Zaroka je bila v Stari zavezi in v judovstvu javno pravno dejanje, ki naj bi pripeljalo do poroke. Tudi zaroke Device Marije s sv. Jožefom se pri nas spominjamo v bogoslužnem koledarju.
Spominu Zaroke Marije in Jožefa sta posvečeni dve p. c.: na kamniških Žalah (Kamnik – LJ – zgoraj), in v Rakitniku (Matenja vas – KP – desno).
Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 1, str. 99.
Čeprav goduješ tako rekoč na vrhuncu zime, so te za enega svojih številnih patronov izvolili vinogradniki. In ni zato nobenega pravega razloga. Po vsej verjetnosti so se ljubitelji in skrbniki dobre kapljice zanašali na zven tvojega imena, ki zveni nekam vinsko, a so jo usekali mimo, saj v latinščini “vincentius” pomeni “zmagujoč”.
Morda pa jih zmagalo vino in so te, dobrovoljni, kakršni so radi, zgolj iz prijaznosti povabili v svojo družbo. Je pa res, da najbolj pridni vinogradniki na tvoj god, ne glede na vreme, mraz in temperaturo, že začnejo z obrezovanjem trte.
Pa dovolj o vinu. Čeprav se v mrazu in zimi res prileže … predvsem kuhano.
Ki smo si ga letos kuhali kar doma. Oziroma: samo doma, saj je v začetku decembra vlada s prepovedjo prodaje jedi in pijač na božičnih sejmih – Ups! Se še sme tako reči, ali moram govoriti o prazničnih sejmih? Čeprav, kar se mene tiče, so se ti sejmi vsa ta leta neupravičeno kitili z božičem v imenu, saj so v svojem osnovnem (in edinem) bistvu – praznični! Napolnijo sicer želodce, spraznijo pa tako glavo kot denarnice, predvsem pa duše, da se počutiš resnično praznično: prazen na kvadrat in na kubik! – … Kje sem že ostal? Aja! Torej: vlada je s prepovedjo zakuhala pravo vinsko revolucijo in bi ta prepoved brez dvoma pognala na cesto in pred parlament številne protestnike … ko bi ti – protestniki namreč – tam že ne bili, saj dežurajo s svojimi transparentnimi sporočili že skoraj vse dni v tednu. Hmm … morda je bil bes okrog ‘kuhančka’ zato tako buren, ker jih je med vsakodnevnimi protesti zeblo in so se hodili gret na stojnice? Morda.
Vinska revolucija! Je kaj takega že bilo v zgodovini? Lahko da, čeprav bi tejle naši, prej lahko rekli čevapčičarska ali pleskavičarska, a priznajte, da je to težko izgovoriti, sploh če se ti jezik zapleta zaradi preveč popitih kuhančkov kombiniranih s pivom in še čem in je potem izjava za katerokoli televizijo že bolj nerazumljive sorte. Nerazumnih izjav na televiziji pa smo se že tako ali tako navadili.
Oprosti, ljubi moj sveti Vincencij, za tale dnevno politični in tipično slovensko zdraharski ovinek. Kuhali in pekli in še na vse druge možne načine mučili so tudi tebe. Bil si diakon pri škofu Valeriju v Španski Zaragozi v času preganjanja kristjanov pod cesarjem Dioklecijanom. Škof Valerij je imel govorno napako, in si namesto njega bral in oznanjal Božjo besedo. In moram na tem mestu pohvaliti modrost in ponižnost škofa Valerija, in bi jo priporočil tudi kakemu njegovemu sodobnemu bratu po posvečenju, ker če znaš, znaš, če ne, pa ne. Oziroma: komur je Boga dal, je dal, komur pa ne, pač ne. In res ni potrebe, mučiti božje ljudstvo in čredo s svojimi “govornimi napakami”, če me razumeš, ljubi moj sveti Vincencij, in mislim, da me. Če se pa strinjaš z mano, je pa že druga tema.
In tudi, ko so vaju s škofom zaprli in postavili pred sodišče, si ti prevzel zagovor. S tem si rešil škofa, sebe pa podvrgel že prej omenjenim mukam.
Mučitelji ti še pogreba niso privoščili, ampak so tvoje truplo vrgli na polje, da bi ga požrle zveri in ptice. A živali znajo biti bolj usmiljene od ljudi in nobena se te ni dotaknila. Nato so truplo vrgli v morje, pa so te valovi naplavili na obalo in prekrili s peskom.
Kdo ve … morda se je k tebi zatekal kak Vinko ali Cene, ko so se po kaki revoluciji z bolj resnim nastavkom kot je decembrsko rajanje, “zmagujoči” krvavo maščevali nad poraženimi in so njihova trupla ležala vsevprek: na poljih in v breznih.
Ljubi moj sveti Vincencij. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas. Pa na zdravje, seveda.
ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 1, str. 98.
Diakon in mučenec sv. Vincencij je v začetku 4. stol. izpričal svojo neomajno vero v Kristusa: znal je govoriti prepričljivo in bil v trpljenju močan. – Na Slovenskem je sv. Vincencij v visokih časteh predvsem v vinorodnih krajih – morda zaradi svojega imena, ki ga je ljudstvo docela napačno izvajalo iz ‘vina’. Ime v resnici izhaja iz latinske besede ‘vincens’ in pomeni ‘zmagujoč’.
Sv. Vincenciju je posvečena p. c. na Bloški Polici (Stari trg/Ložu – LJ).
Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 1, str. 99.
Sem dolgoletni naročnik na revijo Ognjišče. Moja žena je od novega leta naprej postala veganka. Kakšno je mnenje katoliške Cerkve glede tega? Prišla je v stik z oglasi nekega podjetja. Šla je k njim in so jo prepričali v to prehrano. Meso, jajca in mleko naj bi povzročali vnetja in bolezni. Poleg tega prodajajo neka olja, ki naj bi pomagala pri vseh boleznih. 100 ml stane 30 evrov. Žena v ta olja in prehrano zelo verjame. Kakšno je mnenje katoliške Cerkve glede tega? Po mojem mnenju gre tu za prevaro. Hvala za odgovor.
Jože
V zadnjih desetletjih se je zanimanje za zdravje v nekaterih krogih zelo povečalo. Ker se je uradna medicina zelo specializirala in večkrat ljudje dobijo občutek, da je izgubila občutek za človeka kot celoto, so se dokaj hitro pričele širiti razne alternativne metode, ki veliko obljubljajo, vsekakor pa dajejo večji poudarek na celostno zdravje in iskanje celovite harmonije človeka zlasti z okoljem in celotnim kozmosom. V obdobju “nove dobe” (new age) se je ta ponudba še povečala. Pojavile so se tudi razne teorije zarot, povezanih z uradnim zdravljenjem, ki so mnoge potegnile za seboj, kar čutimo tudi v trenutni covid krizi. V tem ‘kompletu’ so se pojavile tudi najrazličnejše prehranjevalne teorije z vrsto prehrambenih diet in vedno novih načinov prehranjevanja, ki naj bi bili bolj zdravi kot način, ki je večinsko uveljavljen. Med vsemi temi načini sta verjetno najbolj razširjena vegetarijanstvo in veganstvo. Da se med temi različnimi ponudbami najdejo tudi neresne in celo prevarantske, kot nakazuje pisec pisma, je preprosto že ugotovljeno dejstvo; gre predvsem za lahko pridobivanje denarja. A spet ne smemo kar povprek metati vse v isti koš, ampak je vsak primer potrebno posebej preveriti.
