Urednikova beležnica januar 2022
Januarska in hkrati božična številka je za uredništvo vedno izziv. Najprej je to božična številka in vanjo se trudimo dati tudi vsebine, ki vam bodo ta praznik pomagale globlje doživeti. Med te vsebine gotovo spada tokratna priloga, saj nam prinaša misli papeža Frančiška o božiču.
Drugi izziv je oblikovanje novega letnika, ki vsako leto prinaša nekaj novosti. Oglejmo si nekatere. Od svojih humoresk se poslavlja Karel Gržan. Humoreske bodo v januarja izšle v novi knjigi, ki bo skupaj s prejšnjo knjigo duhovitih zgodb na voljo po ugodnejši ceni. Več o tem si lahko preberete na str. 37.
Vsi ljudje se staramo in o izzivih, ki jih prinaša starost (tudi o bogastvu tega obdobja) nam bo spregovoril psiholog Drago Tacol. O izzivih različnih obdobij življenja pa bo pisal Miha Ruparčič.
Ob božiču lahko občutimo, kako je krščanstvo povezano s slovensko narodno tradicijo in jezikom. O tem je spregovorila dolgoletna univerzitetna profesorica Martina Orožen.Ob božiču lahko občutimo, kako je krščanstvo povezano s slovensko narodno tradicijo in jezikom. O tem je spregovorila dolgoletna univerzitetna profesorica Martina Orožen.Poznamo reklo ‘zimsko spanje’. Čeprav se s spanjem večina ljudi ne ukvarja pretirano, gre za posebno življenjsko funkcijo, ki je še kako pomembna za zdravje. Tokrat v Temi meseca nekaj več poudarkov glede pomembnosti spanca in kako dober spanec vpliva na naše počutje.
V nov letnik vstopamo tudi s posebno pogovorno rubriko, kjer se bomo v seriji pogovorov s p. Vinkom Škafarjem dotaknili sodobnega človeka skozi oči vere in pogledali, ali je človek še iskalec višjega smisla, še iskalec odrešitelja, ali pa je pristal na tezo, da ne potrebuje nikogar in je sam sebi najboljši samoodrešitelj.
V Moj pogled smo k pogovoru povabili Blaža Švaba, ki ga bralci gotovo poznate s številnih javnih nastopov. Podal je svoj pogled na medije, na ustvarjanje razvedrilnih vsebin, kako razvedrilo in ekrane umestiti v prihajajoče praznike in kaj ti pomenijo tudi njemu osebno.
Na reportažnih straneh predstavljamo deželo kralja Matjaža, kjer bodo ob koncu januarja organizirali že 30. jubilejno prireditev Gradovi kralja Matjaža. Gre za dogodek, ki se ga vsako leto udeleži nekaj tisoč obiskovalcev..
Na glasbenih straneh gostimo Neli in Karmen Zidar Kos, ki sta eni najuspešnejših slovenskih citrark, saj sta tako na državnih kot mednarodnih tekmovanjih za citre in orgle dosegli najvišja priznanja. Pri Ognjišču smo v tem času izdali njun prvi album z naslovom Božična skrivnost, v članku pa lahko preberete njuno prestavitev citer kot instrumenta kot tudi pesmi, ki sta jih uvrstili na njun album.
Cene naročnine Ognjišča za leto 2022 si lahko ogledate na strani 87. Vse pa vas vabimo, da ostanete zvesti naročniki Ognjišča še naprej! Priporočite ga svojim prijateljem in znancem ali pa naročnino podarite komu, ki ga boste s tem darom razveselili kar dvanajstkrat v letu. Naročilnica je priložena tokratnemu Ognjišču.
RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 1, str. 4.
