Avtor: marko

Ansambel Saša Avsenika

Napisal marko na 13. junija 2022. Objavljeno v MP Glasba.

»Narodno nošo je potrebno spoštovati«

Ansambel Saša Avsenika vodi vnuk legendarnega slovenskega glasbenika Slavka Avsenika. Z njim smo se pogovarjali o delovanju ansambla, domoljubnih pesmih in o razvoju slovenske narodnozabavne glasbe.

– Vaši začetki segajo v leto 2009. Do danes se je zasedba nekoliko spremenila. Kdo so aktualni člani ansambla?
Naš ansambel deluje že 13. sezono, začeli smo bolj ali manj kot maturanti. Zdaj smo nekateri že starši in poklic glasbenika ni vsakemu ustrezal, zato vedno znova prihaja do sprememb. Od vsega začetka je na harmomniki Sašo Avsenik, po katerem nosi ansambel tudi ime. Na kitari je Matic Plevel, bariton igra Aleš Jurman, klarinet Tommy Budin, trobento pa Denis Daneu. Relativno nova člana ansambla sta pevka Lucija Selak in pevec Luka Sešek.

– Na podlagi kakšnih kriterijev izbirate člane ansambla?
Najprej vedno razpišemo in opravimo glasbeno avdicijo, nato sledijo razgovori, kjer predstavimo naše načrte in poskusimo ugotoviti, če se ujamejo z načrti kandidatov.

– Čutite kakšno posebno odgovornost znotraj svojega delovanja, glede na to, da vaš ansambel na neki način nadaljuje tradicijo prvega ansambla Avsenik?
Odgovornost čutimo, ko poprimemo za glasbila, ko se lotimo skladb, ki jih večina pozna in ljudje že imajo pričakovanja, kako naj bi zvenele – prav tako pa odgovornost prinaša narodna noša, saj predstavlja več kot samo glasbo. Moja želja je, da s svojim delovanjem ljudi ne bi odvrnil od Avsenikove glasbe, pač pa bi jim jo še bolj približal.

– Na katere elemente pa ste pri ustvarjanju glasbe še posebej pozorni?
V prvi vrsti na lepo melodijo, če je viža vokalna, je pomembna tudi sporočilnost. Nato se trudimo še za zvočno podobo, ki vsebuje dober aranžma, dobro izvedbo ter kvaliteten studijski posnetek.

– Junija v Sloveniji praznujemo dan državnosti, ko Slovenci postanemo nekoliko bolj domoljubni. Besedila v glasbi Slavka in Vilka Avsenika so bila velikokrat domoljubna. Kako mlajše generacije gledate na domoljubne pesmi?
Jaz lahko govorim zase. Sam se preko domoljubnih pesmi povežem z ljudmi, ki imajo radi kraje, v katerih živijo, s spomini na družinske izlete, praznovanja in na velike športne dogodke. Določene pesmi pa imajo zaradi zgodovine, domotožja, ali pa hvaležnosti za to, da živimo v lepem, zdravem okolju, še močan čustveni naboj.

– Na kaj ste kot Slovenci poleg glasbe najbolj ponosni?
Ponosni smo lahko na veliko stvari, predvsem na rodovitno deželo z naravno raznolikostjo in lepotami.
Prav tako smo lahko ponosni na ljudi, ki imajo na mnogih področjih nadpovprečne življenjske uspehe bodisi v športu, znanosti, kulturi, kulinariki in drugje. Mislim, da so mnoge dobrodelne akcije ter športni dogodki pokazali, da znamo biti solidarni oz. stopiti skupaj.

– Januarja je izšla študija Simbolni imaginarij sodobne slovenske narodnozabavne glasbe, katere avtor je Peter Stanković, ki v omenjeni študiji ugotavlja, da narodnozabavno glasbo poslušajo bolj ljudje, ki živijo na periferiji in imajo nižjo izobrazbo. Kako komentirate to?
Te razprave sem zasledil v medijih, zato sem se malo poglobil, da bi pravilno razumel, kaj je gospod Peter želel povedati. Najprej me je razbremenilo dejstvo, da govori o sodobni narodnozabavni glasbi, torej ne o Lojzetu Slaku, Francu Miheliču in bratih Avsenik, ampak o moji generaciji. Njegovo sporočilo dojemam kot spodbudo nam mlajšim ustvarjalcem, da ne bi hrepeneli le po hitih in enostavnih refrenih, temveč da bi na široki glasbeni paleti poleg plesne glasbe občasno ustvarili tudi kakšno bolj umetniško usmerjeno delo.
Sicer pa se publika razlikuje že po tem, da nekateri raje obiskujejo koncerte, kjer sedijo in poslušajo, druge pa ritmi glasbe enostavno popeljejo na plesišče in uživajo na tak način. Zavedam pa se, da naši poslušalci prihajajo iz najrazličnejših krogov. Če mi dovolite malo za šalo – mislim, da to, od kod si in kakšno izobrazbo imaš, ne vpliva na to, ali imaš posluh.

– V čem vidite bogastvo in sporočilnost narodnozabavne glasbe danes?
V resnici gre za velik zaklad, saj je ta glasba posebna na več načinov. Ko slišimo npr. latinsko glasbo, si ob njej predstavljamo kraje, govorico, plese itn. Podobno je pri nas: Slovenci zvenimo drugače, pa ne le zaradi jezika ali zasedbe – svojo glasbo preprosto čutimo drugače kot drugi. Torej gre za kulturni zaklad, ki nas hkrati povezuje, veseli, krepi in v svetu predstavlja po nečem, česar drugi nimajo. Ko nekdo sliši našo narodnozabavno pesem, si lahko takoj predstavlja, od kod ta izvira. Po sporočilnosti je vedno širša od domoljubne, včasih žalostne, včasih razvedrilne in vesele.

– Za ponovno priljubljenost narodnozabavne glasbe naj bi bili v Sloveniji zaslužni predvsem Modrijani. Ta glasba je dobila tudi nekoliko modernejšo preobleko, narodna noša več ni nujni rekvizit. Kako gledate na omenjene spremembe?
Modrijani so vsekakor s svojimi velikimi koncerti to glasbo približali mladim. Menim, da je prav, da mladi iščejo nove poti, hkrati pa spoštujejo, kar je bilo pred njimi. Glede na repertoarje mladih ansamblov se mi zdi včasih bolj prav, da nekateri ne oblečejo narodnih noš, saj je njihova sporočilnost drugačna. Spet drugim pa paše, saj s svojim stilom in delovanjem ohranjajo poznan zvok in tradicijo. Čas in publika bosta pokazala, katere poti so bile prave – publika pa se po mojem mnenju veseli tako novosti kot tudi klasike.

– Kako pa vi dojemate narodno nošo? Ste kdaj razmišljali, da bi jo zamenjali za moderna oblačila?
Narodno nošo dojemam kot svečano obleko in jo zelo rad nosim. Ko vidimo nekoga v noši, si lahko predstavljamo, da se obeta kaj lepega oz. veselega – ples, koncert, praznik.
Moje mnenje je, da je naša noša večna klasika, kot je zvok pristnega kvinteta ali tria – čim bi spreminjali naš zvok, bi spremenili tudi obleko. Ko na primer na veselicah igramo plesno zabavno glasbo, zamenjamo oblačila iz spoštovanja do narodnih noš.

– Pred nami je poletje, čas veselic. Kakšna sezona se nakazuje glede na pretekli leti?
Kot kaže, se letos lahko veselimo vrnitve pravih veselic, tako da upam, da bodo naši plesalci končno lahko nadoknadili zamujene plesne korake.

– Rek pravi, da ni veselice brez Golice. Kolikokrat na veselicah zaigrate Golico?
Golico zagotovo zaigramo vsaj dvakrat na večer. Na začetku in na koncu. Kljub temu včasih kdo naroči še dodatno izvedbo. Tako skladba kot njena zgodovina sta neverjetni.

– Katere so druge stare Avsenikove melodije, ki se najpogosteje znajdejo na vašem repertoarju?
Na veselicah npr. Večer na Robleku, Slovenija, od kod lepote tvoje, Planica, Kako lepo je biti muzikant, Mi ga spet žingamo in mnoge druge.
Na koncertih pa poleg Golice in Muzikanta še Veter nosi pesem mojo, Hej Slavko (Te pa tikou vredi).

– Katera pa je vaša najljubša melodija?
Več valčkov si štejem med najljubše: Nežno šepetanje, Cvetoči lokvanj, Veter, Hodil po gozdu sem. Obožujem kombinacijo klarinetov in harmonike.

– Kakšni so vaši načrti za letošnje poletje?
Trenutno se s polno paro pripravljamo na velike dogodke:

23. 6., Ljubljanski grad s programom Vse najboljše, Slovenija
8. 7., Gipfeltreffen Schladming (AUT), dvojni koncert z velikim nemškim orkestrom pod vodstvom Ernsta Hutterja
25. do 27. 8., veliki Avsenikov festival

Poleg tega pa se veselimo, da si naberemo dobre kondicije na vseh prihajajočih veselicah.

