Ob deveti uri
Jerica je bila hči verne družine v hribovski vasi s prelepim razgledom po okoliških hribih in dolinah. Že kot otrok je občudovala cerkve in kapelice, posejane tam okoli. Rada je poslušala glas zvonov. Kmalu je za vsakega vedela od katere cerkve prihaja. Tudi v njihovi vasi so imeli majhno cerkev, posvečeno Mariji, Kraljici rožnega venca. Nekajkrat na leto je bila v njej sveta maša. Takrat sta jo z mamo skrbno počistili in okrasili. Med tem opravilom ji je mama pripovedovala, kar je kot preprosta kmečka žepa sprejela od svojih staršev in si je zapomnila od nedeljskega popoldanskega nauka v cerkvi. Veliko je vedela tudi iz knjig, ki jih je, posebno v zimskem času, ko je bilo zunaj manj dela, rada brala, tudi naglas, da je poslušala vsa družina.
Kadar je ura v zvoniku dopoldne odbila devet, je vedno, pri vsakem delu, za hip zastala in molila k Svetemu Duhu.
»Mama, kaj je to, da vedno moliš ob deveti uri?« jo je nekega dne vprašala Jerica, ker ni videla nikogar, ki bi redno molil ob devetih dopoldne. Molili so angelovo češčenje ob zvonjenju opoldne in zvečer.
»Jerica, saj si slišala v cerkvi, da so po bili po Jezusovem vstajenju in vnebohodu apostoli z Marijo zbrani v dvorani zadnje večerje in združeni v molitvi pričakovali obljubljenega Svetega Duha. Na binkoštni praznik ob deveti uri se je Sveti Duh prikazal v podobi plamenov nad glavami apostolov in Marije. Zato se ob deveti uri spomnimo prihoda Svetega Duha s prošnjo, da bi razsvetlil tudi nas,« ji je razložila mama. Jerici se je to vtisnilo globoko v srce. Od svoje mame je prevzela to pobožno navado. Kjerkoli je bila in kakršnokoli delo je opravljala, se je za trenutek ustavila in prosila: “Pridi, Sveti Duh, bodi gost moje duše.”
V dekliških letih je Jerica večkrat šla na duhovne vaje, ki so jih pripravile redovnice v svojih hišah. Med njimi se je počutila prijetno, srečno in blaženo. “Kamor se ozrem, čutim prisotnost Svetega Duha,” je spoznala. In obhajala jo je misel, da bi se redovnicam pridružila.
Začela je resno razmišljati o odhodu v samostan in bila je že skoraj odločena za ta korak. Nekega dne pa je spoznala Naceta, ki je v njej prebudil veliko ljubezen in željo po družinskem življenju. Molitvi k Svetemu Duhu ob deveti uri je dodajala prošnjo, naj jo razsvetli, da se bo prav odločila, po kateri poti naj gre v življenju. “Ne vem, če je prav, da se Bogu darujem samo na pol,” je razmišljala. Kmalu je v svoji notranjosti zaslišala jasen glas, da ni poklicana v redovno, ampak v družinsko življenje.
Poročila se je z Nacetom. Po poroki sta željno pričakovala otroka, pa ga dolga leta nista dočakala. »Z vajinim zdravjem je vse v redu,« so jima zagotavljali zdravniki po pregledih.
»Je že Božja volja, da ostaneva sama in svoj čas, ki ga imava na razpolago veliko več kot starši z otroki, posvetiva Bogu, Cerkvi in ljudem.« Bila sta res dejavna člana župnijskega občestva, priskočila sta na pomoč, kjer je bilo potrebno.
Ko sta že skoraj opustila misel na potomce, se je pod srcem Jerice nepričakovano oglasilo novo življenje. Bila sta presrečna in Bogu sta se zahvaljevala za ta izredni dar. Jerica je vsak dan ob deveti uri molila k Svetemu Duhu. Tudi Nace se ji je zdaj pridružil in občudoval predanost svoje žene.