Katoliška Cerkev se direktno glede teh načinov ni izjasnila; gotovo ni nasprotna vegetarijanstvu, saj poznamo redovne skupnosti, ki ga prakticirajo, kar pa ne pomeni, da ga priporoča vsem, ali da zavrača običajen način prehranjevanja. Človek ima namreč razum in svobodno voljo, da se lahko sam odloči in se tudi mora sam odločati. Če ga Bog pušča svobodnega, ga moramo tudi mi. Imamo tudi znanost, ki se ukvarja s prehranjevanjem in ta nam gotovo daje pomembne podatke in usmeritve; med drugim sporoča, da je hitra hrana neprimerna in, nenazadnje, da povprečno pojemo, zlasti na Zahodu, preveč mesa, kar ni zdravo.
Je pa Cerkev večkrat opozorila na nevarnosti, ki lahko prežijo na tem področju, a ne toliko v načinu prehranjevanja, ampak v spremljajočih razlagah in pogledih na človeka, vesolje in končno tudi Boga ali boga (glej Cerkveni dokumenti 104: Jezus Kristus prinašalec žive vode: Krščanski premislek o “new age”). Te razlage in predstave pa so lahko tudi nekrščanske in včasih celo protikrščanske. Za kristjana lahko takšna sredina, če se v njej znajde, pomeni grožnjo za njegovo vero.
V učenju Cerkve glede konkretnega vsakdanjega življenja pa gotovo najdemo tudi sporočila glede hrane in prehranjevanja. Velik poudarek daje na zmernost pri prehranjevanju. V določenih obdobjih vabi k postenju, k zdržku od mesnih jedi – seveda vedno tako, da to ne ogroža zdravja. Ob postnih petkih predpisuje zdržek, da ne jemo mesa. V tem smislu lahko hrana in prehranjevanje dobi tudi krščanski verski pomen in postane način izražanja odnosa z Bogom. Post je zato izraz naše predanosti Bogu. Kristus pravi, da se zlu lahko upremo samo s postom in molitvijo.
V krščanstvu pa prehranjevanje nima samo osnovnega pomena hrane za telo, ampak iz svetopisemske perspektive izhaja velik skupnostni pomen skupne mize, kjer se ljudje ne samo telesno prehranjujemo, ampak se tudi srečujemo in se medsebojno bogatimo, saj človek ne živi samo od kruha, ampak tudi od kvalitetnih medsebojnih odnosov, ki se pa lahko gradijo tudi pri skupnih obedih. Zato ni slučajno, da nam je Kristus zapustil evharistijo prav v obliki obeda, pri katerem dobi človeški obed tudi Božji značaj in omogoči živo srečanje z živim Bogom.
TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 1, str. 41.
Žale, poslednji dom Ljubljančanov, s čudovitimi vežami za rajne in z mnogimi prelepimi spomeniki, so njegovo delo. Za Križanim, ki je odtrgal desnico s križa in z njo usmiljeno blagoslavlja, nekaj metrov na desno počiva veliki slovenski arhitekt prof. Jože PLEČNIK. Sam ima na grobu preprost slovenski kamen, ki je vanj vklesan križ in ob njem ime in letnici: ARH. JOŽE PLEČNIK 1872-1957.
Ljubljana je vsa njegova. V svoje rodno mesto je prišel šele po prvi vojni. Takoj jo je hotel imeti lepšo. Tako kot je o njej sanjal v tujini. Ko se je vrnil domov, je bil zrel mož. Iskal je odtenke Božje lepote v snovi, ki jo je znal z nadarjeno roko uporabiti in prenarediti tako, da je še lepše in zgovorneje spregovorila o Bogu.
Boga je iskal tudi v tihih pogovorih z Njim. »Morebiti starši molijo zame in ti tudi zame,« piše bratu Andreju, duhovniku, »zato ne preneha docela v meni gnada. Da se v raztrganem življenju mojem zatekam v najhujših navalih k nebesom, da mi vroče solze mnogokrat blaže bolečino. Več ti ne morem povedati. Eno vem: kakor bo Bog dopustil, tako se bo zgodilo. On bo dopustil prav.«
Tako piše zrel mož, ne otrok ali pobožna ženica! Ker zna moliti s srcem in ker je pobožnost prepojila zadnje vlakno njegove plemenite duše, zato moli vsa njegova umetnost.
Pod njegovimi rokami vse poje: les, kamen, železo, beton. Vse govori o neizmerni Božji ljubezni. Plečnik je naš Frančišek Asiški. Tako je naraven in pošten, da mu je sleherna stvarca Božji poslanec. Les mu je brat, železo je brat, kamen je brat, pevec Božje slave.
Njegova čista in ponižna duša povsod vidi Božje sledove. Kakor mnogokrat, se vidi tudi tukaj: malo znanja napihuje, veliko znanja pripravlja ponižno pot Bogu.
Ko je s svojimi umetniškimi očmi in čisto dušo okoli sebe videl vse polno Božjih sledov, je hotel vse svoje najboljše sposobnosti uporabiti prav v Božjo slavo. Najlepše stvaritve njegovega genija krasijo cerkve po Slovenskem in drugod. Vsako podrobnost je natančno izdelal, vsaki je vedel najgloblji pomen. Tabernakelj je studenec žive vode, monštranca je drevo življenja, kelih Božje srce …
Svojemu bratu Andreju piše: »Kadar pa Boga v rokah držiš, reci mu, da ga ljubim, reci mu, da ne maram denarja, reci mu, da ne lažem – ne On to ve, da naj moji želji življenje da: fantazijo, moč in ponižnost naj vsadi v mene, da bodo moja dela v čast njegovo.«
Za svoje delo ni nikoli delal računa. »Eh, pustite, kaj bi tisto; to je moje veselje in moje življenje!« S snovjo ni štedil. Hotel je povsod imeti najboljše. »Za Gospoda Boga nobena stvar ni prelepa!«
V osebnem življenju je bil skromen. Imel je revno posteljo, na roke stesano. Na nočni omarici najpreprostejšo električno svetilko, pod njo pa rožni venec, Hojo za Kristusom in Novo zavezo.
Učencem je dal to oporoko: »Živite preprosto, delavno in čisto življenje.«
PLEČNIKOVI “UTRINKI”
Kmalu po njegovi smrti 7. januarja 1957 je Mohorjeva družba v svojem Književnem glasniku (februar 1957) napovedala dragoceno knjigo, ki bi Plečnika predstavila v njegovi besedi. Zapisali so: »Plečnikovega kulturnega pomena za Slovence ne bi mogli v celem doumeti, če bi ga poznali samo kot oblikovalca neštetih presenetljivo lepih in trajnih arhitekturnih spomenikov in načrtov. Slovenskemu ljudstvu ga je treba predstaviti tudi v njegovi besedi, v njegovih utrinkih, domislicah, izrekih. Tak kot je bila njegova arhitektura, njegove misli o lepoti, njegove zamisli, načrti, takšen je bil Plečnik tudi kot človek: plemenit, iskren, bister, jedrnat. Iz razgovorov z mnogimi ljudmi vseh poklicev bo uredništvo Mohorjeve družbe izbralo Plečnikove izreke, utrinke njegove življenjske modrosti in jih strnilo v knjigo, ki naj pokaže velikega umetnika tudi v njegovem modrovanju o delu, o življenju, o poštenosti, o resnici, o mnogih drugih stvareh.«
Knjiga žal ni izšla, ostalo je le pri napovedi, ki ji je bilo za vzorec ‘priloženih’ nekaj Plečnikovih ‘utrinkov’; odbrali smo nekatere.
več:
ČUK, Silvester. Kamen govori o Bogu. (Ti, ki iščeš … ti, ki dvomiš). Ognjišče, 1965, leto 2, št. 4, str. 23.23.
