Rabi Samuel je nekemu revežu, ki se je ustavil pri njem, ker ni imel v hiši denarja, podaril prstan. Trenutek za tem je to zvedela njegova žena in mu vsa jezna očitala, da je tako dragocen okras z velikim in žlahtnim draguljem vrgel nekemu beraču. Rabi Samuel je poklical reveža nazaj in mu dejal: »Pravkar sem izvedel, da ima prstan, ki sem ti ga dal, veliko vrednost. Glej, da ga ne boš poceni prodal!« (sč).
Tisto leto je bilo v adventu malo snega, vendar pa so temperature padale globoko pod ničlo. Vsi so najraje ostajali doma na toplem, se greli okrog kmečkih peči. Bilo je že sredi adventa, ko sem se odločila, da zvečer napišem voščilnice za božične praznike in novo leto.
Ob branju dnevnega časopisa se mi je pogled ustavil na televizijskem sporedu za tisti večer. »O, nocoj pa nam ponujajo en lep film,« sem se razveselila. »Bom pa voščila pisala jutri, saj se nič ne mudi, vsi bodo lahko dobil pošto pred božičem.«
V človeku je več glasov – vsaj dva. Eden te nagovarja, da nekaj storiš, drugi pa te od tega odvrača. Kateri je tisti pravi, ki ga je treba poslušati? Gotovo ni pravi tisti, ki te prepričuje: “Kaj boš hodila k polnočnici! Pot je dolga, mrzlo je, prehladila se boš … Ostani doma in glej TV!” Drugi pa pravi: “Pojdi lepo k polnočnici, dobro se obleci, saj imaš polno omaro toplih oblačil. Spomni se svoje mame, ki je pripovedovala, kako je že kot otrok hodila v mrazu in snegu k polnočnici v neogrevano cerkev. Pa je kljub vsemu dočakala petinosemdeset let.” Za vernega človeka je pravi glas tisti, ki vabi na pot za Jezusom.
Med dnevnimi opravili mi je misel vedno znova uhajala na večerni film in na voščilnice. V meni sta se prerekala dva glasova: eden me je silil pisati voščilnice, drugi pa me je vabil, naj si ogledam film. Nisem se mogla odločiti, a vse bolj me je vleklo pred TV ekran.
Dan se je prevesil v mrzlo adventno noč. Ko smo odmolili večerno molitev, je še prav malo manjkalo do začetka tistega filma. Takrat me je glas, ki me je ves čas nagovarjal k pisanju voščilnic, skoraj jezno opomnil: “Ali bi rada, da tvoji sorodniki, prijatelji in znanci dobijo voščila šele po novem letu. Pojdi in še nocoj jih napiši!” Zamislila sem se in dala temu glasu prav. Bom pa tisti film gledala kdaj drugič, saj bo gotovo še na sporedu.
Domači so šli k počitku, v hiši je vladal nočni mir. Pripravila sem si papir, voščilnice, v mislih sestavljala kratka pisma, ki sem jih sorodnikom v tujini dodala voščilom. Najprej sem se lotila pisem, kar mi je vzelo precej časa. Ura je že prestopila v nov dan, ko sem še sedela za mizo in pisala. Navadno sem imela prižgan radio ali glasbo, posneto na kasete, ta večer pa sem v tišini pisala in izbirala misli.
V tišini sem zaslišala neki oddaljen, komaj slišen glas. “Predolgo si že pokonci, pa imaš prisluhe, spat bo treba iti,” sem si rekla. Glas pa ni utihnil in izluščila sem klic: »Me slišite? Me kdo sliši? Hej, me slišite?« Nekdo je bil zunaj na vaški poti in je klical na pomoč. Glasu nisem poznala, sama se nisem upala iti ven. Zbudila sem moža: »Pridi, nekdo kliče s ceste.« Skupaj sva stopila v mrzlo, temno noč in prisluhnila glasu, ki je še kar naprej klical: »Me kdo sliši? Me slišite?«
»Saj to je sosed,« ga je mož prepoznal po glasu. Spustila sva se po klančku na cesto. Prišla sva do soseda, ki je že krepko prekoračil osemdeset let. Na sebi je imel samo tanko majico, komaj je stal na nogah opiraje se na drevo. Od mraza se je tresel kot šiba na vodi, bil je ves podhlajen.
»Stric, kako to, da ste sredi noči zunaj tako slabo oblečeni? Kaj se je zgodilo. Greste malo k nam, da se pogrejete, potem pa vam pomagamo domov,« mu je rekel mož. »Hvala, raje bi šel takoj domov. Žena me gotovo težko čaka. Ne počuti se dobro, pa tudi ne ve, kje sem, da bi me šla iskat,« je odgovoril stric.
Prijela sva ga vsak na eni strani in ga podpirala, da je lahko počasi šel z nama. Med potjo je povedal, sicer težko, ker mu je zmanjkovalo zraka, kaj se mu je zgodilo. »Šel sem na stranišče (takrat so bila na kmetih stranišča navadno zunaj) in padel sem po strmini. Ne vem, koliko časa sem ležal na zmrznjeni zemlji. Ko sem prišel k sebi, nisem vedel, kje sem. Ležal sem ob cesti, s težavo sem vstal in stopil na cesto in na slepo šel po njej. Potem pa sem zagledal luč v temi …«
“To je bila luč iz naše kuhinje,” mi je prišlo na misel. “Bogu hvala, da pri pisanju nisem poslušala glasbe, kot običajno, ali gledala film, saj ubogega strica ne bi slišala.”
