. Rodil se je v Trstu, 26. avgusta 1913 in kot sedemletni otrok je bil priča fašističnemu požigu Narodnega doma in fašističnemu preganjanju Slovencev, kar ga je zaznamovalo za celo življenje. V slovensko osnovno šolo v Trstu je začel hoditi leta 1919. Po odpravi slovenskih šol (1923) je šolanje nadaljeval v italijanščini in se leta 1930 vpisal na klasično gimnazijo v škofijskem semenišču v Kopru. Maturiral je leta 1935, študij nadaljeval v semenišču v Gorici in leta 1938 študij teologije opustil. V času študija se je začel zavzemati za slovenski jezik, saj je bila v Julijski Krajini prepovedana javna in zasebna raba slovenščine. Svoj prvi literarni prispevek je objavil v celjski Mladiki, navezal je stike s Kocbekom … Leta 1940 je bil vpoklican v italijansko vojsko in leto zatem poslan v Libijo… Po vrnitvi je bil 1941 kot vojaški prevajalec premeščen v taborišče za ujete častnike jugoslovanske vojske pri Gardskem jezeru. Na Univerzi v Padovi je vpisal študij italijanske književnosti. Po kapitulaciji Italije (1943) se je vrnil v Trst in se pridružil narodno-osvobodilnemu gibanju. Leta 1944 je bil aretiran in poslan v koncentracijska taborišča, ki jih je preživel, in se po zdravljenju v francoskem sanatoriju vrnil nazaj v Trst. Po diplomi na univerzi v Padovi se je zaposlil kot profesor na obnovljeni slovenski šoli v svojem rojstnem mestu. S pisanjem in urejanjem se je vključeval v slovensko kulturno in politično življenje v zamejstvu in matici. Leta 1966 je ustanovil revijo Zaliv, v kateri je zagovarjal tradicionalno demokratično politiko proti enopartijskemu sistemu nekdanje Jugoslavije. Komunističnemu režimu v nekdanji Jugoslaviji je Pahor najbolj stopil na žulj z izdajo knjižice Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, ki sta jo skupaj z Alojzom Rebulo napisala leta 1975 ob Kocbekovi 70-letnici. V spremljajočem intervjuju je Kocbek prvič spregovoril o povojnem pokolu vrnjenih slovenskih domobrancev, kar je dvignilo mnogo prahu, Pahorju pa so jugoslovanske oblasti prepovedale vstop v državo.