ČUK, Silvester. Jože Plečnik. (Obletnica meseca). Ognjišče, 1992, leto 28, št. 1, str. 28-29
ČUK, Silvester. Plečnikova hiša. (Domače ognjišče). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 1, str. 52-53
Zanima me, ali je sedanje omejevanje udeležbe pri svetih mašah s pogojem PCT sploh v skladu s kanonskim pravom Cerkve in njenim naukom ter njeno tradicijo. Kolikor vem, ni na tako popuščanje državi ni pristala nobena od sosednjih katoliških Cerkva (Italija, Avstrija, Hrvaška, Madžarska).
Zanima me tudi, ali je sploh v skladu s Cerkvenim pravom in katekizmom dovoljevanje slovenske Cerkve ateistični državi, da se vmešava v liturgijo (prepoved pozdrava miru, prepoved obhajila na jezik, omejevanje udeležbe pri zakramentih itd.). Kolikor vem, laiki te moči naj ne bi imeli, še najmanj pa ne nečlani Cerkve.
Jakob
Najbrž zlepa ni nobene teme, ki bi ljudi tako razdvajala kot je epidemija covida in cepljenje ter ukrepi proti pandemiji. Naj iskreno napišem, da se čudim, da tako zelo razdvaja tudi vernike. Vse sosednje države res nimajo PCT pogoja za obiskovanje bogoslužja, Slovenija je izjema. Najbrž zaradi izrednega sovraštva do kristjanov, ki smo mu priče v naši družbi. Če bi tudi v Sloveniji za bogoslužje ne veljal pogoj PCT, za druge prireditve pa bi, bi bili kristjani deležni izrednih očitkov, nasprotovanj in izbruhov sovraštva. Očitali bi nam privilegiranost. Ne vem, od kod vam podatek, da Cerkev v drugih državah ni popustila pritiskom. Kdo pa naj bi nanje pritiskal? Osebno me ne moti, da je za obisk bogoslužja ta pogoj, ki je lahko uresničljiv za vse. Kdor ni cepljen, se gre z lahkoto testirat. Tako postaja bogoslužni prostor varnejše območje in pri ljudeh odpade izgovor, da se bojijo obiskovati cerkev zaradi pandemije. Čeprav ta strah pri nekaterih ljudeh še vedno obstaja.
Sam sem se cepil, potem ko sem prebolel ne ravno najmilejšo obliko covida, zato da lahko mašujem, spovedujem in delim druge zakramente. Pa tudi iz ljubezni do bližnjega, da bi bil manj dovzeten za okužbo in bi posledično manj kužil druge ljudi. V cerkev prihajajo tudi starejši, za katere je ta bolezen še nevarnejša, zato je moja previdnost na mestu. Prav tako ne razumem, da si ob obisku gostilne ali drugih prostorov priskrbim PCT potrdilo, za mašo pa nam ga je težko priskrbeti! Ne odobravam, da je za obisk bogoslužja potreben PCT pogoj, a ker mi je maša velika vrednota, je zame ta pogoj malenkost, ki jo izpolnim. V spominu mi je ostal dogodek iz študentskih let. V stolnico je prihajala k maši gospa na posebnem vozičku, ki ga je s trudom sama poganjala. Prihajala je tudi v snegu in slabem vremenu. Ni ji bilo težko, ker ji je bila maša vrednota. Sedaj pa srečujem vernike, ki se jim je težko iti testirat! To ni znak iskrene vere in želje, da si želijo srečati z Jezusom v evharistiji. Če bi imeli res veliko željo in veliko vero, bi ob pogoju PCT samo zamahnili z roko, opravili ta pogoj in se udeležili maše. Pri maši molijo “Jezus tebi živim, tebi umrjem …”. Ne vem, če je to res iskreno, če jim je težko za Jezusa izpolniti tako majhno stvar kot je testiranje!
V drugem delu sprašujete, ali se v Sloveniji država vmešava v liturgijo (prepoved pozdrava miru, prepoved obhajila na jezik …). Odgovor je ne! Lani sem med epidemijo, ko so bile pri nas cerkve zaprte, nekaj časa hodil maševat v Italijo za tam živeče Slovence. Vse ‘prepovedi’, ki jih vi naštevate, so veljale tudi v ‘katoliški’ Italiji. Še strožje so bile in ljudje so se jih še bolj dosledno držali. Z manj godrnjanja kot v Sloveniji. Kajti sedanjo obliko pozdrava miru in obhajila so določile škofovske konference v posvetovanju z zdravstvenimi strokovnjaki, ne država.
Glede pozdrava miru. Nikjer ni rečeno, da si moramo ob tem podati roke. Lahko si jih, lahko pa ne. Torej v času epidemije izberemo eno od možnosti in se odrečemo drugi, ki je nevarna za okužbe. Pri tem pa ne kršimo liturgičnih predpisov. Podobno je pri obhajilu. V času epidemije se odločimo za eno od oblik (na roko), odrečemo pa drugi (na jezik), ki je nevarna za okužbo. Varovanje življenja je višja vrednota kot ena od oblik pozdrava miru in načina obhajila pri maši.
Epidemija je v marsičem spremenila naše življenje in nas omejila. Tudi na področju izpovedovanja vere. Tudi meni gredo nekateri predpisi ‘na živce’. Podobno drugim ljudem, a opazil sem, da je ta jeza ali vsaj nevolja znamenje udobja, uveljavljanje mojega prav in mojega ega, manj pa odprtosti do Boga in do še manj skrbi in ljubezni do bližnjega.
Naj sklenem še s spominom na pogovor z gospo, ki ji vera veliko pomeni. Jezila se je (name) in na vse, ko so prepovedali blagoslovljeno vodo v cerkvah. Tudi čez škofe je padla kakšna ostra beseda. Umiril sem jo in dejal, da jeza ni krščanska krepost. Strinjala se je. Potem sem ji dejal, da skušam razumeti, da ji blagoslovljena voda veliko pomeni. To lahko sprejme z jezo, negodovanjem, godrnjanjem, ki kmalu preraste v sovraštvo. Nevarno je, da se bo to njej zgodilo. »Tega nočem,« je hitro odgovorila. Nadaljeval sem, da pa lahko po svetopisemskem učenju tudi to nesrečno epidemijo sprejme in jo skuša obrniti na dobro (prim. Rim 8,28). Tako sem ji svetoval, naj prinese v steklenički vodo, ki ji jo bom blagoslovil. Z njo se bo lahko pokrižala preden bo šla od doma (in prosila za Božje varstvo) in ko se bo vrnila domov. Zakaj bi jamrali, sem ji še dodal. Z malo dobre volje boste ohranili svoje spoštovanje do blagoslovljene vode in obenem upoštevali nasvete epidemiologov.
Podobno je bilo z vernico, ki ji nikakor ni šlo v račun, da bi prejemala obhajilo na roko. Iskreno je dejala, da se ne čuti vredna. Našla je rešitev. Na roko je položila čist robček, ki ga je uporabljala samo za to priložnost, in obhajilo je še naprej prejemala. Veliko stvari se da rešiti z dobro voljo in s ponižnostjo, ki temelji na iskreni veri. Raje kot negodovanje naj bo krščanska drža iskanje načinov, kako ohraniti spoštovanje do Boga in bogoslužnih predpisov, obenem pa spoštovati tudi predpise epidemiologov, ki nam ne želijo nagajati, ampak nas obvarovati pred nalezljivo boleznijo.
RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 1, str. 42-43.