Skoraj nesla sva ga domov v toplo izbo, kjer je ležala njegova bolehna žena. Že pred to razburljivo adventno nočjo naju je stric večkrat poklical, ker je ženi postalo slabo in je padla. Bil je preslaboten, da bi ji lahko pomagal pri vstajanju. Nekoč sva jo pobrala in ji pomagala sesti na zboj za drva. Stric je pomaknil stol bliže k njej. Na štedilniku je bil lonček bele kave s kruhom. Žena ga je vzela v roke, začela zajemati in dajala možu zajtrk. Sam ni mogel jesti, preveč so se mu tresle roke. Meni so se od ganjenosti začel tresti ustnice, komaj sem zadrževala jok. “Ljubi Bog, komaj sva jo pobrala s tal, hotela sva jo dati na posteljo, ona pa je rekla: ‘Mož ni še nič jedel, moram mu dati zajtrk.’” Malo sva še posedela v kuhinji, potem sva šla domov z obljubo, da naj samo prižge zunaj luč, če bosta v stiski, in bova prihitela na pomoč.
Njuni otroci so tudi pred tem dogodkom redno prihajali domov in jima po svojih močeh pomagali. Zdaj pa so prihajali k njima vsak dan, saj so se bali, da se ne bi ponovila ledena adventna noč, ko je oče skoraj zmrznil zunaj. Redno je prihajala k njima tudi strežnica, ki je naredila vse, kar je bilo potrebno. Kmalu so dobili za oba prostor v domu za starejše. Res sta morala zapustiti dom in bila odvisna od pomoči drugih, a med njima je bila ljubezen in molitev, ki jima je dajala moč v preizkušnjah na stara leta prav tako kot vse življenje. Ko sem nekje prebrala sporočilo pokojne žene, ki ga je mož našel nekaj dni po njeni smrti, sem imela pred očmi sosedovega strica in njegovo ženo. Takole je tista žena zapisala: “Prosim, ne žaluj, ker sem umrla. Veseli se, ker sem živela. Vedi, da sem na srečnem kraju! Vem, da se bova znova srečala. Tam se vidiva!”
V tisti adventni noči, sem poslušala pravi glas v sebi, ki me je odvrnil od TV ekrana in me poslal pisat voščila. Ta glas je rešil sosedovega očeta.
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 12, str. 36-37.
Eno največjih človekovih hrepenenj je, da bi bil srečen. Že stari Grki so razlikovali dva vidika sreče – srečo imam (eutychía) ali srečen sem (eudaimonía). Torej, ali je sreča nekaj, kar imam, ali gre bolj za notranje stanje. Za Aristotela, enega največjih genijev vseh časov, je najvišji smisel človeškega bivanja prav sreča. Pristno srečo pa se po njegovem doseže preko izpolnjevanja etične dolžnosti. Pomeni, da ni vseeno, kaj počnemo in kako se odločamo, in da to pravzaprav določa našo srečnost. Zato se je v življenju treba ravnati po logiki “tisto, kar je prav”, in ne po logiki “kar mi paše” (tj. po načelu trenutnega užitka). Tudi po Franklu se do sreče ne da priti po direktni poti, ampak je stranski produkt posameznikovega delovanja. Poznamo star slovenski pregovor, da je vsak svoje sreče kovač. Sreče se ne da kar tako dobiti ali celo kupiti, temveč jo je treba ‘kovati’. Za kovaštvo pa vemo, da je zahtevna in naporna obrt, kjer je treba veliko vztrajnosti.
Edward L. Bernays (1891–1995) velja za očeta PR-a oz. “odnosov z javnostmi”, propagande, marketinga. Ideje Gustava Le Bona – le-ta je zaslovel z delom Psihologija množic, v katerem opisuje, kako množica deluje in kako se z njo da manipulirati – je oplemenitil s psihoanalitičnimi idejami svojega strica Freuda. Bernays je razvil ciljno usmerjene tehnike marketinško-psihološke manipulacije, kako posameznike in množice zmanipulirati, da bodo kupovali to, česar ne potrebujejo. Nastal je magični urok, ki v ljudeh vzbuja željo po stvareh, ki jih ne potrebujejo. Preko psihološke manipulacije je uspel povezati podzavestne želje z izdelki. Komur to uspe, doseže, da se ljudje začnejo vesti neracionalno. Ta magični urok ni držal samo v začetku 20. stoletja, ampak je sedaj, okrog sto let kasneje, oplemeniten in skorajda okultno psihološko sofisticiran, pravzaprav gonilo sodobne potrošniške družbe, predstavlja jedro identitete sodobnega človeka in način življenja. Do skrajnosti zindividualiziran posameznik je pravzaprav iz vseh strani bombardiran s tem, kaj vse mora kupiti, in predvsem, kako srečen bo, ko bo to kupil. Freudovemu nečaku Edwardu je uspelo bolj, kot si je kadarkoli upal sanjati, da mu bo. Svoj življenjski cilj, da je treba ljudi pripraviti do tega, da ne kupujejo samo tistega, kar potrebujejo, ampak predvsem tisto, kar si želijo, je nedvomno daleč presegel. Paul Maser, eden vodilnih bankirjev na Wall Streetu, zaposlen v banki Lehman Brothers, je začrtal bankirski cilj Amerike oz. celotnega sveta: »Ameriko moramo prestaviti od potreb k željam. Ljudi je treba izuriti, da si bodo želeli novih stvari, še preden bodo stare v celoti potrošene.« Nadaljnji program psihološke marketinške manipulacije ljudi in družbe dobiva skorajda demonski pridih: »Oblikovati moramo novo mentaliteto v Ameriki. Želje človeka morajo zasenčiti njegove potrebe.« Zavedati se moramo, da do takrat ni bilo praktično nikakršne potrošniške sile, ljudje so preprosto kupovali tisto, kar so potrebovali. Freudov nečak Bernays je bil vodilni pri zasaditvi opojnega semena spremembe človeške mentalitete – ustvaril je psihološke metode prepričevanja, manipuliranja in ustvarjanja množičnega potrošnika.