Prišel je čas poroda. Nace je odpeljal svojo Jerico v porodnišnico in prosil babico, da mu sporoči, ko bo otrok rojen. Skrbelo ga je, ker Jerica ni bila več mlada in že na pragu možnosti materinstva. Dobil je sporočilo: »Danes ob deveti uri ste dobili krepkega, zdravega sina. Čestitam! Oba z mamico sta v redu!«
»Ob deveti uri? Neverjetno! To je dar Svetega Duha in odgovor na vse molitve moje drage Jerice ob tej uri. Hvala, Sveti Duh!« se je zahvaljeval, ko je šel v cvetličarno po velik šopek rdečih vrtnic, Jerici najljubših rož, ki ga je prinesel v porodnišnico ob prvem obisku.
»Kako si lepa, Jerica! Sreča ti sije iz oči, materinska sreča!« je dejal in pobožal svojo ljubljeno ženo. Vzel je v naročje težko pričakovanega otroka, solze sreče in veselja so mu kar same tekle po licih.
»Vidiš, Bog je izpolnil najino dolgoletno željo in uslišal najine molitve. Ko je prvič zajokal najin sin, sem se zahvalila Svetemu Duhu z majhno zamudo po deveti uri. Poslala sem mu pozdrav in mu posvetila najinega Jožefa. Počutim se kot svetopisemska Ana, ki je prav tako dobila sina Samuela po dolgih letih in ga posvetila Bogu,« je Jerica vsa iz sebe govorila Nacetu.
Ko je Jožef odrasel in končal osnovno šolo, je staršem dejal: »Čutim, da me Bog kliče, da postanem duhovnik.« Jerica in Nace sta od sreče zajokala, objela svojega sina in mu dala starševski blagoslov. Od takrat sta ga še bolj goreče spremljala z molitvijo, da bi dosegel cilj in postal dober duhovnik.
Prišel je dan mašniškega posvečenja in nove maše. Njuna sreča je dobila zlato krono.
»Gospod mi je naklonil milost, da sem postala mati, moje materinstvo je dopolnil s tem, da je sina poklical v svojo službo. Tolikšne sreče si niti v sanjah ne bi upala prositi Boga.«
»Draga žena, to je odgovor Svetega Duha na tvoje molitve ob deveti uri. Tudi meni je odgovoril na moje molitve s tem, da sem dobil ženo – verno, dobrotljivo, potrpežljivo, skromno in Bogu vdano,« je ganjeno izpovedal Nace.
»Lepo bi bilo, da bi Jožef imel novo mašo v domači fari ob deveti uri,« je prišlo na misel Jerici. »Tako bi se ob uri Svetega Duha zahvalil Bogu za milost duhovništva.«
Tako se je tudi zgodilo, saj je bila tudi zanj, ne le za njegove starše, posebno za mater, deveta ura na poseben način posvečena. Kot duhovnik je posnemal svoje starše: kadar je le mogel, se je ob deveti uri s kratko molitvijo priporočil in zahvalil Svetemu Duhu.
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 8, str. 80-81.
Zgodovinar Evzebij poroča, da je cesarica Helena po krstu živela tako zgledno, kot da bi jo poučeval in vodil Jezus sam. Rodila se je okoli leta 255 v Mali Aziji. Menda je bila gostilničarka, ko se je vanjo zaljubil rimski častnik Konstancij Klor, poročila sta se v Naissusu (današnjem Nišu v Srbiji) in leta 274 se jima je rodil sin Konstantin, ki ga je Konstancij določil za svojega naslednika. Konstantin je svojo mater Heleno vzel k sebi na dvor v Trier v sedanji Nemčiji in ji podelil naslov cesarice. Leta 312 je v znameniti bitki pri Milvijskem mostu premagal Maksencija in naslednje leto dal krščanstvu v rimskem cesarstvu svobodo. Njegova mati Helena je kmalu zatem prejela sveti krst. Ko je bila že v letih, je romala v Sveto deželo in ostala tam dve leti. Cesar Konstantin je dal na kraju Jezusovega križanja in pokopa zgraditi veličastno cerkev božjega groba. Med kopanjem temeljev so našli Jezusov križ in s tem najdenjem legende povezujejo sveto Heleno, zato jo upodabljajo z Jezusovim križem v rokah. (sč)