Že na začetku decembra smo delali načrte za postavitev jaslic. Mah je bil ena glavnih sestavin za to domače družinsko delo. Vse, kar je bilo potrebno spraviti skupaj. Mah pa je rasel na nevarnih krajih, največ ga je bilo na strmih in s snegom že posutih, zaledenelih skalah. Do mahu priti je bila prava umetnost. Če je zapadlo veliko snega, pa je bilo treba imeti veliko poguma, da si se podal na to tvegano in vznemirljivo pot.
Ko je dokončno dozorel sklep, da ga je pač treba nabrati, se je bilo treba samo povzpeti na skale in se pri tem dobro oprijeti podlage, da ti ni zdrsnilo.
Pri tem podvigu je pomagal samo pogum in molitev! Verjeti je bilo treba vase in v to, da te nekaj spremlja in ti nudi oporo in zaščito.
Ko si mah prinesel v toplo izbo, te je prevzel ponos in takoj že prešerno božično razpoloženje.
Postavitev jaslic je bila pri nas poseben obred. Miren, slovesen in veličasten hkrati.
Vse v hiši je na neki način sodelovalo na tih, pobožen način. Starši smo gledali otroke, kako so drobne ročice segale po figuricah, spravljenih v majhen, prav za to spleten jerbašček, svetlo rjav, kot zlat se je videl. Odkar pomnim je bil pri hiši. Čez leto je bil spravljen, zavit v bel poškrobljen prt, hišna dragocenost je bil posebne vrste.
Jaslice na sredi, v njih pa Jezušček in vsa sveta družina, vse to pa na svežem, mehkem mahu, tako resnično, da je nam otrokom kar sapo jemalo.
Kasneje sta jaslice postavljali hčeri, za njima pa vnuki. Najprej majhni, potem so zrasli …
Vse je bilo enako lepo in slovesno, vse je šlo iz roda v rod.
Pri postavljanju jaslic me je vedno navdalo neko veliko pričakovanje, prihod prave zime, snežene in lepe, obsijane z otroškim navdušenjem, z njihovo radostjo, tudi ko so že odrasli in se je marsikaj spremenilo. Hčerki sta kmalu živeli vsaka s svojo družino, a jaslice so bile vedno središče in svetišče vsega. Odrasli vnuki so sledili starim navadam, lepim, slovesnim, tudi polnočnica je sijala v zasneženo noč, pravljično kot dragulj.
Hiša je postala premajhna in vnuki so šli na svoje. Iz gozda so prinesli smrečico, jo okrasili in se zleknili pod njo. Dva velika, odrasla fanta. Kako ponosna sem bila nanju!
Božični čas se je nadaljeval s prihodom treh kraljev. Že v času mojega otroštva smo na hišna vata napisali s kredo:
G križ, M križ, B in spet križ.
Gašper, Miha, Boltežar!
Sveti trije kralji so bili pri nas še vedno sveti, blagoslovljeni dnevi ob koncu božiča.
Lepa je bila tudi pesem, ki nas je spremljala.
»Sveti trije kralji, v lepi zlati halji, na kamelah jezdijo, od zlata se svetijo!«
Tako smo molili in peli in prazniki so se nadaljevali vse do svečnice. Minila je tudi svečnica in čas se je obrnil proti pomladi. Vse je šlo v nekem ustaljenem zaporedju letnih časov.
Potem pa se nam je nenadoma, neki mrzel jesenski večer življenje ustavilo. V srce se je usedel moreči hlad. Žalost in bolečina. Starejši vnuk je obležal pod motorjem, njegova največja želja in radost sta ga pokopali …
Spet je bil božič, moj najlepši in najsvetejši praznik v letu pa je postal drugačen. Postal je mrk in žalosten in zasut z večnimi vprašanji: ZAKAJ?
Kaj smo naredili narobe, kaj smo naredili slabega, kje smo grešili, da je temu tako? Zakaj nas Bog tako preizkuša?
Odgovora nismo našli, verni otroci, verna družina, samo na preizkušnji smo!
Še so bili božiči in še vedno bodo, praznični, lepi, vedno posejani z nečem dobrim. Kljub vsemu!
Vendar bo vedno zraven trpek spomin, nikoli ne bo izginil iz mojega življenja, ne, dokler se spet ne srečava. Verjamem v to, da se bova! To je edina tolažba in pa zavest, da so božji načrti pač taki!
ŠKRINJAR, Polona (zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 2, str. 31.
Sodobni človek je nenehno na poti mrzličnega lovljenja in preganjanja sreče. V Ameriki so »pop psihologi« in marketingarji že desetletja nazaj ugotovili, da so najbolj prodajane knjige tiste, ki obljubljajo srečo. Knjige, ki dajejo nasvete in ponujajo čarobne rešitve, kako postati in biti srečen – predvsem v smislu, če boste naredili to in to, boste postali resnično srečen človek –, se prodajajo kot vroče žemljice. Bestsellerji na zalogo. Zaradi notranje praznine, občutja življenjskega nesmisla, banalnega življenja in nezadovoljstva s samim seboj mnogi hlastajo za raznoraznimi behaviorističnimi in newagevskimi odrešujočimi nasveti ter rešitvami. Skoraj vsaka knjigarna ima posebno polico ali oddelek knjig za samopomoč, za najdenje samega sebe, za ukvarjanje s samim seboj, za pozitivno mišljenje, za najdenje sreče ipd.
Ob vsem tem ‘pehanju’ za srečo pa se dogaja svojevrsten paradoks – paradoks srečnosti. Bolj kot si človek prizadeva uživati in biti srečen, bolj se mu ta občutja izmikajo. Zato se nenehno vrti v začaranem krogu, v branju vedno novih knjig in izvajanju vedno novih tehnik in instant rešitev, kako bi postal srečen. Ti posamezniki ne uvidijo zavestne manipulacije, ki je v zavajajočem prikazovanju srečnosti – ta sreča namreč ni logično dejstvo ali realna pojavnost, ampak zgolj psihološki izdelek ali namišljeni konstrukt, ki ga spretni zaslužkarji ponujajo sreče žejnim množicam. Posameznik se znajde v povratni zanki (“rat race”), bolj direktno kot hoče do sreče in užitka (sreča zaradi sreče, notranji mir zaradi notranjega miru, užitek zaradi užitka …), bolj se to lovljeno stanje oddaljuje in odmika. Čeprav se vedno bolj ukvarja s sabo, se paradoksalno počuti vedno bolj odtujenega od sebe in od drugih ter notranje prazni, nepotešeni.
Samo po sebi seveda ni nič narobe, da si človek vzame trenutek zase, premisli o sebi in svojem življenju, se umiri in pride v stik s svojimi čutenji. Ravno obratno, treba se je vsake toliko ustaviti in odložiti zaslone, izklopiti naprave, iti v naravo, se nadihati svežega zraka, narediti revizijo lastnega življenja in odnosov ter pogledati proti nebu. Nevarnost je v tem, da vse to ukvarjanje s seboj hitro zdrsne v nekakšen egocentrizem, v pretirano samoanaliziranje, v pretirano ukvarjanje s seboj in svojimi čutenji – da bom JAZ srečen, da bom JAZ miren, da bom JAZ užival ipd. Nobena tehnika ni sama po sebi slaba, je pa na mestu vprašanje, ali je vsaka tehnika pristna in koristna. Merilo je samo eno: Ali me vse to vodi h konkretnemu človeku, k večji ljubezni, v delo, v življenje, v konkretne odnose, ali pa je ravno obratno in me to usmerja v nekakšno individualno zazrtost v lasten popek?