Pred vrati so praznični dnevi. Velikokrat se zdi, da je praznovanje omejeno na mrzlično nakupovanje, pretirano obdarovanje, obilne pojedine in prekomerno pitje. Kot da potrošniška mrzlica in brezglavo drvenje iz ene trgovine v drug trgovski center, množično ter pretirano obdarovanje, posebej otrok, in ogromne količine jedače in pijače skušajo nadomestiti samo bistvo. Božič je praznik Kristusovega rojstva – s tem pa tudi praznik družine, odnosov, lepote ter bogastva življenja, vere, upanja in ljubezni. Kako je potem možno, da je v ospredju vse kaj drugega kot bistvo božičnega sporočila in decembrskega praznovanja? Sam po sebi se ponuja odgovor, da je danes v največji krizi prav to bistvo: družina, medsebojni odnosi, lepota in smisel življenja.
Naj bo letošnji december v duhu pristnega praznovanja in veselja, naj bo letošnje praznovanje drugačno, kot so bila vsa doslej, naj bo to čas, posvečen družini in najdražjim. Naj darila ne poskušajo biti nadomestilo za resnično ter pristno človeško navzočnost in toplino. Pristna sreča gotovo ni v nakupljenih stvareh, ampak v naših medsebojnih odnosih. Slovenski jezik je najlepši jezik na svetu in globoko poveden tudi na tem področju – “sreča” je v glagolniški obliki “srečanje”, kar pomeni, da je največja človekova sreča v srečevanju, v lepih in urejenih odnosih. Kot je dejal tudi veliki Tolstoj v znanem delu Ana Karenina: »Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna na svoj način.« Naj si bodo v letošnjem decembru prav vse slovenske družine doma in po svetu čim bolj podobne.
KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 12, str. 12.
iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk, 216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022
Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €
Dobrotljivi nebeški Oče,
v tem svetem adventnem času
obhajamo spomin tistih časov,
v katerih so ljudje
s prisrčnimi željami
pričakovali
obljubljenega Odrešenika.
Očisti v tem svetem
adventnem času naša srca
in razsvetli zmoto našega duha
z milostjo svojega obiskanja,
da pripravimo tvojemu
edinorojenemu Sinu
pot v svoje srce
in ostanemo vedno
z njim združeni.
Amen.
BARAGA, Friderik bs.(Molitev). Ognjišče, 2010, leto 46, št. 12, str. 2.
Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!
izbira in pripravlja: Marko Čuk
Letošnji svetovni sprejem Luči miru iz Betlehema je bil v soboto, 11. decembra 2021 v Salzburgu. V nedeljo, 12. decembra so jo slovenski skavti (skupaj z italijanskimi) sprejeli od avstrijskih na mejnem prehodu Podklošter. Zvečer so jo pričakali predstavniki stegov v Ljubljani, ki bodo letos gostili ognjiščne sprejeme, v teh dneh pa bodo plamen ponesli v vse stege v Sloveniji.
Letošnje geslo Luči miru iz Betlehema je Človek, ne ne jezi se!
Povabljeni smo, da z njenim plamenom, s svetlobo in toplino prinašamo tudi mir, ki se začne z lepo besedo, s pozdravom, nasmehom, poslušanjem drugega, predvsem pa s sprejemanjem in dopuščanjem drugačnega pogleda. Le tako se bo Bog, ki je Beseda, med nami rodil tudi letos.
Zato letošnja poslanica Luči miru na prvo mesto postavlja vljudnost in spoštovanje med ljudmi. Tako se namreč gradi mir, ki ga oznanja in prinaša božični dogodek, prihod Božjega Sina na svet. Tako se prižiga luči, ki jih človek človeku ne more dati drugače, kakor da ta luč postane on sam. In za to je potrebna samo drobna odločitev, da bomo drug z drugim spet ravnali kot s človekom, ki ima svojo vrednost in svoje dostojanstvo.