Sv. Heleni je pri nas posvečenih 16 cerkva: 6 žup. in 10 podr. – V LJ nadškofiji stojijo tri: žup. v Hotiču (1) in Sv. Heleni – Dolsko (2) (Kamnica), podr. pa v Gradu (6) (Cerklje na Gor.) – V KP škofiji sta dve ž. c.: na Premu (3) in v Zagorju na Pivki, (4) p. c. sta v Podpeči (7) (Predloka) in Podbeli (8) (Sedlo). – Tudi NM škofija ima štiri ‘Helenine’ cerkve, vse so podr.: v Dragi (Bela Cerkev), na Belčjem Vrhu (9) (Dragatuš), na Mirni (†† Mirna na Dol.) in v Zemlju (10) (Podzemelj). – V MB nadškofiji sta sv. Heleni posvečeni dve p. c.: v Podpeci – na Pikovem (11) (Črna na Kor.) in na Graški gori (12) (Šmiklavž/SG). – Tudi v CE škofiji najdemo dve cerkvi sv. Helene: žup. je v Loki pri Zid. mostu,(5) podr. pa v Javorju (13) (Slivnica/CE). – V MS škofiji pa stoji žup. cerkev sv. Helene na Pertoči. (spodaj) (mč)
Legenda pripoveduje, zgodovina pa se tega ne trudi preveč ne potrditi ne zavreči, da si prav ti odkrila ostanke Jezusovega križa, ko si kot cesarica – mati prvega, tako zvanega “krščanskega cesarja” Konstantina, romala po svetih krajih.
Da se ne bomo prehitro zadovoljili zgolj z “nedeljsko vero” naših otrok, ali pa prehitro obupali. Kako drugačna bi utegnila biti zgodovina sveta, ko bi “prvi krščanski cesar” bil tudi ‘pravi’ krščanski cesar?! In kako drugačna bi bila podoba današnjega sveta, ko bi vsi, še posebej pa starši, sledili tvojemu svetlečemu in lesketajočemu zgledu, ljuba moja sveta Helena, in ne objeli zgolj prvih dveh križev, ki jih ‘izkopljemo’ v življenju, ampak tudi in predvsem tretjega. Pravega!
Tako doni v naši domači cerkvi na večer 21. julija, vedno natanko tisti dan, ko ta starozavezni prerok, zavetnik naše župnije, »svet Denou«, kot mu pravimo po domače, tudi goduje. Po mnogih hišah štruklji na mizi, v zraku pa ves dan posebno slovesno vzdušje, »tonklači«, pritrkovalci, se povzpnejo na »ter«, zvonik, in potem se čez vaške strehe kakor himna razlije pesem zvonov. Drugačen dan se napravi tako, župnijski praznik, ponekod bi rekli »šagra«, drugje »žegnanje«, »opasilo« ali kako drugače.
Okoli 12. avgusta zvečer se po navadi zavlečem v kako vas »Bogu za hrbtom«, kjer je premalo luči za civilizacijo in dovolj teme za čudaka, kakršen sem, uležem se na tla in potem strmim in gledam to čudo »solz svetega Lovrenca«, kupa utrinkov, ki jim znanstveniki precej manj romantično rečejo perzeidi. Ta oblak lebdečega kamenja, ki zažari, ko zaide v našo atmosfero, mi je tako ljubo gledati, da mi pri tem ni žal niti nočnega mraza niti vlage, ki se v nekoliko višjih krajih precej obilneje useda na trave, in ki je – to je precej dobro znano vsem, ki me poznajo – sicer res ne prenašam najbolje. A ko gre za utrinke, je vredno potrpeti prav vse. Tudi boleč vrat, če pozabim na armafleks.
»Ob jubileju rojstva svetega Dominika za nebeško kraljestvo bi rad na poseben način izrazil hvaležnost bratom pridigarjem za njihov izreden prispevek k oznanjevanju evangelija s teološkim raziskovanjem skrivnosti vere. Ko je Dominik poslal svoje prve brate na nastajajoče univerze v Evropi, je s tem pokazal, da je življenjskega pomena bodočim pridigarjem dati zdravo in trdno teološko izobrazbo, ki temelji na Svetem pismu in obravnava vprašanja, ki jih postavlja razum ter je pripravljena na urejen in spoštljiv dialog v službi Božjega razodetja v Kristusu,« pravi papež Frančišek v svojem pismu dominikanski družini za 800-letnico smrti sv. Dominika, njenega ustanovitelja. Jasno je videl nalogo “reda pridigarjev”, kakor se uradno imenujejo dominikanci: dobro podkovani v krščanskem nauku oznanjevati čisti evangelij, ki ga morajo tudi živeti. Tako se družita učenost in preprostost.