Frankl pravi, da je občutje življenjske smiselnosti najpomembnejši kriterij človekove sreče in zadovoljstva z življenjem. Pomeni, da sreče človek ne bo našel v kopanju po sebi, ampak je pristna sreča vedno stranski produkt posameznikovega načina življenja, njegovega dela, odločitev, odnosov, notranje naravnanosti na dane situacije in ljudi ter predvsem ljubezni. Na kratko – sreča je posledica pravilnega načina življenja. Svojim študentom večkrat rečem, da se bodo našli takrat, ko se bodo nehali iskati, ko se bodo nečemu ali nekomu posvetili. Ko se bodo usmerili v nekaj in se ukvarjali z nečim/nekom, kar/kdor niso oni sami. Človek se najde šele takrat, ko “se izgubi”, ali kot pravi naš Pavček: »Sreča ni v glavi in ne v daljavi, / ne pod palcem skrit zaklad. / sreča je, ko se delo dobro opravi. / In ko imaš nekoga rad.«
KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 1, str. 11.
Glasba in glasbeni inštrumenti lahko na otroke delujejo skorajda čarobno in veliko je glasbenikov, ki se zelo dobro spomnijo, kako so se srečali s prvim inštrumentom. Kdaj in kje sta se vidve srečali s citrami in kakšen je spomin na to prvo srečanje?
Neli: Z glasbo sva se srečali že kot majhni deklici najprej doma, nato sva obe začeli z učenjem klavirja na Glasbeni šoli Celje. Do stika s citrami sva prišli po naši selitvi v mamin rojstni kraj Ponikva pri Žalcu, kamor smo se z mami preselile po očetovi smrti. Na Ponikvi imamo Etnološki muzej in v njem so razstavljene citre maminega strica Stanka Kosa; mene je seveda zanimalo, kakšen inštrument je to, saj se mi je zdel kar malce skrivnosten. Pritegnilo me je, da je bil to povsem drugačen, zame nov inštrument. Ni minilo dolgo, in že sem se začela učiti citre pri prof. Citi Galič, po dveh letih pa sem se vpisala v Glasbeno šolo Fran Korun Koželjski Velenje in nadaljevala učenje pri prof. Petru Napretu. Tam sem tudi končala nižjo glasbeno šolo iz citer, sestra Karmen je šla po teh stopinjah za mano. In samo še zanimivost, ker sem omenila glasbeno šolo v Velenju, da je ravno Fran Korun Koželjski napisal prvi učbenik za citre na Slovenskem.
Karmen: Dodala bi, da sta bila glasba in petje pri nas doma vedno prisotna – ati je igral ustno harmoniko, mami se je že kot otrok učila kitaro in harmoniko, kar je bilo za tiste čase precej neobičajno. Najin stari oče po mamini strani je igral berdo v družinskem tamburaškem orkestru, stara mama pa zelo rada poje. Ljubezen do glasbe sta prenesla na svoje otroke in vnuke. Odnos do slovenske ljudske glasbe in glasbe na sploh sva tako začeli razvijati doma.
Omenili sta že skrivnostnost, zanimivost citer kot inštrumenta. Kaj pa je bil potem tisti vzgib, da igranje citer vzameta precej resno?
Neli: Pri meni je bila radovednost, raziskovanje nečesa novega pa tudi želja, da vsaj poskusim s tem inštrumentom. Citre so bile zelo redkokje prisotne, in tudi to je bil dodaten draž. Kasneje mi je bilo posebej všeč, da sem se za razliko od klavirja, kjer sem se srečevala predvsem s klasično glasbo, pri citrah srečala z jazzom, bluesom, slovensko ljudsko glasbo, tudi popularnimi skladbami. Citre sem doživljala kot inštrument, ki mi daje nekaj več glasbene svobode v notni literaturi.
Karmen: Jaz sem bolj ali manj sledila sestrinim stopinjam – kot ona sem tudi sama šla najprej v glasbeno šolo za klavir, nato zraven še citre, ki so tudi mene zelo navduševale in mi predstavljale nekaj skrivnostnega.
Neli: Poseben korak za obe in potrditev, da sva na pravi poti, pa so bile prve izkušnje, ko sva začeli igrati v duetu. To je bil res korak naprej v najinem igranju.
Kako bi opisali citre? Na prvi pogled precej razumljiv inštrument, ki pa vseeno v sebi skriva kanček posebne estetike, globine, lepote …
Neli: Citre so v Sloveniji znane predvsem kot ljudsko glasbilo in so bile v preteklosti doma skoraj pri vsaki hiši. Do danes so se zelo razvile in tudi sami sva šli na študij citer v tujino z namenom, da pridobiva nekaj širine in spoznava res pester repertoar sposobnosti citer. To znanje se sedaj trudiva pokazati na koncertih, ko želiva citre predstaviti v zelo različnih vlogah – kot ljudski, akustični, virtuozni inštrument, na katerem se da odigrati originalne citrarske skladbe ter tudi prirejene skladbe iz obdobja renesanse, baroka do sodobne glasbe.
Karmen: V Nemčiji obstaja že veliko notne literature, napisane za citre. Številni sodobni skladatelji komponirajo za citre. V Sloveniji je predvsem na nas mentorjih, da spodbudimo kolege skladatelje, naj pišejo tudi za citre. In kot je povedala Neli, se je v zadnjih 30 letih citrarstvo v Sloveniji zelo razvilo. Citre se danes poučuje na številnih glasbenih šolah in umetniških gimnazijah tako na osnovni kot srednješolski stopnji.
Glede glasbene izraznosti se dojemanje citer največkrat zoži na melanholično otožen zvok, ki ga ljudje povezujejo s podobami iz filmov Cvetje v jeseni in podobno …
Karmen: V tem klasičnem pogledu res preozko dojemamo, da gre samo za ljudski inštrument, ki izvablja milozvočne melodije, melanholijo, nostalgijo … Citre so sposobne veliko širšega glasbenega izražanja, samo spoznati ga moramo.
Neli: Zanimivo je to dojemanje v širšem evropskem prostoru – Slovenci smo za Nemce, Avstrijce v glasbenem smislu mogoče preveč melanholični, senzibilni, ko gre za našo narodno glasbo, če se pogovarjaš s Hrvati ali Srbi, pa nam pravijo, da smo zelo veseli, ko igramo polke, valčke, ki so večinoma komponirani v durovih akordih. Če zaokrožim: živimo na prepihu kultur in vse to je vplivalo tudi na razvoj in dojemanje citer in na sploh glasbe na Slovenskem.
Ne moremo pa mimo tega dojemanja v odvisnosti od neke politične, družbene in kulturne situacije. Živimo blizu nemško govorečega prostora, s katerim si delimo precej podobne harmonije; je pa situacija po letu 1945 prinesla določen odklon do citer. Citre so se utišale, ker so imele predznak, da gre za nemški inštrument. Na Slovenskem smo jih poznali že v 19. stoletju kot preprost inštrument – bordunske citre, nato so na prelomu stoletja preko potujočih trgovcev k nam prišle tudi koncertne citre iz germanskega sveta. Po vojni je bilo vse, kar je dišalo po nemškem, v veliki meri odstranjeno, utišano. Zato so se citre redkokje poučevale na javnih glasbenih šolah, pretežno so jih učili zasebni učitelji.
K temu pogovoru smo vaju povabili tudi zaradi izdaje vajine prve zgoščenke z božičnimi skladbami. Kako je prišlo do ideje, da pripravita božični album?
Karmen: Z Neli sva imeli dolgoletno željo po izdaji albuma – vse od takrat, ko sva začeli nastopati s citrami v duetu. V času študija pa tudi kasneje sva imeli veliko nastopov, od adventnih, božičnih do koncertov čez celo leto z različnim programom, in vedno je bilo po koncertu vprašanje, če imava tudi kakšno zgoščenko za prodajo.