Z zbranimi sredstvi 2021 bodo skavti podprli dva projekta na ravni (skavtskega) delovanja v Sloveniji: Skavtsko hišo in Sklad sv. Lucije, za otroke iz šibkejših družin.
več na spletni strani Luči miru iz Betlehema 2021
Skavtski voditelji na lokalni ravni bodo poskrbeli, da bo Luč miru iz Betlehema na voljo vsem ljudem in v skladu z veljavnimi predpisi, ki veljajo v trenutnih epidemioloških razmerah.
Med 13. in 18. decembrom 2021 jo bodo ponesli tudi predstavnikom države in drugim pomembnejšim ustanovam, med drugim predsedniku države, državnega zbora, premierju, varuhu človekovih pravic, na policijo, vojsko, ministrstva ter veleposlaništva.
Zgodovina. Projekt Luč Miru iz Betlehema se je začel leta 1986. Na avstrijski televiziji ORF v studiu v Linzu so v oddaji Licht ins Dunkel (Luč v temi), namenjeni invalidom in otrokom, organizatorji v zahvalo sodelujočim namesto drobnih daril delili plamen iz votline Jezusovega rojstva. Plamen je delil otrok, ki se je v tistem letu še posebej izkazal.
Takrat ni še nihče slutil, da bo ta preprosta gesta nekoč prerasla v projekt, ki obsega celotno zahodno in srednjo Evropo ter del vzhodne Evrope. Leta 1991 so plamen prvič v Slovenijo prinesli skavti iz Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov (ZSKSS), ki so tudi nosilci te dobrodelne akcije. Prinesli so ga s sporočilom Mir je čas brez vojne. Plamen od takrat nepretrgoma vsako leto prinesejo k nam. Leta 1996 so se jim pri tem pridružili taborniki iz Zveze tabornikov Slovenije (ZTS), leta 2001 Zveza bratovščin odraslih katoliških skavtinj in skavtov (ZBOKSS) in leta 2003 Slovenska zamejska skavtska organizacija (SZSO).
pripravil Marko Čuk
O, saj vem, da veš, zakaj se k tebi še posebej priliznjeno obračam.
Pa da ne bo pomote: prav nič hinavščine ni v mojem prilizovanju, zgolj starševska skrb, saj si skupaj s sveto Barbaro, ki goduje dober teden pred tabo, krstna zavetnica moji mlajši hčeri in vaju venomer prosim, da iz nebes pridodata, kar umanjka mojim očetovskim in ženinim materinskim prizadevanjem.
Hčerka počasi, a nezadržno leze v leta, ko si ti, ljuba sveta Lucija, pretrpela mučeniško smrt, v katero te je pahnil užaljeni zaročenec, s katerim si razdrla zaroko. Menim sicer, da moji Lučki, kljub temu da pubertetniške dušice svoje simpatije in zaljubljenosti doživlja s pridihom globoke, če ne kar dokončne usodnosti, ne grozi mučeništvo, bom pa verjetno zato jaz – kot se za očeta spodobi – kar precej in mučno trpel, ko bo izbirala svojega zaročenca. Predvsem zato, ker – tako se mi zdi – današnja mladež, v nasprotju s svojim pubertetniškim doživljanjem, odločitev za ljubezensko in zakonsko zveze nikakor ne doživljajo tako usodno, predvsem pa ne dokončno.
Tvoj zaročenec, ljuba moja sveta Lucija, je bil morda celo upravičeno užaljen, saj je bil razlog za razdor vajine zaroke, res nenavaden: na romanju na grob svete Agate, se ti je le-ta prikazala in ti napovedal skorajšnje mučeništvo. Ti si se z vso resnostjo začela pripravljati, da se boš oprijela palmove veje in poroka res ni imela kaj iskati na “bucket” listu, kot danes popularno rečemo seznamu stvari, ki jih je treba opraviti pred smrtjo. A upravičena užaljenost gor ali dol, to še vedno ni razlog, da osebo, kateri si še pred petimi minutami zatrjeval, da jo imaš tako rad, da bi zanjo šel v smrt, zavrnjen, v to smrt pošlješ njo, torej: ljubljeno osebo. In če se povrnem k temi, ki me kot očeta šestih kandidatov za poroko muči: ne le iz obrekovanj, opravljanj, policijskih zapisnikov in časopisnih člankov, temveč na lastne oči in ušesa sem na žalost priča ločitvam in z njimi povezanimi neverjetnimi, kar nekoliko divjimi preobrati v medčloveških partnerskih odnosih in žal tudi zakramentalno požegnani niso izjema.
Menda si si, da bi odgnala nadležnega snubca, iztaknila oči, zato te običajno upodabljajo z mučeniško palmo v eni in s pladnjem, na katerem te oči ležijo, v drugi roki. Nič kaj prijetna podoba, moram reči, a ker si doma iz Sarakuze na Siciliji, ki velja tudi za domovino mafije, verjetno tudi nič nenavadna, saj so tvoji kriminalni rojaki svojim nasprotnikom na pladnjih znali postreči še s kakim drugim človeškim organom.
Veljaš seveda za zavetnico slepih in za priprošnjico za dober vid – ali zaradi mafijsko okulistične prigode ali zato, ker tvoj god pade na najkrajši dan v letu po nekdanjem julijanskem koledarju – to niti ni pomembno. Ker pa ena od cerkva, ki so v naši deželici posvečena tebi, ljuba moja sveta Lucija, stoji tudi v znamenitih Dražgošah, te prosim, da pomagaš in odneseš moje vroče molitve pred Božji prestol, da bi zaslepljeni vendarle že spregledali.