EVANGELJSKI ČLOVEK
V mestu Prouille je leta 1206 uredil pridigarski dom in dom za vzgojo žena, ki so ga po nekaj letih preuredili v ženski samostan dominikank. Dominik je zelo cenil molitev redovnic za uspešno misijonsko delo. Iz tega mesta je hodil v druge kraje, pridigal, učil, razpravljal, prepričeval in bil ob vsakem času vsem na voljo. Da bi si izprosil blagoslova, je veliko molil, tudi del noči. Ostro se je postil, v molitvi in pokori se je pripravljal na vsakdanje delo. čeprav je bila žetev njegovih prizadevanj pičla, ni odnehal, v trdi šoli misijonskega dela se je naučil ceniti vrednost duš in milost Božjo, ki edina daje pridigarjevi besedi prepričevalno moč. Sčasoma se je Dominiku pridružila skupina tovarišev, ki jih je Dominik imenoval “bratje pridigarji”. S svojim zgledom jih je učil, da je pričevanje z življenjem najbolj prepričljivo oznanjevanje.
Toulouški škof Fulco je 25. marca 1215 nastavil Dominika in njegove tovariše za škofijske pridigarje: zavračali naj bi krive nauke, poučevali ljudi in vodili vernike. Podaril jim je kapelo sv. Romana, kasneje so ob njej zgradili samostan. Dominik je hotel, da bi njegovi bratje pridigarji postali pravi redovniki z redovnimi pravili, zato je jeseni 1215 spremljal toulouškega škofa v Rim na četrti lateranski koncil, na katerem so se zbrani škofje zavzemali za boljšo izobrazbo duhovnikov in temeljitejšo pridigarsko dejavnost, v Rimu se je prav tedaj mudil sv. Frančišek Asiški, ki je prišel po potrdilo svojega beraškega reda manjših bratov. Dominik se je srečal s papežem Inocencem lll. in mu predstavil svojo zamisel reda pridigarjev. Papež mu je svetoval, naj sprejme pravila kakega že potrjenega reda. Ko se je vrnil v Toulouse, je bratom poročal o pogovorih s papežem, izbrali so pravila sv. Avguština, dopolnjene s pravili za premonstratence. Na začetku leta 1216 je papež Honorij III. v posebnem pismu cerkvenim predstojnikom v Evropi priporočal “red bratov pridigarjev”. Dominikanski red je potrdil 22. decembra 1216. Leta 1217 je Dominik poslal svoje brate v Španijo in Francijo, sam pa se je odpravil v Italijo in ustanavljal nove postojanke. Dominik je svojim bratom namenil delovanje v dušnem pastirstvu, poleg tega pa so se posvečali intenzivnemu študiju, ne le teologije, ampak tudi drugih ved. Delovali so kot odlični profesorji po evropskih univerzah in tudi sami ustanavljali študijske zavode. Med najbolj znamenitimi dominikanci sta bila bogoslovna učenjaka sv. Albert Veliki in sv. Tomaž Akvinski, utemeljitelj sholastične filozofije. Član Dominikove družine je bil tudi svetniški slikar Fra Angelico, ki je naslikal več prizorov iz življenja ustanovitelja, po Dominikovi zamisli naj bi bil njegov red brez vsake posesti, omejen na samostan in vrt, na delovanje v svojih cerkvah in v pomoč pri dušnem pastirstvu. Pravico do posesti je dal redu papež Martin V. (1417–1431), zato so se mnoge postojanke tega reda oddaljile od prvotne zahteve po uboštvu. Red se je naglo širil. Na čelu vsake redovne postojanke je prior, na čelu reda general, najvišjo avtoriteto pa predstavlja generalni kapitelj – zbor vseh priorjev. Prvi je bil leta 1220, ko je bil Dominik še živ. V njegovem času je imel red osem provinc, v času reformacije so bile zaprte številne postojanke v Nemčiji in na evropskem severu; hud udarec je red doživel za časa cesarja Jožefa II. v Avstriji in med revolucijo v Franciji, zaradi sekularizacije je bilo v 19. stoletju ukinjenih veliko postojank v deželah zahodne Evrope.