S sogovornikom, ki ga bralci gotovo poznate bodisi iz radijskih zvočnikov bodisi z glasbenih odrov ali televizijskih ekranov, sva se v pogovoru dotaknila medijev in ustvarjanja razvedrilnih vsebin, kjer je Blaž Švab dejaven že več kot dve desetletji. Kako razvedrilo in ekrane umestiti v prihajajoče praznike in življenje na sploh? Kaj mu pomenijo prazniki? Blažu sem zelo hvaležen, da je spregovoril tako iskreno, neposredno in z določeno mero kritičnosti, ki nas po svoje vabi k reviziji tega, kar smo, za kar se zavzemamo in kako živimo. 
– Kmalu potem sledi prehod v novo leto. Boste letošnje silvestrovo preživeli delovno ali v krogu najbližjih? 
Ali vemo, kdo je Marija, kaj se je zgodilo v Nazaretu, kakšno vlogo je pri tem imel Jožef in kaj se je zgodilo v Betlehemu?
»Kaj pa zdaj?« je vprašala Tina.
»Včasih me kateri mojih številnih prijateljev in znancev skoraj začudeno vpraša, čemu sem ubral tako nenavadno življenjsko pot … Sam zase pa dobro vem, zakaj sem se vse življenje tako rad oziral nazaj v daljna stoletja in poskušal osvetliti nekatera izbrana vprašanja iz zgodovine slovenskega naroda. Kot umetnostni zgodovinar sem namreč izbral iz zgodovine umetnosti na Slovenskem tisti del, ki ga zlasti v stavbarstvu in z likovno opremo, najbolje ohranjajo stare slovenske cerkve in cerkvice božje. Vse življenje sem jih rad obiskoval in raziskoval, in so bile blizu mojemu srcu, kakor bi rekel Plečnik … Od vsega mi je bilo še najbliže stavbarstvo in zlasti njegova plemenita sestra cerkvena arhitektura, ki že stoletja trdno in nepremakljivo stoji na zemlji, na kateri smo doma, kakor bi bila zrasla iz nje … Obiskoval sem cerkve kot umetnostni zgodovinar, kot Slovenec in kot kristjan.« Tako je svojo ljubezen do slovenske zemlje izpovedal umetnostni zgodovinar Marijan Zadnikar na zadnji strani njemu posvečenega zbornika Preden odidem (1998).
Rodil se je 27. decembra 1921 v Novem mestu v hiši na Glavnem trgu, ki je bila dom njegove matere Hanice Zurc. Oče Josip Zadnikar je bil iz stare ljubljanske pasarske družine. Kmalu po njegovem rojstvu se je družina preselila v Ljubljano, tam je Marijan nabiral znanje: obiskoval osnovno šolo na Grabnu, gimnazijo pa v Vegovi ulici, kjer je leta 1940 maturiral. Oče ga je nagovarjal, naj se izšola za (podeželskega) učitelja, kjer bi bil z vsem dobro preskrbljen. Odločil se je za študij umetnostne zgodovine pri uglednem profesorju Francetu Steletu, ki je bil njegov učitelj in vzornik, kasneje pa tudi prijatelj. Začetek njegovega študija je kmalu prekinila druga svetovna vojna z internacijo v Italiji (poldrugo leto). Po vrnitvi v Ljubljano je bil pred nadaljevanjem študija nekaj časa poštni uradnik, dve leti je prepeval v Operi. Leta 1947, še pred diplomo, se je zaposlil na predhodniku republiškega Zavoda za varstvo narave in kulturne dediščine, ki mu je ostal zvest do upokojitve leta 1982. Ena prvih zahtevnih nalog, ki so mu jo naložili leta 1947, je bil ogled in popis cerkva na Kočevskem po vojnem viharju. Popisali so jih okoli 50, deset let kasneje ni bilo skoraj nobene več. Leta 1949 je prejel diplomo in se pod Steletovim mentorstvom lotil doktorata, ki ga je končal leta 1955 z disertacijo Romanska arhitektura na Slovenskem. Kot umetnostni zgodovinar-konservator je raziskoval umetnostne spomenike po vsej Sloveniji. Z gradivom, ki ga je nabral, se je posvetil znanstvenim raziskavam. Za delovno področje si je izbral našo romansko arhitekturo, najstarejšo še obstoječo srednjeveško arhitekturo.