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da bomo pregovor, da je “ljubezen slepa” razumeli prav in pravilno, in da si ne bomo zatiskali oči pred resnico, pa naj nas še tako boli in bode v oči. Da bomo na pladnju raje, kot svoje (zaslepljene) oči, ponujali srce. Četudi bomo zato v nevarnosti, da še prej in hitreje kot ti, postanemo mučenci. Zavolj večne Ljubezni.
ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 12, str. 99.
Kaj bo z nami? Bomo živeli kot nekoč, ko bo epidemija koronavirusa mimo? Želimo si, da bi. Vsak bi rad svobodno hodil po svetu, se družil, mirno služil za življenje. In na tej točki ne smemo biti črnogledi: vrnitev v normalnost bo in v veliki meri bomo živeli kot pred izbruhom virusa v kitajskem Wuhanu.
Bo pa tudi nek “prej-potem”. Podobno kot je 11. september 2001, ko sta bila napadena newyorška dvojčka, prinesel človeštvu neki “prej-potem”. Denimo, pred 11. septembrom 2001 se je z letali potovalo veliko bolj sproščeno kot se potuje sedaj; predsodki do bližnjevzhodnih ljudstev so bili manjši kot so sedaj; občutka, da je vsak izmed nas lahko tarča terorizma, Evropejci prej nismo poznali.
Kaj bo drugače po epidemiji, si lahko predstavljamo. Kot prvo, doma, v nekem predalu, bomo hranili razkužila in kirurške maske. Zdaj tudi naša generacija ve, kaj je smrtonosna epidemija in na podobne situacije bo hotela biti bolje pripravljena. Po epidemiji se bomo morali ponovno učiti družbenega sobivanja, pa tudi zaupanja v znanost, v institucije, v politiko. Koronavirus je vse to zrahljal. Po epidemiji se bomo tudi bolj zavedali, kako pomembna je družina, soseščina, lokalna skupnost, delovni prostor. Tu, med brati, sestrami, prijatelji, sodelavci in sosedi, smo, kar smo. Ni naša glavna relacija posameznik – država, kar med vrsticami napačno sporočajo kakšni mediji, protestniki in politiki.
Katoličani imamo v tem času dodaten izziv. Sredi epidemije smo dočakali papežev poziv k triletni sinodi, ki naj se odvija v vsaki krščanski skupnosti, nato na celinski ravni, nato na vesoljni v Rimu. Človek bi rekel, naj sinoda počaka, češ, prej moramo premagati koronavirus. Vendar se zdi, da papež Frančišek vidi prav ta vmesni čas, ko še ni jasno, kaj je “prej” in kaj “potem”, kot ugoden čas za refleksijo Cerkve o sebi.
Cerkev je namreč doživela še do včeraj nepredstavljivo: papeža na praznem Trgu sv. Petra in župnike, ki so za veliko noč maševali v praznih svetiščih; mežnarje, ki so na vratih cerkva preverjali PCT pogoj; zamaskirane liturgične zbore; občestva, ki so se razdelila na cepilce in proticepilce; čudne ‘epidemiološke’ pogrebe, skoraj nedostojne; pa tudi molitev in verouk po domovih, hišno cerkev, dodaten sunek medsebojne pomoči. Obenem so izbruhnili novi spolni in finančni škandali, povezani z duhovniki in cerkvenimi uslužbenci.
Lahko rečemo: če to niso dobre iztočnice za pogovor o Cerkvi jutrišnjega dne, potem ne vemo, kaj dobre iztočnice za pogovor so. Koronavirusna preizkušnja ni motnja za velikopotezno sinodo, temveč priložnost.
Na osmrtnicah Boga radi nazivamo z Gospodar življenja. Vendar ta naziv ni le za na črno obrobljene lističe, ki sporočajo smrt in datum pogreba. Bog je Gospodar življenja tudi takrat, ko življenje hitro in vijugasto teče, ko brsti, se bohoti, zaletava. Z drugimi besedami, Bog bedi nad človeštvom, zato nas novih časov ne sme biti strah. Epidemija bo imela neki “potem”, lahko da bo ta “potem” tudi neprijeten, toda Bog bo še vedno isti. Iz Božjega naročja ne bomo padli.
Kar se Cerkve tiče, pomnimo, da so vse velike krize v njeni zgodovini prinesle velike preporode. Kar se je zdelo kot konec Cerkve, se je čez čas pokazalo kot njen nov začetek. Še enkrat: Bog je njen Gospodar, ne mi.
CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 10, str. 3.