V slovesno praznovanje 800-letnice smrti sv. Dominika se vključuje tudi Cerkev na Slovenskem, še posebej celjska škofija, ker na njenem ozemlju delujejo dominikanci v župnijah Petrovče in Žalec. Od leta 2017 je v Petrovčah, kjer je Škofijsko romarsko Marijino svetišče, tudi samostan dominikank sv. Katarine Sienske. Slovenski dominikanci cerkveno pravno spadajo pod hrvaško dominikansko provinco, v Sloveniji imajo dominikanski vikariat. 
Ob ukinitvi leta 1782 naj bi samostan imel eno najlepših knjižnic v deželi. Samostan dominikank v Marenbergu sta ustanovila leta 1251 Siegfried Mahrenberški in njegova mati Gizela. Razcvet je doživel med 13. in 15. stoletjem. Zaradi slabega gradbenega stanja so v letih 1649–1666 postavili tako rekoč nov samostan. Samostan je imel pomembno vlogo za nekdanji Mahrenberg in okolico: v njem je bila prva lekarna v Evropi, nune so se posvečale glasbeni, dobrodelni, zdravstveni, izobraževalni in dušnopastirski dejavnosti. Leta 1782 je bil samostan razpuščen, konec 18. stoletja so ga začeli podirati.
Leta 1963 je bila na lestvicah najbolj priljubljenih popevk v mnogih evropskih deželah, v ZDA in Kanadi ter celo v Avstraliji visoko uvrščena pesem DOMINIQUE. Ob spremljavi na kitaro jo je pela mlada belgijska dominikanka Jeannine Deckers, znana kot “pojoča nuna” ali “Sestra Smehljaj” (Soeur Sourire). Slovensko besedilo A. Hribarja ni prevod francoskega izvirnika, ima šest kitic, ki na prisrčen način opeva poslanstvo sv. Dominika, in odpev, ki se glasi: Dominique – nique šel je peš po svetu tem, / ubog in brez vsega, / in prepeval je povsod, / kar učil nas je Gospod, / vedno hvalil je Boga.
Za nami je praznovanje 30. obletnice slovenske osamosvojitve. Praznovali smo jo na izjemno poveden način, saj smo praktično istočasno že drugič prevzeli predsedovanje Svetu Evropske unije. Povednost je naslednja: nismo samo trideset let samostojna demokratična država, smo tudi zaupanja vreden evropski narod, prijatelj drugim narodom, v mednarodnem smislu politično sposoben in zrel narod.
Največja Marijina cerkev na svetu je bazilika Marije Snežne ali Marije velike v Rimu. Naziv “Snežna” je povezan z legendo o njenem nastanku. Pod papežem Liberijem (352–366) je rimski patricij Janez s privoljenjem svoje žene za dedinjo njunega premoženja določil Gospodovo mater Marijo, v noči med 4. in 5. avgustom se jima je v sanjah prikazala Marija in velela pozidati cerkev na kraju, kjer bo naslednje jutro ležal sneg. Enako videnje je imel tudi papež Liberij.
Na Slovenskem stoji 20 cerkva, posvečenih Mariji Snežni (pet žup., 15 podr.) in 8 večjih kapel. – V LJ nadškofiji sta dve: žup. na Gori pri Sodražici (1) in podr. v Velikih Pecah (Šentvid/Stični). – Največ cerkva Marije Snežne je v KP škofiji (10): ž. c. je v Trnovem/GO (2), p.c. pa v Nadavčah (6) (Avče), Snežečah (Biljana), v Borjani (††), na Kladju (Breginj), na Obeluncu (7) (Goče), v Jablanici in Vrbici (Ilirska Bistrica), v Piranu, na Gradišču (8) (Podgorje) in v Strmci (9) (Studeno). – NM škofija ima dve p. c.: na Vrbovcu (Hinje) in v Budganji vasi (Žužemberk). – V MB nadškofiji je ž. c. pri Mariji Snežni (3) (Zg. Velka); v Solčavi (4) in na Svetini (5) pa sta ž. c. Marije Snežne v CE škofiji. – V MS škofiji sta dve p. c.: v Melincih (Beltinci) in Fikšincih (Sv. Jurij v Prekm.), večja kapela pa v Genterovcih (Dobrovnik). – Bolj znane kapele Marije Snežne so še: na Krvavcu (10) (Cerklje na Gor.), na Kredarici (11) (Dovje), v Martuljku (12) (Kranjska Gora) in na Veliki planini (13) (Stranje).