Leta so hitro tekla, medtem sva se vrnili iz Nemčije nazaj v Slovenijo; v vsem lanskem in letošnjem dogajanju ob epidemiji pa sva videli tudi priložnost, da uresničiva to željo.
Kako je bilo z izborom pesmi?
Neli: Repertoar, med katerim sva izbirali, je bil pester. Odločili sva se, da na božični album uvrstiva 14 skladb. Med njimi so nekatere zimzelene, za določene sva želeli pogledati malce dlje od že uveljavljenih pesmi – vsi poznamo Glej, zvezdice Božje, Kaj se vam zdi itd. Zanimale so naju starejše, pozabljene božične pesmi, kot so O jaslice borne, Tecite, pastirčki, Nebo je nocoj razsvetljeno … Krasne pesmi z zelo bogato pripovedno vsebino.
Karmen: Hkrati sva z izborom želeli predstaviti citre v različnih vlogah in nagovoriti širše poslušalstvo – od razigranih, veselih otrok do starejših poslušalcev, ki iščejo glasbo za svojo dušo, pa tistih, ki si želijo bolj spevnih, že poznanih božičnih pesmi z versko tematiko in dinamiko. S tem želiva predstaviti pot, ki so jo citre prehodile, da so danes povsem moderen inštrument.
redna cena 11,90 €
s kartico zvestobe 10,71 €
Naroči v spletni knjigarni Ognjišča
Kaj pa potek snemanja? Kako bi opisali to izkušnjo?
Karmen: Dokler ne prideš v studio in začneš z delom, si do določene mere sploh ne predstavljaš, kaj vse to delo zajema. Je bila izjemno zanimiva izkušnja, hkrati pa spoznaš, da snemanje vzame veliko časa, ki ga pa ob vseh obveznostih, družini nimaš veliko na voljo.
Snemali smo postopoma, najprej inštrumenti, nato glas; tako vidiš, kako skladbe dobivajo svojo končno podobo. Zanimivo je, kako različno doživljamo posamezen zvok od dneva do dneva ali kako si lahko bil še prejšnji dan povsem zadovoljen z odpetim delom, pa se ti naslednji dan zgodi, da si z istim posnetkom manj zadovoljen. Gotovo v procesu snemanja nismo iskali popolnosti, želeli pa sva dati vse od sebe in poskrbeti, da bova s končnim izdelkom zadovoljni najprej midve.
Neli: Nekatere pesmi so bile posnete v krajšem času, določene težje skladbe smo snemali z več pozornosti na detajle. Je pa zelo dobrodošlo, da sva s Karmen sestri, da si že dolgo deliva to skupno glasbeno pot in se je med snemanjem nekajkrat zgodilo, da so določeni deli odigrani res usklajeno, ker se tudi v glasbenem smislu čutiva, kako mora neka skladba steči, da bo res zaživela v polnem sijaju.
Svoj delež je prispeval tudi najin prijatelj Boštjan Čuvan, ki ima dovolj izkušenj, kako morajo posamezne skladbe zveneti glede na svojo zvočno kuliso, besedilo, kje je treba poudariti značaj skladbe, hkrati pa ni obremenjen z zvokom citer, zato je večkrat podal komentar s perspektive snemalca, producenta.
Kako bi predstavili ta album, ki je na voljo tudi našim bralcem, poslušalcem? Kaj sta z njim želeli sporočiti?
Karmen: Že s samim naslovom Božična skrivnost želiva poslušalce povabiti na pot odkrivanja te skrivnosti, tako dojemanja verske razsežnosti božičnega praznika skozi glasbo kot tudi na pot spoznavanja citer kot inštrumenta.
Neli: Veseli naju, da je zgoščenka doprinos k naboru zgoščenk s citrarsko glasbo in zgoščenkam z božično glasbo na splošno.
Karmen: Za naju ni praznika brez glasbe. Želiva si, da bi najina zgoščenka Slovence doma in po svetu nagovorila, jim ogrela srca in polepšala božične praznike.
Neli in Karmen Zidar Kos izvirata s Ponikve pri Žalcu. Sta eni najuspešnejših slovenskih citrark, saj sta tako na državnih kot mednarodnih tekmovanjih za citre in orgle dosegli najvišja priznanja. Obe sta zaključili Glasbeno gimnazijo z glavnim predmetom orgle, se nato uspešno vpisali na študij v tujino in z odliko zaključili univerzitetni diplomski študij z glavnim predmetom citre pri prof. Georgu Glaslu na Visoki šoli za glasbo in gledališče München. Neli je leta 2017 zaključila še magistrski študij v Münchnu. V času študija sta bili zelo povezani z življenjem izseljencev v Münchnu, kjer sta na Slovenski katoliški župniji aktivno sooblikovali kulturni utrip. Med letoma 2015 in 2020 sta bili štipendistki organizacije »Yehudi Menuhin Live Music Now« München. Neli in Karmen kot uveljavljen sestrski citrarski duet nastopata v Sloveniji in tujini. Njun cilj je predstavljati raznolikost, pestrost in lepoto citer, tako v zvokovnem kot tudi v stilističnem pogledu. S pozitivno energijo in veseljem do muziciranja motivirata in spodbujata številne otroke, mladostnike in odrasle k igranju na citre. Neli poučuje citre na Glasbenih šolah Domžale in Grosuplje, Karmen pa na GŠ Nazarje, GŠ Sevnica in Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana.
ERJAVEC, Matej, (Mladinska priloga – Glasba). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 1, str. 68-69.
“Smo Slovenci res domoljubni, pošteni, delavni in prijazni?”
S sogovornikom, ki ga bralci gotovo poznate bodisi iz radijskih zvočnikov bodisi z glasbenih odrov ali televizijskih ekranov, sva se v pogovoru dotaknila medijev in ustvarjanja razvedrilnih vsebin, kjer je Blaž Švab dejaven že več kot dve desetletji. Kako razvedrilo in ekrane umestiti v prihajajoče praznike in življenje na sploh? Kaj mu pomenijo prazniki? Blažu sem zelo hvaležen, da je spregovoril tako iskreno, neposredno in z določeno mero kritičnosti, ki nas po svoje vabi k reviziji tega, kar smo, za kar se zavzemamo in kako živimo.
– Za začetek najlepša hvala, da ste si v tem za glasbenike in ustvarjalce razvedrilnega programa najbrž najbolj natrpanem delu leta vzeli čas za pogovor. Ne morem mimo vprašanja, kako ste in kako prenašate že skoraj dvoletno situacijo glede epidemije …
Tega obdobja ne prenašam ravno najbolje. Čuti se, da je pustilo posledice na vseh nas. Najbolj utruja dejstvo, da se kar ne konča. Na srečo smo za zdaj vsi zdravi, tudi moji najbližji, veliko prijateljev in znancev pa je zbolelo, nekateri težko, nekateri so se poslovili. Ob vsem tem mi je hudo, ker vem, da so mnogi prikrajšani za druge zdravstvene obravnave in terapije, ki jih potrebujejo. Za Modrijane me ne skrbi, mi bomo zdržali to obdobje, mislim pa na številne ljudi, ki so nas spremljali na nastopih, kako se spoprijemajo s situacijo, kako jim gre. Stiske so prisotne in z njimi se vsak spoprijema drugače. Ni vedno najbolj preprosto. Za našo družino je bilo vse skupaj kar izziv, ker se je sin rodil tik pred začetkom epidemije, ko smo o tem vedeli še zelo malo.