Živela je v Sirakuzah na Siciliji v premožni družini. Po globokem doživetju na romanju na grob sv. Agate, je razdrla zaroko, svoje imetje pa začela razdajati revežem. Užaljeni zaročenec jo je zatožil konzulu, da je kristjanka. Taka obtožba je bila po odloku cesarja Dioklecijana proti kristjanom smrtno nevarna. Pred sodiščem ni hotela zatajiti svoje vere, tudi, ko so jo mučili. Konzul jo je obsodil na smrt z obglavljenjem. Sveta Lucija velja za zavetnico vida. Po legendi naj bi se njen snubec zaljubil v njene lepe oči, ona pa si jih je staknila in mu jih poslala. Angel ji je prinesel druge. Sv. Lucija je priljubljena svetnica tudi pri nas in z njenim godom so povezani razni ljudski običaji …
Na slovenskem ozemlju stoji 13 cerkva, posvečenih sv. Luciji (3 žup. in 10 podr.) – V LJ nadškofiji jih je pet: žup. v Dražgošah (2), podr. pa v Zadnji vasi (3) (Begunje na Gor.), v Dolah (4) (Polica), v Mišjem Dolu (5) (Primskovo na Dol.) in na Skaručni (6) (Vodice). – Tudi v KP škofiji stoji pet Lucijinih cerkva: v Luciji pri Portorožu (8) in na Mostu na Soči (1) sta župnijski; na Vitovljah (9) (Osek), na Logarščah (10) (Podmelec) in na Plavjah (11) (Škofije) pa podr. – V NM škofiji sta dve podr. cerkvi sv. Lucije: na Kalu (7) (Ambrus) in na Senušah (12) (Leskovec pri Krškem). – V MB nadškofiji pa je priprošnjici za dober vid posvečena p. c. v Studenicah.(13) (mč)
Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 12, str. 98-99.
To je prav zares krivično! Zakaj je lahko velika noč vedno v nedeljo, pa binkošti tudi … sveti Miklavž pa ima god enkrat v torek, drugič v sredo, pa v četrtek … In letos v ponedeljek, huje že ne more biti!« Blaž se je kujal. Zjutraj je lahko le na hitro pogledal darila, olupil mandarino, pohrustal nekaj suhih hruškovih krhljev … pa je že moral v šolo. Miklavž mu je v košari pustil razdelilnik za tire na njegovi leseni železnici. A preden ga bo lahko namontiral, mora v šoli odsedeti celih pet dolgočasnih ur. Zares krivična reč!
»Doma bom ostal! Izkoristil bom šolski dopust!« se je nenadoma domislil. A starša se nista strinjala.
»Tistih pet dni šolskega dopusta bomo izkoristili za družinske počitnice.«
»Kaj pa če napišeš, da kašljam? V šoli se nikoli ne zlažem, zato morda enkrat ne bi bilo tako narobe …«
Mama se ni dala prepričati in Blaž se je vdal v usodo. Neža ga je vsa nestrpna čakala na vratih. »Pridi, greva, res ne bi rada zamudila …«
Mami je skozi okno gledala, kako sta se otroka oddaljevala po ulici. Neža je hitela, Blaž pa je po polžje hodil par korakov za njo. Pri prehodu za pešce ga je počakala.
»Alo, daj pohiti! Saj veš, da te bo doma vse počakalo. Popoldne pride pa še babica in prinese kakšno malo presenečenje, ki ga je Miklavž pustil pri njej.« Blaž se je nasmehnil, res je bil vesel babice. Zadnje čase tako redko pride. Prav vseeno mu je bilo, ali kaj prinese ali ne. Rad se je stisnil v njeno naročje, užival je v božanju, čeprav so bile babičine roke vse hrapave od dela na polju. Pouk je ob misli na babičin obisk minil hitreje.
***
Ču-ču-ču vlakec je drdral po leseni železnici. Strojevodja Blaž in kretničar Anton sta bila tako zatopljena v železničarsko delo, da sta preslišala zvonec.
»Oho, to je pa že nekaj, če Miklavževo darilo otroke zaposli za celo popoldne …«
»Babiiii!« Dečka sta stekla v babičin objem. Kljub starosti so bile njene roke močne. Ko so jo objeli vnučki, so se ji v očeh vedno zableščale drobne solze veselja. Blaž je vedel zanje, a je ni izdal.
»Vidva se kar igrajta, jaz se bom usedla tule ob rob železnice …«
»Tudi letos nam pripoveduj o Miklavžu, babica, prosim!« Blaž in Anton sta parkirala vlakec in se stisnila k babici.
»Seveda, če želite, vam povem kakšno zgodbo iz življenja dobrohotnega moža.«
»Jaaa!«
»Ko je bil sv. Miklavž škof v Miri, sta ljudi pestili huda lahkota in revščina. Škof Nikolaj, kot tudi rečemo Miklavžu, je ljudem razdal vse svoje imetje, na koncu je ostala le še škatla zlatih posod, ki pa so bile last Cerkve. Glej, ti moji ljudje so Cerkev, kar daj jim še to zadnjo škatlo … je ključarju naročil dobri Miklavž. Sedaj je bil škof reven, prav tako reven kot vsi njegovi otroci. A ostala mu je molitev. Vztrajal je v veri in zaupanju. Ljudje so se mu posmehovali, češ, od molitev ne moremo živeti. A dobri škof je ljudem izmolil čudež. Bog je naredil, da so v pristanišče prispele barke iz Egipta – vse polno natovorjene z žitom!«
»Kako lepo! Prav vse je razdal!« je vzklikala Neža.