U. Jeglič (Mladinska priloga – Glasba), v: Ognjišče 6 (2022), 68-70.

Pasivni intelekt

Napisal marko na 12. junija 2022. Objavljeno v Za začetek.

V prejšnji kolumni sem že omenil minulo okroglo mizo v Univerzitetni knjižnici Maribor, ki je bila organizirana na čast akademika prof. dr. Antona Trstenjaka. Sodelujoči (dr. Edvard Kovač, dr. Vinko Potočnik, dr. Jože Ramovš, mag. Ksenija Ramovš in dr. Igor Bahovec) so predstavili ključne poudarke njegovega dela, prizadevanja, intelektualne ter duhovne zapuščine in prenekatero osebnostno potezo in zanimivost iz njegovega življenja. Vsi sodelujoči so se med drugim povsem strinjali o aktualnosti akademikove misli, tako na ravni posameznika kot na ravni družbe. Naslov okrogle mize je bil: Za človeka gre – aktualnost misli prof. dr. Antona Trstenjaka. Intelektualna, psihološka in duhovna zapuščina akademika je res velika. Na to dediščino smo Slovenci lahko ponosni na mednarodni ravni.

Zakaj ga ponovno omenjam? Čeprav je od tega minilo že nekaj časa, se še vedno ne morem znebiti čudnega občutka oziroma vprašanja, ki mi ostaja neodgovorjeno. Ob neverjetni razsežnosti Trstenjakovega opusa, pomembnosti njegove vloge v stroki in družbi, veličini intelekta in njegovega dela ter aktualnosti njegove misli je bodla v oči nerazumljiva nezainteresiranost, če ne celo ignoranca, psihološke in akademske stroke, študentov oziroma vsaj doktorskih študentov. Na srečanju sta bila morda dva ali trije študentje. Kje so mlade intelektualne moči, kje je znanstveni in strokovni zanos študentov, kje je mladostniški idealizem, sveže moči ustvarjalnosti, raziskovanja in želje po spremembi sveta na bolje? Na kakšni stopnji je osebna in institucionalna odgovornost do stroke, družbe in človeka? Ali bodoči intelektualci in znanstveniki imajo pred očmi vizijo svojega profesionalnega poslanstva? Ali jo imajo ustrezne institucije in organizacije – izdelano razvojno vizijo in pravilno zastavljene cilje? Gre za izredno pomembna vprašanja, ki pa absolutno presegajo okvire tega kratkega razmisleka.
Ljudje, ki so Trstenjaka osebno poznali, povedo, da je bil izredno učljiv, da ga je vse zanimalo, ves čas je ohranjal tisto prvinsko radovednost. Vedno je bil mladosten in dobre volje. Verjetno je prav to tisti protistrup starosti oziroma recept za mladostnost ter ohranjanje duhovne in intelektualne svežine – nenehno vzdrževanje radovednosti, zanimanja in čudenja. Poenostavljeno bi lahko dejali, da se z nehanjem čudenja začne staranje. Sicer pa je že Platon zapisal, da je začetek filozofije čudenje. Iz čudenja se namreč rodi zanimanje. Čudenje človeka vodi k raziskovanju in spoznavanju, vedenju ter razumevanju. Svojim doktorskim študentom vedno povem, da si morajo želeti raziskovati, študirati, pisati, se udeleževati različnih simpozijev, konferenc, kongresov, se vključevati v debate in razprave ipd. To ni samo ena izmed glavnih nalog bodočega intelektualca, ampak bi študenta pravzaprav v to morala gnati želja in strast do znanosti, stroke in človeka. Šele na podlagi takega notranjega razpoloženja bo lahko koristen in plodovit za družbo ter posameznika. Poslanstvo intelektualca ni v nabiranju znanstvenih točk in venčanju z akademskimi nazivi, ampak je predvsem v tem, kaj bo dal od sebe, kaj bo doprinesel družbi, stroki, znanosti, svetu in posamezniku. Prav to nalogo ima tudi vsaka fakulteta – njeno poslanstvo ni samo v izobraževanju študentov, ki prihajajo v njene prostore. Gre za prejemanje in dajanje. Frankl je dejal, da je osebni smisel tudi v tem, da bo svet za mano ostal vsaj nekoliko boljši.
Nekakšno življenjsko geslo Trstenjaka je bilo: “Za človeka gre.” Ta njegova misel me tiho spremlja že vrsto let. V vsem, za kar si prizadevamo, za kar se trudimo, za kar razmišljamo in delamo, bi vedno moral biti v središču človek – človek v vsej svoji celovitosti, tudi ranljivosti in predvsem s svojim dostojanstvom. Na koncu koncev gre samo za eno stvar: biti človek ob človeku. V današnjem času pa se zdi, da imamo ravno s tem največ težav.
Svojevrsten izziv je, kako študente in bodoče intelektualce, pa tudi aktualno akademsko stroko, spodbuditi k aktivnemu udejstvovanju na različnih področjih. Intelekt namreč ni namenjen samemu sebi. Pristen intelekt je aktiven ali pa ga ni. Prav gotovo je to ena izmed glavnih skrbi vsake fakultete. Trstenjak ponuja veliko rešitev. Glede na sporočilnost in vsebino minulih volilnih kampanj pa je akademik aktualen tudi na političnem parketu. Trstenjak je znal velikokrat reči: »Vküp držmo!« Tudi to nam Slovencem nekako ne steče.

KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 6, str. 11.

“Ničesar ne smeš vzeti!”

Napisal marko na 11. junija 2022. Objavljeno v zgodbe.

