Božični zvonovi
»V ponedeljek je božič in po dolgem času letos ni več delovni dan. Prosta je tudi sobota, tako da se nam obeta kar krajši dopust,« je rekel France sodelavcu Lojzu, ko sta se po končanem delu preoblačila v garderobi. »Sklenil sem, da grem obiskat starše. Že dolgo nisem bil doma.«
»Le pojdi, to bo zanju najlepše darilo za božične praznike,« mu je odgovoril Lojz. »Jaz imam svojo družino, ki mi veliko pomeni in se po delu z veseljem vračam med svoje, posebno še ob koncu tedna, ko smo malo več skupaj, ob nedeljah pa gremo k maši.«
»Dokler sem živel doma, sem tudi jaz redno hodil k maši, odkar živim v mestu, pa sem mašo vedno bolj opuščal. Tudi zaradi tega nisem maral hoditi domov, ker sem imel slabo vest …«
»Poslušaj glas svojega srca in pojdi za praznike domov. Razveselil boš starše in morda boš bolj jasno videl svojo pot naprej …«
France je šel na avtobus šele v soboto popoldne, Dopoldne je nakupil nekaj reči, da po tolikem času ne pride domov praznih rok. Mračilo se je že, ko je potrkal na domača vrata. Mama mu je odprla in se ga iskreno razveselila: »O, hvala Bogu, da si prišel. Mislila sva že, da bova za praznike kar sama.«
»Kaj Toneta ne bo?«
»Ne, pisal je, da morda pride za veliko noč ali vsaj enkrat poleti. Poročil se je s tujko in ima tam svojo družino. Malka je bila tukaj včeraj. Lepo se ima, dobila je dobrega moža,« je povedala mama. »Stopi naprej,« ter rekla: »Ata, poglej, kdo je prišel.«
»O, si se le spomnil na naju! Saj boš v ponedeljek, na sveti božični dan, še doma?«
»Samo dopoldne, popoldne grem nazaj, da bom drugo jutro na delovnem mestu.«
Pogovarjali so se pozno v noč. Veliko so si imeli povedati.
V nedeljo zjutraj je Franceta zbudil veliki zvon, ki je vabil k sveti daritvi.
»Ali si dobro spal?« ga je vprašala mama, ko je stopila v sobo. »Čez eno se bo pričela maša. Boš šel tudi ti z nama?«
»Ne vem … Bom videl … Rad bi še malo poležal, saj moram vsak dan zgodaj vstajati.«
»Kakor veš,« je rekla mirno in tiho odšla iz sobe. Začutil je njeno bolečino. Nič mu nista rekla, ko sta prišla od maše in je vstal. Mama je pripravila dobro nedeljsko kosilo, vendar je med kosilom vladal molk. Kot da jih loči skrivnostna pregrada.
»Po kosilu moram postaviti jaslice,« je rekla mama.
»Pomagal ti bom,« je odvrnil in sam ni vedel, kaj mu je navdihnilo te besede. Ko je zagledal solzo veselja v maminih očeh, mu ni bilo žal.
»Sosedova Tončka mi je obljubila, da mi pride pomagat, če mi boš pomagal ti, bom pa še bolj vesela!«
Skoraj končala sta že, ko je prišla Tončka. »Vidim, da že imate pomagača!« je rekla in se obrnila k Francetu: »Kdaj si prišel?«
»Sinoči.«
»Res? Zjutraj te nisem videla …«
»France, veš, Tončka poje na koru,« je mama obrnila pogovor drugam.
Dolgo so se pogovarjali in France je v Tončkinih očeh opazil nekaj lepega, čistega. Ko je odšla, je ata rekel: »Dobro in pošteno dekle je in srečen bo tisti, ki jo bo dobil.«
Potem so opravili slovenski obred blagoslova doma na sveti večer.
»Grem z vama,« je rekel France.
Ko so se vrnili k jaslicam v hišo, je rekla mama: »Na vsak sveti večer smo vsako leto zmolili vse tri dele rožnega venca, naj bo tako tudi letos.« Pokleknila je, za njo ata, malo zatem še France.
»Midva bova kar tukaj pri peči počakala na polnočnico,« je rekla mama po večerji in ga vprašujoče pogledala.
»Jaz bi šel kar počivat,« je rekel v zadregi.
Zadremal je v postelji, ob enajstih ga je prebudil veliki zvon. Pomislil je, da bodo pred polnočjo pritrkavali, kot je nekoč tudi sam. Vstal je in stopil k priprtemu oknu, da bi bolje slišal čudovito pesem božičnih zvonov.
»Oblečem se, da me ne bo zeblo, ko bom sedel pri oknu,« je rekel sam pri sebi.
Spodaj v hiši je zaropotalo. Čutil je, da mama in ata odhajata k polnočnici. Vedel je, da je v njunem veselju kanček grenkobe, ker ne gre z njima.
“Ni še prepozno,” so ga vabili zvonovi, “še je čas,« ga je spodbujal notranji glas.
Oblekel je toplo bundo in odšel proti cerkvi.