Srednjeveška arhitektura na Slovenske je samostanska in sicer arhitektura treh najstarejših redov: benediktincev, cistercijanov in kartuzijanov. Benediktinci so imeli pri nas eno samo naselbino – v Gornjem Gradu. Svojo romaniko je Zadnikar leta 1950 začel z raziskavo stiškega samostana, ki je najpomembnejši spomenik romanske arhitekture v Sloveniji in ima evropski pomen v okviru zgodnjega cistercijanskega stavbarstva. Sad tega dela je bila knjiga Romanska Stična (1957). V njej je predstavil romansko jedro stiške cerkve in samostana, Stični je odmeril daljše poglavje že v svoji disertaciji. Kot sad poglobljenih raziskav je leta 1977 izšla bogato opremljena knjiga Stična in zgodnja arhitektura cistercijanov. Stična je bila njegova velika ljubezen in leta 1978 ga je samostan sprejel med svoje familiare (družinske člane). Ko je pisal o Stični, je ostajal po več dni v kloštru, z menihi je jedel in molil. Knjiga Srednjeveška arhitektura kartuzijanov in slovenske kartuzije (1972) je pionirsko delo na tem področju, saj je bila arhitektura kartuzijanov dotlej še povsem neobdelana. Kartuzija Žiče pod Konjiško goro, ki je bila ustanovljena okoli leta 1160, je bila ena prvih naselbin kartuzijanskega reda izven Francije, njegove matične dežele. Za Žičami sta na naših tleh zaživeli kartuziji Jurklošter (1170) in Bistra pri Vrhniki (1260), kasneje še Pleterje (1403). Marijan Zadnikar je skupaj z nemškim umetnostnim zgodovinarjem Adamom Wienandom izdal knjigo Kartuzijani: red molčečih menihov (Köln 1983), v kateri je objavil obsežno razpravo o zgodnji kartuzijanski arhitekturi.
»Eno najlepših odkritij je bilo Hrastovlje, ki smo ga okoli leta 1950 tako rekoč na novo odkrili,« je povedal Zadnikar v pogovoru za Ognjišče (februar 1983). Tam je okroglih deset let spremljal zahtevno delo odkrivanja znamenitih fresk istrskega mojstra Janeza iz Kastva (1490). Izpod njegovega peresa je izšlo več knjig o tem edinstvenem umetnostnem spomeniku, ki je postal svetovno znan po letu 1983, ko so bile hrastovske freske objavljene v znani ameriški reviji Life. V omenjenem pogovoru je kot temeljit poznavalec dejal, da je na Slovenskem okoli 2.500 cerkva. Od teh je spomeniško pomembnih nekaj sto, ki jih v spomeniški službi razvrščajo po kategorijah. V prvo kategorijo spadajo tiste, ki so nacionalnega pomena. Za Mohorjevo družbo je dr. Marijan Zadnikar napisal dve knjigi Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti, ki sta izšli v visoki nakladi 58.000 izvodov; v prvi (1973) je predstavil 58 najlepših cerkva, v drugi (1975) pa 37. Leta 1972 mu je univerza podelila naziv ‘znanstveni svetnik’ za področje umetnostne zgodovine, ki je po stopnji enak rednemu univerzitetnemu profesorju. Leta 1997 je postal član SAZU. Ob sedemdesetletnici (1991) mu je nadškof Alojzij Šuštar v stiški samostanski kapeli podelil odličje sv. Cirila in Metoda, najvišje odlikovanje Cerkve na Slovenskem. Pri založbi Ognjišče je leta 1985 izšla njegova knjiga Lepote slovenskih cerkva (istega leta tudi v nemščini, ob ponatisu pa še v angleščini). Ko se je 7. oktobra 2005 njegova življenjska pot ustavila, je imel za sabo 54 samostojnih knjig, vsega okrog 600 bibliografskih enot. Lahko je rekel: »Moje življenje le ni bilo zaman.«