Vsako leto sta Manca in Tinko težko čakala brezskrbnih počitniških dni pri teti Mariji. Njena majhna kmetija z dvema kravama in nekaj prašiči je bila ravno tolikšna, da je bilo veliko dela pa malo zaslužka. Zato je teta hodila še v službo. Moža ji je pred leti vzela bolezen, sin je odšel po svetu, hči Majda pa se je zaposlila v bližnjem kraju. Po svojih močeh ji je pomagal stari ata Joža.
Nečaka sta bila v poletnih mesecih vsaj nekoliko v pomoč. Kolikor sta zmogla in znala, sta pomagala pri delih okoli hiše in na polju. Zanju so bili najlepši večeri, ko jima je stari ata pripovedoval svoje dogodivščine, ko se je po prvi svetovni vojni, večinoma peš, prebijal iz ruskega ujetništva domov. Tinko pa se je veselil tudi druženja z vaškimi vrstniki. Podili so se po vasi, se igrali in se pogovarjali. Rad jih je poslušal, saj se mu je zdela njihova govorica kot pesem. Manca je raje ostajala doma pri teti. Pomagala ji je pri raznih opravilih in se čudila njenim modrostim, ki jih ni nikoli zmanjkalo.
Tudi vaščani so bili zelo prijazni do njiju. »Ti si pa Mlinarjeva,« so pogosti rekli Manci. Ona se je vedno znova začudila, kako to vedo. »Mamici si podobna,« ji je razložila teta Marija.
Nekaj posebnega so se jima zdeli tetini obiski po vasi. Pri njih doma so redkokdaj koga obiskali, še redkeje pa je kdo prišel k njim na obisk. »Tako je pač v mestu,« jima je razložila teta. Pri teh srečanjih sta zvedela marsikaj novega in zanimivega. In presenečena sta bila, da so jima povsod ponudili kakšno malenkost. »Saj ni potrebno,« se je v njunem imenu branila teta, »saj imamo vsega dovolj.« Pa bi tako rada sprejela ponujeno pozornost, posebno če je bilo kaj sladkega.
»Kadar sem jaz zraven, še lahko kaj vzameta, drugače pa ne smeta ničesar vzeti! Posebno če ljudi ne poznata,« jima je nekajkrat resno dejala teta.
Nekega dne so poslali Manco k Blažkovim z naročilom, naj jim pove, da bo v soboto teta lahko prišla pomagat pobirati krompir. Blažkova teta je bila sporočila vesela in ji odrezala velik kos kruha. Manca se je, tako kot je naročala teta, ponujenega kruha branila in se izgovarjala, da ni lačna.
»Ga boš pa s seboj vzela,« je prijazno dejala teta, ona pa je trmasto vztrajala. Samo pomislila je, kako bi bila teta huda, da se ni držala njenega naročila.
Blažkova teta ni mogla skriti razočaranja. Bolj slabe volje je naročila za teto pozdrave. Manca je vsa zadovoljna prišla domov in teti povedala, kako uspešno se je v njeni odsotnosti ubranila darila pri Blažkovih.
Teta jo je začudeno in kar jezno pogledala. »Kruh si odklonila? Kruha se ne sme nikoli odkloniti!«
»Saj ste mi tako naročili!« se je branila Manca.
»Ampak ne kruha. Kruh se mora vedno vzeti.«
Manca tega ni mogla razumeti. »Le kaj sem naredila narobe?« so ji solze silile v oči. Vsa prizadeta se je zatekla v hlev in kozličku zaupala svoje gorje.
Te tetine besede so bile zanjo uganka, ki je ni mogla razvozlati, vprašati se pa tete ni upala.
***
Pred kakšnim letom sta sestrični Manca in Majda obujali spomine. Da se je marsikaj spremenilo, sta ugotavljali, in da večina ljudi, ki sat jih omenjali, že počiva pri Svetem Andreju. Ko sta tako kramljali, se je Manca spomnila, kako je pri Blažkovih odklonila kos kruha in kako je s tem prizadela teto Marijo. Dodala je še, da tega nikoli ni mogla razumeti.
»Seveda nisi mogla,« ji je razložila Majda. »Kaj je mama s tem mislila, ti takrat ni mogla ali ni znala pojasniti. So se pa ljudje, bolj iz vljudnosti, branili raznih drobnih pozornosti, kruha pa se res, iz spoštovanja do njega, nikoli ni smelo odkloniti. . Takšne so bile tedaj navade. Da ne smeš od neznanih ljudi ničesar vzeti, pa je ponavljala iz same skrbi, da se ti ne bi kaj hudega zgodilo.«
»Da se mi ne bi kaj hudega zgodilo?« se je začudila Manca.
»Prav zaradi tega! Tudi sama dolgo nisem mogla tega razumeti. Ko pa sem malo odrasla, sem ji bila za njeno vztrajnost zelo hvaležna,« je nadaljevala Majda. »Vidiš, kmalu potem ko sem se zaposlila, sem na poti v službo zamudila avtobus. Odpravila sem se peš in vmes dvigala palec mimo vozečim avtomobilom. Kmalu mi je ustavil avto s tujo registracijo. Dva zdomca iz sosednje države sta se vračala domov. Prisedla sem na zadnji sedež. Kmalu mi je eden od njiju prav prijazno ponudil bombon. Ob njegovem pogledu me je spreletelo in spomnila sem se maminih opozoril. Bombon sem vzela in šla z roko k ustom, vendar sem ga obdržala v dlani. Neznanca sta se vneto pogovarjala med seboj in se vedno pogosteje ozirala nazaj in me opazovala. In bila sem vedno bolj prestrašena. Naenkrat je avto zavil na stransko pot. Izstopila sta in tudi meni naročila, naj grem iz avta. Hitro sem izstopila. Iz njunih obrazov sem spoznala, da tega nista pričakovala.
“Ničesar ne razumem,” je rekel eden od njiju in vrgel vrečko z bomboni po tleh. K sreči do najbližje hiše ni bilo prav daleč. Začela sem vpiti, kolikor sem mogla glasno.
“Gremo,” je rekel drugi in me potisnil nazaj v avto.
Vrnili smo se na glavno cesto, nato pa z vso naglico nadaljevali vožnjo.
“Kje naj te odloživa?” je jezno vprašal šofer.
“Čez kakšen kilometer,” sem s težavo spravila iz sebe. V meni se je vse treslo, saj sem se bala, da ne bom nikoli več prišla iz tega avtomobila.
“Tukaj!” sem skoraj zavpila, ko smo se približali prvim hišam, čeprav je bilo do mojega službenega mesta še dobrih sto metrov.
Šofer je jezno pritisnil na zavoro, jaz pa sem planila iz avta. Komaj sem izstopila, je avto z vso naglico oddivjal naprej. Šele ko je izginil za ovinkom, sem se oddahnila. Počasi in s težavo sem prehodila tistih sto metrov in sama pri sebi ponavljala mamine besede: “Ničesar ne smeš vzeti!”«
»Zdaj pa vse razumem,« je pohitela Manca. »Velikokrat mi je to prišlo na misel. No, pa imam en zapleten vozel manj in en dragocen nasvet več.«

J. Jarc-Smiljan.(zgodba), v: Ognjišče 6 (2022), 78-79.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Vrstniško nasilje resnično boli!

Napisal marko na 9. junija 2022. Objavljeno v MP Kaj pa vi pravite ... z Robertom.

Robert, odločil sem se, da ti pišem – in mladim, ki to rubriko berejo – s problemom, ki se tiče mojega mlajšega brata, zato bi raje ostal anonimen, da ga ne bi slučajno prepoznali. Moj brat je še osnovnošolec, že več let zapored pa se mu občasno dogaja bullying: je žrtev nasilja s strani vrstnikov v šoli. To nasilje se ne dogaja očitno, ne spravljajo se fizično nanj, da bi ga npr. nekdo pretepel. Dogaja se predvsem na socialnih omrežjih, kjer v zaprtih skupinah, v katerih pa je praktično cel razred, delijo njegove fotografije in nesramne, žaljive komentarje. Moj brat ima manjšo fizično hibo, eno nogo ima čisto malo krajšo kot drugo (tega se ne opazi takoj, mogoče se malo bolj ziba med hojo). Ampak prav iz tega se nekateri sošolci ter nekaj starejših fantov pa tudi punc norčuje. Brat to poskuša ignorirati, starši so o tem govorili z ravnateljem, nekaj časa je bil mir, potem pa se je spet začelo. Brat se zaradi tega vedno bolj zapira vase, izogiba se družbi, vse skupaj se pozna tudi na njegovih ocenah. Zdi se mi velik problem, da tega nasilnega vedenja odrasli ne znajo ustaviti, nekateri starši celo zagovarjajo svoje otroke, nasilje pa pušča na bratu hude posledice. Tudi sam se počutim nemočnega ob tem. Zanima me, ali imajo mladi kakšne izkušnje s tem, kako se je takšno vedenje ustavilo, ali pa kakšno idejo, kaj storiti.
NN, 17 let

Besede in dejanja lahko uničijo človeka
Z bullyingom se spopada marsikdo, med njimi sem se znašla tudi sama. O tem sem začela razmišljati šele v zadnjih dveh letih, ko se je podobna situacija ustrahovanja kot v osnovni šoli začela razvijati na gimnaziji. Nihče si ni mislil, da mu bodo te probleme povzročali vrstniki, ki naj bi nam bili vzor, prijatelji, odrasli, najbolj pa zbodejo besede iz ust nekoga, ki ga imaš rad. Med osnovnošolskimi klopmi svojega razreda sem bila znana kot preveč pobožno dekle, ki gre trikrat na teden k sveti maši (zmešana, kajne?), piflarka, mevža, ker si ne upam špricati pouka, dekle s telefonom iz kamene dobe in postave, o kateri je imel marsikdo kaj povedati ter si upal prestopiti mejo, ki pa je bila očitna. Vsi komentarji so mojo samopodobo, vero in pogled na svet, z mano vred, poslali v temačno stran življenja. Tako kot tvoj mlajši brat sem se zaprla vase, o tem nisem z nikomer govorila, le sebi sem rekla, da je to, kar se dogaja, normalno – ampak ni. Gimnazija je bila nov začetek, a kaj kmalu sem spet pristala v temi. Ogledalo je postalo moj največji sovražnik, Bog pa nekdo, s katerim sem bila na distanci. Tokrat je prišlo predvsem do besednega nasilja, in to me je psihično uničilo. Ocene, predvsem pa volja do življenja še naprej padajo, vendar sem kot dijakinja, ki sem dobesedno manjša od odraslih, o teh dogodkih zaupala le staršem in prijateljicam. Ker pa se zavedam možnih posledic, imam usta zaprta. Tako imenovane »prijateljice« pa so me razočarale, kajti na te situacije so preprosto med vrsticami rekle, da sem sama kriva in da moram iti čez to ter nehati pogrevati staro »župo«.
Sama si mislim, da ljudje to počnejo, ker mogoče hočejo svojo jezo preložiti na druge, kar pa seveda ni prav. Enkrat v življenju hočejo biti močni in glavni – vendar na tak način to ne postanejo, tvoj brat je tukaj edini zelo močan, on se bori. On mora vsak dan vstati iz postelje in upati, da bo situacija tokrat boljša. Treba je tudi vedeti, da ne moremo od vseh ljudi pričakovati, da jim bomo všeč – to pa vseeno ne pomeni, da se imajo pravico zgražati in povzročati nasilje nad nami. Predlagam ti, da brata počasi pripraviš do pogovora. Izberi temo, za katero veš, da ga ne bo vznemirila. Iz srca ti povem, da preprosto vprašanje »Kako si?« lahko marsikoga reši. Če ti odgovori, da je v redu, a mu na obrazu piše drugače, ga vprašaj še enkrat in se ne počuti slabo, če misliš, da preveč vrtaš vanj, kajti vedi, da veliko ljudi želi povedati več, kot si jih upamo vprašati. Naj spregovori in naj njegova čustva privrejo na plan, ti pa mu stoj ob strani. Mogoče si v tej situaciji res nemočen, a vedi, da je tvoj brat zagotovo vesel, da ima ob sebi nekoga, komur je mar zanj. Starši so zaščitniki svojih otrok, in če resnica ne bo privrela na plan iz otrokovih ust, se ne bo nikoli rešila. Sama bi še enkrat povedala ravnatelju za situacijo, potem bi mogoče uredili roditeljski sestanek vključno z otroki. Hkrati bi se izpisala iz skupine, in tako ne bi videla žaljivih komentarjev. Iz srca upam, da se bo situacija izboljšala. Še posebej pa upam, da tvoj brat ne obupuje nad življenjem in še naprej verjame vase, v svoje sposobnosti, kajti je edinstven in čudovito ustvarjen.
Neža, župnija Kamnje Črniče