(ob 5. svetovnem dnevu starih staršev) »Sveti Duh tudi danes v starih vzbuja misli in besede modrosti. Njihov glas je dragocen, ker poje slavo Bogu in varuje korenine ljudstev. Stari nas spominjajo, da je starost dar in da so stari povezovalni člen med raznimi rodovi, da mladim posredujejo izkustva življenja in vere. Stari starši so tolikokrat pozabljeni … Ne pozabimo tega bogastva, da ohranimo korenine in posredujemo življenje naprej. Zato sem sklenil ustanoviti dan starih staršev in ostarelih, ki ga bomo obhajali v vsej Cerkvi vsako leto četrto nedeljo v juliju (letos 23. julija), v bližini godu svetih Joahima in Ane, Jezusovih starih staršev.« (papež Frančišek po molitvi angelovega češčenja v nedeljo, 31. januarja 2021.)
Papeška akademija za življenje je 9. februarja 2021, deset dni po papeževi napovedi ustanovitve svetovnega dneva starih staršev in ostarelih, objavila dokument “Starost: naša prihodnost. Položaj ostarelih po pandemiji”, ki povzema papeževe misli o tej šibki in pogosto pozabljeni skupini človeške družine. Ostareli so bili od pandemije najbolj prizadeti. Med prvim valom je bilo največ umrlih v domovih za ostarele. V mnogih deželah je napredek medicine in urejena zdravstvena oskrba ob drugih dejavnikih pripomogla k sobivanju kar štirih rodov. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije bo leta 2050 nad dve milijardi ljudi, starih nad 60 let. Treba je omogočiti, da bi stari ljudje to posebno obdobje življenja preživljali v okolju, ki jim je domače, z navajenimi prijateljstvi. Družina, dom, domače okolje predstavljajo za vsakogar najbolj naravno izbiro. Nesporno je, da so nekoč številčno močne družine uspele poskrbeti za oskrbo starejših družinskih članov v okviru lastnega doma. Danes, ko so družinske skupnosti ‘ožje’ zaradi zmanjšanega števila članov in zaradi zaposlenosti aktivnih članov izven doma, je to praktično nemogoče. Potrebne so ustanove za ostarele, prilagojene njihovim potrebam. V naši družbi pogosto prevladuje misel o starosti kot ‘nesrečnem’ obdobju življenja, v Svetem pismu pa starost pomeni blagoslov. »Starost ni bolezen,« pravi papež Frančišek, »ampak je privilegij. Osamljenost zna biti bolezen, toda z dejavno ljubeznijo, z bližino in duhovno tolažbo jo lahko ozdravimo.« Med desetimi Božjimi zapovedmi ima posebno težo četrta: “Spoštuj očeta in mater”. Spoštovati v hebrejščini pomeni priznavati vrednost neke prisotnosti: tistih, ki so nas rodili za življenje in nam posredovali zaklad vere. Dokument navaja tudi misel 94-letnega zaslužnega papeža Benedikta XVI., izrečeno mladim leta 2012: »Ni mogoča prava človeška rast in vzgoja brez rodovitnega stika s starimi, kajti že sama njihova navzočnost je kot odprta knjiga, v kateri lahko mladi rodovi najdejo dragocene smernice za svojo življenjsko pot.« Skrb za ostarele narekujeta iskrena ljubezen in dobrota ter spoštovanje njihovega človeškega dostojanstva. »Star človek ni tujec,« pravi papež Frančišek, »star človek smo mi: prej ali slej, vsekakor neizogibno, četudi si ne mislimo. In če se ne naučimo ravnati dobro z ostarelimi, bodo tako ravnali tudi z nami.«