»Sveta noč, blažena noč …« je pela množica. Sam ni vedel, kdaj se je pridružil petju. Pelo je vse, njegova usta, njegovo srce, njegova duša.
Kaplan je bil v spovednici, pred njo ni bilo vrste, saj je večina že v dneh pred prazniki očistila svoje duše za vreden sprejem Novorojenega.
“Toliko časa sem pozabljal nate, Gospod,” je prosil. “Nisem vreden tvojega usmiljenja in odpuščanja.” V duši je zaslišal prijateljski glas: “Potreben si mojega usmiljenja, da boš doživel novo rojstvo.” S skesanim srcem je stopil v spovednico.
Ko se je vračal od obhajila, se je srečal z maminim pogledom. Žarel je od sreče ob njegovi vrnitvi.
Skupaj s sosedovimi so se vračali domov. Molče so prisluhnili ubrani pesmi zvonov. »Blagoslovljen božič, France,« je rekla sosedova Tončka, ko sta nekoliko zaostala za drugimi. Stisnila mu je roko in dodala: »Videla sem.«
»Ja, priložnost je bila … Že dolgo nisem bil,« je iskreno povedal.
»Nikoli ni prepozno,« je rekla. »Jutri, oziroma že danes pa greš nazaj.«
»Res grem, ampak samo za nekaj dni, da uredim neke zadeve, potem pa se bom vrnil za vedno, da bo naša kmetija spet zaživela.«
»Tvoja mama in ata sta že ostarela in težko delata, zato bosta vesela tvoje vrnitve. Dela pa bo še več kot za tri!« mu je rekla.
»Si bom pa poiskal pomoč,« je odvrnil. »In dobro vem, kje!«
Noč je bila temna in France ni mogel videti, kako je Tončka zardela.
MALAVAŠIČ, Ivan (zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 1, str. 78-80.
A da bi jo videli, kako se razživi, če se kdo ustavi na poti zgoraj in se zaplete z njo v pogovor. Takrat ne pozabi povedati, kako je srečna, ker ji Bog daje zdravje, da še lahko skrbi za svoj vinograd in domačijo. Pa saj ji ne bi bilo več potrebno, lahko bi šla h kateremu od svoji otrok. Toda kako bi brez rožic na oknih, ki jih zalije že navsezgodaj, brez svojega vrta, ki mu nameni vsaj kako uro na dan, kako bi brez kokošk? In na vprašanje, ali nič ne potrebuje ali pogreša družbe, se prijazno nasmehne in pove, da jo pravzaprav moti ves tisti živžav, ki pride k njej ob koncu tedna. Da, lepo ji je na tem hribu, v tem miru. In živahen pogled ji hvaležno zaobjame bližnja polja in gozdove ter se ustavi na oddaljenem kopastem Boču. Pri tem ji obraz zažari v posebni sreči, da se ji gube na licih porazgubijo, zelenkasta barva oči pa se zlije skupaj z barvo rastlinja. In mimoidoči se ne more načuditi, od kod toliko vedrine in optimizma pri dvainosemdesetih letih. A lahko si je sam odgovoril, če ni preslišal pozdrava: »Bog daj srečo!«
OGLEDALO
Sedel sem ob računalniku in se trudil, da bi za voščilo prijatelju skupaj postavil par besed, ki bi povedale nekaj več, ki bi dale vsaj zaslutiti, kaj mu ob njegovem praznovanju zares želim. Ni šlo. Moje misli so bile kot dan, ki se je počasi razgubljal v oblakih, dan, ki ga je veter stisnil ob zid.
Božji Sin je kot človek Jezus postal član nazareške družine in s tem poudaril pomen družine za zdravo rast vsakega človeka. Po bogoslužnem koledarju od leta 1970 obhajamo praznik svete Družine na nedeljo po božiču, če v božični osmini ni nedelje, pa 30. decembra.
V prazni hiši sem sedela ob jaslicah in molila rožni venec. Večkrat sem se z mislimi preselila tako daleč, da sem komaj še vedela, kje sem in kaj delam. “Hvala ti, Božje Dete, vsako leto se na novo rodiš za nas, in hvala ti tudi za milost, da sem se ponovno rodila,” je molilo moje srce.
* 2. avgust 1923, Ljubljana. † 18. december 2021, Ljubljana
Kaj pa nam o poteh pripoveduje Sveto pismo?
Bog sam nas bo obiskal v Kristusu. V naš svet vstopa kot Božji obiskovalec. In njegovo darilo gostiteljem je luč, ki razsvetljuje naše domove in naša srca. Pred nami so prižgane sveče. Poglejmo si, kako mila svetloba sveče osvetljuje vse, kar je v sobi, kako na vse razliva svoj mili, nežni sij. Predstavljajmo si, da na božič Kristus sam pošilja svojo nežno svetlobo v vse prostore našega srca, v naš strah, v naš nemir, v našo površinskost, v našo jezo … itd.
Angel odide – toda bil je tukaj. In to spreminja mene in moj vsakdan. Ker se me je dotaknil angel, gledam nase drugače, v meni se je nekaj zganilo, me poživilo in mi dalo novih moči.