Dragi NN,
sem 20-letno dekle, mladostnica s posebnimi potrebami (zaradi operacije na možganih v otroških letih). Tudi jaz sem imela težave s to vrsto nasilja s strani vrstnikov. Ker imam levo stran telesa šibkejšo, sem »smešno« tekla in stvari, ki so povezane z motoričnimi spretnostmi, so mi šle in mi še gredo malo slabše. Bila sem deležna čudnih opazk, nesprejemanja … Kaj bi svetovala tvojemu bratu?
Sama bi zapustila skupino na socialnih omrežjih, dobro raziskala vse talente, ki mi jih je dal Bog, in se z njimi ponašala. Brat bo kmalu zapustil osnovno šolo in lahko si bo poiskal družbo, ki ceni osebo takšno, kakršna je.
Tebi pa svetujem, da svojega brata vedno znova spominjaš in mu daješ vedeti, kako vreden in dragocen je. Naj se zaveda, da vrstnikov ne more spremeniti, lahko pa sebe vidi kot najboljšega. Ko tvoj brat ne bo v skupini, vsega tega tudi ne bo videl in bo verjel, da je edinstven. Vrstniki pa bodo to nehali početi, saj ne bo več nikogar, ki bi ga prizadelo.
Imam pa še bolj nor predlog: naj se fotografira takšen, kot je, in pove, kako vesel je, da lahko hodi (čeprav rahlo zibajoče), kajti lahko bi bilo še huje.
Naj v skupino prilepi kakšno fotografijo z družino in napiše, da je z njimi srečen. Naj bo pogumen in se zaveda, da ga je Bog naredil takšnega, ker ga ima rad.
Lp, Ema, župnija Zreče

Živijo!
Zelo me žalosti, ko slišim takšne zgodbe, predvsem zato, ker dokazujejo, koliko slabega lahko povzročimo vrstnikom zgolj z neokusnimi pripombami, ki jih dostikrat tretiramo le kot šale. Verjamem, da se v svoji situaciji počutiš nemočno. Pretiran odziv na zbadanje po navadi še dodatno motivira nasilneže in pri tem se lahko ujameš v začaran krog. Naj jih tvoj brat poskusi v čim večji meri ignorirati, to pa bo najlažje počel, če ga komentarji ne bodo ganili. Do tega mu lahko pomagaš tako, da ga podpiraš, se o tem z njim pogovarjaš, mu daš vedeti, da v nobenem primeru ni sam kriv za nadlegovanje. Če se bo dobro zavedal, da ima nekoga, ki ga sprejema takšnega, kakršen je, se mu bo lažje soočati z nesramnimi sošolci. O vsem bi morali še naprej obveščati šolo, ravnatelja/svetovalno službo in tudi zahtevati konkretne rešitve, kajti učitelji zbadljivk in nasilja na spletu pogosto sploh ne opazijo ali pa se s tem žal ne želijo ukvarjati.
Tebi in tvojemu bratu želim vse dobro!
Hana, župnija Velike Lašče

Trpinčenje je nasilje, ki se dogaja dlje časa, lahko je verbalno, psihično ali fizično, vključuje neravnovesje moči med žrtvijo in napadalcem. Žrtev ob tem občuti predvsem nemoč, sram, strah, ne zmore se braniti. Tragično je, da vpliva na kvaliteto življenja žrtve na sploh. Posebej pri mladostnikih, ki jim mnenje vrstnikov in sprejetost med njimi veliko pomeni, je lahko vpliv medvrstniškega nasilja zelo izrazit. Zelo jasno je treba povedati, da nobena oblika medvrstniškega nasilja ni dopustna ali kakorkoli opravičljiva. Kot smo prebrali v pismu, je lahko to nasilje precej subtilno in skrito očem odraslih oz. odgovornih v šolah. Lahko se pojavlja le v obliki komentarjev na družbenih omrežjih, morda samo v obliki ’emojijev’. Taka oblika psihičnega nasilja pomeni napad na človekovo »notranjost«, cilj je škodovati posamezniku, običajno brez fizičnih znakov. Posameznika se tako poniža, izloča, ignorira, kar lahko ima za mladostnika hude in tudi tragične posledice. Na sploh ima spletna komunikacija to značilnost, da ne vidimo neposredne reakcije človeka, s katerim ali o katerem govorimo, zato si upamo ‘izreči’ besede, ki jih sicer drugemu ne bi nikoli izrekli v obraz. Odgovornost odraslih ostaja, da zaščitimo otroke pred tovrstnim nasiljem, da si ne zatiskamo oči, si ne govorimo, da se to ne dogaja našim otrokom in med našimi mladostniki. Ključno je, da opazimo obnašanje in signale, ki bi nas opozorili, da se dogaja medvrstniško nasilje in da nekdo zaradi tega trpi.
Bodimo pozorni in vztrajni pri tem, da opozorimo vse, ki za mladostnike skrbijo, da bodo to vedenje vedno znova ustavljali in nagovorili potrebe oškodovanih. Hvala vsem štirim mladim v tej rubriki za pogum, da so spregovorili o tematiki, ki lahko pusti globoke rane za vse življenje.

FRIŠKOVEC, Robert, (Kaj pa vi pravite … z Robertom). Ognjišče 2022, leto 59, št. 6, str. 60-61.

Tek – rekreacija za telo in dušo

Napisal marko na 5. junija 2022. Objavljeno v MP Tema meseca.

Ob vedno daljšem dnevu poskusite – ne glede na generacijsko umeščenost – navesti dejavnost, zaradi katere se vselej počutite boljše. Celo še tako prizanesljivi užitki – kot so pomladno kofetkanje na terasi, nakupovanje ali večerno posedanje na kavču pred ekrani – nas včasih lahko pustijo hladne in neizpolnjene. Le tek nikoli ne razočara, saj je dvig razpoloženja zajamčen. To ve vsak, kdor teče ali je to vsaj poskusil. Tek je preprost in cenejši od vseh drugih športov, velikokrat pa tudi od dohtarja.

Povabljeni, da skozi naslednje vrstice skupaj odtečemo maraton dobre volje, ki je imamo ob vsakem teku ali potekavanju zmeraj več. Brez skrbi; tokrat ne bo vklopljene štoparice. To je bila tista stvar, zaradi katere smo ob šolskem teku doživljali nočne more. Ste za? No, pa se z lahkotnim tempom kar odpravimo čez vse argumente, ki gredo teku in vašemu zdravju v prid.

V ISKANJU SPROSTITVE
Za vsesplošno tekanje, trimčkanje, ali če hočete, tek, pomešan s hojo, se kljub dostopnosti mnogi še zmeraj ne odločajo. Pomislek, ki se ustvari, je povezan z že omenjeno štoparico. Tek naj bi šel z roko v roki s tekmovalnostjo. A naj pri našem miselnem procesu ne bo več tako. Naj bo naš pomenski koren raje takšen, da bomo začeli povezovati tek s trimčkanjem, tekaško druščino in tekaškimi užitki. Drugo je postranskega pomena. Hkrati lahko z navduševanjem za tek potegnem analogijo z molitvijo. Tudi pri molitvi nam ne sme biti merilo štoparica – torej čas, kar pa ne pomeni, da je popolnoma vseeno, koliko molimo oz. tečemo.

Pravi tekač je zelo srečen. V sebi je našel nekaj kratko malo popolnega.

Lotimo se molitve na enak način – načrtujmo, kdaj lahko molimo, koliko časa nam uspe najti za molitev, predvsem pa se trudimo za rednost in stalnost.
Šport na vrhunski ravni ima to smolo, da zaradi svoje intenzivnosti naj ne bi prinašal ravno obilja užitka – razen ob vrhunskem rezultatu. To za seboj potegne ogromno odrekanja, kar pa ne velja za nas rekreativne smrtnike. Efekt našega teka moremo in tudi moramo pojmovati samo kot sprostitev telesa in duha. Seveda nekateri tekmujejo, vendar je to drugotnega pomena. Lahko je dodatna motivacija, ki pa se ji tek kot tak ne sme podrejati. Vsak časovni limit (ki si ga postavimo), v katerem naj bo pretečen kilometer, je le v naši glavi. Vsak si pač postavlja svoje cilje rekreacije. Velikokrat pa pozabljamo, da je rekreacija po Slovarju slovenskega knjižnega jezika razumljena kot »dejavnost, s katero se človek telesno in duševno sprosti in okrepi«. Izpostavljam telesno in duševno ter besedo okrepi. Nič več in nič manj.