Kolikor opažam, je na glasbenem področju kar hudo, ne toliko zaradi financ, saj večina glasbenikov še nekaj dela, ampak bolj z vidika spoprijemanja s povsem drugačnim načinom življenja in zaradi dejstva, da telo in glasilke ne delujejo na potrebnih obratih, kar je nujno za kondicijo. Številni glasbeniki so našli nove načine komuniciranja s publiko; to je dobro. Kar se tiče ustvarjanja televizijskih vsebin, pa se ob dobri organizaciji skoraj vse da. Ljudem smo navsezadnje dolžni dati nekaj razvedrila in glasbe. Je pa treba delati enkrat več. Zjutraj ko se prebudim, najprej pogledam na telefon, kdo je odpovedal snemanje zaradi stika ali okužbe, in v nekaj urah je treba odreagirati. A tega stresa in prilagajanja sem vajen s terena, ko se je bilo treba ves čas prilagajati in znajti. V tem pa je tudi veliko ustvarjalnosti.
– Ko omenjate televizijski program, naj vas vprašam nekaj glede vaših televizijskih navad: Kako pogosto se posedete pred TV? Kakšne oddaje in programe običajno izberete oz. kakšne oddaje v vas vzbudijo pozornost?
Preden se mi je rodil sin, sem zelo rad gledal filme in serije, oddaje manj. Zdaj televizijo gledamo malo, izjemoma pogledamo kakšno oddajo. Gledanje televizije zavestno omejujemo, podobno gledanje vsebin na telefonu, kamor se je dejansko vse preselilo. Prekomerno gledanje ubija doživljanje, ga dela otopelega, za majhnega otroka pa je to toliko bolj škodljivo. Je neizbežno, a je treba iskati mero. Vsebine, ki so dosegljive na klik, spreminjajo doživljanje, da je manj vedro, bolj otopelo, ker ni poti, ki pelje do cilja. Cilj je samo klik stran. Ves čar pa je v poti, ki nas pelje do cilja. Pot, ki je tudi naporna, kjer se je treba potruditi, nas pelje do pravega zadovoljstva. Predstavljajte si razliko v občutku, ko gremo kupit solato v trgovino, ali celo, ko nam jo z dostavo pripeljejo na dom, in občutku ob tisti solati, ki jo posejemo na vrtu, jo vzgojimo, opazujemo, kako raste, se z njo pohvalimo pri drugih – koliko več veselja in radosti je tukaj! No, to s telefoni izginja. Zato televizijskih oddaj ne bi ustvarjal, če ne bi imele vsaj enega višjega smisla, in to glasbenega: glasba ostane in ima neko vrednost, je del kulture. Z veseljem pa bi kdaj v prihodnosti ustvarjal pogovorne oddaje, ker izkušnje in zgodbe pomagajo ljudem, jih nagovorijo k pozitivnim spremembam.
– Zdaj sva govorila o televiziji z vidika gledalca, a vi ste hkrati tudi sami na drugi strani televizijske kamere. Kako ob dejstvu, da ste že dolgo prisotni v medijih, vidite razvoj medijev, informiranja, zabavanja ljudi? Zaznavate kak trend na tem področju?
Vse se spreminja – in hkrati nič. Najbolj se spreminja način spremljanja vsebin v dopolnjevanju z družabnimi omrežji. Ob ustvarjanju televizijskih ali radijskih vsebin že razmišljaš, kako bodo le-te delovale na družabnih omrežjih, hkrati delaš za več različnih medijev. Nobene vsebine ne podcenjujem, česarkoli se lotiš, ali resničnostnega šova ali poglobljenega intervjuja, vse ima svoja pravila in za dober rezultat za gledalca je vsepovsod treba veliko dela, znanja in truda.
Hkrati se zavedam, da v teh časih v Sloveniji z medijskimi vsebinami za pozornost domačih gledalcev tekmujemo s celotnim svetom; občinstvu so dostopni vsi svetovni programi z vrhunskimi produkcijami. Na srečo domači gledalci še vedno ali celo vedno bolj cenijo lokalnost, občutek domačnosti, da se nekaj dogaja v kraju, ki jim je blizu in ga poznajo, z ljudmi, ki so jim blizu. Oddajo V petek zvečer ustvarjamo tedensko in iz nje do 10 izsekov vsak teden roma na spletne portale. V samo dveh sezonah oddaje je na spletnem portalu YouTube na voljo 200 slovenskih popularnih pesmi, odigranih in odpetih v živo. 
– Oddaja V petek zvečer je nadomestila svojo predhodnico, Slovenski pozdrav. Kje je nova oddaja naredila korak naprej glede na prejšnjo? Ste se pri oblikovanju novega formata veliko ukvarjali z okusom ljudi, torej z vprašanjem, kaj si gledalci želijo?
Mi smo se dela lotili obratno. Nismo razmišljali o tem, kaj si želijo ljudje, nismo delali analiz, kaj želi gledati občinstvo, kar je po neki logiki najbrž narobe. A sam sem mnenja, da moraš biti vedno korak dlje in ljudem ponuditi nekaj, na kar sami niso pomislili. Ko ti občinstvo vse narekuje, slediš; bolje je, da občinstvo sledi tvojim vsebinam. Mi smo se snovanja lotili z zavedanjem, da moramo v nacionalnem mediju bolj prispevati k popularizaciji slovenske glasbe. Iztočnice za razmišljanje so se mi ponujale po vsakem igranju z Modrijani ali drugje. Kaj ljudje pojejo zjutraj ob štirih, ko se vračajo z zabave? Opazil sem, da le tu in tam pesmi slovenskih izvajalcev; da ko je družba ob šanku najbolj vesela, zapoje dalmatinsko pesem, najpogosteje kar glasbeniki sami. Da ne bo pomote, sam gojim do tuje glasbe veliko spoštovanje, jo tudi spremljam in zelo dobro poznam, pred epidemijo sem veliko potoval po svetu in načrtno spremljal tujo glasbo. Zelo veliko glasbe iz Hrvaške ali iz Srbije je narejene odlično, mnogo je izjemnih piscev besedil pa tudi izrednih pevcev, in do tega gojim veliko spoštovanje. A vendarle mi je malo hudo, ko družba zjutraj zapoje vse kaj drugega kot slovensko pesem. Zato smo z ekipo razmišljali, kje in kako lahko prispevamo, da bomo zavesti ljudi, predvsem mladih, postopoma približali dobre slovenske pesmi. V samo dveh sezonah smo v oddaji izvedli 200 pesmi, ki so nato šle na YouTube in na druga družabna omrežja, kjer štejemo milijonske oglede. Na zabavah si ljudje vrtijo glasbo iz oddaje V petek zvečer, prav tako to opažamo v barih. Odločilno pa je bilo, da je vse odigrano in odpeto v živo in da za tem stoji vrhunska produkcijska ekipa. Vse je v ekipi, ki potem dela. Na oddaji delajo uredniki in producenti razvedrilnega programa RTV Slovenija. Soustvarjalec oddaje je Jure Karas. V oddaji vse v živo igrajo in pojejo Diamanti. Priredbe ustvarjata Miha Gorše in Martin Juhart. Nad vsem bdi izjemni glasbeni producent Matjaž Vlašič. Za vrhunski ton skrbita Metod Komatar in Tadej Mihelič, za številne najboljša tonska mojstra in producenta, z nami sodelujejo tudi drugi mojstri. Tako rekoč je na mestu zbrana izredna ekipa, ki deluje v tej oddaji in na drugih glasbenih področjih. Efekt, ko je nekaj odigrano v živo, in to vrhunsko, pa je večji, kot smo pričakovali. Oglašajo se nam producenti iz ZDA, kako dobro stvari zvenijo in kako nam je to uspelo.