»Dobrohotnost tega skromnega škofa je bila tako velika, da je še njegova smrt ni ustavila! Še vedno se množi in razveseljuje otroke iz roda v rod … In prav vi, otroci, imate zelo zelo pomembno nalogo. Poskrbeti morate, da se Miklavževa dobrota ohrani.«
»Misliš nas tri? Mene, Antona in Nežo?« je Blaž negotovo vprašal.
»Ja, prav vas mislim, vaša naloga je, da postanete Miklavži in širite njegovo dobroto naprej.«
»Ampak kako?«
»Zelo preprosto …« Babica se je nasmehnila in iz svoje pletene košare potegnila deset pobarvank in deset lizik. Anton je hitro zgrabil liziko, a ga je babica ustavila. »Anton, pomisli, koga boš razveselil s tole liziko.«
Anton ni razumel. Njemu je Miklavž prinesel sladko presenečenje, ki ga je že pohrustal, zakaj ne sme še te lizike? Saj jih je babica prinesla več kot dovolj za vse!
»Pri meni je sveti Miklavž pustil pobarvanke in lizike … in tole sporočilo.«
Razvila je listek, na katerem je z zlatimi črkami pisalo: Draga babica, tole darilo odnesi svojim vnukom. Če zmorejo, naj ga razdelijo svojim sošolcem in prijateljem, ki živijo bolj skromno. Nauči jih, da tudi oni postanejo Miklavži.
»No, otroci moji zlati, bo šlo?«
»Seveda bo šlo!« je bil odločen Blaž.
Anton je poskočil: »Naša nova soseda, tista deklica, ki ima samo mamo …«
»Anika?« je vprašala Neža.
»Ja, Anika! Njej bomo odnesli eno pobarvanko.«
Neža je stekla v svojo sobo po darilno vrečko – vanjo so položili pobarvanko in liziko. »Še tega mehkega konjička dodajmo.« Neža je imela rada konjičke, zato se je od pliška težko poslovila. Pa vendar: »Dar, ki malo boli, največ šteje,« je pomodrovala na glas. »Pridita, fanta, gremo kar takoj. Ampak potiho. Da nas nihče ne vidi. Sv. Miklavž je darila delil na skrivnem …«
Po hodniku se je slišalo le pridušeno drsenje copatkov. V klet so na kljuko vrat so obesili Miklavževo darilo.
»Pridita, pripravimo še ostala!« je zašepetal Blaž.
***
Naslednje jutro sta Neža in Blaž na poti v šolo pokukala v klet. Na vratih ni bilo več darila. Namesto darilne vrečke je bilo nalepljeno sporočilo: Dragi sv. Miklavž, hvala za tvoje presenečenje! Rada te imam. Tvoja Anika.
PEZDIR KOFOL, Marjetka (rubrika Zakajčki). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 12, str. 14-15. Ilustracije: Polona Lisjak
Otroška vprašanja o veri tudi v knjižnih izdajah:
KOFOL PEZDIR, Marjetka – LISJAK, Polona. Zakajčki. Koper. Ognjišče 2019.
KOFOL PEZDIR, Marjetka – LISJAK, Polona. Še bolj radovedni zakajčki. Koper. Ognjišče 2021.
(resnična zgodba)
Za otroke so večeri pred svetim Miklavžem polni vznemirjenja in pričakovanja, jutra pa polna presenečenja in veselja. Takrat se izpolnijo njihove skrite želje in pričakovanja, ki ga ne morejo pokvariti drobna razočaranja. Tedaj ko otroški pogledi objamejo z darili obloženo mizo, zažarijo njihove oči, prsti pa hitro odpirajo skrbno zavite skrivnosti. Nobeno drugo jutro ne premore toliko prisrčnih doživetij. Tedaj se jih dotakne neki skrivnosten svet. Vendar samo dotlej, dokler otroci samo sprejemajo dobroto tega svetega moža in si ne začnejo postavljati najrazličnejših vprašanj: kakšen je ta sveti Miklavž, od kod prihaja in kako pride v stanovanje, kako lahko v eni noči obišče vsa mesta in vse vasi in zakaj ne prinese daril vsem otrokom.
***
Tako sta premišljevala tudi Tin in Ana. Rada bi na svoje oči videla, kdaj in kako pride sveti Miklavž. Premišljevala sta in premišljevala, potem pa sta se odločila. Na Miklavžev večer sta se odpravila prva v posteljo in se delala, da že spita. Ko se je vse umirilo, sta previdno zlezla iz postelje ter vzela s seboj svetilko in vsak svojo odejo. V temni sobi sta se skrila za kavčem, ki sta ga že zvečer z veliko težavo previdno, da ju ni nihče opazil, odmaknila od stene. V eno odejo sta se zavila, z drugo pa pokrila, da ju ne bi zeblo in da ju ne bi mogli odkriti. Prisluškovala sta , če morda nista vzbudila pozornosti. Komaj sta si upala dihati in pogovarjala sta se šepetaje.
Bila sta vznemirjena. Ali bo prišel Miklavž skozi vrata in skozi katera? Ali pa bo morda prišel skozi okno? Kar skozi steklo? In če ju opazi, kaj jima bo rekel? Ali bosta potem še dobila darila? Čakala sta in čakala. Ob vsakem šumu, za katerega niti nista vedela, od kod prihaja, jima je srce začelo močneje biti in bitje srca je bilo edino, kar sta slišala. Vsakih nekaj minut sta pogledala na uro. Kazalci se skoraj niso premaknili. Imela sta občutek, da se je čas ustavil.