NEKDAJ ATLET, DANES PA ZICLEDER
Zgornja definicija Slovarja razbija podobo, ki tiči naši v kolektivni zavesti in je kar noče zapustiti – namreč, da moraš za tek imeti izkušnje, biti športnik in biti v tem že dolgo. Vaja dela mojstra – če mojster dela vajo 🙂 Podobno je tudi tu. Tek ni samo za tekače, ampak se s tekom tekač tudi naredi. Zopet se tu lahko naslonimo na analogijo molitve. Tudi moliti ni nekaj, kar bi takoj obvladali. Vendar z malimi zmagami in osvojenim ritmom, ki ga vključimo v svoj vsakdan, tako molitev kot tek postajata del nas.
Pri teku pa gre pa tudi za nekaj prvinskega – v pozitivnem pomenu besede. Če je človek želel preživeti, je dolga tisočletja tekel, da je sploh kaj ujel, nabral ali zbežal pred pretečo nevarnostjo. Glede na konstitucijo današnjega homo sapiensa je bil takratni človek naravnost atlet. Takšna naporna vsakdanjost je trajala vse do strmega vzpona v 20. stoletju. Naš civilizacijski napredek je v obratnem sorazmerju s telesno pripravljenostjo. Danes smo bolj v pridobivanju tiste druge kondicije, ki jo imenujemo zicleder. Včasih smo tekli zaradi preživetja, danes pa tečemo zaradi resetiranja, raz(s)tresanja po celodnevnem sedenju. Raziskava revije American Journal of Epidemiology, narejena na nežnejšem spolu, razkriva, da sedenje ubija, tek pa oživlja. Anketiranke, ki so navedle, da sedijo ves čas svojega delovnika, se starajo hitreje kot njihove vrstnice, ki po dolgotrajnem sedenju tudi telovadijo.

TEKAŠKI ZAKAJ
Preden gremo kupit tekaške čevlje, si je smiselno postaviti vprašanje: Čemu sploh teči? Zakaj se pridružiti vedno večji množici tekačev? Posebej se moramo s tem ubadati kristjani, ki že po naravi ne sprejmemo vseh novotarij kar tako, le zaradi njih samih. Zakaj torej teči? Želimo s tekom kaj nadomeščati, v njem iskati nekaj, kar nam manjka? Če je odgovor pritrdilen: ali nam potemtakem zaradi teka kaj pomembnega spolzi proč? Še pred nekaj leti so se množice lažje – in brez takšnih filozofskih pomislekov – prelevile v tekače in tekačice. Povlekel jih je zgled prijateljev in njihove udeležbe na različnih prireditvah. Tako so padli not. Vedno so imeli pred seboj cilj naslednje tekaške prireditve in priprave nanjo v dobri tekaški druščini. Danes, po koroni, je moč opaziti, da so se tekaške množice prečistile.

Če bi rad zmagal, teci na 100 m. Če bi rad nekaj doživel, preteci maraton.

Mnogi so s preklicem številnih organiziranih maratonov nehali obuvati tekaške copate. Njihova motivacija je bila zunanja, in ko so med korono ostali sami, je bilo na lepem konec vsega tekaškega zanosa. A je bilo to tudi zdravilno. Danes je tek postal zopet bolj sprostitvena tehnika, in ne toliko š(t)opanje. Tekači, ki so ostali, so povečini spet začeli teči zaradi teka samega. Kristjanom pa tek lahko predstavlja posebne užitke, saj tako ubijemo dve muhi na en mah. Med tekom imam čas; čas zase in za Boga. Koliko navdihov dobijo ljudje v gibanju!

MITI O TEKU
Če imate namen še malce oklevati, preden oblečete tekaško majico, smo za vas pripravili še nekaj mitov. Tudi če se na koncu ne boste odločili za tek, pa vas naprošamo, da spodnjih zablod vsaj ne širite naprej.

Mit #1:
Tek naj bi škodil kolenom.

Bostonska univerza je odkrila, da si z rednim tekom okrepimo kolena, krepimo pa tudi kosti in sklepe. Če dodamo še postopnost, bo mit izpadel le še kot dober argument, ko se nam ne bo dalo ganiti se s kavča 🙂

Mit #2:
Tek te bo izčrpal ob vseh obveznostih.

Nasprotno. Tek vam lahko podaljša bivanje na zemlji oz. vas ohranja nad njo 🙂 Življenje si tako raztegnemo za dobrih pet let. Obširna raziskava v Journal of Nutrition je redno vadbo povezala tudi z manjšim tveganjem za nastanek nekaterih vrst raka. Nevroznanstvenik Bussey s cambriške univerze pa je prišel do zaključka, da tek ohranja možgane mlade tudi v visoki starosti.

Mit #3:
Tek je dober antidepresiv.

Tek zmanjšuje učinke posttravmatske stresne motnje, ki se pojavi kot trdovraten, nepričakovan stres večjih razsežnosti zaradi določene življenjske krize. Prav tako zmanjšuje depresije in motnje spanja, kot ugotavlja Journal of Psychiatric Research. Ne moremo pa trditi, da nadomešča psihiatrično zdravljenje, če ga potrebujemo.

Mislite, da se ne da?

Mit #4:
Tek je za mlade in fit.

Že bežno opazovanje z ene izmed klopc v večjih parkih nam bo dalo uvid, da je več tekačev 60-letnikov kot pa 25-letnikov. Podobno opaža tudi legenda slovenskega teka Marko Roblek: »Povprečna starost tekača se zvišuje. Še pred 10 in več leti si po vsej Evropi videl pretežno mlado populacijo med 30 in 35 leti. Danes pa se takšnih evropskih maratonov – kamor vodim Slovence – udeležujejo večinoma 50- in 60-letniki.«

Mit #5:
Tek je monoton in dolgočasen.

Tako se bo izrazil samo tisti, ki nikoli ne teče. Če zavijemo na gozdne ali poljske stezice, se intenzivnost gibanja v hipu poveča. Z različnimi metodami tekaške vadbe bo tek postal še zanimivejši. Prav tako pa bo učinkoval tudi na različne mišične skupine.

TEKAČI, KI STE JIH GOTOVO ŽE OPAZILI
Pri teku je moč zapaziti tudi tekaške posebneže. Ne glede na vaš horizont – naj bo to ob sprehajanju po parku, s kolesa, iz avtomobila ali kar z domače terase, jih ne morete zgrešiti. Vendar pozor: ko se boste odločili za tek, jim nikar ne postanite podobni!

Nerazumljivo dober star tekač. Srebrnolas as, ki je navadno oblečen v preveliko in sprano majico z neke daljne tekaške prireditve. Tehnične in funkcijske majice so zanj le mit. Namesto njih se trmasto oprijema bombažnih majic – in zaradi znoja tudi one njega.
Izkušen tekač, ki se zmrduje nad krajšimi razdaljami. Takšen tudi ne zna pohvaliti začetnikov in njihovega napredka. Zna pa še kako dobro vihati nos, češ, jaz sem pri tvojih letih že odtekel maraton.
Nepoklicni trener. Gre za suhljat, ki tako na tekaških prireditvah kot na lahkotnem popoldanskemu teku vse utruja s svojimi dobronamernimi nasveti. Če ga ne upoštevaš, je močno užaljen. Če pa ga poslušaš, strumno čaka do konca, da ti lahko dahne: »Vidiš, sem ti rekel, da deluje!« Njegova zagretost nam je lahko zgled pri našem oznanjevanju evangelija.
Narcis z neta. Gre za mlajšega tekača, ki v soboto že navsezgodaj, četudi dežuje, objavi: »Ravnokar pretekel 19 km s povprečno hitrostjo 4:39/km. #tek #tečem #hvaležen« Preden pride dan kakšne velike tekme, bodo sledilci takšnih že dodobra utrujeni od vseh možnih objavljenih priprav.
Vrečka bonbonov in nindža. Če tečemo v mraku, je seveda smiselno, da imamo kakšno majčko žive barve. Vendar se nekateri vedno oblečejo v kup kričečih barv, da so videti kot vrečka bonbonov. Vse je živo oranžno, fluorescentno zeleno in v oči bodeče rumeno. Antipod temu pa je tekač nindža, ki je oblečen v medlo črne barve, tako da se kar zlije z okolico. Morda upa, da je v temnih oblačilih videti vitkejši? Ali pa da ga bo mimoidoči režiser ponucal za kakšno grozljivko?
Tekač z otroškimi vozičkom. Teče z malčkom, privezanim v vozičku. Zaradi tega požanje veliko odobravanja, pa tudi opazk. Ko pride na cilj, bruha ali otrok ali on. Navadno pa kar oba 🙂

BOŽJI TEK S ČLOVEKOM
Vsi dobro poznamo priliko o izgubljenem sinu (Lk 15). Za današnjo temo je zanimiva beseda iz Lukovega evangelija, ko je izrecno zapisano, kako oče priteče k sinu. Oče se požene v tek, da bi prišel do sina prvi – preden ga vidijo vaščani. V tistem času ni bilo pogosto videti, da bi človek tekel. To je bilo povezano s takratno tuniko – oblačilom, ki pač ni bilo narejeno za hitre premike. Med tekom bi vse vihralo in videla bi se golota očetovih nog, s čimer bi se osramotil. Na drugi strani pa bi bil osramočen tudi sin.