Papež Frančišek je 26. julija 2020, sredi pandemije, nagovoril mlade: »Mlade bi rad povabil, da odprejo svoja srca starim, zlasti najbolj osamljenim, v domovih in ustanovah za ostarele, tistim, ki že mesece in mesece niso videli svojih najdražjih. Dragi mladi, vsak od teh starih je vaš nono! Ne pustite jih samih! Uporabite domišljijo ljubezni! Pokličite jih po telefonu, pošljite jim sporočila, pošljite jim objem!« Papež, ki tudi sam spada v tretje življenjsko obdobje, se ostarelih pogosto spominja in poudarja njihovo nenadomestljivo vlogo v družini in družbi. So zakladnica modrosti in spomin, ki zagotavlja prihodnost. Korenine te njegove ljubezni segajo v njegova otroška in mlada leta v domači družini, katere »dobri duh« je bila nona Rosa, stara mati po očetovi strani. »Prvo krščansko oznanilo sem prejel prav od te žene, moje none! To je čudovito! Prvo oznanilo doma, v družini. Ob tem pomislim na ljubezen tolikih mater in starih mater pri posredovanju vere otrokom in vnukom.« Pomanjkanje zgodovinskega spomina je po papeževih besedah velika napaka naše družbe. »Ne more se vzgajati brez spomina. Pripovedi ostarelih so zelo dobre za otroke in mlade, saj jih povežejo z zgodovino, ki jo je živela tako družina kot skupnost kot država … Njihove besede, njihove nežnosti ali samo njihova navzočnost otrokom pomagajo spoznati, da se zgodovina ne začenja z njimi, ampak so dediči dolge poti.« Ena od lepih lastnosti ostarelih je večja odprtost za Boga. Družba bo napredovala, če bo znala spoštovati znanje, modrost ostarelih. »Mi predvsem potrebujemo ostarele, ki molijo, kajti starost nam je dana prav za to … Velikokrat so ravno dedki in babice tisti, ki zagotavljajo posebnih vrednot na svoje vnuke. Mnogi lahko pritrdijo, da ravno starim staršem dolgujejo začetke svojega krščanskega življenja.« Važno je, da se stari starši srečujejo z vnuki in da se vnuki srečujejo s starimi starši.
Papež sv. Janez Pavel II. je leta 1999, na pragu svojih osemdesetih let, na vrstnike “vseh jezikov in kultur” naslovil prisrčno PISMO STAREJŠIM. Iz njega objavljamo nekaj izbranih misli. »Kaj je starost? Včasih jo imamo za jesen življenja. Obstaja velika povezanost med človekovim življenjskim ritmom in ciklusi v naravi. Vsako obdobje ima svojo lepoto in svoje naloge. Višja starost je v Božji besedi močno cenjena, tako da je dolgo življenje znamenje Božje naklonjenosti … V preteklosti so starejše zelo spoštovali, danes je pri nekaterih narodih starost spoštovana in pravilno cenjena, pri drugih pa veliko manj, zaradi miselnosti, ki postavlja na prvo mesto neposredno korist in človekovo storilnost. Zaradi takega odnosa je tretje in četrto obdobje pogosto podrejeno in se še sami starostniki sprašujejo, ali je njihovo življenje koristno. Prišlo je celo tako daleč, da z vedno večjo vztrajnostjo predlagajo evtanazijo kot rešitev v težkih primerih … Za narode, ki jih je dosegel svetopisemski vpliv, je bila stoletja Božja zapoved Spoštuj očeta in mater dolžnost, ki jo sicer vsi priznavajo. Iz polnega in doslednega izpolnjevanja te zapovedi je izšla ljubezen otrok do staršev, hkrati pa je bila poudarjena močna vez, ki obstaja med rodovi. Kjer to zapoved ohranjajo in zvesto izpolnjujejo, tam ostareli vedo: ni nevarnosti, da bi jih imeli za nekoristno in odvečno breme. Spoštovati starejše pomeni trajno dolžnost do njih: sprejemanje, pomoč, upoštevanje njihovih dobrih lastnosti. Koliko ljudi najde razumevanje in tolažbo starejših, pa naj bodo zdravi ali bolni, vendar morejo še vedno vliti pogum z ljubeznivim nasmehom, tiho molitvijo in s pričevanjem trpljenja, ki ga prenašajo s potrpežljivo vdanostjo.« To je s svojim zgledom potrdil on sam, ki je od bolezni in starosti ves nebogljen, ponavljal: »Dokler in kakor Bog hoče!«