»Mene zebe,« je zašepetala Ana.
»Mene tudi,« je rekel Tin in se stisnil k sestrici. Škoda, da nista vzela še kakšne odeje, je pomislil Tin in potegnil s kavča pregrinjalo, da sta se zavila vanj.
»Kako lepo je spati v postelji,« je potihoma rekla Ana.
»Ura je že ena, pa je še vse mirno,« se je pritoževal Tin in se trudil ostati buden.
»Le kje hodi sveti Miklavž?« je v polsnu pomislila Ana in naslonila glavo na ramo Tinu, ki se je še bolj stisnil k njej.
Čisto neopazno se je vanju pritihotapil spanec.
***
Tin se je ves premražen zbudil. Sprva se ni znašel, kje je, potem pa vznemirjen pogledal na uro. »Zaspala sva,« je stresel Ano za ramo in že skočil izza kavča. Ana pa takoj za njim. Tin se je vrnil po baterijo. V njeni svetlobi je zagledal z darili obloženo mizo. Svetega Miklavža pa nikjer! Prižgala sta luč. Joj, koliko daril. Iskala sta vsak svoje ime. Miklavž je zanju pustil prav vse, za kar sta mu pisala. Veselila sta se in kar pozabila, da sta prespala prihod svetega Miklavža. Pohitela sta po starejšega brata Tevža. Zaspano je spremljal njuno navdušenje in si mislil svoje, z veseljem pa se jima je pridružil pri razdeljevanju čokolade.
V sobo je stopila mama. »Kaj pa vi danes tako zgodaj tukaj?« se je začudila
»Mama, mami, poglej, kaj nam je prinesel sveti Miklavž!«
Čudila se je skupaj z njimi. »Same lepe in koristne reči vam je prinesel,« je ugotavljala. »Ne vem, če ste bili tako pridni?«
»Miklavž že ve,« je hitel Tin, Ana in Tevž pa sta mu glasno pritrjevala.
»Prav, zdaj pa spat! Saj ste vstali sredi noči.«
Tevž je dejal, da sta ga mlajša radovedneža na silo zbudila, Tin in Ana pa nista rekla ničesar. Le kaj bi rekla mamica, če bi ji povedala, kako sta v zasedi čakala pa ne dočakala svetega Miklavža. To je bilo še veliko let njuna velika skrivnost.
***
Leto je bilo hitro okoli. Tin in Ana sta se naučila in zvedela marsikaj novega, še vedno pa sta se spraševala, kako pride sveti Miklavž.
Tin je že nekaj časa spraševal očeta, kako se snema z video kamero, da se je oče čudil. »Saj nam vedno govoriš, da prej ali slej pride prav, kar znaš,« je odgovarjal Tin.
»Res je, kar praviš,« je bil oče ponosen na svoje vzgojne prijeme in sinu z veseljem razlagal, kar ga je zanimalo. Tin je bil vztrajen pri učenju, oče pa pri razlagi.
Tin in Ana sta že popoldne pred svetim Miklavžem, ko sta bila sama doma, pritrdila kamero na polico omare na hodniku. Obrnila sta jo tako, da bi na posnetku zajeta vsa vrata, obcestna svetilka pa bi dajala dovolj svetlobe.
Preden sta šla spat, sta jo na skrivaj vključila.
Dolgo nista mogla zaspati. Vse mogoče misli so se jima motale po glavi. »Mogoče pa se prihoda svetega moža ne sme snemati.« je bila v strahu Ana. Tin jo je miril kot je vedel in znal, toda tudi njega je začelo skrbeti. Kamere pa si nista več upala odstraniti. Skrbi so jima preganjali spomini na lansko čakanje prihoda svetega Miklavža, »Če takrat ne bi zaspala, nam sedaj ne bi bilo treba snemati.«
V hiši je bilo vse mirno in počasi sta se pogreznila v spanec.
Zjutraj jih je spet pričakala z darovi obložena miza. Toda zdaj ju darila niso najbolj zanimala.
Pogledala sta proti kameri na omari. Še vedno je bila tam. In morda je skrivala v sebi odgovor na zanju najbolj skrivnostno vprašanje. Preden so se odpravili v šolo, jo je Tin neopazno snel in jo potisnil v svojo šolsko torbo. Že med potjo je v avtu hotel pogledati posnetek, pa je kamera ostala nema. Baterija se je izpraznila. Zaskrbelo ga je.
Ko sta prišla iz šole, je Tin vstavil novo baterijo. Zavrtel je posnetek na začetek, nato pa sta polna pričakovanja zrla v ekran. Ves čas ista slika hodnika. Končno se je zaslišal neki šum. Zadržala sta dih. Še nekaj trenutkov se je videla slika, nato pa je ves ekran zajela črna tema. Takrat se je baterija izpraznila.
»Pa saj ni res!!!« je bil glasen Tin.
»Zakaj ravno zdaj?« je šlo Ani na jok.
Zrla sta v temo ekrana.
Tako nerazumljiva in skrivnostna se jima je zdela.
Tako kot je skrivnosten sveti Miklavž.
JARC, Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 12, str. 28-29.
Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.