Če so pri prehladu vsi simptomi nad pljuči, lahko še naprej mirno tekate. Če zajamejo pljuča – prenehajte!

V tistem času so bili običaji tudi na tem področju drugačni. Da je oseba dojela, kaj je storila, so imeli poseben obred izobčenja in vnovične vključitve v skupnost. Prav to je želel oče prihraniti sinu. Hitro je stekel k njemu, ko je ta še neopazno hodil na začetku vasi. Oče je s tem skupnosti in predvsem sinu pokazal, da je še zmeraj vreden vse ljubezni.

Podobno doživljamo tudi mi, posebej v postnem času. Naš Oče v zakramentu sv. spovedi priteče k nam, da bi nas opral greha in s tem povezane sramote. To naredi tako, da sprejme našo sramoto in jo naloži ponižanemu Sinu, ko prevzame podobo hlapca (Flp 2) ter je za nas razpet na križ.

ČLOVEK ČLOVEKU TEKAČ
Sami se Bogu ne moremo odkupiti za ta njegov tek. Gre za popolni milostni dar. Ko se nas dotakne, spoznamo svoje sinovstvo in hčerinstvo. Presunjeni od globoke izkušnje začnemo drugemu umivati noge (Jn 13). In (s)tečemo k sočloveku. Povabljeni smo, da mu podamo roko in ga povabimo na (fizični) tek ali pa mu s kakšno drugo gesto damo vedeti, da je (še) zaželen, kljub napaki, ki jo je storil. Kot molimo: »Odpusti nam naše dolge, kakor …«, se tudi mi trudimo odpuščati »svojim dolžnikom« in oni nam.
Kakšna veličina je torej, da si med seboj priznamo svojo šibkost – da smo vsi grešniki. V ničemer nismo boljši od drugih. Vendar izmenično tečemo eden k drugemu – da se dvigamo in po padcih spet vstajamo nazaj v objem (= odnos). To je naše »smiselno bogoslužje« (Rim 12,2).

TEK KOT PRILOŽNOST
Tudi v zaključku bomo tek naslonili na molitev. Kajti tek je (lahko) tudi molitev. Enako kot molitev tudi tek preobraža človeka. Fiziologija teka me spodbudi, da pogledam na življenje na višji ravni. Podobno se zgodi pri molitvi. Navdan sem z globljim, drugačnim pogledom. Izstopiti iz svojih (toksičnih) miselnih procesov je nehoteni cilj tako teka kot molitve.

Tudi pri pravem dohtarju sem že bil, in zame ni nič boljšega od teka. Resnično je najboljše zdravilo. Povežem se z očetom. Pogovarjava se, kot da je zraven. Nimam več očeta, s katerim bi se pogovarjal, a je ob meni, kadar tečem. (sin žrtve 11. septembra)

Tek je ob pravilni uporabi lahko dobra navada in pobuda, lahko pa se spremeni v zablodo in odvisnost. Po začetniških dokazovanjih in postavljanju različnih spokorniških in tekaških rekordov pride človek do spoznanja, da res ne potrebuje veliko, da je srečen. Zadošča, da enostavno je. Ko nas to spoznanje presune v vsem našem bitju in žitju, postane tek molitev. In molitev tek. In življenje postane čudež, čudež pa je takrat, ko je za nas vsaka travica cvet – in ne obratno.

J. Mevec, Glavna tema. Mladinska priloga, v: Ognjišče 5 (2022), 52-56.

Ljubi moj sveti Erazem!

Napisal marko na 1. junija 2022. Objavljeno v S svetnikom na TI.

Tvoje ime zveni tako nenavadno, a hkrati tako domače in prijetno.
Poznam kar nekaj Erazmov.
Ta, ki mi je najljubši, je pravzaprav še deček, pa čeprav se poznava več kot štirideset let. Govorim seveda o znamenitem knjižnem junaku Astrid Lindgren iz knjige Erazem in potepuh. O osirotelem dečku, ki je pobegnil iz sirotišnice in svoje nove starše dobil v potepuhu Oskarju in njegovi ženi Martini, h kateri se je le-ta na koncu potepov vendarle z veseljem vračal.
Tudi ti, ljubi moj sveti Erazem, si se precej potepal preden si iz rodne Antiohije prispel do škofovskega prestola v Formiu v bližini Neaplja, le da so bile tvoje dogodivščine precej bolj razburljive in boleče kot tiste iz knjige: bežal si pred preganjanji, preživel velik vihar in grozovito mučenje.
Potem sta tu še dva precej bolj resna Erazma: naš razbojniški postojnski Erazem Predjamski in učeni Erazem Rotterdamski. Ker si se na začetku svojih potepanj najprej za nekaj let zatekel v votlino – torej: v jamo – na gori Libanon, bi te lahko klicali tudi Erazem Jamski. Ste pa vsi trije še drugače – lahko bi rekli: notranje – povezani. Erazma Predjamskega je smrtonosna krogla bojda presenetila na stranišču, Roterdamski je umrl zaradi griže, ti, moj ljubi in sveti Erazem, pa si priprošnjik pri črevesnih težavah.
Do tega svojega patronata si prišel, ker so te za svojega zavetnika najprej vzeli mornarji. In to zato, ker si med plovbo pomiril vihar. Upodabljali so te z vitlom za sidrne vrvi, potem pa se je razširila legenda, da so ti med mučenjem z vitlom vlekli iz telesa čreva, in so ti pač zaupali te neugledne notranje organe.
Napake se pač zgodijo.
S teboj pa je povezan še en nesporazum: Zaradi tvoje viharne morske pustolovščine so po tebi poimenovali vremenski pojav pri katerem zaradi koronske razelektritve okoli ostrih konic – na primer jarbolov – nastane svetleča plazma. Pojav se imenuje “Ogenj svetega Elma/Erazma”, pri nas pa smo ogenj pripisali svetemu Eliju.
Pa mislim, da ni hudega. Si bosta že po bratsko in svetniško razdelila bliske in elektriko.
Obilo žegna za tvoj god, ljubi sveti Erazem. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 6, str. 98.

54. romanje bolnikov, invalidov in starejših na Brezje

Napisal marko na 31. maja 2022. Objavljeno v Romanje invalidov in bolnikov na Brezje.

Letos bo po epidemiji spet ‘v živo’ potekalo romanje bolnikov, invalidov in ostarelih na Brezje v soboto, 18. junija. Vabimo vse, ki poznate koga od starejših ali invalidov in bi se rad udeležil romanja, da mu poveste, kje se lahko prijavi ali mu pri tem pomagate. Vabimo tudi prostovoljce, da bodo pomagali pri romanju.
Več informacij: pismo romarjem 2022

mč

55. romanje bolnikov, invalidov in starejših na Brezje

Napisal marko na 31. maja 2022. Objavljeno v Romanje invalidov in bolnikov na Brezje.

Letos bo 55. romanje bolnikov, invalidov in ostarelih na Brezje v soboto, 24. junija. Vabimo vse, ki poznate koga od starejših ali invalidov in bi se rad udeležil romanja, da mu poveste, kje se lahko prijavi ali mu pri tem pomagate. Vabimo tudi prostovoljce, da bodo pomagali pri romanju.
Več informacij: pismo romarjem 2023

mč

Boris Pahor

Napisal marko na 30. maja 2022. Objavljeno v V spomin.

Boris Pahor, pisatelj * 26. avgust 1913, Trst, † 30. maj 2022, Trst.