– Kdor ne pozna tega ozadja, kdor predvsem posplošuje, hitro poda tudi kakšno kritiko, tudi na račun domoljubja, preveč slovensko obarvanih vsebin … Dotikava se vprašanja, kje je tukaj prostor za zdravo konservativnost, zdravo domoljubje, zdrave vrednote, za prikaz tega, kar večina Slovencev živi »izven ljubljanske obvoznice«, po podeželju in vaseh …
Sam se besedi zdravo izogibam, ker predpostavlja, da je na drugi strani nekaj bolnega. Beseda se mi ne zdi najboljša. Raje izberem besedo zmerno ali pa iskreno. Znotraj ljubljanske obvoznice včasih zasledim več domoljubja kot zunaj nje. Ni vse tako enoznačno. Dejstvo je, da lokalna politika prehiteva nacionalno. Da je na terenu, na občinski ravni, mogoče zaznati več dobrih idej, iznajdljivosti, pripadnosti kraju in ljudem, več ljubezni do domačega kraja in ljudi, in da se na lokalni ravni izvajajo res izjemni projekti. Zato obožujem Slovenijo. In številni župani delajo izjemno delo. Z Modrijani smo imeli velike koncerte tako v Ljubljani kot v drugih slovenskih krajih in vsepovsod smo bili zelo lepo sprejeti. Menim, da s konservativnostjo (ali obratno: z nekonservativnostjo) ni nič narobe, tudi ne obsojam ljudi, ki niso domoljubni, sploh ne. Obsojam pa hinavščino. Ljudje govorijo, da so domoljubni, delajo pa drugače ali sejejo sovraštvo. Ljudje govorijo, da so konservativni, doma in v svojem življenju pa počnejo vse drugo. Premalo iskrenosti premoremo do sebe. V bistvu smo zelo hinavski in veliko lažemo oziroma so naši obrambni mehanizmi, s katerimi zastiramo lastno resnico, zelo oboleli. Kot otroku so mi doma govorili in me vzgajali, da smo Slovenci pošteni, delavni in prijazni. Smo res? Mogoče je čas, da si nalijemo čistega vina in opravimo »samorevizijo«, potem pa debatiramo, kako naprej.
– Govorite o iskrenosti, o početju nas samih. Ob tem bi se z vami rad dotaknil še dejstva, da po vseh letih statističnih podatkov vedno na prvo mesto postavljamo družino, čeprav potem med sabo preživimo malo skupnih trenutkov ali pa jih preživimo sicer v isti hiši, a pogosto drug mimo drugega; prednost pa dajemo vsem mogočim ekranom … Kako vidite to in kako kot človek, ki je zelo vpet v medije, »krmarite« med tem?
Mediji, pri tem mislim predvsem na razvedrilo, dajejo hiter užitek. S tem načeloma ni nič tako zelo narobe, če imamo mero. Vse je v meri. Čisto vse. Kot pri sladkorju, alkoholu, mastni hrani, zdravilih, tako je pri medijih, mera, mera, mera. Pri tem so najprej pomembna pravila, ki jih določimo zavestno, potem pa upoštevanje in ponavljanje le-teh, da nam pridejo v navado. Navada je zlato. Dobra navada nas dolgoročno rešuje. Tako delamo pri nas doma. Določimo pravila, ki nas delajo srečnejše in svobodnejše, določimo mero, in se trudimo, da smo pri tem dosledni. Ampak veste, nam je to lahko govoriti, ker imamo polno mizo in hladilnik. Kako se počuti nekdo, ki zdaj tole bere, vsak dan pa po 12 ur gara, da preživi družino in kupi vsa potrebna zdravila in terapije, ki jih država in zavarovalnice ne pokrivajo? Kdo njega vpraša, zakaj ni več z družino? Ko pride po 12 urah dela domov ubit, ponižan, zgaran in ima komaj odprte oči, ko se njegov otrok igra, sam pa je v mislih odsoten, ker ga skrbi, da še ni plačal vseh položnic … Ljudje, ki živijo oz. živimo v ugodju, lahko nakladamo o tem, kako bi lahko bili več z otroki, kako bi manj gledali televizijo, številnim pa se ob branju tega obrača želodec. In jih še kako razumem. Ker se tudi meni. Dejstvo je, da živimo v bogati državi, v bogati skupnosti, ki sprejema to, da tisoči živijo pod pragom revščine. Zato poklon vsem društvom in posameznikom, ki jim je mar, ki se trudijo pomagati, ni jih malo. Vseeno pa me mrazi, zakaj se za toliko otrok zbira denar za dodatne terapije. V tej bogati državi, zakaj? Pogosto sem kar obupan in se mi zdi, da je vse, kar počnem, ena bedarija. Pogosto mi početje osmišlja samo glasba, ki jo imam tako rad, glasba, za katero vem, da lahko tudi pomaga, opogumlja, lajša bremena.
– Pred koncem pogovora bi se rad dotaknil še prihajajočih praznikov. Kako jih preživljate, kakšne navade ste iz primarne družine prenesli v svojo družino, katero sporočilo božiča bi radi prenesli na nove rodove?
Božični čas mi ogromno pomeni. Najraje sem doma. Najlepša in najpomembnejša navada se mi zdi ta, da smo radi skupaj. Drugo mi ni pomembno. Veliko bomo skupaj z vsemi družinami, in to je največ. Prijeten pogovor. V ničemer ne pretiravamo.
– Kmalu potem sledi prehod v novo leto. Boste letošnje silvestrovo preživeli delovno ali v krogu najbližjih?
Na televizijskih ekranih sem silvestrski program soustvarjal že šestkrat, sedemkrat, niti ne vem točno. Tudi letošnjega pripravljamo. Najpomembnejši del letošnjega bo vsakodnevno testiranje vseh glasbenikov, ekipe, obiskovalcev in upoštevanje vseh ukrepov. Zelo bomo striktni. Prav vsi se bodo testirali vsak dan. Strogo bomo upoštevali vse varnostne ukrepe. Ves čas bom prisoten v studiu, da bom sproti spreminjal program, če bo treba. Z Modrijani letos ne igramo in bomo z družinami doma.
– Kako si pa najbolj želite doživeti prehod v novo leto – je to za vas pomemben mejnik?
Novo leto vedno povezujem z delom. Z Modrijani za Silvestrovo običajno igramo že od leta 2000, ko smo imeli 15, 16 let. Zame osebno silvestrovo ni mejnik. Moj koledar je bolj povezan z delovnimi projekti in procesi. Tako da je včasih zame novo leto poleti.
– Ob tem se spominjam enega od intervjujev pred leti, ko ste dejali, da člani zasedbe Modrijani v decembru preživite skupaj tudi po 20 dni, ker je toliko nastopov. Kako je s tem v današnjih časih?
Vsi nastopi so odpovedani, vsa javna igranja in vsi zasebni nastopi. Ta čas vadimo, snemamo in objavljamo številne posnetke Noči Modrijanov iz arhiva.
– In za konec: Ob prehodu v novo leto se izreče kar precej želja in voščil. Kaj si za leto 2022 želite vi – kot oče in družinski človek, kot glasbenik, TV-voditelj?
Pred nami sta dva največja izziva. Najpomembnejša. Odnos do soljudi in odnos do okolja. Od tega je odvisno vse. Želim si, da bi do tega gojili največje možno spoštovanje in sočutje. Le to bo rešilo svet in ga olepšalo. To je izziv zame in menim, da za vse nas.
ERJAVEC, Matej. Blaž Švab. “Smo Slovenci res domoljubni, pošteni, delavni, prijazni?”…. (Moj pogled). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 1, str. 34-37.