(ob obletnici) Boris Pahor je eden najbolj znanih, pomembnih in tudi najbolj prevajanih slovenskih pisateljev. Rodil se je v Trstu, 26. avgusta 1913 in kot sedemletni otrok je bil priča fašističnemu požigu Narodnega doma in fašističnemu preganjanju Slovencev, kar ga je zaznamovalo za celo življenje. V slovensko osnovno šolo v Trstu je začel hoditi leta 1919. Po odpravi slovenskih šol (1923) je šolanje nadaljeval v italijanščini in se leta 1930 vpisal na klasično gimnazijo v škofijskem semenišču v Kopru. Maturiral je leta 1935, študij nadaljeval v semenišču v Gorici in leta 1938 študij teologije opustil. V času študija se je začel zavzemati za slovenski jezik, saj je bila v Julijski Krajini prepovedana javna in zasebna raba slovenščine. Svoj prvi literarni prispevek je objavil v celjski Mladiki, navezal je stike s Kocbekom … Leta 1940 je bil vpoklican v italijansko vojsko in leto zatem poslan v Libijo… Po vrnitvi je bil 1941 kot vojaški prevajalec premeščen v taborišče za ujete častnike jugoslovanske vojske pri Gardskem jezeru. Na Univerzi v Padovi je vpisal študij italijanske književnosti. Po kapitulaciji Italije (1943) se je vrnil v Trst in se pridružil narodno-osvobodilnemu gibanju. Leta 1944 je bil aretiran in poslan v koncentracijska taborišča, ki jih je preživel, in se po zdravljenju v francoskem sanatoriju vrnil nazaj v Trst. Po diplomi na univerzi v Padovi se je zaposlil kot profesor na obnovljeni slovenski šoli v svojem rojstnem mestu. S pisanjem in urejanjem se je vključeval v slovensko kulturno in politično življenje v zamejstvu in matici. Leta 1966 je ustanovil revijo Zaliv, v kateri je zagovarjal tradicionalno demokratično politiko proti enopartijskemu sistemu nekdanje Jugoslavije. Komunističnemu režimu v nekdanji Jugoslaviji je Pahor najbolj stopil na žulj z izdajo knjižice Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, ki sta jo skupaj z Alojzom Rebulo napisala leta 1975 ob Kocbekovi 70-letnici. V spremljajočem intervjuju je Kocbek prvič spregovoril o povojnem pokolu vrnjenih slovenskih domobrancev, kar je dvignilo mnogo prahu, Pahorju pa so jugoslovanske oblasti prepovedale vstop v državo.
Literarna dela Borisa Pahorja so ponovno ovrednotenje doživela šele po osamosvojitvi Slovenije, ko je prejel Prešernovo nagrado in častni znak svobode Republike Slovenije. Širša italijanska javnost je Pahorjeva dela ignorirala, vse dokler njegove knjige niso najprej uspele v francoskem prevodu. Preboj mu je uspel še zlasti leta 2007 zaradi novega italijanskega prevoda Nekropole, Pahorjevega najbolj znanega romana, in nastopom na italijanski državni televiziji. Istega leta je prejel »Red legije časti«, kar je najvišje francosko državno odlikovanje. Vse življenje je opozarjal na nevarnosti totalitarnih režimov, katerih žrtev je bil.
Pahorjeva glavna dela so Vila ob jezeru, Mesto v zalivu, Nekropola, trilogija o Trstu in slovenski manjšini v Italiji (Spopad s pomladjo, Zatemnitev, V labirintu) in Zibelka sveta.

Ob prejemu Prešernove nagrade (1992) je bil gost meseca v Ognjišču, na pragu stotih let pa se je razgovoril v mojem pogledu tudi o tem, kako naj Slovenci ohranjamo svojo identiteto in narodno zavest prenašamo na mlade …

več:
B. Rustja, Slovenski pisatelj in mislec Boris Pahor: Gost meseca, v: Ognjišče 4 (1992) 6-12.
M. Turk, Pisatelj Boris Pahor: Moj pogled, v: Ognjišče 9 (2010), 22-24.
B. Pahor, Ob doživetem zadoščenju: Odmev, v: Ognjišče 3 (2015), 97.
B. Rustja, Vera Borisa Pahorja in Ognjišče, v: Ognjišče 11 (2022), 43.

njegove misli

Prav nič niso pomembna leta. Ne vaša, ne moja. Sleherni dan nam je darovan in sleherni dan moramo izpolniti z bogastvom svojega človeškega in občestvenega cilja. Edino to je pomembno …
Bog mi pomeni skrivnost vesolja; vse, kar je, tudi tisto, česar ne bomo nikoli poznali in videli. Vse, kar obstaja, je en velik čudež, in tudi do neke mere skrivnost.
Družina je prva človeška skupnost. Rodi se na podlagi simpatije, značajev, ljubezni in skrbi za nasledstvo. Težko pa sprejemam, da tako zvezo skleneš za vedno, do smrti …
Meni je fašizem pokvaril smisel in prihodnost. V moji mladosti so od mene zahtevali, da postanem Italijan, česar pa nikoli nisem mogel sprejeti. Počasi sem razumel, da moram biti zvest sebi in svojemu jeziku. Zato sem imel veliko težav pri izbiri poklica in je bila končna izbira pogojena z raznimi dejavniki, ne pa dejanskim željam. Želel sem študirati medicino in postati zdravnik, pa nisem imel realnih možnosti, tako sem se moral odločiti pragmatično, da nisem izgubil preveč let.
Marsikdo bi rad vedel, kako prideš do sto let, jaz pa na to ne zmorem odgovoriti, ker sem zmeraj mislil na dolžnost ob pisalnem stroju. Tako se tudi zdaj ne znajdem, nič, nobene modrostne izjave ne bi znal najti, vse, kar sem doživljal, sem sproti skušal vnesti v življenjsko kroniko. Tako je v bistvu 26. avgusta pač en dan kot vsi drugi dnevi. Kot za druge, sem tudi zanj hvaležen skrivnostni energiji, ki mi je bila in mi je naklonjena. Hvaležen še posebno, da sem tako pokreten in aktiven.
Moji občutki so različni. Naravno je, da prevladuje hvaležnost, a zmeraj se hitro pritakne verski motiv, materina prevladujoča pobožnost, vera v molitvi in hkrati zaupanje v učinek svetinjice Matere božje, ki jo je všivala v rob obleke ob mojih odhodih z doma. Ko sem za to zvedel, sem pač sprejel, ob prvem strahu pred koncem, v taborišču, sem celo zmolil tri zdravamarije in se zaobljubil, da pojdem na Višarje, če se vrnem. Kar sem tudi izpolnil.
Med najbolj pomembnimi stvarmi je zame ljubezen. Ne glede na to, kakšna je razlika v narodnosti, je ljubezen pomembna. Ljubezen do bližnjega, do ženske, do naroda, do ubogih, do lačnih, več načinov ljubezni obstaja. Pomembno je, da če pišeš o ljubezni, pišeš kot o neki posebni vrednoti. Ko govoriš o ljubezni, moraš govoriti tako, da imaš pred njo spoštovanje. Brez ljubezni ne moremo danes nič. Knjigo, ki bo pisala o ljubezni, bo treba še posebno pohvaliti.
Mladini je treba vcepiti vsaj majhno klico potrebe po žrtvovanju za skupnost; a kako se bo mladina žrtvovala za občestvo, ko pa to išče samo standard in egoistično udobje?.

zapisi o pisatelju:

Kot zmeraj kritično, neposredno, se Pahor posveča znanim temam in zapisuje izzive za dialog. Ob tem se sooča tudi z novimi izzivi svetovnih neskladij, krivic, strahov in nemirov. Njegov klic po pravičnem svetu je jasen in brez vsakega dvoma, in njegova vera, da človeštvo premore dovolj modrosti in moči za pot iz kriz k bolj etičnemu človeku, je sporočilo enega zadnjih svetovnih pričevalcev iz pekla koncentracijskih taborišč.
Med najlepša darila usode, ki me je jeseni 2002 za štiri leta popeljala v Trst, štejem svoje poznanstvo z Borisom Pahorjem. Poznanstvo, ki je v dobrem poldrugem desetletju najinih pogovorov preraslo v prijateljstvo … Zakaj danes mislim, da je Boris Pahor nekaj najboljšega, kar se je lahko zgodilo Slovencem, in zakaj sem prepričana, da je prav on, človek prejšnjega stoletja, darilo za novo stoletje, da bi bilo to boljše, bo jasno vsakomur, ki bo to knjigo prebral. (Darka Zvonar Predan)

Številne Pahorjeve knjige smo predstavili tudi v Ognjišču (Silvester Čuk – Priporočamo, berite):
Ognjišče, 1973/4, str. 39: Pahor Boris, Grmada v pristanu
Ognjišče, 1974/10, str. 38: Pahor Boris, Varno naročje
Ognjišče, 1984/3, str. 37: Pahor Boris, Tržaški mozaik
Ognjišče, 1984/9, str. 37: Pahor Boris, V labirintu
Ognjišče, 1989/9, str 37: Pahor Boris, Ta ocean strašno odprt
Ognjišče, 1993/12, str. 14: Pahor Boris, Vila ob Jezeru
Ognjišče, 1995/10, str. 14: Pahor Boris, Slovenska svatba
Ognjišče, 2001/10, str. 14: Boris Pahor, Dihanje morja
Ognjišče, 2002/4, str. 80: Boris Pahor, Nomadi brez oaze
Ognjišče, 2008/10, str. 80: Pahor Boris, Moje suhote
Ognjišče, 2011/8, str. 80: Pahor Boris, Spomini svobodnega človeka
Ognjišče, 2012/10, str. 80: Pahor Boris, Knjiga o Radi
Ognjišče, 2013/11, str. 80: Pahor Boris, In mimo je šel spomin
Ognjišče, 2015/10, str. 78: Pahor Boris, Rdeči trikotniki
Ognjišče, 2016/10, str.120: Pahor Boris, V imenu dialoga
Ognjišče, 2018/10, str. 100: Zvonar Predan Darka, Boris Pahor – Najini pogovori

pripravlja: Marko Čuk

Po birmi jih ni več v cerkev

Napisal marko na 29. maja 2022. Objavljeno v Pisma.

Napisala vam bom svoje razmišljanje o tem, zakaj mladi po birmi nehajo hoditi v cerkev. Ali izgubijo vero? Govorila bom iz svojih in tujih izkušenj, saj sem se o tem pogovarjala z več ljudmi.
Mladi, še prej otroci, niso dobili sporočila, zakaj se splača biti kristjan. Kaj imajo od tega? Zgledi, ki so jih dobili, so bili slabi, ker so odrasli delali eno, govorili pa drugo. Slišali so, da je treba hoditi k maši. To pa odbija in postane breme, namesto da bi ob tem imeli veselje, hrepenenje po Bogu. Vera človeku zelo veliko da, le odrasli bi morali znati mladim to predstaviti. In da birmanci ne bi dobili za darilo motor, zlatnino ali glasbeni stolp! Dogaja se, da je boter nekdo, ki se z birmancem pač druži. Moral pa bi biti veri res predan, zvest Bogu in da bi birmanca znal spremljati s pogovorom o veri: o Bogu, recimo na kakšnem romanju, in predvsem to, da mu vere nikoli, res nikoli ne bi nihče vsiljeval. Mladi se vrnejo nazaj v cerkev, če dobijo pravo podpora ljudi, ki na nje ne gledajo vzvišeno, temveč z ljubeznijo. Kot na izgubljenega sina v evangeliju.
Vera je milost in je dar. In ni samoumevno, da so mladi verni in dejavni v cerkvi. V cerkev gremo zaradi Boga in ne zato, da bi nas starši, župnik in drugi hvalili. Ali da bi hvalili samega sebe!
Primer: mlademu človeku pri štirinajstih letih poveš, da bo uspešen in dobro zaslužil, če bo redno treniral nogomet, mu je to takoj jasno. Pripravljen se je tudi odrekati. Na podoben način bi morali odrasli vero in Boga predstaviti našim mladim. Kajti če ne bo njih, bodo cerkve v prihodnje še bolj prazne, Bog ne daj, zaprte.
Molimo za vero mladih in vseh nas.
Branka

V pismu se sprašujete, kako to, da se mnogo mladih po birmi oddalji od Cerkve. Sami v svojem razmišljanju tudi ponujate nekatere dobre rešitve. Na vaše vprašanje bi lahko odgovoril z besedami Tonina Lasconija (pri Ognjišču smo izdali več njegovih knjig za mlade), da se mladi pravzaprav ne oddaljijo od Cerkve, ker se ji niso niti približali! Toda to ni odgovor, saj lahko postavimo drugo vprašanje, zakaj se ji niso približali! Kako to, da vsa naša priprava na birmo, v katero mnogi duhovniki, kateheti in animatorji vložijo veliko truda, mladih ne uspe privesti do vere? Sami že delno odgovarjate, da so težave z zgledom v družinah, to se nadaljuje z zgledom botrov, pa tudi župnijskega občestva. Strinjam se z vami, da je treba mladim pokazati vero kot nekaj pozitivnega, kot oporo, moč in vodilo skozi življenje. Nobena prisila in trdost ne obrodita sadov. Enako jih ne obrodita popolna razpuščenost in nezahtevnost. Najstniki naj se zavedajo, da lahko tudi sami (brez prisile) nekaj že naredijo in to samostojno. Tudi samo poudarjanje znanja (odgovori na vprašanja) ne prinese rešitve. Birmanci velikokrat vprašanj, ki se jih morajo (na pamet) naučiti pred birmo niti ne razumejo. Kako bodo potem razumeli odgovore? Bi pa razumeli odgovore na življenjska vprašanja, ki bi jim jih posredovali, najbolje v obliki pričevanja ljudi, kakor vi predlagate.
Pred leti je nagovoril slovenske duhovnike papeški pridigar kardinal p. Raniero Cantalamessa. Med drugim je govoril tudi o tem, da danes vernikom preveč govorimo, kaj morajo narediti, oziroma bi morali narediti. Predstavimo jim zapovedi in prepovedi, ne povemo pa jim, da jih Bog ljubi in sprejema in da jim daje moči za življenje, tudi ali pa celo zlasti v težkih trenutkih življenja. Cantalamessa je to lepo strnil: »Danes vernikom govorimo, kaj bi morali narediti, ne povemo pa jim, kaj je zanje že naredil Kristus!«. To toliko bolj velja za mladostnike. Povemo jim, kaj so njihove dolžnosti, kaj bi morali narediti, katerih zapovedi bi se morali držati itd. Poleg tega jim bodo drugi ljudje in neverno ali protiversko okolje še govorilo, katerih zapovedi se bodo morali držati in za kaj bodo prikrajšani, če bodo verovali v Boga, ne posredujemo pa jim tega, kar bi jim pomagalo živeti in sicer, da so enkratni, Bogu dragoceni in da jih ljubi. In ljubi jih, tudi takrat, ko so drugje zavrnjeni. Bogu so dragoceni in jih sprejema, ko jih drugi ne sprejemajo. Vi ste to povedali s primero nogometaša, ki mora za svojo kariero veliko žrtvovati (podobno drugi športniki, glasbeniki, znanstveniki, gospodarstveniki …), ampak jim njihove poti ne predstavljajo kot eno samo odpovedovanje, ampak jim povejo, da bodo slavni, da bodo veliko zaslužili … Zanimivo, da ste uporabili podobo primero kot jo je uporabil že omenjeni italijanski duhovni pisatelj Tonino Lasconi.
Naj se ob koncu ustavim še ob vaši misli, naj birmancem (pa tudi drugim prejemnikom zakramentov) ne kupujejo motorjev, dragih računalnikov in podobnega. Nekateri bi sprejeli vse pogoje za birmo, samo da bi prejeli tako bogato darilo. Postavlja se še vprašanje botrov, ki niso tako bogati in ne bi mogli kupiti tako bogatih daril! Vemo, da je ta ‘darilna prisila’ napačna pot za prejem zakramentov. Tudi zato vsako leto bralcem Ognjišča predstavimo katalog daril: knjige in druge primerne izdelke. Vem, obstaja ugovor, bodo mladi brali knjigo (versko!), ki jim jo bomo podarili? Bodo brali Sveto pismo? Morda v tistem trenutku ne. Naj postrežem z osebnim primerom. Mlademu fantu, ki se je počasi oddaljeval od vere (ji je bil sploh kdaj zelo blizu?), sem podaril Sveto pismo. Mislim, da ga takrat ni vzel v roke. Postavil ga je na polico, kjer je mama z rednim čiščenjem skrbela, da se na njem ni nabralo preveč prahu. Potem je prišel v življenjsko preizkušnjo. In takrat mi je pokazal tisto Sveto pismo, ki ga je v stiski začel brati. Bi ga začel, če mu ga ne bi podaril? Kaj bo pa vzel v roke mlad človek v trenutku krize, če mu ne bomo podarili nekaj, kar mu bo lahko pomagalo v takih trenutkih? In kaj bo v preizkušnji naredil, če mu ne bomo posredovali pozitivnega pogleda na vero?
Naštel sem nekaj predlogov in jih dodal vašim, ki ste jih navedli v pismu. Toda pri vsem tem se moramo zavedati, da je vera milost in da je ne moremo nikomur preprosto ‘dati’. V nekaterih župnijah imajo tako imenovane “duhovne botre” ljudi, ki na skrito molijo za birmance. Tudi še tako dodelani predlogi in metode, pretehtani sodobni načini sami od sebe ne bodo rodili osebne vere. Ponavljam: ta je milost, zato molimo za milost vere, kakor ste tudi vi poudarili ob koncu svojega pisma. Zlasti v tem obdobju leta se v molitvi spomnimo tudi birmancev in drugih, ki prejemajo zakramente.

RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5, str. 36-37.

Avtor: marko

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing